| Izdano:
|
Književnost 7/3 (1935), 231
|
| Viri:
|
dLib 7
|
Dovoljenje: 
|
Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
<poem>
Težko kladivo v roki vihtim,
jezen razbijam in se potim.
V strašni vročini ob ognju stojim,
tolčem, razbijam in se jezim.
Trdo življenje, trpljenje in glad,
sta napotila me kruha iskat.
Dolgo sem hodil, se v soncu potil,
se v cape zavijal, ko veter je bril.
Zdaj tu stojim, sključen se sklanjam,
po naklu udarjam,
kladivo mi pleše,
iskre mi kreše.
Zguban obraz nad naklom sloni,
v rdeče železo so vprte oči.
Na meh pritiskam; železo žari,
trpim in delam za lepše dni.[1]
- ↑ To pesem je prejelo uredništvo iz nekega slovenskega revirja z osebnim zagotovilom pošiljatelja, da je pesem napisal dvanajstletni šolar ob opazovanju težkega dela.
