Kovačev Peter
| Kovačev Peter Seničan |
| |||||||||||||
Kdo se ne spomina radostnim srcem otročje svoje dobe? Meni vsaj je še živo v spominu blažestna doba prvega detinstva. To je bil čas poln življenja. Takrat mi je bilo še nepoznano bolestno koprnenje in hrepenenje srca, živel sem neskrbno in veselo, kakor slavec v radosti prve pomladi. Srce, to malo srce mi je kipelo sreče, neznajočemu, da beže dnevi mladosti naglo kot valčki ob gredici cvetoče livade tekočega studenca ...
Da res so hitro minoli krasni dnevi neskrbnega mladoletja; in resnejša doba se je počela, ko sem jel zahajati v šolo.
Tisti dan, ko mi je bilo v prvo posetiti šolo, vzbudila me je zlata mati preje kot običajno iz mehke posteljce, v koji sem neskrbno spal do te dobe, molila z menoj jutranjo molitev, ter ročno oblekla me v novo obleko.
Čudeč se samemu sebi stopil sem pred zrcalo, da se pogledam, na to pa sem hitel v šolo.
Ko sem se nekaj korakov oddalil od hiše, poklicala me je mati še jedenkrat nazaj, kajti vedela je, da bom odslej mnogo bolj odsoten njenemu uplivu, in čutila je zajedno, da me bo nadalje često pogrešala na blagih svojih prsih, na katera me je tako pogosto pritiskala ljubeče. Urno tekel sem nazaj pogladila mi je rumene kodraste lase raz belo čelo poljubila me na lica, prekrižala me in potem spustila dalje. — Ko sem dospel pred šolo, poljubil sem gospodu kapelanu velo roko, ustopil v učilnico, sedel poleg neznanega mi dečka, i ta mi je pomagal sneti raz rameni šolsko torbico, na kojo sem bil jako ponosen.
Nestrpne vsi pričakujemo učitelja. In kmalu se otvore duri, v šolo ustopi koščen mož majhnih svetlih očij. Veli nam ustati, moli z nami "oče naš"; na to zopet sedemo. —
Pred nekaj dnevi dobil sem od očeta svojega v dar lep nožiček, katerega slučajno nisem znal bolje uporabiti, kakor da sem urezal ž njim velik križ v svojo klop. Kmalu sem se bil seznanil s svojimi součenci, nekaterih že s prva nisem maral, večina mi je bila vnemarna mnogo njih sem ljubil, najbolj pa sem čislal kovačevega sina Petra.
To je bil majhen, toda čvrst in čokast deček, polnega zdravega obraza in žarno modrih očij, iz katerih sta sijali srčnost in poštenost. Bil je vsekakor neukrotljiv resnoben dečko toda v malih prsih je hranil preplemenito, vseljubeče srce. Licemerstvo je preziral, čislal pa pravico in napram krivici ščitil svoje slabotne tovariše.
Tudi jaz sem bil takrat neukrotljiv paglavec. Mladostni mi značaj se je nekoliko prilikoval Petrovim nravim. Včasi sva se sprla in stepla; a ker je bil Peter jačji in modrejši od mene, odjenjal je vselej sam, in če me je užalil, poprosil me je odpuščenja, in bila sva zopet stara prijatelja.
Napočil je dan 7. marca, — moj imendan. Za god mi je podarila ljubezniva stara namica šlem, sablo, puško, boben in telečak.
Peter prišel je k meni, ko je to poizvedel in igrala sva vojake. Kaj sličnega še ni videl nikoli, celo bolj mu je bilo mari mojih igrač, nego meni samemu. —
Opasal si je sablo, vzel moj boben in tolkel na vse kriplje nanj. In tedaj čutil se je najsrečnejšega dečka na svetu. To je i mene veselilo in podaril sem Petru svoj boben.
Nastopni dan posetil me je zopet, ter mi svetoval, da bi osnovala iz svojih tovarišev korupanijo vojakov. Prinesel je seboj lesa in ročno izrezljal vojakom puške in sable. Mene je imenoval Peter stotnikom, akopram nisem bil največji in najmočnejši mej svojimi tovariši, del je Peter, da sem ipak le dovolj hraber in srčen za tako odlično mesto in da imam tudi dostojno vojaško opravo, namreč šlem, sablo in telečak. Samega sebe je izvolil Peter za tamborja, ostali tovariši pa so bili prostaki. To je bilo meni po volji in urno smo osnažili prostorno prazno drvarnico na dvorišči, ter jo priredili za vojašnico.
Ko smo prišli prihodnji dan iz šole, počel sem izdelovati čake od starega debelega papirja, našim kuram pa sem populil najlepša peresa, da sem nakitil ž njimi čake. Peter je oskrbel orožje, kar smo ga potrebovali.
Malo dnij po tem odpravili smo se na vajo. Jaz, stotnik, načeloval sem kompaniji, za mano je stopalo deset z veča bosepetih dečkov, ob strani pa je korakal Peter z rudečo čepico na glavi in tolkel na svoj boben, kakor izvežban tambor.
Necega dne julija meseca kanili smo igrati vojake in roparje. Srečkanje naj bi odločilo, deli smo, kdo bode ropar, kdo vojak.
Jaz kot stotnik sem moral žrebati, postavili smo se v kolobar in začel sem:
»En pan, pet pogdan
Štiri miši, v uho me ....
Enkate, penkate cukata me,
Abe, fabe domine
Ere, pere, konje dere
Rus kus, vún!«
in potem zopet
»Un, due, tre da noi
Sija, vija, kompanija
Serbaraka, tika-taka
Vija, vaja vún.«
Tudi moj prijatelj Peter je bil usojen k roparjem.
Roparji so se razkropili po gosto zaraslem graščinskim vrtu, vojaki pa smo počakali nekaj trenotij in šli potem roparje lovit.
Na graščinskem vrtu so tisto dobo zorele marelice, ki neso mikale samo roparjev, nego tudi nas vojake. Celo na tleh jih je ležalo, — ki so odpadale po godnem zorenji.
Oprezno sta se bližala Peter in sosedov sin Jožek lepemu drevesu, polnemu rumenega sadja.
Jaz sem prežal za grmovjem in hotel ujeti Petra.
Mahom se Peter prikloni k tlom in pobere marelico.
Kako neki bi se moglo otročje srce protiviti tako mikalni skušnjavi?
Vsaj je ležalo ovočje na tleh, dišalo je Petru. Znova se pripogne Peter, isto stori ropar Jožek.
Ko sem hotel skočiti, da ujamem Petra, pritihotapi se izza plota grajski vrtnar, surov, zarobljen mož, popade Petra za vrat ter ga počne neusmiljeno tolči z debelim krepelcem, a Jožek pobral je urno pete.
Jaz nesem mogel ravnodušno gledati tega prizora. Pomišljal nisem mnogo, i potegnil se za roparja Petra.
Urno planem na vrtnarja, ter ga usekam s svojo ploščevinasto sabljo po roki. Mož me spozna ter jenja pretepati Petra.
»Ali tudi ti, gospoda K. sin, takšni družbi?«
»Spustite kovačevega Petra moj prijatelj je!« dejem jaz mali pritlikovec ter se mu protivno postavim po robu. »Kaj Vam je zakrivil? Pobral je nekaj bornih marelic, ki jih pustite, da v travi gnijo!«
Odurno se mož nasmehne ter pravi jezno: »Pomnite paglavci, jutri bode vedel gospod župnik, da ste tukaj krali marelice.«
»Krali!« zaupijem strastno razvnet ter ga udarim s svojo leseno puško po obrazu, da se mu mahom pocedi kri iz nosa. Vrtnar nato z obema rokama prime svoj debeli nos. Peter je bil — osvobojen. Jaz, stotnik, in moj tambor Peter sva pa bežala brez kompanije domov, kolikor so naju nesle noge.
Prihodnji dan sem se napotil v šolo, tudi Peter in tovariši moji so došli. Spogledali smo pomenljivo, toda molčuli, kakor da nam so bili primrzli jeziki.
Bil je tedaj čas konkordata. Jedva se počne pouk, ko ustopi gospod župnik, mož z obilnim trebuhom. Za njim v občudovalni ponižnosti gospod šolski sovetnik, umazan štacunar, in pa koščeni gospod kaplan, katerega smo vsi učenci jako ljubili, a ta se je bil župnikovi kuharici Lizi tako zameril, da se je moral ne le v petek, nego celo sedem dnij postiti v tednu — tako mi je pripovedovala naša stara Mica, ki je seveda vedela vse.
Plašljivci so se potuhnili, a Peter vsaj se ni bal ničesar. Resnega obraza pozove gospod župnik zatožence iz klopij. To smo bili namreč Peter, sosedov sin Jožek in jaz.
Jožku je srce takoj v hlače palo, Peter pa je bil miren in srčen, kakor da si je pregnal vse tesne misli iz prs.
Gospod župnik javi sedaj zbranemu avditoriju našo krivdo in nas naposled vpraša, smo li mi tisti hudi grešniki?
»Da,« del je Peter pogumno in jaz za njim, dočim je Jožek molčal.
»Sklenili smo,« nadaljuje gospod župnik slovesno, »da jih dobiš ti Peter 10 in ti Jožek pet, ker sta krala marelice na vrtu visokorojenega, plemenitega gospoda grofa.«
»Krala?« oglasi se Peter počasi, »jaz nesem ničesar ukral!« In obraz mu je zbledel, kajti zadele je to pošteni mu čut, »Samo dve marelici sem pobral na vrtu imovitega gospoda grofa.«
»Da,« pritegnem jaz, ki mi še ni nihče napovedal kazni: »Peter ni ukral ničesar, izvestno mu hode gospod grof odpustil.«
»Molči ti! Da nesi sin gospoda K. tudi tebi bi jih našteli.«
»Ne dal bi se tepsti!« zamrmram poluglasno.
Srpo me pogleda učitelj.
»Ti K.!« pravi gospod župnik dalje, kakor da je preslišal moje kljubovanje, »za kazen te upišemo v črno knjigo, tako dolgo, da se bistveno poboljšaš, ostala dva pa bodeta tepena.«
Deklice, s kojimi smo se šolali skupaj, segnali so iz sobe, dečki so pa vsi sesti morali v prednje klopi. Največi in najkrepkejši tepec izmej njih — imenoval se je Fakin, črtili smo ga vsi, opravljal je beriški posel ter šel po brezovko v učiteljevo sobo.
Smrtna tišina je zavladala po sobi. Večina dečkov videlo se je tužnih obrazov, a nekateri so veselja poskakovali v svoji hudomušnosti, ostali so se vedli mirnodušno.
Najprvo je prišel na vrsto Jožek. Razgoliti je moral oni del svojega telesa, ki ga nečemo imenovati kar naravnost. Jadikoval je, jokal in prosil milo, naj bi ga ne tepli. Toda Fakin ga zgrabi s silno svojo pestjo, stisne si ga mej koleni ter mu našteje pet gorkih.
»Tako,« pravi učitelj Jožku, ko je prestal kazen, »sedaj pa poljubi gospodu župniku roko.«
Pohlevno bliža se Jožek duhovnemu gospodu in mu poljubi roko.
Jaz sem bil jezen, Peter pa je stal ponosno poleg mene.
Sedaj bila je vrsta nanj. Nič ni premenil obraza, niti ni dal glasu od sebe, moško je prebil svojo kazen.
»Poljubi gospodu župniku roko,« veli mu učitelj. Toda Peter se ne gane, prav tako, kakor da ni čul ukaza.
»Poljubi gospodu župniku roko,« deje učitelj v drugo.
Petru vsplameni obraz in jezno reče: »Sedaj ste me tepli, da si nesem nič pregrešil, koliko liudij je že mimogrede pred našo kovačnico hruške pobralo iz trave, a nobeden še toraj ni bil tat. Roke poljubil pa ne bom!«
»Kaj?« zagrozi se ves vzburjen župnik, »zanikernež še kljubovati; jaz ti hočem nameti tisto tvojo trmo!« In obrnivši se pravi Fakinu: »Daj mu jih še deset!«
Peter mirno poklekne in znova se počne mučno šibanje. Ko Fakin konča to drugo šibanje, Peter zopet vstane, srajca mu je bila rdečakrvi, toda ni promenil obraza.
»Poljubi gospodu župniku roko,« veleva mu učitelj z nova.
»Ne bodem je poljubil,« vsklikne Peter z občudovanja vredno odločnostjo, »in če me ubijete, ne poljubim je!«
»No čakaj, zlobni dečko!« deje župnik, poln svete jeze, »ti se ne daš poboljšati.« »Da mi ne pokvariš ostalih učencev, te izključim danes iz šole.«
»Dobro!« pravi Peter, ki je vedel, da ga bode njegov surovi oče na polu ubil, ko pride domov s tako žalostno vestjo.
Naposled nas je gospod župnik nagovoril prav spodbudno in nam pripovedoval nekaj o trdovratnih grešnikih, akopram vsi skupej nismo vedeli, kaj je trdovraten grešnik. Potem odide, mi pa tudi kmalu za njim.
»Ne srdi se, Peter!« kličem mu solznih očij, »jaz sem kriv vsemu!« Ko bi ne bili igrali vojakov in roparjev ..... ne popravim urno, stara mamica je kriva nesreči, ki bi ne bila postala ..... ne ne v srečkanji tiči uzrok, da bi bil ti izžreban za vojaka namesto roparja ....
»Pomiri se vendar, kaj še treba besedi,« deje Peter resno, »jaz sam sem kriv, toda ukral nisem ničesar! Ni li res da ne? Nikakor bi ne zamogel krasti. Bog pričaj, da nisem tat!«
»Peter! Peter!« zaupijem, zagrlivši ga okrog vratu, »bodi mi prijatelj, vedno moj prijatelj!«
»Dobro!« je dejal in šel domov.
Peter odsle ni več zahajal v šolo, toda k meni je često prišel, in jaz sem bil ponosen njegovega prijateljstva, kajti čutil sem in preverjen sem bil, da so mu storili krivico, da je bil naj blažja duša na svetu.
Nekaj mesecev posle je bil moj oče premeščen v drugo mestece. Mati, sestra in jaz smo se peljali na vozu za njim. Sedel sem polek kočijaža, držal na kolenih svojega rumenokljunastega kosa v lepo urejeni kletki in mali leseni plug, kateri je Peter lično izrezljal in podaril mi v spomin. Žalosten sem bil, in srce me je bolelo ko sem se poslavljal od prijatelja lepe mladostne dobe, ki je tako skrbno in vestno gojil čutstvo prijateljske ljubezni.
Voz je oddrdral in Peter je dolgo časa tekel poleg njega. Konečno zapustil me je poslednji mojih tovarišev, ki so spremljali moj odhod skozi trg.
Iz dalje mi je še mahal s svojo kapico v slovo in izginil naposled.
Čas je potekal, minolo je mnogo let, minola ž njimi blažestna doba neskrbnega mladoletja, in usode klic me je pozval iz cvetja mladosti v šumeči svet. In ko sem v novo pohodil trg. S., takrat bil sem že zrel mož.
Najprvo sem poprašal po Petru.
»Peter, je prevzel po očetovi smrti kovačnico in sedaj je vrl, spoštovan mož!« rekalo se mi je v obče.
»Saj sem vedel,« dejal sem radostno pri sebi, »saj sem vedel, da je bil moj prijatelj poštena duša.«
Nemudoma odidem v znano mi kovačnico.
V Petru sem zrl sedaj postavnega moža. Gosta črna brada mu je oklepala obraz; izpod visokega čela sta še vedno verno in pošteno sijali modri očesi. Jaz sem ga mahom spoznal. Bil je ves zamišljen v delo, ko ustopim v kovačnico.
»Peter!« zakličem mu radostno vzburjen. »Ali več ne poznaš svojega stotnika?«
»Ah, vi ste K — ev F — n — torej se še spominjate .......« Beseda mu je obtičala na jeziku, obrisal se je s sajavim rokavom po obrazu in vrgši kladivo v kot, podal mi korenjaško desnico.
»Peter, kaj me bodeš vikal, tikaj me!«
»To ne gre. Pomnite, preteklo je že skoro 20 let od tistega časa, ko sem bil jaz vaš tambur, sedaj sem ubogi kovač, a vi ste oficir.«
»Peter, mej nama ne bodi razločka glede stanu; jaz sodim vse ljudi jedino samo po njihovi notrajnosti, po plemenitosti srca in mej tisoč nežnimi in mehkimi rokami in ročicami, ki sem je stiskal v žvljenji, jih morda ni pedeset, da bi bile vredne tvoje žuljave, poštene desnice.«
Na to me je vedel v sobo in pokazal svojo lepo mlado ženo, ki je ljubeče pritiskala na prsi rumenolasega sinčka.
«Si li srečen Peter?«
Molče je pokazal na ženo in otroka; oko pa mu je porosilo s solzo radostnega veselja.
Skrive sem mu zavidal tiho srečo.
Oni dan kateri sem prebil v tej tihi hišici, polni zadovoljstva in sreče, mi vzbuja najslajše spomine.
Opoludne povabil me je Peter na obed. Mladi sinko mu, se mi je vspenjal po kolenih, ter igral se s svetlimi gumbi.
Oj, ne bil bi zamenil ta dan preprostega kosila s knežjim obedom! —