Kozarček
| Kozarček anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 1 (5. januarja) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Valant, bogat kmet in gostilničar na Gorenjskem, ni imel druge skrbi kakor to, kako bi se polastil posestva svoje sosede Korenke Zelo rad bi bil on namreč razširil svoj dom. Zalo je že gotovo stokrat nagovoril Koreuko, naj mu prodA svoje posestvo, ali vse je bilo zaman, vedno mu je odgovarjala z istimi besedami: »Tukaj sem se rodila, lu sem preživela vse svoje žive dni, lukaj hočem umreti,. Se tolike svole, kulere ji je ponujal Valant, niso je mogle pregnati z njenega doma Danes je zopel Valant poskušal svojo srečo in sicer po novem potu. Dobil je doma Korenko ravno ko je luščila fižol. Vesel jo je pozdravil, vsedel se k iyi in vprašal po zdravju. »Ej zdrava., reče Korenka, »saj veste, kako mora človek zdrav bili pri sedemdesetih letih« Je že res, stari sle že precej ali vase zdravje je še (ako trdno, da boste golovo dočakali develdeaelo lelo«, odvrne Valant, čeravno on tega v srcu prav nič ni želel.
»Tega pa ne, čeprav sem še letos nekaj zdrava, toliko trdna pa nisem«, brani se Korenka. Valant nekoliko po teh besedah obmolkne, bil je v zadregi; ni vedel, ali bi začel ali ne. Naposled se ojuoači in začne:
»Povejte mi, Korenka, ali mi res nočete prodati vašega posestva?.
»Bog varuj! Jaz ostanem pri svojem sklepu in * ne dam premaknili od njega«, trdi Korenka.
»Ali jaz vem, kako bi se dalo pomagati M» obema«, prične nekam bojazljivo Valant. »Vi mi M prodali vase posestvo ati boste je vendar Se imeli Se veda vi tega ne razumete, ali poslušajte: Jaz vam iu vsako leto štiristo goldinarjev in vendar bode pr»* tako ostalo, kakor je, razumete? Posestvo ostane vik kakor doseduj. Zato mi ne boste nič dolžni.« Korenka ni vedela, kaj hoče to pomeniti. Opre« kakor v pasti reče : »Toliko mi ponujale, kaj bost« vendsr vi zato imeli?«
»Le ne skrbite in ne čudite se temu, kar sem povedal. Vi ostanete na vašem posestvu, dokler tiw Samo piamice dajte narediti, da po vaši smrti va« p) sestvo meni pripade. Saj bližnjih sorodnikov itak ni"« za daljne pa ne marate. Vi imate od tega čisti dobi» Jaz vam dam vsako leto štiristo goldinarjev in vi bo« »e Bog ve koliko let živeli.« Zadnje besede so VaW kaj nerade Sle iz ust. ^
Korenka je bila iznenadena in nemirna, *» pa ne nevoljna. »Valant, saj veste, kako je,« rekla je, »j« ^ nočem naravnost že|je odbili, ali premisliti m o r tm poprej. Pridite za jeden leden zopet in potem *«• že povedala, kaj sem sklenila.«
Se nikoli ni šel Valant tako vesel s Kor«oo«r domu, kakor danes. 7.t je mislil, da je njegovo Koreo« in tako po ceni! Da bi Io kmalu potem stara umrla. Primerjal je svojo in Korenovo posestvo, kako lepo vkup spada. In vse to se bode imenovalo potem Valantovo! Največje in najlepše posestvo v vsej okolici! Kdo bi ne bil vesel in ponosen?
Korenovka pa štiri noči zaporedoma ni mogla nič spali. Mislila je vedno, da ni vse prav pošteno pri vsej tej Čudni kupčiji, ali kakor hitro se je spomnila štirihsto goldinarjev, takoj si je vse drugo izbila it glave. Kako lepo življenje bode potem imela! Štiristo denarja in še vse bo moje!
Naposled Sla je k notarju. Ta ji je svetoval vsprejeti Valantovo ponudbo, ali rekel ji je, naj zahteva Sestalo goldinarjev, če«, ker če ona tudi se petnajst let tivi, ne bode ji poplačal njenega premoženja. Korenki je Btl ta nasvet popolnoma všeč, seslsto goldinarjev na leto dobili, to je tudi nekaj! Bala se je sicer še vedno, da bi pri tem ne bik) kacih spletk. Imela je mnogo notarja povprašali in ko je vse vedela, prosila je notarja, da bi napravil pisma. — Ko je Valant sopet prišel h Korenovki, imela je ta že kopo avijač pripravljenih, kako bi ga pripravila do tega, da bi ji dajal šeststo goldinarjev na leto. S prva kazala se je trdo in ni hotela dosti slišati o tem, a polagoma dala se je omehčati in rekla, da za šeststo goldinarjev je voljna skleniti to pogodbo, ker bode tako komaj kacih pet, Sest let živela in da je za tako kratek čas štiristo goldinarjev veliko premalo. Pa Valant se ni dal tako lahko premotiti. Kaj?« rekel je, »vi boste najmanj še petnajst ali dvajset let živeli. In morebiti, da se vi mene preživite!« Ali Korenka je le predobro vedela, da bode Valant rajše dvesto goldinarjev na leto več obljubil, kakor pa umaknM pogodbo; in ni se molila. Dolgo se nista mogla dogovoriti ali naposled je le Valant odnehal in obljubil Šeststo na leto.
Drugi dan napravila sta pri notarju pismo in Valant je Korenki takoj odštel prvih Sestalo. »Sedaj, starka, mi pa le brž umri«, mrmral je Valam, ko je šel od notarja.
Pa U poslednja želja se mu ni hotela »polniti. Korenka je bila vedno jednako čvrsta. Sama sebe je bila vesela.
Valant je obupaval, kadar jo je videl. Ona ga je pa še hotela dražili In povsodi je kazala, kako je Se čvrsta.
Bližal se jo že čas, ko je Valant moral nesli četrtič šeststo goldinarjev. Mislil je, da jih že polstoletja nosi. Naj raj še bi jo bil zadavil »Kaj, starka, mi res ne bodeš že umrla! Kako bi se neki dalo pomagali?« Tako je česlo Valant premišljeval. Moral je zopet nesli šeststo goldinarjev. Korenka mu je veselo in urno naproti prišla, kakor da bi bila dvajset let stara.
On bi jo bil najrajši raztrgal, a se je vendar zdržal in kazal prav veselega.
Pridite no, Korenka, kedaj k nam na kosilo, nikoli vas ni! Saj smo vas vsikdar veseli in pri nas vam ni potreba nič plačati,« reče Valant, ko je odštel novce.
•Ka.a a uo afia pc4raX>ti. Ej. Mi »em. da «e čmti a.'i v«, iaio oede^o arika pr.ieae. P**1-*! L 0 aede^O. PRAV tseeii T U bcnietBo'« vab« jo Vaani Koreaki ^ tiia u poa^dta tleč ia ofcvutiia je. da pnde V aedet;o je rea pnia Korenka. Valaota 10 a« od icaei^ (,čx mokrot. Na,bot.fc .,ed. »o bik pripraven«. alt :ca ker je b<la le od oekda; zmernosti nata.eci a n a n j iotu. Va-ao: ae je jezil r arcu. ker m marzia 4>at. a jt<i;a. kamera ^ je pono.al Tuds pi«i nt do«i k«ek Ko ji 2« drur»fm ni redel ponuditi, tpomnii ie je M 4 1 1 ,« Ka; pa tistefa, ki ga iieam '«r. t atekkn cah, tistega *aj Teate. tiatep boate jeden koun^ek?« Korenka ae '.ep ni boteb branri. aaf«k je mokt pokt»ala Hitro. Ančka, prne« najboljšega ki ga irrjmo'« akfical je Vabnt resd. T skoka kila je tekaj dekla a stekle«; :o u msjbnun kozarčkom. Valant mm ga ji je natočiL Koren ki ae je tako dopadei. da kar kozarčka ni aaogia rzeti od ust So, u je pe res prar dober«, pokrabie g* j« iLiro je bti drug kuaarček napolnjen in u tea te tretji. Korenka ga ni mogla prekvaliU. Ako r*m je, mati, rea uko tšeč, vam ga dam sodček, v znamenje, da sva dobra prijatelja in pa ob e^a^o u vai god L bode drugi '.eden • posjd u'.;«* gostilničar. Kor-nka ,e b la udovo^na. in drjgo jutro je nesei Kaed ma.iiea »od*ek in lep kozarček, da boi lal;« pila. Korenka ga je t*koy utočila jeien kczarti m re», b4 ,t om dobn, ko včer^; Za nekouko dni priid jo je Valant zopet oboka Do bti ;o #e s kozarčkom — v rokL Od ve*2> ma ji obraz zalarel. Rekel JI je. da naj kar pove, kedarSod« apila ta aodček, da ji bode druzaga prine»«l Kareib e obi.ubila to atooti. Po okobct jeii ao kmalu Ijvidje govoriti, dapl^- renka rada arka. Dobili ao jo večkrat ieU:i v kukv aa pa oaio M cesa. V« ao jo obJalovak C« aa pa' goaulm pn Valantu kaj o ujej govorili, rekei ,e VaJaat- Je te bedo. če ae človek v taki auro«> a*«^ pi.an-'evmti. aeveda poamgau M JI ne more več; da ae jt kaj ae zgodil« Ia rea tfod>lo ae je. Rarao okoL Beliča " jo neko jutro v snegu mrtvo. Pr*;tAji daa te ]* ** nekje napiLa potem pa v snegu obleta is Valant j t tedaj dosegel kar je tako tele! - P9*** to ni bila Prva u bila Kvrenka. kateri j« koiarifk JO prikrajšal liv(jetye, teleti bi bilo, da bi bila Koliko madetev manj bi imeli Slovenci na »«b«, *• »« preveč na bratili a — kozarcem'