Kozjanski grad

← Podsredski grad

Kozjanski grad Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Pilštanj ~ Hartenstein →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Odkod ima Kozje svoje nemško ime

»Kozje se nemški imenuje »Drachenburg«, t. j. »Zmajevski grad«. To svoje ime je dobilo radi tega, ker je nekoč v Bistergrabnu pod starim gradom nad trgom prebival strahoten zmaj, ki so ga krmili z mladimi deklicami.

2.Kozjansko jezero in zmaj

Kjer je danes kozjanski trg s cerkvijo, je bilo nekdaj globoko jezero. V njem je prebival silen zmaj, ki je vsa­kogar požrl.

Bil pa je v ječi neki mož, ki je obljubil, da zmaja usmrti, ako zopet zadobi prostost. Njegovi varovatelji so ponudbo sprejeli. Mož je zahteval od njih volovsko kožo. Dobil jo je m jo napolnil z živim apnom. Zmaj je dozdev­nega vola požrl in se razpočil. Nato je odteklo tudi jezero.

3.Mali krajevni spomini

Grajski hrib, ki je zdaj gozdnat, je bil nekdaj na soinčnih straneh porasel z vinsko trto. Hrib se imenuje Breclič, na drugi strani Bistergrabna mu tvori druščino Kozjek, izza katerega se dviga v zrak Veternik. Po grajskem hribu se še najdejo sledovi dveh cest, ki sta vodili h gradu. Više od gradu so bila grajska gospo­darska poslopja. Doli ob Bistergrabnu pa je bila grajska žaga in pod njo mlin, čigar zid je še dandanes deloma ohranjen v mlinu, ki je last Antona Krofla. Spodaj v ravnini so bili pri Ješovcu grajski ribniki.

Iz Bistergrabna je baje držal podzemeljski hodnik v stari grad.

4.Turki oblegajo grad Kozje

Pripovedka pravi, da so Turki po kozjanskem okraju ropali in požigali, in sicer leta 1494. v nedeljo po Mihaelo­vem. Postavili so topove v Trebežu ob stari cesti. Tržani so iskali zavetja za močnim grajskim zidov jem ter so z grajsko posadko hrabro odbijali turške napade. V stiski pa jim zmanjka svinčenk in streljati začno s pšeničnimi zrni. Turki, misleč, da so kristjani z živežem dobro zalo­ženi, ustavijo obleganje in odidejo. Pred svojim odhodom je pa silni neprijatelj zakopal sod žganja in zlato tele, hoteč ob povratku oboje izkopati in Vzeti s seboj. Odtlej je na tistem mestu strašilo. Zlasti posestnika Kovačiča, ki se je po domače imenoval Dobra-vec, je prevzel silen strah. Da bi duhove odgnal, je dal tam narediti križ. Minila so leta in križ v gozdni samoti

se je porušil. Bližnji posestniki v Ješovcu so mesto njega nekoliko višje postavili lično kapelo.

5. Kozjanski oskrbnik Bertold

Kozjanski graščak Winterslioffen je imel oskrbnika Bertolda, ki je ravnal jako krivično in neusmiljeno z nje­govimi podložni ki. Ker ni imel zapisnika o tlačaiiih in njih obveznostih, jih je silil, da. so morali opravljati več tlake, kakor je bila njihova dolžnost. Kdor ni prišel na tlako, tistega so prihodnjo nedeljo posadili na ostro izklesano bruno in mu obtežili noge s težkim kamenjem. Tako je sedel siromak v strašilo iz cerkve se vračajočim kmetom. Oskrbnik Bertold je tudi prepovedal jutranje zvonjenje, češ, da moti v spanju njega in graščinsko gospo. Kdor se je pregrešil zoper to prepoved, tistega so položili na klop in ga pretepali s palicami. Oskrbnik je bil tudi velik prijatelj lovske zabave in je prirejal velikanske love posebno ob nedeljah in praz­nikih. Podložni kmetje so morali prihajati na lovsko tlako v tolikem številu, da so goro »Bredič« od vseh strani obstopili. Oskrbnik Bertold je jahal na svoji muli ter nadzo­roval lov in priganjače. Pri komer je zapazil kako nered-nost, tistemu je odkazal kazen s palicami. Radi tega strogega in krivičnega ravnanja se je mnogo kmetov izselilo na Hrvatsko, kjer so jih milostno sprejeli. Drugi so se tajno dogovarjali, kako bi krutega, oskrbnika usmrtili. Oskrbnika pa so njegovi prijatelji pravočasno obvestili o zaroti. Zasedel je svojo mulo, ki se je pasla za gradom, ter pobegnil čez Veternik v Koprivnico, da ni bilo več o njem ne duha ne sluha. Wintershoffen je izvabil nekatere kmete nazaj z ob­ljubo, da se bo z njimi bolje ravnalo. Posestva tistih kme­tov, ki se niso vrnili, so prodali tujcem po neverjetno nizki ceni. Tako je bilo kupljeno veliko Bohovo posestvo v Je­šovcu št. 16 za 20 tolarjev.

Ljudje pripovedujejo, da je pobegli oskrbnik Bertold za kazen, ker je hodil v nedeljo na lov, po smrti postal divji lovec, ki mu je prisojeno, da mora po Veterniku, po Brediču in po Zdolah na večne čase zverino loviti. Več­krat se neki sliši, kakor da bi psi lajali in puške pokale, vmes pa odmeva vpitje divjega lovca. Star mož je pripo­vedoval, da je slišal leta 1830 lajanje in vpitje na lastna ušesa.

6.Zaklad v Kozjanskem gradu

V

Kozjanskem gradu je zakopan zaklad. Nekdaj je paslo gori Prešičkovo dekle in je zagledalo fantka, ki je čuval dve rjuhi, polni zlatnikov. Fantek je dekleta vabil, naj pride, da bi si nabralo zlatnikov. Toda dekle se je ustrašilo in je zbežalo. Povedalo je pa ljudem, kaj je videlo. Ljudje so res šli na grad, ali videli niso nič, kajti vse je bilo izginilo.

7.Zaklad na starem gradu

Na starem gradu je zakopan bogat zaklad. Nekdo je pisal spiritističneniu društvu v Trbpvljah, naj pozove poslednjega graščaka, da pove, kje je zakopal zaklad.

8.Bunkanje sodov na gradu

V

mlinu ob Bistergrabnu so bili ob sobotah večkrat silno začudeni. Gori na starem gradu je namreč bunkalo, kakor da bi sodi zadevali drug ob drugega. Pod gradom so bile namreč nekdaj lepe vinske gorice.

9.Žličar

Po Bistergrabnu pridemo do pobočja Veternika. Tu je nekoč pastir pasel svojo čredo in izdeloval žlice. Ker mu je nagajalo solnce, ga je proklel. Tedaj pa je okamenel z žlico v roki. Kozjanski oskrbnik Kragora, po rodu Čeh, mu je dal zastavo v roke. Okameneli pastir z žlico se vidi še danes. Imenuje se »Žličar«.

10.Brezbožni graščak

Pol ure od Kozjega leži prijazna, toda skromna vasica Grocka, kjer so se pred davnimi leti vršile strašne reči. Tedaj je bila Grocka bogata in lepa, obdajali so jo cvetoči travniki in veliki gozdovi, toda njeni prebivalci so bili hudobni in brezbožni. Še bolj hudoben in brezbožen pa je bil graščak, čigar grad se je šopiril sredi vasi. Bila je pomlad, dan Kristusove smrti — veliki petek. V cerkvah so bila zagrnjena razpela, povsod je bilo vse tiho, mirno in pokojno. Samo graščak se je veselil s svo­jimi vaščani. Povabil jih je v grad, kjer so popivali do pozne noči. V mali kočici blizu vasi je umiral tedaj ubog bolnik. Družina, vsa prevzeta od žalosti, je poslala po spovednika. V tihi noči je korakal duhovnik po poti mimo gradu. Zaslišal je hrup, ki se je divje razlegal v mirno noč. Hitro se je hotel duhovnik umakniti izpred gradu, bal se je, da bi mu graščak ne oskrunil hostije. Toda brezbožnež ga je zagledal, poklical svoje kmete, prihrumel z njimi pred duhovnika in mu hotel iztrgati hostijo. Duhovnik jo je krčevito držal, ali končno so mu jo iztrgali iz, rok in poho­dili. Tedaj je duhovnik vztrepetal, se zravnal in rekel: »Prokleta, bodi ta vas, ki ima tako trdosrčne prebivalce, proklet bodi ta grad, ki ima takega brezbožneža za gospo­darja! Bolje bi bilo, da bi bilo tu mesto vasi golo ka­menje!« Komaj je izpregovoril te besede, sta se pogreznila vas in pa grad. Le kup kamenja je ostal tam, kjer so se prej razprostirale lepe poljane s prijaznimi hišami.

Vas je sedaj na novo pozidana. Vendar nekdanje lepote ni več. Pod zemljo pa ležita stara vas in stari grad. Tu se vidi okamenela žena, ki mesi kruh, tam okamenel moški, ki seka drva. In pred gradom stoji skupina tistih okamenelih moških, ki so neposredno priklicali nad vas in njene prebivalce to strašno prokletstvo.