Kríva jablana
← Pésnikova molítev | Kríva jablana (Pesni) Fran Serafin Cimperman |
Kranjska dežêla → |
|
Na konci dolge njíve
Rastla je kríva jablana,
Iméla vêje kríve,
Razpókana je bila vsà.
Sadú prinaša malo,
Ker zá-njo níhče ne skerbí;
Drevó bo prazno stalo,
Doklèr vročíne se vsuší.
Tù neki dan sprehaja
Poséstnik verta sinom se,
Ker vróče zló postaja,
Grestà hladít se v senco tje.
In oča sinu pravi:
Kakó drevésa se sadé,
Kakó se vert napravi
In tèrde stavijo mejé.
Sin mali vse pazljívo
Posluša rad očeta tó,
In gleda na trohljívo
Ter vso skrivljêno jablano.
In radovéden vpraša:
„Zakaj pa, oča, tam drevó
Pri njívi rávno se ne vzrášča,
Zakaj je krívo in suhó?“
Prijazno oča rêče:
„„Glej, tega krív je gospodár,
Zató naj vést ga pêče,
Ravnàl drevésa nij nikdár!
Nikoli on privézal
H kolíčku rávnemu ga nij,
Spomládi ne obrézal,
Da móglo bi poganjati.
Takó je rastlo krívo,
Ker nij bilo nikómur mar,
Postalo je trohljívo,
Lehkò podrè ga vsak vihár.
Glej, sinek moj, enako
Človekom mladim se godí:
Otròk dobí napáko,
Ki starec še jo obderží.
Zatoraj strahovati
Se človek mora vselej mlad,
In k dóbremu ravnati,
Da čuva slabih se navád.
Tedaj v mladósti vadi
Se dôbrih, lépih čednostij,
Nikdár beséd ne zabi,
Ki oča ti jih govorí!““