Krčevina

Krčevina. Povest. Fran Štefanič

Izdano:	Gruda 8/3-7/8, 1931
Viri:	dLib 3, 4, 5, 6, 7/8,
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Bilo je prve dni meseca majnika. Gorka sapa je vela čez polje, solnce je sijalo, zima je vzela slovo. Vsa ona ljuba dolina, z griči in dragami, z vinogradi in ložami je bila odeta z novim zelenilom. Iz vinogradov v dolino je zvenela vesela pesem. Gruščena prst se je drobila pod udarci motik. V goricah so odmevali veseli klici kopačev, vmes so cvrkale škarje zakasnelega rezača. Pred vrsto kopačev se je postavil gospodar. Na obrazu, trdem kakor kamen, mu je počival smehljaj, oko mu je žarelo ob pogledu na vrsto krepkih ljudi in njih delo.

„Hej, gospodar je tu s poličem, v njem se iskri črnina!“ je zaklical koščat fant in prijel za polič, ki ga je prinesel gospodar. Krepko je potegnil iz njega in ga podal svojemu sosedu. Polič je šel iz roke v roko, dokler se ni izpraznil na drugem koncu vrste. Pesem je nanovo zadonela, motike so zažvenketale — še dolgo ne bo cvrčka.

Po ravnem polju je plug rezal brazde. Prhka zemlja je dobivala novo lice. S težkimi koraki je stopal za plugom orač, zdaj pa zdaj je sunil s škornjem po slabo prislonjeni brazdi. Gonjač je pokal z bičem, orač je čistil rezilo in se zdaj pa zdaj ozrl proti nebu.

„Čuvaj nas Bog in sveta Marjeta viharjev, toče in vsega hudega!“

Med belimi brezami so letali ptiči.

V zvoniku je zazvonilo poldne. Ljudje so sneli z glav pokrivala, glasovi so zamrli, orač je položil plug na zemljo — bil je čas opoldanskega počitka. Ljudje so izpregli živino in pognali proti domu. Vrste v vinogradih so se izpraznile. Mir in tihota sta legli na zemljo.

Tisti čas sta stopala po širokem, z debelim kamenjem nasutem kolovozu Mušičeva dva — mož in žena. Žena je nesla na glavi veliko košaro, možu pa so visele preko ramen volovske verige. Vračala sta se s sejma.

Govorila sta malo. Redko je ogovorila žena moža, še redkeje ji je odgovarjal on.

Prišla sta do razpotja. Ožja pot je vodila na Krčevino, druga širja pa je peljala v vas. Na razpotju sta mož in žena obstala. Žena je dvignila košaro, da si poravna ruto, mož je zakašljal, iz dolge pipe stresel pepel ter jo napolnil s svežim tobakom.

„Pa bi stopila malo na Krčevino, že dolgo nisva bila pri Katarini.“

„Pa stopiva,“ je odvrnila žena, zadela košaro na desnico in zavila na stransko pot.

Molče, zatopljena vsak v svoje misli, sta merila pot proti vrhu. Klanec je bil vzpet, večkrat sta obstala in se ozirala okrog.

„Lep svet je tu gori.“

„Da, lep in rodoviten.“

V zgodnjem popoldnevu je ležala pred njima Krčevina. — Veter se je poigraval z belimi brezami in lahko vzgibal nežne liste sadnega drevja okrog domačije. Od bezgovega grma je dehtel prijeten vonj. Izpod njegovih korenin je izviral studenec, komaj dve pedi globok, bister kot kristal. Ob njem sta se ustavila naša sejmarja in se razgledovala po domačiji. — — —

Pičle pol ure hoda od vasi čepi prijazen griček. Sredi travnikov in njiv se dviga, svež in zelen in na njega kopastem vrhu se košati ponosna bela hiša z velikimi gospodarskimi poslopji, obsežen in bogat dom, kakor malokateri v okolici.

To je Krčevina.

Pred kakimi tridesetimi leli je izgledalo tod vse drugače. — Kjer se danes razprostira plodno polje, kjer stojita dom in vrt s sadnim drevjem, je bilo pusto in prazno. Med redkim grmičevjem je rastla malovredna trava. — Leto za letom so zaganjali sem gori Miheličevi svoje ovce in koze, rod za rodom je podedoval ta grič in ga uporabljal za pašnik. Na mestu, kjer stoji danes hiša, je stalo tedaj leseno poslopje, zloženo iz surovih bukovih brun; vanj so v sili zaganjali pastirji svojo živino.

Toda to je bilo davno. Tekom desetletij je iz golega pašnika zrastla lepa domačija.

Sejmarja sta se oddahnila in pospešila korake. Od juga je zavel veter in prignal s seboj sive oblake — morda bo še pred večerom deževalo.

Hišno okno je bilo odprto in v njem se je pokazal obraz mlade ženske.

Kdor je že bil kdaj na Krčevini je dobro poznal ta trdi, od solnca ogoreli obraz. Bila je to Meta, dekla na Krčevini. Pa menda ni bila samo dekla, vsaj tako se je zdelo vsem, ki so bolje poznali razmere na Krčevini.

Še kot malo dekletce jo je vzela k sebi na Krčevino Katarina, ponosna gospodinja te domačije. Rastla sta skupaj z njenim sinom edincem Matijem. — Bila sta nerazdružljiva prijatelja. Skupaj sta gonila na pašo, lovila metulje, stikala v grmovju za gnezdi in nagajala poslom. — Toda otroška leta so minula. Iz male Metke je postalo resno, krepko in lepo dekle. Z Matijem nista več lovila metuljev, kopala in orala sta zemljo. Meta je poganjala vola, Matija je držal za plug. Meta je kosila in grabila, žela in vezala, ni se ustrašila nobenega dela, saj jo je vzgojila Katarina. — Ob nedeljah in praznikih sta hodila skupaj v cerkev in ljudje so šepetali, da se imata rada in da ostane Meta bržkone za vedno na Krčevini. Ljudje, ki radi zavidajo svojemu bližnjemu vsako srečo, so Meti to srečo privoščili. Poznali so Meto in Katarino in so vedeli, da si je dekla pošteno zaslužila položaj bodoče gospodinje na Krčevini.

Po tem je Meta tudi hrepenela. Odkar se zaveda, je živela na tem domu, ga ljubila, delala zanj, skrbela zanj, stopila z njim vse svoje življenje. Vse njene misli, vse želje, vsa dejanja so se strnila v eno samo vročo željo: postati kedaj gospodinja na Krčevini. — Njena želja se je bližala uresničenju, vse je tako kazalo.

Danes pa je bilo njeno lice mračno. Zopet se ji je približala misel, ki jo je preganjala že nekaj časa sem. Katarina, njena gospodinja in bodoča tašča, ako Bog da, ki je bila doslej vedno tako prijazna napram njej, jo je danes zopet neprijazno zavrnila. Nekaj ni v redu. Tako čudno jo včasih pogleduje, tako trdo jo ogovarja in ji odgovarja. Meta si ni svesta nobenega pregreška — kot prej dela in se žene, mati pa so čimdalje bolj osorni z njo. — Težka skrb lega na dušo Metino. Med močnimi prsti svaljka sočne liste begonije, ki košato zavzema pol okna v katerem sloni sedaj Meta.

Po vijugasti stezi, ki vodi med njive, prihaja moški s težkim bremenom na plečih. Meta ga je opazila. V njenem obrazu se je nekaj zganilo. Poteze lica so postale mehkejše, v očeh je zasijala luč. Oni, ki je prihajal po stezi je bil Matija. Meta je šla v vežo, vzela golido in stopila preko dvorišča v hlev ...

Mleko je brizgalo v močnih curkih. V golidi so se dvigale pene in lezle čez lesen rob na Metino krilo.

Na pragu se je prikazal Matija z velikim košom sveže detelje na ramah. Stopil je k živini in stresel pred vsako kravo breme detelje. Ob Meti se je ustavil in gledal kako molze.

„Ali je detelja že godna, Matija?“ je vprašala ne da bi dvignila glavo.

„Da, vsa je v cvetju,“ je odvrnil. „V celi okolici ni tako rdeče njive kot je naša.“

„Zakaj nisi šel raje z vozom ponjo?“

„Drugikrat pojdem, danes sem naložil samo za poskušnjo. Le poglej Čado, kako slastno žveči! Imaš kaj rada Čado, Meta?“

„Jaz imam raje Lisko. Bolj mirna je in več mleka daje.“ Matija se je naslonil na jasli in gledal Meto.

„Ali so mati doma?“ je vprašal.

„Da, v hiši so. Zdi se mi, da so nekam slabe volje.“

Potem sta molčala oba. Meta je molzla. Ko je dvignila roko, da si popravi ruto, so se zableščale izpod rokava njene močne bele lakti.

„Poglej, Meta, ali nimaš na roki klopa?“ je izpregovoril Matija, prijel njeno roko in izdrl klopa, ki se ji je bil zaril v kožo.

„Vidiš, tako se ti mrcina zaje v meso in pije tvojo kri.“

„Saj res, kje sem ga neki dobila?“

Z roko je tipala mesto, kjer je Matija izdrl klopa, on pa je dvignil rokav njene jope še višje in božal gladko kožo njenih lehti.

„Mleko moram pristaviti za večerjo, Matija!“ se mu je hotela rahlo izmakniti. On pa je ovil svojo težko roko okrog njenega pasu, jo prižel nase in pritisnil svoja razpaljena usta na njena tako strastno, da ji je zastala sapa.

*

Sejmarja sta šla preko dvorišča, ne da bi se bila ustavila. Stopila sta v hišo z pobeljenimi stenami. V kotu je stala ogromna bela miza, na njej so čepeli trije, kakor kolesa veliki hlebi črnega kruha. Dišalo je po peki, po slanini in maslu, da so se človeku kar sline zbirale v ustih.

Katarina je stala, visoka in košata, pri oknu in listala po starem koledarju. Primerjala je številke in znamenja, na katere se je razumela samo ona, štela nekaj na prste in se ozirala proti hlevu.

„Liska bo vrgla julija, Čada šele v jeseni, ta je letos pozna.“

„Bog daj dobro in srečo, Katarina!“ sta vstopila Mušičeva dva.

„Bog daj, Bog daj!“ se ju je razveselila Katarina. Videti je bilo, da so stari znanci in dobri prijatelji. Snela je naočnike in jih položila s koledarjem vred na polico, pritrjeno nad vrati.

„Na sejmu sta bila, vidim. No, prav. Lepo, da sta prišla še nas pogledat, dolgo vaju ni bilo tod okrog.“

„Kaj bi, Katarina! Saj vemo, da se ti dobro godi. Kar na lepem pa človek tudi ne more z doma. Da, na sejmu sva bila, par volov sem prodal,“ sta polagoma odgovarjala Mušičeva, polagala svoje stvari ob peči in sedala za mizo.

„Za Marjanco bo treba začeti zlagati. Ti moj Bog, kar naenkrat ji bo treba šteti doto in jo pustiti od hiše,“ je zatarnala Mušičeva.

„Ej, da,“ je pritegnila Katarina. „Marjanca je čedna in pridna, ne bo vam treba dolgo čakati snubcev.“

Prerezala je hleb kruha, postavila kos pred Mušičeva in prinesla polič vina. Vrtela se je po hiši živo in okretno, da ji nihče ne bi prisodil petih križev in pol, ki jih je nosila. Govorila je to in ono in vpraševala po novicah iz vasi. Redkokedaj je prišel kdo na Krčevino, pa ni čuda, da je tudi Katarino včasih premagala ženska radovednost.

Gosta sta rezala kruh in ga pridno zalivala z vinom. Mušič se je razgrel:

„Za vraga Katarina, vedno mlajša si! Saj nas nazadnje še na svatbo povabiš!“

Res je bila Katarina trdna in postavna, toda na obrazu in na plečih so se poznali sledovi trpljenja in trdega dela. Tudi lasje so ji bili močno osiveli.

Na Mušičeve besede se je samo nasmehnila.

„To je minilo, Mušič. Toda svatba bo na Krčevini. Mladina dorašča.“

„Hm, da, Matija je korenjak. Ali mislite kmalu narediti?“ je brž zanimalo Mušičko.

Vstala je in si otepla drobtine s krila. Mušič je prijel kozarec in ga zvrnil na dušek.

„Nič še ne vemo. Čas bi že bil, pa kar Bog da. Tudi to še pride kakor vse drugo.“

„Boste snubili kar v hiši, pravijo. Prav je tako!“ je počasi povedala Mušička.

„To so samo govorice, Neža!“ odvrne Katarina, mračno gledaje skozi okno.

Oba Mušičeva sta postala pozorna. Pogledala sta se pomenljivo in Mušič je parkrat pokimal.

„Mi smo pa vsi mislili — —“ je začela s težavo Neža.

„Tudi jaz sem mislila, pa ne mislim več,“ je kratko odvrnila Katarina in pogledala oba.

Mušička se je premaknila, da je zaškripala klop pod njo. „Katero pa sedaj mislite? Imate že kaj izbranega?“

„E, se bo že katera našla, deklet je dovolj. Doslej še nisem nič izbirala,“ je pravila Katarina.

„Dovolj, jih je dovolj! In na Krčevino se ne bo nobena branila iti,“ je hitela Neža. Rada bi bila rekla še kaj več, pa je naglo stisnila ustnice.

Mušič je mirno sedel na svojem mestu in vlekel iz dolge pipe, kakor da ga cela stvar prav nič ne briga.

„Kaj pa doli v vasi, bo kaj svatbe letos?“

„Ni slišati, Katarina. Pri nas je vprašal Lokvarjev Miha,“ je pripomnila Neža kakor mimogrede.

„Tam je preveč dolga,“ je rekel on.

„Da, in še zanemarjena kmetija,“ je povzela Neža, „pa tudi Marjanca se je protivila ...“

„Res? Marjana mi je všeč in včasih sem tako mislila: kaj ko bi mi naredili!“ je počasi izjavila Katarina in pogledala onadva.

Vsi trije so umolknili. Videti je bilo, da ta misel nikomur ni bila tuja. Mušič je glasno puhal dim, ona je postala nemirna, težko je zadrževala radost in razburjenje. „Glej naredilo se bo!“ je dejala v sebi, „Katarina sama je že mislila na to.“ V duhu je videla svojo hčer kot gospodinjo na Krčevini, na posestvu, ki mu ni bilo para v okolici. Želela je svoji hčeri vse najboljše, a Krčevina se ji je zdela uresničenje največjih želja. V mislih je obljubila sv. Antonu, patronu vseh ženinov in nevest, najlepšo kračo.

Končno je spregovoril Mušič:

„V božjih rokah je vse. Ako bosta mlada dva zadovoljna, pa naredimo. Poznamo se, dobri smo si vedno bili, naj pa bo. Kaj praviš ti, stara?“

„Kaj naj rečem? Seveda mi je prav, ako je taka božja volja.“ Toda radi lepšega je pristavila: „Dobro bi bilo, če bi ostala Marjanca še nekaj časa doma. Mlada je še in tudi doma bi jo potrebovali sedaj, ko sili Jože v Ameriko ...“

Hipoma se je ustrašila. Da ni že morda preveč rekla, kar bi utegnilo vso stvar razdreti?!

„Mislim, da bo tudi Matija zadovoljen,“ je pristavil Mušič.

Katarina se je začudeno ozrla vanj. „Kar je meni prav, bo tudi njemu,“ je dejala tako trdo, da je bil Mušič takoj uverjen o resničnosti te trditve.

Katarina je nanovo natočila polič in narezala še slanine, saj se je spodobilo, ko so pravkar sklenili poroko — — —

Mušiču se je zapletal jezik in Neža je brisala solze ginjenja, ko sta stopila pozno na večer iz hiše in ju je Katarina spremila do praga.

Pred hlevom sta zadela na Matijo, ki je pravkar z leso zapiral hlevska vrata.

„Kaj že z leso zapiraš, Matija? Ali ni še prekmalu?“ mu je zaklical Mušič.

„Mislim, da ne. Živina rabi zraka.“

„Prav, prav, dober gospodar si. Pa se pri nas kaj oglasi!“ mu je zaklical Mušič že s pota.

* * *

Noč je bila svetla, polna luna je vstajala izza gore. Od juga so plavali raztrgani oblaki in se razgubljali po nebu. V dolini je rahlo šumela reka in iz struge, ki se je vila med gostim vrbjem, so vstajale bele meglice.

Na Krčevini je bila družina zbrana pri mizi. Šlo je na večerjo, gospodinje pa ni bilo nikjer. Pastir je nestrpno obračal žlico, hlapec Jure je nevoljno godrnjal sam pri sebi, Meta si je dala še opravka v kuhinji, Matija pa je molče sedel na svojem mestu.

Naslonjena na odprto okno je zrla tačas Katarina doli po rebri, preko njiv in travnikov, ki so bili njeni in so se širili doli do reke. Vselej, kadar je gledala to svojo zemljo, je bila ponosna in vesela. Le danes ni bila zadovoljna, zdelo se ji je, da je storila nekaj, kar ni bilo prav. Sklenila je poroko svojega Matije z Mušičevim dekletom. Dobro je bilo tako in prav je ukrenila, pa ji je vendar nekaj govorilo, da je storila greh. V spomin se ji je neprestano vrivala Meta. Videla jo je sklonjeno k zemlji, kako koplje in rije kakor krt. Spomnila se je njenega zagorelega obraza, njenih močnih žuljevih rok. Vedela je, da se imata rada z Matijem, da mu je Meta že sedaj kot žena, pa ni bila huda. „Snaha!“ jo je nazivala sama pri sebi in je mislila dobro in lepo o njej. „Izkaže naj se! Zemlja mora imeti ljudi, ki jo zaslužijo!“ je govorila v sebi in željno čakala dneva, ko bo stopila pred njo Meta, skrušena in v zadregi in ji priznala, da sta z Matijem grešila in da bodo posledice tega greha kmalu vidne. Željno je čakala Katarina tega trenutka, pa ga ni dočakala. Meta je ostala neizpremenjena. — V Katarini so začeli rasti dvomi. „Nerodovitna veja!“ je godrnjala v sebi. „Take Krčevina ne rabi! Minilo je že leto, odkar se imata rada, pa ni nič!“ Čimdalje bolj je odrivala Meto iz svojega srca. Nič več ni hotela misliti nanjo kot na bodočo snaho.

„Krčevina mora dobiti gospodinjo, ki ne bo le delala, temveč tudi rodila,“ je sedajle poudarjala, gledaje svojo zemljo. Vrsto sinov in hčera lahko vzredi ta-le njen dom. Krčevina, polna otroškega krika, pozneje polna krepkega zdravega smeha fantov in deklet, ji je vstajala pred očmi. Meta take slike ne more uresničiti, zato jo je danes izbrisala iz svojih načrtov in srce je ne sme boleti radi tega.

„Trideset let dela, trideset težkih let, brez počitka in brez pomoči leži v tej zemlji!“ Ob tem spominu je postala zopet stara Katarina, trda, neizprosna ...

„Mati, z večerjo vas čakamo!“ je vstopil Matija.

Ozrla se je vanj prodirljivo, kol bi mu hotela videti v dno duše.

„Stopi semkaj in poglej,“ mu je ukazala. „Vidiš le široke njive in travnike? Vem, videl si že, delal si na tej zemlji. Ali si pa pomislil, da ni bilo tako od vekomaj! Si se spomnil, da je bilo to polje pred tridesetimi leti pusto in prazno, da so se ga ljudje izogibali in je služilo le živini za pašo.“

„Da, mati, zanikrno je bilo, pravili ste mi in tudi sam se še spominjam!“

„Vem, da sem ti pravila, a tega nisem in ti ne bom mogla nikdar dopovedati, koliko sem trpela, preden je vse to zrastlo.“

„Bog je vaše delo blagoslovil.“

„Da, toda ta blagoslov sem morala sama priklicati. V potu svojega obraza, s krvavimi žulji na rokah, mnogo, mnogo let, od zore do mraka sem ga iskala in rila za njim. Zapomni si to, sin!“

Govorila je naglo, sunkoma in glas se ji je tresel, da je bil Matija, ki še nikdar ni videl matere take, ves plah.

„Pravili ste mi, da ste v mladosti služili pri kmetu, ki je bil trd in ošaben.“

„Dolgo je že od tega.“ Katarina je zrla skozi okno, kot da se pogovarja z nekom, ki je zunaj. „Mlada sem bila in močna kot žival. Obdelovala sem zemljo gospodarjevo in sem zato dobivala trdo ležišče in borno hrano. Neke noči, ko od utrujenosti nisem mogla spati, sem pregledala svoje življenje: „Ubijam se, trošim svoje sile, pa nimam od tega nič, prav nič. Delala bom, dokler bom zdrava in močna, ko pa oslabim in ostarim, ne bom imela kotička, kamor bi položila glavo in umrla.“ Tedaj sem si zaželela lastne zemlje, le vogla zemlje, ki bi bil samo moj. — — Ta naš grič sem mnogokrat gledala. Mimo njega sem hodila ob nedeljah k maši. Hrib je bil gospodarjev. Mislil je, da je zemlja na njem nerodovitna, ali pa je imel zemlje že drugod dovolj, pustil ga je neobdelanega in ga uporabljal za pašnik svoje živine. Na ta grič sem privezala svoje želje. Stopila sem pred gospodarja in ga prosila, naj mi ga proda. Rogal se mi je in me pomiloval, končno mi ga je odstopil za mal denar. Tedaj se je začelo novo življenje.“

Mesec je razsvetlil izbo in Katarinin obraz. Bila je ko zamaknjena, glas se ji je umiril, včasih je za trenutek utihnila, pa zopet nadaljevala.

„Da, takrat se je pričelo življenje, ki ni prenehalo do današnjega dne — — Bila je noč; ura v zvoniku farne cerkve je udarila polnoči, ko sem prvikrat zasadila motiko v zemljo, ki je bila moja.“

Ozrla se je nanj in nadaljevala:

„Ti si bil takrat še majhno dete; zavit v plenice si spal na zemlji. Nisem te mogla pustili doma, hotela sem te imeti poleg sebe, da boš slišal prvi udar motike. — Še nikoli se mi ni zdela noč tako lepa ko takrat. — Ko je vstala prva zora, sem obstala in si otrla čelo. Za mano je ležala odprta črna prst, vanjo so padle moje prve znojne kaplje in obrodile sad ...“

Pripovedovala mu je dalje. Podnevi je delala gospodarju, ponoči pa je — po kratkem spanju — obdelovala svojo lastno zemljo. — Spominjala se je vsega. Vedela je za vsako njivo, kdaj in kako je nastala in kakšna letina je bila na njej. — — Matija je poslušal. Nikoli ni ljubil svoje matere tako močno kot nocoj.

„In vse ste delali sami?“

„Sama, nikogar nisem imela, ki bi mi pomagal, pa tudi nikogar nisem potrebovala.“

„Kje pa je bil takrat moj oče?“

„Tvoj oče?“ Nevoljno je stresla z glavo. „Ne vem, kje je bil, služila sva skupaj, ko pa si imel priti na svet ti, ga je vzela noč. Bil je strahopetec. Nikdar nisem pozvedovala za njim.“

„Bog ve, kje tava brez doma in strehe,“ se je zamislil Matija.

„Pustiva to, pozno je že, jaz pa moram še s teboj govoriti o važnejših rečeh.“

Začudeno jo je pogledal: „Kar povejte, mati.“

„Star si že in oženiti se boš moral. Ker se ti ne spomniš, te moram spomniti jaz. Kaj misliš?“

„Saj sami veste, mati,“ je bil v zadregi, „kaj vprašujete?“

„Ali še zmiraj misliš na Meto?“

„Ali mar ne mislite tudi vi?“

„Ne,“ je kratko odvrnila.

Dvignil se je in se oprijel stola, da je zaječal:

„Kaj vam je, mati?“ Strmel je vanjo in hotel govoriti, toda ona mu ni pustila.

„Pravim ti: ne! Mete ne boš jemal!“

„Kaj govorite, mati, saj vendar veste, da je Meta — — —“

„Da, da vem,“ ga je prekinila, „toda kaj vse to! Meta ni za našo hišo! — Ona nam ne more dati sina, ne more dati naslednika Krčevini! Ali nisi že končno uvidel tega?“

„Mati, kaj govorite! Potrpite, imava se rada in ...“

Ni mu dala izgovoriti. Stopila je predenj, položila svojo težko pest na mizo in vsa trepetala. Ustnice so pobledele in se stisnile, iz oči ji je švigal srd. Matija se je za korak odmaknil. Pred njeno jezo je bil majhen kakor dete.

„Ne hodi nikamor, počakaj in poslušaj!“ je ukazala. „Kakor zares stojim tukaj, tako zares se bo zgodilo, kar bom jaz hotela!“

Matija je stal mirno in poslušal. V njem je izginil vsak upor. Še nikdar se ni uprl, vajen je bil storiti vedno le to, kar je dovolila mati, zato je vedel, da bo tudi sedaj obveljala njena. Brez ugovora je poslušal, ko mu je pripovedovala, kaj je sklenila in da se bo poročil z Mušičevo Marjano še to poletje.

Tedaj so se s treskom odprla vrata in med njimi je stala Meta, bleda kot mrlič, tresoča se po vsem telesu.

Za trenutek je nastala tišina. Vsem trem je pohajala sapa. Potem je skočila Meta h Katarini:

„Tako torej, kakor izgarano psico me mislite zapoditi od hiše!“

Divje je begala z očmi od nje do njega, potem je hipoma zagrabila svoj predpasnik in ga pritisnila na obraz. Obupen, krčevit jok je stresel vse njeno telo.

„Recite, da ni res, saj ne more biti res!“ se je trgalo iz nje. Njo naj bi metali s Krčevine, njo, ki je pustila na njej polovico svoje krvi, ki ji je darovala svojo čast! Kakor staro vrv, obrabljeno in raztrgano, ki jo vrže hlapec na smetišče, so odvrgli tudi njo! Bila je užaljena in nesrečna do smrti.

Toda Metine oči niso bile vajene solz, njeno srce ne mehkobe. Otrla si je solze, iz oči ji je sršela strašna jeza, ko jih je zapičila v Katarino:

„Nebesa so pravična! Prekletstvo naj pride nad vas in nad to hišo!“

Dvignila je pest, se okrenila in zaloputnila vrata za seboj.

Proč, proč od tod! Kot da ji gori pod nogami, je hitela pospravljati svoje stvari. Vse kar je bilo pred dobro uro še tako svetlo, tako mikavno, se ji je sedaj gabilo. S studom je zapuščala domačijo, kjer je skovala toliko načrtov, presanjala toliko lepih sanj.

Pri mizi je ostal Matija sam, nem in miren. Njegova široka in močna pleča so bila upognjena kot pri otroku, ki je bil pravkar kaznovan za svojo neubogljivost.

II.

Minuli so dnevi polni ugibanja in pričakovanja. Vsa vas je bila pokoncu. Ljudje so stikali glave, si pripovedovali to in ono, opravljali, kakor je to že v navadi in bili od sile radovedni.

Vstalo je mlado jutro in prvi žarki so objeli Krčevino, da je njena rdeča streha zažarela daleč v dolino.

Na dvorišču, v veži in v veliki družinski sobi je bilo nenavadno vrvenje. Hripavi vriski so se razlegali po rebri. Šopi uvelih rož so ležali okrog in od njih je puhtel vonj po vinu. Vsem ljudem se je videlo, da so potrebni počitka, da so čuli, pili in razgrajali nekoliko noči zaporedoma.

Da, bila je svatba, kakršna se vrši komaj vsako prestopno leto enkrat. Mušič je omožil svojo hčer in jo tako omožil, kakor si je sam želel. Svojemu veselju je hotel dati duška; dva dni in dve noči je bila hiša polna ljudi, dva dni in dve noči so jedli in pili in še ko so svatje odhajali, so se mize kar šibile pod težo jedi in pijače.

Danes so pripeljali nevesto na Krčevino. Ženin jo je prenesel čez hišni prag in v veži jo je pričakala njegova mati s hlebom in vinom. Poljubili sta se in Marjanca je postala hči Krčevine.

---

V hlevu je hlapec Jure pokladal živini in se jezil na pastirja, ki je prodajal zijala, namesto, da bi gnal krave na pašo. Debelo je pljunil v stran, oprtal na ramo koš, zataknil za pas kosir in se odpravil v grmovje po mladja.

V izbi novoporočencev je spala nevesta Marjana. Njeno lice je bilo bledo, poteze na lepem licu so izražale žalost. — Hripava pesem pijanih svatov pod oknom jo je zdramila. Položila je roko na čelo in stisnila črne obrvi.

„Nekdo je bil tu.“ Ozirala se je po izbi, kakor da nekoga išče.

„Saj je bila, ona je bila,“ si je ponavljala poltiho.

Videla je bila Meto. Stala je pri njeni postelji, s culo v roki in govorila:

„Ti si tista, ki te je božja roka pripeljala v dom, ki je imel postati moj. Kako si bleda in nežna! Tako nežne žene še ni imela Krčevina. Bodi srečna, jaz se ti moram umakniti ...“

Marjani se je zdelo, da ni spala, da je bila budna in je vse videla in slišala. Toda v sobi ni bilo nikogar. Skozi zastrto okno se je kradlo solnce, na stolu zraven postelje je ležala njena poročna obleka, na mizi je venel šop rož, preostanek poročnega šopka.

Marjana je morala misliti na Meto. Zakaj je odšla s Krčevine? Saj so govorili, da jo ima Katarina rada in da je voljna prepustiti ji svoje mesto na tej domačiji. Ali je bila ona, Marijana in njena dota vzrok, da je morala Meta od hiše? — Groza jo je postalo te misli.

Ne, ne, saj ni res! Ni ona prepodila Mete! Saj si ni želela na Krčevino, saj ni ljubila Matije! Rekli so ji, da postane gospodinja tukaj na tem domu, prigovarjali so ji, naj vzame Matijo in ona je ubogala. Sedaj je vse končano in nič več se ne da prenarediti.

Podprla si je glavo z roko in pogledala proti vratom, ki so se pravkar odprla. Dobrohotne oči njene stare tete so počivale na njej.

„Vi ste, teta!“ Dobro ji je delo, da ni bila več sama.

„Da, jaz, Marjanca.“

„A kje so drugi? Nobenega človeka ni nikjer.“

„Zunaj, Marjana, vriskajo in pojejo, ker so na tvoji svatbi. Ti pa, se mi zdi, nisi preveč vesela.“

„O, teta, zakaj bi ne bila vesela!“ se je nasmejala glasno in prisiljeno.

„Ne vem zakaj. Saj vsi pravijo, da imaš srečo in da si lahko vesela, toda tvoja mati in oče, se mi zdi, sta mnogo bolj srečna kakor ti.“

Marjanca je zrla v veli obraz starke in solza ji je zdrknila po licu.

„Kako čudno je vse to, teta,“ je šepetala.

„Potolaži se, otrok, to vse preide. Nevesta mora biti nekoliko žalostna, njena solza blagoslovi zakon.“

„In vendar ste tudi vi, teta, danes nekam žalostni.“

Marjaničin glas je bil tako tih in nežen, da je starko prevzela ginjenost. „Kaj bi bila žalostna! Pri meni ni niti žalosti niti veselja, tu so samo še spomini, Marjana.“

„Vaši spomini, teta, so bili vedno veseli.“

„Mlada si še in vse ti je samo čisto zlato. Tudi jaz sem bila nekoč mlada — prvo dekle v fari, radi katerega so se pretepali fantje na vasi.“

Starkin zgubani obraz je oživel, oči so gledale živahneje.

„Toda tvoja teta, Marjanca, je ljubila samo enega. Bil je velik in močan, da so vsi trepetali pred njegovo močjo. Vsak večer je prišel pod moje okno. Ko je odhajal, je zavriskal, da so žvenketale šipe ...

In pred pustom, ko so snubci hodili po hišah, je tudi on poslal svojo mater k mojim staršem, da poprosi zame. Toda jaz sem bila od grunta, on pa je imel samo kočo pod hribom. Na to ni mislil, hotel je samo mene. Moj oče je bil moder mož, njegove matere ni napodil, kot so vsi pričakovali. Pogostil jo je kakor se spodobi, ji naročil za sina pozdrave in zraven pristavil: Kadar bo rastla na bregu za njegovo hišo zlata pšenica, kadar bo tam nažel pšenice za svatbeni kolač, tedaj naj pride po Majdo ...“

Starka je za trenutek prestala in globoko vzdihnila.

„Toda kakšen je bil tisti breg! Brinje in trnje je zakrivalo sive skale, na katerih so se solnčili gadje. — On pa se ni ustrašil. Dvakrat je obšel to svojo nerodovitno zemljo, smehljaje je pogledal svoje orjaške pesti, priporočil se Bogu in pričel z delom. — Zarana v jutro so že odmevali streli in so se kotalile skale po bregu. Zvečer so se dvigali proti nebu kresovi; zažigal je brinje in dračje, ki ga je bil čez dan nakrčil. Potem je prihajal pod moje okno in mi pripovedoval o uspehih dneva ...“

Marjanca je molče poslušala. Pred njo je stal mož z orjaškimi pleči, s silnimi rokami, ki poderejo vse, kar pride pod nje. Videla ga je med skalami, ki se drobe pred njegovo močjo v prah. Nastaja njiva s širokimi kraji. Po njej koraka mož. Prijel je za sevnico — pšenično zrnje se, kakor žarki, siplje iz njegovih pesti in pada na zemljo, blagoslovljeno z znojem njegovega obraza in vsa njiva je zlata kakor pšenični klas.

„Nikoli ne bom pozabila večera,“ je nadaljevala teta, „ko je počil strel, da se je zamajala zemlja in pokopala pod seboj mojega fanta ...“

V izbi je zopet nastala tišina. Marjana se je poglobila v misli. Pred njo je zopet stal močni iant s silno ljubeznijo in veliko voljo. Nehote ga je primerjala z Matijem. Tudi njen mož je močan in velik, po volji pa je slabič, igrača v rokah svoje matere. Zakaj je pustil Meto, ki jo je imel rad? Zakaj?

Stara ura na steni se je sprožila in s hreščečim glasom odbila osem udarcev.

Starka se je zdramila iz otrple zamišljenosti:

„Čas je, da se napraviš, hčerka, svatje te pričakujejo.“

Ko je teta odprla vrata, je stopil v izbo Matija, opravljen svatovsko, veiik in močan. Marjani je, ob pogledu nanj, zopet vstal v spominu mož s sevnico, napolnjeno z zlato pšenico. Obraz ji je preletela žalost ...

*

Na orehu je kos oponašal vrabca, po polju je pod toplim solncem izginjala rosa.

Mlada zakonca sta stala ob oknu in Matija je radostno razkazoval Marjani njive in travnike, ld so se širili po rebri. Opazil je, da mu je nevesta žalostna in ker ga je to bolelo in jo je hotel razvedriti, je živahno govoril o njunem skupnem domu in načrtih, ki jih je imel za bodočnost.

„Glej Matija, ali niso one bele postave tam na bregu perice?“

„Seveda so,“ je veselo odvrnil, zadovoljen, da je pričela razgovor. „Ženske so in konopljo perejo!“

„Ali tudi na Krčevini sejete konopljo?“

„Gotovo, Marjana, kako bi brez prediva! Tudi pri nas brne pozimi kolovrati in pojejo statve, da se tresejo okna v hiši!“

Še bi bil rad govoril Matija. Poslušal bi bil rad pripovedovanje svoje mlade žene in ji na dolgo razlagal svoje načrte. Neko sveto radost je čutil v sebi. Njegove misli so krožile nad to lepo domačijo, čuvstva pa so se mu opajala nad mlado ženo. Pritisnil jo je nase in poljubljal, da ji je pohajala sapa ...

V družinski sobi se je med gosti sukala Katarina. Oblečena je bila pražnje, bela peča ji je segala do križa, krilo se je spremi-njasto svetilo. Njen obraz je bil strog kot vedno, le v očeh je sijalo nekaj veselega.

Okoli mize so sedeli sami starejši možje, vaški gospodarji. Medtem ko se je mladina razkropila, so si bili oni ogledali Krčevino. Pravkar so bili zopet posedli za mizo. Sosed Kolar, ki je imel vedno polna usta tobaka, je hvalil na vse grlo:

„Kar je res, je res! Nisem verjel govoricam, sedaj pa sem videl na lastne oči. Lepo imaš, Katarina, na moč lepo! Živina ti je rejena, polje, da si ne moreš misliti boljšega!“

Katarini je bila hvala všeč, vendar se je radi lepšega obregnila: „Kaj bi —! Danes je svadba. Pijte, možje in založite.“

Vedar, ko je šla za hip iz hiše, je pričel Mihelič, sin onega Miheliča, pri katerem je Katarina nekoč služila:

„Da, kar čudno je, da je mogoče iz nič narediti kaj takega!“

„Le čudi se, Mihelič, le čudi,“ se je oglasil z drugega konca mize Kralj. S težavo je dvignil glavo, ki mu je zlezla na mizo in se skušal škodoželjno smehljati. „Tudi tvoj stari, Bog mu daj dobro, bi se čudil, če bi sedajle pogledal na Krčevino. Mislim, da bi od začudenja takoj drugič umrl, he- he- he-!“ Zaghrohotal se je pridušeno, kimal s težko glavo in se oziral po ostalih.

„Ko bi moj oče to vedel, ne bi bil prodajal Krčevine,“ ga je nekam užaljeno zavrnil Mihelič. Čutil je, da ga hoče Kralj zbadati.

Kralj se je trudil, da bi Miheliču ugovarjal, toda vmešal se je modri Lokvar:

„Za tvojega očeta je bilo to tukaj toliko vredno kot za nas vse. Sedaj se nam vsem zdi bogastvo.“

Pomaknil si je klobuk na tilnik in si obrisal potno plešo.

„Če bi Katarina gledala z našimi očmi, bi imela še danes samo pašnik in leseno kolibo na njem. Ali se še spominjate, kako smo se posmehovali njenemu početju? Kaj bo ženska, smo govorili in smo mislili, da jo bo ta hrib ugonobil. Pa je ni. Le ona je njega ugnala. — Se spominjate, kako je zrastla prva njiva? Že tedaj se ji nismo več smejali. In ko je nastajala druga in se Katarina še ni unesla, smo postajali pozorni. Ta in oni iz vasi je celo pomagal, zapregel plug, povlekel brano čez njeno setev.

„Da,“ je pripomnil nekdo, „zemlja je bila za čudo rodovitna. Vse na njej je zraslo in obrodilo kot nikjer drugje.“

„Ej, da, Bog je s posebnim veseljem gledal na Katarinino zemljo,“ je momljal Kralj.

„Ona je to zaslužila,“ je zopet povzel Lokvar. „Saj smo vsi videli, kaj je zmogla s svojo neugnano pridnostjo. Od leta do leta, počasi, da skoraj ni bilo opaziti, je rasla tale domačija. Iz zanikrne kolibe je nastala bajta, ob njej je zrasel hlev, potem je prišlo vanj živinče ... Šele ko je dorasel Matija in je tista rejenka Meta zavihala rokave, je šlo hitreje ...“

„Hm, da — „ je hotel nekaj pripomniti Kolar, ko so se spomnili Mete, pa ni izgovoril, ker so mu bile misli prelene in jezik preokoren.

„In sedaj, po tridesetih letih — saj je menda toliko minulo od tistih dob? — sedaj je Krčevina to, kar smo si bili prejle ogledali,“ je končal Lokvar, ko je prihrumela v vežo gruča mladih ljudi z ženinom in nevesto ter materjo Katarino. Neki fant s povaljanim klobukom in rdečim obrazom je vpil na vse grlo:

„Ženina in nevesto smo pripeljali, uiti sta nam hotela!“

V sobi je završalo in se zvrtinčilo kot v deroči reki. Dve dekleti sta nanovo točili iz polnih bokalov. Fantje so privlekli od nekod zaspanega godca. Raztegnil je harmoniko, da se je zasukalo staro in mlado in se je dvignil prah izpod udarjajočih nog.

III.

Bilo je že pozno v jeseni in vreme se je rado kujalo. Danes pa so bili vrhovi planin jasni in po zgodnjem jutru sodeč, je imel nastati lep dan.

Hlapec Jure ni imel miru. Kolikokrat se je dvignil, se ozrl proti severu in jugu, tuhtal oblake in se končno, uverjen, da bo ostalo nebo jasno, skobacal s podstrešja, stresel raz sebe listje ter odšel k živini.

Že nekaj dni sta z Matijem oprezovala, kdaj bi skočila v gozd po hlode, toda vreme jima je vedno nagajalo. Danes pa se je kakor nalašč gospodar zaležal, da je Jure godrnjal še ko sta z vozom in voli zavila proti gozdu. No, zamudila nista mnogo; solnce še ni bilo prilezlo izza gore, ko sta zavila v gozd.

Vse poletje je bilo na Krčevini mirno in enolično. Slejkoprej je Katarina vodila gospodarstvo in gospodinjstvo domačije in mlada dva se ji nista upirala. Marjana se je bila vživela v nove razmere in je bila zadovoljna. — Sedaj je stala na hišnem pragu in zrla za možem in hlapcem. Zastrla si je oči z dlanjo in jima sledila dokler ju ni zakrilo obcestno grmovje. Tedaj je odšla v hišo, da bi se lotila dela, kakor je bila vajena, toda ni ji šlo od rok. Bilo je še zgodaj, v dolini je vabil zvon k jutranji molitvi. Marjana je odprla okno in sklenila roke. Sredi očenaša je prestala; tudi moliti ni mogla danes. Čudno tesno ji je bilo, ni prav vedela, ali je žalostna, ali bolna. Zdelo se ji je, da bo najbrže oboje.

Iz misli jo je vzdramila Katarina, ki je vstopila z velikim svežnjem posušenega perila. Vrgla je perilo na mizo, da je kar zaškripala pod veliko težo.

„Ali je res že suho, mati?“ se je okrenila Marjana.

„Mislim, da bo dobro; treba ga bo zravnati.“

Molče sta se lotili dela. Marjana je s težkim gladkim kamnom ravnala debelo hodno platno, Katarina pa je ploskala z rjuhami, da je odmevalo po izbi.

Solnce se je že pomaknilo precej nad goro. S pašnikov je donelo zamolklo zvonenje kravjih zvoncev; šivina se je pasla svobodna, brez pastirjev — saj so bili vsi pridelki že pospravljeni. Marjana je zdaj pa zdaj prestala z delom in pogledala skozi okno, če se ne vrača Matija. Slednjič je vprašala:

„Kdaj se lahko vrneta iz gozda, mati?“

„Ob desetih bosta že doma.“

„Da bi le že bila tu!“ je vzdihnila Marjana.

„Kako si nestrpna!“ se je nasmehnila Katarina, „se že vrneta ob svojem času.“

Tedaj je Marjana povesila glavo, se opotekla in padla bi bila, da se ni oprijela mize. Obraz ji je pobledel ko vosek in na čelo so ji stopile potne kaplje.

Katarina je prestrašena skočila k snahi in jo posadila na klop.

„Kaj ti je, Marjana?“

Toda naslednji trenutek se je zazrla v trudne oči mlade žene, jo nežno objela in rekla:

„Nič hudega ne bo, otrok. Bog te blagoslovi in tisto, ki je s teboj. Težko sem čakala tega dne, sedaj se bo moja želja izpolnila.“

Ljubeznivo je obrisala potno čelo mlade snahe in odhitela v kuhinjo, da ji pripravi okrepčila.

Medtem ko je Marjana slonela za mizo, presenečena, začudena, in polagoma pričela razumevati, kaj je z njo, medtem ko se je Katarina vrtela v kuhinji kakor mlado dekle in je bilo njeno neugnano srce prepolno srečne bodočnosti, je stopila skozi dvoriščna vrata ženska, šla skozi vežo v kuhinjo in obstala pred Katarino.

„Meta!“

Stala je pred svojo nekdanjo gospodinjo, s culo v roki, z isto, kakor jo je bila povezala ko je zapustila Krčevino. Zgrudila se je čez mizo, si ruvala lase in plakala kakor dete. — — —

Toda ali je to res bila ona? Človek bi mislil, da je le senca nekdanje močne, samozavestne Mete. Poznalo se ji je, da je mnogo pretrpela. O tem so pričala njena bleda lica, njene ugasle oči. Na njenem telesu pa so bili že tudi vidni znaki skorajšnega materinstva.

Katarina je stopila k drugemu koncu mize. Zdelo se je, da se je Mete ustrašila. Glas je bil negotov, ko je spregovorila:

„Kako, da si prišla, Meta?“

Meta je stopila bliže k njej. Trdno ji je pogledala v oči, v trenutku je bil njen obraz odločen, odgovor je zvenel samozavestno:

„Prišla sem, ker sem se morala vrniti, ker je tu moje mesto!“

„Kaj govoriš!“ se je odmaknila Katarina, „ali se ti meša?“

„Ne, mati, za svojo pravico govorim. Poglejte me!“

Tedaj je Katarina zapazila znake na Metinem telesu in razumela vse. Prijela se je za glavo in se sesedla na stol ob mizi.

„Bog nebeški!“

Potem sta se zazrli druga v drugo kakor dve ranjeni živali, spehani od medsebojnega boja.

*

Nista opazili, da je vstopila Marjana in začudeno zrla v oni dve, ne pojmujoč kaj se je zgodilo.

„Kaj naj vse to pomeni, mati?“

Toda ta, kakor da ni slišala Marjane, se je ozrla v stran in spregovorila z zamolklim glasom.

„Meta, to je strašno! Kaj sedaj? Kaj nameravaš storiti?“

„Kaj naj storim?“ Nasmehnila se je trpko.

„Tukaj ostanem.“

„Za Boga svetega, Meta, saj vendar veš, da je to nemogoče! — O, kaj smo storili!“

Kakor zase je govorila Meta:

„Kako strašno sem se hotela maščevati! Sedaj sem uničena. Vse gorje se je izlilo v žalost. Kaj naj počnem, kaj morem zato! Delali ste iz ljubezni do njega in do zemlje.“ Noge so ji trepetale, jedva se je držala po koncu. Tedaj se je zganila Marjana, ki je sedaj pričela razumevati potek dogodkov.

„O jaz nesrečnica,“ je vzkliknila, kakor, da se trga duša v njej.

Med tri zbegane ženske je tedaj stopil Jure. Marjana je planila proti njemu:

„Kje je Matija?!“

Hlapec je nemo obstal pri vratih, skozi katera je zdaj prišla gruča moških. V sredini so nesli nekaj težkega. Na tla so položili iz vej spletena nosila in jih odgrnili.

Pred njimi je ležal Matija — mrtev.

Težek hlod se je prevalil nanj in mu zdrobil prsni koš.

Velika nesreča, velika žalost ne zmore glasnega joka in kričanja. Vse tri ženske na Krčevini so tistega dne doživele toliko gorja, da so jim bile oči kakor izžgane in usta brez glasu. Ob zglavju mrtvaškega odra sta bdeli tisto noč dve mladi ženi, bodoči materi otrok na Krčevini. Ob vznožju pa je slonela stara Katarina, potrta, toda ne strta, kajti v mislih je že zopet urejala bodočnost Krčevine.