Kraška idila
| Kraška idila Anonimno |
| |||||||||||||
Trije so bili. Sami mladi, krepki junaki osemnajstih let, in pri vojakih so služili. Usoda jim ni bila mila, kajti zanesla jih je pri vajah globoko v kršno Notranjsko , kjer jim ni cvetela pomlad nežnopoltih, tenkih mestnih gospodičen, kjer ni bilo biljarda, na katerem se z dolgimi palicami preganja dolgčas, kjer ni bilo niti poštene gostilne, v kateri bi se razvajeni želodci vedno lačnih teh treh junaških prostovoljcev opomogli od vsakdanjosti , ki jo je nudil naš cesar , »naš kralj« v plehki menaži.
Kdo bi se jim čudil, če so z odprtimi rokami sprejeli vsako priliko, in naj je bila še tako malenkostna ki jim je prinesla nekoliko razvedrila v puhlo enoličnost vojaškega življenja, ki je naši junaki niso Smatrali za drugo, nego neopravičljivo omejitev osebne prostosti.
In kdo bi se jim čudil, če so — faute de mieux — popirjeli se kozarcev, ki so jim, polni dobrega istrijanca, razradostili srca in vtopili v pozabljenje puščobo in praznoto vsakdanjih, skoro po l dneva trajajočih nekrvavih vojsk.
Gruntar, Snoj in Hrast je bilo ime našim junakom .
Gruntar je imel od vseh treh neločljivih prijateljev to srečo, da je imel svoj tabor v takem kraju, v Št.Vidu, kjer je dobil vsaj vžitnega tobaka , vsled česar sta ga Snoj in Hrast vedno izrabljala kot tovornega osla za donašanje te neprecenljive rastline , česar pa jima ni nikdar zameril. Nasprotno, še v veliko radost mu je bilo, če ga je naprosil Snoj danes, jutri Hrast, da mu prinese tobaka; saj je bil s tem dan titulus, da se od polurne poti užejano grlo zopet namoči in namažejo življenja kolesa.
Bilo je torej nekega vročega popoldne, par dni potem, ko pes vprati ki zopet nazaj pogleda, ko jo primaha Gruntar ves prašen in zevajoč, kot vrana v sobico k Snoju, stanujočem skupaj s četrtim takim, pa vsled zaljubljenosti nad vse solidnim možakarjem, Bradačem po imenu, in delečim ž njim široko zakonsko posteljo svojih gospodarjev, in reče:
»Evo ti, tovariš in nadležni prijatelj, tobaka, cesarskega tobaka za sedemnajst soldov starega denarja. Nikar pa ne misli, da je s tem, da mi vrneš moj izdatek za tobak še plačano vse. Ker si tak, da contra bonos mores zahtevaš od prijateljstva toliko žrtev, da me ob taki vročini, ko še pes neha vohati za svojimi neštevilnimi zakonskimi polovicami in nezakonskimi polovičarji, pustiš capljati v to nesrečno trnje, tibom olajšal tvoj itak vedno polni mošnjiček za nadaljni desetak, ki ga pripiši sebi v dobro in ki je plačljiv od danes v štirih dneh, ko bom zopet dobil blagoslov od svojega starega dobrodejne roke v podobi poštne nakaznice.«
»Nikar ne pridiguj, temveč stegni roko na mizo in vzemi, se oglasi v tem trenotku Hrast, k i stopi v sobico in ki mu sledi sluga s precejšnjo košaro v roki.«
»Gospod, ki nam je poslal to neznosno vročino, nadaljuje, je, kakor smo se učili v katekizmu, neskončno dobrotljiv in zato je postavil komarjevo nedeljo — tovariši, uvažujte in cenite po vrednosti, da sem iz Šiške doma — na tak dan, da sem dobil od svojega otca ravno danes to košaro, polno zemeljskih dobrot. Ker pa je Gospod tako neskončno dobrotljiv, tudi jaz stvarstvo njegovo, ne morem biti tak, da bi sam povžil njegove darove, in zato hočemo tukaj sedaj, ko nas ne bo motil odsotni Bradač s svojo zaljubljenostjo in solidarnostjo, odpreti to jedilno shrambo in v najlepši solidarnosti naslajati se nad tem, kar nam je naklonil otec v svoji dobroti in velikodušnosti.«
In odprla se je košara in privlekle so se na dan že dolgo pogrešane dobrote, ko jih polovica je izginila kot blisk za mejo belih, močnih zob, kojih druga polovica pa je ostala določena za drugi dan v novo slavlje starega, v vojnih težavah utrjenega prijateljstva.
Ker je pa pojedina, posebno še ona, ki obstoji po največ iz mesa, ničeva brez alkohola, ki pospešuje prenavljanje in ki daje še - le pravi timbre vsakemu enakemu slavlju, je priložil praktični oče Šiškarjev tudi precejšnjo steklenico izbornega tropinovca, toda z določilom, naj se ga uživa zmerno in sicer pri pojedini le, kolikor je neobhodno potreben, zato, da se »polije meso«, drugače pa samo takrat, kadar bi rogovilil želodec vsled prehlajenja, pridobljenega na ta ali oni način, kakor je zvito pristavil dobrohotni pošiljatelj.
Gospodje prostovoljci so, kakor smo že omenili, uničili polovico kosarine vsebine, torej tudi polovico obširne steklenice, ki nosi v ljudstvu dobroznano ime, za katero pa naši filologi v svojih za praktične stvari skisanih možganih še niso iznašli priznavnega izraza. Brezdvoma so bili naši junaki zato za izpraznjenje polovice tropinovca, ker so bili mnenja, da imajo vsled vsakdanjega ležanja na trebuhu na rosnih tleh, izvirajočega iz na kraškem svetu ne preveč priljubljenega ukaza »nieder«, vsekako tudi prehlajene želodce.
Učinek je bil seveda ta, da so se jim ogreli želodci, zraven njih pa tudi možgani, ki so vsled tega postali dovzetni za marsikaj, kar bi jim normaliter gotovo ne prišlo na misel.
Ko so se prijatelji okrepčali, so predvsem napravili v svrho še boljše prebave že od Rimljanov zahtevanih tisoč korakov. Ker bi pa bil z ozirom na to starodavno zahtevo vsak nadaljni korak preveč, in ker so stopili ravno s tisočim korakom pred edino vaško gostilno, in ker so konstatirali, da žganje pravzaprav še dela žejo, so enoglasno sklenili, da hočejo pogasiti žgoči notranji ogenj v tej gostilni, kjer so seveda ločeniod drugih umrjočih, v takozvanom salonu imeli tudi častniki svojo menažo.
Notri so dobili še par tovarišev, takisto veseljakov, in ž njimi pridno praznili kozarce do noči. Posledice seveda niso izostale.
Nakrat sta Snoj in Hrast konstatirala , da Gruntarja že predolgo ni več v njihovi sredini. Solidarnovstaneta izza mize in ga gresta — če se zibanje sploh sme imenovati hoja — iskat na dvorišče. Ker je k sreči luna sijala, sta ga kmalu našla,ubogega Gruntarja , plazečega se podvorišču po vseh štirih in vsega mokrega. Na začudeno vprašanje prijateljev se je Gruntarjevemu zapletajočemu se jeziku v dolgi historiji končno posrečilo povedati, da je ho tel ogenj v možganih, ki mu ga je napravila povodenj v želodcu, pogasiti z novo povodnijo na ta način, da si je kalal iz vodnjaka vodo na glavo in za vrat, pri tem pa da je izgubil ravnotežje, ki ga vzlic dolgem iskanju v luninem svitu ni mogel najti. S pomočjo prijateljev je naposled vendarle našel izgubljeno ravnotežje — skrito je bilo nekje ob zidu — in nato sta ga tovariša, ko sta poravnala račun pr i oštirju, spremila do tja, kjer revežu Gruntarju do njegovega taborišča v Št. Vidu , ni bilo več mogoče zaiti.
Ko sta se vračala, je Hrast še stopil k Snoju v njegovo sobico ter vzel seboj še ostali tropinovec, češ: »Ti, Snoj, si ves pasji — oprosti izraz — kadar čutiš še kako kapljico alkohola v svoji bližini. In ker se lahko zgodi, da ostanemo pri jutrajšnjem ponovljenju današnjega kulinaričnega veselja vsled tvojih nelepih nagnjenj brez olja za svoj notranji stroj, ga raje vzame seboj. Dobro spi, in ne pozabi, da leži na tvoji desni solidni Bradač, če se slučajno prebudiš vsled kake notranje revolucije.
S temi besedami jo je odjadral v svoj stan. Snoj pa se je slekel in vlegel k svojemu tovarišu, ki se je ravno prav široko stegoval v zakonski postelji, in ga z nekoliko prijateljskim i sunki pod rebra pripravil do tega, da mu je dal toliko prostora, kolikor ga je potrebovala njegova visoka postava.
Drugega dne popoldne se snideta Hrat in Snoj med vajo ob počitku pr i kantinerki, da si nekoliko opomoreta od junaštev prejšnjega večera, ki so imela za posledico tudi junaškega mačka, in od truda, ki ga jima je provzročilo izpodtikanje ob kraških skalinah.
»Ti, pravi Hrast, takoj po vaji pridem k tebi na čašico tropinovca. Strašno mi je slabo.«
»Ne boš, prijatelj, mu odgovori Snoj, ti k meni hodil na tropinovec. Kakor vidim, te je spomin nekoliko zapustil, ker si pozabil, da si sinoči, ko sva se ločila, vzel steklenico seboj, potem ko si me preje še prav pošteno razžalil z ozirom na mojo, vsakemu znano vzdržnost od alkohola, česar ti pa ne zamerim, ker si bilstrašno nakajen.«
»Snoj ima prav, se oglasi Bradač, ki je poslušal njun pogovor. Kajti ko sem jaz prišel domov, ni bilo na mizi nikake steklenice — verujte mi, da bi se je bil poslužil, ko bi jo bil videl — samo Snoj je strahovito smrčal v postelji in prav sumljivo mu je klonkalo po želodcu, tako da sem se skoro bal vle se k njemu.«
»Menda si se ga ti tudi kje prav pošteno navlekel, ga jezno zavrne Snoj, da ne veš več, da sem se jaz k tebi vlegel in da sem te še moral k zidu poriniti, da sem sploh dobil prostora v postelji.«
»Kaj se ti blede še danes? Jazsem bil tisti, ki te je porival k steni, in še prav varno sem te moral porivati, da ni kaj plusknilo iz tvoje do vrha napolnjene posode.«
»Tu se pa vendar že vse neha! Kaj misliš, če slučajno vsled svoje sentimentalne zaljubljenosti prodajaj solidnost, da bož brez kazni žalil...«
»Ne prepirajta se tovariša, se vmeša Hrani, temveč poslušajte mene. Kar se tiče tega, kdo od vaju da je prišel prej domov, ti ali Snoj, o tem bo brezdvoma vedel povedati vajin gospodar, skozi katerega sobo morata predno prideta v svoj brlog, in ki tako zgodaj, kot sva midva s Snojem prijadrala sinoči domov, še ne gre spat. V tem pogledu je vajin gospodar poslednja instanca. Kar se pa tiče tropinovca , se mi je pa kar zdelo, da si ga ti , nadvse prijazni in za tovarištvo požrtvovalni prijatelj Snoj , pustil steči v svoj nenasitni želodec. Kajti pri meni doma ga ni, če bi ga bil jaz, kakor ti trdiš, vzel seboj. Bradač ga tudi ni videl, če je res, da je pozneje prišel domov kot ti. Torej ne preostaje drugega , nego prepričanje, da si ga izpil ti, kajti tvoj gospodar bi si kaj takega ne upal storiti . Po pravici povedano, preveč lepo to ni od tebe, ko vendar veš, ka j smo se domenili včeraj. In delati grehe na račun prijateljstva, to se mi pa zdi že celo neumestno.«
»Glede najinega prihoda domov, odgovori Snoj, se podvržem tvojemu nasvetu, tovariš Hrast. Z ozirom na tropinovec pa, nadaljuje v prav rezkem tonu, nečem izgubljati prav nobene besede več, ker vem,razumeš, vem čisto natanko, da si šel, predno sva se ločila, k meni v sobo in vzel steklenico seboj, češ, daje jaz ne izpijem, kakor si precej neokusno pristavil. Sicer pa o tem nadaljujemo še popoldne; kakor vidim, bo treba odriniti; stotniki že zasedajo kljune. Servus.«
Ko prideta Snoj in njegov spalni tovariš domov, je bila njihova prva pot k gospodarju, da doženeta, kdo da je prej prišel domov. In, glej čudo! gospodar je potrdil, da je prišel Snoj prej domov. In Snoj! Revež je sta pred nerešljivo uganjko h komu se vlegel in porival k steni. Mislil je in mislil a domisliti se ni mogel ničesar. V takem duševnem položaju se ni nahajal še nikdar. Konec njegovemu premišljevanju — da ne raztegnemo preveč njegovih meditacij — je bil ta , da je sklenil , da ne pokusi nikdar več kapljice alkohola. Sicer pa po našem mnenju tega sam sebi ni verjel. V tej zdvojenosti mu je bila edina tolažba to, da je gospodar obenem povedal, da je videl Hrasta s steklenico v roki odhajati iz njihov e sobice.
Vzlic temu, da je nastopila sedaj jasno t glede tropinovca, je ostal Snoj doma, ko je odšel njegov tovariš. Bil je preponosen, da bi se potrudil k Hrastu pričat o svoji nedolžnosti.
Pa ni dolgo ostal sam. Začuje se loputanje vrat, nagla, trda hoja, in s hrupom se odpro vrata v Snojevo sobo.
»Prosim te tisočkrat oproščenja, kriči Hrast, da sem te tako sumničil. Ne vem, kako bi popravil svojo zmoto, in skrajno sem nesrečen, da ne morem storiti neizgovorjenih svojih trdih in neopravičenih in neokusnih besedi. Oprosti, prosim te, in pozabi, kar je bilo. Sicer pa čuj mojo povest.«
Ker ni bilo tropinovca in sem moral preganjati iz sebe hudiča z belcebubom, sem stopil k našemu gostilničarju.
»Za božjo voljo, gospod Hrast , me sprejme, kaj pa vam je bilo včeraj, da ste bili tako nepremišljeni! Gotovo vas zapro!«
»Kdo zapro? Kaj zapro? ga vprašam, in gorko mi postane.«
»Vaš polkovnik... Ali res ne veste, kaj ste počenjali včeraj?«
»Jaz počenjal? Kaj počenjal?«
»No, s svojim tropinovcem!«
»S svojim tropinovcem?«
»Da, s svojim tropinovcem. Še danes ne vem , kako Vam je bilo mogoče s steklenico v roki prekoračiti moj z žeblji obsejan zid. Vrata so bila že zaprta, ko ste prikričali po vasi. Nekaj časa ste lomastili po kljuki. Ko ste pa videli, da Vam nihče ne pride odpret, ste mirovali, in mislil sem že, da ste se toliko spametovali, da ste šli spat. Pa sem se zmotil. Vrata z dvorišča so bila še odprta in pri teh ste se naenkrat pokazali. Jaz sem bil ravno v veži. Pa povem Vam, da me je samega začudenja skoro zadela kap, ko sem Vas videl, in povrh še nerazpraskanega, neokrvavljenoga in nerastrganega in s celo steklenico v roki. Kako se Vam je posrečil ta prehod čez moj nevaren zid, tega si ne morem predstavljati. Za to predrznost bi pač zaslužili pošteno kazen. Hotel sem Vas nato mirno spraviti pri sprednjih vratih zopet ven, pa ste ga toliko imeli pod kapo, da niste bili več dovzetni za nobeno pametno besedo. Trmast ko vrag ste koračili naravnos t v častniško sobo, jaz pa za Vami. Tam ste se postavili na sredo sobe s steklenico v levici, z desno ste pozdravili polkovnika in nato izpili na dušek vse, kar je še bilo žganja v steklenici. Da Vas ni v trenutku hudi vzel, se čudim, kajti zardeli ste kot kuhan rak, ko ste postavili nato prazno steklenico poleg sebe na tla. In konečno ste znova prav po predpisih pozdravil i polkovnika, se okrenili in odšli raven kot sveča pri vratih in domov. Jaz Vas ne razumem . . .«
»Jaz tudi ne, sem se zadrl in tekel naravnost nad stotnika, o katerem sem menil, da pa ni molčal iz diskrecije, temveč iz hudobije, češ: ga bo kazen huje zadela. Pa hvala vsem olimpskim bogovom, mož je bil res diskreten, in povedal mi je tudi, da ne bom nič kaznovan, ker se je polkovnik moji pijano neumni predrznosti tako krohotal, da bi kmalu njega zadela kap. Ravno je končal Hrast. Ko se odpro vrata in vstopi neznansko skesanega obraza prijatelj Gruntar ter vzdihne.«
»Kozarček tropinovca!«
»Najprej povej, kako si prilezel domov, vzklikne ta istočasno Snoj in Hrast, smejoč se iz grla njegovemu smešno - kislemu obrazu.«
»Ne mučita me! Kozarček tropinovca!«
»Ne boš! Historijo!«
»Vrag vaju vzemi ! K sreči je kratka. Kolikor se spominjam, semkolovratil, ko sta me zapustila, še par korakov po cesti, potem pa me je zaneslo v jarek. Poskušal sem vstati, pa ni šlo. Kaj sem hotel? Udal sem se v voljo božjo, pogledal še enkrat jezno v luno, ker se mi je tako široko režala, in na to prav sladko zaspal. In zjutraj ...«
»Ker si tukaj, te niso zaprli . Torej te je nekdo domov pripeljal?«
»Preveč zahtevaš od mene, prijatelj Hrast. Samo toliko vem, da me je zjutraj doma v postelji prebudila trobenta, ki je klicala k »vstajenju mesa«. In moje meso je vstalo in srečen sem bil, da ni bilo Gospodovim angelje potrebno iskati mojih kosti iz cestnih jarkov. Sedaj pa tropinovca!«
A prijatelj Gruntar ni dobil tropinovca, temveč moral poslušati grozno i povest Hrastovo in halucinacije Snojeve.
»Da, da, tovariš Snoj, je pristavil proroško, ti ne boš vedel do konca dni, h komu si lezel, jaz pa se bom menda tudi moral Ani zahvaljevati, da me je spravila domov. Sedaj pa v sanatorij!«