Tine! meni se dozdeva,
mika te rod hrovatit',
gode, ropotá, veleva:
Krajncu krajnsko govorit'.
Peter! meni se dozduješ
polž v lupino zakopán,
krajnski glas koj hrovatuješ,
ako ga nima tvoja stran!
Preudarite, Gorenci!
Šalobarde niste vi,
koljko hranijo Dolenci
vam hrovaških besedí!
Kaj še le Knežák, Planina,
Podnanosci, Lož, Tomín,
Cerknica, Ipavk dolína,
Materija, Kras, Berkín!
Treba stresene sledíti
po vaséh, veliko lét:
vse mogoče nam dobiti,
knjigam povsoditi spet!
Le kar Serbom pokvarili
Turki, Moskvičom Tatár,
Sisku Mažarji skalili,
nad Bregano tuja stvar.
Bukve glagolíc berimo,
dédov kremlja bister vir!
Zraven svojih poišímo
lep Cirilovi psaltír.
Vuka pesme prideníte,
naj Dobrovski z rok ne gre!
Lindeta ne pozabite!
Vse zvat' svoje Krajna sme.
Od Skiaptrov do Šamanov
od Kitaja do Udín.
Sodit jezik Ilirjanov
Petri! zlezite 'z lupin!
