Krajnskim lenuham in potepuham je postelja postlana
| Krajnskim lenúham in potepúham je postelja postlana! anonimno |
| |||||||||||||
Presvitli Cesar so že 30. listopada 1844 napravo pokorivne delavšnice (Zwangsarbeitshaus) v Ljubljani za krajnsko deželo premilostljivo dovolili. V letu 1845 so začeli to hišo zidati, ktera je bila letas popolnama dokončana, takó de je bilo 27. pretečeniga mesca posvečenje hišne kapelice, ktero so, po povelji Njih ekscelencije Ljubljanskiga kneza in škofa, častitljivi fajmošter gosp. Matevž Svetličič z veliko slovesnostjo opravili.
14. dan tega mesca so že vtaknili 28 lenúhov obojiga spola (namreč 19 možkih in 9 žénsk) v to hišo, ktere naprava je čez 66 tavžent gold. veljala in ki je takó velika, de se jih bo zamôglo več ko 100 va-njo zapréti.
Namen deželne pokorivne delavšnice je, v njo pripeljane ljudí poboljšati in v delavne, koristne ljudí preoberníti; druge pa s straham, v njo priti, od hudobnih pót odplašiti in takó k lepimu zaderžanju in k deželni varnosti pripomoči. Posebno je pa namenjena, k spolnovanju §.455 perviga dela strahovavnih postavnih bukev služiti.
Ni tedej kraj kaznovanja (štrafovanja), ampak policajska hiša poboljševanja je.
Pripomočki k poboljšanju so poduk v keršanski véri in v lepim zaderžanji in privajenje k délu.
V delavšnici se bodo tiste dela opravljale, ktere so za močí in umnost delavcov narbolj pripravne, razun tega pa koristi delavšnice nar bolj primérne; namreč: 1) predivo présti, 2) volno présti, 3) kertáčiti, 4) platno, volno in žido tkati, 5) šivati, štrikati in druge domače déla opravljati.
Vsak pokorivnik ima svoje, odločeno délo storiti, ktero se odlóček ali naloga imenuje, in ktero se po njegovi umnosti in zmožnosti odméri. To, kar pokorivnik več storí, se imenuje njegov zaslužek. Znesek za naložene dela vleče hiša, ktera mu za tó živež in obleko da. ‒ Zaslužek se mu, če se v boljši klas premakne, zarajta in do njegoviga izpušenja iz delavšnice shrani, ako ga ni med tem že po hišnim redu kako obernil.
V vsih delavnikih se dela, in delavske ure so v polétnih mescih, to je, od perviga maliga travna do zadnjiga kimovca od pol petih zjutraj do osmih zvečér; v druzih mescih pa od pol šestih zjutraj do osmih zvečér; za počitek in za jed je poseben čas odlóčen. V delavšnico priti so vgódni: 1) Pred vsim drugim tisti, ktere je po §.455 perviga dela strahovavnih postav za nekaj časa policajsko zapréti treba, in sicer posebno tisti, kteri so izmed na Krajnskim znanih rokonačev. 2) Tisti, kteri z zoperpostavnih razujzdanim življenjem v soséskah nepokoj delajo in se z policajskimi kaznimi vstrahovati ne dajo. 3) Postopači, lenuhi in zanikerniki, ki se dela ogibajo.
V delavšnico se pa ne bodo jemali: a) Otroci pod 14 léti, b) nôri, c) slepi, gluhi in mutasti, d) dojéče matere z otróci, e) bolniki z kužnimi boléznimi, ali če je njih zdravje tako, de se zavoljo njega k delu siliti ne morejo.
Deželsko poglavarstvo oddá po pravici obsojeniga v delavšnico po kresíi in komisijski gospóski.
Iz bolj daljnih krajev se pripeljejo pokorivniki v delavšnico po šubu, in če je posebno treba, skrivaj in s preoblečenimi čuvaji, tudi brez želézja (ako ne skušajo zoperstavljati se).
Vse oblačila in kar obsojenec sicer rečí sabo prinese, se mu, ako so zoper hišni réd, preč vzamejo in poprej osnažene s posebno številko zaznamovane na odločeni kraj spravijo. Zapišejo se mu v zaznamovanjske bukve. Ravno to se tudi z denarji zgodí, ki jih sabo prinese.
To storí oskerbnik pričo pokorivnika.
Potem odloči oskerbnik klas, v kteriga v delavšnico vzéti pokorivnik pride.
V delavšnico vzeti se imenujejo delavšniki ali pokorivniki, ne pa jetniki.
Oba spola se morata ojstro ločiti, in še pri delu se mora na to natanjko glédati, de skup ne prideta.
Delavšniki so v tri klase za vsak spol in po méri njih zaderžanja vversteni.
V hrani kakor tudi pri zaslužku se bo na te klase gledalo. Desiravno je z delavšniki sploh lepo in z vsim prizanašanjem ravnati, se morajo vunder pregréški po stopnjah klasov ali z veči prizanašljivostjo ali pa s hujši ojstrostjo kaznovati ali štrafovati. Ravno na to se bo tudi pri razdeljenji ložejih ali pa težejih opravil gledalo.
Za poglaviten pripomoček spodbadanja k delavnosti je postavljeno, de zaslužek čez nalogo delavšnikov tretjiga klasa ostane hiši, zaslužek delavšnikov dveh boljših klasov pa njim samim, takó sicer, de se iz njega sploh nič za povračilo stroškov za hrano v delavšnici terjalo ne bo.
Koj po prihodu v delavšnico ne pridejo delavšniki nikoli koj v boljši klas. Prestavljenje v boljši klas je obdarilo spodobniga zaderžanja in prestavljenje v slabši klas nazaj je kazen ali štrafinga. To se po pridnosti in po zaderžanji razsodi.
Dokler delavšnik več ne storí, kakor svojo naklado, ne more v boljši klas prestavljen biti.
Klase odlóči oskerbnik potem, ko se je z duhovnim gospodam pomenil.
Živež dobivajo delavšniki po razločku klasov in po njih zdravji, takó, kakor ga je deželno poglavarstvo privolilo.
Druge jedí, kakor tudi tobak za šnofati, si smejo samo delavšniki boljših klasov le iz svojiga zaslužka, in sicer po hišnim redu, zgol s privoljenjem oskerbnika omisliti.
Tobak piti ni nikakor pripušeno.
Delavšniki dobivajo po létnim času potrebno in enako obleko in obutev po obstojéčim hišnim redu od delavšnice.
Ure za delo, za molitev in za poduk so takóle razdeljene:
Poléti o polpetih, pozimi o polšestih vsak dan k angeljskimu češenju zvoní. Na to znamnje odprè velki čuvaj priča vsih druzih čuvajev spavnice in izpustí pokornike v delavske stanice; ako vreme in letni čas pripustí, gredó potem pod vojaško stražo in od čuvajev spremljeni, zdaj nekteri zdaj nekteri, na dvoriše k vodnjaku, pozimi in v gerdim vremenu pa na mostovže, de se umijejo in osnažijo, potem se vernejo nazaj v delavske stanice, se popolnama oblečejo in odmolijo klečé vsi zkup za jutranjo molitev céli rožni kranc.
Eno uro po vstajenji se začne délo; ob sedmih dobí vsak zdrav pokornik svoj pervi kruh; četert ure mu je gana ga jésti, potem se pa spet neprenehama dela, de ura enajst odbije. Od enajstih do dvanajstih je ura za kosilo. Pred jedjó in po jédi molijo pokorniki svojo molitev glasno, namreč posebno molitev z enim očenašem in eno češena si Marija.
Kolikor jim po jedi časa ostane, noter do pol ene, se smejo pokórjenci poredama na vert peljati, de se pod milim nebam oddáhnejo in spréhoditi zamorejo.
O polene se zopet delo začne in terpí do polpetih; zdaj dobijo pokórjenci drugi kruh in večerjo, za ktero imajo pol ure časa, potem gré delo neprenehama do polosmih, in sicer pozimi pri luči.
Tisti pokórjenci, kteri so za keršanski nauk in za šolo sploh naménjeni, prejenjajo po versti od poldesetih do enajstih delati. Šolo imajo v imenovanih urah trikrat v tédnu hišni gospod duhoven v posebni za to odločeni stanici. Keršanski nauk učijo vsako nedeljo in vsak praznik pred poldnem od 10. do 11. ure po službi božji možke, popoldne od ene do dvéh pa ženske.
V vsaki stanici skerbí vedno eden od gospoda oskerbnika posebej za to postavljen pokorjenc za natanjčno spolnovanje zapovedaniga hišniga reda. Ta s pohlevnim, pametnim opominjevanjem svoje tovarše spodbada; jim večerno molitev naprej móli in tiste na znanje da, ki se nespodobno zaderžijo; tudi zjutraj, pred jedjó in po jédi s spodobno pobožnostjo klečé naprej móli, vselej pod križanim Kristusam, kteri v vsaki stanici visi. Ravno takó jim tudi vsako nedéljo hišni red in iz zató odločenih pobožnih bukev kaj naprej bere.
Po ravno tem dnévnim redu se je sicer tudi ob nédeljah in praznikih ravnati; samo ne dela se ob tacih dnevih in vstane se take dní eno uro pozneje kakor v delavnikih.
Take dni ima delovodja pokórjence podučevati, kar zaznamovanja njih opravil in izdelovanje njih muštrov vtiče.
De čas, ki pokorjencam pred predpoldanjo službo božjo ostaja, dobro obernejo, jim je sprehajanje v vertu, nekterim skup in nekterim skup, pripušeno; ako bi pa to zavoljo gerdiga vreména nemogoče bilo, nej se v pobožnosti vadijo, in pripušene bukve berejo, de jim čas mine; to nej se tudi zgodí, kadar je drug klas pokorjencov na dvoríšu.
Po končani popoldanji službi božji svoj drugi kruh in večerjo dobijo, za ktero imajo pol ure časa; kar je še časa, se sme za drugi sprehod v vertu oberniti; pozimi pa ali v gerdim vreménu nej se ta čas v pobožnosti in v branji pripušenih bukev vadijo.
Kazni, ktere se nakloniti smejo, so: 1) Opominjevanje in okréganje na skrivnim. 2) Opominjevanje in okréganje od druzih pokorjencov. 3) Prepoved v vertu se sprehajati. 4) Težji délo. 5) Prikrájšan živež. 6) Vklenitev z železjem nepokójniga ali silno prepérniga pokorjenca pri delu, po okoljšinah tudi nekoliko proč od druzih tovaršev. 7) Post ob kruhu in ob vodi. 8) Zaprenje v jéčo na samim, po okoljstvah sključeno v železji. 9) Tepenje s šibami ali s palico, in sicer po okoljstvah ali na skrivnim ali pa od druzih pokorjencov. 10) Prestavljenje iz boljšiga v slabši klas.
Noben pokorjenc se ne sme izpustiti, dokler ni dostojnih znaminj pokazal, de je poboljšan in delavnosti privajen, takó, de se sme po pravici upati, de se bo v svoji prostosti pošteniga zaslužka prizadjal.
Pogodbe za izpušenje so: a) Pokorjenc je mogel v nar boljši klas priti in se delj časa neprenéhama v njem dobro obnašati. Iz kakiga druziga klasa se izpušenje ne sme privoliti. b) Duhovni gospod mora spričevanje dati, de je delavšnik v keršanskim nauku in v svojih dolžnostih dovelj podučen, in dosti volján, jih spolnovati. Duhovni gospod ima vselej tudi pri prestavi pokorjencov iz eniga v drug klas svojo misel razodeti. c) Pokorjenc se ne sme v svojim zaderžanji in v svoji pridnosti delj časa ničesar kriviga storiti. d) Verjétno mora povedati, de in kakó se zamore zunaj pošteno preživiti; zavoljo tega se je tréba z njegovo komesijsko gospósko pogovoriti.
Komisijska gosposka se ne more braniti, pokorjenca nazaj vzéti in ga pri njegovim daljnim poštenim zaderžanji podperati, ako se je izpušen biti vredniga skazal.
Nar krajši odsojeni čas zapertbe v delavšnici je šest mescov, in kadar ta čas preteče, se pokorjenc samo takrat izpustí, če se med tem časam nič hudiga ne ukriviči, in če se sploh po postavah obnaša.
Izpušenje se ima poprej komisijskim gosposkam na znanje dati in izpušenci so v natanjko odmerjenim času tje odrajtati.
Če pokorjenc iz delavšnice uíde, za kar mora oskerbnik dober stati, se mora begún s popisovanjem njegove osebe ali peršone iskati.
Če takiga pokorjenca vjamejo, ga mora njegova gosposka zapréti in koj za svèt prašati, ali se ima koj spét v delavšnico odrajtati; zavoljo tega je treba odgovora od deželniga poglavarstva čakati. Če bi pa bolehin bil, je po obstojéčih postavah koj za njegovo ozdravljenje skerbéti.
Če bi se bil pa med tem težkiga policajskiga pregréška ali kakiga hudodélstva ukrivičil, se mora koj, brez de bi bilo sklepa od deželniga poglavarstva čakati treba, po postavah z njim ravnati.
V Ljubljani 18. rožniga cveta 1847.