»Kaj pravite, da kralj Matjaž
nikdar ne pride, da je prazna bajka
povest v njem, da vse to laž?«
De brkati ogljar Tomaž,
ki dosti je prehodil gozdov temnih
in volk mu bil je že pajdaš.
On pride, le verujte vanj,
ko se zbudi iz težkih sanj,
njegova močna vojska ž njim številna.
Ej čujte, nekaj vam povem,
kar jaz Tomaž doživel sem nedavno.
Domov iz gozda pozno grem.
Bila je mrzla, tiha noč
in svetla. Pod nogami sneg mi škriplje.
Tako stopam pesem žvižgajoč.
Nakrat zastane mi korak
in jaz, ki nisem zajec se prestrašim:
Kaj res igra se z mano vrag?
Orožja čuje se žvenket,
iz gore vse rasnežene prihaja,
pritajen sliši se šepet.
Hitreje stopim jaz ves plah
in sneg se mi udira pod koraki.
A kmalu mi preide strah.
Li veste, kaj je bilo to?
Matjaž je bil in žnjim njegova vojska,
ki se budila pod goró.
Možje, ni daleč oni dan,
ko zlata nam napoči doba nova,
ko plane kralj Matjaž na plan.
