Kralj Matjaž (Franc Hubad)
| ← Kako je znal soditi Rudolf Habsburški | Pripovedke za mladino II zvezek Kralj Matjaž (Pripovedke za mladino II. zvezek) Fran Hubad |
Volk in Človek → |
| |||||||||||||||
Kralj Matjaž
I. V narodnih pripovedkah živi kralj Matjaž še denes. Otroci govore, kadar se igrajo: „Križ kraž, Kralj Matjaž, Daj mi groš, Bom si kupil nož, Luknjo vrtal, — poč!" Priprosto ljudstvo misli, da kralj Matjaž spi v nekej gori, ki je najvišja na zemlji, a njen vrh je počen. V votlini leži vsa vojska Matjaževa na tre¬buhu in spi. Iz votline pelje pot, ki je zavarovan z durmi- Nihče ne more iz votline, a noter gre lehko vsak, kdor najde duri. Sredi vojakov stoji miza od slonove kosti. Za mizo sedi kralj Matjaž in spi. Njegove brke so že vzrasle skozi mizo in se ovijajo okolo miznih nog. Kadar bodo ovite vse štiri noge, probudil se bode kralj Matjaž. Poslal bode svoje poslance, palčke ali kraljičke, na svet. Kadar se bodo poslanci vrnili, začel bode buditi svoje vojake in kadar bode vsa vojska na nogah, prišel bode na svitlo ono leto, v katerem bode velika noč na dan sv. Jurija. Tedaj se bode začela strahovita vojska. Kralj Matjaž bode zgubil vse vojake, samo sedem mu jih bode ostalo. Teh sedem bode gnal pod lipo, kder bodo odpočili ter ž njim premagali ves svet. (Zapisal M. Heric.)
II. Matjaž je bil kmet na Ogerskem. Ko je bil umrl tedanji kralj, zbrali so te velikaši, da bi volili novega kralja. Oni dan, ko je bilo voliti, šel je Mat¬jaž na polje orat. 0 poludne mu je prinesla žena kosilo. Matjaž je preobrnil oralo (plug), postavil jed na železo in mislil: ,,Volilci jedo pri srebrnej mizi takisto, kakor jaz pri železnej." Ko je južinal, ugledal je najedenkrat krono v zraku, ki mu je stala nad glavo. Matjaž zgrabi otiko da bi krona ne padla nanj. Z otiko odbije kosec krone, ali ona mu vender pade na glavo in ostane na njej. Skoraj po tem se pripeljejo volilci z zlatom okovanim vozom, posade Matjaža, vanj in ga peljejo v mesto ter okličejo za ogerskega kralja. Tako je postal Matjaž kralj ogerski in slovenski samo da ni imel cele krone, ker jej je bil odsekal kosec z otiko. Bil je prijazen svojim podložnikom, ljubil pra¬vico in ostro kaznoval vsako hudobijo. Plemenitaži so ga začeli sovražiti, ker jih je krotil ter ni pripuščal zatirati ubozega kmeta. Skle¬nili so zatorej, da ga bodo umorili. Ali Matjaž izve njihove hudobne namere, zbeži na Moravsko in začne kopati premog pri Olomucu. Preživel je ondu celih sedem let. Ali božja roka je pokazala Ogrom očitno, ko¬liko krivico so storili svojemu kralju. Vseh sedem let ni padlo niti kapljice dežja po Ogerskej, in ljudje so umirali od žeje in od gladi. Začeli so zato iskati kralja Matjaža, ali niso ga našli. Necega dne je ugledal mož, h kateremu je hodil Matjaž jest, da njegov gost je s srebrno žlico. Radoven ogleda žli¬co in najde na njej Matjaževo ime. Hitro razglasi to novico po vsej okolici. Ogri pridejo, uklenejo Matjaža z zlatimi verigami, peljejo ga na Ogersko nazaj in ga posade zopet na prestol. Ali njegova pravičnost mu novic nakoplje sovraštvo plemenitažev; zopet se dogovore, da ga bo¬do umorili. Matjaž zbere svojo vojsko in otide k Če¬hom v Blansko goro, kder spi še denes s svojimi vojaki. Kadar pride čas, vzbudil se bode in premagal VeS SVet. (Zapisal M. Murko.)
III. Živela je žena, ki je imela jednoletnega otroka. Bila je siromašna, in ljudje so jo zaničevali. Zato¬rej se napoti in gre z otrokom po svetu. Hodila je že dva dni okolo, a nikjer ni dobila prenočišča. Zdajci pride v velik gozd. Zašla je ter ni mogla najti pravega pota. Tavajoč po gozdu, najde več miz, obloženih z najdražimi jedrni. Mati sede z otrokom za mizo ter se najesta do sitega. Potem se začne otrok igrati z igračami, ki so ležale po tleh. Radovedna je žena, kaj pome¬nijo mize; gleda sem, gleda tja, a povsod vidi pripravljene mize. Naprej idoč, pride do visoke go¬re. Tu zagleda železna vrata, ki so peljala v goro. Vojak je stal pri njih na straži. Žena prosi vojaka, naj bi jej odprl. Vojak od¬pre in žena stopi v goro. Ali glej, zdajci zaloputnejo vrata tako trdo za njo, da se zemlja strese. Žena ide dalje. Na desni in le vej ob potu so ležali vojaki in spali. Jeden izmed njih se vzbudi in pelje ženo do mramorove mize. Za mizo je sedel kralj Matjaž. Njegove brke so bile vzrasle tako velike, da so bile tri mizine noge ž njimi popolnem obvite, a četrta je bila tudi že nekoliko obrastena. Matjaž se probudi, vzdigne glavo in vpraša ženo, kdo zapoveduje zdaj na svetu. Žena mu pove ime tedanjega vladarja, a Matjaž pobesi glavo, ter zopet zaspi. Žena se je vrnila po istem potu, po katerem je bila prišla ter pripovedovala ljudem, kaj je videla in slišala. (Zapisal M. Henc.)
IV. Križman je bil pisar pri nekej graščini. Nek¬daj gresta on in njegov gospod na sprehod v bližnjo hosto. Prideta vže tako daleč, da nista vedela, kje sta. Gospod si ne upa dalje, zatorej se vrne domov a Križman stopa radoveden naprej po gladkej stezi. Hodi in hodi, da so se mu vže nogi šibili. Solnce je bilo vže nizko in Križman se začne kesati, da se ni vrnil z gospodom domov. V tem hipu zagleda, da ni več nobenega pota naprej, nego samo nazaj. Izgubljal se je pot pod veliko, skalo, a okolo in o-kolo je bilo vse gosto zaraseno. „Lejte kleka" — reče sam v sebi — „mar bi bil šel z gospodom nazaj!" Truden sede na kamen in ogleduje skalo. Pod mahom ugleda napis. Gleda in gleda, a ne more razumeti, kaj se bere; a toliko se mu je ven-der zdelo, da je nekaj od kralja Matjaža. Zdajci se odpre skala in na dan pride star mož, oblečen kakor kak minih. „Kaj gledaš", vpraša Križmana. „Tu se bere nekaj od kralja Matjaža, a ne morem razmotati, kaj je!" „Ali bi morda rad kaj več izvedel o tem?" vpraša minih. „To se zna, da bi", odgovori Križman. — „Nu pa pojdi z menoj!" reče minih in ga pelje po luknji globoko pod zemljo. Prideta do zelo velike cerkve ter gresta vanjo. Ravno se je brala sv. maša; a vsi pričujoči so dremali, še celo mašnik je kimal z glavo pri oltarji. Minih sede v klop, ter namigne Križmanu, da naj sede tik njega. Nekaj časa molita, potlej ga pa pelje od okna do okna. Križman pogleda skozi vsako okno. Pri jednem je videl tolpo mrtvih ljudi. „Kaj je to?" vpraša miniha. „To je kuga", odgovori minih in mu pove vse, kdaj bode počela ljudi moriti. Skozi dru¬ga okna je videl vojske, potrese, lakoto, sušo in druge take stvari. Ko je pegledal skozi zadnje okno, videl je dve gori, ki ste bili privezneni druga na drugo. Med LU-ma je bila velika tolpa konjikov in pešcev. Med vm jaki, pri lepo pregrnenej mizi, sedel je kralj Matjaj sam lepo napravljen. Obleka se mu je lesketal'/ samega zlata in kriva sablja mu je visela ob bob /. Vsi vojaki so dremali, jedni so kimali z glavo i.'a sedlu, a drugim je vže zlezla glava med koleni. Kralj je slonel za mizo in spal. „Kdo je ta?" vpraša Križman. ,,To je kralj Matjaž in njegova vojska", odgovori minih. Ravno je hotel iti s svojimi vojaci nad sovraž¬nika, pa ste se zgrnili gori nad vojsko. Že veliko let spi tukaj. Včasi se zbudi kralj in vpraša, ali še letajo po svetu one ptice, ki imajo belo in črno perje na perotih, to so srake. Ako se mu pove, da letajo še, odmaje žalosten z' glavo in zopet zaspi. Kadar pa ne bodo več letale srake po svetu, zbudil se bode s svojo vojsko, pridrl na svet in premagal vse naše sovražnike. Hude vojske bodo nastale oni čas po vsem svetu. Ljudstvo se bode vojskovalo z ljudstvom, a kralj Matjaž bode premagal vse, in po sih dob bode tako dobro na svetu, kakor se bere v svetem evangelji, da bode „jeden hlev in jeden pastir." Kdaj se pa bode vse to zgodilo in kdaj ne bode več srak na svetu?" vpraša Križman. „Poskusi potegniti ono sabljo iz nožnic", pravi minih. Na steni je visela težka sablja, kakeršne zdaj že ni videti nikjer več na svetu. Križman prime za ročaj in vleče; ah zaman napenja vse žile, ko¬maj za palec jo potegne iz nožnic, in takoj mu zle¬ze zopet sama nazaj. Ko se je prikazalo nekoliko gole sablje iz nožnic, dvigali so vojaci in kralj Mat¬jaž glave po konci in odpirali oči. Ko je pa sablja zlezla zopet nazaj, zadremali so vsi. ,,Glej, zdaj vže še ni pravega časa. Kadar se porodi junak, da pride v goro in potegne sabljo iz nožnic, takrat ne bode več srak na svetu, takrat se zbudi kralj Matjaž in plane z vojsko na svet." ,,In kdaj se bode porodil tak junak?" vpraša Križman. Ali minih ga osorno pogleda, udari za uho in izpusti. Tega mu namreč ni hotel povedati. (Priobčil J. Zavojščak v ,,Novicah.")
V. Bil je kralj Matjaž dober kralj. Dal je same zlate (cekine) kovati. Drugega denarja niso poznali. Zato so bili takrat v resnici zlati časi. Pod koša¬timi lipami so naši očaki vsak dan se veselili in v svitle kozarce rujno vince natakali. Bil je kralj Matjaž slovensk kralj — naše gore list. Zbralo si ga je ljudstvo na Celovškem polji in v starem Kernu je imel svoj prestol. Noč in dan so bila odprta grajska vrata vsak siromak si je lehko izprosil mi¬losti in pravice. Ker pa je kralj Matjaž bil zelo imovit kralj, bili so mu drugi kralji zavidni, in kakor gose¬nice na repišci prišel je jedenkrat iz onega kraja, kjer solnce zahaja, sovražnik nad Matjaža in je po¬končal v krvavem boji njegovo vojsko do sto zvestih junakov. Vender kralj ni bil ubit, ker je bil pravičen. Ko ga je v begu sovražnk že misliil zajeti, odprla se je skala v Pečicah, do katerih je bil pobegnil, in skrila ga je pred bridkim mečem sovražnikovim. Ondu počiva zdaj s svojimi junaci in kadar mu bode brada vzrastla devetkrat okolo mize, dala ga bode gora nazaj, da srečno vlada slovenski rod. Izvoljenim se večkrat posreči, da pridejo do njega. Bil je pri Pečicah kovač. Ko je nekoč iskal po gori glogovega ročnika za kladivo, našel je duplo, skozi katero pride v hipi i v prečuden svet. Vidi kralja Matjaža pri okroglej karf.enitej mizi sedeti in dremati a njegovi junaci so ležf.i podolgoma na tleh. Na mizi je bila debela mošnj . samih zlatnikov. Kovač jo je vzel in bil odslej bogat mož. (Davorin Trstenjak v ,,Novicah" 1857.1.)
VI. Pred mnogo sto leti bila je štajerska zemlja ob-rasena z gostimi gozdi; po njih so živele strašne zverine. Tedaj je kraljeval pri nas kralj Matjaž. Bil je jako dober kralj. Kmetom ni bilo treba plače¬vati davka. Nekdaj zapove kralj Matjaž svojim vo¬jakom, naj posekajo šumo za šumo po vsej štajerskej zemlji. Sekali so in sekali, dokler pridejo do Svete gore, da bi tudi po njej posekali šumo. Pod goro bil je studenec, okolo njega pa gost les. Tu se u-stavijo vojaki, ali nobeden si ni upal posekati tega drevja. — Matjaž jih vpraša: „Zakaj pa ne posekate drevja?" Vojaki mu odgovore: „Na tej gori so Vile, gorje mu, kdor vseka tu kako drevo!" Kralj Matjaž se jim zasmeje, vzame vojaku sekiro iz rok in gre k studencu. Pri njem je rasla lepa tenka jelša. Kralj maline se sekiro po njej. Sekiro hoče izdreti, da bi vsekal v drugo, ali ne more je izdreti. Z gore se pa začuje strašna grmlja-vica in nekdo je zakričal: ,,Joj tebi, kralj Matjaž!" V tem hipu je zagrnila 'Sveta gora kralja Matjaža in vse njegove vojake. Ubila jih ni, samo votlina se je naredila nad njimi. V tej votlini spe vsi, kralj Ma¬tjaž in vojska njegova. Vsakih sto let prifrči zlata ptica in leta okolo Svete gore. Zdajci se vzdrami kralj Matjaž in po¬sluša. Pa vse je tiho okolo njega; zato zaspi drugič. Kadar bode največa sila na svetu, ustal bode kralj Matjaž. To bode takrat, kadar bode premagal Turek ves svet. Tedaj bode priletela zlata ptica in zapela tako žalostno, da se bode odprla Sveta gora. Kralj Matjaž se bode zbudil se svojimi vojaki. Vile bodo Matjažu zopet dobre in mu bodo po¬magale. Blizu te gore bode tak boj med Turkom in kraljem Matjažem, da se bode tresla vsa zemlja in nebo. Turek bi premagal, ali Vile mu bodo zmešale vso vojsko in metale bodo blisk in grmljavico nalljega. (Priobčil Jos. Freuensfeld v „Kresu.")
VIL
Siromašna deklica, katera ni imela ne' očeta ne matere več, našla je na starega leta dan veliko votlino. Takoj gre notri. Pri mizi vidi kralja Matjaža ki je slonel ob mizo in je spal. Njegove dolge mu-stače (brki) bili so omotane okolo mizinih nog.Zagleda pa še drugo votlino. Tudi v to gre pogumna deklica. Tu vidi vojake in konje njihove. Vse je spalo. Nekateri vojaki so ležali, a drugi so sloneli ob steni. • Oblečeni so bili po starem kroji. Okolo konj je ležalo po tleh obilo lepega sena. De¬klica ga nekaj pobere in dene v zastor (predpasnik.)Kadar seže drugič po senu, prime za konjske verige. Počasi jih izpusti na tla, ali vender so za-zvenčale tako glasno, da se je vse streslo. Kralj Matjaž vzdigne glavo in globoko vzdihne. Deklica se prestraži in zbeži iz votline. Zvunaj se ozre, pa ne vidi nikakeršne votline več; samo golo skalovje je bilo.
Komaj pride domov, zapazi, da ima nekaj tež¬kega v zastoru. Hitro pogleda. Namesto sena vidi samo suho zlato.
Od tega časa se votlina ni odprla nobenemu človeku več, da-si vže vsak čaka, da bi se odprla. Samo onemu se bode odprla, ki si pogostoma želi da bi prišel vže skoraj kralj Matjaž. Če bode prišel na starega leta dan pred to skalo, še sam ne bode vedel, da je prišel tja.
(J. Freuensfeld v „Kresu" 1884. 1.)