Kralj Matjaž (Slovenski narod)

Kralj Matjaž anonimno

Izdano:	Slovenski narod 4. maj 1908 (104/41), 1; 5. maj 1908 (105/41), 1
Viri:	104; 105
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Velika pojedina je bila pri Matjažu: Pili so brinjevec kot vodo iz velikih zelenih steklenic, jedli so pečenega koštruna, ki ga je dal gospodar zaklati nalašč za to priliko, použili so kruha celo peko, in nazadnje jim je vsega zmanjkalo. Še pijani niso bili, in tisti rjavi France, ki je svoje dni požrl žabo v vodi, in je zato ni mogel videti, je začel vekati kot otrok, od same žeje, dasi je popil pijače za tri druge. Vekal je in se križal v imenu Boga očeta in se pripravljal na smrt, zakaj jezik in grlo se mu je posušilo.

»Matjaž, pa bi vendar prinesel še en kozarček, tako bom moral žejen umreti!«

Saba je tudi predla krojaču Drobtinci, ali ravno iz nasprotnega vzroka: Krojaček se je tako nalii, da je za vratmi klečaje klical naglas vse svetnike na pomoč, zakaj želodec se mu je hotel obrniti in splavati skozi goltanec.

»0, sveta pomagalka in sveti Šimen iz Cirine, ki si pomagal Jezusu križ nesti, pomagaj še meni in me zadeni na rame. Moj patron si, pa si me prepustil razbojnikom, in v želodcu imam devet hudičev.«

Imenitno pa se je godilo babi, Čikovi Jeri, ki ni udušila brinjevca za stavo nič več od rjavega Franceta: Na mizi je sedela in se krohotala na vse grlo. Oči je imela zalite, lica zabuhla in goreča, jezik pa se ji je zapletal:

»Mi smo mi, mi smo mi,
ki smo z Jame doma,
kdor se žganja napije,
se še z vragom lasa.«

In tako so bili vsi, kar jih je sedelo v hiši za mizo, pri peči in na peči, pravi rajski svatje. Zakaj prilika je bila taka, da jo je bilo treba praznovati in poslaviti, kot se spodobi poštenemu kristjanu.

Matjažu, ki je bil kmet in najmlajši gospodar v vasi, je ušla žena. Za Savo je šla, tako so bili vsi prepričani, ali pa jo je celo pobrisala s pastirjem na Godeške dobrave. Matjaž je bil zato presrečen in prevesel: Rdečo jopico je oblekel in viržinko je vtaknil za klobuk, potem je pa šel iskat po vasi svatov. Pobiral jih je na cesti in na voglih, v krčmi in na gnoju, vse je zbral okoli sebe, kar je bilo mladih na srcu in žejnih na duši.

Matjaž je mencal z rokami in otresal glavo, kot bi se mu vražički obešali za nos, in še vedno se ni mogel namisliti in naveseliti.

»Bratci in sestrice, kaj bi vam ne dal rad poln čeber najslajše kapljice, take, da bi se še angelci oblizovali! Pa je ni, v celi vasi je ni, in na vsem polju je ni. Kaj ne, Čikova Jera, da je ni?«

Tedaj se je vzbudil gostač Mesek pod mizo. Začel je vriskati in neusmiljeno vpiti nad rjavim Francetom, ki si je obrisal čevlje ob njegovo zmršeno glavo. Nato se je postavil na noge in začel poslušati važni razgovor.

»Matjaž, ki nisi kralj Matjaž, pa bi bil lahko kralj Matjaž, če bi nam kupil čeber pijače, pa naj si že bo taka ali taka, samo da nima okusa po vodi. Vidiš, ki nisi, pa bi bil lahko, spreobrni se, naprezimo voz in ga zapeljimo v trg. Poln čeber si nam obljubil, če hočeš biti kralj Matjaž, napolni ga, pa boš kralj Matjaž, čeprav še letajo srake po svetu, in še ni zrastla smreka v devet vrhov na Sorškem polju.«

Pijanci so povesili glave in so hudo premišljevali modre in tehtne besede gostača Meska, samo baba na koncu mize se je še naprej grohotala.

»Kralj Matjaž,« je vpila, »ha, kralj Matjaž, kje je pa kraljica? S pastirjem je ušla, ha, ha, s strganim Boštjanom!«

Matjažu je gostač Mesek zelo povšeči govoril. Pijan je bil, a govor o kralju Matjažu ga je čudno omamil.

»Saj res kralja Matjaža ni, zakaj bi pa jaz ne bil, ki sem Matjaž, ki sem mož za to!«

Krojač Drobtinca je še naprej klečal za vratmi in molil k svojemu patronu, ko pa je zaslišal, da bi se dalo zopet dobiti pijače, je planil pokoncu in se vrgel nad Matjaža.

»Pa, ov, a bomo še pili?« In krojaček, ki je ravnokar umiral vsled preobile pijače, je govoril:

»Tako te imam pa rad, Matjaž, da še povedati ne morem, in zmerom bom dobro govoril o tebi, ki boš naš kralj Matjaž.«

Gospodar je skočil pokonci, in v trenutku so vsi utihnili po hiši. Celo baba Čikova Jera se je nehala smejati in samo kimala z glavo, dokler ni padla z mize in se zavalila Drobtinci za vrat, ki je sedel na tleh.

»Oj, v trg gremo, po vino," se je oglasil gospodar. »Vina tri čebre, da nam ne bo zmanjkalo tri dni in tri noči, da ga nam bo dovolj, čeprav ga pijemo brez nehanja.«

»Oj, po vino, in potem bomo izvolili Matjaža za kralja, vsa vas ga bo izvolila, in davka bomo dajali kralju Matjažu, in svojo vojsko bomo imeli.«

»Kako bom soldat, k' sem fantič premlad,« je zapela baba Jera in se zopet zasmejala.

Družba je vdrla iz hiše, zrinili so se izza mize, poskakali s peči, zlezli izpod klopi. Bili pa so na pojedini še dolgi Lovčkulj, ki je drvaril in kradel, s sinom, majhni in debeli Krampovec z babo, kmetje Osat, Godec, Stoklas in Žiličnik, ki so imeli vsi zadolžene domove in so radi posedali za polnimi mizami.

Vdrli so iz hiše in obstali na dvorišču, zakaj kamor so hoteli, so se zaleteli v voz ali zagazili v gnoj. Bila je že noč in mesec je hudomušno mežikal na nebu.

»Kar na voz, kdor pojde z nami,« je klical Matjaž. Zares je začel kmalu voz škripati, in tiščala se je glava pri glavi.

Vpregli so vola, in voz se je začel pomikati polagoma nazdol po klancu in potem proti trgu. Spredaj je sedel gospodar Matjaž, na levi rjavi France, na desni Drobtinca. Vsak je imel dolgo šibo v roki in ž njo je opletal vola, da je slednjič žival zdivjala in zavila na vaške njive. Trije vozniki so začeli kričati in kleti, a vol je začel teči, vedno hitreje, ker pijani gostje so cepali drug za drugim z voza. Padali so znak, na glavo, ali pa se celo v padcu obračali na trebuh, a vsak, kdor je padel, je obležal kot ubit in se zaril v mehko prst. Ležali so po vsej njivi, tako da ni ostal na vozu nihče drugi razen Matjaža in rjavega Franceta. Slednjič je še gospodar padel znak na voz, in Rjavi je sam vozil v trg.

II.

Velika pojedina je bila pri Matjažu. Pili so vino iz litrov, ali pa kar iz sodov, jedli so pečeno ovco, ki jo je dal gospodar zaklati nalašč za to priliko, in prigrizovali so mesene klobase in slanino.

Matjaž je zapravljal svoje posestvo, in kakor je bil začel, tako je nadaljeval. Z Rjavim sta prodala vola v trgu in kupila vina in pripeljala sama voz iz trga. To je bilo drugi dan zvečer, ko sta se vrnila. Hiša je bila še prazna, le na dvorišču je ležalo par gostov, a takoj nato so se začele zbirati žejne in lačne postave. Prišli so propadli kmetje, prišel je Krampovec z babo, in prišla je Čikova Jera s hčerjo, ki so jo klicali gosposko Jerico.

Čikova Jera je bila baba, ki je gostovala v Panjačevi kajži. Včasih je šivala, včasih je pila žganje, a ograjeni vrtec na koncu bajte je nasejala s koprivami. Njena hči je ležala doma in pa hodila v trg ob semanjih dneh, da je stregla po krčmah mešetarjem in ciganom.

Ne manj važna je bila prilika drugi večer, ki je zbrala goste na Matjaževo gostijo.

Gospodar Matjaž je imel ta večer postati kralj Matjaž, in zaeno so mu hoteli dati kraljico, gosposko Jerico, in ga zvezati ž njo. Čikova Jera je prinesla s seboj silen, pisan venec, in ko se je družba že prijetno okrepčala, ko je bil že prazen prvi sod, so posadili Jerico kraj Matjaža in ga oklicali za kralja.

Silen vrišč je gromel po hiši, berači in propadli kmetje so se hodili poklanjat novoizvoljenemu kralju Matjažu, pijane ženske so se ponujale v vojsko in hlapci so obljubljali davke.

Proti poldnevu tretjega dne so zagledali na dvorišču pastirja Boštjana, ki je po mnenju nekaterih ubežal z Matjaževko na Godeške dobrave. Stikal je okoli hleva in se skušal natihoma izmuzniti v ovčjo stajo.

»Primite ga, da ga bom sodil,« se je oglasil kralj Matjaž.

Gruča pijanih ljudi se je vrgla skozi duri in v trenotku, ko se je pastir splazil v stajo, mu je zaprla izhod. Prijeli so ga in vlekli pred sodnika. Dokazali so mu, da je zmenjen z Matjaževko in da je prišel po koštruna. Zato so ga obsodili na pet korcev vode, ki so mu jih izlili v usta in za vrat, nato pa so ga vrgli v gnojnico in zapodili iz vasi.

Velika pojedina je bila pri Matjažu. Pili so zeleno žganje in jedli ovsenjak in prigrizovali krompir. Matjaž, kralj Matjaž, je zapravil svoje posestvo, in danes je bil zadnji dan veselja in gostovanja. Krog njegovih gostov se je izredčil. Ni bilo več kraljice, gosposke Jerice, ki je ušla s ciganom Miklošem, in ž njo srebrna ura kralja Matjaža, ni bilo več babe Jere, ki so jo pretepli na žive in mrtve in vrgli v koprive, ni bilo več malega krojačka Drobtince, ki ga je že tretji dan vino in žganje ubilo. Zvečer so ga nesli v steljo, in rekli so, da mu je švigal zelen plamen iz ust. Drugo jutro je bil mrzel. Nesli so ga na pokopališče, in pogrebci so bili vsi pijani, jokali pa so se tako, kot bi tulili volki. Drugi so bili še vsi pri življenju, le kmet Osat je izgubil pamet. V les je hodil in plezal na smreke.

Zvečer tistega dne je že bilo treba davkov kralju Matjažu. Prišli so hlapci in zložili trinajst grošev, da je bilo za slovo Matjaževo. Rjavi je skočil v mesto in prinesel steklenico žganja, in potem je dolgi Štefek prinesel svoje harmonike in zaigral. Peli so in plesali zadnji večer in vso noč do jutranje zore.

Gostač Mesek pa je vpil:

»Ali ti nisem pravil, da ti nisi pravi kralj Matjaž! Sedaj še letajo srake po svetu, kadar pa jih ne bo več, bo čas za kralja Matjaža.«

»Kaj, jaz da nisem pravi kralj Matjaž! Le poglej me, pa bo vsak vedel precej, da sem! Davkov mi nočete plačati, ampak vstal bom z vojsko in bom naredil pokorščino.«

Gostač Mesek pa je nadaljeval:

»Nak, pa le nisi! Na Sorškem polju bo zrastla smreka in devet vrhov bo imela. In iz nje bo iztesana zibelka tistemu, ki bo potrkal na belolaso in zelenoliso goro. Odprla se mu bo, zagromele bodo skale in se razmaknile, in vsa notranjost bo zasijala, ker kralj Matjaž bo odprl svoje oči.«

»Kako, ti praviš, da nisem?« je glasno zaviknil gospodar.

»Nak, nisi! Iz gore, globoko iz gore bo priromal naš kralj, in s seboj bo peljal krdelo vojakov. In kamor bo udaril in kamor se bo zagnal, povsod bo premagan sovražnik. Šel bo na sever, in naše meje bodo šle za njim in sovražnik se bo umikal, šel bo na jug, in zakipelo bo morje in zalilo sovražnika.«

Vstal pa je med njimi nov gost. Imel je širok klobuk in popotno palico v roki. Bil je izgubljeni in izprijeni študent Andraž. Vse je slišal in je stopil k gospodarju:

»Zares, sprevidim in spoznam, da si ti naš kralj Matjaž. Ti si naš kralj, ker si tak kot smo vsi. Zapravil in zapil si dom in pamet, in zdaj moraš po svetu. Noge boš dejal na ramo in se potikal okrog in tako bomo storili drug za drugim. Vsi pridemo za teboj, za kraljem Matjažem.«

In tako se je zgodilo.

Šel je po svetu iskat izgubljene pameti in izgubljene duše. In kamorkoli pride, oznanjuje:

»Jaz sem kralj Matjaž! Obljubite mi pokorščino in dajte mi davek! Zakaj vojska bo, že se kažejo znamenja na nebu, kri teče po ozarjah, križi se utrinjajo.« In kmetje, gorenjski kmetje, ako so slabe volje, pretepejo kralja Matjaža, ako pa so dobre volje, se mu reže. Dajo mu kruha in ga naženejo v listje.

In kralj Matjaž zaspi.