Kralj Matjaž in sol

Kralj Matjaž in sol

Spisano:	Na Wikivir v januarju 2008 vnesla Urška Volarič. Popraviljal Mihael Simonič.
Viri:	Novosel, Danica Š. (2003). Kralj Matjaž in sol. Ljubljana: Slovenska knjiga. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Kralj Matjaž je bil dober kralj, pogumen, močan in silno bogat. Dal je kovati same zlatnike; drugega denarja ljudje sploh niso poznali. To so bili res zlati časi. Polja so bogato obrodila, v deželi sta vladala mir in blaginja in ljudje so se dan za dnem veselili življenja. Vedeli so, da se imajo za svojo srečo zahvaliti dobremu kralju Matjažu, zato so ga imeli radi in so mu zvesto stali ob strani.

Kralj Matjaž je imel bogastva na pretek : zlata in srebra in dragih kamnov, kolikor mu je srce poželelo. Ni pa poznal soli in vsa hrana, ki jo je jedel, je bila neslana.

Lepega dne pa se je zgodilo, da je ravno v času, ko je kuharica pripravljala obed, prišel v kuhinjo starček in stopil k loncu. Meni nič tebi nič je vanj nekaj vrgel in pomešal.

Potem je odšel, ne da bi spregovoril besedico.

Kralj Matjaž je pri priči opazil, da je jed, ki jo je služabnik prinesel na mizo, nenavadno okusna. Brž je dal poklicati kuharico. »Danes je hrana veliko bolj okusna kot drugekrati. Kaj pa si dala noter?«

»Jaz nič,«je odvrnila kuharica, »toda ko sem danes kuhala, se je od nekod vzel star mož. Nič ni rekel, le nekaj je vrgel v lonec, pomešal in tiho spet odšel.«

Kaj neki je bilo to, se je vprašal kralj.

Ker kuharica ni vedela povedati nič več, ji je naročil, naj starčka takoj pripelje k njemu, če bi se spet prikazal.

In res. Naslednjega dne je stari mož spet prišel, in ko je ravno hotel spet nekaj vreči v lonec, ga je kuharica brž prijela pod roko in ga odpeljala pred kralja.

Kralj Matjaž je bil gosta zelo vesel. Posedel ga je za mizo ob svojo stran in ga trdno pogledal v oči: »Dobri mož, povej mi , kakšno reč si vrgel v lonec, da naredi jed tako okusno?«

»Sol,« je kratko odvrnil starček.

»Sol? Kaj pa je to? In kje si to dobil? Ali je imaš še kaj?«

»Imam, imam. Cele hribe je imam še,« se je drobno nasmehnil stari mož.

»Kje jo lahko dobim?« se je sklonil k njemu kralj Matjaž.

»Zanjo ti dam zlata, kolikor ga lahko neseš.«

»Ne rabim zlata, ga imam sam dovolj,« je stari mož odmahnil z roko.

»Kaj na ti torej dam? Povej, bogati kralj sem, lahko dobiš, kar si poželiš.«

»Tudi jaz sem kralj,« je odvrnil mož, »ne rabim tvojega bogastva.«

Malo je pomolčal in rekel: »če pa mi daš pol kraljestva, ti pokažem, kje najdeš sol.«

Kralj Matjaž je dolgo omahoval, nazadnje pa je odločil: »Naj bo.«

Kar takoj sta se odpravila in stari mož ga je peljal do visokega hriba.

»Glej, ta hrib je iz same soli,« je z roko pokazal tja do vrha.

Potem se je obrnil h kralju Matjažu: »No, zdaj tudi ti izpolni obljubo in mi daj polovico kraljestva.«

»Kaj, ta hrib je vendar moj!« je na to vzkliknil kralj Matjaž.

»Da bi jaz tebi pol kraljestva dajal zanj, to ne gre! Rajši te pozovem na boj!«

»Tudi prav,« je mirno odvrnil stari mož. »Torej pridi jutri s svojo vojsko, pa se bova pomerila.«

In res se je vzdignil kralj Matjaž z vso svojo vojsko. Kot listja in trave je bilo vojakov, ki so na konjih in peš, vsi v sijajnih opravah, prišli na dogovorjeno mesto.

Dolgo so čakali, a starčka ni bilo od nikoder. Že so mislili, da ne bo prišel, ko se je naposled le prikazal. Toda z njim ni bilo enega samega vojaka. Prišel je čisto sam in mirno je stopal proti zbrani vojski.

Ko je bil že blizu, se je nebo začelo temniti, kot bi se pripravljalo na dež. Kar na enkrat pa se je zabliskalo od konca do kraja sveta, da je planjava zažarela v slepeči svetlobi.

Kralj Matjaž in njegovi vojaki so se v grozi stresli: »Kaj je zdaj to?«

»Eh, moji vojaki brusijo meče,« je mirno odvrnil stari mož.

Ni minil trenutek, že je silovit grom raztrgal nebo, da se je mogočna Matjaževa vojska kar sključila od strahu.

»Kaj je zdaj to?« je kralja oblil mrzel pot.

»Eh, moji vojaki preizkušajo topove,« je rekel stari mož.

Tisti hip pa začne tako grozno bliskati in treskati, kot bi se bližala zadnja ura. Kralj Matjaž nenadoma sprevidi, da je na boj izzval samega boga, in nepopisen strah ga obide. Kam, kam naj e zateče v hudi stiski?

Tedajci se mu pogled ustavi na visokih gorskih vrhovih in glasno krikne: »Gore, strnite se in zakrijte mene in mojo vojsko!« Tako se je tudi zgodilo. Komaj je kralj Matjaž dobro izgovoril te besede, se je stresla gora in zagrnila njega in njegovo mogočno vojsko. Še danes je tam. V votlini pod Peco sedi za kamnito mizo in spi. Čisto negiben je, kakor okamnel, le brada mu počasi počasi raste in se ovija okoli mize.

Z njim so vsi njegovi zvesti junaki. Polegli in posedli so po tleh, naslanjajo se na konje, objemajo svoje meče. Vse je tiho, vse spi in niti sapica se ne premakne.

Vsakih sto let pa se zgodi, da pot zanese v votlino človeka. Tedaj se kralj Matjaž predrami, dvigne glavo in vpraša: »Ali še letajo po svetu ptice, ki imajo črno in belo perje?« Ko človek odvrne, da še, žalostno vzdihne kralj Matjaž: »Še ni moj čas, še se ne dani.« In spi naprej.

Pravijo, da se bo prebudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. Takrat bo na svetu hudo in kralj Matjaž bo vstal s svojo mogočno vojsko in nam prihitel na pomoč. Njegovih vojakov bo toliko, da bi morje posušili, in pregnali bodo vse sovražnike. Potem ne bo več revščine; vsak bo imel toliko, kot bo potreboval, in v deželo se bodo spet vrnili zlati časi.