Kralj tihotapcev
Kralj tihotapcev |
|
Max J. Lazar, ki je dajal osobju colninskega urada v Združenih državah več opravka, kakor kateri mož pred njim, umira počasne smrti v okrajni ječi mesta Buffalo, v državi New York.
Pred tremi leti je bil med newyorškimi juvelirji na glasu jednega prvih trgovcev z diamanti. Njegovo trgovino na št. 24 Maiden lane so zlasti poznali milijonarji in njihove soproge. Pri njemu je bilo vsaki čas na prodaj diamantov v vrednosti od 800. do $10.000. Zdaj se ne loči v ničemur od drugih jetnikov Erie County kaznilnice in pričakuje tužnega srca, kdaj ga bo rešila smrt bornega življenja.
Njegovo ime — podpisoval se je navadno "Lazar" — kaže, da je Slovan, najbrž Srb po rodu; vendar se je izdajal za Nemca ali Francoza, kakor je ravno nanesla prilika in to tem lože, ker je govoril gladko pol ducata svetovnih jezikov. Sicer je pa imel na svojih kupčijskih potih še več drugih različnih imen.
Lazar je bil vajen razkošnostij najboljših hotelov v New Yorku, Londonu in Parizu; ni čuda, da mu ne prija sedanje bivanje v ječi. Zaduhli zrak mu je provzročil naduho, hrana mu je izpridila želodec, trdo ležišče mu ne da spati. To je žalostna osoda trgovca z diamanti, ki je v nedavnih dneh tržil z milijoni dolarjev.
V treh letih je izgubil svojo ženo svojo trgovino, svoje premoženje in svoje poštenje.
Koliko let je Lazar umel za nos voditi colninske uradnike, ni znano. Njegovi nekdanji pajdaši in sotrudniki trdijo, da je vtihotapil v deželo diamantov in biserov v vrednosti od dva do tri milijone dolarjev, dasiravno so jih zasačili pri njem le za $150.000 vrednosti.
Mej tem, ko je Max Lazar na videz vodil pošteno kupčijo z dragocenimi kamni, je goljufal vlado na najbolj zviti in prekanjeni način, v katerem ga ni do zdaj še nihče prekosil. Zato so mu nadeli ime: "Kralj tihotapcev".
Njegov poraz se je pričel leta 1898.
Dokler se je zanašal na svojo lastno prebrisanost in dokler je zaupal svojo skrivnost možem, je vedno utekel pravici. Ko je pa razodel svoje tihotapsko ravnanje ženskam, se je pričel njegov pogin in baš tedaj, ko je mislil na vrhuncu svoje sreče, je strmoglavil v prepad.
Kupčija z diamanti ni napačna ako moreš uložiti vanjo kacih $10.000. Čistega dobička donaša od 5 do 10 odstotkov. Lazar, ki je tržil z diamanti na debelo (wholesale) je naredil večkrat po tisoč dolarjev dobička na dan.
Toda to ni bilo dovolj za Maxa Lazarja lakomnost. Colnina Združenih držav na brušene diamante znaša od 30 do 60 odstotkov.
»Na Kamnu vrednem $10.000 bi lahko naredil $6000. dobička namesto ubogih $500., — ko bi ne bilo treba plačati colnine!« Tako je mislil Lazar ter premišljeval noč in dan.
In naredil je načrt. Sklenil je, odstraniti ta nadležni "ko". Udal se je tihotapstvu z vso silo svoje duše. Sreča mu je bila mila, bogastvo se mu je kar sipalo v naročje.
Leta 1894. se je oženil s krasno hčerko Jakoba Dreier, bogatega juvelirja na Fift Ave. Sestala sta se pa parniku ki je plul v Evropo in se poročila v Londonu. Po svojem povratku sta se nastanila v krasni palači v Newyorku in za dve leti ni bilo srečnejšega para na svetu kakor Lazar s svojo soprogo. Nakitil jo je z najdragocenejšim lišpom in njegov največji ponos je bil da ga je spremljala njegova mlada žena čez morje, kadar je šel kupovat diamantov. Bila je kraljica vsake družbe.
Leta 1897. se je napotil čez morje sam. Vrnivši se iz Londona s parnikom "Laporte" namenjenim v Montreal, se je seznanil z mlado angleško gospico. Potovala je v drugi kajiti, on pa je imel najlepši prostor v prvem razredu, tako imenovani "stateroom". Šetaje se z njo na krovu jej je izrekel obžalovanje zaradi mnogih neprilik, ki jih imajo potniki drugega razreda ter jo povabil, naj se nastani v prvi kajiti ob njegovih stroških. Dekletu se je zdelo, da ima njeni znanec neko očetovsko skrb za njo in privolila je. On je bil mož petdesetih let, ona pa osemnajstletno dekle, ki je ravnokar dokončala šole in bila na potu v Ameriko, obiskat svoje sorodnike v Detroit, Mich. Nameravala je ostati v Združenih državah, ko bi mogla dobiti primerno službo.
Nekega dne jej razodene Lazar, da ima veliko dragocenih kamnov pri sebi in se boji da bi mu jih kdo ne ukradel. Poprosil jo je naj nosi pas, v katerem so bili shranjeni diamanti tako dolgo, da prideta v Montreal. Gospica je tem rajše ustregla njegovi želji, ker se jej je zdelo, da se ji je ponudila prilika pokazati hvaležnost za njegovo prijaznost.
Ko dojdeta v Queens Hotel v Montrealu, ji odveže pas, Odpre ga in pred strmečimi očmi mlade Angležinje so se lesketali bliščeči biseri. Povedal jej je, da so vredni $250,000. Dekle se ni mogla načuditi tolikemu bogastvu.
Zopet poprosi Lazar svojo znanko naj vzame nekaj teh diamantov v pas ter ga spremi v New York, češ v Ameriki je vse polno tolovajev in ako nosi ona te dragocenosti na sebi, se mu ne bo treba bati, da ga oropajo lopovi.
Toy Crurede, tako je bilo ime Angležinji — se je začela zdaj obotavljati. Spomnila se je, da je videla na parniku na več krajih napis, kako visoka kazen je zažugana za utihotapljenje colnini podvrženih dragocenostij. Tudi je čula od sopotnikov, kako zvito nekateri tihotapci sem in tje prevarijo colninski urad.
Vprašala je Lazarja, namerava-li tudi on kaj tacega? Priznal je, pa se izgovarjal, da nima denarja, da bi mogel plačati visoko colnino in da njegov finančni kredit zavisi jedino le od tega, da izroči diamante neki juvelirski tvrdki v New Yorku. Rotil jo je naj se ga usmili in mu pomaga!
»Ako mi storiš to uslugo — je obečal — te bom vzel za ženo. Ljubim te od trenotka, ko sem te prvič ugledal.« Da je bil že oženjen, to je Lazar seveda modro zamolčal.
Neizkušeni deklici je bila nastavljena nova past. Sprva je čislala Lazarja kakor svojega dobrotnika, potem jej je vzbudil sočutje, zdaj so jo že vezala nanj čustva močnejša od prijateljstva.
Delj časa je omahovala in se borila sama seboj. Bila je neizprijena mladenka, ni poznala sveta. Ali mu smem zaupati? ima-li poštene namene z menoj? Ko bi imela vsaj koga, da bi mi dal dober svet? — pa ni čula druzega, kakor sladke zapeljive besede Lazarjeve, slikajoče jej razkošno življenje v prihodnosti, kako jo bo obiskal z najdražjimi biseri, jej izpolnil vsako najmanjšo željo, kako bodeta srečna ......
Pripela si je z demanti obloženi pas in se odpeljala z Lazarjem po železnici v Združene države.
Na postaji Rouse's Point so prišli na vlak colninski uradniki. Pregledali so vso prtljago v baggage vozu in Lazar je odprl svoj in svoje spremljevalke kovčeg, da so jih preiskali uradniki. Nič sumljivega niso našli in Lazar in Toy Crurede sta srečno dospela v New York.
Isti čas, ne da bi znala za to Toy Crurede, je imel Lazar še neko drugo žensko, ki mu je pomagala pri njegovem tihotapskem poslu. V nek hotel blizu onega, kjer sta bivala Lazar in Toy v Montrealu, je prišla ravno takrat Lazarjevega brata žena Mrs. Emanuel Lazar iz New Yorka. Njej je izročil za $75.000 diamantov, da jih utihotapi čez mejo. Spravila jih je v skrit žep svoje spodnje obleke in se po drugem vlaku, kakor njen svak odpeljala v New York, via Niagara Falls. To ni bilo prvikrat, da je šla po takem poslu v Montreal.
Lazar si je veselja mel roki, ko je zaklepal v težko jekleno blagajnico svoje prodajalnice diamantov v vrednosti četrtine milijona dolarjev, ne da bi plačal od njih le jeden cent colnine. Toda ravno takrat, ko je čestital samemu sebi na velikih vspehih svoje prekanjenosti, se je utrnila zvezda njegove sreče.
Malo dnij zatem, ko je prišel v New York z Toy Crurede, ga je njegova žena opazila na ulici v spremstvu mlade Angležinje. Bodisi da se ni mogel ali ni hotel opravičiti, sumnja in ljubosumnost je prevladala Lazarjevo ženo in vložila je tožbo na ločitev. In kakor se pri ženskah, ki se čutijo prevarjene, ljubezen spremeni v sovraštvo in željo po maščevanju, tako je sedaj Lazarica mislila le na to, kako bi se osvestila nad nezvestim soprogom, ki je uničil njeno srečo.
Lazarici je bilo znano tihotapstvo njenega moža.
Maks Lazar je kmalu opazil, da ga zasledujejo na vseh potih detektivi in preoblečeni policaji. Nekatere je najela njegova žena, da bi zadobila dokazov za ločitev, druge colninski urad, kateremu je Lazarica izdala skrivno tihotapstvo. Bilo je prvikrat v njegovem življenju, da si ni vedel pomagati iz zadrege. Jedno žensko bi še kako preslepil, ne pa dveh naenkrat in ti colninski uradniki ....!
Šel je k angleški gospici Crurede in jej svetoval, naj gre nazaj v London. Povedal jej je tudi, da ima v New Yorku ženo, od katere se pa misli v kratkem ločiti in kakor hitro dobi ločitev, pojde za njo na Angleško in se bo poročil ž njo. Toy Crurede se je dala pregovoriti in se je res s prvim parnikom vrnila nazaj v London.
Rešen jedne neprilike, kakor je mislil, je nameraval Lazar pobotati se s svojo ženo in odvrniti od sebe sumnjičenje colninskega urada. Ko bi prodal kar naenkrat diamantov v vrednosti jedne četrtine milijona dolarjev, bi se izdal sam. Colninski uradniki, dobro vedoč, da ni plačal zadnji čas nobene colnine, bi začeli takoj postopati proti njemu. Zato je zakopal za nekaj časa v kleti svojega brata na Chamber's ulici v New Yorku diamantov za $75,000, to so bili oni, katere je njegova svakinja utihotapila iz Montreala.
Zaradi večje sigurnosti je prepipisal svojo trgovino na ime dveh svojih zaupnih klerkov, Reichman in Jordan. Toda sreča ga je docela zapustila. Izvedel je, da ga hočeta izdati še ta dva, katerima je brezpogojno zaupal. Žena ga niti videti ni hotela; od vseh stranij so se zbirali oblaki nevihte nad njegovo glavo.
Meseca novembra 1. 1898. je prihrul polom. Colninski uradniki so našli zadostnih dokazov za njegovo tihotapstvo. Šerif mu je zaprl prodajalnico in konfiskoval diamante. Cenili so jih na $62,000. Glavni priči pri sodnijski obravnavi sta bili: njegova lastna žena in Toy Crurede, ki je prišla z Angleškega pričat zoper nezvestega ljubimca. Plamtečih očij in z vsem patosom prevarjene žene je za vpila nad njim : »Maks Lazar, če si upaš, vstani in reci, da ni res, kar govorim!« Njuno pričevanje je zadostovalo. Sodišče je spoznalo Lazarja krivim tihotapstva, ga obsodilo v izgubo diamantov, ki so jih našli pri njem in v globo $38,000. Lazar je plačal kazen in se štel srečnega, da je všel ječi.
Vendar izguba $100.000 ni vzela vsega premoženja in tudi ne poguma drznemu tihotapcu. Sklenil je, pokriti svoj zgubiček s še drznejšo špekulacijo. Zopet se je napotil v Evropo. Za mesec dnij je bil že na potu domov; ukrcal se je na parnik ki je bil namenjen naravnost v New York. Imel je pri sebi diamantov za $150,000.
To pot pa ni zaupal svoje skrivnosti nobeni ženski. Izbral si je za pomoč najnedolžnejše bitje na svetu — malo dete.
Mej drugimi popotniki je bila na parniku neka Nemka s svojo osem mesecev staro hčerko. Vsaki dan jo je prinesla na krov in lepo dete se živimi črnimi očmi je postalo kmalu ljubljenec vseh. S to malo deklico se je seznanil tudi Lazar in jej večkrat prinesel slaščic.
Zadnji dan morske vožnje se je Lazar zaklenil v svojo kajito in pregledal svoj zaklad. Niso bili posebno veliki ti kameni, a svetili so se, da so še Lazarju žarele oči; vsakteri je bil vreden nad $10,000. Zložil jih je skupaj v tri kupčke po pet in pet in jih ovil z ogretim rudečim pečatnim voskom, s kakoršnim v Evropi pisma pečatijo. Potem je naredil v priprosto otročjo igračo, ropotuljo imenovano, malo luknjico, pobral iz nje kamenčke, ki provzročujejo ropot ter jih nadomestil s tremi voščenimi krogljicami, skrivajočimi diamantov za $150,000.
Ko je parnik Hamburg-amerikanske črte priplul v new-yorško luko, so prišli uradniki Združenih držav na ladijo in skrbno preiskali prtljago Lazarjevo, ne da bi našli kaj sumljivega. Mej uradniki so bili tudi detektivi, ki so izvedeli, da je na parniku stari tihotapec Lazar. Imeli so nalog, z vso strogostjo opazovati njegovo kretanje.
Ta je stal na vrhnem krovu sloneč ob ograji in tresoč ropotuljo črnookemu detetu, ko stopi predenj jeden colninskih uradnikov ter mu veli naj gre ž njim. Lazar se prikloni, poljubi dete, mu stisne ropotuljo v roke in odide za uradnikom. Spodaj so mu povedali, da imajo ukaz od colninskega urada, ga natančno preiskati. Lazar smehljaje privoli. Preiskali so ga do kože, a niti jednega diamanta niso našli na njem.
»Max Lazar se je spreobrnil« — so govorili uradniki med seboj in poslali to poročilo svojemu šefu.
Ko so se popotniki na stanišču Hoboken razhajali na vse strani, se je Lazar zopet približal detetu, mu pobožal debeli rudeči ličici, vzel ropotuljo iz rok in obljubil materi, da bo dal igračo okovati s srebrom ter jo poslal njeni hčerki v spomin na srečne ure, ki so jih preživeli na morski vožnji.
Lazar je ostal mož-beseda in detina mati morda še dandanes ne ve, da je srebrna ropotulja, ki visi ob zibeljki njene hčerice, hranila enkrat za $150,000 diamantov, ki jih je vtihotapil v Združene državo najbolj prekanjeni tihotapec sveta.
Ta velikanski vspeh je storil Lazarja še bolj predrznega. Lansko leto je zopet odpotoval v Amsterdam, nakupit diamantov. Vrnil se je meseca junija v Montreal. Detektivi so ga stražili povsod in ostro zasledovali. Poznal jih je, kakor oni njega, zato je sklenil ravnati, kakor mogoče, previdno. Nastanil se je v najfinejšem hotelu pod imenom W. Williams, in čakal, da se mu ponudi prilika spraviti svoj plen v varnost.
V hotelu se je seznanil s slovečim kanadskim zdravnikom Dr. Van Daigne. Ta ga je predstavil dvema prijateljema, ki sta se mudila v istem hotelu, gospodu in gospej Pilon. Zdravnik je pristavil, da sta bila še le pred kratkem poročena in nameravata prihodnji dan odpotovati v Združene države.
Lazar je imel v trenutku svoj načrt gotov.
Odpeljal se je drugi dan z istim vlakom, kakor njegova najnovejša znanca. Vozili so se skupaj v istem vozu in mlada novoporočenca sta bila kaj vesela njegove druščine. Razkazoval jima je vse znamenitosti ob potu in ju kar najprijetneje zabaval. Ko so se bližali niagarskim slapom, je dejal, da njegov vožni listek velja za progo Lewiston, da se mora za nekaj ur ločiti od njiju, da se bo pa zopet sešel ž njima na amerikanski strani in je imenoval hotel, kjer naj se ustavita v Niagara Falls.
»Dovolite, milostna,« je rekel, predno je zapustil vlak, »da vam izročim malo darilce v spomin našega prijateljskega skupnega potovanja,« in s temi besedami je dal v roke gospej Pilon malo, v svilnat papir zavito škatljico.
»Toda, to bi vas prosil,« je dodal, »da odprete škatljico še-le zvečer, ko se bomo zopet sestali. Rad bi vas iznenadil, zato želim, da jo odprete v moji pričujočnosti.«
»Z veseljem, in lepa hvala!« odgovori srečna nevesta. »Zvečer bodemo skupaj večerjali,« pristavi ženin ponosen na občudovanje, katero je vzbudila njegova žena.
Max Lazar je premenil vlak, srečna zaročenca pa sta nadaljevala vožnjo do Niagara Falls. Dospevši tje, sta naročila kočijo in se peljeta čez znameniti most nad slapom. Nevesta je držala ves čas v roci dragoceno darilo, ki jo je imelo toli iznenaditi.
Ko sta se pripeljala do konca mostu, kjer je meja med Kanado in Združenimi državami, pristopi colninski uradnik, pozdravi in ukaže ustaviti voz.
»Imata-li kaj blaga podvrženega colnini?« vpraša vljudno uradnik.
»Ne, da bi vedela.«
»Oprostite, madam, pa kaj imate v ti škatljici?«
»O, to je malo darilce k moji poroki,« odgovori nevesta in zardi sramežljivo.
»Dolžnost me veže, da se prepričam o njeni vsebini. Izvolite odpreti!«
Ker se je nevesta še obotavljala, vzame uradnik škatuljo, odvije papir in dvigne pokrov. Bila je polna bliščečih diamantov.
»V imenu postave vaju aretujem zaradi tihotapstva.«
Noben izgovor ni pomagal, odpeljali so ju v zapor.
Vest o zajetju diamantov je brzojavil uradnik takoj detektivom zasledujočim Lazarja. Vsi so precej vedeli, da je to čin starega tihotapca. Prijeli so ga, ko je prišel v Niagara Falls in zaprli. Tudi nedolžna novoporočenca sta morala prebiti dva dni v ječi. Še le ko je bilo jasno dokazano, da nista bila v nikakoršni zvezi z Lazarjem, so ju odpustili in dovolili, da sta nadaljevala s toliko nepriliko pretrgano ženitbeno potovanje.