Kraljevič in Lepa Vida

Kraljevič in Lepa Vida Ljudska

Nekoč je živel kraljevič. Mati ga je zjutraj budila, naj vstane, da bo šel k maši, saj so včasih kralji in bogataši tudi hodili k maši, še bolj kakor siromaki.

Viri:	Slovenske pravljice, Ljubljana: Nova revija, 2002, 225-226, urednica Jana Unuk. Prepisala Tamara Bodlaj.
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Priganjala ga je, naj vstane in gre k maši. Kraljevič pa ni vstal. Mati je že drugič prišla in ga spet priganjala, pa le ni vstal.

Takrat, v tistih časih, pa je bilo tako, da če je mati dete v kaj zaklela, je tisto tudi v resnici postalo.

Mati je bila že jezna in je sinu rekla:

»Da bi postal kača, ker ne ubogaš in ne greš k maši!«

Ko je spet odprla izbo, se je po njej že zvijala in plazila kača.

Kraljica se je prestrašila in je obljubila, da bodo tistemu, ki bo odrešil njenega sina, dali toliko denarja, kolikor ga bo prosil.

Kraljevič – kača – pa pravi:

»Mati in oče, vidva nimata toliko premoženja niti ne bosta tako dolgo živela, da bi me odrešila. Vidva me ne moreta rešiti. Rešila me bo junaška Vida, ki se bo danes rodila.«

Zares, Vida je rasla, kraljevič pa je bil še naprej kača.

Ko je bila Vida stara štirinajst let, je zgodaj zjutraj šla plet proso. Bila je zelo velika rosa. Sama pri sebi si je govorila:

»Kaj je bilo to? Kaj je bilo tukaj, da je rosa stepena, pa ni nobene stopinje? Kaj je hodilo tod? Ko bi bog dal, da bi bilo moje, kar je tod hodilo!«

Naslednjega jutra je bilo spet tako. Vida je šla plet proso in rosa je bila spet stepena. Spet si reče:

»Kaj je hodilo tod, da je rosa vsa stepena, pa ni nikakršne stopinje?«

Ko je tretjega jutra spet prišla na njivo, je bila v brazdi velika kača. Vida se je zbala in je prestrašeno odskočila. Kača pa pravi:

»Ne boj se me, Vida, Lepa Vida! Jaz nisem huda kača, mlad kraljevič sem. Usedi se na tla, jaz pa se splazim k tvojim nogam in ti povem, kaj naj storiš, da me odrešiš.«

Prav, Vida se je usedla na tla, kača pa se je splazila k njej in ji rekla:

»Tam na tistem visokem hribu stoji velik grad. Ti boš šla tja po cesti, jaz pa po grmovju. Tam si utrgaj tri enoletne leskove šibe in počakaj name. Ko pridem, me udari s prvo šibo pa jo odvrzi. Potem me udari z drugo šibo pa jo prav tako odvrzi, nato pa še s tretjo in jo tudi odvrzi.«

Zares. Lepa Vida je prišla h gradu. Tam je rasel leskov grm. Utrgala si je tri enoletne šibe. Takrat se je tudi kača že priplazila do gradu. Vida je storila, kakor ji je velela kača. Udarila jo je s prvo šibo pa jo odvrgla, nato jo je udarila z drugo in jo spet odvrgla. Ko je Vida kačo udarila s tretjo šibo, se je pred njo pojavil kraljevič. Nič več ni bil kača.

Šla sta v kraljevičev grad. Kralj in kraljica sta bila zelo vesela in naredili so veliko svatbo. Pa sta tako še sedaj v tistem gradu na hribu, če še živita.