Kraljična, ki ji ni mogel nihče jezika zavezati

PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Nekoč je živel kralj. Imel je hčer, ki je bila tako zafrkljiva in ostrega jezika, da ji ga ni mogel nihče zavezati. Zato je kralj obljubil, da bo dal tistemu, ki bi se mu to posrečilo, svojo hčerko in povrh še pol kraljevstva. Ni jih bilo malo, ki so se hoteli preizkusiti, to si lahko mislim, zakaj ne nanese vsak dan, da bi si človek lahko dobil kraljevo hčer in še pol kraljestva v dar. Lesa pred kraljevskim dvorom ni nikoli mirovala, zakaj prihajali so v trumah in procesijah od vzhoda in zahoda, peš in jež. Pa vendar ni mogel nihče kraljični zavezati jezika. Navsezadnje je kralj razglasil, da bo s svojim največjim železnim žigom pritisnil ognjen pečat na obe ušesi tistemu, ki bi kraljični poskušal zavezati jezik, a bi se mu to ne posrečilo; nič več mu ni bilo po volji to mrgolenje po dvorišču, ki res ni bilo že nobeni reči več podobno. Živeli so trije bratje, ki so ravno tako zvedeli o kraljični; in ker se nihče doma ni počutil kdo ve kako dobro, so hoteli po svetu in poskusiti svojo srečo in pogledati, ali se ne bi dalo dobiti kraljično in pol kraljestva. Bili so prijatelji in niso nikoli odšli vsaksebi, zato so se tudi na dvor odpravili vsi trije hkrati. Ko so nekaj časa hodili, je Pepelko našel mrtvo mlado srako. »Našel sem, našel sem!« je zaklical. »Kaj si našel?« sta vprašala brata. »Našel sem mrtvo mlado srako,« je povedal. »Fej, vrzi jo stran! Kaj boš pa s tem?« sta rekla starejša brata, ki sta bila že ves čas prepričana, da sta najpametnejša. »Oh, dosti lahko naredim; lahko jo odnesem s seboj in to tudi zares storim,« je odgovoril Pepelko. Ko so spet nekaj časa hodili, je Pepelko našel star obroč iz vrbovih viter; pobral ga je. »Našel sem, našel sem!«je zaklical. »Kaj si pa že spet našel?« sta vprašala brata. »Našel sem obroč iz vrbovih viter,« je odgovoril. »Pha! Kaj pa boš s tem? Vrzi ga stran!« sta rekla starejša dva. »Pa še dosti lahko naredim; lahko ga odnesem s seboj in to tudi zares storim,« je odgovoril Pepelko. Ko so spet nekaj časa hodili, je našel razbito skledo, tudi to je pobral. »Fanta, našel sem, našel sem!« je zaklical. »No, kaj si pa tokrat našel?« sta vprašala brata. »Lončeno črepinjo,« je odgovoril. »Eh! Pa menda ne boš še teh vlačil s seboj! Vrzi jih stran!« sta mu rekla. »Joj, pa še dosti lahko naredim; lahko jih odnesem s seboj in to tudi zares storim,« je odgovoril Pepelko. Ko so spet nekaj časa hodili, je našel uvit kozlov rog in še malo naprej je dobil še njegov par. »Našel sem, našel sem, fanta!« je zavpil. »Kaj si neki našel?« sta vprašala onadva. »Dva kozlova rogova,« je odgovoril Pepelko. »Pha! Vrzi ju stran! Kaj pa boš z njima?« sta ga zavrnila. »Ne, pa še veliko lahko naredim; lahko ju odnesem s seboj in tako tudi zares storim,« je rekel Pepelko. Čez nekaj časa je našel zagozdo. »Joj, fanta, našel sem, našel sem!« je zaklical. »Tebi pa res ni težko kaj najti! In kaj si že spet našel ?« sta vprašala starejša dva. »Zagozdo sem našel,« je odgovoril. »Oh, vrzi jo stran! Kaj pa boš z njo?« sta rekla onadva. »Pa še veliko lahko naredim; lahko jo odnesem s seboj in tako tudi zares storim,« je odgovoril Pepelko. Ko so že hodili po svetu, ki je bil last kraljevskega dvora — tam so ravno pred kratkim trosili gnoj — se je Pepelko sklonil in pobral ponošen podplat. »Joj, joj, fanta, našel sem, našel sem!« je rekel. »Ko bi si našel malo pameti, bi lahko še kam prišel z njo!« sta mu zabrusila onadva. »No, kaj si pa že spet našel?« »Ponošen podplat,« je odgovoril. »To imaš! Menda ga ne boš vlačil s seboj! Vrzi ga stran! Kaj pa boš z njim?« sta ga ozmerjala brata. »O, pa še koliko lahko naredim; lahko ga odnesem s seboj in tako tudi zares storim, potlej pa kraljično in pol kraljestva dobim,« je odgovoril Pepelko. »No, ti si pa res kakor nalašč za kaj takega!« sta rekla onadva. Tako so prišli pred kraljevo hčer. Najprej najstarejši. »Dober dan,« je pozdravil. »Bog daj,« je odzdravila in vrgla glavo vznak. »Tu imate strašno vroče,« je rekel fant. »V žerjavici je še bolj toplo,« je odvrnila kraljična: tam je bil namreč že pripravljen železni žig in čakal. Ko ga je fant zagledal, se je spričo njega pri priči zmedel in tako je bilo konec z njim. Nič bolje se ni godilo s srednjim. »Dober dan,« je pozdravil. »Bog daj,« je odzdravila in vrgla glavo vznak. »Tu imate pa zelo vroče,« je rekel. »V žerjavici je še bolj vroče,« ga je zavrnila. Pri tem se je ravno tako zmedel, da ni vedel več naprej — in tako je bil tudi on zaznamovan z žigom. Potlej je prišel Pepelko. »Dober dan,« je pozdravil. »Bog daj,« je odzdravila in vrgla glavo vznak in zavihala nos. »Tu imate pa prijetno in toplo,« je dejal Pepelko »Še bolj toplo je v žerjavici,« mu je odgovorila, s tretjim ni mislila ravnati posebno v rokavicah. »Ravno prav, da si bom spekel srako, če smem,« je vprašal. »Bojim se, da ti jo bo razneslo,« je rekla kraljična. »Zastran tega se ti ni treba nič bati, ovil jo bom s temle obročem iz vrbovih viter,« je povedal fant. »Saj je vendar prevelik,« je rekla kraljična. »Pritegnil ga bom z zagozdo,« je dejal fant in potegnil zagozdo iz žepa. »Mast bo tekla od ptiča,« je rekla kraljična. »Bom pa tole podstavil podenj,« je odgovoril fant in pokazal razbito skledo. »Ti si pa zvit,« je rekla kraljična. »Ne, jaz že nisem zvit, zvit je tale,« je odvrnil fant in potegnil iz žepa ovnov rog. »Ne! Takega pa še ne!« je zaklicala kraljična. »Na, tu imaš še enega ravno takega,« je dejal fant in potegnil še drugega na plan. »Če se ne motim, si prišel sem, da bi mi usta zamašil, kaj?« je rekla kraljična. »Ne, jaz že nisem prišel zato, tale pa je res prišel zato,« je odgovoril fant in potegnil ponošeni podplat iz žepa. S tem je kraljični jezik zavezal. »Zdaj si moja,« je dejal Pepelko. Tako jo je dobil in povrh še pol dežel in kraljestva.


Norveška pravljica