Kraljica Estera
| Kraljica Estera. Roman. Fr. Kolenc. |
| |||||||||||||
Smolnate plamenice so že dimasto brlele. Kmalu se bo zorilo. Gostilniška tla so brez prestanka bobnela. Plesalca sta se z močnim juckanjem vzpodbujala, tako da je vsa okolica odmevala. Gostilničarju se je zehalo, a ni se upal oglasiti in je zastonj kimal godcem, ker tudi oni niso upali prenehati; divje melodije So godli v nadi, da strašni Medejci naposled morda omagajo.
Gostilniška, vrata so se tiho odprla in v sobo je stopil bojazljiv Hebrejec s kodrasto brado. Preplašeno se je ozrl okrog in je potuhnjeno šel mimo medijskih plesalcev h gostilničarju.
— Farnaspes.
— Kaj je, Ruben?
— Mati umira ...
— No, reva!
— ... in radi krika ne more umreti ...
Farnaspes je skomizgnil z rameni.
— Ruben, kaj na storim? Ti Medijci so zblazneli; celo mizo so mi zrezali. Ne upam se oglasiti, in idi tudi ti, da te ne zagledajo.
Na Rubenovih trepalnicah so se svetlikale solze.
— Od poldne že umira in ne more umreti.
— Reci jim, naj ne razbijajo in kričijo ... Ta strašni ropot jo vedno vzbudi, ako zapre oči k smrti, a strašno trpi!
Farnaspes ga je pomiloval.
— Rašun bodi revi usmiljen ... Poizkusim, morda utihnejo? Godcem bi namignil, da bi zbežali, a ne bodo šli, ker še niso dobili niti sekla, dasi že od mraka brenkajo na harfo in bi vsak zaslužil najmanj en Darijev zlat ...
Nejevoljno je majal z glavo.
— Idi, Ruben, bom že videl.
— Zelo slabo od načelnika mesta, da to dovoli!
— Ni tako, Ruben! Že za to malo gostilno pobirajo velik davek. Kserkses je mogočen in rabi mnogo denarja. Na ta način pride skupaj onih trinajstštirinajst talentov, kar se steče v zakladnico ...
— Gospod te blagoslovi! — je prikimal Hebrejec. — Hvala, Farnaspes.
Napotil se je ven.
— Hej!
Opazili so ga.
— Jud! — je kričal Bardija. — Stoj!
Ruben se je ustrašil in bežal ven, toda Ilarpagos, prvi vojak, mu je zastavil pot.
— Kam greš, pes? Stoj! Jaz sem Harpagoz, iz Egbatane! Ha! Ali si že slišal o tem mestu? Kaj?
Ruben se je tresel. Medijec se je z negotovim, pijanim glasom začel bahati:
— Vedi, da je to mesto ustanovil kralj Deiokes, naš medijski kralj ... Ti! Enakega mesta ni na vsem svetu. Sedem kamenitih zidov ga obdaja ... Hej, gostilničar, kaj šepečeš Bardiji? No, Jud ... Sedem zidov ga obdaja in navznotraj je vsak zid višji od onega pred seboj ... Ti, celo barve so različne! Stolp prvega »zida je bel, drugega črn ... hej, mir! ... tretjega škrlatnordeč ... aha, Jud ... četrtega plav, petega rdeč, šestega srebrn in sedmega zlat ko solnce ... He? To je mesto sedmerih barv in zato sedmerih, ker je sedem planetov ... Sedaj veš?
— Da ... Samo bodi tako dober, pusti ...
— Kaj še!
— Kaj me briga? — se je slišal Bardijev glas — Ni moja! Ako bi bila vsaj Medijka ali Perzijka ali kake druge narodnosti, toda Judinja! ...
Glasno je zajuckal in kimal godcem. Ruben se je bolestno ozrl na njega in hotel oditi, toda Harpagos ga je nazaj potegnil.
— Le hodi!
— Pusti me ...
— Hodi, hodi!
Vlekel ga je proti mizi.
— Pusti me, prosim te ...
— Mati mu umira, — je posegel vmes gostilničar — pusti ga ...
— Ne pusti ga! — je kričal Bardija. — Lahko umrje tudi sama in za umirajočega je bolje, ako je sam ... Mati! Kaj tudi vi imate mater, oh nesrečniki?
Močno se je zasmejal in ga sunil k mizi.
— Pij!
Harpagos mu je ponujal čašo.
— No!
Ruben je s strahom protestiral:
— Ne! Ne smem!
— In kdo je prepovedal?
— Adonai — Bog?
— In kdaj si govoril z njim?
— Jaz ne. Mojzes je govoril z Njim in je v Njegovem imenu nam .Hebrejcem prepovedal nečisto vino ... Pusti me!
— Kaj praviš? Da je to vino nečisto? Zakaj neki? Jud, norec si? Pij ...
— Ne bom pil!
— Ali slišiš? — je zarenčal nad njim tudi Ilarpagos. — Pij!
— Ni mi ga treba.
Proti ustam mu ga je tiščal.
— Pij!
— Ne bom pil!