Kranjec dolžèn hrovatenja
← Nova piſarija, sabavljiza v’ terzínah. | Kranjez dolshèn hrovatenja. Zbirka Krajnska zhbeliza, 2 S. |
Tadlè po Posidipu. → |
|
Tine! meni ſe dosdeva,
Mika te rod hrovatit’;
Gode, ropota, veleva
Krajnzu krajnſko govorit’.
Péter! meni ſe dosdujeſh
Polsh v’ lupino sakopan,
Krajnſki glaſ koj hrovatujeſh,
Ako nima tvoja ſtran.
Preudarite, Gorenzi!
˛Shalobarde niſte vi!
Koljko hranijo Dolenzi
Vam hrovaſhkih beſedi!
Kaj ſhe le Kneshak, Planina,
Podnanoſzi, Loſh, Tomin,
Zirkniza, Ipavk dolina,
Matería, Kraſ, Berkin.
Nimajo nikjer ˛Slovani
Prav ſlovenſkiga glaſú,
De ne imeli Ilirjani
Karnije ˛Slovénk rodú.
Treba ſtreſene ſlediti,
Po vaſéh, velíko let:
Vſe mogozhe nam dobiti,
Knigam povſoditi ſpét.
Le kar ˛Serbam pokvarili
Turki, Moſkvizham Tatár,
˛Siſku Masharji ſkalili,
Nad Bregano tuja ſtvar.
Bukve glagolíz berimo!
Dedov kremija biſter vír!
Sraven krajnſkih poiſhímo
Lep Zirilovi pſaltír.
Vuka peſme prideníte,
Naj Dobrovſki s’ rok ne gré.
Lndeta ne posabite!
Vſe djat’ ſvoje Krajna ſmé
Od ˛Skiaptrov do ˛Shamanov,
Od Kitaja do Udín.
˛Sodit’ jesik Ilirjanov
Pétri! slesite ’s lupín!
S.