Krastača
| Krastača |
| |||||||||||||||
KRASTAČA ilustriral Marjan Manček Nekoč je živel bogat kmet, ki je imel tri sinove. Bil je že zelo star, zato pa tudi zelo pameten. Nekega dne je svoje sinove poklical k sebi in dejal: »Sinovi moji! Star sem že. Čas je, da enemu izmed vas zapustim kmetijo. Glejte, tako sem se odločil. Stopite vsak do svoje neveste in jo prosite, naj vam izveze ruto. Tisti, ki prinese najlepšo ruto, tisti bo gospodar.« Starejša sinova sta veselo stekla iz hiše. Kako tudi ne? Oba sta si že izbrala nevesti in oba sta mislila, da bosta očetu prinesla najlepso ruto. Najmlajši sin pa si neveste še ni izbral. Žalostno je stopal čez polje in ni vedel, kam naj se obrne. Ustavil se je ob kozolcu, takrat pa je iz bližnje jame prilezla velika krastača. »Kaj ti je, sinko? Zakaj si tako žalosten?« ga je vprašala. »Kaj ne bom žalosten?!« je odgovoril mladenič. »Moj oče ima prelepo kmetijo in zapustil jo bo tistemu, ki od neveste prinese najlepšo ruto. A kako naj prinesem ruto, ko neveste sploh še nimam?!« »Le tiho, tiho, sinko moj,« mu je rekla krastača. »Kar želiš, lahko dobiš. Le počakaj.« Izginila je v jamo in ni trajalo dolgo, ko se je vrnila s prekrasno ruto. Tako drobno je bila izvezena, kot da je niso delale človeške roke. »Na,« je rekla krastačca. »Le odnesi jo očetu. Ta bo prava.«
Mladenič se je zahvalil in z ruto odhitel domov. Pokazal jo je bratoma, pokazal očetu in vsi so ostrmeli. Kajti tako čudovite rute niso videli še nikoli. Tisockrat lepša je bila od tistih, ki sta ju prinesla brata - a oče se še vedno ni mogel odločiti.
»Še enkrat pojdite,« je dejal, »in mi od svojih nevest prinesite prstane. Tisti, ki prinese najlepšega, tisti dobi kmetijo.«
Brata sta odhitela k svojima nevestama, najmlajši pa spet ni
vedel, kaj bi. Žalostno je hodil naokrog, pa ga je pot spet prinesla do starega kozolca. Iz jame je prilezla krastačca in vprašala:
»Zakaj si tako žalosten? Kaj se je zgodilo?«
»Ah, kaj,« je zatarnal mladenič. »Očetu sem dal ruto, pa se
vendar ni mogel odločiti. Zdaj bi rad, da od neveste prinesem še
prstan. A kako naj ga prinesem, ko neveste sploh še nimam?« »Le tiho, tiho, sinko moj,« je dejala krastača. »Kar želiš, lahko dobiš. Le počakaj.«
Spet je izginila v jamo in ni trajalo dolgo, ko se je vrnila s prekrasnim prstanom.
»Na,« je rekla. »Odnesi ga očetu.Ta bo pravi.«
Mladenič se je zahvalil in s prstanom odhitel domov. Ko ga je
vzel iz žepa, je od njega zasijala vsa izba. Tisočkrat lepši je bil od tistih, ki sta jih prinesla brata. A oče se še vedno ni mogel odločiti.
»Še tretjič pojdite,« je dejal, »in pripeljite vsak svojo nevesto. Tisti, ki je izbral najbolje, tisti dobi kmetijo.«
Starejša brata sta se odpeljala po svoji nevesti, najmlajši pa -koga naj pripelje? Taval je čez polje in se zopet ustavil pri starem kozolcu. Še tretjič je iz jame prilezla krastača.
»Kaj ti je, sinko nioj? Zakaj si tako žalosten,« je dejala.
»Kaj ne bom žalosten?! Zdaj naj k očetu pripeljem še svojo nevesto! A kako naj jo pripeljem, če neveste sploh še nimam?!«
»Le tiho, tiho, sinko moj,« ga je mirila krastača. »Kar želiš, lahko dobiš.«
Izginila je v jamo in kmalu se je vrnila s prekrasno deklico.
»Ta ti bo prava nevesta,« je rekla. »Le odpelji jo k očetu.«
Mladenič se je zahvalil in se z deklico odpravil domov.
Starejša brata sta svoji nevesti že pripeljala in bili sta prav čcedni. A nobena ni bila tako mila kakor naša deklica. Ko je stopila v hišo, se je vse razsvetlilo, kakor da je vanjo stopilo samo sonce.
»Taje prava!« je končno vzkliknil očce in je kmetijo prepustil najmlajšemu sinu in njegovi mili nevesti. Živela sta srečno in zadovoljno in tako živita še danes, če nista že umrla.
Lužiškosrbska ljudska