Eno pesem bom zapel,
dokler sem še kaj vesel,
bom povedal Vam en špas,
kak spoznavajo Nemci nas.
V kratkem šel sem svojo pot,
vprašal me je nek gospod:
„Mlinar! alj ste tudi vi
vpisani v čitavnici?“
Po resnici mu povem,
kak tudi vsim ljudem:
„Meni je čitavnica
prav srčna prijatlica“.
Nato reče mi gospod:
„Zdaj bo srečen vaš narod!
Tak Slovenci hočete
nas požreti Nemce vse?“
Lepo se mu nasmejim,
in tako odgovorim:
„Bog je dal nam dobro let',
ne bo treba Nemcov žret.“
„To, gospod! ne mislite,
in se nič ne strašite,
le pravico, kakor vi,
to želimo tudi mi.“
„Cesar nič ne ločijo,
po pravici hočejo,
da b' se ne sovražili,
le kršansko ljubili.“
Tud gospod se nasmeji
in prijazno reče mi:
„Prav imate mlinar vi,
saj smo vsi cesarjevi.“
Tak sva se razločila,
„Srečno!“ sva si vošila,
še prijatla sva si zdej,
kakor nisva bila prej.
Zdaj pa vprašam tukaj vas:
Alj bi ne bil kratek čas,
ko bi se narodi vsi
kakor bratje ljubili?
To bo vsaki potrdil,
in tako odgovoril:
„Dolgočasen je prepir,
kratkočasen pa je mir.“
