Kratkočasnica (Simon Jenko)
| Kratkočasnica (Prosto poleg francoskega) Simon Jenko |
| |||||||||||||
Neko jutro grejo trije šolarji šetat. Grede zagledajo kmetovavca, ki je na zeleni travi pod visoko bukevjo spal, i brzde svojega osla u rokah držal. Ko bližej stopijo, reče jeden zmed njih: Pobratima, ako vam je drago, zdaj le lahko kaj potrobimo. Reče i vzame z živinčeta breme, se vleže na vse štiri, je sebi naveže, i se obrzda. Ko stori, reče tovar-šema, da naj jo z oslom pobereta, sam jo hoče pa že z zaspancem obravnati, i se mu odrezati.
Zgodi se. Ko tovarša dober strelaj za hosto prideta, se kmetovavec zbudi, i ko pod oslovim bremenom človeka zapazi, se močno začudi. »Kaj zlodja«, zakriči, »ali ne pustiš bremena i brzda čigar so! Povej mi, kako ti semkaj prideš, i kje je moj osel?« »Poslušajte, starec, odgovori naš prijatelj, nikarte se jeziti, dokler vam vsega ne razodenem. Carma-nov zavdan sin sim, ki me je, ko ga nisem hotel slušati, šest let v osla spremenil. Cas je pretekel, i zopet sim človeško podobo dobil. Komaj izgovori, kmetovavec trepetaje reče: Idi kamor hočeš, da bi te le nikdar več ne vidil. Breme i brzde obdrži. Žalibože! da so me pri tem živinčetu zopet nabasali, dostikrat me je neusmiljena osoda vkanila. Nadjam se, da se mi ne bo zopet kmalo kaj enacega naključilo. Bog daj, da bi se nikdar s tvojim očetom ne snidil! Ne pečam se rad s tacimi možmi. Solar komaj čaka, kdaj ga bo kmetovavec spustil; marsikatero še zagodrnja, potem ga vendar spusti. Sprosten hiti, da bi pobratima došel.
Drugo jutro gre kmetovavec v mesto si druzega osla kupit. Na sejmišču najde svojega osla. Začuden zavpije: Gotovo si se v novo z očetom razprtil, da te je v drugo začaral. Pristavi še: Pazil bom, da te ne dobim zopet v roke.