V Febru še smo zmrzovali:
topel kožuh še na plečah,
nihče snežnih cest ni ljubil.
Kar prikima motovilec:
sam medlé nam prigovarja,
naj uživamo spomladi.
Al, ko vidi, da vse dirja
v hoče, hiše, tople kraje –
ga nek višji duh prešine:
tvrde roge kvišk pomoli,
in kot prerok Jeremija
te besede krepko reče:
„Quo, wuo ruitis, scelesti?
Kam, kam vrejete, prismode?
Al ne čutite toplote,
ki po vsi že zemlji diha?
Spomlad večna vas spominja
s svojo véljavno besedo:
slec'te kožuh, ki vas greje –
stvar je svetna, – jasno solnce,
božji dar, Vas naj ogreva!“
Al drhal je ljudska slepa:
trepetaje mraza hud'ga
neče solz hvaležnih jokat'
mil'vaje se posmehuje,
clo nesramno zareži se:
„Bog daj pamet motovilu!“
