Krefli

Krefli Ivan Potrč

Izdano:	Novi svet, letnik 7. številka 1 (1952)
Viri:	dLib, 2. in 3. dejanje iz: Ivan Potrč: Krefli. Ljubljana: DZS, 1983.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvo dejanje drame

Priklet. Na levi v ozadju miza s klopmi okoli sten; v zadnji steni in nad mizo široko, nizko okno; na mizi vaza in v njej košat šop zrelega poljskega cvetja. Na desni lesee stopnice in podstršje, pred in pod njimi dvojnata kletna vrata. Na levi vrata v véliko izbo, na desni prikletna vrata s ceste, v ozadju in v sredi napol steklena vrata v kuhinjo. Nad opažem, ki se vleče od vrat vélike izbe in do kuhinje, je razobešenih nekaj fotografij; v levem kotu nad opažem je deska in na njej radio. Nad mizo vêlik in skoraj starinski lestenec, z eektričnimi svečami. Na desno od kuhinjskih vrat predalnik, nad njim v velikem okviru platno: delo okoli zadružnega doma (napol dokončano in bolj ponesrečeno ko kaj vredno Ludvikovo olje). Pod platnom na predalniku: paleta in čopiči. Pred mizo oguljen naslonjač, prav tako iz starih dobri časov. Na stropu okajeni trami in deske. — Svetlo nedeljsko popoldne proti sredini poletja. Radio igra domače slovenske melodije in pesmi, vendar vse zelo zelo tiho. S stavbe pred hramom je slišati delo: klesanje kamenja, metanje opeke in zabijanje po tramovju; a vse to butne v priklet močneje le takrat, ko odpro okno; takrat je slišati klice in vpitje, celó govorico, ki pa bolj malo razloči; vse to je precej daleč. — Ko se dvigne zastor, ni v prikletu nikogar. Ura na steni odbije štirikrat in zatem še trikrat, to je tričetrt na pet.

NANIN GLAS (iz izbe): Jula ..! Jula ..! (Klicanje je slabotno, malodane bolno in v presledkih, skozi in skozi pa nestrpno).

(Na podstrešju zaropoče, ko da bi kdo kaj težkega prekladal, nato je slišati mrmranje, po vsej priliki žensko.)

NANA (iz izbe; z ročnim delom: z rokavico in z iglami v rokah; gre čez priklet, se ustavlja in nestrpno kliče): Jula ..! Jula ..! (Se prime za naslonjač, se zazira v kuhinjska vrata, na podstršje in posluša.)

DEKLIN GLAS (s podstrešja, momljajoč in nejevoljen): Za sveto božjo voljo, ali gori?! (Znova deklino pomrmravanje in stokanje, vmes prekladanje in ropot.)

NANA (sede v naslonjač): Oh-jezus, konec bi lahko vzela, pa se tudi ne bi nobeden zmislil name. Bolezen te potlači, ljudje pa vsak po svojem naprej — kaj bi ljudje z bolnikom?! Oh-jezus, resnica je! (Ozre se mimogrede na olje, obstane z mrtvim pogledom na sliki in začne plesti.) (Na podstrešju ropot in deklino godrnjanje.)

NANA: Ali Jula, kaj se toliko obračaš?! Ob treh je ..! Ob petih gre vlak ...

DEKLIN GLAS: Nimam destih rok, resnica božja, da ne! Ne vem, kako naj povem, ali potrpljenja tudi ni več nikakršnega pri hiši ...

NANA: Kje hodite, da nobenega ne dokličem?! Vsi skupaj ste ... — ah, bolje bo, da ne načenjam.

DEKLA (pride počasi po stopnicah, z velikim in iz šibja spletenim kovčkom na glavi in s cekarjem orehov v rokah; bolj zase ko gospodinji): Ne vem, kako bi povedala, ali če bi pri tem hramu jemal človek konec od dela, bi ga z vodo polivali in na novo priganjali ... Še po smrti bi ga ... Resnica je.

NANA: Kje ste? Ti se nekam potegneš, Franček pa tudi — sredi večerke smo, tega človeka pa od nikoder.

DEKLA: Še dobro, da se mu hoče. Kaj, ali je to za svet? Včasih je dvanajst koscev kosilo v Lisičjaku, zdaj se sama namikavata s košnjo. A da Juzlek še za pol kosca ni, sama dobro veš, kaj bi pravila. Franček se ti bo raztrgal pri delu. Enkrat njive, zdaj travniki — sama kost in koža sta ga še, vse visi na njem ... (Zmomlja.) Lahko bi mu rekla kakšno besedo — tvoj ded je, tebi ga bo pobralo, ne meni!

NANA: Saj, saj, vsi ste siromaki, vas vseh bo prej konec ko mene! (Nestrpno.) Ludvik se bo vsak čas odpeljal, konjev pa še zdaj ni s travnikov. Žive duše ni ... In kje odi Ludvik?

DEKLA (ko da je zadnje preslišala): Se bo že odpeljal, če ne danes pa jutri. Ni privezan. (Zase.) A jutri, komaj bo od hrama, bodo vsi križi dol ... Ták svet! NANA: Kaj momljaš?

DEKLA: Kaj ne bi? Človek kuha in čaka, čaka in kuha, a ko zakleto, nobenega od nikoder! Živina me drži doma, telica bo stelila, ali naj zdaj še na travnik obed nosim?!

NANA: Oh-jezus, da more biti z mano tako narobe! Nikamor več se ne morem ganiti, nič pomagati ...

DEKLA: Oh kaj, malo še, pa nam bo vsem dobro, vsi bomo odrešeni. Šli bomo v zadrugo, tam se bo vse sámo naredilo.

NANA: Jula!

DEKLA: Kaj, ali ne pojejo vsi tako, z Ludvikom vred?! Krefli ste ga študirali — in zdaj vam bo novo mašo zapel. Stara Kreflica, bog se je usmili čez dušo, je že morala vedeti, zakaj je govorila, da bo Krefle na nič spravil! Cela fara je narobe ...

NANA: Ali Jula, kaj ti je Ludvik storil?!

DEKLA: Nič, meni nič. Ali rečem pa, če bi bilo vse po njegovem, kakor nam poje, bi zdaj ne prenašala te njegove košare in se obadala z njim. Bila bi tovarišica. Julči in po kanclijah bi si nohte štimala — Jezus, pomagaj mi, no! (Prestopila je predzadnjo obrabljeno desko na stopnicah in se komaj komaj ujela, da ni padla s kovčkom in s cekarjem vred; a nekaj orehov se je vkljub temu izsulo.) Vsaj cekar primi!

NANA (se dvigne in ji pomaga): Jula julasta, še kaj bi naložila!

DEKLA: Še tako naj garam, nobenemu ni po volji.

NANA: A da se ne bi pregovarjala, tega ne bi zmogla, kaj? (Zase.) Saj, táka je zdaj z družino: gospodar mólči, dekla govôri! Oh-jezus, da sem zdrava, brigali bi me vsi skupaj ...! (Pobira orehe.) Kaj pa te orehe prenašaš?

DEKLA (zamomlja in odkima): Nà, če tebe pamet ne zapušča?! Sama si rekla, naj jih naberem in jih zanesem onim tam prek — za likof ... Saj, ta svoj dom so si spravili pod streho, a kako bo naprej, bomo videli. Tudi likofi bodo šli po vodi, če bo še dolgo tako. Malo še, pa ne bo ničesar več pri hiši in tudi pod streho ne — do konca so nas obrali! Dobro, da si niso zamislili, da bi potice pri nas pekli — zdaj, ko bo lahko vsak vse vzel, kjer bo kaj hotel.

NANA: Kmalu ne bom od samih skrbi več vedela, kje se me glava drži. (Odide k oknu in ga odpre.) (Zasliši se delo in vpitje na stavbi.)

NANA: Tako zatohlo ... soparno je ... Duši me ...

DEKLA (mrmra): Mene pa nič. Preveč dela imam, dà! (Odide s cekarjem v kuhinjo.) To je pač taka bolezen, ki se ji pravi ljubezen. Kar konec te bo, če ga ne bo več. Da bi že šel in da bi bilo že konec teh komedij!

NANA (se obrne): Kaj toliko momljaš?

DEKLA (iz kuhinje): Ko pa lahko ...

NANA: Kar govoríte! Družina govôri, gospodar pa mólči! Tako je, če je človek bolan ...

DEKLA (iz kuhinje zase): In zaljubljen!

NANA (pride do okna, odpre košaro in jo pregleduje): Jula, kaj, si zložila srajce v škatlo? Da se ne bi zmečkale ...

DEKLA (zase): Uh, ženska, ko da mu ni vsega že stokrat preložila! (Glasno.) Jaz mu nisem zlagala, nimam rok za to, je prelepo zloženo.

NANA: Jula! (Čez čas, ko se iz kuhinje nihče več ne oglasi, vzame z mize v rdeče vezano knjigo, preleti naslov in jo odloži.) Kaj, ali se Ludvik še ni napravil? Jula, ali slišiš?! (Prislune na podstršje in vpraša v kuhinjo.) Ali ga ni več zgoraj? V hiški?

DEKLA (med vrati, z loncem v rokah): Bil je, a je šel.

NANA (vedno bolj nestrpno): Kam je šel?

DEKLA (se na pol obrne): Kam neki? Tja, kjer je kuhan in pečen!

NANA (vznemirjena): Kako si rekla? Kaj?

DEKLA (bolj zase kot za Nano): Ne vem, kako je zdaj to? Vsaka baba je že nekakšna brigadirka — a jaz, naj se še toliko sučem in toliko skačem po travnikih in po njivah, zame se nihče ne zmeni ...

NANA: Jula!

DEKLA: Kaj ni resnica, kar govorim? (Zamomlja in se obrne.)

NANA: A meni se je zdelo, da je bil tu.

DEKLA (ne da bi se ozrla): Kdo?

NANA: Kdo? Kdo? Ludvik, no! Kdo pa je radio odprl?

DEKLA: Jaz ga nisem, jaz imam svoj radio — v štalinkah!

NANA: Rada bi mu povedala ... Mislila sem ... (Ugasne radio in odide k oknu. Zre nekaj trenutkov skozi, proti stavbi, zatem sede in potegne pletenje k sebi.) (V kuhinji ropotanje s posodo.)

NANA: Jula ..! Jula ..!

DEKLIN GLAS: Ja!

NANA: Ali ne bi stopila tja ... čez ... in ga poklicala?

DEKLIN GLAS: Koga bi poklicala?

NANA: Usmiljeni bog, koga? Ludvika! Naj bi kaj pojužinal, preden odide. Ali si mu pripravila južino? In za na pot?

(Iz kuhinje se sliši samo ropotanje in premetavanje posode.)

NANA: Ja Jula, ali si slišala?!

DEKLA (na pragu): Nisem gluha ... Kaj je?

NANA: To sem hotela — Ludvika bi poklicala.

DEKLA: Ko da bi naenkrat gorelo ... (Zagleda Vrtnika, se naglo obrne in zgine.)

VRTNIK (v svetešnji obleki; pride s ceste, skozi prikletna vrata): Ni nikogar pri hramu? (Zagleda Nano.) Dober dan, Nana. (Govori ostro in odsekano; vse njegovo vedenje ima nekaj zapovedujočega, komsarskega na sebi — razen od Ludvika kasneje, ko postane na moč premišljen.)

NANA (se napol obrne in položi roko na srce): Tako sem se ustrašila, čisto na koncu sem ...

VRTNIK: Veste kaj, Krefli, ne bi vas nadlegoval, ali — (ostreje) zakaj pa niste poslali voza, in konjev?!

NANA: Kako, te vprašam, človek usmiljeni?!

VRTNIK: Kaj niste dobili listeka? Poziva?

NANA: Listek, listek, človek usmiljeni, to je lahko poslati, a kaj bo s travniki, s krmo, tega nihče ne vpraša! Za božjo voljo, kaj ne vidite, da smo v krmi? Celo grapo sta vrgla z Juzlekom. Vlovili smo vreme, še bog, da smo ga, zdaj pa ... — ah, kaj bi govorila!

VRTNIK: Saj, tako je, vaša krma se vam smili, a opeka, ta se bo sama pripeljala in streha, ta se bo sama od sebe pokrila, sama od sebe in od Kreflovega jadikovanja. Dóma, tega dež ne bo razmočil ..!

NANA: Veš kaj, Vrtnik, ne načenjaj! Pojdi, rajši pojdi, da se — človek usmiljeni! — ne bosta srečala! Če se vre Franček, bo ogenj v strehi. Jaz tega vajinega vpitja ne prenesem več, preveč sem na koncu z močmi. Bog se nas usmili, naj kaj stori, naj si kaj storí! Človek usmiljeni, sam veš, kakšne nagle jeze je ...

VRTNIK: Hm, Kreflica, če se svet suče, se boste tudi vi, Krefli, morali z njim vred zasukniti.

NANA (se dvigne): Vrtnik, prosim te, pri priči prestani! Ti, ti nam pač ne boš pripovedoval, kako se svet suče.

VRTNIK (počasi in premišljeno): Potrpi, Nana, potrpi! Ne kípi kar naprej! Poznam tisto tvojo pesmico o partizanih in o takem, ali zdaj —

NANA: Tàk, prestani! In vsaj môlči! Ta, ti, ki si se vrtel, kakor je sapa potegnila.

VRTNIK (se ozre, tiše): Nana, če ne bi bila sama, zaradi takih besed bi se drugače pomenila. (Počasi.) Mislim, da me ljudstvo pozna. Do danes mi ni še nigče ničesar oponesel. A če bi bil ták, kakor praviš, a kakršen nisem, bi vam že zdavnaj malo po kaštah pogledali — ali eno me drži, vašemu Ludviku ne bi rad nakopaval sramote. Dà, ljudje, včasih ste se za partizane šteli ..!

NANA: Dà, to je bilo takrat, ko so se ti tvoje hiše ogibali ..!

VRTNIK: (čez čas in po premisleku): Ti, Nana a kdo je partizane čez Dravo prevažal?

NANA: Petinštiridesetega, saj ...

VRTNIK: Petinštiridesetega? Kako?

NANA: Ker ... ker je petinštiridesetega vse prevažalo, dvainštiridesetega pa so jih pri Vrtnikovem brodu obkolili in potolkli.

VRTNIK: Dà, dà, takrat se je zgodila nesreča — meni pa so ladjo prestrelili in potopili ... Pa zaprli so me ... Hudičevo vroče je bilo ... Malo je manjkalo ...

NANA (jedko): Ha, da le tebe niso prestrelili!

VRTNIK: Saj presneto je bila tenka. Majčkeno je manjkalo in danes ne bi tlačil trave. (Se suho nasmehne in se skuša razgovoriti.) Ali saj veš, Vrtnik je Vrtnik, kopriva ne pozebe. Drugi obračajo, Vrtnik pa obrne, ha-ha-ha ..!

NANA (si zamaši ušesa): Odidi že! Prosim te, človek usmiljeni, pojdi!

VRTNIK: Ali Nanka, s tabo se pač nikoli ni bilo moči pogovoriti. Vem, vem. Nisem prišel k tebi, pravzaprav sem prišel zaradi Ludvika. Spregovoril bi rad z njim besedo ali dve. Le kam se mu iznenada tako mudi? Na likof bi lahko počakal. (Tiše in zaupljiveje.) Ti, Nanika, ti bi ga zadržala. Ali nimaš nikakršne moči več nad njim? Včasih, če nisem bil slep, sta se rada videla ...

NANA: Pojdi, človek usmiljeni!

VRTNIK: Nana, Nanika?!

NANA: Lepo te prosim, pojdi!

VRTNIK: No, a zaradi voza in vprege pa le glejte! (Se obrne, da bi še nekaj povedal, a zamahne in gre.) Ženske, oh!

NANA: (odloži rokavico in igle in se dvigne; hoče odpreti radio, a spotoma pogleda skozi okno in obstane): Jezus, kakšna sem! (Nasmehne se, stopi naglo proti zrcalu in si z nekaj kretnjami popravi lase. Zatem se ozre po prikletu in se zagleda v rože na mizi; seže s hitro kretnjo po roži v vazi, si jo utrga in si jo zatakne za bluzo. Iznenada pa pogleda proti vratom, a takoj zatem po sebi, iztrga cvetlico in jo napol zmečka.) Oh, kako sem nora! (Hoče vreči rožo po tleh, a tega ne utegne več; spusti jo na mizo in se obrne proti oknu.)

(Skozi kuhinjo prideta Ludvik in Gočlov.)

LUDVIK (v žametni obleki; vstopi, zadenski in napol obrnjen proti Gočlovemu): E, dragi moj Gočl, koliko je bilo preklaja! Ilovjak je mislil, da ga bo konec, a glej danes, kaj se godi! Navrelo je ljudi, da jim nimaš več kaj v roke dazi. Tale dom tu ... (pogleda proti oknu in pokaže, pa zagleda Nano in roka mu napol omahne; mimogrede se ozre na polje), tale dom tu, reči, kar hočeš, postaja cela trdnjava — prva trdnjava socializma na Ilovnjaku! Živa primera, kako postaja tista fraza, ki si jo napisal na streho, meso in kri, skratka, živa socialistična resnica! Dà mi gradimo dom, a dom gradi nas! Človek vpliva na svet in spremenjeni svet spreminja njega samega — to je dialektika, živa dialektika, in ta dialektika je tu pred vsakím na dlani, kaj? (Udari Gočlovega po pplečih. Zatem pogleda olje in obstane.) No, ta reč se mi je bržda skazila. (Bolj zase kot za Gočlovega.) Preveč opekasto je vse, sama opeka, mrtva opeka, ni in ni hotela zaživeti ... Te figure, vse to so figurice, lesene in mrtve figurice, nobena ne živi, nič ne živi. Tako sem hotel, da bom s podobo kaj povedal, a ni ratalo, ni ratalo ... Saj, je ratalo, kar sem hotel, kar sem si vbil v glavo, a vseeno, nekaj manjka, da bi ratalo ... Ne zagrabi ...

GOČLOV: (umazan od malte in opeke): Vsak stan ima svoje težave. Tako je, tako ... Tudi z ljudmi je tako, vedno je bilo tako: godrnjajo, a ko vidijo, da gre in da ni drugače, poprimejo. Mladi svet, kaj sem hotel reči ... (Se smehlja.)

LUDVIK: E, dragi moj Gočl, ti mladi, ti ne rastejo več s kapco pod pazduho, kakor nas je učila stara Kreflca — ti so zdaj drugačne sorte. Svet ne opleta z njimi, oni ga sučejo! Vidiš, vse to bi moralo dihati s platna, a ni šlo. In še kaj. Vse, kar je namalano, so same lesene figure ... (Vzame čopič, paleto in tubo, a naslednji trenutek vse zloži in odloži.) A kar se ljudi tiče, sem vedno govoril, da je tako z njimi, da so

taki. Kakor je škripalo danes z domom, tako bi škripalo jutri z zadrugo.

GOČLOV: (se nasmehne): Škripalo pa, škripalo! Pri vas (se ozre) bo kaj tenka štima — Krefl pravi, da se bo obesil.

LUDVIK: Stari?

GOČLOV: Krefl, Krefl!

LUDVIK: No, to pesem stari že dolgo prepeva. Včasih jo je prepeval zaradi žensk, zaklepale so mu klet, in kasneje zaradi dot, mlade so odhajale od hiše. Vedno se je zaradi nečesa obešal. Ta večna pesmica o obešanju, ta je Kreflom vsem v krvi ... Kaj, Nana?! Kaj molčiš? Ha-ha ...

GOČLOV: (se smehlja): Krefl bo še nekaj časa tlačil travo ...

LUDVIK: Ta njiva, ki smo mu jo pravzaprav vzeli, in zdaj še dom na njej, vse to ga je malo dalo — ali, dragi moj Gočl, to starega ne bo pokopalo, prej bomo vsi drugi šli po gobe.

(Nana bolno in suho zakašlja.)

GOČLOV: Bog pomagaj, no! Ali starega je vseeno pobralo. Čisto se je zapil.

LUDVIK: No-dà, ne bo take sile ... Ali ... ali, dragi moji, če bi bilo drugače, kakor s starim, bi niti naturno ne bilo.

GOČLOV: A, hudič je, rekel se, da je hudič ...! (Se smehlja.)

LUDVIK: Kaj, kmet je bil in kmet je ostal. Krefl je mislil malo drugače — po svoje, po kmečko! Doslej je on okrog prinašal oblast, zdaj se je obrnilo — oblast je zavrtela Krefla, ha-ha ... Ta bitka je zanj izgubljena. Je že tako, ali ne?!

GOČLOV: Trda je, trds ... Vsi so takšni, držijo se starih navad ko farovž zbirce. Če bi tebe ne bilo, ne vem, kako bi bilo z njivo, kje bi zidali? Ali obrnil si jih ... Veš kaj? Lahko bi ostal in pomitingoval z nami.

LUDVIK: Da-dà, likof?! Kaj, ko pa mi je Jula že kovčke pripravila. Končano je z likofi na Ilovjaku. Ko boste nocoj pili likof in trkali — za zadruge na Ilovjaku! — se bo Ludvik vozil proti morju in mislil na barko ... Prve kilometre se mi bo malo kolcalo, ali zdaj, ko sem se že odločil — kocka je padla! — me ne zadrži nič več na svetu. Dom je pod streho, ali jaz sem nekje nasedel, z malaríjo vred sem nasedel ... Tu tudi črte ne bi več potegnil. Vse se mi je nekje uprlo, do konca ...

TILA (z zadaj zavezano ruto na glavi; pogleda skozi okno in zavpije): Malta se bo čisto strdila. (Zgine z okna.)

LUDVIK: O, glej ga, dekliča!

GOČLOV: Nana, naši kangli je nekaj odletelo — dno. Po kanglo, po škropilnico sva prišla. (Se ozira po prikletu.) Na tako se zaklepečeš ...

LUDVIK: Kakšna živa stvarca! Kar priznaj, Gočl, da je Tila tebe premotila, ne ti nje!

GOČLOV (se smehlja): Saj, saj ...

LUDVIK: Ko vidra ti smuka po deskah, cela stavba je je polna. Če ne bi vedel, Gočl, ha-ha, da sta si vidva že rekla, ne vem, če mi ne bi zmešala glave, ha-ha?! Saj ne zameriš, kaj? Tak smeh, tako dobro voljo, viš, to bi bilo treba doživeti — in vreči na platno, ah!

NANA (se obrne od okna in si pri tem nehote popravi lase): Resnica je, dà, samo nasmihati se vam je treba! Ali tudi režečih klešč se enkrat naveličaš ... (Se obrne proč.)

LUDVIK (očitajoče): Nana?!

TILA (na kuhinjskih vratih; veselo in glasno): Krefli, kje imate kanglo?

(Molk.)

LUDVIK: Nana!

NANA: Kanglo? Ko da ne bi nihče vedel. Pod stopnice bi pogledala! (Se obrne in se zagleda skozi okno.)

TILA: Nak, ali sem slepa! Preveč sem pri hiši, nič več ne vidim. (Gočlovemu.) Ali tebe kam poslati — to je takšna, ko tista o stricu, ki se zdaj čaka ob stezi.

LUDVIK: Tilčka, poslavljamo se ...

TILA (vzame kanglo): Vi se le poslavljajte! Ojej, moja malta! Adijo gospoda! (Odhiti.)

LUDVIK: Vidra, vidra, sem rekel. (Se nasmehne in udari Gočlovega po plečih.) Nana, kaj si tako nataknjena? Zakaj ne ležiš?

GOČLOV: Razumem, razumem, kaj se ne bi jezila, sčasoma jim bomo vse raznesli — (dobrohotno in z nasmehom) kaj ste nam pa dali njivo pred hramom?!

NANA: Resnica je, resnica, saj ...

GOČLOV: Nana, sam bom vzel kanglo. Zabetonirali bi radi. Srečno rajžo, če se ne vidimo več!

LUDVIK (mu stiska roko in se smehlja): A ko se vrnem na Ilovjak, Gočl, bo zadruga ..!

GOČLOV: Se bo že kako naredilo. (Nani.) Nana, reci še ti katero Frančeku, naj pride s konji. Naj si vzame majčkeno časa. Srečno rajžo! (Odide.)

LUDVIK (stopi po prikletu, na stopnice, a si premisli in se obrne; Nani, z nogo na stopnicah): Srečno bi mu lahko rekla, ti ..?!

NANA: Pleše ... in glasna je, ko da bi bil cel svet njen.

LUDVIK: Nana, vse to ni nič drugega ko ta tvoja prenapetost. Bolna si. Zadnje čase si do konca nemogoča ... Neznosna si ... Nič drugega te ni ko samo tuhtanje. Sploh, ne izkoplješ se več iz tega svojega večnega tuhtanja, in, oprosti, sumničenja!

NANA: Sumničenja?! Kaj je treba tu sumničiti?! Hodi po hramu in premetava po kotih, ko da bi bila hiša njena.

LUDVIK (bolj sebi ko njej): Prenapetost, nič drugega ko prenapetost!

NANA: Danes kangla, jutri voli in konji ... Poznam Gočlovo pamet — z lepo besedo te pribijajo na križ! A Vrtnik, ta bi nas že danes postavil na cesto! Jaz, jaz seveda sumničim, ha-ha ... (Se suho zasmeje.)

LUDVIK: Nana, s celim svetom se vam ne bi bilo treba spreti. Tila je, poglej —

NANA: Nikar je, prosim, ne zagovarjaj! Samo, da nosi kiklo — in da je kočarka, pa je svetnica! Saj, raztopite se! Tak kočarski sentimentalizem ...

LUDVIK (z nasmehom, a nestrpno): Raztopite se ..?

NANA: Vsi — vsi skupaj!

LUDVIK: Ali Nana, ne meči vsega v en koš! In sploh — kdo, kdo je zdaj tisti, ki se naj raztopi?!

(Nana se obrne in obmolkne.)

LUDVIK: To tvoje posploševanje zadnje čase, Nana — oprosti, ali na živce mi gre ... Boli me ... In navsezadnje veš, da mi ne more biti vseeno ... vseeno, kako je s tabo ... (se ozre in vzdihne) in med nama.

(Nana se zgane; ne ve, ali bi se zjokala ali bi se spopadla.)

LUDVIK: Celemu svetu si krivična — in tudi meni.

NANA: (boleče in s posmehom): Dà, ženska, kdo drugi ko ženska, ženska je vedno kriva!

LUDVIK: Nana, čim več mislim nate zadnje dni, tem bolj mi je grenko ... Smiliš se mi ... Ne posmehuj se! Resnično je, da me boli, kako je s tabo. To kreflovsko ozračje te je do konca zastrupilo. Tako si mislim, kam si gledala, da si se obesila na Krefla — kaj na Krefla? Na grunt, na Kreflov grunt! — in vsega tega ne morem razgruntati. Biti včasih nekak levičar, a zdaj prebolevati neke grunte, ne, oprosti, tega ne razumem.

NANA (se prime za senca): Prosim te, Ludvik, ali ne bi nehal?!

LUDVIK: Imeti pet semestrov agronomske — in se zakopati na Ilovjak?! A če si se že zakopala in prekrižala roke in zdaj s tako prekrižanimi rokami — oprosti za primero! — zreš skozi okno s te kreflovske stene, potem oprosti, če ti odkrito povem, da tudi vse to tvoje bolehanje ni nič drugega, ko klavrna podoba neke kapitulacije, oprosti, malomeščanske in, oprosti, kulaške kapitulacije!

NANA (z narejeno prisebnostjo in veselo): Nič drugega si nisi zmislil, da mi poveš za slovo, ko da mi še enkrat zapoješ to pesmico, za katero dobro veš, da jo znam že na pamet? Tam čez si verjetno drugače pridigal — Tili, na priliko!

LUDVIK: Tvoje ljubosumje! Srečen sem, da grem.

NANA: Ha-ha! Ko si prišel, si prav tako govoril o sreči. Nana, veš, kako sem srečen!

LUDVIK (se ozre): Za boga, prestani!

NANA: Naenkrat ti je vse odveč, vidim, celo sreče si se preobjedel. Ljubica ti je ječa presedati — adijo!

LUDVIK: Nana?!

NANA: Prišel si na Ilovjak in, vidiš, danes, ko sem ti zlagala kovček, sem iznenada spregledala. Prišel si in govoril o sreči, vsem si govôril, meni, Tili, celemu Ilovjaku — in zdaj, ko smo vsi srečni, se ti je zahotelo barke. Vidiš, ti greš, Nana bo pa ostala v Ilovjaku — oh, kaj bi tarnala! Zakopala sem se — dà, zakopala sem se!

LUDVIK (k Nani): Nana, kaj se godi s tabo?

NANA (ga divje pogleda): Kaj? (Bruhne v jok.)

LUDVIK: Nana, ti misliš, da ne čutim s tabo. Ali povej, kaj naj storim, ko pa je tako? Sama, nihče drugi ko sama si storila, da je tako. Stokrat — kaj, tisočkrat v tem kratkem času — sem ti povedal, da nisem nikoli prestal misliti nate — spomin ate je bil tako svetal! — ali mene na Ilovjaku ni bilo, leta so šla in mene ni bilo. Tista najina ljubezen, tisto flirtanje — oh, je bilo pozabljeno in bi ostalo pozabljeno, da ... da se nisem vrnil in te našel takšno ... zakopano do vratu in čez v to, oprosti, kulaško donkihotsko reševanje grunta — resnično si se mi zasmilila, s Frančekom vred. In če sem pošten, že zaradi vsega tega, kar se je med nama zgodilo, mi ne kaže drugega, kot oditi. Sama vidiš, da je to najbolj prav, kar morem storiti, zaradi tebe, a tudi zaradi Frančeka.

NANA: Tako zdaj! O, kako si milosten in pravičen! Do mene in sploh do vseh! Sama čista pravičnost te je!

LUDVIK: Meni ni ta tvoj mož nikoli nič storil. Resnica je.

NANA: In med nama ni bilo nič. Nikoli ničesar. Flirt, petošolska ljubezen, ko roso jo je pobralo ... (Stopi preko prikleta in mimo Ludvika.)

LUDVIK (jo hoče prestreči, prijeti za roke): Nana ..!

NANA (ga odrine in odpre predalnik, potegne zgornji predal: brska med perilom, zmeče nekaj perila iz predalnika, potegne od nekod izpod vsega tistega perila šop pisem, pobere karto, ki je padla na tla, jo preleti minmogrede in jo takoj zatem na glas in deklamirajoče prebere): Slovenske gorice — in njene device — bi lepe bilé, — ko ne bi vedel zate, deklé! Počakaj! (Brska po pismih.)

LUDVIK: Ne bodi otročja, Nana, ne nori! (Ji hoče iztrgati pisma.) Vse to je bila otročarija, takrat in zdaj, nič drugega ko otročarija. Nekdo prihaja. Za boga, saj si ob pamet!

DEKLA (prinese južino): Ne vem, kaj mislite, ljudje? Ali ne bo danes nobenega od nikoder? Krava bo vsak čas stelila. Naj se kaj zgodi, kdo drugi ko dekla jih bo poslušala. ‚Prekleta Jula‘ za zajtrk, ‚prekleta Jula‘ za večerjo — na pamet znam te molitvice. To je zdaj južina. Kaj pa pijača? Kaj bi prinesla? Vino? Žganjico? Kje je kak liter?

DEKLA (vzame z mize steklenico, sname ključ s police nad opažem, dvigne kletna vrata in odide v klet): Kreflova dekla bi mogla imeti sto rok, pa še ne bi vsega zmogla. Ne vem, kako bi bilo pri hramu, če bi Jule ne bilo ..?

LUDVIK (mirno, kar se da prisebno in zadržano): Rekel ... rekel sem že, nič drugega ni pri tebi ko živci. (Pobere pismo in ga položi pred Nano na mizo.) Ali tako je: prej se boste sprijaznili s tem, kar prihaja, tem bolje bo za vas, a tudi zate. To ti povem (tiše) kajti majčkeno si mi prirasla k srcu. (Zanosno in patetično.) A kar se socializma tiče, socializacija, draga moja, je pred vrati Kreflovine. (Odpre na stežaj okno v ozadju, od koder se zasliši klesanje opeke in trušč in klici na stavbi.) Draga moja, slišiš —?! (Stopi na sredo prikleta z razprostrtimi rokami, ko da bi hotel ves svet prijateljsko objeti.)

NANA (vedno bolj strmo in prizadeto sledi vsaki Ludvikovi kretnji; oči se ji širijo, ko da bi jo kaj uročevalo; a ko se obrne k njej Ludvik, napravi korak proti njemu in zakriči): Strašni ste! Vsi skupaj ste strašni! (Se strmo zazre v Ludvika, iznenada pa zažene pisma vanj, si zakrije obraz, se obrne in zavpije.) Kam sem gledala jaz sirotica ..! (Zbeži v izbo.)

LUDVIK (povesi roke): Nana? (Stopi za njo, a pred vrati obstane.)

DEKLA (iz kleti, v eni roki liter, v drugi natego): Da tudi ne nabije pipe, da se mora človek z nategami martrati. Kar sapo mi pobere. Tu je zdaj vino. (Postavi vino na mizo in se ozre po pismih na tleh in po kovčku.) Je bila nevihta? Kaj pa okna odpirate? (Zasliši jokanje in prisluhne.) No?

LUDVIK: Kaj je z njo, z Nano?

DEKLA: Kaj? Njo vprašaj!

LUDVIK: Jula, ali se je kaj zgodilo?

DEKLA: Kaj vem jaz? Kaj bi se mene spraševalo? Kaj sem jaz pri hramu? Naj sama pove, saj ni mutasta!

LUDVIK (se ozre še enkrat proti dekli, hoče pobrati kuverte, a vzdihne in odide v izbo): Z ženskami se meniti ..!

DEKLA (godrnja): Rekla sem, toliko časa se bosta igrala, da se bo užgalo. Sama sta zakurula, sama gásita! Jezus, na kravo sem pa čisto pozabila! Saj pravim, zlata Jula, da le tebe živci ne napadejo ... (Odide v kuhinjo.)

(Nekaj praznih trenutkov; iz izbe je slišati v presledkih krčevit Nanin jok; skozi odprto okno je slišati delo na stavbi.)

JUZLEK (z desne; nizke, očitno zaostale rasti; z vrečo moke na plečih; zaradi teže na plečih bolj pristopica ko pride; na sredi prikleta se začne obračati, da bi odložil vrečo): Ali zlodej vas pocitraj, kam zdaj z žakljem? (Se obrača in začne klicati.) He! Jula! Jula! Gospodinja! (Se obrne proti kletnim vratom.) Gospodar! Gospodar!

(Skozi prikletna vrata pride Franček, prav tako z merniško vrečo na plečih in s koso v desni.)

JUZLEK: Gospodar, kam bi postavil?

FRANČEK: Postavil ... postavil ... — pod streho zanesi! (Odloži koso ob steno.)

JUZLEK: Zlodej ga pocitraj — pod streho! (Se obrne proti stopnicam na podstrešje in obstane.)

FRANČEK (nestrpno): Zgani se ali pa se umakni! (Odrine Juzleka in odide po škripajočih stopnicah.) Ni treba, da bi se ves svet pasel na tej trohi moke. Bog ve, kdaj bomo znova mleli?

JUZLEK (počaka, da stopi Franček zgoraj s stopnic, in stopi na stopnice; se opoteče): Zlodej te pocitraj, ne bo šlo! (Se opoteče in spusti vrečo na sredo prikleta.) Juzlek, premalo žgancev si pospravil za zajtrk pod kapco, da bi bil kos takemu biku!

FRANČEK (s podstrešja): Ali bo kaj?! Nimaš nobene moči?

JUZLEK: Zlodej ga pocitraj, saj pravim, premalo žgancev sem pospravil ..! (Se smehlja.)

FRANČEK (pride po stopnicah): Eh, Juzlek, povej mi, zakaj si pri hramu? To bi rad zvedel ... (Prisluhne.)

FRANČEK (Juzleku): Zapri okno! (Nestrpno.) Kaj zlodja je treba imeti to okno vedno odprto?!

(Jok.)

FRANČEK: Kaj je to?

JUZLEK (se bedasto smehlja): Nana, gospodinja, se jočejo.

FRANČEK (nameri korak proti izbi, a se premisli in zamahne): Eh! (Prime vrečo, si jo vrže na ramo in se opoteče; jezno.) Zlodja, vsaj pomagal bi mi! (Proti stopnicam.) Prekleti svet! Vse sam, ko da bi vse sam požrl!

DEKLA (med vrati v kuhinjo; s košaro pod roko): Nobenega človeka nikjer ... (Zagleda moškega in zavpije.) Kje ste? Krava ne more steliti, celo večnost se že martra ...

FRANČEK (zavpije): Kaj? (Spusti vrečo na tla.) E, bog pomagaj! Pa naj vrag pobere vse skupaj! (Podrsne z nogo po raztresenih pismih.) A kje je ona — Nana? (Odrine deklo in odhiti skozi kuhinjo.)

JUZLEK: A, ali bo treba mesarja ali padarja?

DEKLA: Zdaj še norce brij! Pojdi za babico, pa boš videl! Kaj se še ne misliš pobrati?

JUZLEK: Jula, povej rajši, kdaj te naj pridem klicat?! (Jo hoče objeti.)

DEKLA (se ga otepe s košaro): Mleko, zizno mleko si pobriši prej okoli ust, pajbič! (Zavpije.) Samo dotakni se me! (Zamahne s košaro.)

JUZLEK: Ho, zlodej te pocitraj, babéla! (Se zahihitne in zbeži.)

DEKLA: Glej ga, kapuna, skakal bi rad! (Se skloni in začne pobirati zluščene koruzne storže.)

NANA (iz izbe; prevezuje si ruto in popravlja krilo in lase): Za božjo voljo, kaj imate?

DEKLA: Kaj?

FRANČEK (med kuhinjskimi vrati in z napol privihanimi rokavi): Jula, kje imate olje? Roke bi si namazal ... (Stopi v priklet, ne da bi opazil Nano, si popravi klobuk in privihne rokav.)

DEKLA: Bog pomagaj, kje bi pa naj bila drugje ko tam, kjer je ...?! (Odloži košaro in odide v kuhinjo.)

FRANČEK: Prekleta hiša! Ko zakleto ... (Odpre predalnik in pobrska.) Eh, Jula, kje so brisače?

NANA (pride na sredo prikleta, zagleda pisma in obstane; hladnokrvna pobere pisma, jih potisne pod kovček, zatem mirno): Franček, ali je s telico kaj narobe?

FRANČEK: Kaj moram res cse razmetati? E, hudič!

NANA: Človek usmiljeni, brisače so vendar v srednjem!

FRANČEK (jo ošine s pogledom, jezno zaloputne zgornji predalnik in odpre srednjega): No, pa v srednjem!

NANA: Nikar se ne jezu, človek božji, tu jo imaš.

FRANČEK (se ozre, z očmi po kovčku; očitno nejevoljno): Tàk, se odpravlja?

NANA: Ali Franček, saj sta se zmenila! Da ga boš odpeljal, sta se zmenila — tebe, človek božji, pa od nikoder ...

DEKLA (med kuhinjskimi vrati): Na, tu je zdaj olje, mast ... vse ... Kaj bi še?

JUZLEKOV GLAS (od nekod z dvorišča): Gospodar! Gospodar!

FRANČEK (pomoli roki dekli; nestrpno): Vlivaj! (Nani.) Kje je zdaj?

(Iz izbe pride Ludvik; Frančeku ne odgovori nihče več.)

FRANČEK: Kaj? Ali sta gluhi? (Pogleda Nano, zatem deklo.)

NANA (v zadregi): Južno sva mu pripravili ...

DEKLA: Gluhi in slepi! Včasih je že tako, da je vse slepo ... (Govori in gleda nekam preko Frančeka.)

FRANČEK: Ne razlivaj! Olje imaš v rokah!

LUDVIK (Frančeku): Ti, zaradi konj bi se zmenila, zaradi vprege ...

JUZLEKOV GLAS: Gospodar! Telica je padla! Gospodar!

FRANČEK (se ozira po prikletu in obstane z očmi na Nani): Nana, zakaj ne ležiš?! (Potisne deklo s praga in odhiti skozi kuhinjo.)

DEKLA: Nisem rekla, naj se kaj zgodi — kdo drugi ko dekla bi kriv ...?! (Odide.)

LUDVIK (Nani): Nisem vedel ... Ne zameri ...

NANA (jadikujoče): Vedela sem, da bo narobe, ves čas sem se bala ... Ah, tako človek misli, da si bo z živino kaj pomagal, zdaj pa — vidiš, kako je. Vse je ko zakleto, nikamor ne moreš več zlesti ... (Sede in pobesi roke.)

LUDVIK: Ali ne bi skočil kdo po živinozdravnika? Nana?

NANA: Kaj naj jaz storim? Njemu reci!

LUDVIK: Bom pa sam skočil. (Pogleda na uro; se pokrije in hoče skozi kuhinjo.)

(Pride Juzlek.)

LUDVIK: Ti, konje naprezi!

NANA: Kako je?

JUZLEK: Zdaj zaprezi — zdaj sprezi! Kje imate vrvi? Sila je! Vrvi!

LUDVIK: Človek, kdo te je ustvaril? (Premeri Juzleka in odhiti.)

JUZLEK: Kje imate vrvi? Jo že jemlje, se že steguje, gospodinja. S tem kravšetom si boste bolj malo pomagali, he-he ... (Brska počasi po ropotiji za predalnikom.)

GOČLO (skozi prikletna vrata; se smehlja): Nana, zdaj pa imate konje doma?

FRANČEK (pridivja skozi na stežaj odprta kuhinjska vrata): Tebe, teslo, bi bilo treba po smrt poslati! Z nosom zadeva v vrv, pa je ne vidi. (Strga vrv s klina pod stopnicami in jo vrže v Juzleka.)

GOČLOV (se smehlja): No, in zdaj sem na vrsti jaz, kaj? Me ne boš nagnal? Franček, po konje sem prišel. Saj vemo, da vas delo gnjavi, ali zdaj, na večerko, mogoče bi kako ...

(Nana vstane, se postavi na sredo prikleta in se prime za glavo.)

LUDVIK (prihiti, pra tako s podvihanimi rokavi): Ali ne bodi trmast! Kolikor se jaz spoznam na take reči, bi nas kateri težko tu pomagal. Tele je na vse viže zveriženo, nikamor ne gre. Po živinozdravnika bo treba, že zato, da ti bo krava ostala, če ne bi drugače ..!

GOČLOV (zaskrbljeno): Kaj, ali telica ne more povreči?

LUDVIK: E, Gočl, polovico dohtarja si! Kakšna sreča!

GOČLOV (proti kuhinji): Kaj stojimo? Hitro, hitro ..!

FRANČEK (stopi nazaj, med kuhinjska vrata): Ne! Nikamor! Stojte ..!

GOČLOV: Kaj?

LUDVIK: Franček?!

FRANČEK: Ne, nikogar ni treba! Ne živinozdravnika in ne Gočla!

GOČLOV: Ali — človek?!

NANA: Franček, človek usmiljeni!

FRANČEK (Gočlu): Za vas nisem nikak človek, za vas sem — kulak!

NANA: Za kriščevo voljo, saj si ob pamet!

GOČLOV: Od mene te besede nisi slišal!

FRANČEK (zadihano): Ne, nisem od pamet, ali z vami tam preko (pokaže skozi dvoriščno okno) nimam ničesar, nočem imeti ničesar. (Odrine Nano.) Pustite vi mene, jaz bom pustil vas — pa smo si bòt! Nobeden ni doslej niti krajcarja prinesel k hiši. Sam garam, sam plačujem davke. (Proti Gočlu.) Ali sem komu kaj dolžan? Nisem vsega, kar ste hoteli, oddal? (Odpre predalnik, potegne iz njega tok z noži in kamen, izdere nož za klanje in ga začne obrnjenega enkrat proti sebi in enkrat od sebe brusiti.) Moja krava, moja nesreča!

NANA: Uníči nas! Uníči nas! (Zatuli.)

FRANČEK (se udari s pestjo po prsih): Jaz koga uničujem?! Pač, nekdo nekoga uničuje. Drugi uničujejo mene, tako je! (Se obrne in gre.)

(Za trenutek nastane tišina, v kateri je slišati samo Nanimo hlipanje.)

LUDVIK: To je blaznica ...

GOČLOV: Pomagat mu grem ...

LUDVIK: Imej pamet!

GOČLOV (se kislo nasmehne): Krefl — bo komu kaj storil?! Bežite, bežite ... (Odide.)

(Znova tišina, Ludvik stopi p prikletu, ko da bi hotel za Gočlovim, a si premisli in obstane; skloni se h kovčku in ga postavi; zagleda pisma in jih pobere.)

LUDVIK: Nana, ta pisma so tvoja, Nana?! (Jo hoče pobožati.)

NANA (raztrga pisma, jih zmečka in jih zažene po prikletu): Pojdi že enkrat! Nič drugega te ne prosim, ko da pojdi!

LUDVIK: Nana, takega slovesa nisem pričakoval. Saj to je preneumno. (Pogleda na uro na roki.) Štiri. No-dà, v eni uri sem na postaji. (Pogleda po raztrganih pismih, zatem Nano ki sloni na stolu, ter v trenutku pobere pisma in jih spravi v žep.)

NANA (se živčno zasmeje): Te je strah? Ljubezni, kaj? Ha-ha-ha! Tega se ne bojiš, da bi kaj ostalo, kak spomin? Strahopetec!

LUDVIK: Nana, strašna si! (Pogleda znova na uro in odhiti po stopnicah na podstrešje.)

(Nana se zasmeje, zatem zahlipa in odide v izbo. Nekaj trenutkov prazna scena, slišati je samo vpitje in zabijanje, zatem Ludvikova hoja na podstrešju in na koncu pijan smeh.)

KREFL (z Vrtnikom; v napol svetešnji in zdelani obleki; pijan; s ceste): Poslušaj me, Vrtnik, ki si bil vedno pameten! Zakaj ne bi enkrat še mene poslušal? No-dà, ti si Vrtnik — Vrtnik! Ti se zavrtiš in že je drugače s tabo, kar je bilo spredaj, je zadaj — ali jaz sem Krefl. Naj je bilo tako ali tako, jaz sem bil vedno tako — kako bi ti povedal? — bil se Krefl. In sem, hvala bogu, še! Napijem se in povem, kar se mi nabere, kaj mislim. Počakaj, počakaj! Zdaj govorim jaz, potlej se boš pa ti vrtel. Poslušaj me, Vrtnik! Ne zmrduj se! Vem, Krefl se je napil, ha-ha! Zakaj se ne bi, a? Saj se je v svoji kleti! No in vidiš, tako je Krefl živel in pil v tisti prekleti, ali kako se ji že reče, gnili in stari Jugoslaviji, in zmerjal, da jo bo hudič pobral — no, ali je ni pobral?! Meni so zvonili, a je druge pobralo! No, in vidiš, potem je prišel Hitler. Tudi ta je zvonil Kreflu, a tudi tega je satan pobral! No, no, in kaj radium zdaj piska? Kaaj?! Ha-ha-ha ... Vas že trga, vas že jemlje ..! Ha-ha-ha ... Kaj ni tako, ti, Vrtnik?! Povej, če sem se kdaj zlagal!? Reci besedo, če moreš?

VRTNIK (ga potiska proti izbi): Je že prav, Kregl. Pjdite, tja, v hišo in lezite!

KREFL (se oteplje): Misliš, da bi se streznil? Nikar se ne boj za Krefla, če se je napil, da se bo tudi streznil. Še nikdar se ni zgodilo, da se ne bi, ha-ha ... Rajši skrbi, kako se boste vi drugi streznili ... Kako se boš ti vrtélo zdaj drugače zavrtelo ... Mene, moj dragi, ni po mojem vinu nikoli glava bolela!

VRTNIK: Zadosti je, Krefl, zadosti! Ima me, da bi vam rekel katero, ali se bova že še pomenila, ko se boste malo streznili. (Pogleda v kuhinjo.) Ni nikogar?

KREFL: O le počakaj, nikar mi ne zbegni!

VRTNIK: Ludvika iščem ...

KREFL: Ha-ha ... Ti, pa Ludvik, pa zadruga, pa ta vaš zadružni dom — vse se bo zavrtelo. Navij radium! Naj zapiska! Ha-ha ... Poslušaj me, Vrtnik! Zakaj ne bi ve preklete vrtéle enkrat mene poslušale? Ho-oj!

(Vrtnik se ga otepe in se potegne v kuhinjo.)

KREFL: Zgini, prekleta podgana! Tudi tebe, falot, je zagrabilo, za goltanes te je stilnilo! (Zaškrta, se obrne in zagleda pijačo.) Hejm vinček! (Si natoči in zapoje.) Furmani mi peljemo en glažek sladkega vinca, do bregeca pripeljejo in vpeša jim živinica. (Izpije.) Dokler boš ti tekel, bo že kako, potem poa naj stroijo z nami, kar jih je volja, magari spustijo bombo. (Natoči in pije. Zatem se ustavi z očmi na kovčku.) Odhajaš, a? Zdaj, ko si nas potegnil v jarek in v nesrečo, zdaj greš, ha-ha-ha ... Ti greš, mi bomo pa odslej malo po jarku ... Pa nikar ne mislite, dragi moji, da vam bo ta setev kašte napolnila! Kmeta — kulaka, ha-ha! — ne boš čez noč obrnil ... Stari Krefl, dragi moji, bo migal v zadrugi, kolikor bo sam hotel! Dokler bo stari s prstom migal ... — ha-ha! Ne mislite, da bo stari stradal! Ne, stari je kmet — kulak, ha-ha! (Nataka in pije.) Ho-oj, ali ni nikogar nikjer?! (Se zagleda skozi okno, dvigne pest in zaškrtne.) Ej, hudiči, slaba bo z likofom, že piska! Ho-oj, kam ste se poskrili?! (Proti izbi.)

NANA (iz izbe; zajokana): Za kriščevo voljo, pomagati bi morala, a sem čisto zanič!

KREFL: E, deklina, pretakaš solze?

NANA (se obriše): Ah, nič ... Nič ...

KREFL (nežno): Nanika, ne laži! Jaz, draga moja, vidim vse, vem vse. Sedem križev so mi že naložili, ali babjih solz nisem nikoli prenesel. Nanika?!

NANA (pokrije obraz s predpasnikom in zahlipa): Kaj bi bi vedeli, hu-hu-hu ...

KREFL: Kaj bi cmihala, baba — otroke si priskrbita, da se vama bodo oni drli.

(Na zgornji stopnici se prikaže Ludvik, s površnikom in napravljen za pot. Ko zagleda in zasliši Krefla, se potegne zadenski nazaj. Nana joče.)

KREFL: No, no, Nanika, kaj bi pretakala solze? Po meni se zgleduj! Mládo sem si nakopal in nabralo se mi je otrok — ne za enega, za dva peljaja, ha-ha ... A vidva se otrok ogibata ... To, draga Nanika, se ne bo dobro končalo. Jaz vaju že nekaj časa gledam ... (Pogleda kovček.) A ta, ta nesreča — gre?

NANA (se ozre na podstrešje): Jezus, Ludvik!

LUDVIK (po stopnicah): Bog daj, Krefl!

KREFL (veselo in zbadajoče). Ho-ho, tako, glej ga, je tudi tebi postalo sparno? Bi jo rad pobrisal? To so takšni ptiči: potegne krivec, oni pa razpnejo létance in — na toplo.

LUDVIK (si obriše čelo): Kaj bi naj bilo soparno?

NANA: Krefl!

KREFL: To sem te hotel vprašati; kaj boste storili z nami?!

LUDVIK: Kdo?

KREFL: Vi. Ti, Vrtnik, Gočl ...

LUDVIK: Kaj bi naj mi?

KREFL: No-no, nikar se ne prestrašita, vse se počasi obrača, nobena juha se vroča ne izpije! Eno ti pa rečem, Ludvik, takšnih reči sem se jaz ogibal. Tudi ti, Nana, bi bolje storila ...

NANA: Jura, človek usmiljeni, prestanite! (Si zakrije obraz.)

KREFL: Kaj, vsaka reč ima nekje svoj konec! Tudi ta ga bo imela ... Že piskajo ...

LUDVIK: Kaj so vam natvezili? Kdo je kaj rekel?

KREFL: Cela fara, ha-ha! Nič, moj dragi, se ne bo dalo več tajiti, ha-ha ..!

LUDVIK: Nič ne vem, nisem kriv!

NANA: Za boga, oba sta ob pamet!

LUDVIK: Če bi radi začeli zdraho — vsi vidite, da je Nana bolna — potem ... potem ...

KREFL: Pusti Nano! Kaj bi zaradi žensk?! Zaradi njih se svet ne bo podrl. Ali tole, kar zdaj svirajo ...? Ha-ha ... Vas že jemlje hudič.

GOČLOV (iz kuhinje): Oh, pri živini pa ta človek nima sreče. Krava je šla. Krava in tele.

NANA: Oh-jezus, vedela sem, da bo tako. Ves čas sem trepetala. (Sede.)

KREFL: Saj bo vse hudič pobral. Naj pobere!

TILA (potrka na okno in ga odrine; z ihto): Radio odprite, z Ruskega nas obmetavajo! (Se prime za križe.)

(V prikletu se spogledajo.)

KREFL: Prižgite hudiča, naj zapiska!

VRTNIK (iz kuhinje): Tovariš Ludvik, kaj praviš?

LUDVIK: Kaj imate? Jaz ne vem nič, čisto nič.

VRTNIK: Radio napravite, celo uro že berejo.

TILA: Na vse naše so se spravili, na vse po vrsti.

(Ludvik vključi radio in ga vrti, ali v aparatu šumi in hrešči.)

VRTNIK: Ljudje mešajo. Človek ne ve več, kaj bi rekel.

GLAS ŠPIKERJA (v presledkih in med hreščanjem): Da očisti aparat ... od špijuna ... drugovi Tito i Kardelj pišu ... izjava drugova Tita i Kardelja iz osnova nepravilna, antisovjetska ... drugovi Tito i Kardelj ... Shvataju li oni, da sovjetski ambasador ... predstavnik prijateljske države, koja je oslobodila Jugoslaviju od nemačke okupacije ...

GOČLOV (se prizadeto smehlja): Kako je zdaj to? Kako govorijo? To se pravi, da smo držali roke križem, ha ...

KREFL: Kdo jih je držal križem? Nobeden, kar nas je bilo poštenih ljudi, jih ni držal križem. Zato, zato bi pa morali vedeti, kaj delajo z nami. Kmet si mora jarem sam natakniti; če mu ga drugi, bo slabo vozil.

LUDVIK (nestrpno): Nehajte s filozofiranjem! Nič se ne sliši ... Prekleta škatla!

VRTNIK: Krefl!

KREFL: Ti, Vrtnik, na moji domačiji ne boš vpil name! Krefli še nismo v zadrugi!

GLAS ŠPIKERJA: Govor druga Tita u Ljubljani ...

LUDVIK: Za boga, prestanite! Tak radio in taka elektrika! (Tili.) Reci jim, naj nehajo mešati, naj ustavijo motor! (Tila odide.)

GLAS ŠPIKERJA: Mi nečemo da plačamo tudje račune ... mi nečemo, da nas miješaju u neku politiku interesnih sfera ...

DEKLA (med kuhinjskimi vrati): Stojite ko lipovi bogovi, v hlevu pa si bo Franček silo storil. (Odide.)

NANA (se dvigne in se zazre zbegano po ljudeh): Ljudje usmiljeni, pomagajte! Jezus! (Gočlov odide za deklo; za njim plane iz prikleta Nana.)

KREFL: Pusti ga, naj se obesi! Če se bo mlad, se staremu ne bo treba. (Zatem zamahne z roko in odide za deklo in Gočlovim. Pri vratih se za trenutek obrne, premeri Ludvika in Vrtnika.) Kaj boste storili z nami, a?! Ha-ha-ha ... (Se pijano zakrohoče.)

VRTNIK (Ludviku): To se pravi, da se bo obrnilo. (Ludvik dvigne ramena in privije radio, a ga ne ugasne, da še naprej hrešči.)

VRTNIK (v skrbeh): Kaj bo zdaj iz tega? Ali se bodo zbogali?

LUDVIK (čez čas; premišljeno): Se bodo že morali, to je enkrat ena! Kaj pa moremo mi brez Moskve? (Pogleda na uro.) Pet

in petnajst. Tak, dragi tovariš, a kar se mene tiče, grem. Adijo Ilovjak! Tu tudi za trenutek ne bi več strpel. Splesnel bi, kakor sta tadva, Franček in Nana, splesnela.

VRTNIK: To je tisto. Kako naj človek na Ilovjaku izve, kako se je treba orientirati?

LUDVIK: Da bi vsaj konje napregli! Juzlek! (Odide.) {Vrtnik odide za njim. Za trenutek prazna scena, sliši se napol glasno hreščanje radia; tam pa tam je razumljiva tudi beseda.)

GLAS ŠPIKERJA: Drug Sadčikov ... kazite ... Ali on još jednom učini ovakav izpad protiv Sovjetskoga saveza ... ... stav jugoslovenskih rukovodilaca o sovjetskom poslaniku ... ... na ovim antisovjetskim pozicijama ... znači poći putem negacije neprijateljskih odnosa ... ... pružati pomoć ... ... antisovjetski stav ...

(Franček prinese na rokah Nano.)

DEKLA (pride za njima): Za sveto božjo voljo, pri tej hiši se mora pač vse zgoditi! Nesreča ne pride, nesreča se pripelje.

FRANCEK (jadikuje): Kaj bo z njo? Kaj bo z njo? Nana?! Na-nika?!

DEKLA: Kaj naj bi bilo? Ali naj zdaj jaz dedcem pripovedujem, kako je z njihovimi babami? Nikjer ni pisano, da bi moral človek biti do konca slep. E, kaj bi naj bilo takega? Zibali bomo!

FRANČEK (spusti Nano na kolena): Jula! Kako si rekla? Reci še enkrat! (Vzneseno in radostno.) Jula, pet let sva skupaj z Nano, vidiš, zdaj pa tako iznenada ... Da, Jula, ali kaj naj zdaj storimo .. ?

DEKLA (odpre vrata v izbo): Zibko bo treba pripraviti. Na, Krefli še ne boste izumrli.

FRANČEK (dvigne ženo in jo privije k sebi): Nana! Nanika! Nana?! (Jo zanese v izbo.)

DEKLA: Samo moški je lahko tako slep, tako kratke pameti!

JUZLEK (pride skozi dvoriščna vrata in si naloži kovček; pokaže z glavo na radio): Kaj pa oni pridiga?

DEKLA (ugasne radio): Briga me! Kaj vem jaz, kaj smo se svetu zamerili?

LUDVIK (pride; Juzleku): Juzlek, naglo, naglo!

JUZLEK (si naloži kovček, se ustavlja in sprašuje): Kaj bo zdaj s tistim tam (pokaže z glavo skozi okno) — z zadružnim domom? Pravijo, da bo konec. Vsega bo konec, ha-ha!

LUDVIK: Nosi! Nosi! Pusti bajto in druge takšne reči! (Juzlek odnese kovček.)

LUDVIK: Srečno, Jula! Pa se ti poslovi v mojem imenu, nimam časa! Nič več ni časa. Reci Nani —

FRANČEK (iz izbe): Nana te kliče, Ludvik! Govorila bi rada ...

LUDVIK (pogleda na uro): Zamudil bom ...

FRANČEK: Veš kaj, ostani kak dan! Ne hodi! Zaradi Nane te prosim. Ne odreci ji tega. Ona bi rada ... (Potiska Ludvika v izbo; šepetajoče.) Zibali bomo ...

DEKLA (čez čas, se prime sredi prikleta za glavo): O ti preljubeznivi svet, kako si ustvarjen?!

Zavesa

Drugo dejanje drame

Priklet. Nedeljsko popoldne. teden dni kasneje. Nana stopi od okna, se zravna in se popravi. Skozi kuhinjska vrata pride naglo Ludvik in se napoti proti stopnišču, ne da bi se kam ozrl.

NANA (zajaska: histreično, v strahu in z radostjo): Ludvik!

LUDVIK (na stopnici; se zdrzne, obstane in stisne ustnice; potem se okrene, malce osupel; vprašujoče in z očitkom): Nana?!

NANA (na koncu narejene ženske ljubeznivosti in nestrpnosti): Cel božji čas te čakam ... Rekla sem Juli ... Prosila sem jo, naj te za božjo voljo najde ... Tako se bojim ... Tako sem vsa nora ... Naj te zaradi dekle nič ne skrbi. Nič ne ve ... A če bi tudi kaj vedela —

LUDVIK: Eh, rajši sem, če je ne srečam. Hodi po hiši in godrnja, ko da bi ji bili vsi dolžni.

NANA (stopi bliže; zaupljiveje): Takšni so, vsi so takšni, da bi znorela. To ni nikakršno življenje več. Tako se bojim, Ludvik! Zaradi naju se boji ... — (tiše) zaradi otroke!

LUDVIK: Koga bi se bala? Jule? Ne blédi! Malo še, pa bodo ti tvoji strahovi začeli še mene preganjati — iz vsakega kota, kakor tebe. (Z nasmehom.) Strah — je nalezljiva bolezen.

NANA: Saj, bodi trd, preženi mi te strahove! Ne bom se več bala, kar okregaj me! (Se obesi nanj.) Kako bova storila?

LUDVIK (jo poboža): Kaj bi si delala skrbi, vse se bo uredilo, draga moja. (Jo prime za roke in jih potegne s sebe.) Ženske, draga moja, ste že takšne — vse bi jotele vnaprej vedeti. A jaz, glej, si ne delam skrbi, a vem, da se bo vse izteklo, da bo prav zate in zame, za vse — (zašepeta) tudi zanj.

NANA (se znova obesi nanj; tiše, nestrpno in zaupljiveje): Tako se mi zdi, da ga že čutim. Saj vem, da tebi ni še nič — ali tako si želim, veš, da bi se enkrat lepo in na samem pogovorila.

LUDVIK (ji znova razklene roke): Potrpi, Nana, malo potrpi!

NANA: Takrat si rekel, da bi šla na morje, tudi zdravnik je govoril, da bi mi morje dobro storilo. Franček bi nič ne rekel ... Tam bi bila sama ... Vse bi se pogovorila ...

LUDVIK: Nana, ali poprej moram v mesto. Saj vidiš, kako je — vse se na glavo postavlja.

NANA: Tako rada bi proč, vsaj za nekaj dni. Vsa ta vrata me preganjajo ... Odkar sem prestopila prag, me strašijo ...

LUDVIK: Nana, ali jaz moram poprej v mesto. Moram, moram! Vsaj za dan, dva! Tu samo poslušam (pokaže ali pogleda na radio, zvem pa nič. Vedno bolj sem brez glave. Ne morem verjeti, kaj se godi, pamet se mi ustavlja. Ali je vse to komedija za svet, ali pa je to grozno, kar se godi. Pomisli, z Moskvo se prepiramo!

NANA (se odmakne, si pokrije oči, a samo za trenutek, in zavpije ko brez primere): Moskva?! Moskva?! Ne izgovarjaj se, prosim te, ne izgovarjaj se in ne laži se mi, kar odkrito povej, kaj bi se izvijal in klical Moskvo na pomoč — znebil bi se me rad! Znebil, znebil, ko stori to vsakteri moški! A jaz jaz — dà, ženska nora!

LUDVIK (Nanin izbruh ga je prestrašil; potisne roke v lase in jo gleda ko brez pameti, zatem se ozre okoli in začne z rotenjem): Nana, ko boga te prosim, ne izgubljaj glave, (zašepeče) pri otroku te prosim ...! (Nana se obrne in tiho zajoče.)

LUDVIK (pristopi od tadaj in se je na rahlo, a premišljeno oklene): Ti norček moj ženski, samo tega ne misli, da ne bi vedel, kako ti je in da trpiš, samo tega ne misli! Zaradi mene trpiš, dà, samo zaradi mene ... Nana, ne zameri ...!

NANA (se obrne): Oh, Ludvik, ne zameri — jaz, jaz sem vsega kriva! Ne bi smela storiti, kar sem storila, morala bi imeti pamet. Ne, ne bi smela — ali to s Frančkom je bilo samo varanje, nič drugega ko varanje. Varala sem se, vsak dan znova sem se varala, varala in — životarila ... Nikoli ga nisem imela rada.

LUDVIK: Jaz sem to zaslutil, prvi dan sem vedel, kako je s tabo, Nana. Prestopil sem prag, tam, ti pa si stala tu, vzkliknila si in pobledela, vso kri ti je pobralo, tako si se prestrašila. Sladka groza me je spreletela, komaj komaj sem ostal hladen, komaj komaj sem se zadržal pred vama obema.

NANA (v ihti): Prišel si, tako iznenada si prišel — jaz pa sem bila znenada tako srečna. Tako sem bila srečna ...

LUDVIK: Nana, pomiri se! Nanika ...

NANA: Tako hvaležna sem ti za vse to — ne zameri, da sem odkrita. Kaj ne, da me ne boš nikoli več pustil same? Kaj ne, da se midva ne varava?!

LUDVIK: (prisiljeno): Nana, prosim te, pomiri se! Saj vidiš, vse je v redu, vse je kakor more in mora ... (Nana se za spoznanje odmakne in ga premotri.)

LUDVIK (ko v opravičilo): Nikomur se še sanja ne ... —

NANA (prizadeto): V redu, praviš?

LUDVIK: Nana, živci, živci! Ali nisem dober? Vsi so tako dobri ...

NANA: Dobri, dobri — ali jaz ne prenesem več teh vaših dobrot! Vsi ste tako čudovito dobri! Ti, on, vsi — vsi, z deklo vred!

LUDVIK: Nana, bodi dobra ...!

NANA: Otroka sem si želela, tako vroče sem si ga želela, (zaupljiveje) tudi ti si si ga želel. Reci — kako je zlata resnica, da si si ga želel!

LUDVIK: Želel ... Nana, želel!

NANA: Nikar se ne zareči ... nikar ne bodi hud ... nikar me ne žali! (Tiše.) Želela sem si ga, s tabo sem si ga želela — naj se zgodi, kar se hoče! Tudi jaz imam pravico do koščka sreče!

LUDVIK: Sreča?! Sreča, sreča! Nikoli nisem vedel, kaj bi z njo, Nana!

NANA: A jaz bi hotela biti srečna, s tabo bi hotela biti srečna! Čutila sem, da si je tudi ti želiš. Bodi dober in reci, kako si je želiš!

LUDVIK: Želim, Nana! Želim! Zakaj si je ne bi želel?

NANA: Ne bodi tako kratek! Ko beračica te prosim, nikar mi zdaj nič hudega ne stori! Samo zdaj ne, ko sem tako srečna — a potem naj pride, kar pride. Samo zdaj me ne zapusti!

LUDVIK (na moč prisiljeno): Nana, vse se bo uredilo.

NANA: Ne zameri, da sem odkrita in da povem — do konca sveta bi šla s tabo. Nikdar nisem mogla razumeti, kako da ženske letajo za moškimi, ali s tabo, Ludvik, bi šla, kamor bi hotel. Jaz ne morem, razumi me, ne morem več prenašati, kako je in dober z mano, med nama, med nama pa tako! (Pade Ludviku v naročje.)

LUDVIK: Nana, nič drugega ni to ko živci. Živci, živci ... Ne bodi no, ne bodi otročja!

NANA: Tàk, otročja sem?!

LUDVIK: Ali Nana, dovoli pametno besedo — kaj, kaj naj storim?!

NANA: Kaj naj storiš? Ha-ha-ha! Ne zameri, ne zameri, če sem se zasmejala, nisem te hotela žaliti!

LUDVIK: Nana, ne bodi no tako na koncu! Kako se naj potem človek s tabo do konca pogovori?! Malo bi potrpela, Nana, mudi se mi in za boga, vsak čas bo kdo tu! (Stopi na stopnice.)

NANA: Le kam se ti iznenada tako strašno mudi?

LUDVIK: Nana?! Ne sumniči!

NANA: Samo pri meni, si rekel, si se razživel — zdaj, zdaj pa sumničim, sumničim in pretiravam!

LUDVIK: Nana, usmili se človeka!

NANA (stopi k Ludviku in ga primer za roko): Saj, vem, da je težko z mano — (šepetaje) ali rekla sem ti, te njegove dobrote ne prenesem več. Hodi okrog ko huda ura, meni pa se smehlja, ko da sem njega, njega srečila. Nikoli ne veš, kaj se skriva za tem njegovim smehljajem. Take slutnje me obletavajo ...

LUDVIK (z Nano proti izbi; prigovarjajoče): Lezi in spočij si! Prespi se in videla boš, kako bi se drugače ... Črno bo belo, tako lep in svetal dan bo, tudi zate ... Vse, vse, Nana, se bova še pomenila ... (Jo privije narahlo k sebi in jo poljubi na lase..) (Nana se prisloni na Ludvika, ali ta trenutek se zasliši šibka in votla detonacija, po vsej priliki precej daleč proč, in kamlu za njo še ena in še ena.)

NANA (se krčevito oklene Ludvika; zatem): To pokanje — vsa sem odrevenela. Spravil se je na tiste pečine, ko da bi mislil breg razstreliti. Take slutnje me obletavajo ...

LUDVIK: Slutnje, slutnje, ah! Pečine razstreljujeta z Juzlekom.

NANA (zase): Ta dom tudi, nikoli ne bo štirinajst dni pod streho.

LUDVIK: Kako?

NANA: Ves Ilovjak govori.

LUDVIK (pozorno, domala zavzeto): Kdo?

NANA: Zanj se bojim.

LUDVIK: Za koga?

NANA: Zanj, za Frančeka.

LUDVIK: Zakaj bi se zanj bala?

NANA: Tak je, napet — a naj se kaj zgodi, vse bo letelo nanj.

LUDVIK: Zgodi, zgodi — kaj bi se naj zgodilo?!

NANA: Na glas govori: hudič bo prej dóm pobral, ko bo on tam prag prestopil.

LUDVIK: Ga pač ne bo prestopil. Zadosti je star in ve, kaj dela.

NANA: Kako si zdaj to mislil?

LUDVIK (čez čas): Kako?! Če njega ne bo v zadrugi, svet zato še ne bo mrknil. Pojdi, pojdi in lezi, nikar še ti ne začenjaj s filozofijo! (Nana se dá pregovoriti in gre; Ludvik počaka trenutek pri vratih, zatem se obrne in odhiti po stopnicah. Kratka pavza.)

NANA (pride iz izbe in se požene po stopnicah; histerično): Ludvik! Ludvik! Take slutnje me obletavajo, ne morem si jih pregnati ...

LUDVIKOV GLAS (nestrpen; s podstrešja): Nana, za boga, ne lazi za mano! Naj kdo pride, naj kdo kaj vidi! (Nekaj trenutkov se sliši hlipajoče jokanje; potem je vse tiho. S ceste se potegne v priklet Juzlek.)

JUZLEK (s krampom; obstane pri vratih ter napne ušesa in oči): Babe se kisajo, zlodej jih pocitraj! (Se ozre na podstrešje in se zatišano zahihitne.) K nevihti se pripravlja, bliskalo in grmelo bo ... (Posloni kramp ob stopnice kar se dá tiho, zatem pa nanaglo in docela proti pričakovanju plane k predalniku, ga odpre in začne brskati.) Te-te-te, zlodej te pocitraj! (V kuhinji zadaj zaropoče posoda. Juzlek plane od predalnika ter prvi hip tudi ne ve, kaj bi storil, a zagleda kramp in ga vzame v roke. Ali ko se v kuhinji zatem vse stiša, se vzpne na prste in odide znova k predalniku. Začne si na hitrico basati žepe s svečam podobnimi paličastimi zavitki, omotanimi v zamaščen papir.) Dinamitek! Dinamitek! (Popravi perilo, na hitro, in predalnik zapre.) (Na kuhinjskih vratih se prikaže dekla. Juzelk prime za kramp, a je preveč iz sebe, in kramp mu zdrsne iz rok, za predalnik. Juzlek se skloni za krampom, zatem pa obstane z očmi na dekli.)

DEKLA: Kaj pa ti brkljaš — brkljač?

JUZLEK: Go-gospodar s-so me poslali ...

DEKLA (bolj zase ko za Juzleka): Kaj še ne mislita nehati s tistim pokanjem? Celi Ilovjak bosta razstrelila, doma pa nihče nič ne pomaga.

JUZLEK: Doma, doma ... Kaj bi doma, ko ja lastovička v gnezdu?

DEKLA: Kakšna lastovička, prismoda?!

JUZLEK (pogleda pomenljivo k stropu): Tam gori je cvrčalo, a zdaj ne svrči več. V gnezdo sta se spravila.

DEKLA (pogleda proti podstrešju): Kaj onegaviš? Kakšno gnezdo?

JUZLEK: E, jastreb ima lastovičko pod kreljutjo. (Dvigne desnico, zapleše postrani okoli dekle in zakrili ko ptica.) Kaj bi še tebe malo zrášili? Hi-hi ...

DEKLA: Beži, grdoba! Rajši povej, kdaj bosta končala s pokanjem! Jaz vaju ne bom več čakala s kuho.

JUZLEK (si popravi napete žepe): Po-pokalo, praviš? Kaj bi pokalo? Počilo bo — počilo!

DEKLA: Teslo Juzlekovo! Juzlek si bil, Juzlek boš ostal. Da bi le — bog me ne usliši! — še tebe oplazilo!

JUZLEK: Mene? He-he-he ... Kaj bi oplazilo? (Potegne vrvico iz žepa.) Prižgeš, viš, in potem počasi šteješ: ena — dve — tri ... — tresk! Hi-hi-hi ... (Pogleda okoli, stopi bliže k dekli in pokaže skozi okno, proti stavbi; tiše.) Tam okoli pa se nikar preveliko ne suči. Ne bo nič s tistim-le onem. (Jo hoče od zadaj objeti.)

DEKLA (se ga otrese): Kaj, zdaj bi se rado še ti človeče v politiko mešalo?

JUZLEK: Zdaj je vse politika, hi-hi-hi ...

DEKLA: Teslo! (S podstrešja pride Ludvik in se ustavi sredi stopnic, s površnikom na desni.)

JUZLEK (zapoje do domače in z zatezajočim glasom): Jaz pa sem si nekaj zmisla — in naredu bom ta špas ... Hi-hi-hi ...

DEKLA (zagleda Ludvika in pobere krepelce. Se otepe Juzleka in ga nežene.) Še táko bi se spuščalo v politiko!

LUDVIK (mimogrede): Kakšno politiko pa vidva zganjata?

DEKLA: Nobene politike, ali tega tu bi bilo treba malo po prstih. Praska se, kjer ga nič ne srbi. (Odide v kuhinjo.)

JUZLEK (se bedasto reži): Tam zunaj (pomežikne), tam je šele prava politika.

LUDVIK: Kakšna politika?

JUZLEK: Zidajo, he-he ...

LUDVIK (zeha): Kaj ima to s politiko?

JUZLEK: Zidajo, he-he ... A kaj če zidajo, (zaupljivo) a jim bo mimo pokazalo?

LUDVIK: Kaj? Kako?

JUZLEK: He-he, prvo je bilo njiva, drugo je zdaj, ko zidajo ... Potem bo počilo in bo znova, kakor je bilo — znova bo njiva ... Politika, he-he!

LUDVIK (ga primer za vrat): Ti, Juzlé, ti imaš nekaj za plotom!

JUZLEK: Tovariš Ludvik — uh, zmerom me pustite! Vrag vas pocitraj! Zdaj je že tako, vsi imamo kaj za plotom. Kaj?!

LUDVIK (ga sune od sebe): Vrag pocitraj tebe in tvoj plot!

JUZLEK (se odmika zadenski proti vežnim vratom): Ne zamerite, ne zamerite! Vrag bo pocitral, vse bo pocitral (šepetajoče) brez žegna se zida! Kar je brez žegna, bo gospodar bog z ognnjem in žveplom, hi-hi-hi! Tako je, kakor je bilo včasih na Gomili. Podnevi so zidali, ponoči jim je vrag stene podiral. Ko pa ni bilo žegna, he-he-he!

LUDVIK (se pomika z grozečim obrazom za njim, znenada pa obstane, zamahne in se na glas zasmeji): Ha-ha-ha ... — Kák bedak!

FRANČEK (z dvorišča): Kaj plešeš, motovilo? Kod se potikaš?

JUZLEK (odskoči, se obrne, se zazre zabuljeno v gospodarja in zatem po prikletu): K-kramp sem prinesel ... (Skoči k predalniku, pobere kramp in ga postavi v kot med ropotijo.)

FRANČEK: Kaj sem ti rekel storíti?! Kod se obiraš?!

JUZLEK: Storíti je hitro, storíti — a kako prikríti?!

FRANČEK: Ne kvantaj pri vsaki reči, živino nakrmi in napôji!

JUZLEK: Zlodej me pocitraj, če ne bo vse pijano, ko bom jaz napajal! (Pomežikuje na pijačo na mizi.)

FRANČEK: Nalij se že enkrat in nehaj gobezdati, gobezdalo!

JUZČEK (skoči k mizi, napravi nekaj požirkov, si popravi klobuček, ves čas pa pomežikuje): Zdaj pa, gospodar, zlodej me pocitraj, če ne bo šlo vse ko namazano! He-he-he ... (Se naglo pobere.)

FRANČEK (za njim): Vrag te nosi, tebe in tvoje citranje! (Odide čez priklet proti izbi.)

LUDVIK: Dalj ko ga poslušam, bolj se mi zdi, da se je norih gob preobjedel.

FRANČEK: Ták hlapec, ták svet, da bi že vse skupaj hudič pobral!

LUDVIK: Čveka in pomežikuje, nikdar pa ne veš, kaj se mu kuha v glavi. Da sem jaz ti, bi ga že zdavnaj nagnal.

FRANČEK: Naj z Julo sama garava?

LUDVIK: Nekaj napleta. Na zádružnim dóm je namigoval, in na pokanje.

FRANČEK (se obregne): Da bi ga le hotélo raznesti! Sam bi mu dal dinamit —! (Odrine vrata, odide v izbo in se koj prikaže.) Kje je Nana? (Obvisi z očmi na Ludviku. Zatem zakliče v kuhinjo.) Jula! Kje je ona?

DEKLA (na vratih): Kaj naj jaz vem? (Se ozre po prikletu in po Ludviku.) Druge bi vprašal. (Se obrne in gre.)

FRANČEK (se ozre po Ludviku, a se obrne; očitno je, da se je obvladal; zadržano): Kod hodi? Ni bila nič pri ... — pri tebi, kaj?!

LUDVIK (prizadet in domala užaljen): Pri meni?! Oprosti ...

FRANČEK (mirneje, ko da bi se opravičeval): Ah, kaj ... Ne zameri ... Kam, za boga milega, se je djala?

LUDVIK: Jaz ne vem nič ... Nič je nisem videl ...

FRANČEK (kliče): Nana! Nana?!

LUDVIK: Vsak ima svoje skrbi ... in težave, da-dà! Tudi z mano je tako: danes tu, jutri tam ...

FRANČEK: Tudi jaz bi se odpravil — na konec sveta, če bi se dalo. (Živčno.) Toda kam in kako? Človek se nekam priveže, se nekam zažene, potem pa je ko vol, ko vol, nikamor več ne vidiš, samo vleči in vleči je treba, ko konj, ko slepa kobila ...

LUDVIK (se nasmehne): Kaj češ, socialistična hajka! (Po premisleku.) Dà, malo smo zahajkali.

FRANČEK: Zahajkali, zahajkali ... Jaz nisem zahajkal. Zato si naj tudi nihče ne misli, da bo mene odneslo.

LUDVIK (se smehlja): Odneslo, ha! Zakaj bi odneslo? Ha! Resnica pa je, da lahko koga odnese ...

FRANČEK (se postavi pred Ludvika): Ti misliš ... ti bi rad, da bi mene!

LUDVIK: Ne ... Tako pač, rekel sem ...

FRANČEK: Ne, natanko povej, koga bi naj odneslo? To te vprašam. Ti na nekoga misliš!

LUDVIK: Človek božji, ob pamet si! To se pač reče tako ...

FRANČEK: Reče, reče ... Ali to ti povem, ne misli si ..., in ne mislite, da bo mene, da bo Krefle odneslo! Jaz sem tu in garam! Zato, viš, me ne more kar tako odnesti!

LUDVIK: Ko da je kdo kaj rekel?!

FRANČEK: Rekel ali ni rekel — ali ne garam, te vprašam?!

LUDVIK: Veš kaj, pomiri se ...! Najprej se pomiri ... (Mirno.) Če bi bil vsak ko ti ...

FRANČEK: Dà, če bi vsi tako garali ... Tudi tisti — tisti, ki se o urah prepirajo! (Preneha in začne, ko da bi se sam sebi zasmilil.) Same hlače so me še ... Stari je grunt do konca uničil. Prišel sem domov — in kaj našel? Prazne štale in bolehavo nevesto! Vidiš, pa se nisem zbal! Z Nano sva se vzela — in danes je grunt pokonci. Vpregel sem in potegnil. Kosti so zapokale, toda izpeljal sem!

LUDVIK: Saj, gledam te in kar tiha groza me je včasih ...

FRANČEK: Ah, vse se mi je godilo: baba je bolehala, ljudi so mi pobirali in davke mi nabijajo — a vse sem prenesel, in danes, danes so hlevi polni. Ali kar me žre, vidiš, to je gorica! Na novo smo jo skopali — a kaj so oni tam napravili iz nje? Na ure so kopali in se šli socializem po njej, trsje pa potegnili ali pa ga posekali s tistimi svojimi normami. Ali gorica, dragi moji, če je nimaš rad, se ti maščuje. Enkrat dvakrat jim bo rodila, a kaj bo druga leta? Vidiš, to me pije — to, kar se je z mojo gorico zgodilo. Ali mene tudi to ni položilo in zdaj kopljem, kopljeva sama z Juzlekom — naj slišijo, kako pokajo pečine! Ali za to gorico, to jim povem, se bom stepel z njimi!

LUDVIK: Zato pa, rekel sem ti že, takšni ko ti bi morali tja ...

FRANČEK (vzkipi): Vrtniku pod kuratélo?

LUDVIK (čez čas): Oh, vedno si po svoje rinil ...! Ni prav, da si se vremu odtegnil in se zaril v ta svoj grunt, v to svojo gorico — slep ko krt, ki se boji sončnega dne. Nič drugega ni to ko stara kreflovska užaljenost ... užaljena kreflovska veličina — in, oprosti, trma. Sam bi lahko bil tam, pod nikakšno kuratélo bi ti ne bilo treba, pa bi bilo tudi tam vse drugače ... Lahko bi

bilo ... Bil bi tam in po tvojem bi se gospodarilo ... Vedno sem mislil in prepričan sem bil, kako boš tisti, ki bo prvi pokazal.

FRANČEK: Jaz?! Kulak?! Ha-ha-ha ...

LUDVIK: S tabo se ne pride do konca. Če bi vžgal to vašo užaljenost, polovico Ílovjaka bi zgorelo. Jaz sem se je, hvala bogu, znebil. Revolucija je revolucija, brez žrtev in krivic ni revolucije ...!

FRANČEK: Kaj meni vse to pomaga — ali poslušaj, Ludvik, poslušaj me in mi odgovori! Tudi jaz morem iz svoje kože, že dolgo me martra, da bi te povprašal. Ti veš, kdo je Vrtnik, kak človek je, in tudi mene poznaš. Odkar je to vrtélo hodilo, je z nečim barantalo. V šoli tudi peresa ni zastonj posodil, vedno mu je bilo treba plačati. Oné je barantalo. Barantalo je s sadjem, barantalo je z živino, vedno pa se je po režimih obračalo. Pod Nemci, ko smo pri Kreflih s strahom gledali, kaj se godi, je to oné pokazalo vse hrastje po naših hostah, da so Nemci hitro popravili mostovje čez Dravo. Tako je, da to oné ni nikoli delalo, zdaj pa bi nam rado komandiralo. Vem, da se na tisti freti ne da živeti, ali temu pošteno delo ni nikoli dišalo. A je že tako z nami na Ilovjaku: če hočeš živeti, si moraš rokave visoko podsukati!

LUDVIK: Vse bi bilo drugače, če se ne bi ti sam odtegnil.

FRANČEK: Odtegnil, odtegnil ... — ti vidiš samo to. A zakaj in kako se je ta režimski priganjač zrinil na prvo stopnico, to se povprašaj?! Kdo mu pomaga?

LUDVIK: Zakaj, zakaj? Imate oblast, ljudsko oblast, a niste vedeli, kaj početi z njo.

FRANČEK: Bodi no pameten — kaj bi smel početi? Jaz, ki so me s temi mojimi tremi kravjimi repi za kulaka razkričali?!

LUDVIK: Križ je s kmečko pametjo.

FRANČEK: Kmečka pamet — dobro, nikoli je nisel tajil, zato tudi nisem nikoli bil tak, da bi se vsiljeval. Ali, vidiš, eno me pije: Kako se je ta priganjaška glista zrinila do vse ilovjaške oblasti in kako je zdaj mali bog na Ílovjaku?!

LUDVIK: Drugi ste se odtegnili, on pa je znal.

FRANČEK: Kimati in priganjati, dà!

LUDVIK: Ali Vrtnik je bil tisti, ki je nekaj izpeljal.

FRANČEK: Drugo je izpeljati, drugo je človeka voljnega napraviti. Tega zadnjega Vrtnik ni storil, tudi ne more storiti. Kdo pri nas mu pa kaj verjame?

LUDVIK: Verjeti, verjeti — treba je bilo nekaj izpeljati, napraviti!

FRANČEK: Če ne zlepa pa zgrda ...!

LUDVIK: Dà, zlepa ali zgrda! Revolucija, moj dragi!

FRANČEK: Revolucija — a da kmeta zapeljuješ?!

LUDVIK: Kmeta? Kulaka, kulaka!

FRANČEK: Prenehaj, prosim te, s tem kulakom! Sem jaz kulak?!

LUDVIK: Kulak, kulak ... —? Jaz sem ti o tem svoje že zdavnaj povedal. Kaj naj še storim? A da pri nas ni vse, kakor bi moralo biti, to sam slišiš. Vidiš, tudi iz Moskve so začeli —

FRANČEK: Kaj me briga Moskva in tisto tam (pokaže na radio) — tu smo mi doma, tu gre za nas! Na svojem bomo po svoje napravili. Kaj bi zdaj naenkrat vsi govorili, da nekaj ni v redu?! Kdo pa je kriv, da ni, kakor bi moralo biti?! A kako bi pravzaprav moralo biti, da bi bilo prav ...? Za to gre, da si ti Vrtnika poznal, ko star krajcar si ga poznal — a vendar sta skupaj izpeljevala ...

LUDVIK: Dà, ko si ti kapituliral ...

FRANČEK: Kapituliral, dà! Kaj mi je pa kazalo — meni, kulaku? — Vidiš, jaz pa ne morem gledati, kako se dela, kako se samo jemlje, od hlapca do živine, samo jemlje — a kako bo z gruntom, za to se pa nihče več ne zmeni. Ne misli, da ne bi vedel, da bo do socializma prišlo, ali Vrtniku je šlo le za Vrtnika, socializem mu je bila samo lestva ... Ljudje in socializem, vse mu je bilo za lestvo! A vidiš, jaz sem vso to stvar premišljeval, peklíla me je, na koncu pa sem sklenil, da nočem o vsej tej reči ničesar več slišati, ne, ničesar več!

LUDVIK: Vedel sem, nič drugega ko užaljeno kreflovstvo ...

FRANČEK: Vi drugi pa ste poklicali eksekutorja na pomoč. (Kratek molk, Ludvik se nervozno sprehodi.)

FRANČEK: Ni Vrtnik eksekutor? Reci, če ni?

LUDVIK: Revolucija je revolucija ...!

FRANČEK: Eni si znate ob vsaki priliki s čim pomagati. Ali vidiš, mene to martra: zakaj je Vrtnik tam? Jaz ga nisem tja postavil ... Jaz ne verjamem na slepo nikomur ...

LUDVIK: Prej ali slej vas čaka zadruga ...

FRANČEK: Čaka — ali prej mora tam že kaj biti, da vidim, za kaj gre. Zaradi same preljube zadruge me zadruga ne bo videla.

LUDVIK: Saj to je tisto, ko pa ste takšni ...! (Vrhka stopnic se pokaže Nana.)

FRANČEK: Zaradi Vrtnika mi odgovori!

LUDVIK (jezno): Kaj bi odgovarjal?

FRANČEK: Jaz se ne znam obračati, to je za Vrtnika in za druge takšne. Tudi ti — (iznenada preneha).

LUDVIK: Franc, krivičen si! S celim svetom si navzkriž, sama sumničenja so te ...

FRANČEK (zraste): Ko ... ko da bi ne imel kaj sumničiti? (Nana zgoraj se prime za glavo in stopi korak nazaj.)

LUDVIK: Jaz, oprosti ... Rekel sem, da si krivičen ...

FRANČEK (odide po prikletu, s prsti v laseh): Dà, zdaj sem jaz krivičen, ha-ha ... (Pogleda v izbo.) Nje pa ni, nikoli je ni, ko bi se rad z njo pomenil ... Ah, ženska, ta ženska ...! (Sede in si zakrije obraz z dlanmi.) Ne zameri, povedal sem, kar me peče. Tudi zaradi nje, Nane ... Ták svet, táko življenje ...! Nikoli je ni ... (Obstane, a znenada obstoji z očmi na vratih.) (Vrtnik.)

FRANČEK: Kaj pa ti tu? Kdo te je klical. Če se ne spraviš ti iz hrama, se spravim jaz!

VRTNIK: Tovariš Ludvik, s tabo bi rad govoril.

LUDVIK: Franc, počakaj, pomenili bi se ...!

FRANČEK: Jaz se nimam kaj pomeniti. Pod to streho za oba ni mesta, ali Vrtnik ali jaz?! (Počaka trenutek, da bi Vrtnik šel, potem se obrne in gre.)

LUDVIK: Franc, Franc, počakal bi ...!

VRTNIK: Če je táka, grem še jaz. Ne vsiljujem se rad. Tovariš Ludvik, samo dve tri besede. Saj dovoliš, kaj?

LUDVIK (odsotno): Prosim, prosim ... Odpravljam se ... Telegram!

VRTNIK: Na občnem zboru naše zadruge in ob otvoritvi zádružnega dóma boš še govoril!

LUDVIK: Ne, Vrtnik, tokrat boste brez mene opravili.

VRTNIK: To se pravi, da ne bi imeli govornika.

LUDVIK: Se bo že našel kdo.

VRTNIK: Se pravi, jaz — Vrtnik naj govori! In to prav zdaj?! Vse je narobe, človek ne ve, kaj naj stori.

LUDVIK: Premislil sem si ... nasploh sem si premislil ...

VRTNIK: Ne zaradi mene, ali ljudstvo je zmešano, čisto je zmešano ... Zdaj še zaradi Moskve ...

LUDVIK: Ljudstvo, moj dragi, že ve, kaj dela!

VRTNIK: Ljudstvo, ljudstvo! Kaj bi ono brez nas?

LUDVIK: Brez nas? Ha-ha-ha ... To se pravi, da tudi ti ne zaupaš v zdrave ljudske sile ...?

VRTNIK: Zaupam ali ne zaupam, kaj bi zdaj to — Moskva nas kritizira! Ne odnehajo, vsak dan bolj so gorki. Kaj naj človek zdaj stori? Viš, vse to me bo ob pamet spravilo!

LUDVIK: Ha-ha-ha ... Po kulaško je šlo, vse preveč po kulaško!

VRTNIK: Po kulakih, po kulakih, ha-ha!

LUDVIK (se obregne): Po kulaško po kulakih! Tako, dà! Ha-ha ... (Ludvik zamahne in se obrne.)

VRTNIK: Mi po kulakih, oni od tam (pokaže na radio) pa po nas. Kako je zdaj to? Hudič razumi ... A?! (Ludvik molči.)

VRTNIK: Vidiš, a meni to dušo pije! (Ludvik se počasi odmika, s hrbtom proti njemu in molči.)

VRTNIK: Kako je zdaj vse to? Kako bi se obrnil? Kaj bi zinil, da bi prav zinil? (Ludvik zamahne.)

VRTNIK: Dà, kako je?

LUDVIK: Če ni na nogah, je na glavi.

VRTNIK: A?

LUDVIK: Na glavi je, na glavi — če začneš pri glavi.

VRTNIK (počasi): To se pravi, da smo resdà začeli narobe?

LUDVIK (trdo): Socializem, moj dragi Vrtnik, se začne pri tebi, s traktorjem — a ne s tistim tam (pokaže skozi okno)!

VRTNIK: A, saj, tudi meni se je včasih zdelo, da nekaj ni, kakor bi moralo biti ... E, Moskva — oni tam ... Ha-ha-ha ...

LUDVIK: Moskva, dragi moj Vrtnik, je Moskva!

VRTNIK: Tako je! Tudi jaz bi tako rekel ...

LUDVIK: Kaj pa moremo mi, samo? Sirote!

VRTNIK: Saj, to je tisto! A kaj naj človek zdaj stori? Tako zagatno je ...

LUDVIK: Jaz sem svoje povedal.

VRTNIK: A kaj naj bom v tákem za predsednika postavljen?! Kaj?! (Ludvik molči.)

VRTNIK: Gonil si ljudi, a zdaj si jih še vse premalo! A kako storiti zdaj, da bo prav, da znova ne bo tako, da ne bi bilo prav?!

LUDVIK: Tàk, tudi tebe je stisnilo v precep? (Se zasmeje.)

VRTNIK (hiti, prizadeto): Kaj me ne bi? Koga pa ne bi? Jaz nisem po šolah hodil ...

LUDVIK: No, ti se boš že kako zavrtel in se izvil.

VRTNIK: Saj, saj ... (Potegne se za mizo in pomigne Ludviku.) (Ludvik se skloni tjavdan čez mizo. Ta trenutek se odpro kuhinjska vrata, med podboji pa se prikaže Juzlek.)

VRTNIK: Če je ta reč taka, potem dovoli, da te povprašam, med štirimi očmi (ozre se proti prikletnim vratom in proti izbi) in kot med tovariši.

LUDVIK: Kaj, dragi moj?

VRTNIK (tiše): Kaj pa ... kaj pa, če bi dóm spravili?

LUDVIK: Spravili? Kako?

VRTNIK (pomežikne): Že kako. To bi bila naša zadeva.

LUDVIK (čez čas in tjavdan): Volja ljudstva je volja ljudstva. (Medtem ko Vrtnik motri Ludvika, seže Juzlek po kladivu in po dletu na kredenci.)

VRTNIK: Saj, saj ...

LUDVIK: Jaz vem zase samo eno — da nimam tu več kaj opraviti, grem. (Na podstršju Nana. Oba, Ludvik in Vrtnik se dvigneta. Ludvik se zagleda proti podstrešju, medtem ko Vrtnik zagleda Juzleka, plane izza mize in ga zgrabi za ramena.)

VRTNIK: Kaj, kaj pa ti stikaš?!

LUDVIK: Nana?!

JUZLEK: N-n-nekaj bom klesal. (Pokaže kladivo in dleto, vsako ima v eni roki.)

VRTNIK (ga pahne v kuhinjo): Da ne bom jaz tebe oklesal, budalo! (Pritegne vrata in stopi pred Ludvika.) Ko stenica je prilezel.

LUDVIK: Ali kdaj je prišel? Če je kaj slišal ...

VRTNIK (zmigne; zatem): Kaj pa naj sliši?! Pa tudi če bi — ták bedak —! (Se zakrohota.)

LUDVIK: Ták bedak, a bi bil vsega zmožen!

VRTNIK: Malo ga napojiš, pa ti vse stori.

JUZLEK (počasi odpre vrata in — medtem ko onadva strmita najprej v vrata, zatem vanj kot v prikazen — se bedasto reži; s čikom na ustnicah): Prijateljčka, imata kaj ognja? Ognja ...

LUDVIK (seže po vžigalnik in mu prižge, obenem odpre dozo in mu ponudi cigarete): Ná!

JUZLEK (se zareži, ne da bi segel po cigareti): Cigarete, a?

LUDVIK: Vzemi! Zagrabi! Naj se ti ne smilijo.

JUZLEK: Vrag me pocitraj, pa bom! (Se zasmeje in seže po cigaretah; pri vratih se obrne.) Sparca je, sparca! (Zazira se v oba in pomežikuje.) Danes bo še treskalo, he-he-he ... (Ludvik se prestopi, Vrtnik pa stopi proti Juzleku, ta se zmuzne skozi vrata in se zatem v kuhinji na glas zakrohoče, ko da bi mu ušel smeh.)

LUDVIK: Ali je norec ali se dela norega?

VRTNIK: Nor je, nor — in zloben! Vedno me zasrbijo prsti, ko zagledam to figuro.

LUDVIK (si obriše pot): Nekaj ima za plotom. (Pogleda na uro, zatem pogleda mimogrede in kot s slabo vestjo na podstrešje; tiše, domala šepetajoče): Nič, iti bi že moral. Stori, kakor veš, da bo prav! Eno je zdaj sveto — to je ljudstvo!

VRTNIK (domala kot na govorniškem odru): Jaz sem bil vedno z ljudstvom, vedno sem bil z njim, v njegovi sredi. Srečno rajžo, pa brez zamere! Bomo že storili, da bo prav. (Zunaj se zasmeje Juzlek.)

LUDVIK: Srečno, srečno! (Stopi za Vrtnikom do vrat, tam pa se obrne, stopi na sredo prikleta ter se začne razgledovati, kje bi začel, da bi se pobral. Dvigne kovček in ga porine do prikletnih vrat.)

NANA (prihiti po stopnicah): Slišala sem — tudi mene bi se rad otresel ...

LUDVIK (prvi trenutek zbegan, zatem ji pohiti nasproti in jo ustavi, preden stopi s stopnic): Nana, zabóga, ljudje so okoli in okoli, Franček je bil pravkar tu ... Iskal te je ...

NANA: Pa naj zve! Cel svet naj zve ...! Táka šlapa! Ne dotikaj se me, prosim! Sovražim te, sovra-vra-vražim te! (Ga peha od sebe.)

LUDVIK (jo hoče zadržati, da ne bi do konca zdivjala; po vsej sili ji hoče pregnati dvome; zaigra na vse karte; jo trdno zgrabi za zapestje in se z njo ruje): Nana, ne blázni! Ne spravi še mene ob pamet!

NANA: Reci, da me ne boš nikoli zapustil!

LUDVIK: Nana, nikoli!

NANA: Tudi danes ne?

LUDVIK: Tudi zdaj ne in tudi za trenutek ne.

NANA (se nasloni nanj in ga objame): Tako se bojim ...

LUDVIK (ji gladi lase in se ozira ko na trnju preko nje): Česa bi se bala?

NANA: Zanj se bojim, za Frančeka. Tako čuden je, da si ne bi česa storil.

LUDVIK: Beži, beži! Preveč rad ima grunt.

NANA: Ne mislim, da bi sebi stori, pač pa — zadrugi ...

LUDVIK: Nana ... (Jo boža in jo odsotno poljublja.)

NANA: Franček v zadrugo ne bo šel. Nikar ga več ne silite.

FRANČEKOV GLAS (zunaj): Nana!

LUDVIK (se spusti kakšno stopnico niže): Franček je na dvorišču! (Nana povesi roke in obstoji ko soha.)

LUDVIK: Za kriščevo voljo, Nana, zgani se! Ne stoj na stopnicah! (Plane k njej in jo hoče potegniti s stopnic.) Pojdi v izbo!

NANA (se pomakne zadenski nazaj in nekaj stopnic više): Pusti me, ne dotikaj se me!

FRANČEKOV GLAS: Nana ...!

LUDVIK: Sem prihaja. Ko boga te prosim, zgani se!

NANA (čudovito hladna, prisebno in mirno): A kaj, če se ne zganem?

LUDVIK: Nana! Tega ne boš storila.

NANA: A kaj če storim, da bo vse očito?

LUDVIK: Ne blázni!

NANA: In če mu povem ... Vse.

LUDVIK: Ne delaj komedije, ženska, ubil te bo!

NANA: In če me ubije?

LUDVIK (sikne): Nana!

NANA: Me ne boš branil?

LUDVIK: Nana, jaz se bom ubil.

NANA: Te korajže ti ne bi prisodila.

FRANČEKOV GLAS (z dvorišča): Jula, ves božji čas jo že iščem. Nobenega ni. Kje je Ludvik?

DEKLIN GLAS: Sem že rekla, da mene o tej reči ni treba spraševati.

LUDVIK (plane k predalniku, odpre zgornji predal, potegne iz njega tok z noži, izdere nož in si ga nastavi na prsi): Pojdi s stopnic, v izbo, ali pa napravim konec!

NANA (se je premaknila v strahu stopnico više; zatem mirno ko prej): Ne osmeši se do kraja. (Zunaj, v kuhinji nekje, zacvilijo vrata.)

LUDVIK: Nana?!

NANA: Jaz tega ne bom gledala. (Se obrne v steno.)

LUDVIK (zastoče, ko da bi se zabodel in zavzdihne): Ah! (Zatem požene najprej nož in za njim še tok v predal in na predalnik; zasika): Prekleta, ah! (Pobere na hitro površnik s kovčka, ga vrže preko roke, pobere kovček in odide skozi vežna vrata.) (Nana spusti zatem, ko zaloputnejo vrata za Ludvikom, roki in se na glas zasmeje ter se smeje še takrat, ko pride Franček.)

FRANČEK: Kaj se toliko smeješ?

NANA: Poglej ga, v tej koči se še smejati ne bi smela več!

FRANČEK: Zakaj ne ležiš? Kje si bila? Od kod si prišla?

NANA: S podstrešja, preljubeznivi mož. Kaj ne vidiš?

FRANČEK: Kaj si iskala tam?

NANA: Kaj? (Pogleda na podstrešje, zagleda pajčevino ob stopnicah in jo pobriše): Pajčevino sem pometala.

FRANČEK (se kroti). Je Ludvik gôri?

NANA: Ne, ni ga.

FRANČEK: Lažeš! (Plane po stopnicah in zgine na podstrešju.)

NANA (se mu umakne, obstane nekaj trenutkov negibna; nato pa, ko zasliši zgoraj preklinjanje, se začne znova smejati): Ták trap, ha-ha-ha ...

FRANČEK (se vrne; z vrhka stopnic): Kje je? (Nana se ne preneha smejati.)

FRANČEK: Prenehaj! Kje je Ludvik?

NANA: Šel je. Vidiš, tam je kapa. Mudilo se mu je ... A če bi se hotel z mano pomeniti, tu sem.

FRANČEK: Nana! (Počaka trenutek, se spusti po stopnicah, se postavi ob njej in jo trdo prime za zapestja.) Kje je? Ne boš zinila?

NANA: Ne! Raznesi se od jeze!

FRANČEK: Ne žáli me!

NANA: Da bi te le mogla.

FRANČEK (ji stisne roko): Zakaj si takšna z mano?

NANA (se izvija): Pusti me, zverina!

FRANČEK (prizadeto): Jaz vem, zakaj me ne trpiš!

NANA: Se mi vsaj izpovedovati ne bo treba. (Jokajoče, a brez solz.) Oh — Jezus, roko mi bo izvinil!

FRANČEK: Tàk, za roko se boš zdaj cmerila?! Oh, ženska! (Jo potisne od sebe in jo zažene po stopnicah.) (Na kuhinjskih vratih se pojavi Juzlek in tam obstane.)

NANA (krikne, zdrsi po deskah, se opoteče in se zvali za kredenco; čez čas se stokajoče dvigne, se prime za ledja in odide proti izbi; hlipajoče): Zve-zverin! Bog ne daj, da bi ostala pod to streho! Surovina kmečka!

FRANČEK (potem, ko si je opomogel od strahu): Pojdi, če si iz belega testa! Jaz nimam medenih ust, pri nas je treba garati! Pojdi z onim — (zagleda Juzleka).

JUZLEK (pride bliže in se reži): Babo pretepsti ali pa enkrat njivo pognojiti, he-he-he ...

FRANČEK (zavpije): Kaj bi rad?

JUZLEK: Jastreb je lastovičko, he-he-he ...

FRANČEK (ga prime za suknjo): Kaj bledeš?

JUZLEK (se očitno prestraši, da pozabi, po kaj je prišel; jecljajoče): Z-z-zlodej me pocitraj, če bi vedel!

FRANČEK (skozi zobe, potiho): Zini! Kaj je bilo?

JUZLEK: J-jaz bi že kaj rekel, če ne bi vi nič rekli ...

FRANČEK (ga izpusti): Govôri! (Juzlek se skloni in pošepeče Frančku na uho; pokaže na podstrešje in se zareži; Franček stopi korak zadenski, poišče bolj neprisebno kot prisebno stol, séde in potisne roko v lase.)

JUZLEK (se mi približa zadaj in privleče cigareto iz žepa): Gospodar, imate ogenj? Gospodar, prižgite! D-danes je svetek, d-danes bo zadruga, d-danes bodo gibanice zastonj ...

FRANČEK (se zgane pri zadrugi in se na pol dvigne): Poberi se! (Juzlek zadenski odskoči, hkrati pride iz kuhinje dekla s kanglo mleka.)

FRANČEK (Juzleku): Ajdi, mleko boš zanesel!

FRANČEK (razburjeno): Kam?

DEKLA: Za oddajo, moj bog! Ná! (Izroči mleko Juzleku.)

FRANČEK: Nikamor ne boš nesel! Izlij, svinjam!

DEKLA: Si ob pamet?

FRANČEK: Me ne boš ubogala?

DEKLA: Ali, kako?

FRANČEK: Tako, zdaj me niti družina ne misli več ubogati!

DEKLA: Ne, za tákšno ne! Jaz že ne bom hodila zate po arestih. (Franček iztrga Juzleku kanglo in izlije mleko skozi okno. Juzlek se na glas zareži.)

DEKLA: Križani človek!

FRANČEK (postavi kanglo na mizo): Tàk, jaz sem ga pridelal, jaz bom z njim storil, kar bom jaz hotel!

DEKLA: Drugi pa smo roke križem držali?!

FRANČEK: Jula, tiho!

DEKLA: Pa ne bom tiho! Za tákšno, kar si zdaj počel, nikoli! Če sem ti lahko ob zibki pela, še zdaj ne bom imela priraščenega jezika!

FRANČEK: Jula, poberi se!

DEKLA: Ne boj se, da bi se — ali to ti povem: toliko ko si imel ti opravka s tem mlekom, sem imela tudi jaz. Mene je krava z repom po licih opletala, ne tebe.

FRANČEK: Jula!

DEKLA: Če misliš, da imaš grunte za to, da boš uničeval, kar priigramo, se tudi motiš. (Se obrne.) Ah, če je táko za svet ...? (Odide.)

FRANČEK: Zdaj me bo že vsaka dekla ...

JUZLEK (se reži; zatem seže v žep in prinese iz njega celo prgišče cigaret): G-gospodar, bi še vi eno? N-nikar se ne jezite! Zdaj bo dóm, zdaj bo zadruga, zdaj bo vse zastonj ... Vsi iz enega kotla ... (Se zareži.)

FRANČEK (se zagleda v cigarete, zatem): Kje si dobil cigarete?

JUZLEK: Cigarete? He, Ludvik so mi jih dali ... Ludvik, Vrtnik ... (Se zareži.)

FRANČEK: Kako? Zakaj sta ti jih dala?

JUZLEK: He-he, da bi vlekel ... Bi mi dali ogenj?

FRANČEK (seže z obema rokama v žepe, prinese v vsaki roki škatlo, potrese obe škatli in mu za tem eno vrže): Ali da hlevov ne zažgeš!

JUZLEK: Kaj bi zažigal? Razstreliti ... razstreliti ...!

FRANČEK (ostro): Kaj — razstreliti?

JUZLEK: Vse, he-he-he ...

FRANČEK (ga trdo zagrabi): Ti!

JUZLEK: Gospodar, pustite me! Vrtnik so tudi tako rekli ...

FRANČEK (ga pahne od sebe): Ti in tvoj Vrtnik! Poberi se že in razstreli, hudiča ali satana, meni je vseeno!

JUZLEK: Nikar se nič ne bojte, vse bo preklalo. Hi-hi-hi ... (Naglo zgine.)

FRANČEK: Da bi že svet preklalo! (Odide proti izbi, postoji za trenutek, ko bi prisluškoval, zatem odrine vrata in vstopi.) Nana ...? (Zasliši se Tilin smeh, kmalu zatem potegne Gočlov Tilo v priklet.)

TILA: Mati so jih imeli devet, zame pa pravijo, da sem za sedem stopinj bolj vroča.

GOČLOV: Pa jih boš imela dvanajst, kolikor hočeš! (Se ozre okoli, jo potegne k sebi in jo začne poljubljati): Tako si žametna, Tila!

TILA: Dvanajst poljubčkov še ni taka reč, ali dvanajst otrok, nikakšne žalosti bi ne bilo več!

GOČLOV (ne ve, kaj govori): Sto, samo če boš hotela.

TILA: Sto kočarjev!

GOČLOV: Kaj kočarjev! Samih zadružnikov!

TILA: Uh, to bi nesli Krefle! (Se prime za usta in pogleda okoli.)

GOČLOV: In Vrtnike ... Ha-ha-ha!

TILA: Ah, ne, naj jih bo kar dvanajst, dovolj jih bo! Bova kar pri dvanajstih ostala. Pri meni gre vse na dvanajst, varji se me! Z dvanajstimi sem se začela po fantih ozirati, učiteljica me je posadila v zadnjo — v dvanajsto klop. Da si ne boš vratu zvila, je rekla. Zares, varji se me!

GOČLOV: Pa ne, da bi bil tudi jaz dvanajsti?

TILA: Ne, tega pa ne boš zvedel, čeprav si moj ljubi; preveč si radoveden. A če si, gotovo tudi že zapečaten.

GOČLOV: Tila ...!

TILA: Ne nôri! Pri belem dnevu —! Kakšno je to? Imej no pamet! Naj kdo vidi — vse bodo obesili zadrugi na vrat! (Se ga otepa.)

GOČLOV: Počakaj! Ne beži, no! Žive duše ni ...

TILA: Kaj ni ... — (se na glas zasmeje).

KREFL (odpre kuhinjska vrata na stežaj, se prime za podboje in nikogar ne zagleda): Hola, kam ste se poskrili?

TILA: Uh, nazarenski, nobene pameti nimaš! (Se izmota Gočlovemu, zagleda Krefla, se zasmeje in zbeži.)

KREFL (se zamaje naprej in iztegne roke za Tilo, a je ta že zdavanaj mimo): Hola, počakaj, kaj bi bežala! Počakaj, greva v klet ... (Zamahne in se obrne; zagleda Gočlovega, razprostre roke proti njemu in se zasmeje.)

GOČLOV (v očitni zadregi): Je že tako, če babe rojijo ... (Se izmika.)

KREFL: Kaj bi zdaj z ženskami? Pojdi, greva v klet!

GOČLOV: Grem, iti moram ...

KREFL (ga prime z desno za ramena, z levo pa seže po ročko, jo nagne — a ročka je prazna): Hej, kje je kdo? Nana! Franček, pijača! Hej!

GOČLOV: Krefl, jaz grem ...

KREFL: Počakaj! Danes še lahko pijemo, kolikor nas je volja, kdo ve, kako bo jutri, kdo nam bo jutri rezal kruh?

GOČLOV: Kdo bi ga rezal, Krefl? Sámi si ga boste odrezali! (Hoče oditi.)

KREFL: Kam se vam znenada vsem tako mudi?! (Postavi ročko trdo na predalnik.) Bežíte, bežíte, vsi bežíte! Óni, galjot, se me je že ognil ... daleč naokoli se me je ognil, čez travnike, da se mu ni bilo treba srečati s Kreflom! Zbežal je, komaj me je zagledal, je zbežal! Pokopal nas je in — pobegnil!

GOČLOV: Ludvik je Ludvik ... Pride in odide. Take sorte je ... No, mi smo ostali ... (Se kratko nasmehne.)

KREFL: Galjot je! Nikdar ga nisem imel rad ... A tebe, viš, sem imel rad ... (Zakliče.) Franček! Pijače!

GOČLOV: Pustite, Krefl, nič ne bom pil! Čakajo me!

KREFL: Nič, počakal boš! Z mano boš pil ...

GOČLOV: Krefl?! (Sede.)

KREFL: Pil boš, tako je! Naš hlapec si bil, vselej sva se razumela! Hlapec, ha-ha-ha ... Ne zameri mi, Gočl, dober človek si bil, pošten ... Vidiš, pravijo, da boš zdaj tudi ti na boljšem, lahko ... Rekel sem že, privoščim ti! Zame, to vem, ne bo bolje. No-dà, zakaj bi moralo meni iti vedno bolje ko drugemu, ha-ha? A, ne misli si, da mi je šlo kdaj dobro, nikdar si tega ne misli! Same jeze in skrbi so z gruntom. Jeza, skrb in trpljenje, nič drugega ni, to ti lahko povem! (Zase.) Jeza, skrb in trpljenje (zaškrtne), ha-ha ... A vidiš, zdaj se je obrnilo! Vse se je premaknilo — in to, vidiš, je zdaj ta socializem, ha-ha! Tudi jaz vem, kar vem!

GOČLOV: Premaknilo, premaknilo se je — a se še bo, Krefl!

KREFL: No, saj, vse bi bilo, vse bi šlo, da le teh zduh ne bi bilo, ne tega Vrtnika in ne tega galjota — nikoli ga nisem trpel! Za kulake sta nas napravila ...!

GOČLOV (se smehlja): Nekdo, Krefl, je moral biti kulak, ha-ha ...

KREFL: Moral je biti, no, pa naj bo po tvojem. Midva, Gočl, sva vedno kako izvozila, se pravi, če sva hotela živeti.

GOČLOV: Se pravi, če je Gočl hotel živeti.

KREFL: Naj bo še enkrat po tvojem, a meni, to veš, ni bilo nikoli z ničemer prizanešeno.

GOČLOV: Vse bo še tako, kakor mora biti. Tudi s tem Vrtnikom bo treba priti na čisto ... Vse bo še prav.

KREFL: Prav? Ha-ha ... Preljubi moj Gočl, kdaj pa je bilo za kmeta kaj prav? Veš kaj, Gočl, meniva se raje kaj drugega ... (Gočlov se dvigne; očitno zato, da bi odšel. Zunaj, okoli doma, se sliši harmonika in petje.)

KREFL: Sédi! Dobro, jaz sem se vpisal, vidiš, ali jaz jim nič ne verjamem! Brez pravih ljudi ne bo boljših časov, za boljše čase morajo biti ljudje!

GOČLOV: Pravi ljudje, novi ljudje ...

KREFL: Vprašam te, ali so to pravi ljudje? Vsi bi radi samo imeli ... imeli!

GOČLOV: Je pač hudič, ko sestradani vrag ni nikoli ničesar imel.

KREFL: Zagovarjaš jih, kočarje, vem — a če hočeš imeti, je treba rokave podvihati. Pri nas smo si jih podvihali, tudi ti, resnica je, si si jih podvihal. Vidiš, pa smo imeli!

GOČLOV (z dobro voljo): Nekdo je imel, Krefl, nekdo — tisti, ki je kaj imel! Ali naj si je kdo izmed nas, kar nas je siromakov, rokave še tako podvihaval — na gruntarskem je zraslo za gruntarja.

KREFL: Kar reci — za kulaka! Dobro, zraslo je, samo da sem jaz od tega bolj malo imel — ali tudi ti si živel! A vse to zdaj je tako, tak svét, da jaz nič ne verjamem.

GOČLOV: Vi, Krefl, vi ne verjamete, z nami, kočarji, pa je tako, da nam drugače ne kaže.

KREFL: Ali eno ti povem, Gočl! Mene, Gočl, še ni nihče nasukal, tudi ti zdaj me ne bodo. Jaz, Gočl, sem kmet. Krefl! (Dvigne prst in zažuha.) Nekdo bo nekoga nasukal! Kdo bo koga? (Prime Gočlovega za suknjo.)

GOČLOV: Kdo? Kaj mislite? Ha-ha-ha ... (Se veselo zasmeje.) Tudi mi, Krefl, si bomo na svojem rokave podsukali, si jih bomo morali, če bomo hoteli kaj imeti — potrpite, da se tepka zmedi! Ha-ha, Krefl ...! (Iz izbe pride Franček in obstane; z levico v žepu, s pravo na zatilju.)

KREFL: Kateri — mi?! (Zagleda sina.) Hoj, kaj se še nisi obesil? (Razprostre roke in se zamaje proti njemu.)

FRANČEK: Pojdite, pojdite! Napili ste se ...

KREFL (obstane): Hvala bogu, danes sem se še za svoje! Kje imaš ključe, da se ga še enkrat nasekamo? Jutri, moj dragi Franček, nam bodo drugi točili!

FRANČEK; Svoje si bom sam. Prekleto!

KREFL: Beži, beži! Ti misliš, da si pamet z veliko žlico pobral, a jaz ti povem, da je nisi. Proti vetru, moj dragi, saj veš, kako pravimo ... Ne bom do kraja povedal, da ne bo mamika slišala.

FRANČEK (potegne iz žepa ključ; jezno): Rad bi vedel, kaj se toliko obregate zaradi Nane? Kaj vam je storila?

KREFL: Franček, rekel sem ti, ob pamet si! (Na vratih se pokaže Nana, ogrnjena v črno volneno ruto.)

GOČLOV: Franček, pojdi, pojdi v klet in natoči staremu! Potem boš z mano stopil.

FRANČEK (ostro): Kam bi stopil?

KREFL: Nam že godejo ...

FRANČEK: Mene ne boste nikamor odvlekli! (Vzame ročko in stopi proti kleti; a ko se skloni in že na pol odpre gornja vrata, zagleda na tleh vžigalno vrvico; spusti vrata, da zaloputnejo in pobere vrvico; se ozre po navzočih): Od kod je to?

GOČLOV: Kaj pa?

FRANČEK: Vrviva ... Vžigalna vrvica ...? (Nana na sredo prikleta, se tesneje zavije v ruto.)

KREFL (norčavo): Kaj bi vrvica? Dinamit, moj dragi, dinamit!

FRANČEK (postavi ključ in ročko na kredenco in odpre predal; začne brskati, vedno bolj divje in neučakano; preobrne perilo, dokler ga končno ne zmeče iz predala): Kje je — dinamit?!

GOČLOV: Ali se je kaj zgodilo?

KREFL: Kaj bi z dinamitom? Bombo, sinko! Atomsko bombo!

FRANČEK (se upre s pogledom v ženo): Nana ...?! (Nana se zavije tesneje v ruto in se obrne.)

FRANČEK: Jula! Jula! (Plane v kuhinji in privleče za ramena deklo.) Kdo je bil pri kredenci?

DEKLA (briše roke v predpasnik): Moraš že koga drugega vprašati.

FRANČEK (sune deklo proč): Juzlek?! (Pogleda po vseh po prikletu in plane skozi kuhinjo): Juzlek!

NANA: Za kriščevo voljo, kaj ti je?

GOČLOV: Kam divja? (Odide za Frančekom.)

NANA: Kam ga nese? (Molk. Dekla pogleda postrani Nano.)

NANA: Kaj si opičila oči vame?

DEKLA: Zdaj pri hiši še človeka ne bi smela več pogledati!

KREFL (Nani): Evo, Nana, bi ti le rad rekel. Radi smo te imeli, lahko bi vedela, česa ne bi smela uganjati.

NANA: Jaz? Kaj zdaj jaz uganjam?

KREFL (dvigne prst): Nana, Nanika — (Ozračje preseka detonacija, koj za njo še ena; pri obeh detonacijah zašklepetajo okna, po tleh pa žvenkeče steklovina. Nekaj kratkih trenutkov tišina, zatem krik in vrišč, vse nekje okoli hrama.)

NANA (se obrne k oknu in pogleda nazaj): Dóm je šel.

KREFL (streznjeno): Kaj norijo?

NANA: O, človek nesrečni!

KREFL (stopi proti Nani): Kdo je nesrečen?

NANA: Kdo? Moj bog ...?

KREFL (jo prime): Ženska, ti si nesreča za našo hišo!

NANA: Vem, ne trpite me! (Zatuli in zavpije, se iztrga Kreflu in zbeži.)

KREFL (se opoteče in se zravna): O, prekleta! (Zatem se zazre proti kuhinji.)

FRANČEK (pride iz kuhinje): Kaj je šla?

KREFL: Ona?

DEKLA: Kam?

FRANČEK: Ona.

DEKLA: Tàk, bom pa jaz povedala, če ne bo nobeden zinil. Za onim je šla.

VRTNIK (na vratih): Juzleka smo že aretirali! Dragi moji Krefli, tako to ne bo šlo!

FRANČEK (vzkipi): Kako ne bo šlo?

(Zavesa)

Tretje dejanje drame

Zvečer in ponoči. Zunaj je čutiti godbo, harmoniko in gosli, skratka: veselico. Gočlov sedi za mizo in vleče cigareto. Vrtnik nima potrpljenja; hodi, se ustavlja in govori, hkrati z govorom raste njegov vrtnikovski koncept, se mu utrjujejo tla pod nogami; skozi noč mu je zrasel greben.

VRTNIK:Dà ... dà ... dà-dà, tako je, moj dragi Gočl, tako je in nič drugače — to je kulaštvo. Vse to so rezultati kulaštva, kulaštva okoli nas in kulaštva v nas samih; a to zadnje je najhuje, to — s tem kulaštvom v nas samih, tega se najteže znebiš. Ti, na priliko, ne zameri, tičiš do vratu v njem!

GOČLOV: Vedno sem garal, včasih pri Kreflovih, zdaj v zadrugi, ti pa bi rad napravil kulaka iz mene, ha-ha-ha. So kulaki med nami, dà, so kulaki! Zame, Vrtnik, niso nikoli drugi garali!

VRTNIK: Se pravi, da sem kulak jaz?! Ali pa da sem celo jaz kulak, potisnil Juzleku dinamit v roke?!

GOČLOV: Jaz, Vrtnik, nisem nikoli prekupčeval ...

VRTNIK: Tàk, tako ...!

DEKLA (butne v kuhinjska vrata, prinese zvrhano skledo kaše in jo postavi na mizo): Tàk, kaša je kuhana, ne bom je več pogrevala! (Odide.)

VRTNIK: Odgôri, kdo je potisnil Juzleku dinamit v roke?

Zakaj zdaj nobene ne zineš? Vidiš, jaz pa vem in ti bom odgovoril.

DEKLA (prinese žlice in jih razmeče po mizi okoli sklede): Če misli kdo priti, naj pride če ne misli, pa tudi prav, naj pa trdo jé, to čakanje z večerjo mi je čez glavo zraslo. Opoldne čakaš in pogrevaš, zvečer čakaš in pogrevaš, ko da ne bi imela nikakršnega drugega dela. (Ko razmeče žlice, ji ostane v roki ključ od kleti.)

VRTNIK (dekli): Kje so ljudje? Franček?

DEKLA: Kaj jaz vem? Ne drži se me več za kiklo.

VRTNIK: Kaj se usajaš!

DEKLA: Kaj se ne bi? Vsa svinjska kuha me še čaka, a nobenega od nikoder. Človek bi se moral pri Kreflih raztrgati.

VRTNIK: Zakaj jim pa garaš?

DEKLA: Nekdo mora. Ali naj jim živino na svisli obesim?

VRTNIK: Kje je Franček?

DEKLA: Kje? Vasuje bržda ne. Pri meni že ne.

VRTNIK: Na jezik ti bom stopil.

DEKLA: Meni? Svoji babi stopi! Nisem nobenemu decu svoje kože prodala. (Potegne košaro izpod stopnic, odpre zgornja kletna vrata in odide glasno momljaje v klet.)

VRTNIK: Si jo slišal?

GOČLOV: Kaj jo ogovarjaš?

VRTNIK: Vse pod to streho, vse z Juzlekom in deklo vred, vse je zastrupljeno s kulaštvom.

GOČLOV: Jula je Jula in bo Jula ostala, zaradi nje si jaz ne bi belil glave.

VRTNIK: Ali dóm so nam le podminirali!

GOČLOV: Ti, zastran Jule lahko dam roko v ogenj.

VRTNIK: Kaj pa — recimo, zastran Frančeka ... (Gočlov molči.)

VRTNIK: Zdaj nisi slišal, kaj sem te vprašal? (Gočlov molči.)

VRTNIK: Vidiš — molčiš! Saj, to — to je kulaštvo! Zagovarjal bi jih rad, a te martra, ker jih ne moreš in ker jih ne smeš zagovarjati! Kreflov mora biti kriv, za likvidacijo kulaštva gre!

GOČLOV: Nič lažjega ni, kot človeka obdolžiti. To so težke reči, táko reč je treba dvakrat premisliti, tudi sedemkrat ... Ti, Vrtnik —!

VRTNIK: Vidiš, tudi to tvoje cincanje ni nič drugega kot kulaštvo! Jaz, jaz ... — (Obstane pred Gočlovim in se udarja po prsih.)

GOČLOV (se začne znenada smejati): Ha-ha-ha, ha-ha-ha ...

VRTNIK: Kaj? Zakaj se smeješ?

GOČLOV: Kaj se ne bi? Ha-ha-ha ...

VRTNIK (zadenski, na sredo prikleta): Smej se, smej! Dà ... dà, dà-dà, če ne bi bilo oblasti, naše ljudske oblasti, kaj bi bilo s socializmom na vasi?

GOČLOV: In z Vrtniki, kaj?! Ha-ha-ha ...

VRTNIK: Gočl, nikar ne izzivaj!

GOČLOV: Ha-ha! Ali ti naj povem, zakaj se smejem? (Vrtnik se zazre z negotovostjo vanj.)

GOČLOV (mirno in počasi): Na pamet mi je prišlo, kako je včasih in med vojno Pravica udrihala po nekem Vrtniku in po nekem Vrtnikovem prekupčevanju — zdaj pa se mi je znenada razodelo, kako si se pravzaprav ti že takrat dajal s temi našimi kulački, ha!

VRTNIK (pogleda mimogrede na odprta kletna vrata, stopi pred Gočlovega in sikne): Tàk, spomnil si se ...!

GOČLOV: Dà, na jabolka, na črešnje, na les ...! Ha-ha-ha ...

VRTNIK (na pol glasno in sikajoče): Hočeš reči, da sem kmete odiral?

GOČLOV: Kaj kmete! Kulake! Kulake!

VRTNIK: Ti, Gočl, pazi se! Jaz sem bil že nekdaj komunist.

GOČLOV: In si že takrat po kulakih, ha!

VRTNIK (se komajda zadržuje): Lepo, Gočl, lepo! A li pa veš, da se motiš, če misliš, da se lahko z mano igraš? Jaz, ja ... mene, Gočl, so izbrali, jaz, jaz sem predsednik in ... in —

GOČLOV: Oblast, dà!

VRTNIK: Gočl!

GOČLOV: Dà, izbrali ... izbrali ... Tudi na Ílovjaku, dragi moj Vrtnik, ljudi pamet srečuje ...!

VRTNIK: Kakšne ljudi neki? Ljudi ... ljudstvo, to smo mi! A to kulaštvo tod bomo strli, strah mu bomo nagnali v kosti! Kar je delala včasih cerkev, bo storila milica! Dà, oblast, naša ljudska oblast! (V kleti zacili, po vsej priliki zacvilijo vrata, hkrati se zasliši momljanje; očitno je, da je nejevoljno in deklino.)

DEKLIN GLAS (iz kleti): Nazarenski svet! Vrzi mi no eden vžigalice, leščerba mi je ugasnila!

VRTNIK (zatipa po žepih, kot bi iskal vžigalnice, vendar pa v žepe ne seže): Ti, Gočl, to bi ti povedal, da bo na Ílovjaku zaenkrat tako, kakor se bo meni videlo in ... in da ne bom trpel, da bi me smešil pred ljudmi tudi ti, Gočl, me ne boš! To ti povem ...

GOČLOV (stopi mimo Vrtnika, h kletnim vratom in potisne vžigalice v iztegnjeno deklino roko): Jula, ná! (Zatem.) Ti, smejal se bom, résda, ko se bo meni ljubilo. Pojdi, pojdi? (Odide k oknu, ga odpre in se prime za križe.) (Od zunaj butneta v izbo godba in vriskanje.)

GOČLOV: Hej, glej, svet tam zunaj, kako je vse glasno! Stara Barca se je zavrtela ... A skraja je piskala, tulila je, ko da bi jo mislil vrag vzeti zaradi njene kočarije in zadruge, ha-ha! Pred ljudmi, Vrtnik, ne ostane nič prikrito — ljudje napravijo na koncu koncev vedno tako, kakor je njim prav. Ali, tudi mene so zasrbeli podplati!

DEKLA (zapahne in zaklene kletna vrata, prinese zvrhano košaro krompirja in jo potisne po tleh): Ah, pretrgala bi se lahko, drugi pa se gredo ljubezen in politiko ...!

VRTNIK: Treba ti je ...

DEKLA (z leščerbo v levi in s ključem v pravi): Treba?! Treba?!

VRTNIK: Ti, nič se ne bom prerekal s tabo. Enega, lahko si videla, smo že odpravili. Zadnjič te vprašam, kam ste se poskrili? (Ostro.) Kje je Franček?

DEKLA: Kje?! Kje?!

VRTNIK: Jula! Mislim, da bo še najbolj prav, če odgovoriš.

DEKLA: Kaj naj jaz odgovarjam? Komu sem kaj storila?

VRTNIK: Bolje je, Jula, da zdaj odgovarjaš ko pozneje, kadar pridejo drugi.

DEKLA: Kdo pride?

VRTNIK: Mislim, da si videla, kdo je odgnal Juzleka.

DEKLA: Za kriščevo voljo, če mislijo, da si bodo z babo pomagali, naj kar pridejo in me zaprejo!

VRTNIK (stopi pred njo, zapiši oči v njo in jo, ko ga dekla oponese, klofutne): Ná, kulaška zalega! (Gočlov, ki je po vsej priliki slišal klofuto, se trenutek zatem okrene in zastrmi v prizor pod kletno veko. Dekla stoji še vedno bolj otrpla od jeze ko presenečena, vendar z obrazom in s táko postavo, ki sta ju ena sama kljubovalnost.)

VRTNIK (jo znova klofutne): Ná, še eno, če te je še volja moleti svoj nos!

DEKLA: U, ti grdoba! Dà, še ga bom molela! Ali misliš, da sem tvoja baba? Ali da bomo vse babe navek tvoje? (Stopi proti Vrtniku z razprostrtimi rokami, le da jih moli nekam nazaj.) Ná, še enkrat udari, če misliš, da je tako prav in če ... če misliš, da se te bojimo!

GOČLOV (stopi med njiju): Ali sta ob pamet? Vrtnik?! Tako se nismo domenili ... Jula?! Odstopi no, ženska trmasta!

DEKLA: Tudi ene stopinje ne, naj vas pride cela fara!

VRTNIK: Tàk, jo slišiš?

GOČLOV: Jula, bodi pametna!

VRTNIK: Vse skupaj, z deklo vred, je kulaška zalega! Vse vas bomo pozaprli ...!

GOČLOV (ga potisne nazaj): Vrtnik, več te ne bom svaril ...!

VRTNIK: Tudi ni treba; kajti vem, kaj delam! Ti, ti si tisti, ki nikoli ne veš, kaj bi rad. Govoričiš in blebetaš o zadrugah, o socializmu, nazadnje pa je vedno tako, da se ti smili zadnja kulaška dekla.

GOČLOV (se obrne): Predolga bi bila, če bi začel mašo peti jaz, ah! (Zamahne in zaloputne z vrati.)

VRTNIK: Loputaj! Tudi ti boš plesal, kakor bo Vrtnik godel! (Premotri deklo.) Tàk, Julčka, a zdaj bova midva malo zaplesala. (Se ozre, zagleda odprto okno in ga zapre.) (Dekla stoji, kakor je stala, sicer s povešenimi rokami, a še vedno z leščerbo in s ključem v rokah; ko Lotov steber.)

VRTNIK (se postavi pred deklo; počasi ter na moč mirno in premišljeno): Tàk, ne boš povedala, kam ste se poskrili? (Dekla molči.)

VRTNIK (tiplje po obleki, za cigaretami in za vžigalicami): Tàk, ne boš povedala? Kaj? Ne boš odgovarjala? (Dekla molči.)

VRTNIK: Tàk, praviš, da nisi moja baba, da se te ne bi smelo malo pobožati? Kaj? (Preščišne cigareto in vtakne polovičko v ustnik.) (Dekla molči.)

VRTNIK: Tu pri Kreflovih sploh mislite, da ste nedotakljivi, kaj? Tako kakor Ludvik, kaj? (Prižge cigareto.) Tudi njemu se je zamajalo, vsa njegova barka se je zamajala. Jaz vem vse — —! (Dekla molči.)

VRTNIK (sune košaro): Pridna dekla si, pridna ... O, še kako rada boš odgovarjala! Krefli so napravili iz tebe pridno dekle, jaz pa bom napravil še bolj pridno zádružnico.

DEKLA (se skloni, prime za locna, da bi šla): Ti malopridnost boš delala koga pridnega.

VRTNIK (stopi na košaro): Počakaj, počakaj! (Dekle spusti locna, da bi odšla brez košare, a Vrtnik jo prime za laket in jo potisne nazaj.)

VRTNIK: Kar tu stoj! Ne bom ti kože odiral. A — (ostro) kdo je dal Juzleku dinamit? Odgovôri! Odgovôri, ti rečem! Kam zijaš? V oči mi poglej! Tàk, ne boš odgovorila? (Dekla mu pokaže hrbet.)

VRTNIK: Tak tako, ne preneseš mojih oči? O le počakaj! Ali eno te prosim, da me ne dražiš s tem svojim ženskim kljubovanjem. Resnica je, nisi moja babnica, vseeno pa si še vedno toliko Julčke, da ne vem, kako bi midva končala ...! Sama veš, kako rado me zanese, če sem z žensko na samem. (Se ozre okoli po prikletu.) A kar ti bom povedal zdaj, pri tej reči se ne bova šla slepih miši. Ti si bila popoldne doma — v kuhinji, v prikletu, na podstrešju. Na podstrešju! Si me slišala? Bila si na podstrešju! Si me dobro slišala? Si si dobro zapomnila? Bila si na podstrešju, šla si po zámet, po otrobe ... Po otrobe, sem rekel. Ko pa si naphala krnico in se hotela vrniti — prišla si sèm, (stopi na stopnice) tu, do tega trama — si zaslišala spodaj, v prikletu, sikanje. Si slišala? Slišala si sikanje in šepetanje in si prisluhnila. Slišala si glas, bil je Frančekov, in Juzlekovo jecljanje. Postala si radovedna — radovedna, kakor ste ženske! — in si se sklonila nad priklet. Nad priklet si se sklonila! In takrat si videla mladega Krefla in Juzleka. Mladega Krefla, kako je segel v predal in izvlekel izpod perila dinamit, dinamitno svečo, in kako jo je dal z vrvico in vžigalicami Juzleku — a Juzlek, Juzlek se je režal ... Režal se je ... potem se ti je kihnilo, zakašljala si, onadva pa sta zginila. Prišla si v priklet in našla do polovico izpito steklenico žganja na mizi, pred predalnikom pa si našla (potegne iz žepa vžigalno vrvico) tole vrvico tu. (Dekla se obrne, pogleda vrvico, zatem Vrtnika.)

VRTNIK: Ná, tu je vrvica!

DEKLA (postavi leščerbo na stopnice, hlastne po vrvici, jo pogleda, zmečka in zažene Vrtniku v obraz): Ná, grdoba grda! Če misliš, da boš z mano opletal, potem si se hudo zmotil!

VRTNIK: Glej-glej, torej nočeš?! Ali so ti Krefli grunt obečali?

DEKLA: Ne, starše so mi spravili ob kočo. Celo življenje sem bila dekla, nič ne vem, kako se mi bi na starost godilo, ali za takšno pa ti, Vrtnik, mene ne boš napravil, mene že ne!

VRTNIK: Dobro, svetničica, a kaj si mislila poprej, ko si rekla, da se gredo vsi ljubezen in politiko? Kaj si mislila s politiko?! (Stopi pred njo.)

DEKLA (ga odrine; a zatem, ko jo primer Vrtnik za roko, mu jo odtegne in ga udari s ključem): Ná!

VRTNIK (odskoči, a ko ga hoče znova udariti, jo zgrabi za zapestje in ji zvije roko na hrbet): Ha-ha, Julčka, bova pa zmolila drugačni rožni venec, takšen, kakor ga z mano še nisi molila! (Dekla se ga otepa, ali Vrtnik ji zvije še drugo roko: med rvanjem odleti iz dekline roke ključ.)

VRTNIK: Čakaj, ptička, niso ti še vse rože odcvetele, se bova pa drugje do konca pomenila! Čakaj, jerebička, kako bitro boš voljna ...! Čakaj, čakaj ...!

DEKLA (se za silo izvija): Franček! Za sveto božjo voljo, ljudje! Uh ...! Uh ...! Grdoba grda, nazarenska! (Vrtnik ji pokrije usta z dlanjo, jo dvigne ter jo napol odvleče in napol odnese skozi kuhinjska vrata, po vsej priliki v kamro. Sliši se ropotanje, dva ali trije deklini klici, Vrtnikovo preklinjanje — in potem nič več. Nekaj kratkih trenutkov prevlada tišina, zatem se sliši Kreflova govorica, dokler se ne pokaže nad vežnimi vrati Krefl, precèj bolj nasekan ko popoldne. Za njim pride Gočlov, ki ga pravzaprav potiska skozi vrata.)

KREFL: Grem ... Rekel sem, da pojdem ... in grem ... Vidiš, grem ...! Grem, ker vem, zakaj grem ... ker vem, zakaj je treba iti ...! Jaz, Gočl, sem kmet — in kmet ve, dobro ve, da je treba oblast spoštovati — vsako oblast! Kmet ima to v krvi, a jaz, jaz sem kmet — Krefl! Vidiš!

GOČLOV: Krefl, pustiva oblast in spoštovanje! Kaj bi imeli strah pred oblastjo, kaj bi se je balo — oblast, to smo zdaj mi ...!

KREFL (odstopi): Mi?! Kdo je zdaj ta mi? No, povej!

GOČLOV: Mi — ljudstvo!

KREFL (se zasmeje): Ljudstvo, ha-ha-ha ... Samo to mi še zdaj povej, če smo mi Krefli — ljudstvo?! Vidiš, jezik ti je prirasel!

GOČLOV: A kaj smo mi drugega?

KREFL: Vi, dà — vi! Vi, ki nam zdaj v skledo gledate!

GOČLOV: Krefl, ali vas je mene strah?

KREFL: Tebe? Ne! (Se zaziblje proti njemu.)

GOČLOV: Krefl, lezite, lezite — doma sva ...

KREFL (ga odrine): Doma? Tu? Ha-ha-ha ... Dragi moj Gočl, tu Krefl ni več doma! Ne, ni! Predaš grunt in že si odveč pri hiši. Kaj misliš, zakaj si je dal rajnki Gočl — tvoj stric, prekleto! — zakaj si je dal stari za živa zbiti krsto?

GOČLOV: Eh, stari je bil muhast.

KREFL: Nič ni bil muhast. Vedel je, predaj grunt in navadi se na šest desk! In stari se je začel vaditi ... Vidiš, jaz bi se tudi moral začeti vaditi. Moral bi si spraviti krsto, in zdaj, vidiš, bi imel kam leči. Ležal bi tam, pod streho, ko rajnki Gočl, in vidiš, počasi bi se navadil. Kmet, moj dragi, se vsemu privadi! Samo konja ne navadiš stradati, poprej ti crkne.

GOČLOV: Krefl, kaj bi mislil na deske in táke reči, prespali se boste in vse bo v redu. (Ga potiska proti izbi.)

KREFL (se upira): Ne, ne bo v redu, ker ne more biti v redu — grunt ne prenese dveh gospodarjev, to si tudi vi zapomnite, tudi vi drugi, Gočl! Je že tako ... Kakor hitro te odpravijo na zapeček, ta reč ni več v redu — bolje bo takrat, ko nas več ne bo. Vidiš, kako je zdaj. Zgornji grunt sem si rešil, obdržal sem stričevo, nisem hotel na zapeček — ali vidiš, zdaj pa sem šel ... — sem že tam!

GOČLOV: Sami ste šli v zadrugo.

KREFL: Sam. Ha-ha, sam ...! (Sede.) Dobro, šel sem sam ... Seveda, sam sem šel ... In ... tudi obesil se bom sam, kadar se bom sam hotel, ha-ha-ha ...

GOČLOV: Do jutra se boste streznili in ne boste se več obešali.

KREFL: Saj, ni mi treba verjeti, a jaz vem, kaj bom storil. Pijan sem, dobro! Vem, da sem pijan, alo Gočl, ne misli, da Krefl ne ve, kaj dela. Vse vem. Stari falot ve, kaj dela, a tudi ve, da nima tu več kaj iskati ... Če imaš ti, Krefl, nekje svoj konec, zakaj ga tudi kmetija ne bi imela? In vidiš, zdaj je prišlo do tega. Konec je s kmetijo, konec je s Kreflom ... (Zacmiha.)

GOČLOV: Težko je z vami, Krefli, tako kakor je bilo, ne bo nikoli več. Nič se ne bojte zaradi gospodarjenja — bomo že kako gospodarili, če bomo hoteli živeti.

KREFL: Jaz, Gočl, ne bom več gospodaril. Ti si tako misliš, ali to se ne dá. Da-dà, šel sem, ali jaz nimam tu kaj več iskati. Vidiš, jaz sem včasih gospodaril, čeprav so me činži priganjali in z mano gospodarili, ali to zdaj — z vami, to je zdaj drugače ...

GOČLOV: Eh, Krefl, še bova gospodarila ...!

KREFL (zraste): A kar se gospodarjenja tiče, Gočl, ne žali me! Tisto z gospodarjenjem in gospodarjem je bilo, a je minilo. Saj veš, kako je bilo pri oranju ... Vsi smo plužili, vsi smo gonili. Enkrat je plužil gospodar, enkrat hlapec; enkrat Gočl, a pri južini sva sedela oba za isto mizo. Dà, tako je bilo! Reci, če ni bilo tako? (Ga poteguje za suknjo, zatem se razjoče.)

GOČLOV: Da-dà, Krefl, vsi smo plužili, vsi gonili, le da ste vi zase, jaz pa za vas!

KREFL: Kaj sem vse sam pojedel?! Glej-glej, jaz sem delal zase, drugi zame. Tako praviš ti, Gočl? Saj, ti si Gočl ...

GOČLOV: A kaj bi se zdaj jokali, Krefl, spat pojdite!

KREFL: Spat? Spat pa ne. Spanje pride samo ... pride samo, ko ona s koso, nobenega ni treba klicati. A eno ti povem, ti pa misli, kar hočeš! Vidiš, ti si bil na boljšem, tebe vsaj grunt ni jahal. Enkrat je vsega konec. Enkrat Krefli, enkrat Gočli! Vidiš!

GOČLOV (se nasmehne): Dà, in tako, Krefl, bova znova skupaj pri južini in pri oranju. Ne, Krefl, nič ne bo konca ...!

KREFL: Tako? Da ne bo? Ne, ne bo! Ni več Kreflov in ne Gočlov, zdaj so prilezle podlasice na svetlo. Podlasice! Dragi moj Gočl, kaj bi midva? Midva sva garala, odkar sva prišla na svet. Zdaj pa je prišel eden, ki ni ne služil in ne gonil — Vrtnik! Podnevi se potegne, ponoči mesari — koža pa mu je vsak dan bolj gladka, vsak dan je dražja. Vidiš, Gočl, ta podlasica mi pije kri, vsem nam jo bo izpila! Jo je že začela piti ... (Zaškrta.)

GOČLOV: Krefl, tudi to bo minilo ...

KREFL (voljno proti izbi): Minilo bo, minilo, saj, minilo bo, dà, tudi z gruntom je minilo ... — ali tu, tu notri (se prijema za prsi) tišči. Veš, zakaj sem se napil? Ker me žalosti ... Od žalosti sem se napil ... (Prime za kljuko in zaškrtne z zobmi.) Slišiš, godejo in plešejo? Slišiš? (Zaškrtne in zacmiha.) (Skozi prikletna vrata pride Franček, na pol svetešnje opravljen, s klobukom in z bičem. Zagleda Krefla in obstane; sname klobuk in ga zažene na predalnik; videti je upehan, preko čela mu visijo potni lasje.)

KREFL (se ozre, se še enkrat zjoče, si obriše solze in razprostre roke): Hoj, Franček, kje pa si ti plesal? Ha-ha-ha ... (Se opoteče nekaj korakov proti sinu in obstane.) Da ne bodo še tebe zaprli, Juzleka so že. Ha-ha-ha ... Si videl, kdo bi si mislil — Juzlek je bil reakcija! Ha-ha-ha ...

FRANČEK (gleda odsotno po prikletu in se ne zmeni za očeta): Kje je dekla?

GOČLOV: Malo prej je bila tu.

FRANČEK: S kom?

GOČLOV: Z Vrtnikom.

FRANČEK (vzkipi): Kaj vraga — (Obmolkne, vzdihne, zažene bič na kredenco.) Zdaj mi bo še deklo speljal?!

KREFL (bi ga rad znova objel): Nikar se ne jezi, Franček, vse bo minilo. Jaz in moj grunt, ti in tvoj grunt ... O preljubi Avguštin ... Franček, nič si ne ženi k srcu, bo že kako. Poslušaj Gočla, kaj si je zmisli! Krefli, pravi, bomo še najboljši zádružniki, ha-ha-ha ...! Si ga slišal, falota? Nas že ima za norca ...

GOČLOV: Sami pravite, da ne kaže drugače ko v zadrugo ...

KREFL: Ne zameri, Gočl, če bi bili vsi ko ti — ali Vrtnik, vidiš, ta je vsega kriv! Če bi tega ne bilo ...

GOČLOV (počasi in premipljeno): Vrtnik, dà, Vrtnik ...! Ali poslušajta me, Krefla! Pri vas bi tudi brez Vrtnikov mleko izlivali, kaj bi se le toliko na Vrtnike izgovarjali ...!

FRANČEK (vzkipi): Gočl!

KREFL: Gočl, ne pregreši se!

GOČLOV: Ne bojte se, ne bom se — ali, Franček, naj se godi kakor se godi, tistega, kar je bilo, me bog obvarji! Ženim se, ne vem, bo kaj otrok ali ne — ali rajši, da bi pri Kreflih to prestajali, kar sem jaz, rajši bi jih ne imel!

KREFL: Tàk, kaj si prestajal?!

GOČLOV (počasi in z malo ihte): Krefla, tega, kako so se nosile pri Kreflovih pogače na mizo, pri peči pa smo kočarski otroci sline cedili po njih, tega, Krefla, kočar ne bo do smrti pozabil. Vrag vzemi ták svet!

KREFL: Tàk, tàk ...

GOČLOV: Da bi morala Tila za otroke pogače krasti, kot jih je moja mati — tega jaz ne bi prenašal. Vrag še po gruntih! Srečno ...! (Se obrne in naglo odide.) (Franček se dvigne, da bi nekaj povedal, a zamahne in sede.)

KREFL: Tàk, si ga slišal?

FRANČEK (nejevoljno): Slišal, slišal ...

KREFL: Odkar je bil pri hiši, nam je v skledo gledal! Vsi Gočli, vsi so nam v skledo gledali. Da-dà, enkrat Krefli, enkrat Gočli! Nam že svirajo ... Ha-ha-ha ...

FRANČEK (odide proti izbi, odpre vrata, a se koj obrne, jih zaloputne za sabo in dvigne roke): O ženska! Nana!

KREFL: Nana, dragi moj Franček, to ti je občutljiva ženska, ko mlada žrebica. Trdo boš moral napeti vajeti.

FRANČEK (se prime za glavo): Ne spravljajte me v blaznico!

KREFL: Franček, ti si še mlad kaj veš ti, kaj je ženska!

FRANČEK: O prekleta!

KREFL: Franček! Ne pregreši se!

FRANČEK: Do konca bi jo preklinjal ...!

KREFL: Moja je pokojna, ali ženske — Franček! — mame, matere, nisem nikoli preklinjal.

FRANČEK: Ah, šla je ...

KREFL: Pobegnila? Ha-ha-ha ... Če ti je prvič, ti prav gotovo ni zadnjič. Moja — bog ji daj dobro! — tvoja mama, je pobegala vsake kvatre.

FRANČEK: Ne brijte norcev, bolj ko me je zadelo, me ni moglo zadeti! Z onim je šla ...

KREFL: Kako si rekel?

FRANČEK: Oh, z onim, z Ludvikom!

KREFL (prizadeto): No, ali kako je zdaj to?

FRANČEK: Kako? (Zavpije.) Otroka bo dobila z njim!

KREFL: Si znorel? (Kratka tišina. Krefl séde, Franček seže po bičevniku in ga zvije.)

FRANČEK: Oh, vse sem storil za njo, rad sem jo imel ... Oh, ubil bi jo ...!

KREFL: Tàk, to sta ti storila? (Kratka tišina.)

KREFL: Veš kaj, Franc, ne ženi si k srcu! Na tem svetu bo tudi še to minilo.

FRANČEK: Oh, kaj veste vi, kako je to! Naj gre, naj jo vrag nêse, sem si dejal — ali zgrabila me je taka žalost, nisem si mogel več pomagati. Na pregel sem, usekal sem po kobili, vse do postaje sem sekal po njej, ali tam ni bilo nikogar več. Vlak je odpeljal.

KREFL: Bog ve, zakaj je dobro tako? Franc, tudi to bo minilo ...

FRANČEK: Preveč, preveč me žge ... (Stopi proti kuhinji, a se spotoma prime za glavo.) Oh, kobile nisem spregel! Kje se Jula obira? (Odide skozi prikletna vrata.)

KREFL: Franček, Franček ...! (Stopi k mizi in nagne ročko.) Nas že držijo, za goltance nas stiskajo ... Ta prekleti galjot ... in to vrtélo! O le počakajte, ni še konec vseh dni, Krefle še ni pobralo, ena slana jih ne bo stisnila! (Stisne pest, zaškrtne in zatem obstane sredi prikleta, ko da ne bi vedel, kam naj se dene.) (Vrtnik pride iz kuhinje.)

KREFL: Od kod pa si si ti pripel? Vrtiš se okoli hrama, ko da bi hodil v óglede.

VRTNIK: Krefl, tako se ne bova menil!

KREFL: Te znova vrti?

VRTNIK: Mene nič, pač pa je Krefle zavrtelo, počasno vas vrti.

KREFL: No-dá, če nas je zavrtelo, se bomo odvrteli!

VRTNIK: Nič se ne boste.

KREFL: Kaj se ne bi! Krefli, Vrtnik, smo bolj počasne sorte, a če se zganemo, potem gremo, gremo do konca. Jaz sem že v zadrugi, mene že imaš, Franček pa pride.

VRTNIK: No, Franček bo bolj težko hodil z gruntom v zadrugo.

KREFL: Premisli, dvakrat, preden zineš kaj takega!

VRTNIK: Sem že premislil. Drugi boste lahko še nocoj premišljevali, vi doma, Franček arestu. Tako je.

KREFL: Vrtnik! Veš, kaj si rekel?

VRTNIK: Krefl, od koga neki je dobil Juzlek dinamit?

KREFL (zaprepadeno, čez čas): Od koga? (Krefl ga samo gleda in kar nič ne pride do besede.)

VRTNIK: Da-dà, Krefli, to je vaše delo, tu je imel Franček prste vmes! (Krefl ne pride in ne pride do sape.)

VRTNIK: Kmalu, prekmalu bo vse očito. (Iz kuhinje pride dekla z daleč naprej čez čelo potegnjenim naglavnim robcem.)

VRTNIK: Naj vam ta pove, kaj je slišala in videla! No, Julčka, reci staremu! (Dekla hoče iz prikleta, a Vrtnik ji zastavi pot.)

VRTNIK: No, kaj sta si šepetala onadva pri kredenci? Juzlek in Franček?

KREFL: Jula kaj si videla? Resnico govôri! (Dekla potegne robec še bolj na oči, se otrese Vrtnika in mu domala uide.)

KREFL: Jula?! (Nekaj trenutkov tišina. Krefl napravi dva, tri korake za deklo, a pri vratih obstane, obrne se in se zazre v Vrtnika.)

VRTNIK: Molči, ko da bi imela sama prste vmes ...!

KREFL: Kaj je Juzlek kaj izblebetal? (Dekla odide.)

VRTNIK: Ne-ne, Krefli, ta reč z dinamitom ni zrasla sama v Juzlekovi glavi. Zrasla je v tisti glavi, kateri je bil dóm napoti. Vsak vrč se enkrat razbije — no, Krefli, tako ste se tudi vi razbili!

KREFL: Razbili ... razbili. Krefli smo se razbili! Glej, glej, živiš, piješ in ješ, znenada pa se razbiješ! Razbiješ se, pa te ni več, ne tebe ne grunta.

VRTNIK: Okoli nikogar ne bomo hodili z rokavicami, tudi okoli vašega Ludvika —

KREFL (vpade): Ne imenuj ga, galjota! Zadosti nam je storil.

VRTNIK: Ničvrednica je ničvrednica! Na, take snahe Krefli še niste premogli!

KREFL (stisne pest in stopi proti Vrtniku): Ponóvi kar si zinil, falot!

VRTNIK (zgrabi Krefla za zapestje in ga potisne proti stopnicam): Glej jo, svojat kulaško!

KREFL: Kdo-kdo pa si ti?

VRTNIK: Prekmalu boste občutili.

KREFL (proti njemu): Ti naj jaz povem? (Vrtnik potisne roke v žepe in se razkorači pred Kreflom.)

KREFL (mirno in počasi). Koga so dvainštiridesetega pri brodu pokali, a koga niso? Koga, kaj?

VRTNIK (zmedeno): Koga? (Jezno in grozeče.) Koga?!

KREFL: I-izdajalca niso!

VRTNIK: A kdo, kdo, mislite je izdal?

KREFL: Nikar ne izprašuj, sebi poglej v dušo!

VRTNIK: Se pravi-pravi, da sem jih jaz?

KREFL: Rekel sem, da ne izprašuj, ker veš sam dobro, kar ve cela fara!

VRTNIK: Cela fara ... Ha-ha-ha ... Jula! Jula! Tàk, Krefl, bova slišala, kar ve cela fara! (Pride dekla in se ustavi med vrati.)

VRTNIK: Jula, kaj se je zgodilo s partizani pri brodu? (Dekla molči in nateguje ruto na oči.)

VRTNIK: Si pozabila?!

DEKLA: Pokali so jih.

VRTNIK: Zakaj so jih? (Dekla molči.)

VRTNIK: No, povej!

KREFL: Prekleto, zabrusi mu že!

VRTNIK (ostro): Jula!

DEKLA: Nič ne bom rekla. Če bi jaz svoje povedala —!

KREFL (zavpije): Kdo jih je izdal? To povej!

DEKLA: Prekleti svet, ne norčujte se iz mene! Jaz bom svoje že povedala. (Se zasuče in odide.)

VRTNIK: Cela fara, ha-ha-ha! Dragi moj Krefl, ljudje bodo govorili, kakor bomo mi rekli!

KREFL (stisne pest): Podlasica! (Gre proti Vrtniku.) (Vrtnik potisne Krefla na ropotijo pod stopnicami. Krefl se počasi skobaca.)

KREFL: Tàk, tako si začel? Ti, o le počakaj! Tudi taki bodo prišli, ki bodo s tabo obračunali — podlasica!

VRTNIK: Mogoče mislite Ludvika? Ha-ha-ha!

KREFL: Ne spominjaj nesreče!

VRTNIK: Tudi tej kreflovski potuhi je odklenkalo. Tudi ta je mislil, da se bo nova oblast kar zamajala, ko je sapa potegnila. Vse vaše špekulacije, kako boste zadruge okoli prinašali, vse, vse je šlo po vodi! Zgnetli vas bomo ko gnide!

KREFL (zraste): Šlo je, vse je šlo, dà! Naj gre, če že mora biti tako! Ali eno ... eno ti povem (se pomika proti Vrtniku) — poštenja mi ni nikdar nobena stiska pobrala! Ostalo je, tu, tu (se udarja po prsih) je ostalo! In z njim, s tem poštenjem, pojdem tudi na oni svet! Tebe, tebe pa bom preklinjal, tudi na smrtni postelji te bom klel! Podlasica! (Vrtnik se zadenski umika in potem izgine.)

KREFL (se vrne na sredo prikleta, se zazre okoli sebe in obstane z očmi na vrvi, ki visi na stopnicah, bulji v njo in se zakrohoče): Na smrtni postelji?! Ha-ha-ha! Kdo bi čakal na njo? Kaj praviš ti, konoplja? Kaj? (Čez čas.) Le visi tam, le visi! Umreti, to je zadnje, za to je še vedno čas ... (Zamahne proti vrvi, se obrne, se zazre proti oknom — skozi katera se zasliši harmonika — in še enkrat zamahne.) Svirajte, svirajte, hudiči! (Odide k mizi, nagne ročko in spije do dna,) Viš, vse gre ... že leze ... — Vse bo pobral hudič, vse! Frančeka, Nano, grunte. In tebe, stari falot! Hotel si druge, a je prišlo tako, da so drugi tebe. Ha-ha, enkrat Krefli, enkrat Gočli! Enkrat Gočli, enkrat Krefli! Le da se je tokrat vse še enkrat na glavo postavilo. Prišla je ta zduha Ludvikova, prilezla je ta podlasica na svetlo in ... in oba sta nam pila kri. Frančeku, meni ... — vsem, vsem do zadnjega amena. (Se skloni in zacmiha.) Viš, Gočl, ti si Krefle z lepim, pa ti je mimo pokazalo! No-dà, mene si spreobrnil ... Spreobrnil, ha-ha?! Viš, mislil si, da si me, pa me nisi! Šel sem, viš, pa le nisem šel, zato ... ker tu notri (se udari po prsih) nisem šel. S Kreflom, Gočl, si nisi dosti pomagal, si ne bi dosti pomagal! Slepe miši sva se šla, ha-ha! Krefl, dragi moj Gočl, se bo takrat spreobrnil, ko se bo v jamo zvrnil! Krefl bo ostal Krefl do konca! S Frančekom, viš, s Frančekom bi se dalo kako drzgače, Franček je mlad — a tudi njega nisi obrnil ...! Nisi ga obrnil ...! Viš, zanj in za nas vse bi bilo dobro, če bi ga ... (Za cmiha.) Vse bi bilo drugače ... Franček, ta si je priklical drugačnega mojstra, mojstra, ki mu je bil drugače kos. Vrtnik je znal drugače napraviti, usekal je, napravil je revolucion! Usekal je ... in že nas jemlje, ha-ha-ha ... To, moj dragi, to je zdaj revolucion! Bali smo se ga, prišel je in zdaj je tu, nič se ne dá pomagati! Če bi le te podlasice ne bilo! (Vzkipi.) Ali. čakaj, hudič, tudi tvoj mojster bo prišel in ti vzel mero! Samo ... samo (zacmiha), Krefla več ne bo ... Ne, ne bo ga več! (Na pol zapoje.) Krefl — ne boš nič več vinca pil, boš v hladni zemlji gnil ... Vsaka božja stvar ima svoj konec na tem svetu ... (Vstane in zapoje.) Ne boš nič več vinca pil, boš v hladni zemlji gnil ... (Zagleda ročko.) Ho-oj, ne bo tako stari se ga bo še nakresal! (Dvigne prazno ročko in jo nagne.) Glej ga, pijanca, je že popito! (Pogleda okoli, z ročko v roki, ko da bi kaj iskal.) Hej, kje ste? Pijače na mizo! (Iz kuhinje pride dekla, z loncem mleka v rokah, ko da ni prišla zaradi Krefla, in zanese mleko v klet na stopnice.)

KREFL: He-he, mleka pa ne bom, tega, Jula, kar sama pij! Ne drži se ko pepelnična sreda! Ná, natoči no pijače! (Jo prestreže.) Vina, tistega od zida, za domače! Stori to, do ... do smrti se te bom spominjal ...! (Zacmiha.)

DEKLA (nejevoljna zaradi vsega, kar se godi): Frančeka iščejo.

KREFL (čez čas): Kdo ga išče?

DEKLA: Kdo? Tisti, ki so z Juzlekom šli. Dvakrat so že vprašali.

KREFL: Viš, tàk ...!

DEKLA: Saj —!

KREFL: Iščejo ga ...

DEKLA: Saj, prekleta takšna ženska — ona je vsega kriva! Delala bi naj, pa ji ne bi hodila ljubezen po glavi! Da ima svojega dedca, bi že lahko vedela! Zakaj pa ga je vzela? Lahko bi imela več pameti, zadosti je stara!

KREFL: Pokliči Frančeka.

DEKLA: Če pa se je še enkrat odpeljal za njo, čisto ob pamet ga je spravila.

KREFL: Nana, Nanika ...

DEKLA: Kaj bi jo pomilovali, samo nesrečo je prinesla k hiši.

KREFL: Ti, Jula, sama sva, ne zameri, če te nekaj vprašam. Ali je tisto resnica? Tisto, tisto zaradi dinamita?

DEKLA: Nič se ne bojte, bom že povedala, do amena vse bom povedala, samo na pravega naj naletim. (Stopi naglo v kuhinjo in zapre vrata.)

KREFL: Franček, viš, doletelo te je! Nana, Nanika, ne bi nam smela tega storiti, preveč radi smo te imeli ...! Nesrečni otroci! (Odide k mizi, postavi ročko na njo, se nasloni zahlipa in zajoče.) (Zunaj godba. Čez čas se potegneta skozi prikletna vrata Tila in Gočlov in sedeta na stopnice.)

TILA: Pusti me pri miru!

GOČLOV: Madona, Tila, nikar se no toliko ne oteplji!

TILA: Kaj svet poreče?

GOČLOV (se na pol ozre): Se Kreflov bojiš?

TILA: Kaj bi Krefli, ti imajo svojega direndaja čez glavo!

GOČLOV: Vije jih, vije, na vseh koncih in krajih jih drži. Zaklenkalo jim je ... vsem skupaj, s starim vred! Ali Tilčka, če bi bila pametna —

TILA: Jezus! Nekdo je tam ... pri mizi ... (Se izvije in plane iz prikleta.)

GOČLOV (za njo): Tilika!

KREFL (se je že nekaj časa dvigal za mizo, a očitno ni mogel priti do sape ter tudi zdaj ne more): Tàk, zaklenkalo nam je ... zaklenkalo ... Lahko je vam, hudiči, ki nimate gruntov! (Seže po ročki; ali ročka je prazna in Krefl jo na daleč odrine.) Viš, viš, še Juli — dekli se ni več zdelo, da bi mi natočila! Viš, revolucion je že v hiši, iz vseh kotov gleda! No, Krefl če noče Jula, si bo Krefl sam natočil! (Vzame ročko in odide do kletnih stopnic.) Dobro, da vem, kje je mokro pri pipi. Tam, pri pipi, Krefl ni še nikoli zgrešil. Ne, nikoli ... (Pred kletjo se ustavi, se ozre, zre nekaj časa v svetilko in zamahne.) Kaj bi z lampo? Pipo najde Krefl tudi v temi, še nikoli je nisem zgrešil ... (Odide po stopnicah in butne v kletna vrata,) Zaklepajo ... Tàk, hudiči, ključ so skrili! (Se zjezi.) Meni so ga skrili? (Začne razbijati po vratih.) Prekleti svet, tàk, zaklepati ste mi začeli! Tako, ročka, odslužila sva! Krefl je odslužil ... O ročka, ročkica, povej, če je svet že videl kaj takšnega? Kreflu so zaklenili klet! Žeja ga, vidiš, pa ni pijače zanj! Tudi tebe, ročka, žeja, pa moraš žejo trpeti! Z mano vred jo moraš trpeti! Obema so zaklenili klet ... Viš, revolucion! (Se razjoče.) No, če je že tako, če že mora tako biti, naj ga imajo, revolucion, midva se jim lahko tudi ogneva. Pojdi ročkica, greva počivat! (Se napoti po stopnicah na podstrešje.) Stari Gočl, stric tega kujona, je imel pod streho krsto, no, midva si je nisva pripravila. Ročka, ročkica ... — (Stopi na vrv na stopnicah in se zamaje.) Glej jo, konopljo, znova mi je napoti! (Brcne vrv, znenada pa se zakrohoče, se vrne po stopnicah, pobere vrv, se nasloni na stopnice in se zjoče. Potem napravi nekaj korakov po stopnicah, se ustavi, trešči ročko na sredo prikleta in odide z vrvjo v pravi p stopnicah. Na sredi stopnic se ustavi.) (Od zunaj se zasliši godba.)

KREFL: Svirajte, hudiči, svirajte! O le počakaj, podlasica, nikar se ne veseli, da bi se me znebila, ne misli si, da se te bojim — ko kost se ti bom zataknil! (Se zasmeje, znenada pa obstane in zaškrtne.) Da-dà, ti, Gočl, ti si nam zapel! Ti ... ti si tisti, ki se te je bati — skledo si nam obrnil! (Zaškrtne in stisne pest, zatem se začne jokati.) Krefl, greva ...! (Odide naglo po stopnicah in zatem odštorklja po podstrešju.) (Potem je nekaj trenutkov tišina, razen petja zunaj; zatem na podstrešju zaropoče, ko da bi se sesule in zaropotale deske.)

NANA (ogrnjena v črni pled, pride skozi prikletna vrata, se razgleda in odide kradoma, z negotovimi koraki preko prikleta do izbe; odrine vrata, stopi kak korak v izbo in pokliče): Franc! Franc! Franček! (Odide v izbo.) (Na podstrešju znova ropot, tokrat precej močnejši.)

NANA (plane iz izbe; prestrašena): Jula! Jula?!

DEKLA (na vratih iz kuhinje): Za sveto božjo voljo, ali nocoj ne bo miru?

NANA: Oh — Jezus, ali sem se ustrašila!

DEKLA (zagleda gospodinjo): Vsi križi pomagajte, jaz tudi!

NANA: Pod streho je zaropotalo, ko da bi se kaj podiralo.

DEKLA (se obrne in hoče oditi): Zaropotalo, zaropotalo ... Hódite po hramu, ko da bis strašilo.

NANA: Jula ali ni nikogar ...nikjer?

DEKLA: Kdo bi le bil? Stari je kolovratil tod okoli, preklinjal je in cmihal, ko da bi se mu pljuča in zadruga ne večno pokonci postavila.

NANA (potiho): Njega si videla?

DEKLA (se ustavi in jo pogleda): Koga?

NANA: Frančeka ...

DEKLA: Hm, po njem sprašuješ?!

NANA (naglo): Tako se bojim zanj ... Tako se bojim, da si ne bi česa storil ...

DEKLA: Smešno. Kaj bi si storil? Drugi, drugi mu bodo storili! Vrtnik že dolgo plete — zaprli ga bodo. Vse bo šlo.

NANA: Oh — Jezus, Jula, ne nôri!

DEKLA: Dóm je Frančeka obesil ...!

NANA (dekli; tiše): Jula, kaj, ali je resnica, kar govorijo?

DEKLA: Ko bom jaz spregovorila, bo vrtuljko odneslo. (Odide.) (Nana odide za mizo, zakrije obraz z dlanmi, sede in potiho zajoče. Zunaj preneha godba in se zasliši govor, po vsej priliki Vrtnikov. Nana prisluhne in si obriše oči, stopi k oknu in ga na pol odpre. V izbo se zasliši Vrtnikov glas in posamične besede: »Zadruga ... zádružni dóm ... kulaki ... Krefli ... Juzlek ...« Nana pripre okno. S ceste pride Franček. Nana se obrne in odreveni.)

FRANČEK: Oče! (Dvigne roko, ko da bi hotel ženo ogovoriti, a se zadrži. Stopi proti kuhinji in domala zavpije.) Kje je strai?!

DEKLA (med vrati, z dvignjenimi rokami): Za božjo voljo, dvakrat so te že iskali!

FRANČEK: Iskali? Kdo?

DEKLA: Kdo, kdo? Od milice so bili. (Hoče oditi.)

FRANČEK (jo prestreže): Kaj so hoteli?

DEKLA: Kaj?! Le kaj bi milica hotela?!

FRANČEK (s tresočim in negotovim glasom): Kaj pa ljudje? Kaj pravijo?

DEKLA: Kaj bi ljudje? Če bi govorili ljudje, ne bi Vrtnik!

FRANČEK: Jula, a ti?

DEKLA: Nič. Pride čas, rekla sem že (pogleda Nano), ko bom tudi jaz svoje povedala. (Se naglo obrne in odide.) (Franček stopi do stopnic, ko da bi hotel na podstrešje; ta čas nekdo butne nazaj v okno, da se na stežaj odpre.)

ŽENSKI GLAS: Zapírajte se, zapírajte! Odpríte, da boste slišali! (Smeh.)

VRTNIKOV GLAS: Naš zádružni dóm ... naša trdnjava ... stoji in bo stala kulaški in kreflovski sabotaži navkljub ...! Eden, Juzlek, že sedi, drugi še pridejo na vrsto! Juzlek je miniral ... Dobro, ali vsi tudi dobro vemo, kdo je bil tisti, ki mu je potisnil dinamit v roke ...

(Nekaj posamičnega ploskanja. Franček sede na stopnice, sklene roki in si podpre glavo.)

VRTNIKOV GLAS: Mi zidamo, oni nam rušijo ... Ali ljudstvo je trpelo, zato bo ljudstvo tudi obračunalo tako s kulaki kakor z njihovimi hlapci in deklami ... (Med vrati iz kuhinje se prikaže dekla. Nana stopi proti Frančeku.)

VRTNIKOV GLAS: Vsi v tisti hiši tam, vsi, od hlapca in dekle do gospodarja, vsi so enako sorte ...

DEKLA (z ihto): Ali mu ne bo nobeden stopil na jezik? Če mu drugi ne bo, mu bom jaz! (Odhiti.)

VRTNIKOV GLAS: Tudi tisti njihov Ludvik je pobegnil. imel je drugačno obličje, kakor ga je kazal. Tudi mene je nagovarjal, ali jaz, tovariši —

DEKLIN GLAS: Počakaj, ti svetnik, da jaz povem, kdo je koga nagovarjal ...! (Zunaj nastane kričanje. Franček plane k oknu, ga zapre in ga zagrne z zastori, zatem odide k stopnicam in sede. Nana si zakrije oči.)

FRANČEK (se znenada dvigne): Kje so oče? (Pogleda ženo in znova sede.)

NANA: Franc?! (Franček molči.)

NANA (pride k njemu): Franček, ne bodi tak! Tako nesrečna sem ...

FRANČEK: Nesrečna, strašno nesrečna ...!

NANA: Vsi smo nesrečni ...

FRANČEK: Da-dà, vsi ...! Zadosti si storila ...

NANA: Očitaj, samo očitaj! Jaz sem vsega kriva ...

FRANČEK: Tàk, se nisi odpeljala ...?

NANA: Ne, samo on se je odpeljal. Spričkala sva se ... Do kraja sva se spričkala ... Zaradi otroka, oh — Jezus!

FRANČEK: Se pravi, da je resnica?

NANA: Resnica je ...

FRANČEK (seže z rokami v lase in se zasmeje): Ha-ha-ha ...

NANA (hiti): Rekel je ... rekel je, naj ne misli, da ga bom z otrokom gnjavila. Tako je rekel ...

FRANČEK (čez čas): Vidiš, mene bodo pa zaprli.

NANA: Franc, nikar tako ne govori!

FRANČEK: Vidiš, mene bodo zaprli, grunt pa bo šel. Vidi, prav za to prekleto kmetijo sem se klal, ha-ha!

NANA: Oh — Jezus, ne muči me več!

FRANČEK: Ali misliš, da nam bodo grunt pustili? (Vzkipi.) To povej! (Jo grozeče in z obupom pogleda.)

NANA (se odmakne): Zakaj bi grunta ne pustili? Vidiš, vedela sem, da si v stiski, pa sem prišla. Tako ... tako si se mi zasmilil ...

FRANČEK: Zasmilil, ja?!

NANA: Ne bodi ko pelin! Tako, tako zatrdo vem, da bo še vse drugače, da bo vse to mimo ... Tako ... tako rada te imam, Franc.

FRANČEK (se dvigne): Za boga, Nana, prestani!

NANA: Ne zameri, Franček, ali jaz si ne morem pomagati. Zasmilil si se mi in naenkrat sem spoznala, da sem ti storila krivico. Iznenada sem si zaželela, da bi bilo enkrat vse to mimo, da bi bila sama in da bi se pogovorila. Nikar, nikar se ne jezi, jaz, jaz sem vsega kriva ...

FRANČEK (je medtem sedel): Eh, vsi, Nana, vsi smo krivi ... — za vse smo krivi ... Za Juzleka ... za Vrtnika — za vse to! Vidiš, zdaj, ko se je grunt zamajal, zdaj to vem ...

NANA (sede in ga objame): Nikar zdaj ne govôri o teh strašnih in groznih gruntih!

FRANČEK: Vidiš, vse bi bilo drugače, če bi bili takšni, jezlavi — glej, pa smo se v lapor zarili, krave klali in mleko izlivai, ha!

NANA: Ne ženi si zdaj tega k srcu. Vse se bo izravnalo, tudi zaradi grnta.

FRANČEK: Grunt, grunt ...! Eh, kaj bo rekel stari? Zapravili smo ga ... Tega ... vidiš tega, da bo Vrtnik po Kreflovih njivah gospodaril, tega stari ne bi prenesel, ah! Vidiš, milica bo prišla — ali mene eno preganja, eno me žre: ali bodo za vse to vedeli, kar me je martralo, kar me še martra? Vidiš, to me duši ... (Ta čas se odpro vrata in Gočlov domala da potisne v priklet Vrtnika; dekla prihiti tik za njima ter ju pred vrati odrine, da more mimo; pridejo Tila in drugi.)

DEKLA: Dá, nagovarjal me je, da bi proti Frančeku pričala! Reci, če me nisi nagovarjal! Ne misli, da se te bojim! Vse, vse bom povedala ...! Naj svet zve, kakšnega človeka imamo.

VRTNIK: Jaz, Gočl ...-

DEKLA: O, nič se ne boj, se bodo že našli ljudje in spregovorili, se jim bodo že razvezali jeziki. Sama se bom oblekla in pojdem v mesto! E, zakaj ne bi enkrat tam tudi nas, druge, poslušali?! (Vzame leščerbo s kredence in se odpravi proti stopnicam.)

VRTNIK: Kdo bo spregovoril? Kaj bo spregovoril?

DEKLA (se ustavi in napravi korak proti njemu): Kdo? Jaz — in drugi (pogleda proti vratom in proti oknu), vsi! Ne misli, da se te bomo návek bali? Dà, tudi tisto pri Dravi, pri brodu — s partizani, tudi tisto bo prišlo na svetlo! (Se obrne in odide p stopnicah.)

VRTNIK: Ali ... ali ... — (Se ozira, a ne dokonča.)

FRANČEK (se dvigne): Ták, pripli ste ... Saj sem vedel, da pridete ... (S težavo.) Naj vam jaz povem ... Poslušajte ...!

NANA (odrine moža): Jaz, jaz, bom spregovorila! Jaz bom povedala, kdo je Juzleka nahijskal in kaj sta naklepala — ti in ... Ludvik!

VRTNIK: Boste zdaj tem babam verjeli? Preklete!

TILA: Poglej ga, ženske preklinja! (Se zasmeje.)

GOČLOV: Kaj bi ženske?! Cela fara ti je svoje povedala, vsi ljudje vse vedo. Vsaka reč enkrat dozori. Tudi tvoja, Vrtnik, je dozorela. Vidiš (počasi), pa se je le obrnilo!

VRTNIK: Tovariši, protestiram ...!

NANA: Tu, tu sta stala, ti in Ludvik, in ga hujskala. Na hramu sem stala, tam gori, ko Jula zdaj.

FRANČEK: To se pravi, da mene ne bodo zaprli ...?

GOČLOV: Kaj bi zapirali, v zadrugo boš šel. za starim ...

FRANČEK: Ah, stari, kod te nosi? (Po stopnicah.) Šla bi pit ...!

DEKLA (na zgornjem delu stopnic; zakriči in pomoli leščerbo daleč proč od sebe): Jezus-nazarenski, pomagajte! Stari se je obesil ...

(Za hip tišina. Franček plane proti stopnicam, a se nekje na prvih deskah iznenada ustavi in se prime za prsi.)

(Zastor naglo pade)