Krek med nami
| Krek med nami Anica Lebar |
Objavljeno pod kratico A. L.
| |||||||||||||
Proso smo plele na njivi, ki meji na dve fari.
»Krek.«
»Krek?«
Vse smo dvignile glave, da ga vidimo. Saj se je toliko govorilo o njem tisto leto v naših krajih. (Bil je prvič na počitnicah pri svojem sošolcu, župniku S., kamor je potem redno zahajal za mesece, tedne, ali tudi samo za en dan ali eno noč.)
»To so pa naša dekleta! Bog vas živi! Pridne ste, če ste vse to-le danes oplele!« In se je ozrl po dolgih in širokih krajih za nami.
Nepričakovan je bil ta topel in čisto domač pozdrav. Niti odgovora mu nismo dale, le gledale smo v njegov prijazni, solnčni obraz in za njim, saj nas je nagovoril le mimogrede.
Tak je bil Krek prvič med nami ...
V kamniškem vlaku.
»Dober večer, gospod doktor! Pa ste se tako le v kot stisnili?«
»Bog daj, deklič! Moram, saj vidiš kaka gneča je. (Bil pa je ves oddelek prazen!) Ali se domov pelješ? Potem imava pa isto pot.«
Pripeljal se je bil isti večer z Dunaja in se kar naprej potegnil do D. — Razgrnil je razne dunajske liste po praznih klopeh: »Beri, deklič! Kar srce poželi!«
In sva molčala, zatopljena v časopise, mimo treh postaj. Potem sva spravila in me je vprašal:
»Ali greš peš od D. naprej, ali te pride kdo čakat?«
»Saj vozi 1. pošta.«
»A tako? Samo mraz bo, mraz!«
Tedaj sem ga pogledala: bil je v sivi ševijotasti obleki, kakor prej v jeseni; le tistega črnega slamnika ni imel, ki ga je »prinesel iz Švice«, ampak klobuk, toda nikakega površnika.
»Saj se boste prehladili!«
»Prehladil se ne bom, ampak zeblo me bo. Za ušesa se bojim, če mi zmrznejo.«
»Saj lahko jaz posodim kako ogrtačo; pošta mi pripelje veliko ruto in morebiti še kaj.«
»Dobro, za moja nežna ušesca!« in se je dobrodušno nasmejal.
L. pošta je imela tisto leto star, visok lovski voz s štirimi sedeži. Spredaj je sedel postiljon, zadaj potniki. Stala sva na poštnem dvorišču in čakala, da urede pošto.
»Gospod doktor, če hočete, to-le ruto vam lahko odstopim.«
»O, prav rad jo vzamem; zaradi mojih nežnih ušesc.« Zasmejal se je ter si jo začel ogrinjati. Res je ušesom posvetil prav posebno pozornost.
V tem je bila pošta gotova. Sedli smo vsi trije na voz. A Krek si je privoščil vse tri! Zažgal je cigaro, pritisnil klobuk, palico pa postavil pokonci ob rami, da se je ob luninem svitu svetila okovana špica:
»Če nikoli, bodo ljudje rekli: nocoj pa l.ška pošta »šub« pelje!«
In smo šli po dunajski cesti proti Črnemu grabnu ...
A Kreku tisti večer niso ušesa zmrznila.
Na večer sv. Petra in Pavla 1914 smo sedeli pred župniščem na B. Velika družba nas je bila, saj se je pri Kreku ustavil vsak na krajši ali daljši razgovor. Živahno je tekel razgovor, ko pride iz vasi nekdo in pove: »Nadvojvoda Franc Ferdinand je bil v Sarajevu umorjen; brzojav je prišel na pošto.« —
Splošen molk.
Prvi je spregovoril Krek s poudarkom v kretnji, da so se zasvetila njegova očala v mraku:
»To je začetek vojske ...«
Vsi smo se molče spogledali in se razšli.
»Lahko noč in Bog nam pomagaj!« je edini Krek izpregovoril.
Drugo jutro se je s prvim vlakom odpeljal, kamor ga je klicala skrb za ljudstvo.
Med vojno. Na B. je bila nastanjena odhodna kompanija Poljakov. Vadili so se pa po bližnjih bregeh, ne meneč se za sneg, ki je padal v velikih kosmih. Vsi mokri in premraženi so prihajali v stanovanje; pri edini peči se niso mogli vsi posušiti. Krek jih je gledal iz svoje sobe in zaklical proti naši hiši, ker me je slišal v drvarnici: »Deklič ali imaš kaj prostora v kuhinji za fante? Glej, kako so mokri!«
»Tudi jaz sem že mislila na to. Naj le pridejo! Saj so menda dostojni!«
Zaklical jim je poljski, naj se gredo k nam sušit. In so prišli nekaj mladih, več pa starejših ter so posedli okoli ognjišča in razobesili mokro obleko okoli ognja. Kmalu je prišel Krek. Kakor, da jim hoče nuditi še zadnjo tolažbo pred odhodom na bojno polje, je začel govoriti v mili, blagodoneči poljščini o vsem: o domu, o ženah, o otrocih, in ko jih je po teh uvodnih vprašanjih že imel popolnoma zase, govoril jim je potem o Bogu in božji previdnosti in mnogim je zablestela solza v očeh.
Med tem časom sem pripravila lipov čaj. Vsi lonci in lončki, sklede in skledice so prišle ta večer do veljave.
Tudi Krek ga je izpil merico in se zahvalil poljski »dziekuje.«
Tri ure smo se sušili, treba je bilo misliti na počitek. Poljaki so se zahvalili po poljskem običaju, da so mi kleče objeli kolena.
Krek se je obrnil k meni: »Dekle, tako se ti jaz ne bom zahvalil. Pred Bogom klečimo, ali ni res?«
In je odšel.
Drugi dan bila je nedelja, je maševal vojakom in jim govoril evangelij in kratko pridigo v poljskem jeziku.
Ko so odhajali iz cerkve, so govorili: »Debroč boga starego jest wielka!« (Dobrota starega Boga je velika.) Najbrž je bil to moto Krekovi pridigi.
Pa tudi Krekova dobrota je bila velika. V drugem letu vojne je bilo. Nesreča beda, revščina, jok in obup so si podajali roke.
Zopet se je pojavil Krek med nami. Zresnil se je bil v teh dveh letih in je molčal, mnogo molčal. Le, kadar je veljalo tolažiti, je govoril, rad in čudovito lepo govoril. In so prihajale matere in žene po nasvet, tolažbo. Nekatere so ga prosile, naj piše zanje pisma možem in sinovom na bojno polje, a vse te je napotil k meni. »Ti piši, ženska si, boš bolj zadela. Za mano bi tudi ne znali brati.« (Pisal je res nečitljivo.)
Poleg duhovnih dobrot pa je izkazoval tudi telesne baš tem ženam in materam.
In prigodilo se je in to ne enkrat, da je od takega razgovora vstal in stopil k svojemu prijatelju: »Ti, župnik, posodi mi, saj ti vrnem!«
Ali se še spominjate, žene, matere?
Še enkrat je bil med nami ... Takrat ni prišel k nam, morale smo me k njemu. V Škofijskem dvorcu je ležal ... In prišlo nas je mnogo, mnogo —. Nismo se dogovorile, a vse smo se našle ob njegovem mrtvaškem odru. V zgodnjih urah smo prihajale: delavke, na poti v tovarno, služkinje na poti na trg, dijakinje mimogrede v šolo, učiteljice na svojem poklicnem potu, žene in matere s svojimi otroki. Tiho smo stale in klečale ter govorile ž njim molče ... Kaj zato, če je bila rakev zakrita! Videle smo ga kljub temu prav kot nekdaj pri naših predavanjih, tečajih, razgovorih ... Cule smo njegovo živo besedo: »Dekleta, to drži kot amen v očenašu,« s čimer je navadno sklepal utemeljevanja o ženskih vprašanjih v naših društvih.
Vse besede, ki jih je kdaj govoril o visokem pojmu in pomenu žene, o vzvišenem poklicu matere in ženske sploh, so vstale pred nami. Ali so bile samo besede? Ali ni v vsem svojem življenju tudi praktično zastopal teh trditev? Ali ni zavoljo njih, prav zavoljo njih toliko trpel? — Ali si nas čul, Evangelist, ko smo Ti ob Tvoji krsti zatrjevale: »Me, žene in dekleta, ki si nas vzgajal na veliko prihodnost našega naroda, me nismo nikdar, niti za hipec podvomile o Tvoji nedolžnosti, ko so mnogi metali kamenje nate!«
In čudno! Ni nam bilo dovolj, da smo ga obiskale le enkrat. Zopet in zopet smo prihajale, trikrat, štirikrat. Ves dan in pri vsem delu smo živele pod silnim vtisom njegove izgube. Prihajale smo, kadarkoli smo si domislile kakršnegakoli naročila, ki ga nam je kdaj dal, da ga še enkrat premislimo v njegovi poslednji navzočnosti. In v tistih kratkih obiskih nam je marsikaj postalo jasno, za kar smo dotlej vedno čakale njegove odločitve, njegovega nasveta: postale smo odločne in samostojne, prav po njegovem izreku:
Tedaj smo sklenile, prav pri njegovi krsti, da izvršimo tudi dekleta in žene testament, ki ga je dal vsem, vsem »ki so seme izkrvavelega naroda«, da se združimo v močno organizacijo na trdnem in neomajnem katoliškem temelju.
Videl si nas, Evangelist, ko smo Te spremljale na zadnji poti; vidiš nas, ko prihajamo na Tvoj grob po Tvojih nasvetov.
Ali vidiš tudi naše delo, ki ga po Tvojem naročilu vršimo med našim ženstvom. O, Evangelist, blagoslavljaj naše delo med tisoči in desettisoči naših deklet, ki jih v Tvojem imenu zbiramo pod katoliškim praporom! Čutimo, da je Tvoj duh med nami ...