Kresna noč, bajna noč

Kresna noč, bajna noč ... Josip Premk

Izdano:	Slovenski narod 22. junij 1912 (45/141)
Viri:	141
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kristina in Mira sta bili prijateljici. Kristina je bila nekoliko večja, čudno zamišljenega in bledega obraza s sanjavimi, skoro plašnimi očmi in ozkimi drobnimi ustnicami, ki jih je pri govoru večkrat napela v Ijubko šobico. Mirino lice pa je gorelo kakor roža v julijskem solncu, oči pa tako zagonetno globoke in prošeče, kakor da nosi v njih vso svojo lepo, mlado dušo. Tako sta se seznanili bogve kdaj, ampak videlo se je, da sta rojeni druga za drugo: Če so se srečale njune oči, je bilo v pogledu samo soglasje in nikoli se ni zgodilo, da bi omračila nujne misli kaka težka nesorodnost. Tako sta se ljubili Mira in Kristina v trdnem prepričaju, da si ostaneta zvesti do pozne starosti.

Tako sta sedeli tisto popoldne na samotni klopici visoko gori v tivolskem gozdu in razmišljali na dolgo in široko, kako bi uganili svojo srečo ...

»Morda pa je le res, da je kresna noč polna čudnih moči,« je dejala Mira in se nekako zamišljeno zagledala v košato vejevje, ki je branilo solnčnim žarkom do njenega nežnega obraza.

Kristina je skomignila z rameni, pa pogled je pričal, da ji ta misel ugaja.

»Mogoče,« je pomislila – »ali vsakemu menda ni dano, da bi se mu razodela bodočnost ...

Mira je nekoliko pomolčala, nato pa je pogledala Kristino zaupno in se nasmehnila.

»Moja mati je pripovedovala, ko sem bila še majhna –«

»Zdaj si pa velika,« jo je poredno prekinila Kristina – »no, le povej!«

Mira jo je lahno stresla za uho, potem pa je nadaljevala:

»Takole zvečer, posebno pozimi, ko smo sedele vse štiri sestre: Elza, Tončka, Berta in jaz – pri mizi ali ob peči, pa nam je pripovedovala mati, da mi, mestni otroci, ničesar ne vemo. Veš, ona je iz dežele, pa nam pravi večkrat še zdaj, da smo vse skupaj neumne gosi.«

»In ti to pretrpiš?« se je zavzela Kristina – »Hu! Glej, moj oče je okrožni stražmojster, sabljo ima in revolver, pa se ga prav nič ne bojim! No, pa povej, kaj je pripovedovala mati.«

Mira je nekoliko pomislila, kakor da zbira v duhu materine besede, na to pa je pričela živahno:

»Mati je dejala, da ožive v kresni noči vsa drevesa, še rože se pogovarjajo med seboj in kdor je nedolžen lahko sliši vse to in še več.«

»Ko bi bilo to res ...« je zavzdihnila Kristina in povesila oči, kakor da jo muči bogve kaka bol.

»Ti bi poizkusila?«

»Bi, ali ti mar ne?«

»Mogoče ... ampak če nisem brez greha?« »To veš vendar sama najbolje,« se ji je zasmejala Kristina.

»Moj bog, ko bi vedel človek kaj je greh in kaj ni?« je pomislila Mira nekako v skrbeh. »Glej, prejšnji mesec sem vsak večer lagala materi, da hodim v cerkev k šmarnicam, pa sva hodili v Tivoli na promenado ali pa k Zalazniku na torte.«

Kristina je napela ustnice v tisto hudomušno sobico in je stresla z glavo.

»To ni greh, to je še zasluženje: Večerni hlad in torte, to je telesno krepčilo, v cerkvi pa je zatohlo, torej – nezdravo. Ako nimaš drugega pregreška si še vedno nedolžna.«

»Dobro,« ji je pritrdila Mira. »Ampak mene nadlegujejo včasih tudi skušnjave.«

»Kakšne?« jo je radovedno prašala Kristina in se primaknila k njej še bliže, kakor da se boji preslišati vsako najneznatnejšo besedico.

»Različne,« je odvrnila Mira in obrazek ji je zardel v temni rdečici. »Veš, takole zvečer ...«

»Ko greš proti domu?«

»Ne, pozneje! Vedno sicer ne, včasi zaspim zelo hitro, pa pridejo zopet večeri, ko spanca ni in ni ...«

»In takrat misliš nanj!«

»Na koga?«

»I, no – ne delaj se vendar nevedno. Na Vladimirja vendar!«

Na Mirinem obrazu se je pojavila lahna jezica.

»Meni je do Vladimirja prav toliko kakor tebi do Milka,« ji je odvrnila odločno.

»Na koga pa torej?« je postajala Kristina bolj in bolj radovedna.

»Na nikogar – ampak tiste čudne misli pridejo, da sama ne vem kako. Ležim v postelji, gledam v temo, pa pričnem premišljevati, kako bi bilo, če bi me kdo naenkrat silno poljubil. Veš, tako silno kakor v »Beračevih skrivnostih« Strnad ...

»Samo enkrat poljubil?« je povzela Kristina in videlo se je, da bi ona ne bila zadovoljna samo z enim poljubom.

»Kolikrat bi hotel in ... in ... veš, da bi mi povedal kaj lepega, da bi slonel na mojem zglavju in – da bi me imel zelo rad ...

»Kdo?« je radovedno povzela Kristina in oči so se ji pričele skrivnostno iskriti.

»Kdorkoli že,« ji je odvrnila Mira – »ampak oči bi moral imeti črne in tudi lase, obraz pa bled – in govoriti bi moral lepo kakor pesniki ...«

Kristina je nekoliko pomislila, nato pa jo je pogledala ljubeče.

»Morda ti je namenjen prav tak, kdo ve. Glej, nocoj je kresna noč, kaj ko bi poizkusili uganiti svojo srečo?«

»Da bi šli v gozd in prisluškovali?«

»No, da!« ji je pritrdila Kristina. »Toda skupno ne. Vsaka naj gre na svojo stran, in ko izveva, kaj naju čaka, se vrneva zopet na določeno mesto.«

»Toda taka tema in gozd, saj bi se lahko zgubili in zablodili bogve kam.«

Kristina se je zagledala v tla, potem pa se je dotaknila s kazalcem belega čela in je odvrnila premišljeno:

»Brez strahu! Tej nevarnosti pa se kaj lahko ogneva. Vsaka prinese seboj dolgo vrvico, ki jo potem omotava okrog nekega drevesa in potem odideva vsaka na svojo stran. Vrvice seveda ne smeš izpustiti in nazaj grede jo navijaj zopet lepo v klopčič, pa prideš gotovo zopet natanko na kraj, kjer sva se ločili. Prav tako storim tudi jaz in izgrešiti se ne moreva na noben način.«

Mira je bila s predlogom zadovoljna. Dogovorili sta se, da prideta zvečer na isti kraj in potem sta vstali in smehljaje odšli.

Komaj pa je ugasnila tam na ovinku njuna svetla obleka, je stopil izza kostanja, ki se je košatil čisto blizu tiste samotne klopice, študent Vladimir, ves rdeč in zaripljen, kakor da je dolgo časa težko krotil svoj smeh.

Pogledal je naokrog, kakor da si hoče natanko zapomniti tisti kraj, nato je odšel v nasprotno stran s sila zadovoljnim obrazom.

Zvečer je gorela na nebu zvezda pri zvezdi. V daljavah so se svetili vrhovi gričev in gor, kresovi so metali svojo krvavo luč visoko po nebu, da se je videlo, kakor da preti tam iz daljave nešteto gorečih oči. Noč je bila mirna, neka gluha tišina je skrivnostno počivala nad gozdom, da je Miri nemirno tolklo srce, ko sta dospeli s Kristino do tistega kostanja okrog katerega sta omotali vrvico in se potem počasi oddaljevali druga od druge. Stopala je pazno, a roke so se ji tresle, da je nerodno odvijala klopčič, ki ga je stiskala v desnici, zdelo pa se ji je, da sliši za seboj neke korake, pa dasi se je že parkrat ozrla, ni videla ničesar. Ko je prišla že precej daleč, je sedla v travo in pridrževala celo dihanje, da bi slišala natančneje, če ji resnično kresna noč kaj razodene. Takrat je začula čisto za svojim hrbtom zamolkle besede:

»Glej, dušica, jaz imam bledo polt, vse kakor hočeš ti, črne lase in črne oči in govorim kakor pesnik!« 

Takoj nato je začutila na ustnicah vroč poljub in vsa zmedena in brez moči si tisti hip ni mogla kaj, da bi mu ne darovala bele lilije ...

Nad njima pa je šumelo drevje, kakor da se pritajeno in poredno smeje ...