Kresna noč (Maja Klas)
| Kresna noč Maja Klas |
| |||||||||||||
V lesku kresnih zvezd se gode čuda! Praprot zori, in zakladje cveto in čarovnice jezdijo v vas k hudiču.
Marušica je bila zalo dekle. Bila je rdeča in zdrava, kot jabolko gladkih lic in kot hruška napetih in okroglih nedri. Tekala je drobno kot božja pastaričica po gajih in dobravah, in bila je bistra in sveža kot postrvica v zelenem tolmunu pod senčno jelšo. Za botro pa je imela staro Marušo, ki je bila rjava in siva, razoranih lic in suha in nerodna kot motovilo. Pri hoji je godrnjala sama s seboj in krampala po cesti, da je še kamenje jezno škripalo nad njo.
Prišli so pa v deželo kresni, dnevi. Na belih konjih so privihrali vsi zlati in mladi, z rožami za klobuki, z bliski in zarjami za pasom. In takrat je Marušica šla obiskat svojo botro Marušo. V stari in podrti bajti pod lesom je gostovala in črn petelin ji je delal druščino. Jeseni so hodili polhi k njej v vas in pozimi sove.
Marušica stopi k njej v bajto in pozdravi: „Dober dan, botra Maruša! Hleb kruha sem ti prinesla in latvico kislega mleka."
Botra Maruša pa je bila hudo gluha. Ako bi kdo s puško ustrelil na njeno uho, pa bi še ne slišala.
„Oho", se zasmeje Marušica, „kaj pa je to!"
Zakaj, čudne stvari je pričenjala Maruša. Dekle se je skrilo za duri, in poslušajte, kaj so videle njene oči!
Umazano in staro metlo je držala baba v rokah ter jo drgnila z mačjim repom, ki ga je namakala v gosti, črni in smrdljivi tekočini. Zraven je spregovarjala čudne besede, kakor jih Marušica še ni slišala, in ko jih je poskusila izreči, se ji je hotel zlomiti jezik.
Maruša je praskala s peto in šarala kljuke po skrivljenih in zveriženih tleh ter se priklanjala razbitemu loncu, polnemu saj in čudnih duhov.
Marušica jo je gledala z velikim čudom in strme je uganila: „Aha, moja botra je čarovnica. Nocoj je kresna noč, in gotovo bo pojahala z metlo na Krim."
A ni se prestrašila niti malo, zakaj bila je srčna deklica.
Vstopila se je za botro in zakričala na njeno uho: „Kaj pa delaš, Maruša?"
Ali se je prestrašila stara botra! Metla ji je padla iz rok, razprostrla je roko in toliko da ni telebnila na tla. Gledala je Marušico z grdimi in sovražnimi očmi, a ona se ji je zasmejala: „Oh, ljuba botrica, kako si bila špasna! Ali brusiš metlo za zvečer?"
Maruša je bila presenečena. A razumela je vse, kar je rekla Marušica. Gledala je na njene ustnice, in je lahko vse razbrala.
„Kaj pa vendar govoriš, Marušica?"
Zakrohotala se je baba, a Marušica si je mislila: „Ne boš, grda vešča! Rajši bom jaz tebe prav pošteno potegnila za nos." In zasmejala se je ter veselo dejala: „Nikar ne taji, botrica! Saj sem tudi jaz čarovnica. Ha-ha-ha!"
Maruša je bila še bolj presenečena.
„Ovba! Česa ne poveš", je ostrmela in zazijala. Pozabila je celo zapreti usta.
„V resnici, botrica! Čarovnica sem, in zato sem prišla k tebi, da bi zvečer skupal pojahali na Krim. Meni se je zadnjič zlomila metla, ko sem mešala točo nad našo vasjo in je Jernejev Jernejček metal jagode s paternoštri v oblake."
Maruša je grozno strmela. „Vzemi me, vzemi s seboj, draga botrica! Nocoj bo lepo na Krimu. Plesale bomo in se gostile in dosti lepega bomo videle in izvedele."
Maruša je še zmeraj strmela, a potlej se je dala prepričati in pregovoriti.
Ko se je storil globok mrak, sta se sešli Maruša in Marušica v gostem ločju in vrbju za Ljubljanico. Zajezdili sta metlo in hopsasa, hej! Vzdignili sta se, zaplavali, švignili nad drevje, in šlo je nad Barjem, kjer so kurili kresove ižanski pastirji, proti Krimu. In ni še bila deseta, ko sta bili na vrhu, in je vsa gora že gomozela samih čarovnic in vešč. Lasje so jim vihrali kakor griva divjim kobilam, rezgetale pa so grje od razdraženih žrebic.
Maruša se je takoj pomešala med to druhal, med peklenske svoje prijateljice in tovarišice. Marušica pa se je skrila za brinov grm in odtam je s studom opazovala počenjanje pijanih in zavrženih čarovnic. Nekatere so imele kozle s seboj in so jih še naprej jezdarile po hribu, druge so se metale in trkale z njimi, da se je ogenj kresal in so letele iskre od trdih butic.
Ob enajstih je privihral hudič med svoje izvoljene neveste. Pripeljal se je na mlinskem kamnu, v katerega je bilo vpreženih dvanajst črnih konj. Takoj po njegovem prihodu so se tudi zadnje čarovnice, ki so se zakasnile, nalik ogromnim sovam spustile iz oblakov.
Začel se je ples vrhu Krima. Kruljave in brezzobe vešče so se vrtile kot ptičji strovi na prekljah in Marušica, ki se je še zmeraj skrivala za brinovim grmom, se je morala včasi naglas zasmejati. Pri tem je zgrabila za bedro svojo botrico, ki je ravno plesala s hudičem mimo nje in oba sta se zvrnila po tleh.
Grdo je zaklel peklenski poglavar in zagledal Marušico. Takoj so mu šla usta na pohoten smeh, zasvetili so se mu zobje v ognjeni sapi, skočil je k njej ter jo vlekel na sredo veselega raja.
„Babe, domov se mi spravite, drugače vas nažgem z razbeljenim korobačem."
Divje je zarjul, in čarovnice so odvršale s plahim godrnjanjem. Marušica je ostala sama s hudičem.
„Veliko veselje te čaka, dekelce lepo. Najprej plešiva, potlej pojdeš z menoj."
Ali Marušica ni bila mlada rojena, niti ni bila od včeraj, temveč je bila prebrisano dekle. Začela se je ruvati s hudičem in tako spretno mu je podstavljala nogo, da ji ni mogel blizu. Že je začelo solnce temkati izza Krima, in tega se je ustrašil hudič.
Z eno roko je držal Marušico, a z drugo je zgrabil hudomušno solnce za okrogli vrat in zlato srajco. Tako močno ga je tiščal in davil s svojo črno pestjo, da je v tem trenotku vse zardelo, in rdeč odsev se je kakor plameneča zarja raztekel po obzorju. Zableščali in zagoreli so jutranji oblački, in vsa rožna je bila nebeška poljana, in lesovi so se dramili iz sinjih sanj. A solnce je vroče žarilo, in hudiča je začelo peči v roko. Cvilil je in plesal po eni nogi, od bolečin je vpil, a kljub temu ni izpustil ne Marušice in ne solnca. A tisto jutro ni bilo srečno zanj, zakaj tudi solnce ni odjenjalo, in je sililo na nebo z močjo čvrstega fantiča in zmeraj širje se je smehljalo njegovo lice. Ni preostajalo drugega hudiču, kakor da ga je izpustil, in solnce se je vzdignilo in zaplavalo zmagonosno nad obzorje.
In vsenaokoli se je razlila jasna in vedra svetloba, kakor da so se odprla nebesa, in je zastrmelo božje obličje iz zarje. Hudiča je oblila ledena zona, prešinil ga je obupen strah, izpustil je Marušico in si zakril obraz pred plameni božjega jutra. Zacepetal je z nogami, se grdo zadri od same togote in se prekucnil z glavo navzdol v sivo in gosto meglo, plavajočo nad ljubljanskim barjem. Marušica pa se je veselo vrnila domov.