Odpre glavni meni

Wikivir β

Kresnička in njena lučka

Kresnička in njena lučka
Julia Doria
Spisano: Pretipkala iz Julia Doria 2007, Valentina M.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Majcena kresnička Sija je živela na prostranih travnikih ob robu gozda. Podnevi je počivala med mehkimi, zelenimi listi, prav pod pisanimi cvetnimi glavicami. Ko se je zvečerilo, je kresnička Sija prižgala svojo lučko in letala naokrog. Njena lučica se je bleščala v večernem mraku. Prav nič je ni bilo strah! Le zakaj? Ko je na zemljo padel mrak in so na nebu zasijale prve zvezdice, se je naša kresnička šele dobro prebudila. Srečala je netopirčka Tinčka, ki je s svojimi bratci izvajal akrobatske prelete nad zaspanimi cvetlicami. Fijuuuuuuuuuuuu in že so bili daleč stran, Fijjjjaaauuuuuuuu pa so spet nazaj.

»Oj, kresnička Sija, se greš lovit z nami?« je predlagal netopirček Tinček.

»Ne, hvala. Saj sem se komaj zbudila. Igrajmo se raje skrivalnice!« je rekla kresnička.

»Skrivali se bomo zjutraj, preden posije sonce,« so ji razigrano odgovorili netopirčki.

»Ko se zmrači vendar vadimo prelete! In danes sije polna luna, tega ne smemo zamuditi,« je zaklical Tinček in pohitel za svojimi bratci. Netopirji so zelo igriva bitja!

Mali kresnički Siji ni bilo nikoli dolgčas. Prižigala in ugašala je svojo lučico. Kako je bilo zabavno. Prav takrat je mimo priletela nočna metuljčica, ki so jo klicali vešča Berta. Kresnička Sija se je zelo razveselila, da se bo končno lahko igrala skrivalnice.

»Vešča Berta, igraj se z mano,« je prosila kresnička.

A Berti se je mudilo k velikemu, dišečemu grmu, kjer so se zbirali nočni metulji.

»Ne morem se igrati s tabo, Sija! Danes se je razcvetel grm metuljnik, vsi moji prijatelji so že tam,« se ji je prijazno opravičevala metuljčica in poletela k nočnim metuljem.

Kresnička pa je prižigala in ugašala svojo lučko in še naprej raziskovala travnik, na katerega je svetila polna luna.

»Le kdo se bo igral z mano?« je tiho zašepetala.

»Zakaj pa se ne igraš s kresničkami?« se je zaslišalo nekje iz drevesa.

V votlem deblu je sedela sovica Minka, ki je hotela potolažiti malo kresničko Sijo.

»Saj cel večer nisem srečala niti ene kresničke. Daj, igraj se z mano!« je prosila Sija.

»Kresničke se igrajo na drugi strani potoka, poglej kako se svetlikajo njihove lučice! Pohiti k njim! Mene čakajo sove, ki so se zbrale na visoki veji. Veš, danes ima moja teta Silva rojstno noč,« je rekla sovica Minka.

»O, hvala za nasvet! Minka, lepo se imej,« je zaklicala kresnička Sija. Zasvetila je z lučko in že je odhitela na drugo stran potoka.

Kresničke so se razveselile svoje prijateljice Sije. Prižigale in ugašale so lučke in se skrivale med mehkimi travicami. Prileteli so netopirji in s frfotanjem krilc pozdravljali razigrane kresničke. Tudi nočne metuljčice so prišle na rajanje ob polni luni, da je bilo bolj veselo, so se pridružile še sove. Okrogla luna se je smehljala na nebu, sijale so zvezdice, na travniku pa so žarele majcene lučice, tam, kjer so se igrale vesele kresničke.