Kresničke
| Kresničke Ivo Frbežar |
| |||||||||||
Tudi v svet kresničk je prišla zlatorumena jesen in z njo zoprna megla. In kresničke so se, kot vsako leto, zbrale sredi vasi. Ata Kresnič je splezal na sod, pogledal na levo in na desno in resno dejal:
"Prijateljice, prijatelji, mislim, da moramo obleči naše svetleče obleke, ki nam jih je pred leti izdelal krojač, in iti na delo." Zbrane kresničke in kresnički so mu navdušeno pritrdili in prikimali. Mali kresniček z razkuštranimi lasmi je dejal:
"Očka, komaj čakam, da gremo zopet v človeški svet. A veš, da mi je že kar dolgčas po ljudeh, še posebej po otrocih."
"Da, da, sine, dolgčas je. To poletno sonce in brezdelje je tudi mene skoraj uničilo. Komaj čakam, da oblečem svetlo obleko in grem med ljudi."
"Očka," je spet dejal Mali kresniček, "mislim, da bom obiskal Mihca, ki sem mu lani pomagal."
"Prav misliš," je dejal očka.
"Katero boleko si boš izbral?"
"Letos bom Ježek, te obleke še nisem nosil. Mislim, da bom Mihcu najbolj všeč prav v njej. Tud najbolj široka je, veš. Najbolj se sveti od vseh. Kaj pa boš ti oblekel?"
"Kužka," mu je odvrnil oče.
"Ta najbolje pazi. Nobenega šoferja ne spusti z oči, za divjake pa ima posebej občutljiv nos."
"Jaz se bom preoblekel v Slončka," je zavpil Debeli kresniček, ki je prisopihal izza vogala bližnje hiše.
"O, Debelinko, saj ta ti bo še komaj prav," ga je hudomušno zabil Mali, "ko si tako okrogel."
"Pih, pih," je pihal Debelinko, "jaz že vem, kaj delam. Name se človeški otroci najbolj zanesejo, ko jih spremljam čez cesto. Jaz lahko šoferja in avto ustavim, dvignem in postavim s ceste. Tako. Naj kar gleda debelo, tisti šofer. Zato me imajo človeški otroci najrajši. Ja, pih, tako, da boš vedel."
"Pomirita se," je dejal očka Kresnič. "Moramo na pot v človeški svet."
"Kaj pa jaz, ste name pozabili? Me boste kar pozabili?" se je zaslišal žalosten glasek.
"Ne, tudi ti greš z nami, Miško," je dejal očka Kresnič Mišku, ki je bil že ves neučakan in kot vedno že oblečen v Medvedka.
Nasmejali so se, prijeli za roke in odfrčali navdzol, kjer je držala pot v človeški svet.
Ko so prispeli v zeleno dolino v človeškem svetu, so se kresnički srečali z drugimi družinami kresničk. V jutranjem mraku se je svetilo na tisoče lučk. Vsaka izmed njih se je napotila v eno izmed človeških družin. Mali Ježek je hitro našel svojega Mihca. Ta si je ravno umival zobe in se odpravlal v šolo.
"Zdravo, Mihec," je dejal,"že spet sem tu," in mu veselo skočil v naročje. "Spremljal te bom v šolo in pazil, da te kdo ne povozi. Saj veš, da zasvetim kot lampion, če kdo posveti vame."
"To je krasno," je dejal Mihec in že sta odhitela.
Debelinko, Slonček, je prav tako iskal svojo prijateljico, okroglo Barbaro, da jo bo pospremil v vrtec. In Miško? Mali Medvedek je bil prvič tu. Bil je še mlad, zato je spremljal očka Kresniča, ki je bil oblečen v kužka.
"Razložil ti bom, kako je treba spremljati človeške otroke, da bi bili varni. Najbolje je, da se obesiš na vrvico, ki je pripeta na obleko in se obenem veselo gugaš. Tako se tvoja obleka še bolj sveti kot ponavadi. Bolj ko se ziblješ, bolj se svetiš. Tako je videti, kot da otrok nosi svetilko v roki. Podnevi pa zlezeš v žep in tam v miru počivaš."
In potem sta z očkom odšla z drugimi kresnički, v šolo, v prvi razred. Tam jih je tovarišica učiteljica predstavila otrokom. In ko je bilo pouka konce, so kresnički odšli z njimi domov. Čakalo jih je veliko dela. Pomlad je bila še zelo daleč.
Prebivalci človeškega mesta so bili zvečine že po domovih, ko je mrzel veter z vzhoda prinesel noč. Po mestnih ulicah se je nenandoma razleglo grdo rjovenje. Okoli ovinkov je cvililo in vreščalo.
In rjovenje in cviljenje je prebudilo ata Kresniča, ki je spal kot polh v topli postelji. Spreletel ga je srh. Takoj je vedel, kaj se dogaja. Po mestu je razgrajal razbojnik Rompadrom, stari sovražnik kresničk. Pred njim so morali pešci bežati in skakati na ograje ob cesti, da so se rešili.
Ata Kresnič je iz svoje popotne bisage, ki je visela v omari, vzel trobento in zatrobil preplah. Kmalu je v temi zažarelo in zašumelo. Od vsepovsod so privršale kresničke.
"Kaj se je zgodilo?" so kričale druga čez drugo.
"To bo razbojnik Rompadrom," so modrovali starejši kresnički, ki so takoj vedeli, koliko je ura.
"Postavili bomo svetlobno zaveso," je dejal ata Kresnič, "in ga poskušali prelisičiti."
Ata Kresnič je vedel, kaj mora storiti in že je poveljeval svoji "vojski":
"Najprej varnostni oddelki. Takoj zavzemite ulice v Gornjem mestu. Opozorite pešce. Umaknejo naj se s ceste! Borbeni oddelki bodo pod mojim poveljstvom. Oddelek za zvezo bo opozoril policijsko postajo."
In kot je predvideval ata Kresnič, se je hrup s silovito naglico bližal. Kresničke so odfrlele v napad.
Razbojnik Rompadron je, ko je pripeljal izza ovinka, zagledal bleščečo svetlobo. Zavore njegovega razcapanega, smrdečega avtomobila so zacvilile. Ostra svetlobna črta se mu je zarezala v možgane. Zavil je v desno in se znašel na dvorišču stare hiše. In takoj ga je obkolilo morje svetlečih kresničk.
Vršalo je kot v panju. Z ulice je z vključeno sireno pripeljalo policijsko vozilo.
"Hvala vam, kresničke," je dejal policaj. Potem so razbojnika Rompadrona, ki je razgrajal po ulicah mirnega mesta, uklenili in odpeljali.
In kresničke so se lahko mirno vrnile domov.
"Jutrišnji dan bo, če kaj vem, naporen, ampak bolj miren," je mrmral sam pri sebi ata Kresnič.
V človeškem svetu je tega leta prvič zapadel sneg. Razveselili so se ga otroci in kresničke. Snežna belina je kresničke spominjala na njihove svetle obleke. Sredi dneva je večkrat tudi sonce pokukalo v dolino. Otroci so odhajali na počitnice. Nekateri na smučanje, nekateri k starim mamam na podeželje.
Potovanj so se razveselile tudi kresničke. Tudi dela je bilo zanje manj. Prave, pravcate počitnice. Družina ata Kresniča je odpotovala z Mihcem in njegovimi na smučanje na Sončno goro.
Podnevi so skupaj hodili smučat, zvečer pa so se ponavadi odpravili na pico in kokto. In potem se je nekega večera zgodilo.
Izginil je mali Miško. Zvečer, ko je Mihec s prijatelji odhajal iz picerije, ga ni bilo v Mihčevem žepu. Mihcu je solza zmrznila na ostrem večernem mrazu, tako mu je bilo hudo. Tudi Debelinko, ki je skočil iz žepa hlač Mihčevega brata, je začel smrkati in med hlipanjem je spraševal ata Kresniča: "Tati, misliš, da je padel z vrvice in revež leži kje v jarku? Saj bo zmrznil tako majhen."
Ata Kresnič pa je - odločen, kot je vedno znal biti - odvrnil:
"Predlagam, da se vrnemo v picerijo. Zdi se mi, da ga je tam zmanjkalo."
In tako so se vrnili. Takoj ko so vstopili v picerijo, so v kotu zagledali razposajeno druščino sončnogorskih dečkov.
In iz rok v roke je potoval kdo drug kot mali Miško. Ko je zagledal svoje, je veselo zacvrčal in odfrlel k njim.
"Kaj je zdaj to?" je resno zagrmel ata Kresnič.
"Saj nismo mislili nič hudega," so hiteli zatrjevati dečki. "Tako se lepo sveti, in veste, tudi mi potrebujemo kakšnega takega kresnička. Turisti vozijo zvečer skozi vas pa tudi kakšne mlad frajer prav divja s svojim avtom."
"Ja, hm, to je pa potem resen problem," je resno dejal ata.
"Pih, nič ni problem na nas kresničke," se je oglasil Debelinko. "Jaz, jaz bom ostal tu pri sončnogorskih dečkih pa bo volk sit in koza cela."
"Ti ga pa res vedno pihneš," je dejal ata Kresnič.
In debeli slonček je ostal na Sončni gori. Na smučanju seveda.
Zgodaj zjutraj so se kresnički kot ponavadi odpravljali na delo. Zbrali so se na dvorišču mestne hiše.
"Miško gre danes z vami k Barbari," je dejal ata Kresnič.
"Danes bom zelo zaposlen, gremo na izlet, zato boste Vi vi pazili na našega najmlajšega!"
"V redu, ata," so dejali kresnički kot v zboru.
"Zdaj pa vsi na delo!
In tako so se, kot vsako jutro, odpravili varovat človeške otroke. Zvečer so se spet vsi zbrali.
"Kako je bilo?" je vprašal ata Kresnič.
"Nič posebnega, kaj sprašuješ vsak dan isto," so godrnjali kresnički.
"Miško," je poklical ata, "kje se pa ti skrivaš?"
Nenadoma so opazili, da malega Miška ni nikjer.
"Pa saj je bil ves čas ob meni," je zastokal Debelinko. Spogledali so se in žalostno zacvrčali.
"Preveč vas je pazilo nanj. Zanašali ste se drug na drugega," je ugotovil ata.
"Kaj pa sedaj?" je skoraj zajokal debeli Slonček.
"Odšli bomo domov in vprašali za nasvet dedka Kresa. Pogledal bo v svojo čarobno kristalno kroglo. Samo tako bomo mogoče uspeli. Človeški svet je zelo, zelo velik in težko ga bo najti."
Tisto noč so kresnički slekli svoje svetleče obleke, prižgali svoje lučke na zadkih in odfrleli domov v svoj svet. Odpravili so se naravnost k dedku Kresu, ki je živel v starem hrastu na robu vijoličastega gozda. Dedek je ravno mešal svoje krepčilne napitke, ko so prispeli. Ko so mu razložili, kaj se je zgodilo, je iz omare privlekel kristalno kroglo, jo potresel in se resno zastrmel vanjo. Dolgo je gledal. Vsi so napeto čakali. Ko je končno dvignil glavo, je žalostno pogledal in odkimal z glavo.
"Nikjer ga ne vidim. Žal mi je. Sami ga boste morali poiskati."
"Prav, jutri se vrnemo v človeški svet," je bil odločen ata Kresnič. "Sedajle pa gremo domov k mami. Prespali bomo doma."
Ko so prispeli domov, je že na daleč dišalo. "Palačinke," so zavpili v en glas in se zapodili v hišo.
"Mama, živio, živio," so kričali.
In ko so prifrleli v hišo, so za mizo zagledali... nikogar drugega kot malega Miška, ki je imel polna usta kresniških palačink in čokolade. Obstali so kot vkopani.
"Če pa mi je bilo tako dolgčas po mami. In po palačinkah," je s sklonjeno glavo zamrmral.
Po dolgem času so se - zdaj, ko so našli izgubljenega Miška - kresnički zopet znašli doma. Čeprav so radi pomagali človeškim otrokom, jim je bilo že pošteno dolgčas po domu. Dom je le dom.
Ata Kresnič je sklenil, da bodo imeli dopust, tako kot ga imajo ljudje, da se spočijejo. Pa tudi pomlad je prihajala in to je bil v deželi kresničk čas športnih tekmovanj. Noči niso bile več tako dolge in dnevi ne tako hudo megleni. In razbojnik Rompadron je bil varno za zapahi.
Tako so kresnički pričeli lenariti, gledati kresovizijo in seveda igrati ping-pong. (To je sploh njihova najljubša ira, če kdo tega slučajno še ne ve. Ping-pong igrajo takorekoč na vsakem vogalu.) Kresnički iz Svetlega dola so organizirali ping-pong turnir. Kresnički iz Žarinja pa so bili deželni prvaki. Turnir so imeli vsako leto spomladi. Bil je zelo pomembna športna prireditev. Prenašala jo je celo kresovozija.
Obe ekipi sta resno trenirali. Prebivalci kresne dežle so se ponavadi že tedne prej prepirali in navijali za svojo ekipo. V ekipi Svetlega dola so sodelovali tudi naši junaki. Ata Kresnič je bil celo kapetan ekipe.
Veliki turnir so priredili na največji jasi v gozdu blizu Svetlega dola. Najbolj zanimivo je bilo to, da so igrali ponoči. Na jasi se je tistega večera zbralo na tisoče kresničk in kresničkov iz cele dežele. Tekma je trajala skoraj celo noč. Takega prizora ne vidiš nikjer. Na tisoče lučk je osvetljevalo jaso in tekmovalce. In svetleči kresnički so švigali po zraku in odbijali svetleče ping-pong žogice, da je bilo veselje. Take hitrosti zmorejo res samo kresnički. Premagali bi celo Kitajce. Tudi tekme so bile napete, do zadnjega se ni vedelo, katera dvojica in katera ekipa bo zmagala.
Zmagala je ekipa ata Kresniča. Letos so oni postali deželni prvaki.
"Joj, joj, očka," se je nekega večera kot jesihar drl kresniček Ježek, ko je priletel iz Mihčeve hiše. Nadvorišču je stal njegov bratec Slonček, se počasi začudeno obrnil in zagodrnjal: "Ti se pa vedno nekaj dereš, sraka mala."
"Sah bi se tudi ti, veš, če bi se ti zgodilo nekaj tako groznega."
"Beži no, beži, že spet cviliš. Saj vem, da ne moreš iz svoje kože."
"Če pa je... če pa je vse črno," je skoraj hlipal Ježek.
"Kaj je črno? Kaj pa...?"
Okrog vogala so prav v tistem trenutku prifrleli sosedovi kresnički in se živahno pogovarjali: "Vse je ćrno in umazano, to je pa res čudno."
"Seveda je črno, ponoči je vsaka krava črna, če tega še niste vedeli," je dejal Slonček.
Že se je zbrala cela gruča kresničkov in vsi so vpili čez drugega: "Tudi moja svetleča obleka je vsa črna." Trušč je prebudil ata Kresniča. Prišel je iz hiše in dejal: "Kaj se je zgodilo, otroci moji?"
"Ata. poglej, moja lepa svetleča obleka je čisto črna in umazana," mu je kazal svojo obleko Ježek.
"Saj to je popackano s katranom," se je čudil ata Kresnič.
Kresnički so tistega večera ugotovili, da jim nekdo s katranom maže njihove svetleče obleke.
"Treba bo poiskati zlikovca," je ugotovil ata. "Takole bomo storili. Sešili bomo veliko obleko in jo kot prometni znak postavili ob cesto pri parku. Pogasili bomo lučke in se poskrili v grmovju. Nepridiprava bo gotovo mikalo, da bi jo uničil. In takrat ga bomo zagrabili."
Rečeno - storjeno. Nasledni večer so vsi kresnički iz mesta poskriti čakali v parku. In točno opolnoči se je izza plota priplazil njihov stari znanec, razbojnik Rompadron. Prav ko je hotel popackati obleko, se je prižgalo na stotine lučk, ki so se zapodile v razbojnika. Ta je padel po tleh, katran se je polil po njem in ga zalepil na tla.
"Enkrat vas bom že uničil," je vpil črno popackani razbojnik. "Moje maščevanje bo strašno!" je grozil, ko so ga ljudje, ki so prišli na pomoč, odvlekli nazaj v zapor.
"Pa smo ga zopet premagali," se je oddahnil ata Kresnič. "Zdaj pa spat, ljubi moji, in dobro spite."
Nekega večera so kresnički opazili, da so se po dolgem času zopet pojavili njihovi stari sovražniki, ki so jih v šali imenovali črnoflikce. Črnoflikci so bili v resnici čudna bitja Bumbarji, ki so živeli v deželi Bumbariji. Ta dežela je bila nekje med svetom kresničk in človeškim svetom. Tam je bilo vse sivočrno, umazano, kapljajoče in lepljivo. Bumbarji so se pojavljali vedno najraje takrat, ko je bilo vreme megleno in smogasto. Bili so majhni, okrogli, črni in lepljivi. Napadali so vse, kar se je svetilo. Bili so polni zla in grdobije. In kar je bilo najhuje - imeli so zaveznike med zlobnimi ljudmi, ki so nalašč izdelovali umazanijo in packali zeleno zemljo in cvetje.
Zaveznik Bumbarjev je bil kajpada razbojnik Rompadron. In Bumbraji so zvedeli, da je njihov prijatelj že drugič v zaporu. Tistega smogastega večera so se Bumbarji odločili, da napadejo človeški svet. Njihove tarče so bili vsi svetli, svetleči, bleščeči in beli predmeti, še posebej so se lepili na kresničke in voznike avtomobilov, pravzaprav na njihove žaromete. Zapackali so vse živo. Z neba so dobesedno čofali, tako kot pozimi naletavajo snežinke. Mali kresnički, ki so zvečer varovali človeške otroke in vse pešce, so postali naravnost panični.
"Očka, očka," so klicali,"kaj naj naredimo?" in se umikali v hiše. Šoferji so se jezili, saj brisalci niso mogli sproti odstranjevati črnoflikcev.
"Tokrat moram na posvet k dedu Kresu, trda nam prede," je dejal ata Kresnič in odfrlel. "Počakajte me tu!" je še zavpil.
Ded Kres je poslušal ata Kresniča, ko mu je ta pripovedoval o težavah in napadih Bumbarjev. Dedek se je hudomušno nasmejal in zašepetal atu Kresniču nekaj na uho. "Tako smo delali včasih," je dejal.
Ata se je nasmejal in odfrlel nazaj v človeški svet. Ves je bil zadihan, ko je prispel nazaj. Zmagoslavno je zavpil: "Dečki, marele v roke!"
"A misliš dežnike?" so začudeno vpili v en glas.
"Dam prav to," je odvrnil.
Kresnički so veselo odleteli po dežnike, jih razprli in se tako ubranili črnoflikcev. Medtem pa so prihiteli še gasilci in z vodo pregnali male, zoprne, lepljive črnuhe.
Bližal se je čas odhoda kresničkov iz človeškega sveta. Prišlo je sonce in z njim vroče poletje. Človeški otroci so se že veselili morja in počitnic. Kresnički so opravili svoje. Obvarovali so marsikaterega otroka pred drvečimi avtomobili in norimi vozniki, ki se ne znajo poboljšati. Ugnali so razbojnika Romoardona in celo vojsko Bumbarjev. Otroci so sklenili, da se za slovo svojim kresniškim prijateljem pošteno oddolžijo.
Gorazd, Mihec, Janko, Maja, Barbara in drugi otroci so se dogovorili, da jim bodo pripravili pravo presenečenje. V dvorani mestne šole so jim hoteli pripraviti poslovilni večer.
"Dekleta," je dejala Barbara, "me jim bomo pripravile torte in druge slaščice.
"Mi pa sokove," je pristavil Janko.
"Za glasbo bo poskrbel naš ansambel Male afne," je dejal Gorazd, "povabili pa bomo tudi znane pevce."
"Jaz pa bom s prijatelji poskrbel za zabavni del," se je takoj oglasil nagajivi Mihec.
In tako se je zgodilo, da se je toplega poletnega večera zbralo v šolski dvorani nešteto otrok in kresničkov, ki so prihiteli iz vseh delov mesta. Šumelo je kot v panju. Otroci so na poslovilni zabavni večer povabili tudi starše, učitelje in vzgojitelje. Zbrani so nestrpno pričakovali program in zabavo. Skupina iz Gornjega mesta je pripravila kratko lutkovno igrico. Mladi pevci so peli popularne popevke, Mihec pa je povezoval posamezne točke.
Kresnički, ki niso poznali takih zabav, so se izredno veselili in uživali. Pred splošno zabavo za konec večera je na oder prišel profesor Mozolj in napovedoval zadnjo točko: "Za konec smo pripravili posebno tekmovanje. Otroci, tekmovali boste v modnem oblikovanju. Za prihodnje leto boste kresničkom narisali nove svetleče obleke. Velja? Tisti, ki bo narisal najbolj izvirno svetlečo obleko, bo prejel posebno nagrado."
"Velja!" so zavpili otroci in se zapodili k mizam, kjer so bili pripravljeni svinčniki, barvice in papir.
Otroci so veselo risali, Male afne so igrale, tisti malo starejši pa plesali.
Zabava je trajala dolgo v noč. Vsi so se veselili in uživali, kot se za otroke in kresničke spodobi. Tort in veselja tistega večera ni zmanjkalo, idej za obleko pa tudi ne.
In otroci so se na koncu odločili, da bodo risbe novih oblek objavili jeseni v svojem otroškem časopisu!