Kresni večer
| Kresni večer Anton Adamič |
| |||||||||||||
Vitek, v brezhibni uniformi z monoklom na lokavem očesu. Svaljal je temne brke, dvigal komolec v pravokotno smer, dvoril ji je in se klanjal.
Laskalo ji je, žarela je v obraz in se dobrodušno smejala.
“Eh, res, žal mi je, da ne bom prisostvoval tvoji poroki, ti predražestna moja bodoča svakinja!”
“Ostani vendar! Prosi za podaljšanje dopusta, kajti tovariš bi ne bil napačen.”
“Eh, res? In poljubiti bi te smel tedaj kot sorodnico, ne? Pa je greh, če te na ta račun že danes? A?”
Nagnil se je bliskovito in jo poljubil na vrat.
Zdrznila se je, še bolj je zažarela. “Te bom zatožila Francetu! ... Glej ga, kako me gleda! ... Kaj me boš požrl z očmi, ti volk!”
Vstala je z divana in stopila pred ogledalo. Popravila si je frizuro ogljenočrnih kodrov, potem mu je zapretila:
“Še enkrat, pa te resnično zatožim!”
Tudi on se je dvignil, pogoltnil je nekaj in jo je prav s premislekom in vidnim užitkom plosknil po boku.
“Lepe otroke, hm, — boš imela in jaz jim bom botrček. Kaj ne, Olgica? Zdaj pa adijo!”
Vsekako ji je take vrste dvorjenje ugajalo; zadrževala ga je:
“Pa bi še ostal, Niko! Prav nikamor se ti ne mudi.”
Ostal je, se šalil, ji dvoril; ko jo je pa še enkrat poljubil, ga je zapodila.
Zaročenec France je bil mirna in zaupljiva duša, bogat človek, ki je prevzel po roditeljih cvetočo trgovino in bil vedno zaposlen. Zaupal je svojemu bratu, nekoliko blaznemu konjeniškemu kapetanu, da ga je nekako nadomeščal preko dne pri njegovi nevesti. Toda Niko je bil po svetu, on je “živel”, brat njegov pa je “životaril”.
Živa, nekoliko naivna, sicer pa dobro vzgojena Olga je ljubila svojega zaročenca, divila se je pa njegovemu bratu. Bratovi ukradeni poljubi je niso ne vznemirjali, ne ozlovoljevali. — “Mora že tako biti,” si je prigovarjala. Kadar pa se je ovila svojemu zaročencu okoli vratu in sta se ustni strnili v poljub, je zamižala, se stresla, se onesveščala ... Po žilah ji je plula materina vroča kri.
Kresni večer je hotel Niko še počakati, potem je moral nazaj v svojo garnizijo ob južni meji. Četudi je bilo sklenjeno, da se vrši poroka koncem tedna v soboto, je Niko ni smel čakati. Odločil se je bil, da odide takoj v sredo po kresnem večeru. Prosil je brata, če sme tudi njegova zaročenka z večjo družbo na gorsko sleme. Tam je najlepši razgled po bližnjih vrhovih, osvetljenih s kresovi.
Trgovcu Francetu se je zdel izlet smešen, nezmiseln; privolil je, sam pa je rajši ostal doma pri svoji korespondenci.
Kresni večer, bajna noč. Baldahin zvezd, na zemlji prhutajoč ogenj, kres v očeh. Grmičje kreše iskre, cvetje in drevje diha opojno; orkester murnov gode v najvišjih legah, suha zemlja zveni kot bron.
Tudi Olga je dihala globoko, levico je pritiskala na kipeče prsi. Da, če bi bil tu France mesto nadležnega Nika! Otepala se ga je in ga tolkla po rokah, kadar jo je zabolelo ... Vse to pa v smehu. Izvabil jo je od vzklikajoče, razposajene družbe na ono stran slemena in tam sta sedla v travo. Da ne bi bila vsaj tudi ona sedla! Kajti nepričakovano jo je Niko objel okoli pasu in jo privil k sebi. Sklonil se ji je na grudi in iskal njenih ustnic. Ona pa je kriknila, udarila ga je po obrazu in še enkrat, nato se je brzo dvignila.
“Če nočem, pa nočem!” je siknila. Ozrla se je še enkrat nanj, se okrenila in odhitela preko vrha nazaj k družbi.
Niko je sedel zopet v travo, izvlekel je robec iz žepa in si brisal ustni. Temna lisa na robcu je svedočila o krvi. Zaklel je, pljunil v travo in zopet brisal.
Družba je čakala Nika četrt ure. “Kod si hodil, kje si bil, kod si čeveljčke rosil!” so vikali vanj, ko se je naposled pojavil pred njimi.
On pa je zavriskal kot vaški fant; opravičeval se je in se razposajeno zasmejal.
“Kresnice sem lovil po leščevju, pa sem prepodil — sovo,” je naglasil poslednjo besedo.
Židane volje so odhajali. Niko je zabaval vso družbo. Le Olgi se je tesnilo srce ...
Žal ji je bilo vsega, najbolj pa, da ga je tako nerodno udarila; enkrat saj bi bilo dovolj ... Saj je ne bi mogel prisiliti, če bi sama ne hotela! Hm — torej taki so njegovi cilji? Lep svak bo to ... Zamišljena, malodušna je hodila nizdol in čutila je, kako jo Niko prezira, mrzi; niti okrenil se ni k nji.
Ob slovesu mu je podala roko in nekaj mu je hotela reči, pa ni mogla. Nemo se je Niko nagnil in ji poljubil roko.
Drugi dan ga ni bilo kot ponavadi; že za jutra se je bil odpeljal. Tudi ženina ni bilo ves dan in tudi ne pod noč.
Ampak tretji dan!
Olga je dobila pismo. Ko ga je napol prebrala, je prebledela, zakričala: “Mama, mama!” in se sesedla onesveščena na stol.
Mati je prihitela vsa preplašena, a ko je prebrala usode polne vrstice, ji je upadlo pismo iz rok. Poklicala je moža.
“Prokleto!” se je razjaril oče in je odnesel hčer na posteljo, kjer so jo močili, da se je zavedla.
Olga je povedala vse po pravici, celo obtoževala se je: “Menda sem bila le preveč surova ... O, zakaj nisem potrpela ... bila bi lahko srečna nevesta ...”
“Kaj govoriš, ti otrok nesrečni! Niko, Niko, on je izvržek, on je — —” mater je kar dušilo. “To je njegova osveta!” je bruhnilo iz nje. “Saj ti France vendar piše, da te ne mara več, ker si se vdajala njegovemu bratu — —!”