Zlilo se nebo spomladnje,
več na cestah blata ni;
prišlo hrepenenje razno,
kakor vedno kresne dni.
Nekim se za ideale
vnele solzne so oči,
drugi ljubi bolj reale,
sam jo reže in kosi.
Enim se je le platonsko
razživela slà srcá,
drugi stvarnejše so sorte,
bolj telesni, brez duha.
Pa platoniki so večkrat
padli na hinavsko stran:
zunaj svet, a znotraj vmazan
naše dobe je kristjan.
V časih tega preporoda,
ko se v travi meša spol,
tudi je ljudi iz brona
gnalo gledat naokol.
Na Marijinem se trgu
Muza poravnala je;
rekla je: »France, oprosti,
roka mi zaspala je.
»Vedno tvoje slave venec
nad glavo ti v svet molim,
slaven si, o tem ni dvoma, —
naj se malo oprostim.
»Noč je tiha, vse že dremlje,
tudi policaj že spi.
Pojdi z mano, če ti prav je,
med kresnice v Tivoli!«
»Dala sem ti poezijo,
slavo in denarja nič,
a nocoj odpadi, služba,
ti si fant, jaz tvoj deklič!«
Proti Mayerju Prešeren
željne je uprl oči,
tja, kjer ljubica njegova
bivala je davne dni.
Oče njen je tam kramaril,
bil je prvi katolik,
kar jih štela je Ljubljana,
Kurja vas in Bizovik.
»Draga muza!« — je Prešeren
bronast glas iz ust pognal —
»Oh, za Julko in za doto
mi še dandanes je žal!
»Kar je šva ta dota k vragu,
res mi ni za ženske več!
V glavi en sonet zdaj tuhtam,
da Žigonu zmešam reč!«
»Pojdi, muza, a tvoj plašček
je iz brona in pretrd,
tudi majhen — preveč viden
je telesa tvoj'ga vrt!«
Muza malo se namuzne,
spomni se na škofov boj,
spleza dol — po frančiškanskem
mostu jo ubere koj.
Pred škofijo se ustavi
in pritisne beli knof,
pozvončklja in se izjavi:
»Jaz sem tukaj, ljubi škof!«
»Jaz sem tukaj, naga Muza,
daj blaga mi za pedanj,
da vsaj poglavitne ude
bodem si zavila vanj!«
Škof iz hudih sanj je skočil,
naglo je razumel glas,
korarje na noge sklical,
dal ukaz je na ukaz.
Brž Lampe obrt je staro
v svoje drobne roke vzel,
paral, rezal je in šival,
zraven žvižgal si vesel.
Muzo slavno so sprejeli,
dali gvant so ji do tal,
obljubili ji odpustke
in po smrti zvezd bokal.
Da slovo bi še popisal,
sem pero preslabo vzel.
Škof je piskal, Krek je plesal,
žvižgal je Lampe vesel.
Muza šla }e do Vodnika,
rekla je: »Menišec moj!
Kres je tu, čas muh in sreče,
pojdi v Tivoli z menoj!«
Čudno je Vodnik pogledal,
zmajal sivo je glavo:
»Zadaj se za mene vstopi,
beri, misli, kaj Je to!«
Muza bere, da ne hčere,
ne sinu ne bo za njim,
slaba volja jo objame,
ker je taka smola ž njim.
Gre naprej; pred magistratom
jo ustavi policaj.
Kliče: »Kje imaš pravico,
kam ponoči in po kaj?«
Muza se ga ne preplaši,
stisne hrabro mu roko;
policaj pete pokaže
pred to bronasto močjo.
Pred muzejem hrabri žlahčič,
slavni vitez Valvazor
pomenljivo pomežikne:
»Bliže, bliže! K meni gor!«
»Nočem te!« — mu reče Muza —
»si nemškutar in prestar
in čokat kot iz testa si
in razlezel boš se kar!«
Valvazor kiparja kolne,
Muza k Trubarju hiti,
ki na prižnici Ljubljani
misli modre govori.
Hud je, da se kostanj plaši,
pridiga, da je gorjé;
apno, smola, žveplo, strele
na nasprotnike leté.
Zanešen je in ne vidi,
da je muza mimo šla;
on je kot pokojni Strindberg,
ženska zanj nič ne velja.
Dalje šla je, kjer svet Krištof
čuva truge in kosti,
Ketteja je poiskala,
ki nič trdno kaj ne spi.
Murna je pozvala k sebi,
ki še živel ni dovolj,
in vsi trije so šli skupaj
v Tivoli sred kresnih polj.
Tam lovili so kresnice,
tam so ringarajali,
tamkaj zamujene čase
z muzo so obhajali.
Kette je še vedno pesnik,
tudi Murn je talent,
pišeta na hiše polžev,
krt zalaga, da je šment.
Mesto, da bi štel cekine,
črve je za honorar;
bolj splendiden je kot Schwentner,
za Število mu ni mar.
Prvi se še rad pošali,
drugi ljubi in molči;
muza ni prav nič pristranska,
na oba svoj bron deli.
Mežnar se na zvon obesi,
petelini zapojo.
Predno so se razživeli,
iti morajo z nočjó.
Liberalci vsi še spijo,
ti pri ženah, ti sami.
V trdno spanje plete živo
sen jim kresne se noči.
Nauk za vse:
O kristjan, če te ljubezen
včasih stisne, prava reč!
Kaj si sam boš srečo fental?
Saj boš kmal molče trobental,
v zemlji gnil in vse bo preč!
