Krištof Kolumb

I. T.

Krištof Kolumb

Vir: Vrtec (1881, letnik 11, št. 7) dLib Priskrbel Ažbe Toman.

Pred štiri sto leti ljudjé še niso poznali Amerike. Našel jo je še le 1492. leta Krištof Kolumb, učeni mož iz Genove na Italijanskem. Krištof Kolumb je bil sín necega tkalca; v svojej mladosti učil se je brati, pisati in računíti, ter je domá pri starših volno gredašal (mikal), dokler se ni podal, svojej želji ustrezajoč, v 14. letu svoje dôbe na morje. Ni je nobene nevarnosti na morji, da bi je ne bil on prestal z največjim pogumom in dušno pričujočnostjo. Ker v ónej dôbi ni bilo nikjer, v nobenej deželi, toliko novosti za pomerščaka nego na Portugalskem, zatorej se je Krištof Kolumb podal tja, da bi se ondu izučil pomorščakom najpotrebnejših stvari. Bil je zeló priden; dan in noč jo tičal v knjigah in zemljevidih, ki jih je bil dobil iz zapuščine necega zelo izurjenega pomorščaka. Takó se učečemu pride na um, da mora razven Evrope, Azije in Afrike biti še kak drug del sveta, v katerega bi se dalo priti, ako se bi iz Evrope po morji jadralo naravnost proti solnčnemu zahodu. Čim bolj je mož to stvar prevdarjal, tembolj je bila utrjena njegova misel, da je na zahódu preko atlantiškega morja suha zemlja. Kako rad bi šel sam iskat nove zemlje, ali tega storiti ni mogel, ker ni bil bogat človek. Treba mu je bilo poiskati pomoči kacega vladarja.

Obrnil se je najpred v Genovo do ondotnega vladarskega sovetovalstva ter je prosil pomoči, ali zamán; njegova prošnja mu je bila odbita z besedami, da ne dobi v to svrho ničesar. Takisto se mu je zgodilo tudi v Benetkah, na Francoskem, Angležkem in Portugalskem. Vse klavern se poda v Španijo k tedanjemu španskemu kralju Ferdinandu in kraljici Izabeli. Ko jo Kolumb tukaj prosil za nekoliko ladij, reklo se mu je, da je k tacemu podjetji za zdaj premalo novcev, ter naj še nekoliko časa potrpi. Takó ga so več let z obljubami in nadami od njegove namére zadrževali, in Kolumb je užé same nejevolje hotel odpotovati. Po dolzih razgovorih in gorečih prošnjah mu je vender naposled kraljica Izabela dala pripraviti tri ladije, s katerimi naj bi šel iskat novega svetá. Kdo je bil tega bolj vesel nego Krištof Kolumb! Hitro je bilo 120 mož nabranih.

V dan 3. avgusta 1492. l. odpluje malo brodovje iz morskega pristanišča Palosa nedaleč od mesta Cadiza ter dospejo v kratkej dôbi do kanarskih otokov. Tu je bilo treba cel mesec ladije popravljati, še le potem jo odrinejo dalje po morji. Neizrečene so bile težave, ki jih je moral Krištof Kolumb prebiti. Največ je imel opraviti s svojimi vraževernimi in nemarnimi ljudmi. Ko so užé več tednov po morji jadrali in niso našli še suhe zemlje, jelo je nemarneže skrbeti in nagovarjali so Kolumba, da se naj takój nazaj vrne. Več kakor jedenkrat so ga hoteli umoriti, kar niso toliko časa do suhega dospeli. Ali zamán je bilo vse prigovarjanje, Kolumb ukaže naprej jadrati, govoreč, da suha zemlja ni več daleč. In res, kmalu ogledajo ptiče, v dan 11.oktobra pa vidijo bičje in grmovje z rudečimi jagodami iz morja moléti. Zdaj Kolumb ni več dvomil, da je suha zemlja blizu; zatorej je ukazal jadra zviti in vso noč páziti. Okolo desete ure po noči ugledal je Kolumb v daljavi luč, druzega dne na vse zgodaj opazil je jeden izmed pomorščakov, stoječ na vršelu prve ladije, suho zemljo. „Zemlja! zemlja!“ zavpije veselo z vršela. Vsi skočijo na palubo in vpijejo z nepopisljivim veseljem: „Zemlja! zemlja!“ Zdajci ustrelí iz topa, kar bilo znamenje zadej ostalima ladijama, da se je suha zemlja prikazala.

Druzega dné ob jutranjem svitu imeli so pred seboj prekrasen otok, pokrit z zelenim drevjem in grmovjem. Krištof Kolumb se je najpred zahvalil dobremu Bogu v gorečej molitvi, da ga je še o pravem času rešil velike nevarnosti, ker ravno ta najdeni otok otel ga je smrti. Njegovi ljudjé v ladiji bi ga bili gotovo umorili, ako bi ne bili še nekoliko časa prišli do suhe zemlje. Ta otok, ki se je imenoval „Gvanahani,“ prekrstil je Kolumb v „San Salvador“ t. j. „Sveti odrešenik.“

Kmalu se prikažejo tudi otočani. Bili so goli, rudeče-rujave kože in črnih lasí. Mnogo jih je imelo zaradi lepšega zlate pločevine v nosu in ušesih. Španci jim začnó dajati steklene korale, igle in druge lesketajoče se malenkosti, a divjaki jim dajejo za take stvari zlatá na kupe. Vse to se je godilo na otoku „San Salvadorju.“ Otočani videč, da so Španci zeló lákomni na zlató, kažejo jim proti póludnevu. Tudi tukaj so bili prebivalci goli, ter so ostrmeli, ko so ugledali ptuje ljudi in ladije. Na tem kraji je vidil Kolumb prvič tobak pušiti, a to ne z usti, nego z nosnicama iz pip z dvema cevkama.

Na svojem nadaljnem potovanji pride Kolumb na otok „Kuba“ in odtod na drug velik otok, katerega so otočani „Hajti“ imenovali. Ta otok se imenuje dandanes „St. Domingo.“ Prebivalci tega otoka so se Špancev zeló ustrašili, a kmalu dobé pogum ter se bližajo Špancem in jim nosijo z veliko ponižnostjo sadja, korenin, ptičev in rib.

Da bi Kolumb divjim otočanom pokazal svojo moč, zbere svoje ljudi in jih uri v vojaških vajah. Čudeč se gledajo otočani te vaje. Ali kako se ustrašijo, ko na Kolumbovo povelje počijo puške. Še se niso otresli prvega strahú, da ukaže Kolumb jeden top zažgati, čegar krogla, kakor bi trenil, razpraší jeden del razbite ladije. Vsi preplašeni padejo na tla. Gotovo se jim je zdelo, da so ptujci kake višje stvari božje. Kolumb zapové, na tem otoku napraviti malo trdnjavo iz razbite ladije. Divji otočani jim še celó pomagajo deske znašati; siromaki niso znali, da v svojo sužnost. V tej lesenej trdnjavi zapusti Kolumb 30 Špancev, katerim zapové z Indijani lepo in prijazno ravnati, a on se vrne v Španijo, vzemši s seboj dvanajst Indijancev, mnogo različnih ptičev in druzih pridelkov na tem otoku. V naslednjih letih se je Krištof Kolumb podal še trikrat v Ameriko. Zavidni ljudjé, njegovi sovražniki, so ga začeli črtiti in po krivem tožiti pri kralju. Vsled tega je bil Kolumb v verige dejan in zaprt ter naposled v Španijo na odgovor odpeljan. Iz tega se pač vidi, da je resničen prigovor, ki pravi: „Nehvaležnost je plačilo svetá.“

V dan 20. marca 1506. l. je umrl Krištof Kolumb v 55. letu svoje dôbe. V svojej poslednjej volji je ukazal, da se mu veriga, v katere je bil nekdaj vklenjen, ž njim položi v jamo. Pokopali so ga z verigo vred na otoku sv. Dominika.

Novi svet še imena ni dobil po ónem móžu, ki ga je našel. Med letoma 1497 in 1503 je potoval večkrat neki plemenitnik, po imenu Ameriko Vespuči, v novi svet ter ga je popisal. In po njegovem imenu so dali novemu svetu imé „Amerika.“