Križev pot (Amerikanski Slovenec)
Križev pot. Roman češkega duhovnika. |
|
Da, to je bilo tisto, zakaj se je pravzaprav peljal v Prago. Čutil je že dolgo čuden pritisk v prsih — in nekaj v vratu ... vedno je pokašljeval in vedno mu tam ni bilo nekaj prav. Govoril je s težavo, in kmalu se je utrudil; zjutraj, preden se je razgovori!, je imel vedno hripav glas, in šele ko je s silo izkašljal koščke rdečkaste sluzi, se mu je olajšalo. Mraz ga je spreletel po vsem telesu pri misli — Če bi zbolel. Kaj bi počel? In kaj mati?
“No, tako hudo menda ne bo,” se je tolažil in se spominjal svojih znancev v Pragi. Spominjal se je svoje prve vožnje v Prago, ko se je kot dijak peljal od doma v semenišče, poln ognja in velikega navdušenja, poln nestrpne radovednosti, kako ni mogel Prage niti dočakati — od tega časa, kaj vse je doživel. Spominjal se je vsega tega ... Tega je bilo skoraj trideset let — “Trideset let!” se je zgrozil v duhu — oh, moj Bog — kako je že star — petdeset — da, petdeset —! Življenje leži pravzaprav že za njim, preživljeno, dokončano in sedaj ga čaka le še starost ...
In kaj je naredil? Kje so njegove stopinje vtisnjene v ta pretekla leta — dokazi, da je šel skozi nje? Nič — nikjer nič, in izgubljeno življenje je za njim — in njegov konec je že blizu.
Stresel se je od mraza, zlezel skupaj in se stisnil v kot voza, kakor da se čemu umika, beži.
Smrt se mu je prikazala. Čutil je njen dih ... bližala se je ...
S takimi žalostnimi, težkimi mislimi se je še ukvarjal, ko je že hodil po Pragi. — Morali so mu večkrat klicati “Pozor!” — in večkrat se je kdo vanj zaletel, preden se je zavedel, da ne hodi po zelenih mejah vrbiških njiv, marveč po hodnikih velikega mesta, in z dobrodušnim smehljajem se je oziral na desno in levo, se ogibal in se s kovčegom v roki slednjič preril do semenišča.
Da, tukaj je bilo, kjer so živeli vsi skupaj kakor črne čebele v panju [nejasno] in odtod jih je izletelo takrat na [nejasno] Cirila in Metoda skoraj pol stotine. Kakor močan roj so izleteli iz panja ven in naredili tam prostor za druge; sami so pa leteli delat, spravljat, zbirat in nosit medu, medu — tako so se takrat veselili. Med? Kako mu je ta beseda ogrenela v ustih.
Zopet se je, nekdo zaletel vanj — Jurij se je hitro opravičeval in bil vesel, da je že pri semeniških vratih, danes odprtih na stežaj. Pozdravljala so ga, bila so še vedno ista, samo drug vratar se je sedaj tu smehljal in priklanjal ...
Po znanih hodnikih, po znanih stopnicah, mimo znanih slik je hodil tu kakih pet dni; v glavi se mu je vzbujalo na tisoče spominov na pretekla leta, kakor drobne mravlje, na čas mladosti, na studiranje; čutil se je mlajšega, svežjejšega, močnejšega. Tu, obdan, od tihe samote, sam vase zatopljen, je črpal novo veselje za delo in življenje. Kakor bi nalivala nevidna roka sveže kapljice olja v izsušeno srce — na njegove rane — da se ogenj svete ljubezni do vzvišenega poklica, umirajoče njegovo navdušenje, znova posveti in vzplamti in zašije ... Kakor izgorelo svetiljko je napolnjeval tukaj v tihoti oratorija pred tabernakljem svojo prazno dušo z novimi načrti in sklepi ...
Ko so bile duhovne vaje končane, jim je priredil kolega, ki je med njimi dosegel najvišjo čast v vidni cerkvi Kristusovi, pojedino v enem prvih hotelov praških.
Ubogi vrbiški župnik niti poznal ni jedi, ki so mu jih tu prinašali na mizo. Tega mu mati ni nikdar kuhala in zato je pazljivo gledal na druge, ko so jemali in jedli, da ne naredi kake neumnosti. Ko jih tako opazuje, vidi, da tudi oni nanj gledajo, in, kakor bi ga naenkrat udaril, je sklonil glavo h krožniku in zardel.
Zjasnilo se mu je pred očmi. V tem trenutku je razločno spoznal razliko med njimi in seboj. Glej, kako so bili elegantni, oblečeni v obleko, ki jim jo je naredil kak c. kr. založnik, v rokavicah in cilindru, smehljajoči se, galantni in oglajeni kot kamen v vodi — in razumel je, zakaj so gledali s pomilovalnim nasmehom njegove čevlje, obleko in klobuk, zakaj so z njim le malo govorili in še to nekako po milosti. Dalje se niso menili zanj; zdeli so se mu vsi tuji — niti k fotografu ni šel več z njimi — in nihče tega niti opazil ni.
Zgubil se je in šel po svojem zadnjem in glavnem opravku. V duhu se mu prikaže mati in na uho mu udarijo njene besede: — “Pojdi tam k zdravniku, pojdi!” Iz žepa potegne oguljeno beležnico in prebere slavno ime in stanovanje enega izmed vseučiliških profesorjev na medicinski fakulteti in s sklonjeno glavo (težile so jo skrbi in bojazen) — naslanjajoč se bolj kot po navadi na. svoj dežnik — se približa polagoma, kakor prisiljen, cilju svoje poti in s tresočo se roko pritisne na beli, mrzli gumb električnega zvonca.
Jasno — kakor vesel, droban smeh — je zazvonilo znotraj in od tega [nejasno] je bil popolnoma v oblasti drugih: pustili so ga [nejasno] po stopnicah, posadili ga v čakalnici med bolnike, ukazali [nejasno] sleče, odpre usta, izgovarja razne črke — posebno samoglasnike, — čutil je tudi prst zdravnikov na svojih razgaljenih prsih in njegovo gorko uho, ki ga je naslanjal med lopatice, njegov kratki, resni glas, ki mu je veleval dihati globoko — močno — počasneje, da se je kar razkašljal od tega.
Vseh teh podrobnosti se je spomnil, zavedel šele potem ; tam je delal vse to le kot igračka tuje volje — v čudnem razburjenju in trepetu, ki se ga je polastil takoj pri prvem koraku v to hišo.
Slednjič ga je zdravnik odpeljal v teman kot; tam mu je jezik grobo pritisnil k spodnji čeljusti in mu s posebnim zrcalom dolgo gledal v grlo ... Ko je pogledal še glen, ki ga je Jurij vpričo njega izkašljal, se je kratek trenutek ljubeznivo razgovarjal z njim — vprašal ga po očetu — materi — bratih in sestrah in mu zmajavši z glavo- napisal na ozek košček papirja recept: glasil se je na arzenove pilule.
“Ni še tako hudo,” mu je rekel pri slovesu, “toda dobite dopust in pojdite na oddih v Meran — začetek jetike je,” — in priklonil se mu je — — —
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Da, ko bi ga imel!” je vzdihnil koprneče ... Kupil bi si sedaj zanj morebiti zdravje, podaljšal si življenje — preskrbel mater — toda nima ga, nič nima ... Sklenil je svoje gole, prazne roke — in žalosten je dolgo, nepremično sedel. Čutil je vso težo siromaštva.
X. postaja.
urediNeizrečno žalostni dnevi so prišli nad vrbiško župnišče. Nastanil se je v njem zločesti gost: bolezen.
Gospod župnik je bil bolan. Četudi je ugovarjal, skriti tega ni mogel. Govoril je s čimdalje večjim trudom, najprej je bil samo hripav, pozneje je le hrkal in nazadnje je izgubil glas popolnoma. Glasilice niso dajale več niti zvoka — samo šepetal je.
Bilo je ginljivo, da bi se zjokal, kako se je sporazumljeval z materjo. Njegovo staro roditeljico je polagoma zapuščal en čut za drugim — kakor ptiči gorečo hišo. Uglašala ji je luč oči in pešal sluh. Že več let si moral precej glasno govoriti z njo, da te je razumela, na, in sedaj je Jurij izgubil glas ... Ni ga razumela niti takrat, kadar je prislonila s sivimi lasmi pokrito uho prav k njegovim ustom. Z znamenji ji je torej razodeval, česa potrebuje — ali srce, srce mu je krvavelo pri tem.
Videl je njene prijazne oči, ki so se z ljubeznijo upirale v njegove skorjave ustnice, da bi iz njih uganile njegovo željo, videl je njene roke drhteče hrepenenja, da mu kar najbolje postrežejo ... in slišal njen skrbni glas, vprašajoči, poizvedujoči, kako je, kje ga boli, če je spal, in še tisoče drugih podrobnosti.
Ni pa slišal ne videl, kako se prijema njegova mati v obupnem joku za osivelo glavo in na goli zemlji kleče moli: “Kaj hočem še tu na svetu — pokliči me, ljubi Bog, pokliči k sebi. Uboga sem, od dolgega življenja upehana; vzemi moje zdravje in daj ga — daj ostanek mojega življenja njemu tamle zraven — mojemu otroku!” — In kazala je z roko na zid, za katerim je ležal bolni Jurij.
Žalost je napolnila celo župnišče in okolico. Gospod župnik ni hodil v šolo, ni poučeval, ni pridigal. Lazil je po župnišču kakor senca in je imel samo še tiho sv. mašo. Zdravil se je. Na njegovi mizici je stal mali aparat, s katerim je vdihaval borovo olje in sol. Zraven je stala steklenica ribje masti s kavno žličico in nekaj lepih, belih škatlic s praški.
Noge so ga bolele, kašelj ga je mučil in na bledem čelu so se blestele kapljice potu.
“Meran, Meran,” mu je zvenelo neprestano v ušesih; samo na to je vedno mislil, ni se brigal več za nič, kar ga je poprej toliko zanimalo. V njegovi sobici so ležali časniki in knjige nerazrezane, še v poštnih zavitkih, kakor jih je pismonoša prinesel; za okni so mu venele nezalite cvetlice in droban kanarček v kletki ga je zastonj čakal, zastonj klical in s kljunčkom tolkel ob kletko, zastonj pel in kričal. Ničesar mu ni prinesel, ni ga niti pohvalil niti pokaral. Jurij je postal brezbrižen za vse.
Samo malce se je nasmehnil, ko je zvedel, da ni dobil župnije, za katero je prosil. Le eno upanje je v njem sedaj gorelo s plamenom — Meran!
Bližala se je pomlad, ko je Jurij vzel polo močnega papirja in napisal nanjo prošnjo za dvomesečni dopust, da gre v Meran, za namestnika za ta čas in nazadanje prošnjo za denarno podporo.
“Beračim” — je žalostno zašepetal, ko je odložil pero in odposlal pismo. Potem je dolgo živel v mrzlični napetosti. Čas mu je le počasi potekal in niti dočakati ni mogel ure, ko je navadno prišla pošta. Željno je segal po prinesenih uradnih dopisih in urno jih je odpiral. Tako hrepeneče je čakal rešitve svoje prošnje ...
Potekali so žalostni dnevi — pa še žalostnejši so imeli priti. Kakor bi se izgledli iz uradnega, trdega ovitka, ki je vseboval odgovor na njegovo prošnjo. Dolgo ga je pričakoval, veselil se ga, hrepenel po njem, — in sedaj, ko ga je držal v suhih, mrzlih prstih, muje bilo hudo, da je že prišel da ničesar več ne more z veseljem pričakovati ...
Še enkrat je prebral suhoparne besede uradnega sloga ledeno mrzle, lepopisno napisane, somerno razvrščene v štirih vrsticah na pol pole cenega papirja:
Po sodbi zdravnikovi bode Vaša bolezen trajala dlje časa, zato se pozivljete, da vložite prošnjo za začasni pokoj.
“V pokoj!” je vzdihnil na tihem in s trudom se je dvignil iz pletenega stola, s tem papirjem v roki je hodil nekaj časa po svoji sobici. Tako je vselej delal, kadarkoli je intenzivno razmišljal o važni zadevi.
“V pokoj!” — Odpovedati se župniji, resignirati na beneficij, ki me je z materjo preživljal,” — in zopet je stopil malo naprej.
“Da, preživljal, preživljal.” — se je ustavil zopet, — “dokler si bil zdrav in si mogel delati — a sedaj? Zakaj bi te preživljal, zakaj? Ali moreš kaj delati? Učiti? Pridigovati? Previdevati? Spovedovati?”
“Ne, nič ne morem več,” si je sam odgovarjal in njegov čut za pravico mu je govoril, ga silil k spoznanju, da je to popolnoma prav in edino mogoče, da gre v pokoj.
“V pokoj!” — se je vnovič zdrznil in pristopil k oknu. Z vlažnimi, leskečimi se očmi je bolestno zrl ven v prazni svet. V tem trenutku je videl, kako se mu za vselej odmika to, v čemer je iskal vso svojo srečo: šola — cerkev — prižnica — župnija — vsa dušnopastirska služba. Bilo mu je, kakor da stoji tu oropan obleke, siromašen, nag, ubog ... kakor da mu ugašajo zvezde na obzoru življenja in kakor da jih nevidna roka meče iz višav na tla, črne, ugasle — —
“Ali pa gre vsak duhovnik, ki je nezmožen za delo, v pokoj?” — se je v njem vzbudilo zopet vprašanje in pred očmi se mu je pojavil stari osemdesetletni starček, prošt nekega kapitalja ... Ni mogel več ven iz hiše, tudi maševal ni več, — bil je slep — in vendar je še vedno prejemal nekaj tisočakov iz svojega beneficija!
O, kako jih je hvalil, kako mu je ugajala ta njihova rahločutna, nežna obzirnost, da starčka niso silili k resignaciji, da ga ne bi užalili. In z njim? kako ravnajo z njim? Niti te borne fare mu ne puste ...
“In kaj bom delal kot penzijonist ?” mu je šinilo v glavo ob drugi priliki — “e, saj bom menda umrl,” je mahnil z roko, — “in če ne umrjem?” mu je zopet rinilo vsiljivo vprašanje v možgane.
“Bolehal bom — po zdravniški sodbi bo moja bolezen trajala dlje časa ...” citiral sam pri sebi uradni poziv.
“In kje boš bolan — kam pojdeš?” neizprosno so silila vanj vprašanja liki zdravnik s svojim anatomskim nožem.
“Oh, kam pojdem — samo kam —? “Ni spal, tudi ponoči ga je mučilo to vprašanje, kam naj se preseli iz vrbiškega župnišča.
Ko zjutraj vstane, pride k njemu mati in s smehljajočim se licem mu začne veselo pripovedovati: “Imela sem lepe sanje, zdelo se mi je, da sem doma, pri nas v hribih ... naprej ni več poslušal. V glavi se mu je zavrtelo od omamljivega veselja in srce mu je hotelo počiti od nepričakovanega hrepenenja, ki so ga vanj vlile te materine besede.
Tu je imel odgovor na okrutno vprašanje: “Kam se preseliti?” O, kam drugam, kam, kakor domov, tja k modrikastim goram, pokritim s črnimi gozdi. V belo vasico, opasano z vrtovi, polnimi cvetočih dreves, z zelenimi travniki in njivami, ki so se kakor pahljača razprostirale daleč na vse strani.
Najlepši dnevi detinstva, rani spomini mladosti so oživeli v njem in stali pred njim sveži in mladi. Mikali so spominjajoč ga na te krasne čase. Silno je zahrepenel po rojstnem kraju; prepričan je bil, da ga ne bo pozdravil ne Meran, ne Ika, niti toplice — če sploh še more ozdraveti — temveč da se bo pozdravil tam; tam, kjer so korenine njegovega življenja, kjer je njegovo življenje vzklilo, pognalo prvo brstje in rastlo, tam, doma da je skrivna moč, ki ga bo ozdravila. Brez obotavljanja se usede in napiše prošnjo, naj ga upokoje ... Sedaj je še bolj nervozno čakal, da bi mogel že skoraj oditi. Cele dneve je mogel poslušati mamico, ki mu je pripovedovala, kako je hodil v šolo, kako je nekoč padel v ribnik in bi kmalu utonil, kako je rad popolnoma sam tekal po gozku in tisoče malenkostnih dogodljajev, ki bi se sicer zanje še zmenil ne. Smehljal se je in prenašal težave svoje bolezni bolj mirno in potrpežljivo; dozdevalo se mu je, da mu je lažje, samo da bi mogel domov!
“Domov! domov!” je hrepenela Jurijeva duša in telo.
“Počivat pojdem — v pokoj —.” Razmišljal je o teh besedah in v resnici je čutil utrujenost, utrujenost človeka, ki je neumorno, brez oddiha delal celo vrsto let in ki mu slednjič telo odpove službo; utrujenost bojevnika, ki je dolgo stal v vročem boju s telesom, svetom in satanom in ki, krvaveč iz mnogih ran, čuti, kako mu zmanjkuje moči; ni ne več zmožen, da bi opravljal vzvišeno službo svečenika ... Umaknil se bo drugemu — krepkejšemu ... Sam pa pojde na počitek ...
Sprijaznil se je s to mislijo in ljubimkoval z njo cele dneve; doma na vasi si preskrbi dve sobici, ne daleč od cerkvice. V duhu je že videl, kako obiskuje znane kraje: pokopališče z očetovim grobom, prodano hišico, kjer je bil rojen in je rastel, vse njive, ki so bile prej njihove in na katerih je z očetom oral, vole vodil, klasje pobiral, snope vezal — dokler ga ni življenje odpeljalo proč in ga potem samo za skok, za trenutek puščalo domov. A sedaj se povrne tja, da nikdar več ne odide, stalno ostane tam, kmalu tam umrje, to dobro ve, a lažja mu bo tam smrt, in sladko bo spaval pod zeleno rušo — ob strani očetovi ... Samo da bi pokojnina bila že tu, da bi mogel oditi ...
Tudi to je dočakal. Ko je bil že konec počitnic in se je bližalo novo šolsko leto, je pripeljal gospod vikar v Vrbico novomašnika.
“Prišel je, da Vas nadomestuje,” je rekel žalostno Juriju, ki se je poln ljubezni zagledal v mlade, od navdušenja žareče oči svojega naslednika.
“Tukaj bo kot upravitelj in spiritualibus,” je razlagal vikar, “in Vi, ljubi sobrat, si sedaj oddahnite, počivajte, dokler ne pride penzija.”
“Ne, ne,” je zmajeval Jurij z glavo in razlagal šepetaje, s težavo, kako se veseli kot otrok na svoj rojstni kraj, kako ga vse tja vleče; nič ga sedaj več ne zadržuje, naj ga torej puste, da gre v miru tja, kamor si tako silno želi ...
“To lahko naredite, če sami tako želite, in nakazilo za pokojnino pošljemo za Vami; vse bomo oskrbeli, vse; samo da se ne poslabšate, da Vas pot ne zdela,” je opominjal izkušeni, stari, a še vedno krepki vikar in se s sočutnim očesom zagledal v suhega, od bolezni izmučenega sobrata-župnika.
Od tega trenutka se je Jurij pripravljal z mamico na pot.
Pohištvo, zaboje s knjigami, obleko in pernice so odposlali.
Bilo je žalostno jutro, megleno, mrzlo. Solnce se niti prikazalo ni. Jurij je zadnjič prihropel iz vrbiškega župnišča v cerkev.
Tisoči spominov so mu silili v glavo, tisoči dogodkov, ki so se odigrali za njegovega bivanja v Vrbici, veselih in žalostnih, so ga spremljali. Ustavil se je večkrat na tem kratkem potu, zadušil v sebi vse te spomine, in spominjal se je živo le nekaterih milih obrazov ... Klical jih je iz preteklosti, poživljal je obledele spomine nanje, obračal se je in gledal po hišah in oknih — samo da ne bi nobenega pozabil. Tako se je spominjal onih, ki jih je na smrtnih posteljah pripravljal na zadnjo uro. Videl je pred seboj njih razbeljene glave, počivajoče brez moči na blazini, z nalahko odprtimi ustnami, pripravljenimi zdajzdaj izpustiti iz ječe svojega telesa neumrjočo dušo ...
Teh se je spominjal in zanje je šel v cerkev, da opravi zadnjo sv. mašo tukaj.
Po sv. maši je oprt na palico in cerkovnika šel na pokopališče ... Tudi tam je molil na njih grobovih, mirno, pobožno, in s počasnim korakom se je vračal potem v župnišče. Lahek nasmeh mu je zaigral na ustnah, ko je zagledal pred vhodom konjiča s kočijo. “Peljali se bomo,” se je razveselil v duhu in bil bi gotovo hitreje stopil — pa se je domislil zdravnika, kako ga je opominjal in svaril pred vsakim naporom, žugajoč mu s strašno kaznijo: z bruhanjem krvi. A ni se mogel zdržati, da ne bi mimogrede vsaj konjiča potepljal po vratu.
Pozajutrkoval je v kuhinji — pa opazoval vedno mater in se čudil, zakaj joka, nad čim žaluje, ko je on tako židane volje ... Saj gresta vendar domov — domov ...
Kočijaž pograbi mali kovčeg in ga postavi na svoj sedež. Pri kočiji je stalo samo nekaj beračev iz vasi. Ni bilo tu županov, ni bilo zastopnikov uradov, ne društev, ne deputacij ... Samo ti siromaki so stali tam okrog. Ko je peljala stara mamica Jurija iz župnišča, so začeli jokati na ves glas, ko so ga zagledali. Grozotno — kakor krohotanje vran nad mrličem v meglenem jutru — je učinkovalo to tarnanje iz starih hripavih grl žen in mož, v katero se je mešal jok zvonov iz vrbiške cerkvice.
“Naš dobrotnik, naš dobri oče! Kdo bo za nas skrbel, kdo nas bo preživljal — tolažil. je odmeval glasen jok po vsej vasi. Zvenel je očitajoče, kakor glas slabe vesti. Probujeni od tega glasu, vzdramljeni, so si ljudje brisali oči. Otajala so se trda srca in v tem joku beračev so spoznavali, kaj izgubljajo z Jurijem. V tem trenutku so šele čutili — bolj kakor so se tega zavedali — kako jih je ljubil in kakšno krivico so mu delali. Zdel se jim je kakor svetnik-mučenec in pulili so si lase, da so ga vprav oni toliko mučili. Iz vseh hiš so prihajali, poljubovali mu roke in prosili odpuščenja ... a on se jim je s kočijice smehljal prijazno, ljubeznivo in z odkrito glavo ob strani svoje mamice je zadovoljen odhajal od njih — —
Zvonovi so nehali zvoniti — na pragu župnišča je stal mlad duhovnik; gledal je v smeri, kjer se mu je izgubil izpred oči voz s konjičem. Gledal je tja in skoraj na glas je izrekel besedo: “Ruina.” —
A v tem trenutku mu je stisnila srce tako silna bolest, da bi bil kmalu sam tu zunaj — na pragu — bruhnil v jok.
Obrnil se je in izginil v župnišču.
XI. postaja.
urediKrog poldne se je dvignila megla in solnce je posijalo. Jurij se je z materjo — držeč jo za roko in na njo naslonjen — peljal po železnici proti svojemu domu. Govorila nista nič — Jurij ni mogel, ni hotel. V se vtopljen zleknjen v toplem volnenem ogrinjalu svoje matere, je z mežečimi očmi ugibal o svoji bodočnosti. Preteklosti se ni niti spominjal in prav nič grenka se mu ni zdela njegova usoda. Nasprotno, veselil se je, radoval se je v pričakovanju lepših dni. Kakor brenčanje čebel so se mu zdeli pogovori sopotnikov. Kakov šum z daljave so prihajali v njegovo uho giasovi iz neposredne bližine. Ni jih poslušal, ni se z njimi ukvaral — bavil se je sam s seboj.
Ko je pa solnce prodrlo v voz, je prebudilo Jurija, da se je vzravnal in se z glavo pripognil k oknu. Posmejalo se mu je lice in val radosti je zaplul v njegovi notranjosti. V daljavi so se mu prikazali na sivem nebu ostri obrisi modrih šumavskih velikanov. “Ostri” — “Javor” — “Cerhov.” — Imenoval jih je z isto ljubeznijo, kakor da kliče svoje dobre prijatelje, s katerimi se že dolgo, dolgo ni videl. Od tega trenutka ni več mirno sedel, razburjeno se je premikal in neprenehoma gledal skozi okno ven v pokrajino, ki je kakor oblaki mimo njega letela. Čutil je bližino domovja in rastlo je v njem hrepenenje, da bi bil že skoraj tam; zadovoljno si je oddahnil, ko je slednjič izstopil in zravnal qdrevenele noge na peronu male postaje.
Pred njim se je na strmem bregu razprostirala njegova rodna vasica: Kosovec. Ležala je tam v sredi razoranih njiv kakor jata ptičev, ki so leteli, a niso mogli dospeti do cilja, pa so se — utrujeni od letenja — usedli na tem bregu, da počijejo. Tudi on je tak utrujen ptič, tudi on gre v pokoj.
Silno ginjen je gledal te hišice, stisnjene krog cerkvice, katere belo zidovje je blestelo skozi rumeno listje — kakor bi se smehljalo.
Za njimi se je dotikal samih oblakov preko vsega obzora širok pas črne šume in nad njim je gorelo zahajajoče solnce ...
Prijela sta se z materjo za roke in izstopila.
“Zdaj se torej vračava, da tu umrjeva ...” je žalostno spregovorila starica pri prvih korakih in oči obeh so se ozrle na velik, s sirovim zidom ograjen četverokotnik, v katerem so se bleščali pozlačeni križi.
Jurij je klonil z glavo. Tu je počival že dolgo vrsto let njegov oče — tam v ozki senci enega teh mnogih križev.
Čim bliže sta prihajala, tem počasneje sta šla. Ljudje so ju pozdravljali in milovali — toda z nikomer se nista ustavila. Najtežji del pota je bil za oba, ko sta šla mimo Golobovih.
Mati je začela ihteti in stegovala obe roki proti nizki hišici z dvema okencema v pročelju in dvema pod streho. “Tu si bil rojen — tukaj” — je jadikovala in gledala na zaprta vrata, ki so držala na majhno dvorišče.
Jurij je zardel — spomnil se je živo na materin obisk, ko so jim prodajali tole kočo.
“Daj nam! Posodi nam! Pomagaj nam!” — je sedaj zopet natančno slišal njen takratni glas — a ni pomagal — ni imel — ni mogel — in gledati je moral, kako so jim takrat prodajali bajto. Prodali so jo in pognali jih v božji svet. Sestra mu je umrla na Dunaju v službi, o bratu ničesar ne ve, očeta so nesli že iz prvega gostastva na pokopališče — in on z materjo se sedaj vrača sem — zopet v tisto sobico, kjer je stanovala mati, preden je prišla za njim v Vrbico, v prav isto sobico, kjer je oče preminil ...
Potegnil je mater za roko in oba sta krenila na drugo stran, v hišico, ki je stala nasproti, kjer so ju že zapazili domači in jima hiteli naproti.
“Kar k nam pojdite, k nam! Kakor bi prišli domov —” so ju pozdravljali in karali, zakaj jim nista pisala, da bi prišli z vozom po nju, in v veselem pogovoru so jima odkazali sobico z majhnim kabinetom — kjer je imel Jurij prebiti ostanek svojega življenja v pokoju. Veselil se ga je. Vedel je, da ga hoče preživeti mirno, rešen dela, ki ga je rad opravljal, ki ga pa radi dolgotrajne bolezni ni mogel opravljati, — da ga ne bo težila vest, da je radi svoje bolezni kaj zamudil, zanemaril, pokvaril. Brez skrbi bo — samo da mu pokojnino nakažejo — vse bo preračunil, razdelil, uredil, poplačal in se pripravil z materjo na smrt ...
“Samo da bi že prišla pokojnina,” — je vzdihovala mati in preštevala nekaj srebrnih goldinarjev, ki so jima po selitvi še ostali za življenje. Strašna se ji je zdela misel, da bi si morala tu v hiši — kot mati duhovnika — morda izposojati ...
Goreče je molila, “da bi že enkrat prišlo,” — in tem bolj goreče, čim bolj se je sušil njen mali zaklad.
In prišlo je še o pravem času — čeprav je nakazilo na pokojnino Jurija bolestno presenetilo. Za gotovo je pričakoval, da dobi milostnim potom vsaj šest stotakov — na, pa so mu odmerili celih štiristoštirideset goldinarjev — ker ni bil še celih trideset let duhovnik.
“Torej ne petdesetak na mesec,” — je hitro izračunal, “ampak le nekaj čez trideset — tri desetake,” — je ponavljal in računal ... beda se mu je režala v obraz ... jemala mu je časopise, katere je tako rad bral, vzela je materi postrežnico, katero ji je hotel najeti, in njemu boljši grižljaj, ki ga je hotel privoščiti svojemu bolnemu telesu.
Vsemu temu se je moral naenkrat odreči v trenutku, ko mu je došel uradni odlok v roke. Odrekel se je temu in s tresočo se roko je pisal prvo pobotnico o prejeti penziji “za 36 gld. 66 kr., z besedami: šestintrideset goldinarjev, šestinšestdeset krajcarjev a. v. — — ” plačal je kolek in potovko, ostanek pa ves izročil potolaženi materi.
“Goldinar na dan,” — si je rekel — in večkrat si je ponavljal to trdo, trivijalno besedo — “kakor dninarju,” je pristavljal zraven in grenkoba se je razlila po njegovi duši. Vrelo je v njem ... gnev in srd sta širila v srcu požar. Z razdraženostjo bolnega človeka in svojeglavnostjo prevaranega je mislil na svojo siromašno penzijo.
Razburjen je bil dodobra. Kakor zbira vihar pred nevihto prah in ga suče v vrtincu, tako mu je kalila njegova razburjenost jasen razgled in dvigala iz dna duše vse misli, ki jih je dosedaj vedno dušil in krotil. Kaj je dal cerkvi in državi? je vprašal v tem viharju. Vse, kar je imel. Hitro je dajal in rad. In sedaj so ga vrgli iz te ladje, na kateri se je pri veslih trudil, čez krov, izkrcali ga na otok in pluli veselo in brez njega naprej.
Odnesli so ga iz arene ranjenega, za boj nesposobnega. Lastniki plantaže so odslovili izmučenega sužnja in mu vrgli v beraško dlan goldinar za riž. In v bolečini, ki ga je obvladala, ni več brskal v svojih mislih kakor sicer, ko jih je prebiral kot zrnje, ki ga hočemo vsejati.
Popuščal je uzdo in sedeč sključen na stolu pri peči, je gledal v ta prepad, ki ga ima vsaka človeška duša in iz katerega puhti strupena para, ki ji je ime zavist. To je brlog strupenih gadov, toda zaprt s težkim kamnom žive vere v Boga, da ne morejo na prosto. Z groze polnim pogledom je gledal Jurij, kako se sedaj — v starosti — ko se je tega najmanj nadejal — dviga ta težki kamen, se odmika, čeprav ga je z vso silo razuma tiščal navzdol. Slišal je sikat in skozi razpokline pod njim so žarela svetla, zelena očesca hudobnih, grešnih misli. Zapiral je oči, stiskal veke k sebi, zakrival si jih je z rokami — in vendar je razločno videl, kako se podijo mimo njega, kakor mimo berača ob potu, razkošne kočije s pozlačenimi uzdami, kako se vozijo v visoke palače; videl je zlate križe na dolgih zlatih verižicah, vid so mu jemali leskeči se dragulji v težkih zlatih prstanih ...
Mahnil je z roko, da bi pregnal to prikazen. Toda kakor bi zamahnil s čarovniško šibico, je zagledal drug prizor. Videl je legije duhovnikov v trdem boju z nejevero, uživanjem, razkošnostjo — grehom. Ves svet se žene proti njim, a oni stoje hrabro na prvih stražah. Za nje se skrivajo vera, čistost, pravičnost in ljubezen do bližnjega in kličejo: “Branite nas! Varujte nas! ...” Videl je sebe — in ne le sebe, ampak tisoče svojih duhovskih bratov, zakopanih v bornih vasicah v hribih, na revnih župnijah, kako so v težkem boju ometani, pokriti z zabavljanjem, zaničevanjem, blatom in umazanostjo. To so voditelji vojskujoče se cerkve, ki kljub temu stradajo v bedi, hirajo zaradi revščine. Vso to duhovniško revščino, o kateri svet ne ve in katere bi niti ne verjel, je čutil danes, v tem trenutku, na svojih ramah. Opazil je i samega sebe, kako se je vse svoje duhovniško življenje boril za vsak vinar, si odrekal to in ono, računal in delil kupček novcev s skrbjo in bojaznijo na toliko in toliko delov mesečno ... Vse to ga je slednjič utrudilo in zdaj stoji tu — duhovski invalid — in kaj ima za vse to? Štiri stotake ...
“Goldinar na dan!” — je vzdihnil zopet — in kakor bi pihnil v požar, je zopet primerjal svoje življenje z drugimi — celo vrsto sob imajo, prostornih, visokih, s preprogami prepreženih, mehke postelje, naslanjače, odete z mehkimi, volnenimi in drugimi odejami.
“Bratje smo — sinovi ene matere — matere! — in mar je ona krivična?”
Tu so mu misli skrenile drugam. Videl je skozi stekleno okno v steni svojo mater, upognjeno, kako mu z velikimi šivi krpa zimsko perilo ...
“Je mati krivična?” — ga je vprašala vest. Tudi njegova mati — ta starica tam — je njemu dala več kakor drugim otrokom, “berače so naredili iz nas radi tebe” — “gospoda so hoteli iz tebe imeti” — “da ti ne bo treba garati” — so mu očitali rodni bratje in sestre, in po pravici. Roditelji so dali njemu več nego ostalim, več, mnogo več; stal jih je tisočake, drugi niso dobili niti stotaka, in sedaj je zraven matere videl tudi pokojnega očeta. Spominjal se je, kako se je trudil ranjki oče, kako je padal pod bremenom dela in zopet vstajal in si dajal moč in pogum z mislijo: “Naj bo to za tega otroka, da bo kedaj bolje zanj — povrnil bo svoj čas nam in drugim.” “Da mi bo bolje,” — se je trpko posmejal — “ko bi sedaj videl ubogi oče ...” — se je ozrl prvič nazaj — prav na najprve čase svojega studiranja.
Spominjal se je guljenja v pravem pomenu besede, ko se je, enajstleten deček, ubijal z latinskimi konjugacijami in deklinacijam. Ko so pili njegovi vrstniki iz čaše čiste, brezskrbne, radostne mladosti, je on sedeval s slovnico v roki ali pa se je sklanjal pri luči svetiljke nad grškimi oblikami nepravilnih glagolov. “Uči se, uči se, da ne bo denar proč zdaj, da ne boš padel!” — so mu zvenele še zdaj v ušesih besede skrbnih staršev. — vnovič je občutil trepet pred skušnjami, zrl nad knjigami prečute noči pred maturo; videl je, kako sedi v semenišču pri kupu pol, dišečih po litografskem črnilu — preletel je v duhu čas kaplanovanja, zlasti čas svojega župnikovanja v Vrbici, in polastila se ga je silna želja: ko bi bil rajši postal kmet!
Tu na tej revni šumavski zemlji — pa vendar na svoji — bi bil oral in sejal, bil bi močan in zdrav, srečen, preprost, neveden. Vsi ti roji misli, te muke duše, ki vedno misli in opazuje, vse to bi bilo ostalo potlačeno pod pragom zavesti, čez ta prag bi bil stopal miren, neveden kakor drugi; imel bi lastno gorko družinsko ognjišče — umrl bi sredi med svojimi; in kako bo sedaj? — Zagledal se je zopet v mater, ki je kakor omlačen snopek sklonjena sedela nad šivanjem pri oknu — uničil je vse, uničil sebe. — “O, kmet bi moral biti,” je kriknilo nekaj v njem; prebudil se je v njem kmet, vonj razorane zemlje je puhnil vanj in kmetska kri njegovih prednikov, njihova moč, ljubezen do rodne grude se je oglasila v njem. — “Ali je napačno ravnal moj oče, — Ali sem zgrešil poklic?” se je vprašal in črv nezadovoljnosti ga je grizel, da se je ves tresel.
“A, greh je, biti nezadovoljen s svojim stanom,” je vzdihnil težko ...
“Toda en goldinar, samo en goldinar za vse to!” — pa nevihta se je že polegla, zastonj ga je že dražila skušnjava ...
“Greh je, greh, zavidati drugim, srečo, biti nezadovoljen — nemara mi bo tudi to zadostovalo — morda bo forint dovolj — saj več pa ne bova zajedla vsak dan,” — je krotil v sebi pregrešne misli in njegove suhe ustnice tanke kot dva lističa, šepetale molitev. Pred dušo mu je stopila svetiljka iz semeniškega hodnika — Kristus ... Vstal je in vzel z mize tanko knjižico “Križev pot” ... Premišljeval je križev pot: šel je s Kristusom po jeruzalemskih ulicah — ni bil povišan, marveč ponižan — tako je bral in ponavljal ti dve besedi o Kristusu; zveneli sta mu ljubko kakor pesem in godba. Šepetaje jih je izgovarjal. Igral se je z njima kakor z dvema sličnima žogama — metal jih je — lovil — premišljeval jih in se pomirjeval. Nevihta je srečno prešla. Minila je, se polegla, vzela s seboj iz njegove duše vse nizkotno in podlo, vso umazanost, vso zavist in nizkotnost.
V tem premišljevanju je našel moč.
Sedaj je bil srečen, da je tako reven in ubog. “Tako sem Kristusu bolj podoben,” si je radostno rekel, — “kakor če bi imel zlato mitro na glavi, v roki srebrno palico in bil oblečen v svilnati purpur z vlečko, ki bi jo paž moral nositi za menoj ... trnjevo krono na glavi — trs v roki — in telo nago, nago — ne oblečeno,” — je sklepal roke pred križem in molil h Kristusu s srcem, polnim hvaležnosti.
Ni zavidal, ni godrnjal, ampak trpel. Njegova duša je bila že žalostna do smrti — in te žalosti se ni mogel iznebiti. Nobena vesela misel, nobena svetla nada se ni več porodila v njem — le žalostne, težke skrbi za vsakdanji kruh so mu pretresale otožno dušo in beda je stala pred njim, pokala z dolgim bičem in gonila te jate tužnih misli po njegovi glavi.
Bilo mu je vedno slabše in slabše. Niti rojstni kraj ni prinesel polajšanja, tem manj popolnega zdravja. V začetku se je zdelo, da sprememba zraka in radostno razpoloženje zadržuje pešanje moči; toda ko je zavladala huda gorska zima nad Kosovcem, ni mogel Jurij niti iz hišice iti in nekaj tednov je celo ležal.
Edin njegov gost je bil zdravnik z domačim gospodom župnikom.
Preteklo je leto in moral bi plačati stanarino ... zase in za mater — plačati jo revnim, dobrim ljudem, pri katerih sta našla zavetje; hotel je prihraniti plačo enega meseca, da jim plača. Deval je vestno te groše na stran, toda pozimi, ko so morali kupovati drva, gorko obleko, plačati zdravnika, je vse izdal.
“Kje vzeti? Kje vzeti?” sta se posvetovala z materjo, ki je uprla svoj pogled na omaro, polno knjig.
“Saj jih ne rabiš,” je mirno rekla, toda besede “knjig” ni izgovorila. Vedela je, kako so mu prirastle k srcu.
Obrnil se je in ni odgovoril. Žalosten je hodil nekaj dni okrog. Ustavljal se je pri omari in potegnil zdaj ta, zdaj oni zvezek, ga odprl, obrisal prah in ga postavil na prejšnje mesto.
Dolgo se je obotavljal. A slednjič je prišla vrsta tudi nanje.
Jokal je, ko je eno celo polico izpraznil in poslal v antikvarijat, kakor bi prodajal, izdajal svoje najboljše tovariše. “Moram, moram,” — se jim je opravičeval — “lakota me sili, lakota — — —”
Potem se je že selil zaboj za zabojem. Najprej je prodal tiste, za katere se ni kaj menil, potem je prišla vrsta na tiste, katere je visoko cenil, in naposled so romale one, katere je ljubil. O, težko se je poslavljal od njih. To so bile knjige, ki si jih je že kot mlad dijak nakupil. Spominjal se je pri njih, kako je štedil, preden je imel goldinar in mogel teči h knjigotržcu na mestnem trgu in kupiti si “Babico” — “Jarognjeva iz Hradka” — zvezek pesmi — kak prevod ... Ve, da si nikdar ni kupil niti črešenj niti smotk — vsak krajcar je prihranil za knjige. In koliko je trpel zaradi njih, ko so ga doma karali, čemu kupuje toliko knjig in po nepotrebnem zapravlja denar ... Sedaj je nemila usoda zadela tudi te, ljubljence njegovega srca — ki si jih je tako drago kupoval. Ugajale so mu v stari vezavi, s preprostim enostavnim tiskom, na navadnem papirju — drugačne, o, vse drugačne kakor se danes mečejo na književni trg —, bolj skromne, a! zato tem boljše — ljubil jih je, pa prodajal jih je ... Srce se mu je krčilo ...
Ostalo mu je še sv. pismo, brevir — in zlata knjižica “Hodi za Kristusom.” Vse drugo je prodal z omarami vred.
Kadar ga je kdo vprašal: “Kam ste pa dali svoje knjige — toliko krasnih knjig?” — je sklenil roki in žalostno šepetal: “Pojedel sem jih, prijatelj, pojedel.” Ničesar več ni bilo, kar bi mogel prodati, česar bi se še mogel iznebiti. Hvaležen je bil, če so prišli ljudje, da jim napiše pismo ali vsaj naslov na pismo sinu pri vojakih, in kadar so materi prinesli jajce, košček mehkega kruha, kapljico mleka, ko so pomolzli kozo.
Hvaležen je bil, če so mu poslali iz župnišča kak boljši prigrizek, par jabolk, steklenico vina ...
Hvaležen je bil za miloščino ... ubogi prosjak.
“Jaz torej grem — sem že govorila z oskrbnikom — da vsaj za drva nekaj zaslužim,” mu je rekla po kosilu mamica.
Vstal je, sklonil se k Juriju, prijel ga za obe roki, stisnil mu jih in z glasom, polnim resničnega sočutja, se mu je opravičeval.
“Vzel bi Vas k sebi, prijatelj, v župnišče,” — tu se Jurij zgane, oprosti si eno roko, objame z njo vrat sklonjenega prijatelja, pritegne ga k sebi in hitro mu pošepeta: “Da, v bolnišnico pojdem, sam sem že mislil na to, a še enkrat, prijatelj — za popotnico — zadnjič ...”
“Takoj?” vpraša župnik.
“Ne, jutri zjutraj, jutri — Gospoda Jezusa in sveto olje vzemite s seboj, prijatelj, jutri,” — izpustil je župnikov vrat skril roko pod pernico in zatisnil oči, kakor bi trdno zaspal. Tako je preležal ostanek dneva in vso noč do ranega jutra, ko je prišel k njemu duhovnik s sveto popotnico.
Pripravljal se je, izpraševal si je vest za zadnjo svojo spoved čez vse življenje.
Sprehajal se je počasi skozi vse svoje preteklo življenje. Obiskal je vnovič vsa duševna bojišča, na katerih se je: boril, krvavel, zmagal ali bil premagan. Žaloval je nad vsakim svojim padcem in zahvaljeval se nebesom za vsako zmago. Prešel je k mislim, doživljal še enkrat vse duševne krize in strastne revolucije, ki so v njem vplamtevale in se zopet pomirjale, katere je mašil in krotil in ki so ga včasih vendarle potegnile v omotne vrtince. Pregledaval je svoje duhovsko življenje. Videl je to ladjo, polno čistih, zlatih, svetih teženj — naloženo, zvrhano, da se je kar potapljala. Z njo se je peljal iz semenišča ven. Spominjal se je, kje je bilo in kdaj in zakaj je moral tovor za tovorom metati iz ladje ven, samo da se vzdrži nad vodo in pride dalje, naprej, da se v viharjih ne potopi, ne utone. Tudi vso bol, ki se ga je pri tem vselej polastila, je vnovič doživljal. Videl je rakve, same črne rakve, gole, brez pokrovov. Koliko pogrebov! Vse jih je videl in pri vsakem je šel takoj za rakvijo on samo, ki je edini ostal, žaloval. V teh krstah so pa ležale ubite, neizpolnjene njegove težnje, z izbuljenimi, osteklenelimi očmi, polne očitanja, ki so obupno klicale po vtelešenju in o življenju.
“Zakaj si nas pustil umreti, zakaj, zakaj?” — take se je zdelo Juriju, da nanj kličejo.
“Morilec!” — so mu žugale s stisnjenimi pestmi. Jurij se je stiskal v pernicah od strahu, da ga ubijejo; v halucinaciji je prožil dlani proti njim in se branil z edino besedo: “Nisem mogel, nisem mogel.”
Vzdigovale so se proti njemu, mahale s svojimi mrtvaškimi plašči in klicale: “Groboku naš grobokop,” in po tej besedi so zopet pdale v svoje grobove in Jurij je videl samega sebe, kako je na te grobove navalil težke granitne kamne pozabljenja, da ne vstanejo nikdar več — kako je obiskaval te grobove in molil nad njimi, kakor molijo starši nad grobovi svojih otrok. In glej, danes so kljub temu vstale in prišle k njemu.
Potem je videl Jurij ostanek svojega življenja — samo še podrtijo ladje, na njej zlomljene jambore polomljene droge, strgana jadra, samo še zastava — sveta vera — mu visoko rad glavo veselo plapola, tam na obzorju pa se že prikazuje pristanišče, že vidi svetilnik: smrt s svojimi krvavimi očmi — kmalu bo tja priplul z ostanki ladje in pristal v pristanišču večnosti. — Čutil je, kako plove sam, popolnoma sam, zapuščen — a nikakor žalosten ... Čutil je to samoto — zdajci se je zavedel, da je dospel že na vrh svoje Golgote, na konec svojega življenjskega potovanja — da ga čaka samo eno še: umreti. Visel je na križu — rane so ga skelele — z motnimi očmi se je oziral krog sebe — a križanih razbojnikov ni videl ... Ti so se mu smejali zdravi, veseli in težko so sopla tolsta telesa. Bil je popolnoma sam. A ni se mu tožilo.
V tem trenutku, ko je še enkrat preživljal, pregledaval svoje revno, bedno življenje, tedaj, ob njegovem koncu, je sicer čutil njegovo težo, s katero ga je pritiskalo k tlom, a v istem trenutku je obenem čutil tudi smešnost tega, kar je drugim tako često zavidal. Popolnoma je razumel besedo: “Ničemurnost nad ničemurnost,” in se je veselil, da je prišel do tega spoznanja, kakor se veseli rudar, kadar po dolgem trudu najde iskano rudo ... Pri njegovih nogah so se na tleh valjali častni naslovi, odlike, denar, dobre jedi, imenitna vina vzvišen je bil nad vse to; čutil je, kako lahko se plove brez te prtljage in kako lahko se poslavlja od svojega preprostega, revnega življenja ...
Z razjasnjenim obrazom, s svetim smehljajem je pozdravil brata duhovnika, ki ga je prišel pripravljat na smrt.
Jurij je sedel oblečen na postelji in zunaj je stal kmetski voz poln grahovine, najboljši v vsem Kosovcu.
Po dolgem čakanju je prinesla Krutinovka iz hiše polno naročje pernic, ki jih je postlala po vozu, in za njo sta peljala Krutina z gospodom župnikom Jurija; pri vozu so se ustavili, glava se mu je obesila na prsi in ni imel moči, da bi jo dvignil. Gledal je v zemljo, kamor si je že želel iz vse duše.
Dvignili so ga kvišku in gori na vozu ga je sprejel hlapec in ga oprezno položil v pernice. Zavili so ga, pokrili in za jasnega zimskega dneva so ga odpeljali v mesto v okrajno bolnišnico.
“Samo za nekaj časa, za malo časa se peljete tja,” so ga tolažili — “ko pride pomlad, se vrnete k nam in zopet bo bolje.” — Smehljal se je tem besedam, in ko je tako ležal vznak s kosmato kapo in suknjenimi ušesnicami, zavezanimi pod brado, je še zadnjič obrnil oči proti njim, kakor bi jih hotel objeti, obraze vseh vzeti s seboj in odnesti; v tem so konji potegnili, sneg pod kolesi je zaškripal in — odpeljali so se. Vsi so si brisali solze in gledali za vozom.
“Ta se ne bo nikoli več vrnil k nam.” —
“Ne bo, se, ne — ” so pritrdili drugi in se razšli.
XIII. postaja.
urediLežal je v snažni, majhni sobi okrajne bolnišnice.
Zdravnik je dobro Vedel. Pripeljal se je brez nezgode, srečno; vožnja mu ni škodovala, nasprotno: zdelo se mu je, da ga je osvežila, razveselila. Nabral si je mnogo novih vtisov po potu in z njimi se je sedaj bavil v tej bolnišnični tihoti. Usmiljena sestra se je od časa do časa prikazala pri njem kot duh — toda ni ga motila ne z govorjenjem ne z ropotom.
Všeč mu je bilo tukaj in ni mu bilo dolg čas. Bavil se je vedno s svoja notranjostjo, s svojo dušo. Spominjal se je, kako so se peljali iz vasi — vsak trenutek so splašili jato vran, ki so na cesti najbrž iskale pičle hrane. Zagledal jih je šele, ko so se dvignile v višavo in krožile nad glavo — neprijetno ga je dirnilo njihovo krokanje. Odpustil jim je, kakor vsem, ki so v njegovem življenju krožili krog njega. — “Krokale so, krokajo zdaj,” — je rekel sam pri sebi, “ker drugega ne znajo.”
Ko so se peljali mimo pokopališča, se je spomnil matere in pokojnega očeta. Bilo mu je naenkrat dolg časa kakor majhnemu otroku, ko gredo starši z doma in ga zapro doma v sobi, da ne more z njimi.
“Nista me vzela s seboj,” je vzdihnil in se zagledal na četverokotno majhno pokopališče. V solncu se je lesketal v sredi njega mogočen železen križ in pozlačeno telo Kristusovo je gorelo v solncu kot ognjeno. Kristus mu je sijal vse življenje ... v semenišču kot svetiljka, v življenju kot večna luč ... in sedaj, na tej vožnji, ga vidi v plamenu ... ožarjenega, živega; in ko so prihajali bliže k pokopališču, se je zdelo Juriju, da se mu Kristus bliža, k njemu koraka — — —
In tudi ta okolica se mu je ominila — bila je čista in bela kakor velik oltarni prt, pogrnjen čez ves svet.
Nato je videl še eno sliko, katere ne bo pozabil. Pogledal je na solnce, toda ni ga spoznal. Mislil je, da je to velika, zlata patena, vzeta s keliha trpljenja. Patena, katero je tolikrat, oh, vsak dan, imel v rokah, katero je poljuboval in s katero se je prekriževal — in na njej? O, da, to je On! Oblit z belo svetlobo stoji tam v sredini, v centru, beli Kristus pod podobo belega kruha, kakor ga je tudi on, mašnik Jurij, pokladal s tresočimi se rokami na pateno ...
Samo k temu Kristu so se sedaj dvigale vse njegove misli, z Njim se je ukvarjal, po Njem je hrepenel. Kaj ga še drži nazaj, kaj ga še ovira?
“Oh, življenje je to,” si je rekel Jurij žalosten, “k temu sem še pribit, še vedno visim na tem križu. Otožen — sam. Niti razbojnika nista tu križana z menoj ...”
Toda čutil je od dne do dne, kako se rahljajo te spone, ki vežejo dušo in telo. Slabel je in le včasih prihajal k popolni zavesti. Videl je usmiljenko, ki ni več zapustila sobe, videl prižgano svečo na mizici in poleg sveče križ. Tudi glas je slišal, ki je molil psalme ...
Umiral je ... Smrt mu je vlekla iz ran žeblje, s katerimi je bil pribit k življenju. Presekavala vrvi, s katerimi je bil privezan. Bilo mu je prijetno — čutil se je prostega — bolj in bolj svobodnega ...
Rane ga niso bolele, oči niso jokale, roke se niso obupno krivile. Ni čutil križa — bil je srečen. —
Umiral je ... Ležeč na trdnem bolniškem ležišču, je lovil besede, ki jih je molila usmiljenka: “Mir” — “pokoj” — “počitek” — “večnost” — kako sladke so te besede za dušo, trudno življenja ... Zvenele so mu v ušesih omamno, kakor skopuhu cekini, odmevale so sladko, kakor udarci srebrnih, harmonično uglašenih zvončkov, donele so mu veličastno kot bobnenje groma ...
Konec bo bede, konec pisanja prošenj, konec križa — snet bo z njega — umrl bo ...
Kolikrat je že mislil, da bo zdajzdaj umrl, pa se je motil. —
Danes se ne moti — umrl bo.
“Usmili se me, Bog, po svojem velikem usmiljenju!” — je slišal za zglavjem in ogromna teža je navalila nanj s temi besedami, kakor bi ležala skala na njem. — Zdelo se mu je, da zunaj grmi — se zemlja trese — stene krog njega da se majejo — sučejo — padajo — vse mu je ginilo izpred oči — samo ta ognjeni križ v solnčni zarji iz kosovškega pokopališča se mu je v tej temi lesketal pred očmi.
“Gospod, reši dušo mojo — pridi že in ne odlašaj!” je zopet slišal besede molitve ... Globoko je vzdihnil skozi odprta usta — skozi okno je padel v mračno sobo sveženj žarkov zahajajočega solnca — poševnih, slabotnih, zimskih; njih široki pasovi, ki so se vlekli od okna k tlom, so se zdeli Juriju kakor most, ki mu ga je naredila božja roka, da po njem odide njegova duša ...
“Razbojnik visi na Tvoji desnici in kliče: spomni se me, Gospod, — hiti mi pomagat ...” — to je bilo zadnje, kar je slišal Jurij na tem svetu —. Skrčil se je, kakor ptiček se je stisnil, noge potegnil k sebi, oči in usta so se kakor presenečena odpirala. Zrl je nepremično na en kraj, tja na solnčnosvetle proge ... po njih je prihajala bela prikazen, odeta v dolgo belo haljo, in stopala z boso, prebodeno nogo... Velik, bled, s svetim, resnim mirom, ne smehljajoč se, toda ljubezniv, ne strog, a z žalostnim izrazom v licu je prihajal k njemu Kristus. Tako si ga je vselej predstavljal, kadar je pripovedala o njem otrokom v šoli, kadar je pridigoval o njem odrastlim v cerkvi. Stopil je k njemu in rekel:
“Še danes boš z menoj v raju.” — Pri teh besedah vstane usmiljenka in priskoči k Juriju — ta pa globoko vzdihne — zadrhti in — umre. —
Bilo je vprav v petek ob treh popoldne. Pri dekanijski cerkvi se je zazibal veliki zvon “Vaclav” in žalostno pel v spomin Jezusove smrti — v istem trenutku je zadnjič vzdihnil tudi njegov nevredni služabnik — duhovnik jurij — nekdanji vrbiški župnik v pokoju.
Mehki prsti usmiljene sestre so mu zatisnili oči in zaprli usta, odprta kakor za očitanje.
Prišel je zdravnik, pogledal mrliča in ugotovil smrt, izpolnil je tiskani mrliško ogledni list in v rubriko “vzrok smrti” zapisal; tuberkuloza pljuč ... Tako je bilo ime groznemu bitju, ki je Jurija zadavilo.
Iz Kosovca je prišel občinski stnažnik in v majhni culici prinesel talar, obrabljen biret, kolar, roket in strgan brevir. Vse to so mu dali v rakev, ki so jo prinesli mizarji še tisti dan, preprosto, samo črno pobarvano, z belim križem in Kristusom iz rumene pločevine na sredi pokrova. Postavili so jo na tla. Bila je velika — prav udobno so vanjo položili Jurijevo truplo — kakor v globoko naročje. Iztegnili so mu ude, prekrižali roke, ovili jih z rožnim vencem in okusno uredili gube širokega, suknenega talarja.
Ležal je v rakvi. Počival je po boju — v pokoju.
Njegov suhi obraz je polagoma postajal trd. Bil je bel, kakor oskrobljen in izlikan, samo od globokih brazd razoran. Koža, kakor prilepljena v sredi čela, je bila na nosu in bradi nategnjena k bledim ušesom. Nad čelom se je blestela plešasta glava. Življenje mu je izpulilo lase iz nje, ko ga je tiralo po križevem potu. Marsikje jih je za njim ležalo cel šop. Sicer je pa bil izraz njegovega obličja miren. Usmiljena smrt je odpihnila vso mračnost in oblila ustnice s svetniškim smehljajem.
Jurijev duh se je gotovo že sprehajal po visokih nebeških prostorih — oblečen v belo oblačilo in s palmo v svojih rokah.
Sami mučenči Gospodovi so ga pozdravili pri rajskih vratih in ga peljali k sedežu Jagnjeta, da tam prejme zmagoslavno palmo.
Njegovo truplo pa so usmiljene sestre nesle po časi po stopnicah v tiho bolniško kapelo.
“Gospod, daj mu večni mir in pokoj!”
“In večna luč naj mu sveti,” je šepetala sestra zakristanka, ko mu je prižigala pri glavi oljnato lučco, in naredivši znamenje sv. križa na rakvi, je tiho odšla k počitku v svojo celico.
Lahko noč ...
XIV. postaja.
urediNa pokopališču na širnem polju za mestom je kopal grobar nov grob. Težko ga je kopal, vsak trenutek je počival in si brisal z žuljavo roko potne kaplje raz čelo. Zemlja je bila zmrzla in vrhu tega še ledina.
Pred kratkim so razširili pokopališče. Smrti staro ni več zadostovalo. Posamezne patricijske rodbine v mestu so trdovratno branile svoje stare prostore, kjer je bila zemlja že večkrat prekopana, prerita, s solzami prepojena in pomešana s prahom človeških teles in krst.
“Kaj tam!” je razlagal grobokop — “tam je lahko kopati; s samo lopato izkopljem ves grob — še stene moram podpreti z deskami, da ga zemlja sproti ne zasuje — ali tukaj, na tej ravnini — sam kamen povsod ... zamahnil je s krampom in vrgel iz groba kos odkrušenega kamna.
Tu, na tem koncu pokopališča ni hotel nihče biti pokopan. Pusto je bilo tukaj, nobeno drevo še ni bilo tu vsajeno, noben grm ali cvetica. Pokopavali so sem tiste, ki niso imeli nikogar, ki niso umirali v sredi družine, med jokom in molitvami prijateljev, ampak take, ki so umirali zapuščeni. Navadno so semkaj prihajali pogrebi iz bolnišnice ...
Kosovški župnik, ki se je pripeljal v mesto, da se dogovori o pogrebu, je gledal to neizpolnjeno vrsto novih grobov, od katerih je bil zadnji določen za Jurija. Kakor zobje pri glavniku so segali od belega zidu v notranjost pokopališča. Niso bili niti s travo zarastli niti s snegom pokriti.
Rumena, mrtva, v grude zmrzla ilovica se je kopičila na njih. “Samo, da se to enkrat prekoplje,” je zopet začel grobar, “potem bo delo že Lažje — zemlja bo preperela, počrnela in vsaj trava bo pognala,” in zopet je metal ven izkopane kamne.
“Oh, moj Bog, to je kamenje!” — je vzdihnil mladi župnik.
“Smrt mu ga je nabrala v njegovem življenju in ga znosila sem. Morda so tu vsi ti kamni, s katerimi so rajnkega v življenju tako sirovo pobijali,” — mu je prišlo na misel in dolgo, dolgo je gledal na ta kup kamenja. Videl je v duhu roke, ki so te kamne metale. Bile so grobe in mehke. Kamni iz finih rok so bili bolj gladki, oglajeni kakor iz potoka, a zato tem bolj trdi; oni iz grobih rok so bili bolj robati, bolj grobi, a ne tako težki.
“Mu boste mar tudi to kamenje vrgli v grob?” vpraša hitro.
“Ne, ne,” se je dvignil grobar od dela — “to bom izvozil na vozičku ven, tja na cesto, in bom tako popravil kos ceste k pokopališču.”
“Tako, tako,” — je rekel duhovnik in odšel.
Drugi dan je bil pogreb.
Zjutraj krog desete ure se je pomikal sprevod iz bolnišnice v dekanijsko cerkev.
Pripeljalo se je veliko duhovnikov — revščino rakve so zakrivali znaki duhovske časti: vijoličasti plašč, masna knjiga in kelih s pateno.
Uslužbenci pogrebnega zavoda so vzeli rakev z voza in jo položili na oder v prezbiteriju.
Na oltarju so plapolali plameni mnogoštevilnih sveč in dim kadila pri slovesni zadušnici se je v oblačkih valil pod cerkvenim svodom.
Po sveti maši je imel župnik iz Kosovca genljiv govor o angelski čistosti, sveti potrpežlivosti in veliki požrtvovalnosti v Gospodu umrlega.
Ljudje so ginjeni jokali — a ko so mrliča zopet položili na voz, so si obrisali oči in se — veseli lepega zimskega dneva — ravnodušno zabavali o vsakdanjih stvareh.
Mrliča so pripeljali na pokopališče, cerkovnik je vzel z rakve plašč, kelih in knjigo, nato pa so rakev spustili v grob.
“Rozžehnejme se s tim telem,
pochovejmež je s pokojem ...”[1]
se je žalostno glasil staročeški koral, ki ga je pela peščica pevcev pri grobu.
Ljudje so že odhajali; nekateri niso slišali ni besed zadnje kitice več:
“Kriste, pro sve oslavenf,
dej nwm hrichu odpuštenf.”[2]
a drugi so se rili h grobu in hitro metali zmrzlo glino v grob, v katerem je bolj in bolj izginjala rakev s truplom Jurijevim Rpquiescat in pace.
Epilog:
uredi— — — verujem v občestvo svetnikov, odpuščenje grehov, vstajenje mesa in večno življenje. Amen.