Križi in težave

Križi in težave
Leon Brunčko
Izdano: Domovina 12/23-30; 1929
Viri: dLib 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naša nova povestUredi

Z današnjo številko pričenjamo objavljati novo prisrčno povest

Križi in težave",

katere dejanje se vrši v našem lepem zelenem Pohorju. Napisal je to divno povest pokojni dr. Leon Brunčko. Ne bomo Vam očrtali povesti, nego Vas samo pozivamo, da čitate današnji začetek, katerega vsebina nam že napoveduje v zadostni meri, da bo povest ustrezala vsem čitateljem.

Ker mi skrbimo za svoje naročnike in naročnice, upamo, da bodo tudi s svoje strani vedno povsod storili svojo častno dolžnost napram splošno priljubljenemu listu «Domovini», to se pravi, v redu plačevali naročnino in povsod agitirali za «Domovino».

H koncu omenjamo, da imamo pripravljenih že

celo vrsto drugih lepih povesti za letošnje leto.

Tudi stari znanec Anton Stražar že piše za «Domovino» lep roman. Torej še enkrat vsem našim prijateljem in prijateljicam: Zvestoba za zvestobo!

1.Uredi

Rezika je bilo brhko dekle, staro kvečjemu dvajset let. Živa, vesela in razposajena je zrla v svet kakor miška iz pšenice. Njeno čebljanje je razmajalo tudi največjega godrnjača.

Tako se je zgodilo, da Rezika v celi lepi Šentlovrenški dolini, kakor je dolgo in široka, ni imela nobenega sovražnika. Če je morda med njenimi tovarišicami katera z zavistnim jezičkom zmanjševala njeno splošno priljubljenost, med moškimi pa prav gotovo nisi našel nikogar, ki bi jo bil krivo gledal. Vse jo je imelo rado, staro in mlado, prav posebno pa še otroci.

Rezika je bila namreč učiteljica ročnih del v Št. Lovrencu na Pohorju. Pred dobrim letom je bila prišla semkaj iz Maribora, v katerega bližini je bila, kakor je pravila, tudi doma. Starši so ji bili pomrli in neka daljna sorodnica pokojne matere jo je bila vzela k sebi v ta kraj. Njena prva mladost jo je torej zanesla baš v srce zelenega Pohorja in Rezika je bila prav vesela. Saj je bila že iz Maribora občudovala to razsežno gorsko telo in s prijateljicami je bila že večkrat napravila tudi kak izlet k Sv. Bolfenku, enkrat celo k Sv. Arehu nad Rušami. Vedno ji je ugajalo tu gori in vsakikrat se je vračala z božanskimi čustvi v srcu, kakor prepojeno svežega, krepkega zraka.

Ni bila torej prav nič razočarana, ko jo je usoda zanesla v Št. Lovrenc sredi Pohorja. Bila je pač otrok narave. Dolga otroška leta med hladnim mestnim zidovjem so jo prej odvračala od mesta, kakor pa vabila.

Zato se je bila tudi z vso ljubeznijo lotila vzgoje in pouka na tem svojem prvem službenem mestu. Z mladino, katero so ji bili zaupali, je občevala kakor s sebi enakimi. Hodila je z otroci na sprehod in na izlete, jih obiskovala doma in na paši, se z njimi igrala ter z njimi prepevala. Zato pa ji tudi starši otrok nikoli niso rekli drugače nego «naša učiteljica», čeprav je bil njen službeni delokrog med šolsko mladino prav omejen.

Stanovala je na prijaznem holmčku nad trgom pri priletni vdovi v mali, čedni hišici. Sredi med samim sadnim drevjem je stala hiša, pred njo pa je duhtel, s plotom ograjen, majhen vrt, poln zelenjave in rož. Od tukaj se ji je odpiral lep in prostran razgled po trgu in po vsej dolini, skoro tja doli do Puščave. Stolp slavne romarske cerkve, posvečen Mariji Devici v Puščavi, jo je baš še vabljivo pozdravljal izza zelenja. Proti severu pa, s precej visokega hriba, pisano posejanega z lepimi kmetijami, je molel proti nebu svoj rdeči prst Sv. Ignacij. Kolikokrat je Rezika slonela na oknu svoje sobice in uživala ta krasni, na vseh zemeljskih darovih tako bogati božji svet!

Tako tudi danes. Večerilo se je. Solnce je že bilo šlo k počitku. Lahna tančica somraka je legala na zemljo. Od vseh strani so zadoneli zvonovi Mariji v pozdrav ter dnevu v slovo. Posebno od Puščave sem je prihajalo veselo potrkovanje, vedno znova in znova še prepletalo z odmevom in se spajalo, zdaj tišje, zdaj razločneje v božajočo melodijo, ki je nehote zgrabila srca vseh ter jih na mehkih, nevidnih perutih ponesla proti nebeškemu svodu. Vmes pa se je zamolklo oglašalo pokanje možnarjev.

Bil je sobotni večer. V nedeljo pa bo obhajala puščavska Mati Božja svoj veliki praznik. Rezika se je že veselila jutrišnjega dne, na žegnanje v Puščavi, na tisto valovanje in vrvenje romarjev od blizu in daleč. Spomnila se je, kako je lani ob istem času z zanimanjem in sočutjem opazovala narod pri tem pobožnem opravilu.

Dà, lani na dan sv. Gospojnice se je bila tudi Rezika prvič, odkar je v Št. Lovrencu, z odprtimi očmi in strmečo dušo pomešala med to ljudsko morje ter hodila od šotora do šotora. Vse jo je zanimalo, vse ji je bilo novo. In takrat je bilo — baš je stala pred šotorom, kjer so prodajali lecte in medico —, ko je pristopil k njej Grabnarjev Tone in spoštjivo prijel za klobuk.

«Gospodična Rezika,» je dejal, «gotovo bi Vam bila všeč ena ali pa druga teh sladkih drobnarij. Brez odpustkov ne smete odtod. Izberite!»

Rezika ga je pogledala. To je bil tisti fant, ki jo je, kjer je bila in kjer je šla, že odkar je v Št. Lovrencu, vedno od daleč spremljal s svojimi očmi, tiho in vdano. Že večkrat je bila opazila to, toda vselej se ji ni bil še nikdar približal. Bil je sin večjega kmeta in gostilničarja v dolini. Tudi kovačija je bila v hiši.

«Tu je izbira težka», se je pošalila. «Človek bi najraje kar vse zagrabil in pobasal.»

In že je grabil Tone v bogato zalogo prodajalčevo ter ponujal Reziki. Čim bolj pa se je ona smejala in branila, tem vztrajneje jo je prosil, dokler ji ni nazadnje stisnil v ročno torbico najrazličnejše slaščice. Ko je nato doma pregledovala Tonetov dar, je našla med drugim tudi veliko lectovo srce in na belem traku iz papirja napis:

«In če ves svet te zapusti, ljubezni moje konec ni.»

Lahen usmev je šinil Reziki preko razgretega lica pri pogledu na to prikrito ljubezensko izpoved mladega Grabnarja. Da, on jo ima rad! To ji je postalo sedaj jasno in nehote jo je prešinila topla zavest varnosti. Vedela je, da je našla v njem zaščitnika.

Na to in še na marsikaj drugega se je spomnila nocoj Rezika, ko je, glavico z bujnimi kostanjevimi lasmi naslanjajoča na bele mehke roke, zrla skozi okno v toplo poletno noč. Od tistega pomembnega dne lani v Puščavi je govorila s Tonetom le redkokdaj. Zdelo se ji je, kakor da se jo izogiblje, kakor da se boji križati njena pota. In vendar jo je vsakikrat pogledal tako milo, da se ni mogla motiti v svojih čustvih. Že zato ne, ker ji je med tem že na razne načine pokazal svojo nagnjenje. Tako na primer je prispeval k stroškom izleta, ki ga je napravila s svojimi učenci v Ribnico ter na Veliko Kepo, prispeval toliko, da je bil skoro ves izlet že samo iz njegovega plačan. Minulo zimo ji je potom vdove, pri kateri je stanovala, daroval iz svojega gozda mnogo drv, da ni niti najmanj občutila mraza.

Vse to je vsakikrat zvedela šele pozneje in od drugih, nikdar od njega samega. Kadar so fantje ob krasnih jesenskih ali pomladnih večerih prepevali pred hišami, kjer je prebivalo kako dekle, so obstali tudi pod njenim oknom ter zapeli. Skoro vsakikrat je pri takih prilikah opazila tudi njega, kako je, stoječ bolj ob strani za drevesom, izbiral pesmi, katere so nato zapeli. V tem, da se fantje niso nikoli spozabili, je čutila Tonetov vpliv. Sploh je v vsem, kar je storil njej na ljubo, vladala taka nežnost in obzirnost, da jo je naravnost genilo.

Zgodilo se je res tudi že, da so jo fantje kak večer dražili s petjem bolj opolzke vsebine. Toda storili so to vsikdar le na lastno pest, kajti Toneta ob takih prilikah nikdar ni bilo med njimi. In vselej je Rezika, to spoznavši, pregnala zbadljivce. Bodisi je našuntala na nje psa, zvestega Sultana, ali pa jih je pošteno polila z vodo. Kakšno veselje je imela, ko je potem slišala, kako so copotaje bežali dol po hribu.

Še danes se je morala Rezika prisrčno smejati, ko ji je spomin na pretekle dni pričaral pred oči take in podobne prizore. Njeno srce je bilo še mirno, niti pri Tonetovem imenu ni jeknilo.

Kakor v slutnji novih, pretresujočih dogodkov je Rezika utopila obraz med svoje duhteče cvetje na oknu. Med tem je bilo že davno prenehalo zvonjenie pri domači cerkvi in njenih okoliških tovarišicah. Tudi od Puščave sem ni bilo več čuti potrkovanja. Sveta tišina je zavladala krog in krog. Le tu pa tam se je oglasil kak vaški pes in sosed mu je odgovarjal.

Miljoni zvezdic so svetili na kristalno čistem nebu. Tam na vzhodu so se pojavili prvi srebrni žarki vzhajajoče lune. Od daleč so pritajeno priplavali glasovi petja vasujočih fantov in spet utihnili. Tam na levo, iz smeri proti Pečnjaku je nekdo zavriskal. Sicer pa vse tiho. Bližala se je polnoč.

Rezika je še enkrat poljubila svoje rože, razpletla svoje bujne lase, da so ji v gostih valovih vsuli po mehkih, belih plečih in hrbtu. S prožnim skokom se je zavihtela pod odejo in črez malo minut nato spala spanje, kakoršno daje sveža mladost in čista vest.

Tako ni čula, kako so fantovske popevke prihajale vedno bliže. Po daljšem odmoru pa je naenkrat zazvenelo tik pred njenim oknom, najprej tiho, nato pa vedno glasneje: «Je pa davi slanca padla».

Rezika se je prebudila in posluhnila. Petje je bilo lepo in ubrano. Baš to pesem je imela zelo rada.

Zadnja kitica je odzvenela v noč in Rezika je pogledala na okno. Kakor podnevu je bilo svetlo, mesec je posrebrnil hrib in dol. Že je mislila, da je konec podoknic, ko zadoni mogočno in prešerno:

«Odpiraj, dekle, kamrico, saj veš mojo navadico ...»

To pa Reziki ni ugajalo več. Nevoljno je vstala, se površno oblekla ter stopila k oknu. Skrita za zavesami in rožami je skušala razbrati, komu se ima zahvaliti za prekinjenje svojega počitka in če je med vasovalci tudi Grabnarjev Tone. Čeprav je bilo razločno videti vse postave, Toneta pri njih ni zasledila. To jo je potolažilo, kajti on bi te zadnje pesmi gotovo ne bil pripustil.

Še enkrat je prenehalo petje, potem pa je načel prijeten bariton:

«Kaj mara sem sam, tri ljubce imam ...»

Rezika je razburjeno hitela, da si uredi lase, ko se odpro vrata njene sobe in vstopi, odeta v črno obleko, njena gostiteljica z vsemi znaki jeze in ogorčenja. «Kaj takega!» je krilila z rokami. «Kaj praviš, Rezika? To pa je že od sile! Ali naj jih spodim?»

«Sama opravim to in na način, da jih bo minilo vse veselje. Saj veste, kar sva se bili že zadnjič zmenili. To bo gotovo zaleglo. Kaj ne, tetica?»

«Oh, da, izvrstno! Kar začniva! Ali jim nabrusiva pete», je že boljše razpoložena pritrjevala starka in odhitela. Trenutek nato se je vrnila z dolgimi belimi rjuhami, veliko bučo ter svečami, tako da se Rezika kar ni mogla ubraniti smehu, čudeča se, odkod je šinila že osiveli ženi taka zbezljavost v revmatične, otečene noge. In takoj sta šli na delo.

Rezika je v bučo izdolbila od zgoraj dve veliki okrogli luknji, dalje pod tem pa napravila še eno povprečno ter odstranila seme. Pritrdivši znotraj deščico in postavivši nanjo tri svečke, je te sveče prižgala, nateknila bučo trdno na dolg lopar iz domače krušne peči ter ogrnila najprej vso to pripravo, potem pa še sebe v belo rjuho, segajočo do tal.

«Kje imate mački?»

«Na peči spita. Le bodi brez skrbi! Takoj bo vse v redu.»

Kmalu nato sta se, tiho in oprezno kakor dve tatici, plazili Rezika in starka po stopnicah dol v vežo. Starka je držala pod vsako pazduho po eno mačko in tiho vabila k sebi Sultana. Prišedši na prosto sta počepnili pri vrtu za plotom. Luna se je bila baš skrila za meglami in medla svotloba se je odražala od tal. Vasovalci so načeli ono:

«Ti si urco zamudila, ko gorelo je srce ...»

Rezika se je začela čepe pomikati za plotom proti fantom, ogrnjeno strašilo pred seboj. Čim bliže je prihajala k ponočnjakom, tem bolj se je vzravnavala in rasla. Obrnila je sedaj proti dotični strani tudi obraz buče, da so divje zažarele pošastne oči in se zarežala njena usta, kakor če bi se sam bognasvaruj plazil okoli vrta. Vedno višje je vstajala grozna prikazen, vedno višje je rasla njena strašna glava z gorečimi očmi in ustmi. Že je bila pošast za glavo višja kakor človek, zdaj že za dve in še dalje je rasla, kakor da bi se hotela povzpeti do zvezd. Pri tem pa se je oglasilo v neposredni bližini mozek prejtresujoče mijavkanje in cviljenje, pes je tulil — bilo je, kakor da so se peklenske sile spustile nad prestrašene mladeniče.

«Bežimo», je zavpil najbližji med njimi.

Opotekajoč se je s tresočo se roko pokazal na pošastno prikazen, ki se je zibala tja proti njim. Kakor bi trenil, je prenehalo petje. Prestrašeni so zbežali vasovalci po hribu nizdol. Njihovo glasno, zbegano copotanje je rezalo tihi nočni zrak. Luna je radovedno sunila od sebe vsiljivi oblak in široko zakremžila svoj dobrohotni obraz, videča, kako so jo fantje junaško brisali pred mrtvaškim strašilom. Še le pri prvih trških hišah je najpogumnejši med vasovalci obstal, se obrnil proti hišici na hribu, obložil usta z dlanmi in zaklical: «Auf biks».

2.Uredi

Drugi dan je bila Šentlovrenška dolina že na vse zgodaj pokonci. Od vseh strani zelenega Pohorja so prihajali romarji v Puščavo, deloma peš, deloma z vozovi in koleslji.

Slavnostno praznično razpoloženje je vladalo pri vseh, zlasti pri onih, ki so prihajali z vrha Pohorja, z visoko ležečih hribovskih naselbin, ali pa iz Podravja ali celo iz solnčne Prlekije. Poznalo se jim je, da pomeni to romanje za nje izreden dogodek. Sorodniki, živeči daleč narazen, so si dali za danes v Puščavi sestanek, pa tudi za marsikak mlad parček je božja pot semkaj edina možnost, da se porazgovori in okrepča v svoji ljubezni.

Tam spodaj okrog cerkve na trati, na obzidju, na gričku Sv. Ane, desno od potoka se je gnetla nebrojna množica ljudstva, romarjev in beračev, trgovcev in mešetarjev, duhovnikov in posvetnjakov. Vsakih pet korakov si trčil na prosjaka. Ta je bil slep, drugi pohabljen, tretji je kazal svoje gole rane, četrti spet je gonil lajno.

Med običajno jeremijado neštevilnih beračev, pristnih in našemljenih, se je mešal trušč trgovcev. Šotor za šotorom, stojnica za stojnico so se stiskali na malo obsežnem prostoru puščavske kotline. Vsak je skušal prevpiti svojega soseda in prehvaliti svoje blago. Medičarji so prodajali svojo sladko pijačo in čeprav je med ljudstvom razširjena domneva, da jim kača meša v sodu pijačo, so imeli vendar polne roke dela. Tu je nekdo s povzdignjenim glasom ponujal «klobasice od rejene prasice», češ, «zdaj so vroče, kdo jih še hoče?» Tam spet je prodajalec hvalil na vse pretege svoje čudodelne podobice z Višarij, Brezja in Lurda ter škapulirje z molki in molitveniki. Zgoraj na cesti je lastnik «najvčjega svetovnega panoptika» vabil od vseh čudes že itak razpaljeno «slavno» občinstvo, naj si ogleda pri njem damo z ribjim truplom, edina prava siamska dvojčka, nadalje prvo pristno indijsko čarovnico na evropskih tleh. Nad vsem tem pa se je zibalo potrkovanje zvonov ter petje iz natrpano polne cerkve. Zdaj pa zdaj so prinesli iz nje kako onesveščeno starko ali mladenko ter jo škropili z blagoslovljeno vodo, dokler ni prišla k zavesti.

Tudi Rezika je bila med romarji. Ko je opravila svojo pobožnost, se je skozi gnečo podala na prosto. Niti slutila ni, da ji je sledil Tone, ki je tudi v cerkvi ves čas stal v njeni neposrednji bližini.

Pred šotorom medičarja in lecterja je nehote obstala, kakor lani in kakor lani je nenadoma pristopil k njej tudi letos Tone in jo pozdravil.

«Čul sem že, da pri vas straši», je začel govoriti. «Pa se počutite kljub temu prav dobro. Ni res?»

«Ne moreni se baš pritožiti«, se je zasmejala Rezika. «Ko je strah odšel, sem izvrstno spala. Vi tudi? Ste bili kaj pri spovedi?»

«Imam čisto vest, gospodična Rezika. Pač pa sem videl pet, šest drugih fantov, kako so skesano zapuščali spovednico. Strah ob polnoči je več zalegel kakor dva misijona. Čestitam.»

«Pa vendar ne mislite, da sem bila jaz ono misijonsko strašilo? Slabo mi dvorite, Grabnar!»

«Tudi najlepša mladenka se v borbi za svojo čast lahko našemi.»

Tako in podobno sta se šalila Rezika in Tone. Reziko je veselilo, da njen spremljevalec ni spadal med one, ki so še verovali v strahove, in da si je brez vsakega njenega pojasnila sam raztolmačil potek nočnega dogodka. Tonetu spet je silno prijalo, da je dekle, katero je na tihem oboževal, skromno zatajujoč svojo ljubezen, na tako nedvomen način nagnala ne dobro došle vasovalce.

«Kaj pa odpustki, gospodična?» je vprašal, ko sta slučajno obstala pred prodajalcem. Ne da bi čakal na njen odgovor, je izbral, lep molitvenik ter ga ji podaril. «Pri nas je pač taka navada», je pripomnil kakor v opravičilo. Lahka rdečica je oblila Rezikin obraz pri pogledu na darilo.

«Pa smem to sprejeti?» je omahovala. «Že od lani sem vaša dolžnica in ne vem, kako naj vas odškodujem.»

«Tudi za to bo prišel pravi čas», se je nasmehnil Tone, se kratko poslovil in izginil v gneči.

Reziki je bilo čudno pri srcu, ko se je spomnila, da je Tudi lani rekel Tone približno iste besede. Kmalu je srečala nekaj tovarišic, s katerimi je šla obedovat v gostilno onstran potoka, kjer je bila popoldne veselica s plesom.

Rezike danes ni prav veselilo iti na plesišče. Najraje bi bila tiho in neopaženo izginila iz tega trušča ter se vrnila domov. Tovarišice so jo le s težavo pregovorile, da je šla ž njimi.

Pri Ajholcerju se je že zbirala mladina. V gručah in po parih so sedeli kmečki fantje in dekleta, večinoma s Pohorja, pa tudi nekaj učiteljev, logarjev in drugih uradnikov je bilo vmes. Zadnjim se je pridružila Rezika in njene tovarišice. Godci so že ubirali svoja godala in marsikakega kmeta in kmetico, ki baš nista bila več v letih nerodnih, je srbela peta in ju je noga nehote zanesla v mnogo obetajoče Ajholcerjeve prostore.

Ti so bili sicer sami na sebi prav malo obsežni, toda zunaj so postavili dolge mize iz surovih desk, postavili pred nje klopi, tam v sredi pa zgradili z zelenjem okrašen lesen oder, kjer so se imeli sukati plesa željni pari.

Družba pri uradniškem omizju se je kmalu razgrela in postala živahna. Zlasti Ferdo, mlad inženir pri stavbi dravske železnice, je zbijal šale, da so kar iskre švigale. Njegovi dolgi črni lasje so pri tem valovili kakor grive divjega žrebca in njegove kakor oglje črne oči so se bliskale. Vsak stavek, da skoro vsako besedo je spremljal s primerno kretnjo.

Pravkar je razlagal, s kakšnim strahom se je danes zjutraj podajal prvič na to božjo pot semkaj v Puščavo.

«Pa kaj bi baš Puščava bila tako nevarna?» je hotela vedeti Rezika.

«Oprostite, gospodična, ampak vidi se, da ne veste, odkod pride beseda Puščava?»

«To vendar ni težko uganiti! Od pust, puščoba, pušča. Svoje dni je bil tu vsekakor zelo pust kraj.»

«Kaj še! Temu kraju se pravi zato Puščava, ker tukaj romarjem žep pušča. In zato sem se tako bal.»

Gromki smeh je sledil tem besedam.

«Moje zle slutnje me niso varale», je Ferdo nadaljeval. «Povem vam, da me je ta pot iz Sevnice, kjer stanujem, kakor je tudi kratka in nedolžna, stala skoro življenje.»

«Ni mogoče», so vzklikale članice omizja, pa tudi moški tovariši so majali z glavo. Še premalo so ga poznali in ker je ubral obraz pri tem v skrajno resne gube, so bili vsi prepričani, da se mu je res pripetilo kaj zlega.

«Ali ste padli v Dravo? Ali vas je vlak povozil?» je sočutno vpraševala Minka Jerajeva iz Brezna.

«Kakor gospodi znano, oskrbuje prometno zvezo med obema bregovoma Drave v Fali brod. Tudi jaz sem se ga moral poslužiti, če sem hotel videti Puščavo. Ko stojim tako v čolnu, nestrpno čakajoč, da skočim na breg, naglo prestopim, čoln se zaziblje in jaz, da ne bi padel v vodo, se primem za železno vrv in zakričim. Kakor da je stotisoč milijard električnih isker šinilo v mene, tako me je streslo. Žico spustiti in v ogromnem loku na breg skočiti, je bilo eno. Boste videli, da bo na tem mestu stala kdaj še elektrarna.»

Spet je zavladala splošna veselost, še bolj pa so se smejali, ko jim je pojasnil vzrok svojega elektriziranja.

»Čisto enostavno», je krilil Ferdo. »Ponoči je bil hud vihar, kakor veste. Ta je baš nad brodom potrgal par obželezničnih brzojavnih žic ter jih pometal na vodilno vrv broda. Cela ljubavna brzojavka mi je obtičala v krvi, ker ni mogla po žici naprej do pravega naslovljenca.»

«Pa čutite še kakšne posledice te nezgode?» se je boječe zanimala Jerajeva.

«In še kakšne!» je odvrnil. Zaljubil bi se kar na mestu. Potrebujem samo partnerico. Smem prositi »

Godba je bila namreč v tem zaigrala očarujoči valček in Ferdo se je obrnil do Rezike s prošnjo za ples.

Kakor zagrabi v poletju vihar drhtečo cvetlico na polju ter se kot pijan zasuče v kolobarju okrog nje, tako je zavihtel Ferdo Reziko po raskovih tleh Ajholcerjevega plesišča da ji je kar sapa zastajala. Vedno tesneje jo je privijal in prižemal k sebi. Vroči dih iz njegovih ust ji je razpaljeval lica in žgoči bliski iz njegovih oči so jo omamljali.

»Gospodična, kako dražestna ste», ji je šepetal. «Niti sanjalo se mi ni, da raste tu v Puščavi tako rajski cvet.»

In ko so utihnili zvoki valčka, jo je povabil, da bi šla nekoliko na sveži zrak. »Preveč diši tu po gnoju in živini», je dejal ter jo prijel pod pazduho. Kakor v omotici mu je sledila. Prispevši na grič, kjer stoji kapelica sv. Ane, sta obstala in gledala dol na to pestro sliko romarskega taborišča. Kako se je še vedno gnetlo in prerivalo. Potniki iz oddaljenih krajev so polagoma zapuščali ta sveti kraj.

Ferdo je stegnil roko, pokazal na to človeško mravljišče v dolini in rekel: «Glejte, gospodična, ali ni to čudovito! Na stotine jih je, ki se gnetejo krog tega slavnega svetišča, vsi bogaboječi in verni. Ali ste že kdaj videli, da bi narod drugim ciljem sledil z enako vnemo?»

Prijel jo je za roko in nadaljeval: »Dovolite, da se nekoliko podrobneje razgovorim z vami. Zibelka mi je tekla blizu Trsta, tik ob morju. Odkar se spominjam, sem imel pred očmi nedogledno vodno planoto Jadrana. Za menoj sivi Kras, pred menoj Adrija, nad vsem tem pa nebo, kakor ribje oko čisto južno nebo z večno toplim solncem. Ljudje vročekrvni, polni ljubezni in življenja! Ali je čudež, da sem zrasel z onim svetom tam doli, če mi je prešel ta v kri in meso? Ko mi je bilo 15 let, so očeta, višjega železniškega uradnika, prestavili v Maribor. Otroci z materjo smo mu seveda sledili. Po dokončanih študijah sem dobil službo pri skoraj že dograjeni železnici, ki bo spajala Maribor s Celovcem. Gospodična, ali si morete le približno predstavljati, kako težko nam je bilo slovo od našega solnčnega juga? In sedaj sem že skoro leto dni v Sevnici, odkoder hodim nadzorovat delo na progi. V hrbtu Kozjak, pred nosom Pohorje, vse zeleno, samo gorovje in gozd, kamor pogledam, morja, sinjega Jadranskega morja pa nikjer! Ljudje trezni, umerjeni in hladni. Ne znajo ne ljubiti in ne živeti. Samo delo jih je. Nič ognja ni v njih. Loteval se me je že obup. Kar zagledam danes vas. Vaši bujni lasje, vaše lepe temne oči so me spomnile mahoma na naša primorska dekleta. Kos domovine sem našel v vas tu gori na Pohorju. Čim bolj vas motrim, tem silneje narašča v meni ljubezen do vas.»

Reziki je bilo pri teh divjih, strastnih spremljevalčevih besedah vedno tesneje pri srcu. Njegove besede so kakor kaplje v ogenj padale na tiho koprnenje. Prsa so ji plala v silni razburjenosti. Toda že v naslednjem hipu mu je iztrgala roko, rekoč: «Vrniti se morava k družbi, pogrešali naju bodo.»

«Oj, ti oziri», je skoro nejevoljno vzdihnil Ferdo. «Kdaj vendar že pridejo tudi sem v te hribovske kraje časi, ko bo človek smel biti človek!»

In sledeč pred njim stopajoči Reziki je modroval: «Človek bi mislil, da je več svobode v gorovju. Pa kamor prideš, povsod trčiš ob plot. Kar duši me, če gledam na te vrhove. Kaj pa čisto zgoraj, gospodična, na vrhu Velike Kape? Je tam bolje?»

« O, tam je divno! Tisti veličastni razgled. Prav do Maribora in celo v Gradec se vidi pri lepem vremenu. Vsa mislinjska dolina vam leži pod nogami, nasproti pa Urška in del Koroške, S svojimi učenci sem naredila tja majniški izlet in so bili vsi nepopisno navdušeni. Lep kos naše domovine se vam pokaže od tam!»

«Tudi morje?»

«Ne, to bi pa morali že še lestvo pristaviti!» Reziki se je polagoma vračal zunanji mir in takoj se je pokazala spet prirojena ji šegavost. «Mogoče se pa zaenkrat še zadovoljite tudi s čim manjšim, na primer s kakim jezerom? S temi vam pač lahko postrežemo.»

«Jezera, prava pristna jezera gori na Pohorju? O teh pa še nisem ničesar slišal. Če so le tako globoka kakor vaše oči, pa se rad vtopim v njih.»

Rezika se je zvonko nasmejala. «Stavim, da vam bo eno kakor drugo preplitvo. Treba samo preskušnje. Sicer vas pa nočem dalje mučiti. V mislih imam tako zvana Šentlovrenška jezera na pohorskem grebenu nad Št. Lovrencem. V drugih goratih krajih, na primer Karpatih, pravijo takim pojavom morska očesca.»

Med tem sta bila dospela spet do Ajholcerjeve gostilne in ker je godba igrala baš nov valček, da je človeka kar zazibalo, sta se naglo pomešala v vrsto plesalcev. Ko so ob slovesu vprašali Ferda, ali še vedno izvaja Puščavo od puščati, je brez ovinkov izjavil: «Ne prekličem ničesar. Ni tu zame žep v nevarnosti, jaz puščam tu celo svoje srce!» In pri tem je vroče stisnil Reziki roko.

Od takrat skoro ni minil noben šole prosti delavnik in noben praznik, da bi Ferdo ne obiskal Puščave. Pri tem pa očividno ni šlo za cerkev. Nestrpno je stopal včasih po cesti, ki vodi mimo nje naprej gor proti št. Lovrencu, drugič pa spet po poti vrhu hriba Jodl, ki veže Falo s Puščavo. Neprestano je gledal na uro. Še le čim se je približala belo oblečena dekliška postava, se mu je zjasnil obraz. Burno pozdravivši svojo mirsko «vilo» je krenil vsakikrat v drugo smer, tako da sta spoznala kmalu vse poti in ceste, vse razgledne točke, tako rekoč vsak kot v tem delu Pohorja. Če je širina ubranega pota le količkaj dopuščala, sta roko v roki potovala pod streho košatih smrek in jelk, poslušala žvrgolenje ptic in šumenje drevesnih vrhov, posedala po mehkem mahu, občudovala gibčne veverice in zasledovala polet kraguljev. Ob prsih te od solnca in krepkega zraka prepojene pohorske narave sta se vedno bolj našli ter spajali njuni srci. Lica so jim gorela ter rdela v bohotnem zdravju.

Nekoč sta na takem izletu po obronkih Klopnega vrha dospela tudi do Stare Steklarne. Vsa vzhičena nad divjo romantičnostjo kraja sta občudovala potok Lobnico kako je peneč se od jeze skakal črez pečine in skaline ter z gromkim trnjem drvel proti dolini. Veselo poganjajoča se od grma do grma, od skale do skale, sta se spuščala po ozkem jarku navzdol. Tako sta se primotala končno do skale, preko katere pada Lobnica v visokem slapu, pršeča na vse strani bisere in dijamante.

« To je ,Šümnik',» je vzkliknila Rezika vsa navdušena. «Ali ti nisem rekla, koliko krasot skriva Pohorje!»

«Kako se jezi na tvojo konkurenco, Rezika», odvrne Ferdo z nekoliko porednim glasom, pri tem pa sam ni mogel prav odvrniti oči opisanega prizora.

«Malo več resnosti bi prosila. Kaj ne čutiš, kako zgineva človek v prazen nič vpričo mogočnosti, s katero tu govori in diha narava?»

«Jaz vidim v tem v prvi vrsti le energijo, veliko in neizrabljeno moč. Lepa pa ta pokrajina ni, za to ji manjka solnca, toplote. Preveč hladno je tu. Predvsem bi moral biti odstranjen ta košati, temni gozd in vesoljno morje solnčnih žarkov bi moralo zatopiti ta kotiček, potem še le bi s polno dušo priznal, da je lep.»

Rezika mu ni odgovorila takoj. Zamišljeno je zrla na ta ples pritajenih solnčnih žarkov z bistrimi ulomki in utrinki potočka, na te opolzke, z mahom preraščene pečine, na košate vrhove smrek, jelk in bukev. Spomin ji je pri tem pričaral pred oči še druge slike z izletov po bližnji in daljni okolici Št. Lovrenca in bolj samo sebi kakor po spremljevalcu je po daljšem molku odvrnila:

«Tako od vsega srca vriskati se človeku na Pohorju res ne da! Pohorske pesmi so razglabljajoče, lahkoživih je prav malo vmes. In po pesmih, pravijo, se najlažje spozna značaj naroda ...»

«In kraj, v katerem narod rodi in umira, njegovo obeležje», dostavi hitro Ferdo. «Kako je pri nas tam doli ob Jadranu vse živahno, poskočno! Prav takšne so tudi naše pesmi. Živ ogenj je v njih, kipeča kri, življenje! Pri nas solnce in morje, da se v enem kakor v drugem lahko naravnost koplješ. Zato pa se pri nas toliko poje. Tukaj pa ljudje sploh ne znajo odskočiti od zemlje.»

«Mislim, da pretiravaš. Ali bolje — moje čustvo mi pravi tako. Kakor vsak človek, enako si tudi vsak narod po svoje predstavlja in ustvarja svojo srečo ter jo tudi po svoje uživa. Tudi v tem gorovju sem naletela na srečne ljudi. Ne vriskajo sicer in ne obešajo svojih nebes na veliki zvon. Toda kljub temu, oziroma mogoče baš zato se sreča zadržuje tukaj morda raje in trajneje, nego v krajih, kjer jo slavijo v v divjih pesmih in plesih. Pa glej, ali ni to naš Tone?»

Pokazala je onstran Lobnice, kjer se je vila med drevjem in grmovjem pešpot iz smeri od Sv. Areha. Baš se je tam pokazala čvrsta postava moža, ki je, opazivši skupino nad slapom, hipoma obstal, kakor da je šinila strela vanj. Bil je res Grabnarjev Tone. Osuplo je motril zdaj Ferda, zdaj Reziko. Toda že je slednja vstala ter v prožnih skokih premerila potok. Dospevši do novoprišleca, ga je prijela vsa vesela za roko in vzkliknila:

«Sam Bog vas je privedel v ta kot. Prihajate nam baš pravi čas, da rešite najin spor.»

«Spor?« Nehote je žarek zadovoljstva blisnil v Tonetove oči, ko je s slokim pogledom ošinil svojega tekmeca. «Ne razumem, kako se kdo more z vami prepirati. Pa da čujem.»

Med tem je po vseh štirih tudi Ferdo že prikobacal na vzhodno stran potoka. Rezika ju je na hitro roko predstavila in nato pojasnjevala Tonetu predmet svojega prejšnjega razgovora s Ferdom. «Zdaj pa razsodite,» ga je pozvala, «na čigavi strani je resnica in pravica. Zelo sem radovedna, kaj porečete.»

«To ne bo tako težko», se je nasmehnil Tone. «Kdor govori iz srca, ima vedno prav. Vi, gospodična Rezika, ljubite naše kraje, zato so tudi vaše besede pesem na njihovo lepoto. Ta gospod pa nam je ostal tudi po svojem srcu tuj.»

«Sicer pa sem res radoveden, kaj smatrate vi za lepo.»

«Dobro», odvrne Tone povsem mirno, usmerjajoč korake proti skali, ki drži slap v sponah na desnem bregu. «Tudi vaš solnčni jug ob deževnem vremenu ni baš za razstavo. Poznam jadransko obal, ker sem služil tam vojake. Pa rečem vam, da se mi je neštetokrat stožilo po čistoti naših pohorskih naselbin in po pestri sliki, ki jo nudijo naši kraji. Nisem enostranski in rad priznavam svojevrstno krasoto obmorskih pokrajin. Toda, kakor se ptice selivke podajajo od nas v južne kraje šele, ko nastopa pri nas že mrzla jesen, in se vračajo k nam takoj, čim zasije tukaj količkaj toplejše pomladno solnce, tako je gnalo tudi mene od morja nazaj v naše kraje.»

«Vsaka ptica sili v svoje gnezdo», je nemarno zamahnil Ferdo. «Tudi jaz bi ne vem kaj dal za to, da namesto ob tej vodici stojim sedaj tam nekje nad Trstom in gledam na neskončno morsko ravan.»

Med tem so bili dospeli do omenjene skale. Tone je vodil, za njim se je oprijemala in plezala Rezika, vrsto pa je zaključil Ferdo. Od slapove prhe premočeni mah je tvoril kaj slabo oporo in tudi pičlemu robidovju ni bilo zaupati. Tone je opozarjal Reziko na nevarnosti in ji prožal roko na opasnih mestih. Ferdo pa je še dalje glasno pletel nit svojih misli. Naenkrat pa mu je zaradi nepazljivosti spodrsnilo in štrbunknil je v tolmun pod vodopadom. Hoteč se rešiti iz neprijetnega položaja, se je prijel za pečino in se skušal spraviti na noge. Toda po polzki gladini so mu roke zdrknile, kar je imelo za posledico, da je le še dalje in globlje zaplul v hladni objem Lobnice.

Rezika je prestrašeno zavpila. Tone pa je urno priskočil in izvlekel ponesrečenca na suho. Od glave do pasu je kar curljalo od njega.

Ves divji je lovil sapo in mlatil okrog sebe. «Maledetto bagno», je klel. Rekel sem, da na Pohorju ni sreče. Vsaj zame je ni. O mama mia.»

Rezika je vsa bleda otipavala svojega soizletnika, če se ni morda poškodoval. Ko se je izkazalo, da ima še vse ude cele in da je nezgoda končala prav za prav le z nedobrodošlo kopeljo in neznatnimi brazgotinami na rokah, se je potolažila.

Ferdo si je pri tem nekam v zadregi popravljal frizuro in se naenkrat spomnil: «Za božjo voljo, kje pa je moj klobuk?»

Vsi so se ozrli proti tolmunu, toda tam ni bilo sledu o kakem pokrivalu. Sledili so z očmi razposajenim skokom potoka in tu so precej daleč spodaj opazili, kako se je za nekim kamnom vrtel klobuk okrog svoje osi. Gibčno kakor srna je planila Rezika za beguncem in ga ob splošnem smehu vrnila zali zahvaljujočemu se lastniku. «Zdaj pa bo potrebna še solnčna kopel za tebe in obleko», je pristavila.

«Nemogoče,» je pripomnil Ferdo, «moral bi se sleči, in to vendar ne gre.»

Toda Tone je hitro našel odpomoč. Odrezal je tri močnejše jelše, postavil dve na prisojnem kraju pokoncu, tretjo položil na vrhu počez ter prepletel vse to z vejami. Za tako ustvarjeno «špansko steno» se je Ferdo prelevil v Adama, obesil svojo mokro obleko, da se posuši, ter v isto svrho prepustil tudi svoje telo solncu.

Tone in Rezika sta odprla zaklade nahrbtnika, prožila svojemu pregnanemu tovarišu skozi špansko steno željena okrepčila in tudi sama sedla po kamenju k južini, kakor je pripomnil Tone.

«Kaj pa je tu za nami?» se je oglasil izza stene Ferdo, otepajoč kruh in klobaso. «Ali je tudi Postojnska jama na Pohorju?»

«To so Ravbarske peč», je pojasnil Tone.

«Pod temi skalami gre precej globoko pod zemljo jama, ki je svojčas služila kot zavetišče roparjem. Spominjam se še, kako so mi dedek pravili, da je v otroških letih njihovega očeta prebivala tu roparska tolpa, ki je vznemirjala prebivalstvo daleč na okrog. Nič ni bilo varno pred njo. Vendar pa so ti roparji v prvi vrsti kradli samo bogatejšim ljudem. Posebno falska graščina je neprestano hudo trpela pod krutostjo njihove zadnje poglavarice, neke ženske po imenu Fela.»

«Interesantno,» vzklikne Ferdo, to se je Fela tepla s Falo. Bržkone je iz Fale hotela napraviti Felo ali pa narobe.»

»Pravijo, da jo je zapeljal takratni gospodar na gradu, neki grof ali baron, ali kaj je že bil. In ko mu je rodila otroka, lepega sinčka, jo je napodil, otroka pa, sam brez dece, obdržal. Fela se je v svoji brezmejni nesreči pridružila roparjem, ki so se skrivali v teh pečeh, se preoblekla v moškega in se udeleževala vseh roparskih pohodov te tolovajske družbe. Nobene nevarnosti se ni ustrašila, pa naj je bila še tako velika. Srd do vsega, kar je le količkaj dišalo po bogastvu, jo je navdajal z brezprimernim pogumom.»

Pri nekem obisku v Rušah, ki so ga napravili pri tamošnjem najimovitejšem vaščanu, se je odlikovala v taki meri, da so jo izvolili za svojo poglavarico. Karkoli je zasnovala, vse se ji je posrečilo. Zaloge živil, dragocenosti in drugega blaga so vidno rasle ter postajale sčasoma tako velike, da že niso več vedeli, kam z njimi, kljub temu, da so večkrat zdaj temu zdaj onemu revežu temeljito segli pod pazduho. Tako je včasih minilo po več tednov, da se iz svojega brloga pod temi pečmi niso ganili nikamor. Tokrat se je tule pod zemljo pirovalo, da svet še ni videl kaj takega. Pili in peli ter rjoveli so, da so se tresle skale. Neredkokdaj so se med seboj tudi sprli ter klali z noži, da je Lobnica še pri Rušah kazala krvavo lice.

Fela ni preprečevala takih prepirov in dvobojev, dobro vedoča, da bi ob dolgem lenarjenju splahnila v njeni roparski četi sicer vsa možata podjetnost. Gorje onemu, ki bi se pri takem medsebojnem poravnavanju častnih zadev izkazal za mevžo! Če ga niso obesili ali ustrelili kakor psa, so mu pa na gladko ostrigli ali celo z nožem do golega obrili lase, brado in brke, kar se je v tistih časih smatralo za največjo sramoto.

Fela je v tej družbi nepremagljivo obvarovala svoje žensko dostojanstvo. Nihče med hajduki se ni mogel pohvaliti, da bi mu bila nudila kakršnokoli prednost pred drugim.

Ni jim bilo znano, odkod je, kakor se tudi sicer niso Bog ve kako zanimali za življenjepis tega ali onega iz svoje vrste. Toda slutili so vendar, da leži nekaj težkega na njeni duši. Večkrat se je po cele ure in dneve zaprla v svoji posebni podzemski celici. In takrat se je zgodilo, da je bilo slišati, kako krčevito joče in plače. Ob takih prilikah se je preoblekla za ciganko ali beračico ter odšla. Nihče ni vedel, kam, pa je tudi nihče ni izpraševal. Vedno pa je pri svoji vrnitvi bila videti še bolj potrta, dokler ni nekega poletnega dne proti večeru pritekla v brlog vsa razburjena.

«Hej, sokoliči! » je vpila že od daleč, in razpuščeni lasje so ji vihrali po vetru. «Pokoncu, lenobe, zgrabite za nože! Dosti ste se naspali, smrduhi!»

Tolovaji so spoznali, da je spletla načrt za nov krvav ples v soseščini. Začelo se je hlastno vpraševanje. Posebno glasen je bil čokat, črnobradat mož srednjih let, ki so mu pravili Štef Dihur. Široka brazda šele nedavno zaceljene rane se mu je vlekla čez čelo kot trajen spomin na neki roparski pohod v Št. Lovrenc. Postava, zakrivljeni nos in živahne oči so kazali na to, da je v tolpi med najpogumnejšimi.

Široko se je razkoračil pred Felo, jo vlovil za roke in dejal: «Vidim ti na obrazu, da bo nekaj prav posebnega. Govori! Ali nas povedeš nad limbuški grad? Ali nad Sevnico? Ali nad Sv. Štefan v Puščavi? Torej kam?»

Fela je pri vseh naštetih krajih odkimala in le ponavljala: «Pozneje, pozneje. To že vse izveste.»

Dihur pa se tokrat ni dal kar tako brez vsega odpraviti. Pomagali so mu še drugi tovariši in silili vanjo. Nazadnje je menil Štef: «Mi smo pripravljeni dati svojo kri, svoje življenje za tebe, ti pa se kažeš vedno le kot mrkogleda poglavarica. Nočeš tudi ti postati nam prava prijateljica in tovarišica? Kam te je vodila pot vse te neštete dni. ko te ni bilo med nami?»

«V Falo», je prišlo zamolklo iz Felinih ust.

«In kam nocoj?»

«V Falo. Nad Falskega!»

Falski grad takrat ni stal na današnjem mestu, temveč nekoliko više na hribčku. Prostor se še sedaj dobro pozna. Bil je dobro utrjen še izza časov, ko so Ogri, pa tudi Vuzeniški in Limbuški hodili v te kraje ropat in požigat. Celo Turki so večkrat obiskali te kraje in trkali na silna grajska vrata. Visoko debelo obrambno zidovje je obdajalo grad od vseh strani.

Vse to je bilo seveda znano Felinim hajdukom.

«Zobe si bomo polomili», so ugovarjali.

«Mevže», jih je osorno zavrnil Štef.

«Mir!» je zaklicala. «Imate prav! Sami bi si razbili glave ob falskem zidovju. Toda nismo sami. V času, ko ste vi uživali lenobo, sem se plazila okrog falske graščine, oprezujoča, ali se je gospodar z rodbino že povrnil iz tujine. Predvčerajšnjim končno sem videla, kako se je falski z vso rodbino vračal v grad. Dolga zastava je plapolala z visokega stolpa in kanoni so grmeli v pozdrav, sem od broda čez Dravo po poti na hrib pa se je vlekla pestra vrsta gospodarjeve telesne straže. Večina na konjih. Vmes pa so korakali strelci, banderonosci in suličarji. Sredi te povorke med dvema konjenikoma se je gugala nosilnica, iz katere je zdaj zdaj pogledal bledi, otožni obraz grajske gospe. Ko so izginili za grajskimi zidovi, so se zaprla velika vrata. Streljanje je ponehalo, oglasil pa se je iz lin grajske kapele zvon ter oznanjal svetu, da se je za nekaj mesecev zatekel pod njegovo varstvo spet mogočni gospod s Fale. Zavihtela sem pesti, stisnila sem se za grm in se preoblekla v potujočega viteza. Med Puščavo in Št. Lovrencem se mi je posreči' ugrabiti slmčajno že osedlanega konja in v divjem diru sem jo mahnila če z Ribnico v Vuzenico na Muto.

Tam gospodari silni Oton Pergauer kot valpet celjskih grofov. Ko sem se izdala za njihovega odposlanca, so pustili most in par trenutkov na to sem že stala pred možem, pred katerim se trese vsa Dravska dolina. Meril me je od nog do glave. Prvikrat v življenju se mi je zgodilo, da me je mrzlo spreletelo po vsem telesu.

Če sploh kdaj, sem bila v tem trenutku vesela, da sem kdaj službovala v graščini. Poznala sem do dobra šege. Tekom svojega službovanja sem ulovila tudi marsikatero spletko, ki se je pletla od gradu do gradu, posebno sem obdržala v spominu imena raznih plemičev, ki igrajo na celjskem gradu večjo ali manjšo vlogo. Vedela sem tudi za razne razprtije in kupčije, ki jih je koval Herman grof Celjski ali pa drugi pod njegovim plaščem. Vse to mi je dobro hodilo v račun, ko sem včeraj zrla v obraz desni roki Celjanov, Otonu Pergauerju.

»Kdo si in odkod?» je zagrmel. «Kaj hočeš?»

Strumno sem se zravnala.

»Prinašam pozdrave od gospoda Vitovca», sem se odrezala. «Pojdi na Muto,» je rekel, «in sporoči tam prijatelju Pergauerju, da celjski grof ni prav nič zadovoljen. Preveč spi, ta korenina,» je rekel, «okrog njega pa se šopirijo naši potuhnjeni sovražniki.»

«Sto vragov», je zaklel gospodar Mute, «to mi očitajo?»

«Da,» sem vztrajala smelo, «to in še več mi je naročil. Pravil mi je, kako se črni kutarji iz Št. Pavla na skrivaj vežejo s Falskimi ter spletkarijo zoper Celjane. Na ta način upajo, da nas bodo vzdignili z Mute ter sploh iz Podravja.»

«Grom in strela!» je zavpil Pergauer, da so se okna stresla. «Mene, pa z Mute! Naj le poskusijo! Pokazal jim bom, da bodo pozabili, kje je Bog doma!»

Imela sem ga tam, kamor sem ga hotela spraviti. Zadela sem ga na najobčutljivejši plati, pri samoljubju. In tako sva se dogovorila in sklenila, da udari on še danes popoldne skozi šentlovrenško dolino in da nocoj okrog polnoči skupno navalimo na gnezdo Falskih».

Fela je končala svojo povest, med njenimi poslušalci je zavladalo nepopisno navdušenje.

«Naša viteška poglavarica naj živi!»

Med tem se je bilo že stemnilo. Na ploščnati skali so zanetili ogenj in pekli nad njim na ražnju prašiča za večerjo. Šumnik je vedno mogočneje grmel svojo pesem o lepoti pohorskih brd in zdaj pa zdaj oplazil s kako kapljico svoje prhe zamišljeno Felo. Tik k njej je prisedel Štef, ki ni delil splošnega veselja ter je ves čas le potajno opazoval svojo poglavarico. Vse se mu je zdelo nekam čudno nocoj. «Zakaj je kar naenkrat umolknila?» je ugibal sam pri sebi.

Lahko se je dotaknil njenih ramen in ko se je zganila in ozrla vanj, ji je pogledal globoko v oči: «Fela, kaj ti je storil Falski? Kaj imaš ž njim?»

Mahoma se mu je umaknila, ga srepo ošvrknila in odkimala z glavo.

«Nič!» je prišlo kratko, pa vendar nič prav odločno iz njenih ust.

«Glej, Fela, meni se zaman izmikaš», je žalostno prevzel čez nekaj časa Štef. «Moje oči gledajo globlje kakor misliš ter vidijo več nego drugi. Nikar si ne ustvarjaj, da tolovaj kakor jaz nima srca. Že dalje časa te opazujem, danes pa mislim, da sem prišel na pravo sled. Ugibal pa sem takole: «Ženska v tvojih letih ni tako gluha in slepa za vse. Prej ali slej si le izbere tega ali onega. Le, ako je njeno srce že govorilo, ji od ostalih moških nastavljene pasti ne morejo do živega. Kolikor nas je tu, vsi stegujemo roke po tebi, ti pa se za nas ne zmeniš. Ti si že ljubila, oziroma ti še ljubiš.»

Feli so grudi burno zaplale pri teh besedah. Globoko je sklonila glavo, Štef pa je nadaljeval: «Ti ljubiš gospoda s Fale.»

«Nikdar!» je siknila Fela, se sunkoma zravnala in strastno dostavila: «Mrzim ga nad vse na svetu. Ukaži temle da povečerjajo in se potem takoj preoblečejo v vojščake ter primerno oborožijo. V pol ure mora biti vse pripravljeno na odhod.»

Kakor da jo je pičil strupen gad, je vstala ter naglih korakov izginila v špilji. Tam v svoji celici se je vrgla na ležišče in krčevito zaplakala. Dolgo, dolgo je trajalo, preden se je pomirila. V duhu so ji vstajale podobe iz preteklosti in Fela se jim ji vdajala rade volje, kakor bi se s tem hotela utrditi v notranjem naklepu.

4.Uredi

Rezika in Ferdo sta pridno nadaljevala z izleti. Včasih sta vzela s seboj kakega tovariša ali tovarišico. Tudi Tone ju je tu pa tam spremljal. Najraje pa sta bila v naravi sama. Rezika je pri tem le še bolj vzljubila ta na naravnih mikavostih tako obdarjeni kotiček slovenske zemlje. Niti Ferdo se ni več tako ozkosrčen zapiral njegovemu mogočnemu vplivu, četudi ga je redno in pri vsaki priliki skušal manjšati.

Pripovedoval ji je o njih tako živahno in navdušeno, da ga je Rezika poslušala kakor pravljice v deveti deželi. Včasih se je pri tem zagledala v sinjo daljavo, vsa sanjava in zamišljena. Ali pa je zaprla oči, da bi si lažje vstavila vsaj približno sliko o Ferdovi domovini. Posebno večer na morju, ko zabrlijo lučice na samotnih ribiških barkah, ko se neskončna vodna gladina lahko ziblje in šušlja, ko vstaja luna in razliva svoje srebrne žarke okrog in okrog, ko zasije tam od daleč z brega nebroj razsvetljenih hišic vasic, trgov in mest, tak večer ji je predočaval Ferdo tako oduševljeno in s takim zanosom, da jo je nehote stresla sladka groza. Navadno ji je zapel pri tem še kako prikladno pesem. Nekako podzavestno se ji je vrivala pri tem misel, da je tam, vsaj napol, tudi že ona doma.

Čim pa je zapasla svoje oči spet po zelenih pohorskih gajih, se ji je zdelo, da vidi tudi tukaj naravno in resnično morje, ki se ziblje in valovi, če potegne veter. Tako sta se začela boriti v njeni duši dva svetova za nadvlado: oni nikdar videni, le sluteni, bajni Jadran na eni ter to-le ljubo, znano Pohorje na drugi strani. Prvega bi prav rada videla in se ga navžila, toda drugega pri vsem tem le ne bi rada zapustila.

V taki razdvojenosti je ob večerih doma v njeni tihi sobici čestokrat vstala pred njo Tonetova podoba. Ni je sicer klicala, toda prišla je vendarle. Prikazala se je, kakor se od časa do časa pojavi mili gost.

Rezika je v takih urah notranjega boja nehote segla v tajni predalček svoje mize ter izvlekla iz njega lectovo srce in molitvenik, Tonetova odpustka. Ginjeno je gladila te dokaze njegove naklonjenosti. O, kolikokrat ji je tudi sicer posvedočil svojo ljubezen, kakor je pač vedel in znal. Ne morda v strastnih, lovečih se besedah, temveč s pogledi, s skrajno uslužnostjo. Prišlo ji je tudi na uho, kako jo je ognjevito branil in zagovarjal v družbi fantov, ko so porogljivo namigavali na njeno občevanje s Ferdinandom.

Očividno jim ni bilo po volji, da se je tako pogosto shajala s tem «polentarjem», kakor so ga nazivali, že zato ne, ker ni bil fant iz domače fare. To je bilo brez dvoma tudi vzrok, zakaj so podoknice prenehale, kakor da bi jih odrezal, čim je postalo očitno, da Ferdo hodi za njo in da mu ona nagnjenje očividno vrača. Ker tudi na Tonetovo pobudo ni bilo več petja, je Rezika iz tega sklepala, da je popolnoma obupal nad uspešnostjo svoje ljubezni do nje.

Milo se ji je storilo pri tej misli. Obžalovala je mladega moža, toda kolikor je tudi poslušala na utrip svojega srca, vedno se ji je zdelo, da mu ljubezni ne more vračati. Kakor da sta samo ostanek davne preteklosti, sta jo otožna gledala njegova darova.

Ker je Ferdo izza onega izleta k Šumiku neprestano moledoval, naj vendar že enkrat «obiščeta povodnega moža v šentlovrenških jezerih», sta se nekega lepega dne že zgodaj zjutraj podala na pot.

Po levem pobočju šumeče Radohne nad šentlovrenškim trgom med zelenimi travniki, bogato obloženimi s sadonasniki in pisanimi njivami, sta stopala vedno višje. Krasni temni gozdovi, kjer sta kraljevali vitka jelka in nebotična smreka, so se vrstili s tihimi livadami, vmes pa so ju pozdravljale lepe, bele, večinoma zidane kmečke hiše. Okna so se bleščala v solnčnem žaru, ljubeznivo so se na njih priklanjale raznovrstne cvetlice in rožice.

Od vseh senožeti se je razlegalo klepanje kos. Tu pa tam je kak kosec stal, zavriskal, namočil kamen v čepur in brusil rezilo. Zadaj za kosci pa so se sukale brhke grabljice in čebljale. Če se je le dalo, so tudi katero zapele ali pa si nagajale z raznimi fantovskimi zgodbami. Posebno mnogo šušljanja je bilo, če je ta ali ona skupina zagledala samcata izletnika, Ferda in Reziko. Takrat je, kakor na povelje, delo zastalo. Dekleta so se suvala s komolci in stikale glave, starejše ženice pa so brezobzirno razvozljale svoje jezičke, dokler ni zadonel osorni opomin gospodarja, opozarjajoč delavke, da so najete za košnjo, ne pa za obiranje.

Naprej sta stopala Ferdo in Rezika. Gozdovi so prihajali vedno redkejši, goličave čim dalje večje. Nazadnje se je samo še pritlikavo borovje pletlo po tleh. Globoko v dolini so se svetile v daljo vrsto raztegnjene hiše šentlovrenškega trga, od nasprotne strani, od severa, pa sta pozdravljali cerkvici Sv. Ignacija in Sv. Janeza. Kmalu se je prikazal tudi Sv. Anton, nato njegova soseda na obzorju, Velika Kapa in Sv. Urša. Nad vsem tem razkošjem narave pa je veličastno veslalo solnce ter sipalo svoje žgoče žarke.

Bil je zares vroč dan. Nižje spodaj so vsaj še košata drevesa skrbela za hlad in oddih, tu zgoraj blizu vrha pa je samo še kak osameli bor ali mecesen vabil v svojo skromno senco. Seveda sta jo Ferdo in Rezika s hlastnim veseljem poiskala ter se v nji okrepčala za nadaljnjo pot.

Končno, po štiriurni hoji, sta dospela na cilj. Kakor v zapadni smeri, tako tudi še precej daleč proti vzhodu se je razprostirala pred njima valovita planjava, večinoma gola, le mestoma poraščena z nizkim grmovjem in pritlikavim borovjem. Tla so bila mahovita in vedno bolj se jima je udiralo pod nogami. Slednjič zagledata pred seboj večjo skupino borovja, kojega debla so se vlekla po tleh in le vrhovi so štrleli pokonci.

«Evo!» vzklikne Rezika, «kdor išče, ta najde, in kdor trka, se mu odpre. Na mestu sva. To so naša jezera!»

Poskočila je kakor lahka srna, če zagleda zaželjeno pašo, tlesknila z rokami in že je bila na robu kotline, iz katere se svetlikala voda. Čim pa je hotela planiti skozi venec pritlikavih borovcev, so jo ti prijeli kakor s kleščami, ji zamotali noge in krilo, tako da ni mogla ne naprej in ne nazaj. Ko je krepkeje zastavila nogo, je zažmukalo pod njo ter brizgnilo.

Rezika je zvonko zavpila, nato pa se razposajeno zasmejala. «Ljudje! Na pomoč!» se je šalila. «Povodni mož me že grabi. Vsa sem že mokra in kar noče me izpustiti.»

«Takoj mu bom pregnal skomine», zakliče Ferdo in pristopi, da bi rešil svojo tovarišico. Toda tudi on se je, stopajoč po borovih deblih, opotekel ter lovil z rokami po zraku ravnotežje. Če pa mu je spodrsnilo, je voda visoko švrknila po njegovih gorskih čevljih in nogavicah. «Pa res nagaja, zelenobradec», je napol jezno, napol v šali pripomnil Ferdo. «Nič za to, bom pa še jaz njemu eno zarobil!»

In še preden je Rezika mogla to zabraniti, je segel v žep ter kamen za kamnom metal v vodo. Prej tako mirna, gladka, ko noč temna gladina se je razzibala in visoko je pljusknilo drobno valovje.

«Tako!» je dejal Ferdo. «Mojega dekleta mi ne bo žalil nihče, pa naj se stokrat piše za Jezernika in tisočkrat vrši službo povodnega moža. Že z doma sem prinesel s seboj kamenje.»

«S tem si izzval samo njegovo maščevalnost», odvrne Rezika in nehote ji je strah stresel glas. «Ti bi menda raje videla, da sem te pustil v njegovem objemu? Ampak jaz te hočem imeti za sebe, vso!» Oprostivši Reziko zadnjih krempljev povodnega moža, kakor se je izrazil, jo je burno objel in poljubil.

Rezika se mu je, rdeča kot cvetoči mak, veselo hihitaje izvila in hitela dalje proti drugemu jezercu, «Kaj pa, če nama zdajle pošlje nevihto na vrat?» je gostolela. «Saj se vendar še spominjaš, kaj je pravil Tone pri Šumiku? Zelo si nepreviden.»

«Mogoče pa ga danes sploh ni doma, zelenca, ali pa ima z žabami koncertne vaje. Sicer pa mislim, da tu ni bil njegov glavni hram. Kakor kaže, ima več palač kot Rotschild.»

In res sta sčasoma, hodeča od kotline do kotline, naštela kakih deset jezer ali «okenc», kakor pravijo domačini tem večjim in manjšim mlakam, ki nikdar ne usahnejo. Največje med njimi so 60–80 m dolge ter polovico tega široke. Globoke niso nad dva metra. Ker pa so na dnu prepletene z mahovjem, je njihova gladina črna, otožno temna, zaradi česar jim ljudstvo prisvaja neizmerno globočino. Pripoveduje se celo, da sta nekoč v Črnem jezeru utonila dva vprežna vola. Jarem je čez dolgo časa prišel v Bučarjevem studencu ob gornji Dravinji spet na svetlo, o volovih pa ni bilo več ne duha ne sluha.

Pri največjem, tako zvanem Velikem ali Črnem jezeru sta Rezika in Ferdo obstala. Daleč se jima je razpiral razgled po divnih, temnozelenih pohorskih grebenih v Konjiško, Vitanjsko in Mislinjsko dolino, proti jugu na Savinjske ali Kamniške planine, proti severu pa tja do Golice in še dalje gor proti nemškemu Gradcu. Samo nekam zastrto je bilo obzorje, kakor da bi tenka koprena pokrivala ta božji svet. Solnce je žgalo in peklo, ozračje pa je migutalo, kakor da same iskrice plešejo po njem. Tam iz severozapada, iz Koroške, so se kopičili temni oblaki. Toda Ferdo in Rezika sta bila tako zatopljena v krasote, da teh napovednikov burje nista niti opazila. Držeča se za roke sta obračala pogled zdaj v to, zdaj spet v ono pokrajino. Rezika je pri tem pripovedovala svojemu spremljevalcu o vseh teh krajih in ljudeh, kolikor ji je bilo znano.

Mahoma jo je v tem prekinil Ferdo. Burno jo je objel okrog vitkega pasu in jo tesno privil k sebi.

«Kako si dražestna!» je vzkliknil. «Čim bolj občuduješ Pohorje, tem lepša se mi zdiš ti sama. Kaj pomeni ves ta svet napram tebi, ki si mu kraljica!»

«Laskač», ga je zavračala Rezika, on pa je le še živahneje nadaljeval: «Tvoji lasje so temnejši ko tile gozdovi krog in krog. Tvoje oči so globlje ko tale jezerca. Oj, kako blažen bi bil, če bi smel zakopati svojo glavo v mehko šumo tvojih las!»

«Le mirneje,» ga je mirila Rezika, vsa rdeča v obraz, «po mojem mnenju je najbolj umestno, če si raje natančneje ogledava vodni grad povodnega moža, tega pohorskega pravljičnega junaka. Glej, če kje, se gotovo zadržuje tule notri. To je največje jezero vrh Planinke in spodobi se, da ga obiščeva.»

To rekši, se je strgala iz Ferdovih rok in si začela utirati pot skozi grmovje. Bodisi da slednje tod ni bilo tako gosto, ali pa da si je po skušnjah, dobljenih pri prvem jezeru, vedela tukaj že bolje pomagati — kakor bi trenil, je bila onstran «žive meje», kakor je veselo pripomnila. Ferdo je sicer mumljal pred sebe nekaj o vili z ribjo krvjo, toda ker ničesar ni huje mrzil ko samoto, mu ni preostajalo drugo, kakor da sledi «svoji ubežni kraljici».

Precej obširna vodna planota se je temno odražala od zelenega mahovja in grmovja. Molče sta strmela v ta čudni pojav vrhu Pohorja. Nikjer ni bilo nikakega vrelca, ki bi svoje bistre vode oddajal tej kotlini. Tudi ni bilo opaziti niti najmanjšega gibanja, ne odtekanja in ne pritekanja. Negibno, kakor da je to res okence z drugega sveta, je zrla ta vodna masa proti nebu. Nobene ribe ni bilo opaziti v njej in sploh nikakega življenja. Okrog in okrog pa skrivnostna tišina. Nobeno ptičje petje ni oživljalo te slike.

Rezika se je prva vzdramila. Prijela je Ferda za roko in ga vedla proti vzvišenemu robu med jezerom in grmovjem. Tam sta sedla drug kraj drugega.

«Tako nekako težko mi je pri srcu», je po daljšem molku povzela Rezika. «Zdi se mi, kakor da se nahajava na grobu davnih, lepih dni. Ne vem zakaj, ampak imam občutek, da je bilo tu zgoraj nekoč živahno in veselo. Pa tudi bolj pestro, bolj divje je moralo biti svojčas tu zgoraj, ne tako enolično kakor danes.»

<Mogoče. Iz česa sklepaš to?»

«Na misel mi je prišla ona druga povest o tem jezeru pred nama, ki mi jo je te dni pravila moja stara gospodinja. Čudno, kako vpliva na mene ta sicer enostavna mlaka in vse, kar je z njo v zvezi. Od takrat, ko nama je Tone tam ob Lobnici pripovedoval pravljico o šentlovrenških jezerih, sem se še dalje zanimala za nje. Tako sem zvedla, da so morali v starodavnih časih biti vrhovi Pohorja iz samih skal, torej vsekakor bolj slikoviti, kakor jih imamo pred seboj danes. Po njih pa so plezali jeleni in divje koze.»

«Čuješ, Rezika, ko že govoriš o paši, sem tudi jaz postal lačen. Nisem sicer divji kozel, niti njegov sorodnik, ampak navaden človek. Telo ne živi samo od lepih besed.»

Ferdo je segel v bisago in začel z vnemo tolažiti svoj glad. Ko pa je ponudil tudi Reziki, je odklonila. Dolgotrajen molk pa je Ferdu šel na živce, skoro bolj kakor prazen želodec.

«Ti si živahnega, veselega značaja, Pohorje s svojo tiho zamišljenostjo pa je vse prej ko živahno.»

«Pozabljaš, da nisem domačinka na Pohorju.»

«Vseeno. Ne motim se, ako trdim, da je bolj prijala tvojim srčkanim ušeskom pripovedka tvoje gostiteljice o lepih skalnatih vršičih Pohorja, ki so štrleli v davni preteklosti proti nebu, kakor pa ona turobna povest, s katero nama je postregel Tone. Torej, kako je bilo takrat, ko so še divje koze prevračale kozle po omenjenih vrhovih?»

Rezika se ni mogla ubraniti in je glasno prasnila v smeh.

«Ti se pač iz vsega briješ norca, zlobnež poredni.»

«Motiš se. Meni je samo to zoprno, da bi človek vzdihoval in umiral za dnevi, ki so bili že bogovekdaj, dočim je tako lepo in mikavno živeti. Živeti, to je zame prvi in edini smoter življenja. Evo me, jem, torej živim. Tako in toliko pač, kakor se to trenutno in na vrhu Pohorja da opraviti.»

«Vidim in te občudujem. Ker ni dobro biti človeku samemu, tudi pri jedi ne, te posnemam.» Ferdo se je zasmejal. «Ubogo sveto pismo! V kakšne svrhe služijo njegovi zlati izreki! Potisto mično zgodbico!»

«Če me lepo prosiš.»

Ferdo je bil hipoma na kolenih, sklenil ter povzdignil je roke in tako slikovito nakremžil obraz, da se je Rezika glasno nasmehala.

«Pa dobro!» je rekla. Torej poslušaj. V sivih starih časih so prebivalci bogatega mesta Maribor pozabili na Boga ter začeli prevzetno in razuzdano živeti. Bila je tam pravcata Sodoma in Gomora. Niso pomagali ne križevi poti in ne misijoni, tudi toče, kuge in požari niso zalegli ničesar. Vedno bolj se je pogrezavalo to mesto v močvirje greha.

To je končno razjezilo samega Stvarnika. Uvidevši brezuspešnost svojih blagohotnih svaril in opominov je poslal po hudiča, mu s prstom pokazal to gnezdo tatov, sleparjev in prešestnikov ter mu rekel: «Ker nočejo poslušati mene, stori ž njimi ti svoje.»

Lahko si predstavljamo veselje, ki je zavladalo v peklu, ko je hudič prinesel tja vest o božjem naročilu. Sedem dni in sedem noči so rajali in plesali, da se je kar zemlja tresla. Od tega dirindaja so peklenski plameni švigali tako visoko, da so pri Vezuvu na Italijanskem udarili na dan ter vsem repaticam osmodili repove.

Osmi dan pa je poglavar zlobnih duhov, Satan, poslal Belcebuba na svet s strogim uakzom, naj razdeja mesto Maribor do dna temeljev. Belcebub je urno vzletel na sosedno Pohorje, s strašno silo odkrhnil cel vršec in si ga zadel na ramena. V tem je grmelo in treskalo, kakor da se drobi ves svet v solnčni prah. Blisk je švigal za bliskom. Bila je strašna noč. Belcebub pa se je razposajeno krohotal, kakor da je to najlepši koncert.

«Brž, le brž!» je glasno bodril samega sebe.

«Še preden bo bila stolpna ura polnoč, moram ta kamen vreči v Dravo tam kje pri Dupleku. Tako bo zadelana struga, vode bodo stopile čez breg, se razlile čez zidovje in potopile mesto in vse, kar tam leze in gre. Joj, ali bo spet naraščaja v našem ljubem peklu!»

Tako jo je primahal z enim celim vrhom Pomu je začelo zmanjkovati smrdljive sape, je odložil tovor, hoteč si nekoliko odpočiti. Ko spet vstane, ga obsije naenkrat nebeška svetloba, tako da je skoro oslepel. Komaj je v tem žaru razločil veliko lepo ženo, ki je pristopila k njemu in ga presunljivo vprašala: «Čemu ti bo ta krona mojega Pohorja? Kam jo nosiš?»

Odposlanec pekla se pri tem milem glasu mahoma spomni na čase, ko se je še kot angel šetal po nebeškem kraljestvu, in spozna v gospe pred seboj Mater božjo. Ves je omamljen in po vsem životu se trese. Opoteka se k skali, toda brž, ko si jo je hotel spet naprtiti, je udarila v mestnem zvoniku ura dvanajst. Čas za uničenje Maribora je potekel.

Belcebub grdo zakolne, spusti strašen smrad in jo med gromom in bliskom odkuri pod zemljo. Odlomljeni vršeč Pohorja je pustil, seveda, kar tam ležati, kjer ga je bil odložil.

Drugi dan se je nagloma razširila po Mariboru in okolici novica, da je Mati božja rešila mesto pogibeli. Meščani in okoličani so začeli takoj voziti kamenje in so vrh skale postavili lepo, belo cerkvico na čast svoji rešiteljici.

Tako je nastala Slovenska Kalvarija ob njegov polom, je poslal na Dravsko dolino dol na Pohorju pa, kjer je peklenski nepridiprav odkrhnil cel skalnati vrh, izpolnjuje izza tistih časov tole Črno Jezero.

Hudič pa le ni mogel popolnoma pozabiti na svojo smolo. Tisti dan, ko so blagoslavljali cerkvico na Slovenski Kalvariji kot spomin na ta njegov polm, je poslal na Dravsko dolino dol čez Maribor tako nevihto, da je mnogo pobožnih romarjev zblaznelo od strahu. Bliskalo se je in grmelo, strašen vihar je razsajal ...»

Rezika še ni izgovorila, ko je grozen blisk razparal nebo od severa do juga. Sledil je divji grom, ki se je s strašnim odmevom zaletaval iz hriba v hrib. Ves sever in zapad sta bila en sam črn oblak, le proti jugu, kamor sta bila s pogledi obrnjena Ferdo in Rezika, se je še modril kos neba. Zatopljena v svoje pomenke sta bila povsem prezrla, kako se je bilo stemnilo nebo. Drevja, ki bi ju bilo s svojim šelestom in valovanjem v vetru opozorilo na pretečo poletno burjo, ni bilo v bližini.

«Za božjo voljo, nevihta se bliža!» zalomi roke Rezika in jo v divjem diru mahne skozi borovje. Ker v prvem navalu strahu ni utegnila paziti na pot in obleko, so se ji krila zapletla med krivuljasto zverižene veje. Vsa raztrgana in mokra je prispela na plan in hitela naprej. Ferdo za njo. Komaj jo je dohiteval.

«Utegneš imeti prav», je sopel. «Povodni mož že pošilja nad naju svojo osveto.» Hotel se je zasmejati, toda mu ni šlo prav od srca. Spet je bil šinil preko črnega nebesnega svoda blisk, da jima je za trenutek vzel pogled. Takoj nato pa je spet zavladala tema.

Rezika je vsa zbegana obstala. Prijela je svojega spremljevalca za roko in se krčevito stisnila k njemu. Tresoča se po vsem telesu je skrila svoj obraz na njegova prsi, kakor da se boji z odprtimi očmi gledati ta grozni naval razjarjenih elementov.

«Tu ne moreva ostati, je opozarjal Ferdo. «Preveč sva izpostavljena nevarnostim. Skušajva priti pod kako košato drevo, preden vlije!»

Držeča se za roke sta drvela preko planote in po pobočju navzdol, črez drn in strn, ne brigajoč se za kamenje, ob katerem sta se spodtikala. Zdaj je padel on, zdaj ona. Toda vedno dalje sta hitela po strmini navzdol brez cilja. Samo to sta vedela, da morata priti kje pod streho.

Prve težke kaplje so še padale, ko sta slučajno zadela ob navadni kolovoz. Brez daljšega pomisleka sta mu sledila, vesela, da jima je sploh bilo usojeno priti na prvo sled človeške delovnosti. Črez nekaj časa jima je v divji burji završalo nasproti drevje. Košate krone bukev so se pošastno zibale, vmes pa so vzdihovale vitke jelke in ječale smreke. Veje so škrtale in pokale, debla so se lomila in hreščaje padala v neprodirno temo.

Dalje, vedno naprej sta bežala Ferdo in Rezika. Metalo ju je in zanašalo, da sta komaj vzdrževala ravnotežje. Nad njunima glavama pa je tulilo in žvižgalo, strašni vihar jima je jemal sapo. Blisk se je kresal za bliskom.

Naenkrat, kakor na povelje nevidne sile, je zavladal mir. Drevje je vzravnavalo svoje sklonjene glave, tuljenje v vrhovih je umolknilo. Nastala je tišina, toda tako pošastna in strašna, da sta z grozo pričakovala, kaj bo. Rezika se je spotaknila in obupno zavpila.

Tedaj pa, kakor da se je nebo užgalo od obzorja do obzorja, vse okoli se je zasvetilo, črne sence so se pojavile na desno in levo, dih je zastajal, takoj nato pa grozovit tresk. Kakih petdeset korakov pod njima je udarilo v neko drevo. Kakor da so vremenski čarovniki v oblakih samo čakali na to znamenje, da odprejo vse nebeške zatvornice, se je potem vlilo kakor iz prevrnjenega škafa.

Vendar pa je svit zadnjega bliska pokazal nedaleč pred njima samotno jaso in ob gozdnem parovku leseno kočo. Ferdo jo je zagledal. Kakor stavi utopljenec vso svojo zadnjo nado v slabotno bilko, plavajočo po vodni gladini, tako si je oddahnil Ferdo pri pogledu na to preprosto človeško bivališče. Prijel je Reziko ter jo bolj nesel ko vlekel pod streho. Še deset skokov in bila sta na varnem. Ferdo je prižgal užigalico, da si ogleda zavetišče.

Bila je to iz debel, vej in skorij surovo sestavljena koliba, kakršne so si v prejšnjih časih gradili oglarji po pohorskih šumah. Pokrita je bila s skorjami in vejami, na katere je bila naložena praprotovina in prst. V kotu za durmi sta stala dva ploščnata kamna, vzporedno položena v majhno kotlino, katero je izpopolnjeval kup pepela. Nad to pripravo, ki je očividno služila za ognjišče, so visele na steni ponve, lonci in druga posoda. Tudi nekaj koruzne moke, masti in čebule se je našlo. Ob nasprotni strani je bilo ležišče, napravljeno iz praproti in mahu ter pogrnjeno s cunjami. O kaki mizi, stolu in oknih ni bilo sledu.

Ferdo je iztaknil poleg ognjišča ogorek treske ter jo prižgal. «Boljše kakor nič», je dejal, dočim se je Rezika, vsa zmučena in zbegana, zgrudila na kup cunj ob steni. Mokra sta bila oba, vendar k sreči ne do kože, ker sta se baš še ob prvem izbruhu plohe rešila pod streho.

Zunaj je neurje divjalo z vso razbrzdano silo naprej. Zdaj pa zdaj je zabliskalo in zagrmelo, da se je majala zemlja, vmes pa je lilo kakor v potokih brez konca in kraja.

Ferdo se je polagoma privadil na to grozno godbo razbesnelih prirodnih sil, pa tudi Rezika si je opomogla od prvega strahu in napora. Zavest, da imata streho nad seboj, in da ju četudi le slabe stene ločijo od neposrednega stika z nevihto, jima je vračala pogum. Ferdo je z gorečo tresko neprestano stikal po koči, pregledal in premetal vse, kar mu je prišlo pod roke, in končno res iztaknil kos lojeve sveče ter par zrnc kave, cikorije in sladkorja.

«Hurá!» je zaplesal po tesnem prostoru.

«Kaj nam pa morejo, morejo, morejo! Nič! Glej, slavnostno razsvetljavo najinega lovskega gradu bo skrbela ta-le žarnica iz volovskih čreves, za primerno razpoloženje najinih želodcev pa ti skuham kavo, da je sam turški sultan niti na svoj rojstni dan ne pije boljše.»

«Stoj!» Rezika je, kakor nanovo oživljena, planila kvišku.

«Kar se tiče razsvetljave, prepuščam stvar tebi. Toda kuhanje si ne dam vzeti.» Iztrgala je Ferdu kavina zrna iz rok, pograbila ponvo in že je izginila pri durih na prosto. Toda takoj je priletela zopet nazaj. «Uh!» grozno je zunaj. Kar streslo me je. Pojdi z menoj, Ferdo. Vsaj med durmi stoj, da te bom videla!»

«Med portalom se reče», pristavi Ferdo hudomušno in stopi za Reziko. Silen piš ju je objel in ju skoro vrgel nazaj. S tako naglico menda še ni nikoli pomivala posode kakor v tem trenutku. Lasje so ji vihrali v črnih, mokrih pramenih, kajti z neusmiljeno, kruto slastjo se je vrgel veter med nje.

* * *

Ko je bilo pomivanje opravljeno, je natočila Rezika deževnice v ponvo, smuknila v kočo k ognjišču ter zbrala nekaj treščic in drv. Kmalu je veselo zaprasketal ogenj, z dolgimi jeziki lizajoč pristavljeno posodo. Ferdo pa je bil med tem prižgal svečo in jo postavil na polico nad «knežjim špampetom» kakor je krstil preprosto ležišče. Prijetna toplota se je raztezala po kolibi.

Voda v ponvi je vrela in Rezika je baš hotela zakuhati kavo, ko se šele spomni, da ni zamlela. Iskala je mlinček in iskala, vse je prebrskala, toda ni ga bilo. Vsa obupana se je vsedla pred ognjiščem ter zalomila z rokami, da se je Ferdo glasno zakrohotal.

«Kaj pa zdaj?» je viknila z medlim glasom.

«Pa nastopil je gospodar stvarstva in zadivil svet s svojim razumom», je z zanosom odgovoril Ferdo. Izpod «špampetovega» vzglavja je prikotalil dva kamna, enega večjega, drugega manjšega, podložil krog in krog lonec, ponve in klobuk ter začel drobiti, oziroma, kakor se je izrazil, mleti kavina zrnja med kamenjem. Počasno in nerodno je bilo to opravilo, toda končno je bilo tudi to izvršeno. Ko je kava dišala iz skodelic, to se pravi: iz pločevinastih loncev, sta jo posladila s sladkorčki iz izletne zaloge, se udobno vsedla na ležišče ob steni in začela srebati. Iz nahrbtnika sta privlekla še razno drobnarijo za pod zobe in večerja je bila gotova.

Zunaj je bila med tem že črna noč legla črez hrib in dol. Še vedno je grmelo, votlo in zategnjeno, toda prihajalo je že bolj od onstran grebena.

«Božansko!» je opomnil Ferdo. «Tako se mi zdi, kakor da že od vekomaj stanujem v tem brlogu. Prav nič si ne želim nikamor. Če treba, ostanem tu še do sodnega dne, do vstajenja.»

«Pa vendar ne misliš, da boš kdaj zveličan?»

«Boš? Sem že! Ali niso to nebesa, prava pohorska nebesa: ta palača iz lubja, bengalično razsvetljena od pračloveške luči, zunaj koncert vseh besov pod taktirko bliska, tu notri ob moji strani pa kraljica vsega vesoljstva! Iz njenih lic mi sije najjasnejše nebo. V njenih dolgih, kakor pragozd gostih laseh, spuščenih do tal, je najveličastnejša noč ...»

«Za Boga!» krikne Rezika in si vsa prestrašena seže v glavo. «Kaj si boš mislil o meni!» In z drhtečo roko si je začela urejevati bujne kodre. Toda Ferdo jo je ustavil in planil na kolena, da se je njegov lonec ogorčeno zakotalil po tleh.

«Nikar, Rezika!» In položivši ji glavo v naročje, je burno nadaljeval: «Že dolgo sem hrepenel po samoti s teboj. In glej, ali ni prst božji v tem, da naju je zalotila danes tu zgoraj nevihta in da naju je prisilila, zateči se v to borno zavetišče! Najina ljubezen je ukazovala elementu narave sama, da bi mogla združiti dvoje src, koprnečih že tedne in tedne drugo po drugem. Ali ni res tako?»

«Ferdo, mene je strah tvojih besed. Pusti me! Jaz moram domov. Moja teta me pričakuje in bo vsa vznemirjena, da me tako dolgo ni.»

«Motiš se, dragica. Ona sedaj mirno spi spanje izživelih ljudi. Nje ne mučijo več utripi mladega srca, razpaljenega v prvi ljubezni! Jaz pa sem noči in noči zaman iskal miru in pokoja.»

«Živi ogenj govori iz tebe, Ferdo! Tako te ne morem in ne smem poslušati. Pusti me, jaz moram domov.»

Rezika se je tresla ko šiba na vodi. Z vso silo se je borila proti Ferdovemu objemu. Toda on jo je držal kakor v kleščah. Končno pa se mu je le izvila in kakor plaha srna pred zalezujočim lovcem planila proti durim. Trdno je bila namenjena zapustiti kočo, če treba, tudi brez Ferdinanda. Pa komaj je odprla vrata, jih je val burje spet s treskom zaprl. Blisk je šinil preko grebena nad kočo in težka prha dežja je mrzlo pljusknila skozi nastalo špranjo. Zaman! V takem neurju si ni upala nikamor. Z hrbtom ob steni je obstala pri vratih in s pritajeno grozo zrla pred se.

Ferdo se ji je ponovno približal, komaj zatajujoč notranjo razburjenost.

«Rezika!» Milo, otožno je zvenel njegov glas. «Ti bežiš pred menoj? Ti si želiš stran od mene domov? In jaz, tepec, sem si domišljal, da me ljubiš! Vedno sem sanjaril o tem, da ti bo dom povsod, kjer sem jaz. Zdaj pa, ko nama je narava tako rekoč sama pokazala, da spadava tesno skupaj, zdaj ti je tvoja stara gostiteljica več nego vsa moja ljubezen!»

«Ne, Ferdo. Toda...» Ni mogla izgovoriti. V prsih jo je dušilo. Ferdo jo je prijel za roke, jih burno poljuboval in pritiskal na svoje srce.

«Nikoli še nisem ljubila, Ferdo, in zato... zato si svojih čustev do tebe sama ne vem razložiti. Včasih mi je, kakor da bi najraje s teboj zaplavala v širni svet. Toda zopet pridejo čez mene trenutki, ko.. Ne vem, kako bi ti to pojasnila. Kakor nocoj. Glej, Ferdo, dokler si v navadnem prijateljskem tonu razpravljal z menoj o enem in drugem, sem bila mirna in niti opazila nisem, kje sem s teboj sama. Čim pa je iz tvojih besed odjeknila drugačna beseda, takrat šele mi je šinilo v glavo, da sem daleč od ljudi s teboj na samem, in to ponoči! Kaj bo, če se to razvé...»

«Neumnica», jo prekine Ferdo. «Če boš čakala na to, da ti bodo drugi dovolili biti srečna, bo prej konec tvojega življenja. Sama si utiraj pot, po katerem hočeš hoditi. Sama si ustvarjaj srečo! Zagrabi trenutek, kadar se ti nudi! Kaj te briga svet!»

«Da, Ferdo. Zdi se mi, da te razumem. In vendar...»

«Nič, vendar! Glej, dušica, jaz te ljubim. Vse v meni koprni po tvojem objemu.»

To rekši jo je strastno objel in poljuboval po golem vratu, čelu, očeh in ustnih. Rezika se mu je spočetka branila, toda vedno bolj se je, kakor v omotici, udajala ognjevitim izbruhom njegove ljubezni.

Zunaj se je bila nevihta sčasoma razvlekla. Samo od daleč, tam nekod iz juga, je bilo še slišati zamolklo bobnenje. Tu in tam nad Šentlovrensko dolino so že zamigutale posamezne zvezdice in svetile v noč. Otožno se je razlegalo skovikanje sov.

Iz zvonika farne cerkve v Št. Lovrencu je ura baš bila eno po polnoči. Tam proti holmcu nad cerkvijo je počasi sklonjene glave korakal mlad mož. Skrb in žalost sta se mu brali iz obraza.

Ko je dospel do hišice, kjer je stanovala Rezika, je obstal. Toda čim bolj je poslušal, gledal in opazoval, tem globlje gube so se mu zarezavale okrog usten. Vse gredice na prej tako žlahtno cvetočem Rezikinem vrtu so bile razorane, rože in cvetlice pa so ležale razmetane po tleh. Tudi iz oken so izginili nageljčki in rožmarin.

Dolgo je stal pozni gost. Vedno nižje in nižje mu je klecala glava. Potem se je zravnal in bežal proti trgu, kakor da se mu podira svet za petami. Bil je Tone.

5.Uredi

Minili so tedni in nastopila je zgodnja jesen. Po oni nevihti je tisto leto še večkrat deževalo in lilo. Zrak se je zaradi tega kmalu in precej ohladil. Neko nedeljo zjutraj je solnce s tako prijaznim smehljajem prijadralo iznad Klopnega vrha, kakor da še nikdar ni razsajala nevihta z gromom in treskom.

Pri Grabnarjevih so že bili vsi odšli k zgodnji maši, samo gospodinja Meta, Tone in pastir Hanza so ostali doma, da čuvajo dom in opravijo nujno delo. V govejem hlevu je stalo za hrastovimi jasli dvajset repov, deloma za vprego, deloma za molžo. Vse je bilo treba oštrigljati, osnažiti in napojiti, gnoj odkidati in sveže nastlati, nazadnje pa, ko pridejo drugi od prve maše domov, gnati še na pašo.

Slednjega se je Hanza prav posebno veselil. Zdaj, ko je bila tudi že otava pokošena in spravljena, ko tudi na polju že ni bilo več pridelkov razen krompirja, repe in ajde, je bilo veselo tam zunaj! Paslo se je kar križem, po svojem ter po tujem, in nič ni bilo treba bogvekako paziti na živino, da ne uhaja v škodo ali pa da ne zbezlja pred vročino in muhami v goščo. Brez skrbi je pastir zato lahko zakuril ogenj in posedal pri njem. Ali pa si je v žerjavici spekel še krompir ali pa kak storž koruze, tako da mu ni bilo baš treba pri skledi za mizo oprezati za žganci.

Zlasti pa je Hanza ljubil repo, tako na lahko osmojeno, napol pečeno. Kar ni mogel dočakati, da mine zgodnje sveto opravilo v cerkvi; ves nemiren je šepal od repa do repa, od volov h telicam in od telic h kravam. Imel je namreč že izza mladih let desno nogo pohabljeno. Ko je pomagal nekoč pozimi podirati v Grabnarjevi hosti, ga je težka veja padajoče smreke oplazila po glavi, deblo pa se mu je zvalilo čez nogo in mu jo zlomilo. Od takrat je bil mutast. Tudi možgani mu niso delovali prav v redu.

Grabnarjevi so ga bili po tisti nesreči obdržali. Toda čim starejši je postajal, tem manj je bil uporaben za hlapčevska dela, in nazadnje je postal spet to, kar je bil spočetka: pastir.

Vsega skupaj pa je Hanza služil pri Grabnarjevih že nad 30 let. Še ko je bit Tonetov dedek pri življenju, je prišel kot deček k hiši in bil najprvo za pastirja, potem pa za hlapca, dokler se mu ni pripetila ona nezgoda v gozdu. Takrat je bil že rajni Gašper, Tonetov oče, za gospodarja. On in pa prav posebno še njegova prva žena, Vera, sta mu stregla in ga vračila z domačimi zdravili, pošiljala po padarja in storila vse, da ga spravita spet na noge.

Da, Vera, to ti je bila gospodinja! Devet far daleč si lahko iskal tako dobro ženico. „Hanza, le glej, da boš zopet hodil" je rekala in mu kuhala tavžentrože, seno ter druga krepilna zelišča. Milo se mu je storilo vselej pri misli na to ubogo revico, ki je morala tako zgodaj pod rušo. Naslonil se je na vile in z rokavi srajce brisal solze, ki so mu kapljale v razmršeno brado.

Tedaj pa so se stemnila hlevna vrata in na pragu se je prikazala Meta, široka in vsa zaripljena v obraz. Lase je imela že gladko počesane in spletene v dve kiti, ki sta bili zadaj zviti v klopčič in pritrjeni z glavnikom. Manjkal je samo še svileni robec na glavi, pa je bila opravljena za cerkev. Levo roko je imela uprto v bok, z desno pa si je senčila oči. Ko je zagledala Hanzo, je planila proti njemu ter mu eno pripeljala, da se je opotekel na postrugani kup gnoja.

«Ti boš pa seveda lenuharil, pokveka razcapana. Jaz naj bi se kar razstrgala od samega dela, ti boš pa tu lepo muhe štel! Glej, da se spraviš! Misliš, da si bom sama nanosila vode v kuhinjo! Ti!»

Hanza se je pobral, pograbil samokolnico in začel nakladati gnoj. Pri tem je bil ves sključen in ponižen. Toda, čim je izginila gospodinja je s hrbtom proti vratom obrnjen počasi krenil glavo v smer, kjer je stala poprej Meta. Srdita, potuhnjena jeza je šinila iz njegovih oči. Zavihtel je pest in zaškrtal z zobmi. V razburkani glavi so se mu ponovno porajali spomini.

Kaj je bilo treba Gašperju, da sej e po Verini smrti še enkrat obabil! Saj je imel sina, še prav pridnega. Pa če bi bil že vsaj kaj poštenega pripeljal v hišo, ne pa tega živega satana. Grizla in zbadala je ubogega Gašperja od ranega jutra do poznega večera, dokler mu ni postalo življenje preneumno in mu je pred štirimi leti pokazal fige. Tone, njegov edinec, se je bil baš povrnil od vojakov. Že prej je bil mačehi trn v peti. Sama jalova in brez otrok ga je črtila na vso moč. Bila mu je mačeha v pravem pomenu besede. Čim pa so odprli Gašperjevo poslednjo voljo, je zlobnost v njej naravnost podivjala. Rajnki gospodar je namreč v svoji oporoki določil, da zapušča vse svoje premoženje Tonetu, da pa pripada hasek od polovice nepremičnega posestva njegovi ženi, dokler bo sinu vodila gospodinjstvo. Ako pa bi se Tone ženil, ji je izgovoril dosmrten kot, obstoječ iz vse hrane pri prostem kruhu, dvojne delovne in ene praznične obleke vsako drugo leto ter stanovanja v podstrešni sobi, tako zvanem „štibelcu". Končno je testament nalagal gospodarju še dolžnost, da mora Meti dajati do smrti hasek iz njive v Kurji vasi, ležeče ob potoku Radomlji.

Vdova je bila pričakovala, da ji bo mož vsaj po smrti zapisal polovico ali večji del posestva, ker je pri poroki ni bil vzel v soposest. Zato se je tudi onih par dni, kar je Gašper ležal pred svojo smrtjo, plazila okrog njegove bolniške postelje, stregla svojemu možu in se mu dobrikala, meneč, da ga s tem pregovori v svoj prid. Ko pa je videla da ji je nakana izpodletela, je vso svojo jezo in togoto obrnila proti Tonetu.

Tako tudi danes. Ko se je bila znesla nad Hanzo, je še nakaj časa stikala okrog oglov, da najde kak neposredni povod za ploho psovk, s katero je nameravala obsuti služinčad, čim se povrne od maše. Skozi kuhinjo odzadaj se je vrnila nato v hišo, prebrskala še vežo in vstopila nato v večjo gostilniško sobo na levi. Kakor običajno je tudi sedaj vzela iz steklene omare večjo kupico, si natočila vina in ga izpraznila na dušek. Potem je z ropotom prestavila par stolov, zaklenila pecivo in usmerila korake proti boljši, manjši sobi.

Tam je sedel Tone, pred seboj je imel kup knjig, pisem in računov. Toda, kakor da je miza prazna, je zrl zamišljeno predse, podpirajoč glavo ob dlan. Lasje, ti bujni, črni lasje so mu povešeno viseli na čelo in bledi obraz je pričal o težki, prečuti noči. Sele, ko je zaslišal korake tik sebe, se je zdrznil.

«No, ali že spet gruntaš in tuhtaš? Ti je žal, da si na svetu? Nedelja je in ti si videti, kakor da so te ravnokar iz gošče potegnili. Nepočesan si in menda tudi še neumit. Kaj ne greš v cerkev?»

«Grem, mati, toda, je še čas.»

«Čas, čas! Vedno ene in iste besede, pa naj ti človek reče, kar hoče. Kakšen gospodar pa si! Nič te ne veseli, nikamor se ti ne mudi in glavo nosiš kakor za pogrebom! Tu mora vse v pogubo, ker je gospodar za nič.»

Tone je vzdihnil. Na tihem, sam pri sebi, je moral priznati, da govori mačeha resnico. Da je ne razjezi še bolj, je malomarno zamahnil: «Vi ste gospodinja, mati.»

«S tem hočeš menda reči, da sem jaz kriva, če gre gospodarstvo vedno bolj rakovo pot. Pa ne boš! Le sam se trkaj po prsih! Prav za nič se ne brigaš več. Cele noči se klatiš okoli, kakor izgubljeni sin, ali pa buljiš v strop, namesto da bi spal, da bi bil potem čez dan za delo. In po dnevu? Ti božja martra! Kakor da imaš kak težak greh na vesti, se potikaš po njivah in travnikih, ali pa jo mahneš v gozd, pa vedno tja, kjer ni ne dela in ne delavcev. Kakor da se bojiš med ljudi! Treba bo skrbeti za zimo, navoziti gnoj in zorati za ozimino. Žaga bo čez dan ali dva obstala, ker nima plohov za pod list. V kovačnici se kupiči delo, ljudje prihajajo spraševat, kdaj bo gotovo to, kdaj ono — tebe pa nikjer in od nikoder ni. Sam Bog vedi, kakšna mora te tišči, da nisi za nobeno rabo več.»

«Bo že, mati, bo že! Kar tako čez koleno vpogniti se stvar ne da. In vsak človek ima pravico, da enkrat v svojem življenju malo izpreže.»

Tone je vstal, zmetal knjige in kar je bilo na mizi, v predal, in stopil k oknu.

«Pa ti zdaj že skoro celo poletje izpregaš. Prejšnja leta nisi bil tako poniglav in čemeren. Vsako besedo si mi presekal, nastavljal mi roblje, toda delal si za dva druga. In meni je bilo lahko voditi gospodarstvo. Zdaj pa visi vse na mojih ramah, doma in zunaj, taka šleva si postal. Tako ne gre več naprej. Gledati boš moral, da si priskrbiš drugo gospodinjo ali pa...»

«Ali pa? Le ven z besedo!»

«No — jaz pač lahko mislim, če že moram za vse jaz sama skrbeti in si ti gospodar le na papirju... Saj me poznaš!... Vsako polovičarstvo mi je gnusno.»

Tone se je sunkoma obrnil in gledal v to silno žensko pred seboj, ki je stala tam, roke uprte v bok, kakor da je pripravljena postaviti se vsemu svetu po robu. Niti za hipec ni trenila z očmi, ko jo je motril, kakor da ji hoče prodreti na dno duše.

«Torej vi hočete, da vam odstopim hasek od one polovice, ki je za mene določen? Ali sem vas prav razumel?»

«Da in ne. Zakaj ostajaš na pol pota? Če že govoriva o tem, je vendar boljše danes kakor jutri, da se pomeniva do dobrega. Rajše, kakor da pustim propasti vse skupaj, rajše bi že videla, da vzamem vajeti sama v svoje roke. In porok sem ti, da bo pri Grabnarjevih spet cvetelo blagostanje, kakor nekdaj. Seveda, takole za tujo stvar se nihče ne prenapenja rad.»

«Tujo stvar? Pa vendar nočete s tem reči, da ste pri nas na tujem, mati? To so pa res čudne besede! Ko vam je treba le migniti z mezincem in se že vršijo vaša povelja! Ko se vse suče in kreče edino le okrog vas. Poznam kmetije — in ni vam treba daleč iti, da jih najdete —, kjer kuhalnica ni v takih čislih, kakor že dolga leta pri Grabnarjevih, pa se gospodinje nič manj ne počutijo domače...»

«Ker so vpisane tudi v zemljiških knjigah, ha-ha-ha!»

Debelo se je zakrohotala Meta.

«To pa je, dragi moj, čisto kaj drugega. Kar je pisano, je pisano, in to je tisto, kar človeka drži pri zemlji in mu daje veselje do nje. Če ti hočeš z roko doseči ta-le strop, si podstaviš pručico pod noge. Enako se tudi jaz želim spraviti v red in dvigniti Grabnarjevo posestvo. To je tisti strop, po katerem grabim, toda manjka mi pručice — v zemljiških knjigah mojega imena ne poznajo. Ponujaš mi hasek še od druge polovice? Niti za las nisi boljši od svojega očeta! Roke križem držati, pri tem pa pobrati polovico od tega, kar drugi v potu svojega obraza pridelajo, to bi znal vsak.»

«Pa saj nimam nič proti temu, če vzamete ves pridelek, ves hasek, tudi onega, ki pripada meni!»

«Premalo! Ali si res tako omejan ali pa se tako izvrstno pretvarjaš, da me ne razumeš. Toda, kaj govorim in hodim kakor mačka okrog vrele kaše! Povem ti v brk —: ali mi izročiš posestvo v last in stopiš glede haska na moje mesto, ali pa se oženi in dobi drugo gospodinjo! Jaz sem sita tega večnega garanja za druge.»

Tone se je že pri prvih besedah svoje mačehe sesedel na stol kakor snop. Vedno večje in večje so mu postajale oči. Njegove prsi so valovile in ves se je tresel po životu. Kakor je tudi še dodobra poznal mučilko svojega očeta in svoje mladosti, vendar s te strani mu doslej še ni prišla. Nastavila mu je tako rekoč nož na vrat in ga tirala od hiše. O, nedelja, Gospodov dan, dan miru in počitka, kako prijetno se je začela!

Skozi vežo, zunaj pred gostilniškimi prostori se je začulo topotanje s coklami. Menda je Hanza nosil v škafu vodo v kuhinjo. V prvi sobi je stenska ura bila osem. Tu pa tam je kaka muha, že napol omotična in nerodna od jeseni, zabrenčala pri oknu, sicer pa je vladala tišina kakor v grobu.

V grobu! Da, to je prava beseda, si je mislil Tone in še vedno strmel v svojo nasprotnico. Njegovega očeta je spravila pod zemljo, njemu samemu je pila kri, odkar je pri hiši, zdaj pa ga peha že celo čez prag! In to je zanj isto toliko kakor v grob. Če bi moral zapustiti to lepo, sicer preprosto, toda prijazno hišico, v kateri so že oddavna gospodarili njegovi pradedje in očetje in v kateri je tekla tudi njegova zibelka, če bi moral v svet in ne bi videl več okrog sebe teh temnih, zelenih gajev in lok, pomenilo bi to zanj toliko kakor smrt. Gotovo smrt! Da bi se pa kot tujec, brezdomovinec še nadalje potikal po teh krajih potem, ko bi zavladala na Grabnarjevem njegova brezsrčna mačeha, na to ni bilo niti misliti.

In — ali bi ne bilo od njega brezčastno, če bi tej kruti ženski na ljubo, ki ni imela nikoli srca in čuta za njegovo rodbino, vrgel puško v koruzo in spravil svoj dom, dom svojih očetov, v njene, torej res tuje roke? Vse potne srage, vsi krvavi žulji njegovih prednikov skozi dolgo, nepregledno dobo let, bi bili zaman. Zadnji potomec iz častitega rodu Grabnarjevih naj bi se izneveril stari, v tem rodu ukoreninjeni ljubezni do hiše in zemlje? Te zemlje, ki je postala sveta po trudu in znoju prednikov? In zakaj? Ker je zadnji iz tega rodu slabič, brez hrbtenice in volje, ker ga ne veseli življenje?!

«Ne!»

Tone je hipoma planil kvišku in treščil s pestjo po mizi, da je zaječala pod udarcem.

«Ne in stokrat ne! Še je toliko sile v meni, da si upam speljati te zavožene gore čez klanec! Ta dom je in ostane moj, pa če stokrat stezate po njem svoje grabežljive prste, mati! Častil Vas bom in spoštoval kot vdovo po mojem očetu, vse vam bom dajal, kakor in kar vam gre, ničesar ne boste pogrešali od svojih pravic, toda — roko stran od te strehe!»

«Torej se misliš ženiti?» se je s pritajeno jezo zasmejala Meta. «Radovedna sem, katera se bo obesila na vrat taki mevži. V štirih tednih grem na prevžitek, če ti je prav ali ne!»

«Vaša volja, vaš svet», je odvrnil Tone in zapustil sobo. Po stopnicah se je podal pod streho, kjer je imel svoje samsko stanovanje, in se ves izmučen vrgel na nepospravljeno postelj. Divje misli so se mu podile po glavi, druga za drugo, in po sencih mu je tolklo kakor s kladivom. Čelo mu je gorelo, razgreto kakor v vročici. Še vedno je videl v duhu pred seboj oblastno razšopirjeno mačeho, kako pohlepno grabi po njegovi domačiji. Še vedno so mu zvenele v ušesih njene besede: «Izroči mi svoje posestvo v last ali pa...»

Tako zapuščen se je zdel Tone pri spominu na ravnokar doživljeni prizor, tako sam! Na vsem svetu ni imel žive duše, ki bi ga razumela in sočuvstvovala ž njim. Mati, njegova zlata, dobra mati že dolgo, dolgo počiva v grobu tam pod starim zvonikom. Morda gleda zdaj doli z nebes na njegove križe in težave, morda mu je sama ona vdahnila oni odločni «ne», ki ga je zabrusil mačehi v obraz.

In siromak oče! Koliko je trpel zaradi jezične zlobnosti te ženske, ki se je kakor pijavka zagrizla v njegovo kri, dokler ga ni ugonobila. Gotovo tudi on odobrava sinov sklep, da ne pusti iz rok, iz rodu in imena te posesti, ki so jo obdelovali, gojili in ljubili Grabnarjevi.

Ne, ne — Meta ne sme dobiti v pest te lepe, bogate hiše! Bog ve, kakšni nameni ji rojijo v možganih. Ni še prekoračila onih let, v katerih ženske rade bliskajo za moškimi, in ljudje jo že dolgo spravljajo v zvezo z Brežočnikovim Štefanom! Že njegov, Tonetov, oče ji očividno ni prav zaupal, kajti sicer bi jo bil gotovo vzel na polovico. Toda, kako naj čez mesec dni uredi stvar z gospodinjstvom? Mačeha mu je vendar na vsa usta povedala, da mu čez štiri tedne ne bo več gospodinjila in da gre na preužitek! Da bi vzel kako starejšo deklo, ki bi vodila gospodinjske posle, to ni kazalo. Vsaka, in naj je še tako poštena, ima vendarle prste predvsem k sebi obrnjene. In razven tega se noben človek ne zavzema bogve kako za tuje zadeve, do katerih ga ne veže nobena notranja srčna nit. Sorodnice pa Tone ni imel nobene, vsaj ne takšne, ki bi ji z mirno vestjo prepustil vodstvo svoje domačije.

In tako so mu misli polagoma in nehote, kakor že tolikokrat, prijadrale zopet na ono bolestno točko v prsih, ki mu je že mesece in mesece razjedala srce ter glodala na koreninah njegovega mladega življenja.

«Rezika!...» je vzdihnil Tone in hrepeneč zakrilil z rokami v zrak. —

Vstal je in nemirno stopal po čumnati gor in dol. Dolgo, že cele tedne je ni dobil pred oči. Zdelo se mu je, da je minila že cela večnost od takrat, ko ji je zadnjikrat zrl v mili obraz. Videl jo je sicer še parkrat pozneje, toda le od daleč. Tako tudi ono soboto, ko je šla s Ferdom v planine. Krčevito, kakor v težkih slutnjah ga je zaskelelo takrat srce. Najraje bi bil planil izza drevesa in se kakor ris vrgel na tega gizdavega, brbljavega pritepenca in mu za vselej pregnal zločeste skomine. Že ko je tako brezčutno bril norce iz pohorskih šeg in pravljic iz Pohorja sploh, mu je Tone to silno zameril. Toda zadovoljil se je s primerno zavrnitvijo. Vsakokrat pa, kadar je sam bil priča ali pa je od drugih fantov izvedel, da sta Rezika in «polentar» spet šla na samotni izlet, je v njem kar kuhalo in kipelo. Le z največjo težavo se je brzdal, da ni napravil konca sramotni igri, v katero je ta južnjaška drglja vpletala žlahtno, nepokvarjeno dekle.

Vedno se je še ob pravem času spomnil, da nima pravice posegati v razmerje med njima. Saj ni on, Tone, Reziki niti mož niti zaročenec! Da, še manj, Rezika mu ni nikdar niti z najmanjšo besedico ali s pogledom ali s stiskom roke namignila, da ji je bližji in dražji od drugih. In končno, kako bi se mogel drzniti in misliti na ožjo zvezo on, kmet z njo, učiteljico.

Toda: ali ni sprejela od njega takrat na božji poti v Puščavi srca iz letca kot znamenje njegove ljubezni? In drugič, molitvenik kot znak verne, dobre gospodinje? In vse drugo, s čimer si je upal in ji mogel postreči? Ali ni s tem, vsaj napol, pristala na njegova srčna čuvstva in, morda nehote, pa vendarle netila nade v njegovih prsih?

* * *

In tako je taval v negotovosti, zdaj v sladkih upih, zdaj spet v brezmejnem obupu, vse dotlej, dokler ni tisto noč po oni strašni nevihti, gnan od nevidne roke, kakor že prej toliko in tolikokrat, poromal spet tja pod njeno okno ter zagledal tam razdejanje njenega rožnega vrta in cvetlic na njenem oknu. Takrat mu je bilo, kakor da je grozna burja zavihrala po vsem njegovem telesu in kakor da je treščilo vanj. Strašne slutnje so ga spreletavale in v hipu se mu je zdelo, da je s temi nežnimi gojenkami Rezike uničeno tudi njegovo življenje, da je pomendrano in izgubljeno vse. —

Kakor brezumen je taval tisto noč po trgu in okolici, čez polje in skozi gozdove. Šele pozno dopoldne se je vrnil domov, blaten, kuštrav in raztrgan, kakor da je ravnokar ušel razbojnikom iz rok. Ljudje so se mu plašno izogibali in začudeno zmajevali z glavami, kaj neki se je zgodilo temu mlademu, zalemu fantu, ki nikoli nikomur ni storil ničesar zalega in je sicer vedno strogo gledal na dostojno zunanjost. Od tedaj se je izogibal vsaki kakršnikoli človeški družbi, mrzil vse, kar je količkaj dišalo po ljudeh, ter vidno propadal kakor hrast z narezanimi koreninami.

Prej tako podjeten in delaven je odrival od sebe vsako delo. Čemu bi tudi skrbel in garal? In za koga? Mar za Meto, svojo mačeho?

Ono bitje, za katero edino bi ga veselilo živeti, kateremu na ljubo bi se trudil od zore do mraka, to bitje mu je prevzel drugi. Drugemu se je vdala njena žlahtna duša, za drugega je cvetelo njeno mlado, dekliško telo! Ali je življenje sploh še vredno, da se živi? Ali se sploh izplača še nadalje tavati po svetu, samo zato, da tlačiš zemljo? Ali je človek res samo zato vržen na ta košček vesoljstva, da se tu rodi in se čez nekaj časa spet spremeni v prah in pepel?

Zavrnil je sicer grabežljivo pohlepnost svoje mačehe, toda: kaj sedaj? Rešil je sicer svojo domačijo odtujitve, a za kako dolgo? Ali ne bo tam prej ali slej vendar le zavladal tujec? Sam brez potomstva, komu naj jo zapusti? Od Rezike, da, od nje bi hotel imeti otrok!

Pa makar dva tucata! Toda ona je za njega izgubljena! Da bi se pa kaki drugi ženski prodal ali jo celo kupil? Ne, zato ni bil ustvarjen! Če bi ne ljubil, morda, toda s tem ognjem v srcu — nemogoče.

Pa zakaj potem odtegovati hišo in posestvo tako odločnim, marljivim in veščim rokam, kakor jih ima mačeha? Ali ni bolje, ako ohrani čast domačije vsaj na ta način, da jo izroči smotrenemu vodstvu mačehe in s tem zagotovi obstoj in napredek svojemu domu? Ali je torej ravnal res v smislu svojih prednikov, ko je odklonil ponudbo te izvrstne gospodinje? Gotovo ne! Kaj tedaj?

In že je bil na tem, da stopi ponovno k mačehi in se z njo pogovori o pogojih in načinu predaje posestva, ko zasliši iz veže korake in srdito kreganje. Služinčad, hlapec in dve dekli, se je povrnila iz cerkve ter bila prav glasno sprejeta od gospodinje Mete.

Bil je čas, da se tudi on odpravi k drugi maši. Počasi in malomarno se je preoblekel. Le prisiljeno je sledil stari navadi, ki je velela, da tudi gospodar ni zaostajal za svojimi posli, kadar je šlo za to, da se izkaže Bogu in nedelji čast. Toda, izza one strašne nedelje in nekake mržnje do ljudi, je le skrajno nerad obiskoval nabito polno cerkev, zato mu je bilo danes še prav posebno odvratno nositi svojo srčno bol tako rekoč na trg. Zdelo se mu je, da mu bodo vsi z obraza brali, da je na pol že brez zemlje in strehe, on, zadnji potomec starega, bogatega rodu Grabnarjev. In če ga bo kdo pozdravil in ga nagovoril, kako mu naj pogleda v oči? Kje naj vzame mirnost, da bo odgovarjal na vsa tista vprašanja vsakdanje vsebine, o vremenu, letini in živini, ki mu jih bodo stavili prijatelji in radovedneži? Ne, ne — danes ni bil v stanu govoriti z nikomur.

Stopil je pred hišo. Njegova mačeha je na dvorišču dajala zadnje ukaze ter oštela zdaj tega, zdaj onega. Tam zunaj pa je že pokal z bičem Hanza, naganjajoč pred seboj čredo goved na pašo. Farni zvon je vabil. Daleč tja v tihi jesenski svet je donel bron. Zrak je bil čist in prozoren, nebo jasno, temno modro, z njega pa je sipalo solnce svoje zlate, mehke žarke, poljubljajoč hrib in dol. Gozdovi, prej tako sočni in zeleni, so dobivali že orumenele lise. Tam gori nad vrhom Planinke, je lačni kragulj krožil v širokih kolobarjih.

Tone se je zravnal. Na dušo mu je legla zavest, kako je vendar lep ta širni božji svet, tudi zdaj, ko ni več v cvetju, ko polaga račun svoji rasti v pomladi in poletju. Naravnost k srcu segajoča je sanjava otožnost prirode. Tonetu se je zdelo, kakor da so oči narave obrnjene nazaj v preteklost, kakor da se poslavlja od svojih nadebudnih, mladih in zornih sanj. Kakor dekle, ko odlaga svoj lišp in lega k počitku.

«Rezika!» je vzkliknil Tone in razprostrl roke. «Za koga cveti tvoja lepota? Ti moja ljubezen, moje življenje, moja smrt. Zakaj zametuješ moje vdano, verno srce!»

Bolesten vzdih se mu je izvil iz prsi. Oči so mu krožile po obzorju. Jesen, jesen...

Ni še pričel prav živeti in že je odcvetelo v njem. V tisti noči po nevihti je padla slana in kruto pomandrala njegovo mladost, njegovo pomlad. Da, tudi v njem je nastopila jesen. In zato ga je vleklo z vso silo tja ven v naravo, tja gor v hribe, tja gor, kjer kroži kragulj in preži na zrelo življenje.

Tam bo obhajal sv. mašo, v tem velikem božjem hramu, kjer je solnce sveča in ves ta prostrani svet oltar. Tam ga ne bo nihče motil, nihče zvedavo ogledoval in nadlegoval. Tam ne bo ljudi. Samo veter, sapica božja, mu bo hladil razpaljena lica. Samo temu bo potožil svoje gorje, da ga ponese pred prestol Vsemogočnega. To bo najlepša in najiskrenejša njegova molitev.

S tem jasnim ciljem pred očmi je stopal Tone lahkih in prožnih korakov čez polja in travnike, potem navkreber skozi gozdove, mimo hiš. Tu pa tam je obstal in se ozrl. Tam spodaj, v dolini, se je svetil trg, na zgornjem koncu bela farna cerkev, tam ob strani pa ga je prijazno pozdravljala njegova hiša. — Njegova? Kako dolgo še?...

In spet je stopal Tone dalje. Vedno višje in višje se je spenjala njegova pot. Gozdovi so prenehali, začela se je gola planjava. Le tam na samoti je sameval bor in molel svoje veje proti nebu. «Zapuščen in osamljen si, kakor jaz» je šepetal Tone. «Žaluješ tudi ti za svojo vitko jelko in steguješ svoje roke po njej?»

Bridko se je nasmehnil in pobožal hrapavo deblo. «Ti in jaz, oba stojiva sama na svetu. Globoke gube in brazde je zarezala žalost v tvoje telo. In zdaj? Kaj ne, tudi meni se bere na obrazu, koliko trpim zaradi svoje jelke.»

Nizko robidovje se mu je zapletlo med noge. «Me uklepaš k mojemu sotrpinu? Hočeš, da ostanem in umrem tu v tvojem objemu? Ne, ne! Moram še k povodnemu možu! Morda ve on kak lek moji bolezni.»

Tako se je šalil. Toda v očeh mu je sumljivo zalesketalo. Trpko je zamahnil z roko in nadaljeval svojo pot. Na vrhu so ga že od daleč vabili borovi pritlikavci v svojo sredo, kakor da čuvajo zanj izredno skrivnost. Za trenutek se mu je zazdelo, da nekaj svetlega migota izza njihovega obroča, ni pa se dalo razložiti, ali je to vodno zrcalo ali kaj drugega. Pristopil je bližje. Toda, kaj je to? Ali ni bilo, kakor da bi nekdo krčevito jokal za tem grmovjem, tam pri jezeru?

Tiho, korak za korakom, se je bližal Tone. Previdno, kakor da se boji dirati v sveto bol tega človeškega bitja, je razklepal veje in stopal na nihajoča debla. Prišel je tu gor v želji in trdnem prepričanju, da ne bo srečal tu žive duše. Toda čim je zaslišal človeški glas, ni zbežal pred njim, kakor bi to gotovo storil spodaj v dolini. Nasprotno! Kakor začaran je sledil temu nepričakovanemu pojavu človeške bližine. Zavest, da je tu zgoraj vrh Pohorja razen njega še kdo, ki morda trpi enako ali še bolj kakor on sam, mu je hipoma izbrisala vso mržnjo do človeške družbe. Želja: pomagati, tolažiti — je v trenutku premagala vse druge pomisleke.

Komaj pa je tako oprezujoč in zatajujoč dih, prispel skoro na rob borovja, se je vzdignila pred njim kakor iz tal, tik pred jezerom, vitka ženska postava. Dolgi črni lasje so ji razpuščeni vihrali po hrbtu. S krikom: «Marija Puščavska, odpusti mi!» — je planila, roki roteče sklenjeni proti nebu, in drvela po nizkem robu nizdol v vodo...

Kakor bi trenil, je Tone predrl zadnje ovire. Skok, dva, — in bil je pri njej, baš, ko se jo zavihtelo telo, da se vrže v tolmun. Z močno roko je prijel obupanko. Le trenutek še, in bilo bi prepozno. Ko pa jo je prinesel in položil na trato med jezerom in borovjem, je ostrmel. Kolena so mu klecnila in v strašni zaprepaščenosti je zavpil, ne — zarjul:

«Rezika! Za božjo voljo! Rezika — ti?»

Počasi so se Reziki odprle oči. Polagoma, kakor že z onega sveta, se ji je vračala zavest.

«Tone!» je zašepetala in blažen smehljaj ji je šinil preko obraza. Naslonila je trudno glavo na njegove prsi in spet zaprla oči. «Prišel si... Moj Tone!»

Mahoma pa se je zdrznila. Kakor da se je še le sedaj spomnila vse grozotne resnice, se ja odmaknila od Toneta, vsa preplašena upirajoč vanj velike oči. «Ne, ne! Ne dotikaj se me! Kdo te je klical? Zakaj me nisi pustil umreti?»

«Rezika! Glej, ne huduj se! Bal sem se, da znorim ali pa da napravim neumnost tam spodaj. Zagabil se mi je svet, ono mravljišče, polno ljudi tam spodaj. Nisem strpel več. Iskal sem zraka, iskal luči! Tiščalo me je v prsih, dušilo me je, tam spodaj. In prišel sem tu gor, da praznujem nedeljo. Glej, in doživel sem največji praznik — našel sem tebe! Rezika, če bi ti vedela, koliko sem pretrpel zadnje tedne zaradi tebe! Vsepovsod si mi manjkala. Življenje mi je ginilo, kakor se izgublja vrelec v puščavi. Brez tebe mi ni živeti!»

«Tone!... Ne govori... ne govori tako! Ne smem vas poslušati. Saj niti ne veste, kaj se je zgodilo.»

«Ne, Rezika,... gospodična Rezika! Pustite me, naj izgovorim. Naj vam povem, kar mi že mesece in mesece leži na srcu. Tiho in skrito sem nosil do sedaj za vami svojo ljubezen, bal sem se odpreti usta, da vas ne bi razžalil. Toda čim bolj sem jo zatajeval, tem višje je švigal njen plamen, dokler ni začel lizati že na mojem življenju samem. Sedaj pa, ko vas spet vidim po tolikem času hrepenenja, vam povem na ves glas, da vas ljubim, ljubim nad vse na svetu. Bodite moja žena!»

«Kristus nebeški! Tone! Ali ste me zato rešili željene smrti, da me sedaj mučite in se z menoj šalite? Smatrala sem vas za bolj tenkočutnega.»

«Zaklinjam se vam pri vsem, kar mi je sveto, pri spominu na mojo nepozabno mater, da mi je sedaj tako resno pri srcu, kakor niti pri najslovesnejšem opravilu v cerkvi. Jaz da bi uganjal šale z vami? Nikdar še tega nisem storil, najmanj pa v tem svetem trenutku, ki odločuje pri meni o življenju in smrti. Rezika, rotim vas, ne odklanjajte moje roke, bodite mi žena!»

Rezika je povesila glavo in prva debela solza ji je zdrknila po bledem licu. Od daleč so na lahnih perutih pribrneli zvoki zvonov. Pri Sv. Lovrencu se je baš yršila glavna sv. maša. Bilo je, kakor da bi tudi cerkev pošiljala svoje pozdrave tu gor na vrh Planinke, kjer se je dvoje človeških src borilo za svojo usodo. Oba je prevzelo neko svečano razpoloženje, kakor da sam Oče nebeški govori z njima. Po dolgem molku je prva spregovorila Rezika:

«Hvala vam, Tone, za vašo ponudbo. Toda... jaz ne morem sprejeti... več. Še pred tedni, da! Pred dnevi še, morda, zdaj pa... po tem dogodku...»

«Rezika! Ni je reči na svetu, ki bi naju še dalje mogla ločiti. Samo, ako vam gori v prsih trohica ljubezni do mene! Naj se je zgodilo karkoli, jaz sem vam zapisan za vse življenje. Nosil vas bom na rokah kakor svoj najdragocenejši zaklad. Žulji na tehle rokah bodo do mojega zadnjega vzdihljaja govorili o moji večni ljubezni do vas. Vse moje misli in želje bom posvečal edino le vam.»

«In, Tone... vi... niti ne vprašate, ali... ali sem vas vredna, še vredna po vsem tem, kar se je zgodilo? Jaz... nisem več... kakor sem bila.»

«Molčite, za Boga, ne obtožujte se! Za mene ste bili, ste in ostanete večno vzor ženskih kreposti. Kar je bilo, je vaša zadeva, ki se mene prav nič ne tiče. Vi ste moje solnce, ki mu čistosti ne more nihče in nič skaliti. Dajte samo, da me bo bolj grelo, to solnce! Še enkrat vas prosim, bodite mi žena!»

Pritajeno ihtenje mu je odgovorilo.

«Kako si dober, Tone! Kako blažena sem v tvoji ljubezni! Tako mi je, kakor da se v njej nanovo prerajam, vsa čista in neomadeževana. In... zdaj se tudi zavedam, vedno bolj jasno mi postaja, da... te ljubim s pravo vdano žensko ljubeznijo. Da, vedno sem te ljubila, ljubila samo tebe. Odkar te poznam, si stal pred menoj, vzor tihe možatosti. Tvoja redkobesedna, mirna odločnost in vztrajnost je v meni vedno vzbujala občutek varnosti, kakor se občutim domača in varna tu v objemu pohorskih gora! Toda... le poslušaj me do konca Tone... toda prišel je Ferdo ter mi zasenčil oči. Njegova sijajna zgovornost, njegove bleščeče besede so me omamile in sledila sem mu, kakor sledi ovca vabeči piščalki svojega pastirja. Vedno bolj in bolj je temnela tvoja postava. Mislila sem, da ono mehko, nepozabno čustvo, ki je vstajalo v mojem srcu, velja le onemu, ki se je tako samozavestno, preziraje postavljal tebi ob stran. Tako je bilo, dokler... dokler ni prišla ona usodepolna noč... takrat... ob nevihti.»

«Rezika!» jo je prekinil Tone... «Poglej! Čemu mučiš sebe s temi spomini? Zakaj se ponižuješ. Vstani! Jaz te poznam bolj, nego ti sama sebe. Vstani, Rezika!»

In znova je glasno zaihtela in lomila z rokami. Tone pa je položil njeno glavo na svoje prsi.

«Pisala sem mu, odgovora nisem prejela. Pač pa mi je sporočilo stavbno vodstvo železnice danes, da je bil Ferdo na lastno prošnja brzojavno premeščen dol nekam na Primorsko. Onesvestila sem se, in dve uri je trajalo, preden... preden sem se popolnoma zopet zavedla. In tedaj sem sklenila, da končam svoje življenje. Ta tiha, temna, skrivnostna jezera tu gori vrh Pohorja, kamor le redkokdaj stopi človeška noga so mi prišla v spomin. Vedno sem čutila nekako tajno privlačno silo, ki so jo ta naravna čudesa z vsem svojim pravljičnim ozadjem izvajala na mene. Danes v obupu se mi je zdelo, kakor da me še prav posebno vabijo v svoje molčeče naročje. In v obupu sem se skoro veselila, da bom mirno počivala na dnu črnega jezera, v palači povodnjega moža ...»

«In zdaj si razočarana, ko sem namesto njega...»

«Ne, ne, Tone! V tvojem objemu se čutim kakor doma in želela bi, da večno tako ostane. Toda, ko vendar ni mogoče!»

«Ljubezni, pravi, prisrčni ljubezni ni nič nemogoče, Rezika. Vstani, še danes greva k župniku!»

Prvič so se na to besedo strnila njuna usta v dolgem, dolgem poljubu.

Ko sta čez nekaj časa, tesno se privijajoč drug k drugemu, stopala nazaj v dolino proti Sv. Lovrencu, so baš odhajali verniki iz cerkve domov. Med njimi tudi Meta. Samozavestno je stopala v družbi kmetic in razlagala, kako sta na življenje in smrt zvezana ona in Grabnarjev grunt, ki bi brez nje prišel v štirinajstih dneh na kant. Niti od daleč ni slutila, kaj se je med tem zgodilo tam zgoraj, vrh Planinke. Ravno štiri tedne nato, kakor je ona odredila, se je na Grabnarjevem pojavila nova gospodinja, Tonetova žena Rezika.

Tako je povodnji mož kakor v pravljici zvezal tudi v resnici dvoje obupanih mladih src za vse življenje.