Živim v občutju, da je vse okroglo,
da vse vrti se in vse kroži,
da vse beži in da se vse povrača —
le Bog se mi odmika v premi črti.
Njegovo sem zapoved obrnila:
najprej človeka sem ljubila,
a šele drugi je bil On.

V vrtincih je utonil človek,
odmaknil se je Bog.
Strahotno prazen je moj krog.
Strmim v pisano zapoved —
čez vse robove kaplja
beseda za besedo,
a v meni krčeviti krik:
Boga na sredo!