Krik davnim (Jarc)
Krik davnim (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Sama sva ostala v tej hladni grajski sobani
v tišini popoldneva poznega; šumno vrvenje
družbe ostale s hodnika tu v tihi dvorani
se razprševa, kjer plove vsepozabljenje.
Na stenah slike gospâ in mogotcev nekdanjih
se zdi, da še vedno v tajnem molčanju živijo,
baročna zrcala še čakajoče visijo ...
nikogar ni, ki bi spet zbudil življenje v brezdanjih
samotah teh ... zadnje še solnce se vlega v zavese
pri oknih, na tla ... Ti h glasovirju si sela
in smeh pritajen ti nalahno na lica je dahnil.
V tem hipu po tipkah ti roka je kruto zdrsela —
krik plašnih akordov — — ko da v njih vsa prošlost se trese ...
»Trudna od poti sem!« — Čar davnin je usahnil.