Krist je vstal
| Krist je vstal Vladimir Sergejevič Solovjov |
| |||||||||||||
vasi Pustynka.
Prva odločilna zmaga življenja nad smrtjo! Neprestani boj med njima — med živim duhom in mrtvo tvarino — ta boj je pravzaprav
zgodovina sveta. Čeprav poznamo mnogo zmag duševnega življenja do Kristusovega vstajenja, vendar so bile vse te zmage nepopolne in neodločilne — le polovične zmage in po vsaki se je še posrečilo sovražniku obdržati tudi nad novimi oblikami navidezno zmagujočega življenja svojo resnično oblast in jo še pokrepiti.
Kako velikanska je bila na prvi pogled zmaga življenja, ko so se pričele med nepremičnimi neorganičnimi tvarinami premikati miriade živih bitij, prve kali rastlinstva in živalstva! Živa moč se polasti mrtvih tvarin, pretvori jih v svoje oblike in se posluži mehaničnih procesov kot poslušnih pripomočkov svojih lastnih življenskih namer. In končno, kakšno orjaško, vedno rastoče bogastvo oblik! Kako polne zmisla in drzne so te tvorbe, od najmanjših zootipov pa do veleoblik tropične flore in živalstva! Smrt pa ima za ves ta kras samo smehljaj, kajti ona je realist, prelestne slike in simboli je ne očarajo, predslutnje in prerokbe je ne ustavljajo na njeni poti. Ve, da je krasota narave le pisana, pestra in lahna preproga, ki se prostira preko neodoljivo razpadajočega mrliča.
Toda, ali narava ni nesmrtna? O večna prevara! Zdi se sicer nesmrtna na prvi pogled — opazovalcu, ki smatra novo življenje trenutka za nadaljevanje prejšnjega; govore o umirajoči, v večni preroditvi neprestano se pomlajajoči naravi. Kakšna zloraba besede! Če ni to, kar se danes rodi, isto, kar je včeraj umrlo, ampak nekaj drugega, v čem obstoji potem preroditev? Iz neštevilne množine bežečih, umirajočih bitu ne more nikdar nastati niti eno nesmrtno življenje. Življenje narave je pogodba med smrtjo in večnostjo. Smrt pobere vsa živa bitja, vse, kar je individualnega in prepušča večnosti le splošne oblike življenja. Posamezna rastlina ali žival, vsaka je po kratkih življenskih trenutkih neoporečno obsojena na smrt; toda oblike rastlin in živali, vrste živih bitij, te se ohranijo, božja zapoved vsem živim bitjem: »Plodite in množite se in polnite zemljo« — te zapovedi se smrt okorišča.
Plodite in množite se, ne da bi vaše življenje razširili, utrdili in mu dali večen obstoj, ampak da morete čimpreje zopet izginiti; da napravite prostor temu, kar vas nadomesti, polnite zemljo s svojimi smrtnimi ostanki, bodite le most prihajajočemu pokolenju, ki bo zopet le most naslednjemu itd.
Mesto življenja in večnosti — nepretrgana vrsta prehodov. Saj je res, ti se ne pojavljajo zaman; saj je res: preko te s smrtjo postlane poti koraka ustvarjajoči duh svojemu od pamtiveka postavljenemu cilju naproti. Toda zakaj mora ravno preko pozabljenih grobov? In če je njegov namen dober, zakaj ta strašna sredstva — večno se obnavljajoče prevare umrljivega življenja?
Ne, to navidezno življenje je le simbol in kal resničnega življenja. Predstavljanje vidne narave ni odločilna zmaga živega duha nad smrtjo, ampak le priprava k njegovemu resničnem delovanju in ustvarjanju. Začetek tega delovanja in ustvarjanja pa je pogojen in mogoč le, če se pojavi z razumom obdarjeno bitje, ki stoji nad živalstvom. Ker ima človek možnost razviti jasno in nazorno možgansko delo, preneha biti življenje samo zmiselni proces ustvarjajočih sil in se razvije preko tega do zmiselnega delovanja individualnih sil.
Boj med življenjem in smrtjo stopi od tega trenutka dalje v novo fazo, kjer se bije z bitji, ki ne samo da žive in umirajo, ampak ki lahko tudi premišljujejo o smrti in življenju. S tem premišljevanjem še ni dosežena zmaga, pač pa neobhodno potrebno orožje, s katerim je možno zmagati!
Junaki človeškega duševnega življenja, veliki modreci vzhoda in zahoda so pripravljali to zmago. Niso bili zmagovalci nad smrtjo — umrli so, toda vstali niso! Zadostuje imenovati le dva izmed njih.
Buddhov nauk je bil pravzaprav odpoved boja, učil je ravnodušje in njegov konec se ni odlikoval z nič posebnim.
Sokrat se ni odpovedal boju, bil ga je pogumno do konca in njegova smrt je bila časten umik na sovražniku nepristopno polje, toda vojne trofeje so pripadle le sovražniku.
Če mora fizična sila neizogibno podleči smrti, potem tudi moč razuma ni krepka dovolj, da bi premagala smrt in šele brezkončna moralna sila je, ki podeli življenju absolutno polno vsebino, ki izključuje vsako ločitev in radi tega tudi ne pripušča, da bi razpadal živi človek v dva ločena dela, v breztelesno dušo in razpadajočo tvarino. Križani sin človeštva in Boga, ki se je čutil zapuščenega od ljudi in od Boga in ki je kljub temu prosil za sovražnike, on ni poznal nobenih meja svojim duševnim silam in niti en del njegovega bistva ni radi tega zapadel kot plen smrti.
Mi umrjemo, ker naša duševna sila, ki je v naši notranjosti vezana z grehom in strastmi, ni dovolj močna, da bi obvladala vso našo fizično tvarino, jo v sebi zbrala in jo naredila sebi enako — ta zategadelj odpade in je naša naravna nesmrtnost od onega zadnjega, končnega vstajenja, katerega moremo biti deležni le v Kristu, le delna in nesmrtna je le naša notranjost, le breztelesna duša.
Kristus pa je popoln, on je vstal ves: »Ker pa so ravno o tem govorili, pristopi On sam, Jezus, med nje in jim reče: "Mir z vami!" Oni pa se prestrašijo in se boje, misleč, da gledajo prikazen. In On jim reče: "Čemu ste se tako prestrašili in zakaj so prišle take misli v vaše srce? Glejte moje roke in moje noge: Jaz sem v resnici. Dotaknite se me in glejte! Kajti duh nima mesa in nog, kakor vidite, da jih imam Jaz." In to rekši, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še vedno niso verjeli in so se čudili, jim reče: "Imate kak prigrizek?" in ponudili so mu kos pečene ribe in medu. In vzel je in je jedel vpričo njih.« (Evangelist Luka.)
Duševna sila, ki je v Kristu prosta vseh ovir, je moralno neomejena, se je ob vstajenju oprostila vseh zunanjih mej in predvsem enolične izključno duševne oblike v nasprotju s fizičnim obstojem. Od smrti oživeli Kristus je več kot duh, kajti prikazen nima mesa in ne uživa jedi kot to za večnost vtelešeni duh. Kristus združuje z vso polno vsebino svojega notranjega telesnega bistva vse pozitivne možnosti telesnega obstoja brez njegovih zunanjih pogojev. Vse živo mu je ohranjeno, vse umrljivo je popolnoma in končnoveljavno premagano.
Vstajenje Kristusovo je postalo s tem, da je bila odločilna zmaga življenja nad smrtjo zmaga pozitivnega nad negativnim, tudi obenem zmaga razuma že na tem svetu. To vstajenje je le v tem zmislu čudež, kakor povzroča začudenje vsako novo razodetje o nečem nenavadnem, še nepoznanem. Če bi pozabili vse procese sveta v njegovi splošnosti in bi zasledovali le posamezne, potem bi se nam zdel čudežen vsak posamezen.
Kakor je učinkoval kot čudež pojav prvega živega bitja sredi mrtve narave, nadalje pojav prvega razumnega bitja med živimi bitji, ki še niso zmožni uporabe govora, tako je bil čudež tudi pojav prvega popolnoma duševnega in zato smrti prostega človeka, edinca med umrljivimi. Če so bile čudežne pripravljajoče se zmage življenja nad smrtjo, potem je čudež tudi končna zmaga nad njo.
To pa, kar se nam čudežno dozdeva, to moremo razumeti kot popolnoma naraven, potreben in pameten dogodek. Resnica vstajenja Kristusovega je popolna, cela resnica — ni samo verska resnica, ampak resnica, ki jo lahko doumemo z razumom.
Če bi Kristus ne vstal, če bi se izkazalo, da je imel Kajfež prav in da sta bila Herod in Pilat modra človeka, potem bi bil svet nezmisel, kraljestvo zlega, prevare in smrti. Ne gre tu za prenehanje kateregakoli življenja, ampak za to, če more pravo življenje, življenje popolnoma pravičnega umreti. Če bi takšno življenje ne moglo premagati smrti, kakšno upanje nam še ostane za prihodnost? Če bi Kristus ne vstal, kdo bi mogel potem vstati? Kristus pa je vstal!