Kristina Brenk: Hiša ob potoku

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Hiša ob potoku‎
Hiša ob potoku
Kristina Brenk
Spisano: 1995
Izdano: Založba Mladinska knjiga: Zbirka čebelica
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



HIŠA OB POTOKU

Ko si bil majhen, je minila vojna in hodil si na počitnice k dedku in babici v Horjulski dolini. Babičina hiša stoji sredi vasi, ob njej pa teče potok in oblizuje njene stene. Ko si zjutraj skozi kuhinjska vrata stopil na leseni most, si zaslišal žuborenje potoka. »Voda govori, »si pojasnil babici. Nato si legel na stare, temne deske, ki so dišale po vlagi in trohnobi. Skozi špranjo si gledal v temo in poslušal, kako govori voda. »Kje so ribe?« si spraševal. »Pod kamenjem se skrivajo,« je rekla babica. Potem si stekel po mostu navzgor do kamnitih stopnic in po njih k čisti vodi, ki je neutrudno šumela. »Voda dela,« si ugotovil, sezul copatke in stopil v vodo. Tipal si pod kamni, a nikjer ni bilo nobene ribe. Potem si obsedel na bregu, namakal noge in voda ti je žgečkala podplate. Babica je vsa prestrašena iskala in te srečno našla. »O, ti moj fant, » je rekla, saj bi te voda lahko odnesla.« Trdno te je stisnila v naročje in obljubila: »Skuhala ti bom mlečno kašo.«

MLEČNA KAŠA

Babica je znala kuhati najboljšo mlečno kašo na svetu. V ljubljani tokrat nismo jedli mlečne kaše, saj nismo imeli ne pšena, ne dobrega mleka, ne surovega masla in čisto malo sladkorja. Babica je stala pri štedilniku, v katerem so gorela dišeča polena, in kuhala mleko. Ti si stal ob njej in se čvrsto držal za predpasnik. »Ne boj se, ne bom ti ušla, » se je nasmehnila babica. Ko je mleko zavrelo, je babica vsula vanj oprano pšeno. Potem je v ponvi razbelila maslo, zdevala kuhano kašo na krožnik in zabelila. Kako je dišalo v kuhinji in še skozi vrata na cesto. Spustil si babičin belopikčasti predpasnik in sedel k svoji mizici. Res, imel si svojo mizico, ki jo je tvoj pradedek naredil še za svoje otroke, in imel si svoj stolček, svojo skodelico in svojo kašo. Pritekla je nepovabljena mačka in tudi ona je dobila zabeljene kaše v svojo mačjo skodelico. Jedel si, pojedel, obliznil žlico in rekel: »Prosim, babica, še enkrat.« Naložila ti je še mlečne kaše, saj je je bilo dovolj zate in za mačko. Mlečna kaša, otroška paša.

NE BOM MAČJI PASTIR

Bila je jesen in dišeče vrtnice na babičinem vrtu so se osipale. Babica je dala vnuku pleteno košarico, da bi vanjo nabral temnordečih, dišečih rožnih lističev. Potem si stresel lističe v majhno pisano zibelko s podstrešja in nam povedal. »Tu bo spala moja mačka.« Mačka je malo poležala, a si kmalu premislila in ušla. Sedel si na prevrnjeno zibelko in oznanil: »Ujel bom mačko in jo pasel.« »Hej,« smo rekli odrasli, »potem boš pa mačji pastir.« »Ne, ne, ne b0om mačji pastir,« in že si zbežal k botoku. Rad bi pral, tako kot je prala babica na kamnitem perilniku. Babica pa ti nikoli ni dala srajčke, da bi jo sam opral. Zato si zdaj slekel hlače in jih temeljito opral v čisti tekoči vodi. O, voda ti jih ni odnesla. Ko si hlačke opral, si jih hitro oblekel. Ampan ni zdravo hoditi naokrog v mokrih hlačkah. Pridni fant se je prehladil in čez dober teden dni zbolel za ošpicami. Kaj je bilo potem?

OŠPICE

Zbolel je za ošpicami. Zboleli so tudi otroci pri sosedu in še pri drugem sosedu, pri tretjem pa niso mogli, ker jih niso imeli. Babica te je sprevila v posteljo in zagrnila vsa okna v sobi, saj so te bolele oči. Bil si ves zatekel v obraz in strašansko vroče ti je bilo. »Boš jedel ocvrt jajček?« te je vprašala babica. Odkimal si. !Boš jedel mlečno kašo?« spet si odkimal. Zdaj je babica vedela, da je zadeva z ošpicami presneto resna. Še bolj je zagrnila okna in ti skuhala kamilični čaj, da si ga pil po slamici. Nato je prinesla belo blazino in belo odejico in ju razgrnila po peči. Med belo blazino in belo odejo so žarela tvoja rdeča lička. Vsi smo se zbrali okoli tebe in ko si se zbudil iz dremeža, si zaprosil: »Pravljico! Povejte mi pravljico!" In potem smo ti pripovedovali pravljice.

PRAVLJICE IN ŠE PRAVLJICE

»Samo pravljice s srečnim koncem,« je rekla babica. Prvo pravljico, ki je bila čisto resnična, je povedala teta Julka. Govorila je o pradedku, ki je vsake spomladi jedel bele polže. Nabral jih je v sončnem hribu nad našo hišo. Za večerjo je zavrel lonec vode in vrgel vanj polže. »To je polžji lonec,« je rekla prababica, »in nikoli več ne bom kuhala v njem zelja in repe tudi in krompirja ne.« Pradedek pa si je mirno pogrnil mizo, stresel kuhane polžena krožnik, vsakega posebej pomočil v sol in jedel. Tako je bilo. Babica je vnuku narisala polžji lonec in okoli njega polževe hišice. Nato je dedek povedal pravljico o strašnem razbojniku Cefizlju in o butalskem policaju. Ker babica ni znala narisati policaja in Cefizlja, je narisala le policajevo helebardo in štručko kruha. Mama je povedala o hvaležnemu medvedu, ki je koroški materi prinesel polno zibelko hrušk, ker mu je izdrla trn iz tace. Babica je narisala medveda od zadaj, ga pobarvala z rdečim svinčnikom in še zibelko okrasila s plavimi rožami. Nato je babica povedala pravljico o kraljični z zlato zvezdo na čelu. bila je srečna pravljica. »Kaj pa fantek?« si jo vprašal. »Ti si fantek z zlato zvezdo na čelu, a tvoja zvezda je zvezda Nevidnica. Potipaš pa jo lahko!«