Jelen Jarko
| Jelen Jarko ... Prikaži več Kristina Brenk |
| |||||||||
Jelen se ne vozi rad z vlakom.
Tudi z ladjo potuje nerad.
Jelen živi najraje v gozdu. – Toda jelen Jarko se je tedne in tedne vozil v vlaku. Nato je dolgo potoval z ladjo. Poslali so ga iz globokega gozda na Kitajskem v velik živalski vrt. In zdaj stanuje tu.
Ni preprosto za jelena, če nima gozda. Jelen Jarko ni bil srečen, čeprav so bili vsi ljudje zelo ljubeznivi z njim. Tudi upravnik živalskega vrta, ki ima zmeraj dela čez glavo. Toda tudi upravnik živalskega vrta mu ni mogel pričarati pravega kitajskega gozda.
Še najraje je Jarko imel otroke. V gostih grozdih so se drenjali pred njegovo ograjo, pisano so bili oblečeni in so se veselili. Če jim je dovolil Emil, paznik živali, so Jarku metali korenje.
Odrasli so šli ponavadi z resnimi obrazi mimo in so komajda rekli: »Poglej no, jelen z desetimi parožki! Desetkar! Presneto!«
Tako so govorili kot lovci, lovcev pa Jarko ni maral, čeprav je bil zelo vljuden jelen. Otroci so se pa smejali in ga klicali: jelen Jarko, in so ga imeli radi. Le Pavel mu je metal borove storže, toda Jarka to ni motilo. Rad je imel otroke. Zato je tudi živalski vrt kmalu vzljubil. Kajti v živalski vrt je prihajalo veliko otrok, in zaradi njih je bil jelen Jarko srečen.
Ko pa je minilo poletje, ko je prišla jesen, ko je pričelo snežiti, je v živalski vrt prihajalo le se malo otrok. Vreme je bilo vlažno, mrzlo in pripravljati so morali darila za novoletno smrečico. Jelen Jarko ni vedel tega. Stal je ob ograji in čakal, da bodo prišli otroci.
28. decembra je prišlo štirinajst otrok, prav majhnih otrok in z njimi je prišel dolg učitelj. Otroci so mahali Jarku in učitelj je dejal: »Kajne, kako imeniten jelen. Prišel je s Kitajskega, ime mu je Jarko, in celo kumarice je.«
29. decembra sta prišli deklici s svetlima kitama. Bili sta majhni, zelo prijazni in sta se prisrčno smejali. Sicer pa ni prišel nihče.
30. decembra je Jarko dolgo čakal. Šele pozno, že popoldne, je prišel deček, Na glavi je imel kapico z naušniki, od mraza rdeč nosek, in ko je dovolil paznik, je vrgel Jarku korenje. Potem se je Jarku opravičil, ker ga je poleti obmetaval z borovimi storži.
Bil je Pavel.
Toda 31. decembra na Silvestrov večer je bil jelen Jarko zelo žalosten. Nihče ni imel časa zanj. Vsi otroci so mislili na novoletna darila. Nihče ni prišel. Niti noben odrasel človek ne.
Jarko je čakal do pozne noči. Paznik Emil je bil nocoj izredno prijazen. Jarko pa je čakal na ljubeznive, prisrčne otroke, vsaj na enega otroka. Toda prišel ni niti Pavel z rdečim noskom niti deklica s svetlima kitama, nihče ni prišel. Prav do trde noči ni prišel nihče. Tedaj se je jelen Jarko zaletel in skočil čez ograjo. Kako so se živali začudile.
Jelen se je poslovil od belega medveda, od leva, od slona in od kamele. Potem je odstopical v zimsko noč. Sneg je naletaval.
Skozi okna so kukale novoletne jelke s prižganimi svečkami. Ljudje so si prinesli košček gozda v stanovanje. Obdarovali so se med seboj s čokolado in igračami in toplimi copati. Otroci so jahali na novih lesenih konjičkih in prepevali so zelo stare, znane pesmi.
Večina ljudi je bila srečnih. Jedli so gosjo pečenko. V novem zavetišču na robu mesta sta belolasa dedek in babica plesala dunajski valček.
Jelen Jarko je odstopical v gozd. Hotel se je vrniti na Kitajsko. V svoj rodni gozd. Veselo je stopical naprej in naprej. Z zadnjima nožicama je peketal kot konjiček.
Bila je tiha noč vsepovsod.
Dolga je pot na Kitajsko. Jarko je peketal in peketal. Za njim se je vila ozka gaz, ki je vodila skozi temen, polnočni gozd. Po glavi so se mu pa podile skrbi. Poti ni bilo ne konca ne kraja in Jarko je bil lačen. Hodil je in hodil mimo borovcev in hrastov in brez. Jarko je bil neizrečeno sam.
»Mar ni nobene živali v tem gozdu?« - Pač: na hrastovi veji je sedela sova in ga gledala s široko razprtimi očmi.
Globoko spodaj, med koreninami, sta dva ježka spala zimsko spanje. Gledala sta, a ničesar nista videla.
Rjavi zajček je v divjem diru hušknil prek snežne odeje. Lisica mu je bila za petami. Lisica z dolgim repom in s prebrisanim obrazom.
Prav od daleč je Jarko zagledal veliko in majhno srno. Kot veter naglo sta pobegnili.
Tako je minila noč in od vzhoda je v gozd posvetila jutranja zarja. Jelen Jarko je bil sam in lačen. Sklenil je, da bo poiskal človeška bivališča, kajti tam bo tudi hrana.
Prišel je v majhno, zaspano vasico, ki je bila vsa zasnežena. Na kolovozu je našel le star zeljnat storž. Ravno ko ga je hotel pojesti, je zazvonilo v starem zvoniku.
Jelen Jarko pa v dir. Ni maral hrupa. Tudi zvonjenja ne.
Kmalu je prišel v naslednjo vas. Ta je bila imenitna in kar nič zaspana. Tam je našel repo, ki res ni bila slaba. Ko se je pripravil, da jo bo z velikim tekom pojedel, je zaslišal lajež velikih psov.
Nato pa je zagledal sedem lovcev, ki so korakali iz vasi, oboroženi s puškami in ražnjem. Lovci so si pomeli oči. Takega jelena niso se nikoli videli. »0, primojdunaj!« so klicali, se postavili v krog in ga vsak en kozarček izpili.
Jelen Jarko pa je prišel v tretjo vas. Tam je bilo zelo lepo. Same nove, pisane hiše in visok stolp ob gasilskem domu. Tam je Jarko našel tako lepo zeljnato glavo, da so se mu sline nabrale v gobčku. Odgriznil je kar čeden košček. Tedaj je zagledal skupino otrok, ki se je sprehajala skozi vas.
Z njimi je bil dolg odrasel človek. In z njimi je bil, žal, tudi pes. Žalosten je Jarko spustil zeljnato glavo na tla in zbežal proti gozdu. Skril se je v gosto grmičevje mladih jelk in z velikimi očmi strmel v dolino. Otroci so se kmalu približali. Peli so zimsko pesmico:
Tiho, tiho pada sneg, nam otrokom je toplo, beži tam srnica v breg, pomislimo na njo. Tiho, tiho gremo v gozd, darove nosimo, živali v gozdu tare mraz in lakota zelo. Le bliže, bliže srnice in zajci in srnjak, za vas večerjo nosimo, naj se nasiti vsak.
Bilo je natanko štirinajst otrok in odrasli je bil njihov prijazni učitelj. To so bili otroci, ki so jelena Jarka obiskali v živalskem vrtu. S seboj so nosili novoletno jelko. Le čemu so otroci nosili novoletno jelko v gozd? Na jelki so viseli repa in korenje, koruzni storži in šopi sena - tudi skodelica soli je bila zraven in drugi posladki. To je bila novoletna jelka za živali. Otroci so jo trdno zasadili v zemljo. Učitelj se je priklonil proti gozdu in dejal: »Želimo vsem živalim dober tek. In srečno novo leto!« Otroci so se smejali in se enkrat zapeli pesmico. Potem so se vrnili v vasico, zadnji je šel dolgi učitelj. Pes je lajal v zimsko jutro, in to je bilo edino, kar je Jarka motilo. Kmalu so prišli trije zajčki, priskakljali sta dve srni in snežna jerebica je pozobala koruzno zrnje. Jelen Jarko je prišel iz grmovja in pojedel repo. Le lisica je v velikem loku obšla miroljubne živali. Kmalu so se zajčki, srni in snežna jerebica odpravili. Jelen Jarko je bil spet čisto sam. Toda ni mogel v pisano vas, kajti tam so bili psi. Čisto sam je ostal pred oskubljeno novoletno jelko, ki so jo otroci prinesli živalim. Bil je sit, toda ni bil zadovoljen. Jelen Jarko si je spet potihoma zaželel, da bi bil v živalskem vrtu. Predvsem zavoljo otrok. Mislil je na prisrčnega dečka Pavla. Tako je končal svoje popotovanje pred pisano vasjo in je odpeketal proti domu. Seveda ne na Kitajsko, temveč v živalski vrt. Tja je bilo dosti bližje. Redko se zgodi, da bi stopical kak jelen lepega zimskega popoldneva po gozdnih stezah in po vaških cestah. Ljudje so se prestrašili. Nekateri so brž telefonirali najbližjemu gozdnemu nadzorniku. Mož je zmajal z glavo in urno sedel na kolo. Medtem je bil jelen Jarko že zdavnaj v mestu.
»Očka, poglej no jelen!« je dejal majhen deček svojemu debelemu očetu, Ta mu je odvrnil: »Pa res. Z desetimi parožki!« Nato sta šla naprej.
Jarko je visoko nosil svoje rogovje. V mestu je bilo vse zelo čisto. Ljudje so bili praznično oblečeni in sneg je bil svež in bel. Na vsem lepem so se ljudje na cesti pričeli smejati. Toda niso se smejali jelenu Jarku. Smejali so se dečku z dolgo belo brado. Stal je na nekem oglu in delal sneženega moža. Saj se vendar dečkom ponavadi ne smejemo. Toda tale deček je bil tako majcen, da je imel dolgo belo brado; to je bil Pavel. Ko je Pavel zagledal jelena Jarka, je kar onemel od začudenja, pozabil je na sneženega moža in zakričal: »Jelen Jarko, jelen Jarko!«
Jelen Jarko pa ga ni slišal. Mudilo se mu je. Brž je zavil okrog vogala.
Prav tako hitro je hotel Pavel za njim. Tedaj je zacvilila zavora na kolesu in gozdni nadzornik je držal Pavla za ovratnik.
»Si videl jelena?« je vprašal gozdni nadzornik z nizkim glasom. Pavel je brž sedel z gozdarjem na kolo in zakričal: »Desno ob vogalu, prosim. Tja je zavil.«
Medtem pa je jelen Jarko že prišel do vhoda v živalski vrt. Tam je stal upravnik. Prijazno ga je pozdravil in prečrtal nekaj na listu papirja. Jelen Jarko je naglo stopical k svoji kletki. Pred njo je stal paznik Emil s skledo, polno najboljših prazničnih jedi. Pred ograjo pa je stalo veliko žalostnih otrok. Lepo so bili oblečeni in s seboj so imeli novoletna darila. »Le kje je jelen Jarko?« so šepetali. »Le kje bi mogel biti?« Urno je jelen Jarko skočil v svojo ogrado. »No, slednjič!« je zakričal paznik Emil. Otroci so se zasmejali, razveselili so se in metali v zrak svoje trobente in druge igrače. Pazniku Emilu pa so oddali za Jarka lepo zavito korenje in repo. Neka deklica je pričela peti in nato so vsi peli: Tiho, tiho pada sneg, nam, otrokom, je toplo ... Nenadoma je zacvilila zavora na kolesu gozdnega nadzornika. Nadzornik je zakričal: »Oh ja, saj to je vendar jelen Jarko!« Pavel, ki je sedel na kolesu pred njim, pa je rekel: »Kdaj sem že jaz to vedel!« Potem sta oba pela z otroki. Pavel z visokim, tenkim glasom, gozdar z nizkim, globokim glasom. Bilo je imenitno.