Pravljice s podobami
| Pravljice s podobami Kristina Brenk |
| |||||||||||||
BOGATA IN UBOGA SESTRA
Nekoč sta živeli dve sestri: bogata in uboga. Bogata je imela velik mlin na štiri kamne, uboga sestra pa ni imela drugega kot dvanajst otrok. Lačni so bili od jutra do večera in še ponoči, saj mati ni imela kaj, da bi jim dala jesti. Nekoč je bogata rekla siromašni sestri, naj pride mlet k nji v mlin. Sestra je prišla in je ves dan mlela za bogato sestro, zvečer pa jo je prosila za peščico moke. Bogata sestra jo je zavrnila, da ima dovolj moke na sebi. Ubožica je zajokala in šla domov. Ko je prišla domov k otrokom v izbo, je stresla moko s sebe in bolj ko je stresala, več je je bilo. Revni sestri nikoli več ni zmanjkalo moke. Obogatela je in srečno oženila vse svoje otroke. Vsakemu je dala za doto vrečo bele moke in še prodajali so jo. Njena lakomna sestra pa je obubožala.
O DEKLICI, KI JO JE ODNESEL MESEC
Nekoč je živela jakutska deklica, ki sta ji umrla mati in oče. In ker je bila deklica še majhna in ni mogla sama poskrbeti zase, jo je vzel za svojo bogat ruski trgovec. Deklica je morala v njegovi hiši prati, pomivati posodo in ribati pod. Nosila je vodo in prala perilo, kuhala je in pestovala otroke, Za vse to pa je prejemala le streho nad glavo in pičlo hrano. Nihče se ni zmenil, da je bila še tako majhna, pa je že morala delati več kot odrasli. Niti trenutka ni imela zase, da bi se smela odpočiti ali se poigrati z drugimi otroki. Trgovec je bil hudoben, njegova žena pa še bolj. Neke noči, ko je svetil jasni Mesec na nebu in je kar pokalo od mraza, je trgovka poslala deklico po vodo daleč k ribniku. Deklico je zeblo, toda vzela je vedro in sekiro in šla. Še preden je prišla do ribnika, je bila vsa premražena. S sekiro je vsekala luknjo v led, zajela vode v vedro in se vrnila proti domu. Cesta je bila kamnita in spolzka in ko je deklica zagledala razsvetljena okna, se je spotaknila, padla in razlila vodo. Kaj naj stori? Naj se vrne k ribniku? Saj ni imela več moči in tako strašno jo je zeblo. Toda bala se je priti v hišo brez vode. Žalostno je stala deklica v vetru in mrazu s praznim vedrom in gledala, kako plava po nebu svetli Mesec. Zaklicala je: »Svetli Mesec! Vidiš mojo nesrečo in se ne zganeš. Pomagaj mi vendar! Vzemi me od tod, kjer sta tema in mraz in hudobni trgovec in še hudobnejša njegova žena. Vzemi me k sebi na modro nebo!« Ko je Mesec to slišal, se je spustil na zemljo in se spremenil v prekrasnega srebrnega mladeniča. Tedaj pa je to videl Mesečev starejši brat Sonce in se je tudi spustil na zemljo ter se spremenil v prekrasnega zlatega mladeniča. Rekel je Mesecu: »Bratec, prišel sem po to deklico, ki je ni zanjo sreče na zemlji in hoče na nebo. Starejši sem kot ti, zato mi jo moraš odstopiti.« Toda Mesec je odgovoril: »Brat, starejši si, toda noč je in ponoči vladam jaz. Mene je deklica poklicala na pomoč, zato jo bom jaz vzel k sebi na nebo.« To je spregovoril in je odnesel deklico. In jakutska deklica še danes živi na Mesecu.
TRIJE METULJI
V sončnem dopoldnevu so se na trati poigravali trije lepi metulji: bel, rdeč in rumen. Plesali so med travami in sedali zdaj na to, zdaj na drugo cvetlico. Tako lepo jim je bilo, da se niso utrudili. Nebo pa je prekril črn oblak in padle so dežne kaplje. Metulji so hoteli domov, toda hišna vrata so bila zaprta in morali so ostati na dežju. Zmeraj težja in težja so bila njih pisana krilca. Poleteli so k liliji in rekli: » Ljuba lilija, odpri nam svoje cvetne liste, da ne bomo čisto premočeni.« Lilija je odvrnila: »Belega metulja že vzamem, vaju pa ne.«
Beli metulj je dejal: » Če nočeš vzeti še mojih dveh bratcev tudi jaz ne maram tvojega zavetišča. Raje bomo vsi trije premočeni, kot da bi eden zapustil druga dva.« Deževalo je in deževalo, pa so poleteli k tulipanu in rekli: »Tulipan, odpri nam svojo cvetno hišico, da se bomo varno skrili pred dežjem.« Tulipan je dejal: »Odprem jo rdečemu in rumenemu, belemu metuljčku pa ne.« Rdeči in rumeni pa sta rekla: »Če ne sprejmeš najinega bratca, potem tudi midva ne marava tvojega varstva.« Sonce za oblaki pa je slišalo, kar so se pogovarjali trije bratci — metulji. Prepodilo je dežni oblak in toplo zasijalo nad zemljo. Posušilo je krilca belemu, rdečemu in rumenemu metulju, da so spet plesali in se igrali do večera. Potem so poleteli domov in utrujeni zaspali.
PUNČKA V TRAVI
Nekoč je živel kralj, ki je imel dvanajst sinov. Ko so dorasli, jim je dejal: »Pojdite po svetu, sinovi moji, in poiščite si vsak svojo ženo. Toda glejte, da bodo znale presti in tkati in da si bodo v enem dnevu sešile srajco. Če ne, jih ne maram.« In dal je vsakemu sinu konja in novo opremo. Nato so sinovi odjezdili, da bi si poiskali žene. Komaj so pokazali hrbte rodnemu domu, so že rekli najmlajšemu: »Ti, Janezek, pa ne boš jezdil z nami, saj nam ne moreš koristiti.« Janezek je bil žalosten, razjahal je konja, se usedel v travo in jokal. Ko je tako sedel, se je razmaknila travnata ruša. Iz nje je stopila deklica, tako majčkena kot travna bilka. Vprašala je: »Janezek, mar nočeš obiskati punčke v travi?« »O. pa še kako rad,« je rekel Janezek in šel z njo.
Ko sta prišla tja, je punčka sedla na stol in bila je zelo lepa in ljubka. Vprašala je Janezka: »Od kod si prišel in kam greš?« Tedaj je Janezek povedal vse o svojem očetu-kralju, o konju, opremi in o ženi, ki si jo naj poišče. »Ta pa mora presti in tkati in srajco sešiti v enem dnevu, če ne, je moj oče ne mara za snaho. Če to znaš in če hočeš postati moja žena, potem ne bom iskal nobene druge.« »Zelo rada,« je rekla punčka v travi in je začela presti in tkati in si je v enem dnevu sešila srajčko. Janezek je vzel srajčko, odjezdil domov in jo pokazal očetu. Vendar ga je bilo sram, ker je bila tako majcena. Kralj pa je dejal: »Nič zato, le poroči se z malo deklico.« Vesel in zadovoljen je Janezek odjezdil k deklici v travi in jo hotel posaditi k sebi na konja. Toda ona ni hotela in je rekla: »Peljala se bom v srebrni žlički z dvema belima konjema.« Ta dva bela konja sta bili dve beli miški. Odpotovala sta, Janezek je jezdil konja, punčka pa se je peljala v srebrni žlički. Janezek je skrbno pazil, da njegov konj ne bi pohodil njegove majčkene nevestice. Tako sta prispela do široke reke. Konj se je pognal, skočil na drugo stran, zadel ob žličko in punčka iz trave je padla v vodo. Janezek ni vedel, kaj naj stori. Toda iz vode se je prikazal povodni mož z Janezkovo nevesto ter jo postavil na suho. In na vsem lepem je bila velika kot Janezek in še mnogo, mnogo lepša kot prej. Sedla je na konja k Janezku in odjezdila sta v kraljevi grad. Vsi bratje so se že vrnili, vsak s svojo nevesto. Neveste pa so se prepirale in pretepale med seboj. Ko so bratje zagledali Janezka in njegovo prelepo nevesto, so kar prebledeli od zavisti. Kralj pa se ju je razveselil in je vseh enajst. sinov pognal od doma z nevestami vred. Nato se je Janezek poročil s punčko iz trave in živela sta še dolgo vrsto let zadovoljna in srečna. Če nista umrla, potem še danes živita.
PRAVLJICA O BELI KAČI
Bila je kmetica in je imela majhne otroke. Hodila je v polje delat in puščala je otroke doma ter jim v skledo dajala mleka, da medtem niso bili lačni. Vselej so vse pojedli, zato jih je mati hvalila, da so pridni. Otroci pa pravijo: »Saj ne jemo sami, k nam hodi tudi lep ptiček jest« Mati si misli, da prihaja kakšna mačka in je z otroki. Vendar se ji čudno zdi, ker otroci pripovedujejo o lepem belem ptičku. Prepričati se hoče, kaj je. Skrije se tedaj v hišo in postavi otrokom mleko v vežo kakor po navadi. Kmalu se privije izpod mize bela kača z lepo krono na glavi ter se zvije najmlajšemu v naročje. Mati je bila vsa trda od strahu. Otroci pa so božali in gladili lepega ptička. Ko se kača naje, strese lepo kronico z glave in se spet izgubi v luknjo. Brž ko je kača izginila, je mati skočila v vežo in je spravila otroke na varno; seveda ni pozabila pobrati tudi krono. Dala jo je v skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Žena si misli: »Kaj neki more to biti? Morda ima krona tako moč?« Zato denejo krono proč in kmalu je bila preja povita. Nato denejo krono v žito, merili in merili so žito, pa ni nikdar pošlo. Tako so devali kronico tudi k drugim rečem in v kratkem času si je hiša tako opomogla, da je bila najpremožnejša v vasi. Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil pri hiši tisti rod, ki je z belo kačo prijazno in lepo ravnal.
POTOVANJE OKOLI ZEMLJE
Dva eskimska moža sta se pogovarjala neke viharne noči: čepela sta za skalno steno in sneg ju je zametel do ramen. Vprašal je prvi drugega: »Ali verjameš, da je zemlja okrogla?« Tedaj je drugi mož predlagal, da bi šla okrog in okrog zemlje. Potem se bosta prepričala, ali je to res. Naslednji dan sta se vrnila domov. Takoj sta sedla in jela rezljati iz rogov severnega jelena vsak svojo čašo. Nato sta posadila na sani vsak svojo mlado ženo in se odpeljala. Vsak na svojo stran neba. Tako dolgo sta tleskaia z biči, dokler sta drug drugega slišala. Prišlo je poletje, trava je pognala in ustavila sta se ter ostala vsak na svojem kraju do nove zime. Ko je zapadel sneg, sta spet pognala sani v sanice. Tako sta počela spet naslednje poletje in naslednjo zimo in naslednje poletje in naslednjo zimo. In spet vsako naslednje poletje in vsako naslednjo zimo. Kajti dolgo je trajalo, preden sta prišla okrog in okrog Zemlje. Rodili so se jima otroci, sključila sta se v ramenih, otroci so doraščali in siveli. Slednjič so bili starši že tako stari, da so jih otroci privezali na sani in da so tudi pri belem dnevu zadremali. Nekega poletja, prav ko je sonce vzšlo, sta se prijatelja srečala. Od njunih čaš so ostali samo še* locni. Tolikokrat sta spotoma pila pri studencih in vselej obrisala rob v travo. »Tega pa nisva mislila, da je Zemlja tako velika,« sta rekla prijatelja, ko sta si podala tresoči se roki in se pogledala s pol-slepimi kalnimi očmi. Bila sta mlada, ko sta odpotovala. Njuna hoja pa je bila lahkotna in mladi ženi sta imela na saneh. Sedaj pa sta stara na klecajočih nogah in se skušata prepoznati s polslepimi očmi. In otroci so ju morali podpirati, da sta mogla priti vsak v svojo snežno kočo.
OŠ AO
Ošao je bil sin marljivih ribičev. Tudi sam je ribaril in pomagal staršem pri delu, kadar je le mogel. Ko sta oče in mati ostarela, je bil njuna edina opora. Varoval ju je pred pomanjkanjem in lakoto. Ker je bil prijazen in ljubezniv, so ljudje radi kupovali ribe pri njem in vsak ga je imel rad. Sčasoma si je pridobil krapi, temveč se je moral potruditi, da je preskrbel ribe in zelenjavo za bolno mater. Vihar je divjal na morju in nihče ni mogel loviti v ribiškem čolnu. Mati je slabela iz dneva v dan in nekega dne je rekla sinu: »Umrla bom. Vem pa, da bi ozdravela, če bi pojedla meso vsaj enega krapa iz tvojega ribnika.« Ošao se je razžalostil. Vedel je, kakšen debel led pokriva ribnik, vendar je takoj odgovoril materi: »Grem v hrib in prinesel ti bom ribo.« Mati se je razveselila in sin je odšel iz koče. Vzel je sekiro, jo obesil za pas in krenil v breg. Veter mu je strupeno žvižgal okrog ušes in le malo upanja je imel, da bo razsekal led na ribniku. Več dni bi rabil za tako delo in krapi so bili globoko na dnu ribnika. Medtem bi njegova uboga mati že umrla. Ošao je prišel do ribnika visoko na hribu in se s celim telesom vrgel na led. Na vsem lepem je začutil, kako raste toplota njegovega telesa. Razgalil je prsi in z golim telesom talil ledeno skorjo. Led se je tajal pod njim. Le nekajkrat je nato zamahnil s sekiro in prebita je bila skorja. Od vseh strani so prihitele ribe in Ošao je za mater izbral največjega in najboljšega krapa. Ko se je vrnil domov, je materi skuhal ribo in komaj je žena pokusila ribje meso, se je počutila spet zdravo in krepko, kot bi zaužila čudežno zdravilo.
SESTRICA IN ZLATO JABOLKO
Zgodilo se je in se ni zgodilo. Živela je mati, ki je imela sedem sinov v tujini, doma pa le majhno hčerko. Ko je deklica zrasla, so ji rekli ljudje: »Kako si srečna, saj imaš sedem bratov.« Nekega dne je šla k materi in jo vprašala: »Mati, ali imam zares sedem bratov?« »Zakaj jih ne bi imela? Seveda imaš sedem bratov. Le tu jih ni, daleč na tujem so.« »Če imam res sedem bratov, potem jih bom šla iskat. Naj gre naša dekla z menoj.« Mati je privolila in dekleti sta se odpravili na pot. Hčerka je sedla na konja, služkinja pa je šla kraj nje. Ko sta prehodili pol poti, sta prišli do bistrega studenca. Sonce je pripekalo in deklico je zažejalo. Skočila je s konja, šla k studencu, se nagnila k vodi in pila. Le pomislite, kaj je naredila dekla? Skočila je na konja in odjahala, hčerka pa je morala teči za njo. Ko sta prispeli do bratov, so deklo sprejeli za sestro, sestrica pa je morala pasti kokoši in gosi. Dekla pa je sedela na prestolu in se igrala z zlatim jabolkom. Hčerka je vsak dan jokala, pasla kokoši in gosi in po soncu pošiljala pozdrave svoji materi. Kmalu pa so bratje opazili, da jih je dekla prevarila. In posadili so na zlati stol svojo pravo sestro in odslej se je ona igrala z zlatim jabolkom, dekla pa je odslej pasla kokoši in gosi.