Kristus (Ivo Česnik)
| Kristus. Odlomek iz umetniškega življenja. Ivo Česnik |
| |||||||||||||
Pred nedolgim časom je živel doli v solnčni Italiji imeniten slikar Angelo. Bil je še mlad, komaj mu je tridesetič cvetela pomlad — pa mu je že slava venčala čelo. Sreča mu je naklonila obilo premoženja. Poročil se je z lepo Felicito, blago in ljubeznivo veletržčevo hčerko edinko, ki ga je ljubila kakor zenico svojega očesa. Želela si je košček njegove slave, zato mu je poklonila velikansko očetovo bogastvo, da bi živel brezskrbno le svoji umetnosti. Tam kraj mesta ob morju je prebival s svojo ženo v krasni vili. Prvi in poslednji žarki zlatega solnca so poljubljali renesančno stavbo. Z balkona je bil očarujoč razgled na morje in otoke v daljavi in na gore na severu, na mesto z visokimi stolpi in na ravno polje, posejano z zelenimi vinogradi in valujočimi žitnimi lehami. Za vilo se je razprostiral dolg vrt. V njem so bujno cvetele najrazličnejše vrtnice, ponosno so šepetale med seboj ciprese in se prešerno ozirale na smokve, oranže in citrone in na lovor in oljko, ki sta se skrivala ponižno v zadnjem kotu in senčila z akacijami malo uto. Med gredicami so se vile s peskom posute steze in ptiči so ves dan žvrgoleli po drevesnih vejah svoje popevke.
Ker je Angela obsipala usoda z brezskrbnostjo, srečo in lagodnostjo, je bil vesel in lahkomiseln in ni razmotrival življenja, kaj je slabo, kaj dobro. Nikdar ni premišljeval, kam gre njegova pot, kakšen namen in pomen imajo vse težke ljudske borbe, solze, bol, trpljenje. Pil je v polnih požirkih sladko čašo mladosti. Danes se je veselil s tovariši, s prijatelji umetniki tam zunaj mesta pri »zlati kaplji«, kjer je krčmar točil rujna vina, polna ognja in radosti. Pele so kitare in citre na ozkem vrtu med oranžami in smokvami, kjer so sedeli okrog miz gostje, kjer so žarela mamljiva lica in črešnjeve ustnice. Jutri je bil povabljen na večerjo h grofu, morda celo h knezu. Pojutranjem se je peljal čez morje v lahkem čolnu s svojo Felicito na otok, da se nagleda čarov globokih voda, da sliši tiho pesem pljuskajočih valov. Včasih je obiskal patra Francesca v samostanu na hribčku. Mladi kapucin je bil dober slikar in Angelov prijatelj izmlada. Zato sta se iskreno ljubila in pogovarjala o ciljih umetnosti v ozki celici, v ateljeju ali na prostranem vrtu pod zelenimi latniki ali morda na klopi v senci smokev in oleandrov.
A nekdaj ni živel udobno, poznal je boje in življenske težave. To je bilo takrat, ko je zapustil dom svoje matere v tihem gorskem zakotju in odšel v večno mesto in se učil pri velikih mojstrih svoje umetnosti. Mnogo noči je bilo treba prečuti, mnogokrat je bilo treba stradati, stanovati v podstrešnih sobicah. In ko je mati umrla in mu zapustila le pičlo dediščino, je občutil še bolj ostri bič pomanjkanja. Z bridkostjo je mislil pozneje na te dni in z veseljem obenem, ker se je rodilo tedaj v njem največ moči. Čutil je v sebi pogosto gigantske sile in grabil po zvezdah. Zdelo se mu je, da bi vrgel svet iz tečajev. Nosil je v srcu domovinske spomine in verski paradiž svoje matere. Njegov duh se je vračal domov k stvarstvu, kjer poje kukavica spomladi in slavec v jasnih nočeh. In tedaj je postal velik. S čopičem se je kar igral; pokrajine je čaral na platno, v oblasti je imel senco in svetlobo, barve, harmonijo in kontraste. Če je hotel, je bil nežen kot fra Angelico: slikal je Madone in mladeniške Kriste, device mučenice z glorijolo nebeške slave in veličanstva na obrazih, nedolžne otroke s smehljajočimi lici v maternih naročjih, mirne, tihe gozde s samotnimi potniki. V drugih trenotkih je bil izrazit, drastičen, mogočen: slikal je vihar na morju, kjer se bori razgaljenih prsi, zavihanih rokavov, razkuštranih las ribič v čolnu z razburkanimi valovi, slikal je bojne prizore, slikal italijanske semnje in karnevale. Svet ga je spoznal, zaslovel je, dobil obilo naročb in začel udobno živeti. Polagoma je pozabljal na zlati paradiž svoje matere, dokler ni docela izginil iz duše. Njegova umetniška moč je pa napredovala. Zamislil se je v starodavne predmete, čopič je ustvarjal favne, satire, gorske vile, Herkula, Prometeja. Prijali so mu mogočni, muskulozni, uporni duhovi. Zato je ljubil take slike. In svet jih je tudi ljubil. Zato je rastla njegova slava, ki mu je naklonila Felicito.
Od tedaj ni več delal pridno kot prej, ker je imel zagotovljeno bodočnost. A prišli so časi, ko se je zaprl v svoj ateljè zjutraj in delal do noči. Šele večerni mrak in hlad ga je privabil na vrt ali na balkon. Felicita je poznala njegovo dobro srce, zato mu je izpregledala napake in ga ni motila, če je cele dneve razmišljal, če cele dneve ni govoril ničesar. Saj je bil drugače veseljak, da ga je bila polna hiša. Pel je po vrtu, žvižgal, zvečer je sedel na balkonu, igral na gosli in zabaval Felicito ter se šalil ž njo.
Nekega dne je bil zopet nenavadno resen. Po vrtu je hodil celo popoldne, si gladil brado in imel oči uprte v tla in moral premišljevati nekaj silno važnega. Zjutraj je bil v mestu in tam se je v hotelu srečal s knezom Giacomom Cesare, svojim znancem. Knez ga je bil vesel, ker je bil namenjen ravno k njemu.
»Signor Angelo, delo imam za vas. Svojo soprogo bi rad presenetil na njen god z lepim darilom. Naslikajte mi veliko sliko iz Kristusovega trpljenja! Moja Klara ljubi najbolj take slike. Vam izročim delo, ker sva prijatelja.«
»Ali ne bi hoteli komu drugemu, visokorodni gospod knez? Jaz —«
»Nič izgovora, signor Angelo! V dveh mesecih ima Klara god. Glejte, da do tedaj stvar dogotovite. Obiščite me kaj na pristavi! Dve uri z vlakom, to ni posebnosti. Že dolgo vas ni bilo pri meni.«
»Hvala za prijazno vabilo! Ob priliki se vas drznem nadlegovati, zato vas prosim že naprej za oproščenje.«
»Na svidenje, signor pittore! Ne pozabite na sliko! Hitro na delo!«
»Klanjam se, visokorodni gospod knez!«
To naročilo ni dalo Angelu celo popoldne miru. Zato je stopal po vrtu, razmišljal, se jezil in včasih zaklel med zobmi.
Zvečer je sedel na balkonu in gledal solnčni zahod. Kaka lepota! Neizmerno, sinje morje z ladjami in čolniči je butalo valove in peno ob obalo in se razprostiralo pred njim kot čaroben opal in solnce je stalo kot velik, svetel oltar daleč zadaj, kjer se poljubljata nebo in zemlja kot novoporočeni par v majevi noči. Čez vso naravo, čez opojen vonj oranž in citron in čez trepetajoči zrak nad morsko gladino so žarele rdečkaste barve. Mornarji so peli in ribiči ter ptiči po vrtovih, morje je pelo, drevje ob vili, polja in zeleni vinogradi. Zdelo se je, da je vsa narava velika cerkev, da so drevesa in oblaki stebri in svod, da so cvetlice in trava žametna tla, nebo visoka kupola. Polagoma so zginjale rdeče barve, solnce se je potopilo v morske valove, na nebu so pa jele goreti zvezde — demantne lučice.
Prisedla je Felicita, položila voljno roko na Angelovo ramo in mu pogledala globoko v oči.
»Zopet ti nekaj muči dušo, dragec; dej, povej mi! Glej, videla sem te, da si hodil zamišljen po vrtu. Oprosti mi, Angelo, da sem zvedavo žensko bitje. Bodi prepričan, da govorim bolj iz ljubezni kot zvedavosti.«
»Le vprašuj, ljubica! Rad ti razkrijem dušo, dasi mi ne moreš pomoči. Danes zjutraj mi je naročil knez Giacomo Cesare, naj naslikam njegovi soprogi za god sliko iz zgodb Kristusovega trpljenja. Nisem mogel odreči. Pomisli, golobičica, Krista naj naslikam! Rad bi se vspel v svoji duši visoko, a ne morem. Izgubil sem materin zlat paradiž in brez njega ne naslikam Krista, ker ne verujem vanj. Čutim, da je bil neskončno več kot veliki tirani, filozofi, umetniki, da je bil neskončno več kot Mohamed in Buda. A da je bil Bog, ne verujem. In glej, kneginja Klara Cesare hoče imeti trpečega Krista-Boga. Za tako slikanje so moje moči prešibke, premajhne in preslabotne. Slikal sem Marijo Magdaleno. Hotel sem napraviti spokornico, pa mi je čopič ustvaril pohotno žensko. Živo sem se zavedal tega in tudi vedel za vzrok in sklenil sem, da ne bom več mazal platna s svetimi podobami. V Rimu sem jih pač slikal, navdušen zanos mi je gorel v srcu, ko so žarele pred menoj glorijole. A takrat je bila v duši materina priprosta vera, takrat je kipelo v meni navdušenje za Rafaelove, Vinčijeve, Tizianove Madone in Kriste. In pomisli, Felicita, trpljenje božje naj slikam! Ne, ne morem, ker mi je zoprno.«
»Angelo, saj veš mojo srčno željo. Poskusila sem ti vrniti paradiž tvoje mamice. Bilo je zaman. Nisem huda radi tega nate, dragec, ker vem, da imaš tako dobro srce kot malo ljudi na svetu. Zdajle bi ti pa bil potreben, kaj ne? To uvidevaš sam. Knezu Cesare pa moraš ustreči, ker je tvoj prijatelj. Mili moj Angelo, pojdi h patru Francescu. Moder mož je, gotovo ti da dober nasvet.«
»Kaj pomaga nasvet, če pa ni veselja in samozavesti. Pater Francesco je pameten in preudaren, pridigal mi bo. Kaj mi premore pridiga, če ne čuti moje srce zanosa. Še ko imam včasih v duši neizmerno lepo sliko, mi manjka moči, da bi jo izročil platnu. Pride trenotek, kot bi ura odbila in se ustavila. Slika izgine iz duše za vedno. Mučim se, mislim, tuhtam — nič — nič — —. In kako naj slikam tukaj, ko ni od nikjer solnčnih utrinkov, ampak le same temne pege.«
»Ljubi Angelo, rada bi ti pomogla, a sem uboga, nevedna ženska. Če bo koristila tvoji umetnosti moja molitev, ti bo na razpolago. In h patru Francescu pojdi, ljubček! Tako rad te ima.«
»Tebi na ljubo pojdem.«
Poljubil jo je na čelo iz globoke ljubezni in se pogovarjal z njo pozno v noč.
Drugi dan je obiskal patra Francesca v njegovem ateljeju. Bel plašč je imel ogrnjen čez rjavo kuto, v levici je držal paleto, v desnici čopič, oko mu je bilo vprto na platno, kjer je slikal Madono in teto Elizabeto. V patrovi delavnici je bilo tajinstveno. Radovedni obrazi svetnikov, Kristov in Madon so gledali od vseh strani in zdelo se mu je, kot bi stopil v božji hram.
»Dober dan, signor padre!«
»Zdrav, Angelo! Kaj novega? Odloži in sedi!« je hitel pater Francesco, potegnil še dvakrat s čopičem po platnu, ga postavil z barvami vred na mizo in sedel poleg Angela.
»Prijatelj Francesco, stvar je ta-le. Knez Giacomo Cesare mi je včeraj naložil težko nalogo. Pomisli, slikam naj dogodek iz Kristovega trpljenja. Nisem mu mogel odreči. In vendar čutim, da je to zame grozno težavna naloga; bojim se dela. Svetuj mi, kaj naj slikam, kako naj se vtopim v to sitno zadevo. A prosim te, ne pridiguj mi preveč, ne pripravljaj me za spoved! Moja žena bi bila sicer tega vesela, a verjemi, da se v paradiž mladostnih sanj ne morem vrniti. Fatamorgana verske lepote je izginila že davno kot pena ob morski obali.«
»Dragi Angelo, veliko reč ti je izgotoviti. Zato je pa treba časa in dela, ker vse plemenito in veliko je težko, samo vsakdanje je lahko in po ceni. Gobe zrastejo v eni noči, otrok je pa devet mesecev pod materinim srcem. Kaj naj slikaš, me vprašaš. Dovoli, da ti povem legendo.«
»Zna biti mi misliš pridigati!«
»Obljubljam ti, da bo ta pridiga bolj pohlevna, odeta v legendarni čar. A resnico ti bo govorila.«
»Torej govori!«
Pater Francesco si je pogladil brado in začel:
»Živel je pred davnim časom mogočen kralj. To je bilo takrat, ko so hodili po zemlji vitezi v železju, ko so bratje sv. Frančiška začeli prepevati za samostanskim zidovjem psalme in pridigati o spokornosti in ničemurnosti, razkošju. — Zgodilo se je, da bi moral tisti kralj umreti v mladostnih letih. Žalost je vladala v palači in okrog njegove postelje so se gnetli zdravniki in državniki.«
»Ali ni rešitve, usmiljeni ljudje? Ali mi ga mora res vzeti trinoška smrt?« je jokala kraljica ob vznožju kraljeve postelje.
Staremu in modremu zdravniku, najizkušenejšemu izmed vseh so segle globoko v srce kraljičine besede. Zamislil se je in čez par trenotkov izpregovoril z važnim in počasnim glasom: »Samo ena stvar je na svetu, ki more rešiti kraljevo dragoceno življenje. Prinesite mu najlepšo rožo, ki je podoba najčistejše, največje in najnesebičnejše ljubezni! Prinesite mu jo, pa ne umre!«
Takoj se je razširila govorica o zdravnikovem nasvetu po vsem kraljestvu. In od povsod so prihajali ljudje in nosili rože iz vseh velikih in imenitnih vrtov, a prave ni bilo med njimi. Modrijan je zmigaval z glavo in rameni ter govoril:
»V raju ljubezni raste tista roža, podoba najčistejše, največje in najnesebičnejše ljubezni. Iščite jo tam! A povem vam, da ta roža ne raste na grobovih slavnih pesnikov in umetnikov, ne na grobovih junakov, ki so prelili kri iz ljubezni do domovine, čeprav ni nobena smrt bolj sladka, nobena roža bolj rdeča kot kri, ki teče na bojnem polju.«
Pristopila je mati z otrokom v naročju h kraljevi postelji in rekla modremu zdravniku: »Znana mi je tista roža na svetu. Na žarečih licih mojega otroka raste, v njegovih očeh se mi smeji čista duša.«
»Lepa je ta roža, a ni najlepša!« je odvrnil modrijan.
»Še lepšo rožo poznam,« je odgovorila črno oblečena žena. »Utrgala sem jo, vzvišeno, sveto, bledo rožo. V dolgih nočeh brez spanja sem jokala nad bolnim detetom in ga zibala in molila zanj k usmiljenemu Bogu — pa mi je umrlo. — Tedaj sem utrgala rožo žalujko.«
»Čudovita in sveta je roža žalujka, a ni znak največje ljubezni.«
Tako so ugibali, kralj je pa dihal vedno redkejše, kraljica je vzdihovala vedno glasnejše.
Tedaj je vstopil v sobo menih frančiškan z veliko knjigo v roki, ponižno sklonjen, z rjavo kuto na telesu, prepasan z belo vrvjo čez ledja. Pokleknil je poleg postelje in odprl knjigo in bral o ljubezni Odrešenika, ki se je žrtvoval Bogu za rešitev vsega človeštva.
»To je naj večja ljubezen!« je rekel.
Kraljev obraz se je razjasnil, oči so mu zažarele in jasno je videl, kako je rastla iz knjige najlepša roža, podoba tiste, ki je vzcvetela iz Kristove krvi na lesu sv. križa.
In modrijan se je razveselil in poljubil meniha na lice.
»Hvala vam za to rožo! Ta je res podoba najčistejše, največje in najnesebičnejše ljubezni. Kdor zagleda to rožo, ne umre.«
»Ali je konec?«
»Konec. Prijatelj Angelo, upam, da si me razumel. Rožo s Kristovega križa si moraš ogledati, s Kristom moraš na vrt Getzemani, v sodno dvorano pred Ana in Kajfeža, pred Pilata in Heroda, na dvorišče, kjer ga bičajo in mu polagajo na glavo trnjevo krono, ga oblačijo v škrlatast plašč, zasramujejo in pljujejo v obraz, na Kalvarijo moraš z njim, kjer mu dajejo žolča piti, kjer ga slačijo, pribijajo na križ, na Kalvarijo, kjer umira med nebom in zemljo na križu za grehe nas vseh, da boš ustvaril, kar ti je naročil Giacomo Cesare. Potem boš imel predmetov na izbero. Toda, dragi Angelo, še enkrat ti rečem, Kristovo trpljenje moraš doživeti duševno, sicer ga ne moreš naslikati.«
»Hvala ti za globoko resnico! Strašno šibkega in majhnega se čutim — in dvomim, da ustvarim kaj lepega. A moram, moram!«
Vstal je, podal patru roko in odšel hitro. Kapucin si je gladil brado in migal z glavo.
»Ni me razumel. Dokler ne bo vonjal mistične rože z lesa sv. križa, bo težko naslikal Boga-Odrešenika. Vederemo!«
Angelo je hodil tri dni zamišljen po svojem ateljeju in po vrtu. Mislil je, ali naj slika Krista na pristavi Getzemani, ko kleči na zemlji in poti krvavi pot, ali na Oljski gori, ko ga poljublja Judež, ali pred Pilatovo palačo, ko vpije ljudstvo: »Križaj ga, križaj ga!« ali na Golgati, ko v bolečinah izdahne svojo dušo med kletvami in zasramovanjem vojakov, farizejev in pismarjev. Odločil se je za Kalvarijo, kjer bo lahko uporabil vso pisano ubranost barv in mogočno muskuloznost. Mislil je, meril platno, iskal figur in tipov in napenjal svojega duha in živce.
»Moram!« je ponavljal zvečer, ko je utrujen sedel na balkonu, gledal na morje in mu je prišla slutnja v srce, da je premajhen za to delo.
Štirinajst dni ni odšel iz svojega doma, štirinajst dni se je trudil in delal skice. Nobena mu ni bila všeč, nad eno se je bolj jezil kot nad drugo. Tedaj so ga prišli obiskat prijatelji in so se smejali njegovemu početju.
»Angelo, ali loviš slepe miši? Čemu toliko skic? Ali ne zadostuje ena za kneza Cesare? Pusti komedijo in pojdi z nami! Težko te pogrešamo.«
Onemogel je sedel na postelj in spoznal svojo veliko slabost. In vstal je, zmečkal skice v kepo in jih vrgel skozi okno v morje.
»Ne bom slikal Krista. Ne morem, ne morem! — Pojdimo!«
Odšel je s prijatelji in umetniki in je dva dni pil in pel, se šališ, smejal, norčeval iz samega sebe in svojih skic. Tretji dan se je vrnil k Feliciti zbit in utrujen. Žena ga je žalostno gledala, ker ni videla več v ateljeju skic iz Kristovega trpljenja in je slutila, kaj se je zgodilo. Otožen je bil tudi Angelo, poljubil jo je na čelo in se razjokal.
»Felicita, ljubo dete, odpovedala mi je umetnost. Krista ne bom naslikal nikdar, knezu ne morem ustreči.«
»Ne jokaj, dragec! Morda pa vendar naslikaš Krista čez leto, čez dve leti. Pelji se h knezu in mu razodeni svoje srce!«
»Precej jutri se peljem, golobičica! Zdaj pa moram k počitku, truden sem na smrt.«
Felicita ga je spravila v posteljo, kjer se je kmalu zazibal v nemirno spanje.
Drugo jutro se je odpeljal na pristavo kneza Cesare. Nad vasjo z nizkimi kočami in močnim osivelim zidovjem se je dvigalo velikansko knezovo posestvo, posajeno z vinogradi in žitnim poljem, blagoslovljeno z oljkami in smokvami. Za senčnatim parkom pod hribom se je dvigalo mogočno poslopje. Njegovi zidovi, vitki stebri in balkoni so bili prepleteni z divjo trto, njegov vrt je ves žarel v cvetkah, oranžah in citronah. Sredi vrta so pridne roke nanesle kopico kamenja in med lavore postavile v veliko duplino kip Lurške Madone. Za pristavo se je širil med hribi gozd, porastel s starimi hrasti in bukvami.
Angelo je dobil kneza na dvorišču ravno, ko se je pripravljal na lov. Z veseljem ga je pozdravil mladi plemič in predstavil dvema prijateljema lovcema.
»Zdravi, signor Angelo! To je lepo, da niste pozabili na moje vabilo in ste me obiskali,« je hitel in spremljal slikarja v svoj dom. »Moja Klara vas bo neizmerno vesela. Povedal sem ji, ko sem bil malo dobre volje, da dobi za god krasnega Krista, ki ga naslika vaša roka.«
»Visokorodni gospod knez, tega ji ne bi smeli povedati. Slike iz Kristovega trpljenja ne morem naslikati.«
Povedal mu je vso zgodbo o svojem prizadevanju, o svojih skicah, ki jih je vrgel v morje.
»Signor pittore, vam se je le dozdevalo, da so bile skice slabe. Naslikajte karsibodi in kakorsibodi in ne pustite me na cedilu zaradi žene. Naredite veselje svojemu prijatelju!«
»Ne morem, ne morem!«
»Morate! Zdaj stopiva v obednico, da se malo pokrepčate. Nato vas peljem k soprogi. Bog varuj, da bi ji zinili le besedico, da ne boste slikali. Potem pa greste z menoj na lov. Včasih ste bili strasten lovec. Gotovo vam napravim s tem vabilom veselje.«
»Glede lova in kneginje se vdam, glede slike pa ne.«
»Pač, pač!«
Stopila sta v obednico, kjer je dobil Angelo tečen zagrizek. Knez mu je govoril na srce, naj se ne ustraši slike in naj dela in naredi kakor hoče. Izpod njegovega čopiča pride tako najboljše in kritika še ni zavrgla niti ene stvari. Tu se mu je pa ni niti bati. Slikar se je nerad vdal. Komu drugemu se ne bi.
Pri kneginji sta se mudila malo časa. Razveselila se je mlada, lepa, vitka gospa in se zahvaljevala umetniku za njegov trud. Štiriletni Antonio, kodravi sinček jasnega, nedolžnega pogleda, je radovedno zrl v Angela in ga prosil, naj naslika še njega.
Slikar ga je pogladil po lepih kodrih in se mu smehljal.
»Naslikam te, Antonio, z gospo mamico vred te naslikam. A danes ne morem, nimam s seboj barv.«
»Ko pridete prihodnjič k nam, mi prinesete lepo sliko kakor mamici, kaj ne signor?«
»Prinesem, prinesem, dečka na konju ti prinesem. Ta deček boš ti.«
»Kako vas bom potem imel rad, signor!«
Knez in slikar sta se poslovila in odpravila s prijatelji na lov. Daleč v gozdu pri stari koči so se ločili in razkropili na vse strani. Le lajanje psov je naznanjalo, v kateri smeri zasledujejo divjačino, a še to ni bilo vselej zanesljivo znamenje.
Angelo je ljubil lov. Letal je v hrib in dolino, da mu je pot lil raz čelo. Zasledoval je zajce in se čudil velikanskim stoletnim hrastom, ki so zmajevali s svojimi vrhovi kot resni starci z glavami. Za priganjače se ni brigal, hodil je svoja pota v prosti naravi in ni videl oblakov, ki so se zbirali na nebu. Šele ko je začelo bliskati in grmeti in je vihar stresal drevje, je pogledal kvišku in odhitel proti koči z zajcem na hrbtu in puško na rami. A sredi pota ga je ujela nevihta in k tovarišem je dospel ves premočen. Sprejeli so ga z glasnimi klici in s smehom ter šalami in ga posadili k ognju, da se je osušil. Pekli so divjačino, jedli in pili in peli, dokler ni ponehala nevihta. Tedaj so se odpravili na knezov dom, kjer so preživeli v šumnem veselju ostali del popoldneva.
Zvečer se je poslovil Angelo.
»Signor pittore, glede slike ostane pri starem, kaj ne?« mu je rekel knez ob odhodu.
»Storil bom, kar bom zmogel.«
Odpeljal se je na postajo, kjer je naglo kupil vozni listek. Vlak je stal na progi in hlapon je že piskal. Naglo je smuknil v kupe drugega razreda in udobno sedel na mehko klop. Med vožnjo je kašljal in v prsih ga je zbadalo.
»Kaj vraga, menda vendar ne zbolim. A, kaj še! Nedolžen katarček in nič več.«
Prižgal si je smodko, prekrižal noge in mislil na prijetni dan, ki ga je doživel. A nedolžni katarček mu ni dal miru, zbadal ga je po prsih in pljučih, da so mu bledela lica in mu je postajalo slabo. Ko se je pripeljal v svojo vilo s kočijažem, se je komaj še držal po koncu. Felicita se ga je ustrašila in s skrbjo povpraševala, kaj se mu je zgodilo.
»V posteljo moram, dragica! Po zdravnika pošlji, po dr. Picentinija!«
Felicita ga je spravila v posteljo, ga slekla in sezula ter pogrnila in mu brisala pot s čela.
»Nikdar v življenju še nisem bil tako bolan. Kaj bo, kaj bo?« je tarnal s težkim glasom.
»Miruj, revček moj! Prehladil si se gotovo. Upajva, da ne bo hudega,« ga je tolažila Felicita.
Prišel je dr. Picentini, star zdravnik, dober Angelov prijatelj. Potipal je žilo, ki je silno bila, pogledal oči, poslušal dihanje, meril toploto. Migal je z glavo in označil hudo pljučnico, veliko nevarnost. Jezil se je nad mladimi ljudmi, ki se nikoli ne pazijo pred prehladom, ukazal je mir in obkladke.
»Gospa, pustite ga moji vesti in čuječnosti! Bdel bom pri njem vso noč.«
»Mislite, gospod doktor, da bi šla spat. O ne! Dokler ne ozdravi, bom pri njem.«
»Samoglavi ste mladi ljudje in nočete ubogati. Še vi mi zbolite!«
»Ne bojte se, gospod doktor! Pojdite le vi k počitku tja v ono sobo! Če vas bom potrebovala, vas bom poklicala.«
»Tiho! Le čujva oba!«
Z velikimi in bolestnimi očmi je gledala bolnika, ki je stokal in se zvijal v bolečinah, vpil in klel. Trpela je z njim, jokala in molila k Madoni za njegovo zdravje in njegovo dušo.
Tajinstvena noč je ležala nad naravo in poljubljala z milijoni zvezd pljuskajoče valove globokega morja. V Angelovi sobi so bila okna zastrta z gardinami, na mizi je gorela privita svetilka, dr. Picentini je sedel ob bolnikovem vznožju, gospa Felicita ob njegovem vzglavju. Dolgo sta tako sedela, ure so tekle in uboga žena je bila v strahu, da ji umre zdajzdaj drago bitje brez spovedi, brez zadnje popotnice. Težke so take ure, ko visi človek med življenjem in smrtjo in trpi grozne bolečine in ga ni mogoče rešiti težav in bridkosti. O polnoči mu je dal zdravnik par pomirjevalnih kapljic, da zadremlje vsaj nekaj hipov. Tudi sam je bil potreben počitka. Zato je pustil gospo samo pri Angelu, ji naročil, naj ga pokliče, če bi bilo hujše in odšel je v drugo sobo.
Angelo je kmalu nato zaspal. A spanje je bilo težko. Hropel je, vzdihoval. Felicita je pokleknila ob postelji in molila tako goreče, kot morda do tedaj še ne v življenju.
»Daj mu zdravja, Mati božja! Reši mi ga, ti predraga, brezmadežna, prečista! Pod križem si stala in trpela neskončno, ko je umiral med nebom in zemljo tvoj sin. Videla si njegovo neizmerno trpljenje. Tudi moje vidiš, Madona, tudi bolesti mojega Angela vidiš. Ozdravi ga, dvigni njegovega duha, da se mu vrne zlasti raj materine vere.«
Morda čez poldrugo uro se je vzbudil in pogledal klečečo Felicito.
»Ti moliš, golobičica! O le moli, le moli! To je tvoja tolažba, a jaz ne najdem tolažbe v mukah.«
»Angelo, ali naj pošljem po patra Francesca. Mislila sem, da bi bilo dobro.«
»Čemu bi ga budili po noči. Francesco je moj prijatelj in me tako obišče čez dan.«
»Angelo, ljubljeni, dragi Angelo; mislila sem, da bi se mu spovedal.«
»Oh, ljubica, kako naj se spovem, če nimam vere mladostnih dni. Mora se mi prej vrniti ta, potem mi govori o spovedi!«
Počasi je govoril in težko dihal in se grabil za prsi. Potem je obrnil oči v strop in se zamislil. In zdelo se mu je vse življenje pusto, ničevo. Čemu se je trudil, čemu je bil rojen? Da razveseljuje svet s slikami? Ali da uživa sam veličino umetnosti ali da osreči Felicito? Kakšen namen ima? Vprašanje za vprašanjem se je motalo v njegovi duši in trpel je silno. Vendar malo mu je odleglo, čutil je grozno žejo. Felicita mu je hotela dati limonade.
»Ne, ne, dragica, vina!«
Poklicala je zdravnika in ga vprašala, ali sme dati bolniku vina. Dr. Picentini je vstal in odšel k bolniku.
»Na bolje se obrača, gospa. Le prinesite vina! Ne smem mu ga odreči, ker ga je bil navajen.«
Prinesla je bolniku črnine in privzdignila vzglavje, da je laglje pil. Potem je zopet malce zadremal.
Po mestu se je zjutraj raznesla novica, da je naglo obolel slikar Angelo, ljubljenec občinstva. Od vseh strani so prihajali prijatelji in vpraševali, a nihče ni smel k bolniku. Dr. Picentini je zapovedal mir, ko je odšel domov in obljubil, da se vrne predpoldnem. Le patra Francesca je pustila Felicita k Angelu, ker ga je spoštovala in je vedela, da je navajen trpečih bolnih. Kapucin je sedel k Angelovemu vzglavju in podal prijatelju roko.
»Le miren bodi, Angelo! Prenašaj krepko te boli! Morda so ti nalašč poslane iz neba, da jih spoznaš. Saj kmalu minejo in potem boš zdrav kot prej in nam spet ustvariš kaj velikega.«
»Lepo je, Francesco, da si prišel, lepo je, da me tolažiš. S teboj lahko odkrito govorim. Glej, ne vem, ali umrem zdaj, ali še živim nekaj let, ne vem, ali me pričakuje račun, ali ne. In vendar čutim čuden nemir. Feliciti ne maram pripovedovati o njem, tudi ti ji ne reci o tem besedice!«
»Tvoja želja mi je sveta.«
»Oh, Francesco, vse sem si tako lepo naslikal, vso bodočnost in celo življenje. Jasno mi je sijalo solnce in zadovoljen sem grabil po njegovih žarkih. Pa se je skrilo solnce in v moji duši je praznota, žalost.«
»Angelo, zdaj ko trpiš, misli na sliko Kristovega trpljenja. Ko ozdraviš, boš slikal iz srca. Ali naj rečem gospe Feliciti, naj ti bere iz sv. pisma o Kristovem trpljenju, da si ga boš predstavljal bolj živo?«
»Le naj mi bere! Saj bo to tudi njej v veselje.«
Kapucin je vstal in se poslovil.
»Pridi me še obiskat, prijatelj! Rad te imam in vem, da je sleherna tvoja stopinja zame polna nesebičnosti.«
»Pridem,« je rekel pater, mu podal roko in odšel.
Od tedaj mu je Felicita čitala o Kristovem trpljenju na vrtu Getzemani, kjer je potil krvave kaplje, o sodbi pred Ano in Kajfežem, pred Herodom in Pilatom, o bičanju in kronanju z ostrim trnjem, o obsodbi v smrt, brala je, kako so Kristu naložili težak križ na rame, kako je padal pod njim, kako so ga na Golgati pribili nanj in kako je umiral v groznih bolečinah. Poslušal je in veliko mislil in polagoma se mu je vračal v dušo paradiž mladih dni. V sanjah so se mu prikazovali angelci-krilatci in svetniki v domači cerkvi tam gori v gorskem zakotju. Videl je zlato polje spomladi in zadovoljne kmete s srečo na obrazih, kako so šli počasi v božji hram. Ko je prebrala, jo je prosil, naj mu bere še enkrat. In brala mu je osem dni, ko se mu je vračalo zdravje, vedno znova.
»Beri mi še kaj, Felicita!«
Vzela je »Hojo za Kristusom« in brala o samozatajevanju, pokori, ljubezni in smrti. Ko je dokončala, se je zjokal in mislil na svojo preteklost. In videl je tam mnogo napuha, mnogo bridkosti, ki jih je napravljal svoji Feliciti. Sedel je v postelji, objel svojo ženo in jo ihte prosil odpuščanja.
»Odpusti mi, ljubica! Koliko skrbi sem ti delal, ko sem lazil s prijatelji po beznicah in sem bil povsod, le doma ne. Zadostiti ti hočem za to, Felicita. Jutri zjutraj naj mi prinese pater Francesco Boga Odrešenika!«
»Hvala ti za to veselje, Angelo! Vedela sem, da se ti vrne paradiž zlate mamice.«
Poljubila ga je na čelo in mu šepetala dolgo o svoji globoki, zvesti ljubezni.
Zjutraj je prišel pater Francesco z Bogom in izpovedal in obhajal svojega prijatelja. Prvi zlati solnčni žarki so se smehljali skozi okno na srečnega Angela. Dolgo je imel uprt obraz v strop in mislil, mislil na Krista na Golgati in na knezovo naročilo. Hotel je pričeti s slikanjem takoj, dovolj se je čutil krepkega, zdravega.
»Ali si mislil kaj na sliko v trpljenju?« je vprašal kapucin.
»Mislil sem, Francesco in zdaj jo imam jasno pred seboj. Samo moči naj mi da Bog, da izročim platnu največji trenotek v zgodovini človeštva. — Felicita, napravi mi posteljo v ateljeju! Dolgčas mi je po njem.«
»Zdaj ne smeš še slikati. Ozdraveti moraš prej popolnoma.«
»Trenotek zamujen, se ne povrne noben. Za umetnika velja to vedno.«
Vstal je in se oblekel. Niso se mu tresle roke in ni čutil več slabosti.
»Kaj počneš, Angelo!«
»Utrdi se še malo, prijatelj!«
»Dovolj sem močan, ne bojte se za me! Felicita, pojdi in stori, kakor sem ti ukazal. Spati hočem v ateljeju; nihče naj me ne moti tam, niti zdravnik! Če bom česa potreboval, bom zvonil. Razpnite platno, prinesite na mizo čopiče, paleto, barve!«
»Ne delaj še, Angelo, da spet ne zboliš.«
»Kristu moram tudi kaj žrtvovati, Felicita. Že dolgo mu nisem ničesar.«
Pater se je poslovil, Felicita je pa težkega srca ubogala svojega dragega Angela; ukazala je služkinji napraviti posteljo v ateljeju, razgrniti na stojalo platno, postaviti na mizo čopiče, paleto in barve.
Angelo je odšel v svoj atelje, kot bi šel v svetišče. Pozdravile so ga stare skice, kipi Apolona, Herkula, Medeje. Sedel je na posteljo in gledal skozi okno na morje. A njegovo oko ni videlo lepote italijanskega jutra, njegov duh je bil zamaknjen. Pred njim se je dvigala Golgata. Na njej so pribili na križ Krista. Med nebom in zemljo je visel v velikih bolečinah. In na njegovi levi in na njegovi desni je visel razbojnik. Vojaki so pa vzeli Kristova oblačila in suknjo, ki je bila brez šiva. In so rekli med seboj: »Nikar je ne režimo, ampak vadljajmo za njo.« In so vadljali.
Poleg Kristovega križa so stali njegova mati, Saloma, Marija Magdalena in Janez. Ko je videl Kristus Marijo in Janeza, je rekel svoji materi: »Žena, glej, tvoj sin!« In Janezu: »Glej, tvoja mati!«
Ljudje so se gnetli po Kalvariji, si šepetali in gledali križanega Krista. In pismarji in farizeji so se mu rogali: »Drugim je pomagal, sam sebi pa ne more. Glej ga, ki tempel božji podira in ga v treh dneh zopet zida.« In zasmehovali so ga tudi vojaki, on je pa pogledal proti nebu in prosil nebeškega Očeta: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« In levi razbojnik je škripal v bolečinah z zobmi in klel: »Ako si Kristus, stopi s križa dol in pomagaj sebi in nama!« Desni ga je pa svaril: »Ali se ne bojiš Boga, prijatelj? Midva po pravici trpiva, ta pa ni storil nič hudega.« Obrnil se je h Kristu in mu rekel: »Gospod, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo.« In Kristus mu je rekel: »Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju.«
Bilo je okoli šeste ure. In stemnilo se je po vsej zemlji do devete ure. — In Kristus je jasno videl pred seboj vso preteklost in prihodnost, grehe vsega človeštva je čutil na svojem telesu. In ob deveti uri je zavpil z mogočnim glasom: »Eli, eli, lama sabaktani!« In zažejalo ga je, da je slabotno vskliknil: »Žejen sem!« Vojak je napojil gobo z jesihom in jo nataknil na trs in mu dal piti. Ko je Kristus pokusil, je rekel: »Dopolnjeno je! Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo.« In je nagnil glavo in umrl. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal, skale so pokale, grobovi so se odpirali, mrtvi so vstajali. Stotnik, ki je stal ob križu, je dejal: »Resnično, ta človek je bil Sin božji!«
»Dopolnjeno je! ta veliki trenotek hočem naslikati, velikega Krista hočem naslikati, ki sicer visi mrtev na križu, a mu odseva z obličja božanstvena velikost, ki je vzdramila mrtve iz grobov, ki je zapovedovala vetrovom, ko je v mukah in ranah rešila človeštvo in raztrgala dolžno pismo.«
Prijel je za čopič in ustvarjal z velikim zanosom. Ni se brigal za slabosti, ki so ga obhajale, za pot, ki mu je lil po čelu, za kašelj, ki ga je nadlegoval. In ko je zvečer poklical Felicito in ga je skrbno gledala in vpraševala, ji ni tožil v ničemer, le povečerjal je in legel. A spal ni, mislil je, in če so se zaprle trudne vehe, je v sanjah nadaljeval svojo sliko.
Štirinajst dni je slikal in se trudil. Oči in lica so postala udrta, koža je visela ohlapna na telesu. Sleherni večer je zagrnil nedogotovljenega Krista in če ga je Felicita prosila, naj ji ga pokaže, ji je odvrnil: »Počakaj, ljubica, da izmojstrim delo.«
»Angelo, slab si in kašljaš. Ne slikaj dalje!«
»Moram, Felicita. Treba je žrtve. Če zamudim ta trenotek, se ne vrne morda nikdar več.«
Zadnji dan je slikal tudi pri luninem svitu. Velik zanos je prišel v dušo, njegove zenice so se nategnile, zbral je poslednje telesne sile, da je dokončal.
»Dopolnjeno je!« je vzkliknil od veselja, pokleknil pred sliko in molil in gledal Boga-Odrešenika sredi med razbojnikoma, Marijo, Marijo Magdaleno, Salomo in Janeza, poleg križa, vojake in Farizeje s sovražnimi, od škodoželjnosti se smejočimi obrazi. Čez vso sliko je bila razlita velika senca, le Kristus se je svetil v svojem veličanstvu kljub temu, da je otemnelo solnce.
»Hvala ti, Kristus, da si mi dal doživeti ta trenotek!«
In čudil se je ubranosti barv in kontrastom, izraženim v obrazih, čudil se je svojemu Kristu, ki ga je ustvaril v trpljenju. Med duševnim veseljem je utrujen zaspal, s hrbtom naslonjen ob mizo, z radostnim, rajskim nasmehom na obrazu.