Kritika
Dušan
Viri: Slovensko pesništvo upora 1941–1945. 1: Partizanske. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Marije Stanonik in Irene Novak-Popov. Ljubljana: Mladinska knjiga/Partizanska knjiga, 1987. 220–223.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tale pesem naj pove vam,
kaj se tukaj vse godi,
kar prišli smo na Pribišje
in ga okupirali.

Naj opišem to vasico,
ki ima le sedem hiš,
pa čeprav tako je majhna,
pijačo pa povsod dobiš.

Vnoi sem smo primahali,
zmatrani in zbiti vsi,
se v skednje naselili.
kjer smo sladko spančkali.

Ko smo zjutraj se zbudili,
prazni so želodci bli
in vsi smo spraševali,
kje se komora drži.

Komora pa praV počasi
je za nami romala,
njej na čelu vrli Stane,
ki je bil za kuharja.

Kuhinjo smo naredili
V stari majhni hišici,
spodaj pa so magacini,
k intendant za nje skrbi.

A storili smo napako,
ko smo kuhno delali,
kmalu bi zgorela bajta,
kije sicer škoda ni.

Vžgale so se namreč deske,
ki za strop v kleti so,
a dežumi bil je vesten
in je koj opazil to.

Alarmiral je gasilce,
to je jako važen stan,
njim na čelu komandanta,
kje gasil kot svet Florjan.

Škoda ni bila velika,
luknja v kuhinji je samo
ki še danes jasno priča,
da takrat zares je šlo.

Kuharja pa ni blo zraven,
on je v drugi hiši bil
tam je mlado dekle plavšal
in moralo slastno pil.

Stane pije rad, tud morfji,
z njim zastrupil si je kri,
in če ga preveč popije
težko na nogah stoji.

Za pomoč v naši kuhni
Stanetu je Ančka bla.
toda, ker bila je zmožna.
je na boljše mesto šla.

Stane tud ni več za kuha.
ampak so ga v četo dal.
ker smo vedno godrnjali.
da nam skuhal je premal.

Za Miklavža je napravil
žličnikov za dvejst ljudi,
nas pa petdeset bilo je,
jasno, da smo lačni bli.

Zdaj imamo kuha novga,
da se ne bi kregali,
pa začel so intendanti
prav prekleto šparati.

Oni pravjo, da je dosti
dvoje dek masti na dan,
mi pa pravmo, brez mašČobe
težko shaja partizan.

Če dobiš menažo tako,
ki v njej zabele ni,
boš prekleto težko stražil,
ko te zebe do kosti.

Smo prosili intendanta,
da naj kruh nam preskrbi,
jasno, da je prec obljubil,
sam da peka se dobi.

Od tega bo de en mesec,
peka pa de danes ni,
de b'ga mi takrat namigal,
gvišno zdaj že pekel bi.

Če pa bo spet kakšna hajka,
takrat bomo lačni vsi,
intendante pa nakrišpal,
k'so za Švabe šparali.

Da bi varni bli pred Švabi,
ven patrole hodijo,
in če dobro stvar opravjo,
se veseli vračajo.

Mato, Marjan, bistre glave,
v patroli sta bila,
vsi prav dobro jih poznate,
to sta pevca semiška.

Zdaj dobili smo v četo
komisarja bistrega,
on ima visoke šole,
pisat pa še zdaj ne zna!

Kadar pride dvig zastave,
kar spoštujemo mi vsi,
Bojan okrog sebe gleda
in neumno se reži.

V četi mamo komisarko,
ki za nas kot mat skrbi,
toda v preveliki vnemi
večkrat kaj ji spodleti.

Komandant je blaga duša,
on je dober za nas vse,
če pa kakšna je nevarnost,
tudi on v patrolo gre.

Za nazadnje naj želim vam
vsem skup božič prav vesel,
in če stem ste zadovoljni,
bom še kerkrat kaj zapel.

Tale pesem je glih taka,
kot je na Pribišju bla,
vsakemu od vas je znana,
pravi se ji kritika.

Taka pesem je potrebna,
da se vidi, kaj ni prav,
in na kterga bo letela,
se bo bolj nerad smejal.

Naj povem vam, da iz čete
nekaj smo tovaršev dal,
to bili so zabušantje,
ki so vedno godrnjal.

Smo Pribišje zapustili
in ponoči vzel slovo,
da se v temi ne bi vidlo,
de b' za ljubco jokal kdo.

Joškov moral dat je vole,
sam bi najraj zraven šel,
če smo rekli pa za drva,
nikdar časa ni imel.

In tako nas noč je vzela,
mesec je na nebu sjal,
ko z volovsko smo vprego
čez zaseke kobacal.

Tacga kraja, kot je tukai,
daleč na tem svetu ni,
če se vležeš preko ceste,
sežeš kar v tri vasi!

V eni vasi je gostilna,
v drugi mamo hišo mi,
v tretjo hodmo se umivat,
ko se dobro dan nardi.

V gostilni se nahaja
vsako uro dost ljudi,
tamkaj mlada so dekleta,
mi pa ledik smo se vsi!

V gostilni na kvartirju
naši so kurirji bli,
tam so sladko vince pili
in dekleta plavšali.

Komisar se je zagledal
v luštno črno deklico
in vsak večer posvetil
uro ji politično.

Jugota si poznate,
on resnično je junak,
ženske pa vse sovraži,
pravi, da je vsaka vrag.

Jugo ljubi šnops in vino,
tako stvar ima najraj,
ko se ga že mal nasrka,
misli sam na didrdaj.

Komandirja tud poznate,
ki ie pri kuririh bil
ko se šel je v Semič ženit,
z glavo je po strehi ril.

Kdor ponoči se gre ženit,
si zapomni, komandir,
mora videt kakor ptica
ki ji pravmo netopir.

So kurirje preselili,
kier so šuštarji bili,
da stem niso zadovoljni,
s štrajkom so pokazali.

Takim, ki so delal čevlje,
prej smo rekli šuštarji,
a pravilno se jim pravi
obuvalni tehniki.

Janez, obuvalni tehnik,
tudi nas je zapustil,
ker če štopelc je pohodil,
kakor mavra plan je bil.

So pa tudi take žolne,
kot na primer je Zupan,
če bi v vinu se utopil,
pa še ne bi bil pijan.

Spet napako smo napravi,
ko smo kuhno postavljal,
če bi ne imel Zupana,
celo vas bi lohk zažgal.

Zjutraj, ko je bla še tema
kuharji so zakuril,
da nad glavo majo krmo,
pa so čisto pozabil.

A Zupan je bil dežuri,
in požar opazil je,
brž je uzbuno napravil
za vse fajerlešarje.

Komandant je spet dokazal,
da je pri gasilcih bil
in tako kot na Pribišju
tudi tukaj je gasil.

Zdaj je kuhna v takem kraju,
da požara bat se ni,
in preljubi vi vaščani
spite lahko brez skrbi.

Bela Krajna je poznana
kot zelo priljubljen kraj,
naša vojska pa ji pravi,
da je partizanski rai.

Tukai raste vinska trta
vina več je kot vode
in v vsaki hiš imajo
dosti božje kapljice.

A da tega ne pozabim,
tu so take deklice,
če za ženske maš kaj smisla,
če zaljubit moraš se.

A ljubezen je nevarna,
kdor je probal, ta že ve
kadar ona se vname,
tud gasilc ne ugasne je.

Marjan je že ena žrtev,
k' se zaljubil je tako,
de se treba bo seliti,
težko mu bo vzet slovo.

Tud za sebe bom povedal,
da imam širok srce,
ampak kaj bi vam govoril,
ko nobena noče me.

Tončka tolk ljubezen matra,
da doma ne more spat,
kadar se mu nudi prilka,
gre k ljubci vasovat.

V posteljco se k njej uleže,
k sebi nežno stisne jo,
noč naenkrat je pri kraju,
zjutraj pa je vstat težko.

Takih ptičkov tu je mnogo,
a previdni so zelo,
da jih ne bi opazilo
kakšno kritično oko.

Bricota bi kmal pozabil,
on je tud ta velk Don Juan,
se ponoč okol potepa,
a čez dan je ves bolan.

Bricota zelo užališ,
če tako pokličeš ga,
pravi, da so čist pravilno
ga krstil za Nikota.

Kot že preje sem omenil,
nežni spol najraj ima
in ko deklico zagleda
trepeta kot treslica.

Toda kar sem bil po svetu,
se je marskej spremenll,
hotu sem se jet razirat,
pa smo bricota zgubil.

Zdaj so torbce naredili
za politične ljudi,
če jim kaj ne gre v glavo,
spravijo si v torbice.

Naj se spomnim še Albina,
to najboljši je stražar,
nanjga se lahko zaneseš,
ker zaspal še ni nikdar.

Stem končana je ta pesem
in zamert mi treba ni,
če sem kerga si sposodil
v tej nesrečni kritiki.