Krivec

Krivec.
Roman.

Josip Kostanjevec
Izdano: Maribor, 1921
Viri: dLib [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. DELUredi

I.Uredi

Neža je odpahnila duri in stopila na prag. Bilo je v februariju in ob pol šestih zjutraj. Cesta je bila svetla, zadnji krajec zaspanega meseca je tonil za gozdni rob v napeti rebri nad vaškimi hišami. Iz nekaterih dimnikov se je že kadilo, tu in tam je bilo že okno razsvetljeno, tu in tam so zaškripala vrata in so se začuli še zaspani zehajoči glasovi.

Mrzlo je bilo, pod nogami nekaterih mimohitečih vojakov je škripalo. Samo starejši ljudje so bili, skoro že sključeni in vsi izmozgani. Mudilo se jim je po ono umazanorjavo čorbo, ki so jo dobivali na koncu vasi za zajutrek preden so odhajali navsezgodaj na delo. Ob začetku vasi, v rebri navzgor in navzdol, so namreč kopali strelne jarke in gradili žične ovire. Nihče izmed njih ni govoril,vsak je bil utopljen v svoje nevesele misli, se je stiskal v zavihani ovratnik preperelega cesarskega plašča, ki si ga je bil moral priboriti z velikim trudom in naporom.

Neža je stopila na cesto in zavila okoli ogla do hlevov, kjer je spal domači hlapec. Potrkala je na duri s pestjo ter poklicala.

»Kvišku, Janez, takoj bo treba napreči!« 

»Kam pa tako zgodaj?« se je oglasil Janez nejevoljno. »Snoči bi bili povedali!« 

»Ne jezi se in odpri ... Tudi za jezo je še prezgodaj.« 

Janez je zaprhal, skočil z ležišča ter mrmraje odprl.

»No, kaj je dekle? ... Kam se ti tako hudo mudi? ... Kako da tako lahko vstajaš? ... Bičajo te stari grehi, kaj? Hm ... ghm ...« 

»Molči, Janez, in premisli, kaj govoriš. Saj si drugače dober fant, prav res ... dober ...« 

Janez se je obrnil proti njej in jo svetlo pogledal.

»Ne obrekuj me, dekle. Kaj se to pravi, dober? Kdo je dandanes še dober?« 

»Hm, nekaj je resnice v tvojem vprašanju.« 

»In še velike in žalostne resnice. Toda sedaj je čas, da poveš, kam bo treba.« 

»Saj res, kmalu bi bila pozabila. Vidiš, v trg bo treba po zdravnika. Gospodinja je ponoči nenadoma zbolela, hudo. Kaj jaz vem. Stari je naročil, da naprezi takoj, da se vrneš še predpoldne. In doktorja Končnika pripelji, onega mladega, ne pa onega starega kihavca Močnika.« 

»Same kaprice, več je vreden stari kot deset mladih. Pa meni nič mari ... Ah, Neža, pri tej priči sem se nečesa domislil. Glej, srce, rokavice imam vse raztrgane, treba mi je novih. In danes bi bila le pa prilika, da jih kupim... Toda, Nežica, denarjev nimam, nimam jih, pa je ...« 

»Kam pa vse spraviš?«

»Čudno vprašanje ... denarja nimam, pa je ... Nežica ... daj, posodi mi trideset kron ... vrnem ti jih gotovo, tako gotovo kakor se pišem Janez Hrust.« 

Prijel jo je za podbradek in ji pogledal v oči, da se je razveselil nje starikavi obraz.

»Ni ti treba toliko prositi, Janez, saj nisem Bog,« je dejala vsa mehka. »Prinesem ti, ko boš zajutrkoval. Pa še meni prineseš nekaj. Glej, nedeljska ruta je že nekoliko ponošena, rada bi imela drugo. Ali mi jo prineseš? Dam ti stotak, dovolj bo za tvojo in za mojo reč. Ali ne?« 

Janez se je namuznil in dejal:

»Vse, kar hočeš, duša ... Prav za prav si ti še najbolj fajn punca, kar jih poznam. Tvoja leta, se mi dozdeva, te še nič preveč ne kazé.« 

»Pa bolj svetla naj bo ruta, Janez, mrtvaške ne maram,« je dejala Neža odhajaje.

Ko je izginila, se je Janez zamislil.


»Zbolela je torej, gospodinja ... Hm, bog ve, to bi bilo čudno pri hiši ... če bi se ona odpravila iz nje ... Prav čudno ...« 

Zvezde so že ugašale, ko je sedel Janez na koleselj. Prižgal si je viržinko, ki mu jo je stisnila Neža pred odhodom v stranski žep kosmatega jopiča. Mrzli jutranji zrak je opalil njegova mlada lica, da so žarela kakor mak in njegove oči so bliskale izpod košatih obrvi tako hudomušno, da se je docela razigralo srce Nežino, ki je opazovala njegov odhod skozi kuhinjsko okno. Janez pa je švrknil po kobili in se zravnal na svojem sedežu. Koleselj je švignil mimo zadnjih vaških koč, oblajalo ga je par ščenet ter izginil v nastopajoče jutro.

II.Uredi

Gori v Krivčevi spalnici je bilo tačas vse narobe. Krivčevka je že nekoliko dni tožila, da ji ni nič prav, je posedala za ognjiščem, upirala izsesane rumenkaste roke v kolena ter ždela. Njene vodene oči so se včasi dvignile in zazrle skozi okno na nasprotne hribe, kjer so vprav gradili vojaki novo cesto. Črne postave so se sklanjale in dvigale tam gori, gnetle se med vozovi, semtertja se je nenadoma med njimi pojavil jezdec, v solncu so zableščali stremeni njegovega konja. Pa to solnce ni bilo več takšno kot nekdaj, še pred letom dni je sijalo drugače. Če pojde tako dalje, bodo obledeli njegovi žarki in otemneli, večna smrt poleže po življenju teh holmov in gričev, dolin in gora, izza mladih dni tako tesno prirastli h njenemu srcu. Češče kakor kadarkoli prej, je v teh zadnjih dneh mislila na smrt. Zdelo se ji je, da prihaja tiho kakor tat, da se plazi in potika okoli hiše, samo da še ne ve, kod bi prišla noter, samo da še išče prilike, kako bi vstopila neopažena. Podnevi? Ponoči? Misel na njo ji ni bila strašna, želela si je počitka in oddiha, zakaj njeno življenje je bila dolga vrsta truda in trpljenja polnih let.

V rosni mladosti, stara komaj sedemnajst let, je prišla k Krivčevim na Plano. Nje oče je bil mali uradnik v bližnjem trgu. S svojo skromno plačo je štedil in stradal ter je tudi toliko prištedil in pristradal, da je dal svojo edino hčerko v mestne šole. Učiteljica naj bi bila. Ko je bila v drugem letniku na učiteljišču, ji je umrl oče za jetiko, potem ko se je bil dovolj nastradal in se ni moglo ubogo telesce več upirati udarcem, ki so leteli nanj od vseh strani. Ne samo tujci so nalijali pelina v kupo njegovega življenja, prizanesla mu ni niti lastna žena. Bohotna kmečka hči, polna prekipevajočega življenja, pravo nasprotje njegove drobnosti in revščine, kaj naj bi počela samo z njim? Mimo njenih oken jih je hodilo mnogo, ki niso bili slepi za prožnost mladega telesa, za blisk nje vlažnih, z vsakim dnem smelejših pogledov, vabečih in izzivajočih. Med njimi je bil tudi sin nekega trškega trgovca, nadebudno, komaj šestnajstletno fante, domišljava in nad vse predrzna prikazen. Ta ni štedil ne s pogledi ne z rokami, če je prišla v prodajalno kaj nakupovat in ji vselej še kako malenkost navrgel, če je bila slučajno sama navzoča. In tako sta se zvadila. Nekega zimskega popoldne je ona zakurila peč v svoji spalnici že jako zgodaj. Skrbno kakor že dolgo ne, je pospravila sobo in premenila čiste, po svežem vzduhu dehteče rjuhe. Pristopila je nato k zrcalu, poravnala si lase in se nasmehnila svojemu razpasenemu obrazu. Kmalu nato so se oglasile v veži oprezne stopinje, nekdo je na lahko potrkal in vrata so se odprla in zaprla komaj slišno, skoro brezšumno. V peči je gorelo, toplota se je razlivala po nizki sobi, narahlo se je spustil navzdol zastor obeh na cesto zročih pritličnih oken ...

Tačas pa je sedel nje mož na svojem navadnem prostoru v uradu, sključen, z rdečimi pegami na uvelih licih. Med trdimi, odrevenelimi prsti je držal pero in popisaval z njim počasi stran za stranjo. In zraven je mislil na svojo ženo in na svojega otroka, ves mehek in vdan.

Odložil je za nekoliko časa pero. Pozabil je za hipec na svojo trhlost in ničevost ter se zasanjal. Saj takšni ljudje sanjajo češče in lepše od drugih. Celo na nasmeh so se zaokrožile njegove posinjele ustnice in začutil se je zdrav in močan kakor že dolgo ne.

Zdrav in močan ... ha!


»Pa bi si privoščili včasi čašo vina, Rode,« ga je zdramil njegov predstojnik, sodni svetnik Lazar. »Kako morete živeti samo od zraka?« 

Rode ga je pogledal in prisluhnil kakor bi hotel slišati še nekaj drugega. Njegove oči so govorile: lahko tebi, dedec debeli, ki imaš poleg drugega še lastno hišo in ti je žena prinesla četrt milijona v zakon. Povej mi rajši, kje naj vzamem, da ne bo treba krasti in da si ga privoščim čašo, ne vsak dan, ampak samo enkrat na teden, takole ob nedeljah in morda ob praznikih. Svetnik ni razumel njegovega pogleda in ni slišal njegovega nemega vprašanja. Zato je dejal, mimo njega gredoč:

»Res, res, Rode. Sicer pripišite samo svoji nesrečni varčnosti, ki je že skoro skopost, če se bo treba prehitro odpraviti.« 

Ni povedal, kam se bo treba odpraviti, a Rode je razumel in zapeklo ga je v srcu. Čemu ga je zdramil iz lepih sanj, kaj mu je storil? Že nekaj časa se mu je dozdevalo, da svetnik težko posluša njegovo suho kašljanje, da se za vsako malenkost brez potrebe zadira v njega. Ali ni morda res? Česa se boji?

Prijeti je hotel zopet pero in ga potisniti med prste. Stisnil je ustnice trdo skupaj, toda v tistem hipu je začutil, da mu leze nekaj gorkega iz prsi proti grlu. Prijel se je oberoč za prsi, zahropel, in val krvi je bruhnil na mizo.

Prihiteli so tovariši in ga dvignili. V vozu so ga peljali domov, spremljal ga je najboljši njegov prijatelj in tovariš Dovič.

Voz se je ustavil pred Rodetovim stanovanjem. Voznik in Dovič sta dvignila bolnika in ga nesla v vežo. Dvakrat sta morala potrkati, preden so se odprla vrata Rodetove spalnice. Na prag je stopila njegova žena, bleda, zbegana in vsa prepadla. S tresočo roko si je še popravljala zmršene goste lase. Ko je zagledala pred seboj jadnega moža, si je zakrila obraz z rokami ter obstala kakor kip.

Mimo nje so nesli bolnika v posteljo. Dovič se je ozrl po sobi. Eno okno je bilo odprto, na njem se je poznala prašna sled velike stopinje. Desna postelja je bila povaljana, samo za silo in v veliki naglici je bila videti pospravljena. Na mizi pa je ležala težka srebrna doza, kakršne pri Rodetu še nikdar ni videl, a se mu je vendar zdela znana. Pod nizkim stropom se je še valjal dim popušenih cigaret. Instinktivno je zaslutil vso veliko nesrečo prijateljevo in molče je zaprl okno.

Tedaj pa je opazil, kako se tudi bolnik začudeno ozira okoli sebe. Kakor bi hotel vprašati: Ali je to moja soba? Je li to moje svetišče? Kaj se je zgodilo?

Hipoma se je razlezla velika bridkost po Rodetovem mučeniškem obrazu. Debela solza je zdrknila po suhem licu, za njo druga in tretja. Dovič je uganil, da je bolnik jasno spoznal vso sramoto, ki je navalila nanj. Molče je pristopil k postelji ter z mehko roko pogladil njegove lase ...

Proti večeru šele je prišel zdravnik. Upanja ni dal nobenega. Osem dni po teh dogodkih je Rode narahlo ugasnil prav medtem, ko je bila žena od doma. Nihče ga ni videl, kako radovoljno, kako vdano je naslonil svojo trudno glavo k večnemu počitku. Njegove oči so bile odprte in so zrle vun skozi okno, nekam v daljavo, brezkončno in brez kažipotov ...

Dovič je po Rodetovi smrti poizkusil vse, da bi omogočil njegovi hčerki nadaljevanje in dokončanje študij. Zbiral je v nje prid prispevke pri tržanih in okoličanih. Kjerkoli je količkaj mislil, da pojde, se je oglasil. Nekaj je res dobil, toda tam, kjer se je nadejal najobilnejše žetve, je navadno najnesramneje pogorel. Brez mrmranja in očitanja so dajali samo tisti, ki so sami okusili bedo, ki so sami jedli svoj kruh s solzami. Dajali so kolikor so mogli in dokler so mogli, a nazadnje so opešali in odpovedali. Mati sama se za hčerko ni posebno brigala, preveč skrbi je imela z lastno osebo.Mala pokojnina ni izdaleka zadoščala nje potrebam, s poštenim delom pa si ni znala zvišati svojih dohodkov. Ostala je ves čas na onem polzkem potu, ki je krenila nanj še zaživa svojega moža. Toda na tem potu je pobirala samo drobtine za svojimi mlajšimi in vsledtega srečnejšimi vrstnicami. Pavla je morala popustiti svoje študije in po posredovanju Dovičevem jo je vzel stari Krivec iz Plane v svojo prodajalno. Leto potem je umrla tudi nje mati, utonila je bila v pijanosti v potoku za trgom.

* * *

Pavla je podedovala vse dobre lastnosti po svojem pokojnem očetu. Bila je pridna in vestna do skrajnosti in stari Krivec, ki ni izlepa komu zaupal, se je kmalu začel globočje zanimati zanjo. Bil je star lisjak, njegovemu bistremu očesu je malokaj ušlo. Dvakrat, trikrat je pomežiknil, napravil skrajno neumen obraz, in že je vedel, pri čem da je. Že čez mesec dni odkar je bila Pavla v njegovi hiši, je bil prepričan, da je dobil z njo nenadomestljivo moč. In to moč je sklenil prikleniti na svoje gospodarstvo, obdržati in izkoristiti jo svojim namenom.

Krivec je imel že odraslega sina. Stari ga je hotel dati študirat, a ko je videl, da je le z veliko težavo dovršil vaško enorazrednico, se je premislil. Peklo ga je sicer, ko je videl, kako dobro napreduje sin njegovega soseda kajžarja, kjer včasi niti za sol nimajo, a kot praktičen človek se je kmalu potolažil in vtaknil svojega Luko najprej med domače pastirje. Ta čas je bil star komaj štirinajst let. Tu se je Luki prav dobro godilo. Kmalu ni znal nihče tako pokati z bičem kakor Luka, nihče tako rjuti, da se je slišalo z gore v goro. Svoje prve talente o skrbnem gospodarstvu je začel že tistikrat uspešno porabljati. Kadar je bilo treba peči krompir ali repo, ni uhajal nikdar na očetovo njivo, vselej se je splazil na sosedovo in tamkaj nabral kolikor in še več, nego je bilo potreba. Ko je slučaj nanesel, da je na sosedovem travniku začela pasti pastirica namesto pastirja, ki ga je gospodar spodil zaradi Lukove tatvine, je postal hipoma zamišljen. Ne morda, da bi ga pekla vest zaradi tovariševe nesreče, pač pa, ker je bil slišal nekaj čudnega od očetovih hlapcev, ko so se pogovarjali o puncah. Zamislil se je in se sklenil prepričati, če je res. In prinesel je svoji tovarišici prvi kolač, ki ga je dobil od matere. Tako se je začelo njuno prijateljstvo. Ko je Tinica skakala in plesala okoli njega, je on polegal in se trdno hulil v travo. Silno mu je bilo všeč, ko je videl, kako se odmikajo in plahutajo revna krilca od okroglih rjavih bedric, kako se svetlikajo drobna kolenca. V nekoliko dneh se je prepričal, da so hlapci govorili resnico. In od tistikrat sta polegala čestokrat skupaj, tesno drug ob drugem in se gledala in se čudila.

S šestnajstim letom je prišel Luka med očetove hlapce. Dan za dnevom je moral v gozd in iz gozda, samo ob nedeljah in praznikih je bil prost. Noči od sobote na nedelje in na praznike pa so bile njegove. In povrhu seveda tudi nedelje same in prazniki do pozne noči. Da ni imel Krivec nad takšnimi ekskurzijami svojega sina posebnega veselja, je umevno. Posvaril in pokregal ga je včasi čisto po očetovsko in dobrohotno, včasi pa je rentačil, da so se okna tresla. Tako je hodil mladi nadebudnež po svojih potih brezbrižno in nemoteno dalje, češ, kaj vas briga, če ves teden garam za vas, imam čez nedeljo pravico, da delam zase in kakor je meni prav. In tako se je zgodilo, da je neka gorjanka prinesla staremu Krivcu nekaj kričečega in v plenice zavitega prav tisti dan, ko je bil njegov sin Luka star osemnajst let.

Stari Krivec se je čudovito hitro pobotal zaradi pamža, očividno je imel v takšnih rečeh že precej prakse za seboj. Gorjanka se je dala kmalu potolažiti, zavezala je denar v žepni robec ter smejaje se odnesla mladega Krivčka. Spotoma se je zglasila v vaški krčmi in ko se je dodobra napila in tudi s klobaso podstavila, je razgalila obilne prsi in jih potisnila v usteca kričečemu črvičku. Hkratu je začela silno gobezdati in je zatrjevala dobrodušnemu krčmarju, da bi se za takšno ceno, kakršno je dobila pri Krivcu, tudi drugič ne obotavljala pretrpeti toliko bolečin, kolikor jih je naprtil njeni, neizkušenosti mladi Krivec.Mali pamžek pa je bil čez mesec dni toliko previden, da se je umaknil svojim nepoklicanim roditeljem enkrat za vselej. Niti petelin ni zapel za njim.— Krivčev Luka je odslej rastel in se razvijal na dolgo in široko kakor kopriva za zidom. Staremu je dobrodošla sinova pridnost in sirovost, ki je z njo znal obkladati renitentne in zanikarne hlapce, zato so sčasoma popolnoma izostali njegovi opomini. Krivčevka pa, ki ni imela nikoli posebne besede pri hiši, je bila vesela, če je sin ob nedeljah sem ter tja zašel v cerkev in se postavil tako, da ga je lahko videl župnik izpred oltarja. Zakaj to je bilo zelo važno in njih hiši v blagoslov. Pri tem je pa Lukec skoro docela pozabil čitati in zadnje čase se ga je držalo komaj toliko nekdanje učenosti, da je znal jedva podpisati svoje ime in daleč po okolici sloviti priimek Krivčev.

Popolnega dušnega poloma ga je rešila vojaščina. Sicer se tudi tukaj ni povzpel nad navadnega prostaka, a vendar ga je bilo sram, da bi moral naprositi tovariša, naj mu piše domov po denar. Zato je semtertja kupil časopis in čital v njem ter se na skrivaj vadil v pisanju. Poleg tega pa seveda ni zamudil nobene prave prilike za krokanje s tovariši šarži, kar mu je seveda donašalo obilo dobrot, ki jih niso poznali drugi. In tako je še dovolj srečno pretolkel svoja najnevarnejša leta ter se vrnil domov zdrav, rdečeličen in čokat. Mati mu je bila umrla med njegovo vojaščino ...

Tačas je prišla v Krivčevo hišo Rodetova Pavla. Krivec se je bil postaral in je začel misliti, da bi odložil skrbi svojega težkega gospodarstva na mlade rame. Ne vseh, svojo neodvisnost je treba vsekakor ohraniti, a mlademu je tudi že zadnji čas, da preneha s svojim divjanjem in se umiri. Če se je količkaj vrgel po njem, bo znal gospodariti, zlasti ko bode videl, da gospodari sebi. Saj je bil on sam v rani mladosti tudi skoro takšen, a je pozneje tako korenito preokrenil, da je podesetoril svoje premoženje in da so ga začeli upoštevati daleč naokoli. In sad ne pade daleč od drevesa: kakršen oče, takšen sin. Sicer je pa mladič pokazal že zadnje čase neko resnost, ki je vsega spoštovanja vredna. Dalo se je z njim že pametno govoriti, ker je zvečer redno ostajal doma in hodil pravočasno spat.

In stari Krivec je začel poleg drugega misliti tudi na to, kje bi se dobila hiši prava gospodinja, sinu dobra žena. Vse boljše hiše blizu in daleč je študiral, vse za možitev sposobne hčere je pretehtaval na vse strani, da bi sinu ob izročitvi premoženja hkratu tudil ahko v tem pogledu pametno svetoval. Ali skoro povsod je našel napako, za nobeno se ni mogel docela ogreti.

Tu se je naenkrat spomnil svoje prodajalke. Po kratkem razmišljanju si je dejal: dasi nima ničesar, ima več kot marsikatera druga. Bistra glava in pridne roke, to je vse, kar potrebuje hiša. In ni mislil več na druge, trdno je bilo sklenjeno, da zagospodinji pri Krivčevih Rodetova Pavla.

Nekoliko dni potem je razodel svojemu sinu, da mu prepusti polovico premoženja s prodajalno in naj gleda, da si dobi primerno gospodinjo. In če je že kaj razmišljal o tem, da se bo treba ženiti in kje. Seveda je razmišljal in še vedno razmišlja, je odgovoril sin, ali njegove misli ne morejo preko domače hiše, ne morejo preko prodajalne, zakaj tam se giblje tista, ki mora biti njegova. In starec se je zavzel, odkod toliko pameti pri sinu, tako naenkrat in nepičakovano, in se je silno razveselil.

Ko je stari Krivec razodel Pavli to najnovejšo novico, je tako osupnila, da ni vedela, kam bi pogledala, niti kaj bi odgovorila. Sama ni mislila nikdar na možitev. Kako li? Komaj odrastla kratkemu krilu, je prišla na Plano, v to raztreseno siromašno vas, kjer ni bilo razen župnika, učitelja in par orožnikov nobenega inteligentnega človeka, ki bi mogla z njim občevati. Toda župnik je bil župnik, učitelj oženjen in vsled velikih gmotnih skrbi čemeren in lajav, do orožnikov in njih inteligence pa ni nikdar imela posebnega zaupanja. Tako je samotarila napol obupana in brez vsakega zanimanja, ne da bi mislila naprej ne nazaj. Tja v en dan je živela brez pričakovanja in hrepenenja, brez vsake lepe misli, da bi ji kedaj zasijale lepše zvezde bodočnosti. Edino le v delu in trudu od zore do mraka in najčešče še pozno v noč je dobivala toliko utehe, da ni omagala. Nanj, ki naj bi imel biti tako nenadoma njen mož, je mislila najmanj. Poznala ga je samo na oči, videla je njegovo vnanjščino, njegovo močno, veliko in mišičasto postavo, njegovo zdravo rdeče lice in roke, ki bi lahko nosile in prestavljale gore. O njegovi notranjščini ni vedela ničesar. Poleg tega so se pa včasi vaščani in gorjanci pogovarjali o njem in njegovih mlajših letih silno čudne reči. Poslušati jih je morala nehote, ko so se zbirali v prodajalni ob nedeljah in praznikih pred mašo. In takšnega človeka naj bi vzela, naj bi se zvezala z njim za vse življenje?

Ko se je Pavla zdramila iz svoje osuplosti in misli, ki so ji kakor blisk prešinile razgrete možgane, si je od starega Krivca izprosila nekoliko dni pomisleka in odloga. Stari je majal z glavo, ni mogel razumeti, kako da takšna revica, ki nima ničesar na svetu, ne pograbi takoj oberoč za srečo, ki se ji ponuja ob tolikem izobilju v hiši, kakršna je njegova. A dovolil ji je vendar pomisleka teden dni ter nekoliko ozlovoljen odšel, da pove sinu. Ta je odgovoril enostavno: »Počakajmo torej,« ter odšel po svojih opravilih, ne da bi se bil ozrl ...

Tisto noč ni Pavla zatisnila oči. Vsa njena borna, na veselih dogodkih tako siromašna mladost, je šla v klavrnem sprevodu mimo nje. Čemu je prišla na svet? Tako mlada še, in že je okusila toliko gorja, da je veliko čudo, da ni utonila v njem kakor utone kamen, ki ga vržeš v morje. Po vsej skromni, komaj za silo opremljeni njeni sobici, se je valila megla, ki so jo videle samo njene oči in jo izkušale prodreti. V tej megli, s komaj brlečo lučico v koščeni mrtvaški desnici, je stopal mimo nje njen oče. Njegove prazne velike oči so se ozrle po njej tako žalostno, da jo je zazeblo na dno srca. Njegova usta so bila trdo stisnjena, besede ni bilo iz njih. In vendar je ona v tem hipu zahrepenela, da bi ta usta izpregovorila samo eno besedo, da bi zaslišala iz njih samo en odgovor. Kaj naj storim, oče? V tej stiski? Svetuj mi! A v tistem hipu je ugasnila lučka v bledi roki in iz koščenih ust ni bilo nobenega odgovora. Po sobi se je zgostila megla, na dvorišču je zalajal priklenjeni pes.

Na Pavlino čelo je stopil mrzel pot, dotaknila se je nje mrzlične roke tuja hladna roka. Pavla jo je ujela in prižela k sebi. Kdo si, ki sočustvuješ z mano? Gorje, tvoji prsti so brez mesa in krvi, tvoji prsti so mrtvaške kosti, ki mi hočejo izkljuvati vroče možgane. Mati! Ti? Beži, mati! ...

Solnce je že stalo precej visoko, ko se je zbudila iz nemirnega spanca, ki je šele pozno proti jutru razpršil nje grozne sanje, ki jih je sanjala z odprtimi očmi in napol nezavestna. Nihče je ni klical, skočila je naglo s postelje in le za silo oblečena je hitela v prodajalno. Tam je namesto nje stregel ljudem mladi Krivec. Nasmehnil se je, voščil dobro jutro in ni tisti dan odšel vse dopoldne iz prodajalne. Molče sta stregla ljudem drugi poleg drugega. Bilo je prvič, da sta bila toliko časa skupaj ...

Kakor nalašč in kakor bi ga bila poklicala, je prišel drugi dan na Plano nje varuh Dovič. Ko sta bila sama, mu je razodela, kar ji je težilo srce.

»Kar z obema rokama zagrabi,« se je razveselil. »Taka sreča se ne ujame vsak dan.« 

»Če je sreča denar,« je menila ona.

»Mlada si še in ne veš, kaj govoriš, če bi bil tvoj oče imel denar, bi bil še danes živ. Brez denarja ni nič, brez denarja sreča ni sreča, nesreča pa je brez njega naravnost poguba.«


»Toda o njem se govorijo razne čudne reči, ki jih jaz niti vseh ne morem razumeti. In govore se o njegovem očetu in očetovem očetu in o celi rodovini. Nič posebno niso ti ljudje v čisli, niti doma niti v okolici. Najhuje pa je to, da jim nedostaje vsake olike, zlasti mlademu. Bojim se.« 

»Ljudski glas je sicer glas božji, kakor pravijo drugi,« se je razvnel Dovič, »a jaz pravim, da je glas hudičev. To sem spoznal na svoji koži. Zato ne veruj ničesar. Vsak je pod kožo krvav. Sicer se pa da vsak človek brzdati in obvladati, samo prav moraš začeti in o pravem času. Čedna si, kakor boš znala gosti, tako bo plesal pred taboj. Bolj kakor je medved divji, bolj se da ukrotiti.« 

Bog ve iz kakega vzroka se je vedno bolj razgreval in pobijal njene pomisleke. Kakor bi bil najet in v to plačan. Čestokrat je zašel v protislovja, je sam sebi oporekal in se zmerjal, a iz vsega je bilo vendar videti, da mu je sreča njegove varovanke pri srcu. In ker je to spoznala in uvidela, se je dala kolikor toliko prepričati.

Stari Krivec je povabil Doviča v svojo jedilnico. Na mizi je stal že bokal vina in narezan bel kruh, a skoro nato je prišel na mizo ocvrt piščanec in rumena solata.

»To je zato, ker ste nam preskrbeli tako izborno in vestno prodajalko,« je razlagal Krivec. »Posezite!« 

»Kaj ne?« se je smejal Dovič. »Saj sem vedel, da se z njo ne zamerim. Oh, hči je svojega očeta.« 

In primaknil je krožnik bliže in začel obirati. Bil je mrtev za vse, kar je bilo okoli njega, medtem ko je žvečil in požiral. Ko je še pošteno zalil, se je obrnil proti Krivcu in govoril dalje. Kmalu sta začela med seboj šepetati, stari je sprožil, Dovič pritrjeval.

»Saj sem rekel, da naj Boga zahvali za to srečo. Kdo bi jo pa vzel v današnjih časih, tako revo? Oh, vidim, da ste človek, ko se zadovoljujete s tistimi par groši, ki sem jih izkupil zanjo iz prodanega bornega pohištva po njenih starših. Nekaj se bo dalo kupiti z njimi, svojo posteljo in omaro za obleko že prinese k hiši.« 

Pila sta sedaj oba in vso zadevo dodobra razgovorila. Za nekoliko časa je morala priti tudi Pavla v sobo, a med tem je odšel v prodajalno stari Krivec.

Kolikor bolj je Dovič pil, toliko prepričevalnejše je bilo njegovo govorjenje. Ko se je proti večeru poslovil, je bil prepričan, da je doprinesel veliko dobro delo, sebi v čast in svoji varovanki ter Krivčevi hiši v srečo in blagor. Krivec ga je dal z vozom potegniti naravnost do njegovega doma, kjer je še pozno v noč svoji ženi in otrokom prepeval himno o izveličanju, ki bo došlo njegovi varovanki, a posredno tudi njemu samemu.

Tisti večer in še nekoliko večerov potem je Pavla prejokala v velikem razmišljevanju in velikih dvomih. Osmi dan pa si je z vsem naporom svojih dušnih sil otrla solze in podala roko staremu Krivcu in Luki ter mesec dni potem stopila s poročnim vencem pred oltar. In Krivčeva hiša je dobila mlado in skrbno gospodinjo.

III.Uredi

Od tistega časa je preteklo dolgih pet in trideset let. Dolgih? Dolga so leta samo takrat, ko šteješ uro za uro, dan za dnem, teden za tednom, in dokler je še mladost zapisana na tvojem licu. Ko si se postaral in se ozreš nazaj, je bilo vse včeraj. Bridkost in veselje, oboje je odšlo preden si se zavedel, oboje se je izpremenilo v en sam kratek in tožen spomin. Včeraj si se zavedel, da živiš, danes umiraš in umreš.

Zadnje dni meseca februarija je torej Krivčevka začela tožiti, da ji ni nič prav, začela je posedati za ognjiščem in upirati izsesane rumenkaste roke ob kolena. V tem položaju je vselej zaždela, nje vodene oči so se včasi dvignile in zazrle skozi okno na nasprotne hribe, kamor so vprav gradili vojaki novo cesto. Črne postave so se sklanjale tam gori dan za dnem, gnetle se med naloženimi vozovi, semtertja se je nenadoma pojavil med njimi jezdec, v solncu so zableščali stremeni njegovega konja. Pa to solnce ni bilo več takšno kot nekdaj, še pred letom dni je sijalo vse drugače. Če pojde tako dalje, bodo obledeli njegovi žarki in otemneli, večna smrt poleže po življenju teh holmov in gričev, dolin in gora, izza mladih dni tako tesno priraslih k nje srcu ...

Tako je opazovala, tako mislila, ko je sedela za ognjiščem zadnje dni in ždela. In vedela je, da prihaja smrt, tiho kakor tat, da se plazi in potika okoli hiše in išče prilike, da bi vstopila neopažena. Podnevi? Ponoči? A ni je bilo strah, z nasmehom na ustnih jo je hotela pričakati.

Včeraj popoldne je bila čisto sama v kuhinji, mož je bil odšel po opravkih v trg, dekla je imela opraviti v pralnici s perilom. Zopet je sedela pri ognjišču kakor zadnje dni, zopet je zaždela in se zamislila.

Iz doline gori se je tačas privila megla in zastrla nasprotne griče. Više in više je lezla, pomešala se nazadnje med beli oblaček, ki je še pravkar plul v neznano daljavo po globokomodrem neizmernem nebesnem prostoru. Zastrla je vse, kar ji je bilo od nekdaj tako ljubo, na čemer je viselo celo njeno življenje. In zazdelo se ji je tačas, da je umrlo vse okoli nje, da se ne prebudi nikoli več in da mora s temi prijatelji umreti takoj tudi sama.


Kaj pa je imela na svetu? Že prve dni po poroki z Lukom se je med njiju pogreznil globok in nepremostljiv jarek. Vsak na eni strani sta ostala, hodila ob njegovem robu. Zgodilo se je v prvih časih še kedaj, da je njena noga poizkusila izsiliti prehod čezenj, a rob je bil krhek in izpodjeden, še stopinjo dalje, in prepad bi jo bil pogoltnil. Nazadnje je opustila vse takšne poizkuse, zakaj Luka ni nikdar dvignil roke proti njej, da bi ji pomogel, da bi jo potegnil k sebi. A Luka tega tudi ni mogel, ker ni razumel njenega srca. Luka je bil pol žival pol človek, na njem in na vsakem, ki je moral živeti v njegovi bližini, se je maščevala njega zanemarjena vzgoja.

Popolnoma neizkušena je stopila v zakon. Po telesu in duši še napol otrok. Predstavljala si je zakonsko življenje takšno, kakršno je poznala iz knjig, ki so ji v prejšnjih časih semtertja prišle v roko. Življenje, kakršnega pač še ni živel človek, rojen od žene, človek iz krvi in mesa. Takšno življenje, vzvišeno nad vse pozemsko, polno solnca in toplote, idealno svetlo, je bila zasanjala in takšno življenje je hotela živeti in izživeti. Strašno je bilo, ko se je zbudila iz teh sanj, ko je videla pred seboj razrušene, pohojene in opljuvane svetinje in bogove svojega ubogega srca.

Luka je bil sicer telesno lep človek, pravi tip kmečke lepote, a brez vsakega plemenitejšega čuvstva. Bil je poln prekipevajočega življenja, ki ga je nudil svoji ženi brez vsake tančice, popolnoma živalsko in nebrzdano. Vselej, ko se ji je približal, je trepetala pred njim, vsak njegov objem ji je povzročal stud in telesne slabosti. Tako ni bilo čudo, da jo je bila že prve mesece zakona sama kost in koža in da je tavala v tem suženjstvu vsa otopela in brezčutna. A nekaj je vendar bilo, kar jo je tolažilo, kar je ulivalo hladilnega olja na nje rane, in to je bilo: delo. Od ranega jutra do poznega večera je vsak dan prebila v prodajalni, stregla odjemalcem sama, vodila knjige sama in dajala možu dnevne, tedenske in mesečne ter letne obračune sama. Poleg tega je morala biti tudi v kuhinji ter nadzorovati deklo in kuhati celo za hlapce in delavce, ki jih je bilo v prejšnjih časih vse polno pri hiši. Mož sam pa se je brigal le za zunanje kupčije. Skoro vsak dan je bil z doma, včasih celo po ves teden in še več. Bil je priden, zvit in vstrajen, da se mu je skoro vsako podjetje posrečilo. Tako je njegovo premoženje rastlo od dne do dne in po nekoliko letih je bil Krivčev Luka pri vsej svoji neizobraženosti najpremožnejši daleč naokoli. Ko je njegov koleselj drdral po trgu, je sedel Luka na njem veličastno razblinjen in s svojimi svetlimi očmi švigajoč na vse strani. In najimenitnejši tržani, veliki gospodje, so se mu odkrivali in ga tovariško pozdravljali. Ta ljubeznivost trške gospode je včasi Luko tako razmahadravila, da je za tisti večer odnehal od svoje v deveto deželo znane skoposti in začel tolči ob svoje s srebrom natrpane žepe. Ob takšnem času so pokale v trškem hotelu na njegov račun šampanjke do ranega jutra. In v blaznem hrupu takšnih trenutkov ni mladi oče Luka navadno držal svojih rok »na klopi«. Natakarica, ki je ob teh večerih stregla, je drugo jutro preštevala z grozo v očeh črne maroge na svojih bedrih in bokih. No, pozabila je kmalu na te sledove Lukovih srbečih prstov, ko je začela preštevati tudi napitnino, ki jo je snoči dobila. Luka ni bil ob takšnih prilikah nikdar umazan.

Že dve leti po Lukovi poroki je stari Krivec umrl. Kolikor je še imel, je zapustil sinu. Zadnje čase je bil siten in godrnjav in Luka se je pošteno oddahnil, ko se je starec nekega popoldneva nenadoma umaknil. Zadela ga je bila kap.

Dasi je bila Krivčevka slabotnega zdravja, je vendar rodila Luki čvetero otrok, dva sina in dve hčeri. Dokler so bili otroci še majhni, jih je Luka rad imel, toda po svoje. Nekako tako kakor maček svoje mladiče, ki jih same ljubezni tudi požre, če je treba. Ko so odrastli, se nikakor ni dal pregovoriti, da bi jih dal vsaj par let v kako meščansko, trgovsko ali srednjo šolo. Žena ni imela pri stvari nobene odločilne besede. Ko je dovršil ljudsko šolo je prakticiral Luka s svojima sinovoma tako, kakor svoječasno stari Krivec z njim. Čemu se jima treba dalje učiti, da se pokvarita in ne bosta pozneje ne gospod in ne kmet, pol tič pol miš. Da se da brez vsake učene navlake pošteno živeti, sem najboljši dokaz jaz sam, samo pameti je treba, podjetnosti in, no seveda, nekoliko sreče. Tako je govoril Luka samemu sebi, svoji ženi in vsakemu, ki se je za to zanimal. Sinova sta torej najprej pasla očetovo govedo in drobnico, pozneje hlapčevala, ob prostih dneh in nočeh vasovala in po potrebi se tudi pretepala. Prav po vzorcu očetovem. Starejša hči je do svojega devetnajstega leta pomagala materi v kuhinji in prodajalni, potem pa se je omožila z nekim lesnim trgovcem v Gorici. Samo mlajšo, Milko, se je posrečilo materi, da jo je rešila. Sedaj je bila stara štirinajst let, dovršila je meščansko šolo in obiskovala trgovsko šolo v Ljubljani. Mlajši sin, Janko, je bil tačas na fronti v Karpatih, starejši je bil vojaške službe oproščen kot vojni dobavitelj in je bil torej doma.

Večno delo, skrb in žalost, otroci, vse to je Krivčevko dušno in telesno popolnoma potrlo. Mehanično je opravljala svoje dnevne posle, vsa apatična ubijala dan za dnem. Luka ni našel pri njej več onega življenja, ki ga je zahtevala njegova neizprosna narava. Približal se ji je le redkokedaj, a odškodoval se je zato drugod. Češče kot kedaj prej se je vozil v mesto, kjer je ostajal tudi po več dni. In govorilo se je po vasi in po okolici marsikaj, kar ni bilo posebno častno za starejšega moža. In vse to, kar se je govorilo, je morala izvedeti tudi ona.

Megla je polagoma zavila tudi vso vas. Vlažna, umazanosiva se je vlačila mimo okna po cesti in nje mrzli dih je silil skozi špranje v notranje prostore, da je bilo silno neprijetno. Krivčevka se je stresla in vstala. Naložila je nekoliko polen na ogenj, pristavila posodo za kavo ter se nato ogledala po kuhinji kakor bi nečesa iskala. Kakor je pravkar šlo vse njeno življenje mimo nje, kos za kosom, doba za dobo, samo ob sebi in nehote, tako jo je sedaj hipoma obšla neka posebna želja, da si še v tem hipu ogleda prostore, ki so videli to njeno življenje, vso njegovo revščino in klavrnost. S počasnimi, drsajočimi koraki je stopila iz kuhinje v vežo in odtod najprej v prodajalno. Drsala je mimo klopi in predalov, nekdaj do vrha naloženih, sedaj v vojnem času gladnih in skoro praznih. V kotih so bile nakopičene prazne vreče druga vrh druge, za vrati je samevala decimalna tehtnica, ki je sedaj samo še v velikih presledkih odtehtala toliko množino, kakršno je odtehtala včasi dan za dnem sleherno uro. Stene, ob katerih so še nedavno slonele težke železne palice in vse različne potrebščine za kovače in ključavničarje, stene, na katerih so visele še nedavno vrvi vsakršne vrste, vse so bile prazne. In prodajalniški prostor, nekdaj ozek in premajhen, je bil danes prevelik in preobsežen, nič več domač in prijazen. A vendar se je Krivčevki videlo, da so vsi predmeti v prodajalni danes naenkrat oživeli, da si nekaj šepečejo med saboj. Kaj neki imajo? Čemu so se zbudili, kakor se zbudi šuma v gori ob jutrnji sapi? Krivčevka je zmajala z glavo, ni mogla razumeti. Še enkrat se je ozrla naokoli in velika bridkost je legla na njeno dušo, ko je odprla vrata in stopila na cesto, kjer je pravkar zavel ostri, sever ter začel trgati gosto meglo.

Tesneje se je zavila in tresoč se lezla proti hlevom, odtod proti skednju, odtam zopet nazaj v hišo. Nekaj ji ni dalo miru, vse, kar je spadalo k hiši in gospodarstvu, vse je hotela še danes videti, zakaj vse je bilo drugačno, vse je živelo in si šepetalo med saboj. In je majala z glavo in ni mogla razumeti.

Ko se je vrnila v kuhinjo, je bila silno utrujena. Naročila je Neži vse potrebno za večerjo družini, sama pa jo je pripravila možu, če pride pravočasno in če jo bo zahteval. Nato je odšla v svojo sobo, menda prvič v življenju tako zgodaj.

Nič več ni mogla stati, noge so se ji šibile. Medtem ko se je slačila, da leže v postelj, je še prilezla do okna. Tam zunaj se je bila megla popolnoma razpršila, rdeči žarki zahajajočega solnca so zlatili nasprotne griče in goro. Črne postave, vozovi in jezdeci, premikajoči se tam gori ob robovih, so se naenkrat povečali, pomnožili, cela vojska je vrvela, jasno se črtala v rdeči svetlobi. Tam spodaj pa je čepela borna vas, okna posameznih hiš so žarela, v večernem pišu so peli pozabljeni klopotci po vinogradih.

Ko je zamrl poslednji solnčni žarek ob gozdnem robu in je bilo zapadno nebo krvavordeče, se je Krivčevka prekrižala in legla v postelj.

* * *

Drugo jutro ni mogla Krivčevka več vstati. Mož je bil prišel pozno ponoči domov, zelo slabe volje in precej vinjen. Obregnil se je ob njo, kakšne navade da hoče uvesti v hišo, da bodo hodili posli z njo vred spat kakor kure. Ni mu odgovorila ničesar. Mrmral je še dolgo sam s saboj, a nazadnje je vendarle zasmrčal.

Ko se je drugo jutro prebudil, ga je zaprosila žena s slabotnim glasom, naj ji pošlje po zdravnika. Začudeno, neverjetno jo je pogledal. Nje obraz je bil rumenkast, voščen, nje motne oči so srepo gledale na roke, sklenjene vrhu odeje, kakor bi molila. Uvidel je, da utegne biti žena res bolna in je vstal ter poklical Nežo, da odpravi hlapca Janeza po zdravnika.

Ni se mu ljubilo več spati. Stopil je v kuhinjo in prinesel sam naročaj drv ter začel kuriti v peči. Ko je bilo to dovršeno in je v peči udobno pokalo, ni vedel, kaj bi storil. Hodil je po sobi gori in doli, od peči do okna in nazaj, ozrši se semtertja skrivaj na ženo. Čakal je, da bo kaj izpregovorila, zakaj sam ni vedel, kaj bi rekel, kaj bi vprašal. Nikdar se ni brigal za njeno zdravje, zanj in za hišo je morala biti vedno zdrava. Tako ni nikdar tožila, če se je kedaj počutila slaba. Tudi sedaj ne toži, a neki čuden, dozdaj neznan izraz je začrtan v gube njenega obraza. Kje je takšno znamenje že videl? Kje neki? Pomislil je natančneje in čez nekaj hipov se je spomnil. Da, tako je izgledala njegova pokojna mati zadnje dni svojega življenja, zlasti zadnji dan. Prav takšna lica, prav takšno čelo enake oči ter roke, v vse je črtala svoje znake — smrt. Smrt? Ves osupel je bil, ko ga je zalotila ta misel. Res je, umrla bo, si je dejal. In kaj bo potem z njegovo hišo? Kdo bo v njej gospodinjil, da ga ne bo sleparil in spravljal v svoj žep? Treba si bo pač pomagati, poiskati drugo, a to bo sitno opravilo. Pa treba bo vendarle, zakaj on nikakor še ne misli izpreči, ne misli oddati gospodarstva sinu. Čemu neki? Ko je še trden in mož, da malo ali nič takšnih. Pogledal se je v ogledalu nad umivalnikom. Res je, še vedno izgleda kakor mladič, rdeč je kot roža in še prav nič upognjen. Eh, še se bo zanj kaj dobilo. In ta misel ga je skoro omehčala, da se je z nekim nenavadnim sočutjem obrnil proti svoji ženi.

»Ali bi morda kaj želela?« je vprašal skoro nežno.

Pogledala mu je v oči, kakor bi se hotela prepričati, če ne lažejo. Toda te oči ji niso povedale ničesar. Ničesar ni bilo v njih onega, kar je želela videti vsaj enkrat preden umre. Ničesar ni bilo v njih, kar bi opravičevalo mehkobo njegovega vprašanja.

In ni odgovorila, samo odkimala je z glavo.

Odstopil je od postelje, popravil ogenj v peči ter zopet začel hoditi gori in doli.

Zunaj se je začel delati dan, zarja je vzhajala nad goro. Spodaj pred hišo se je Janez zavijal na koleslju, nekoliko hipov pozneje je udaril po konju. Krivec je obstal pri oknu ter se zagledal v jutranjo zimsko pokrajino.

Tisti čas se je Krivčevka hipoma sklonila v postelji. Njene oči so se povečale in prestrašene so zrle proti vratom.

»Kakšen pa si, Janko? Za božjo voljo,« je viknila z bolestnim, suhim glasom, »kaj pomenja kri na tvojem mladem čelu? ... Ali so te ubili, lopovi? ... Ah, ne obračaj se od mene, ne vračaj se nazaj ... ostani pri svoji materi ... Čuj,kako grmi za goro ... svet se podira ... in ti greš zopet tja? ... S krvjo na čelu? ... Kaj sem ti storila, Janko? ... Oh, nič ne sliši ... hu, kako teče ... moj Bog ...«

Krčevito so se zarili nje prsti v blazino, utrujena je za hipec umolknila. A strah v njenih očeh se je povečal do blaznosti.

»Teci za njim, mož! ... Kje imaš srce? Ali si ti oče? ... Čuj ... ha ... padel je ... na obrazu leži in se ne gane ... iz čela pa vre njegova mlada topla kri ... Ha ... ne gane se več ... in nobenega ni pri njem ... nobenega ... ne matere ... ne očeta ... ne sestre ... ne brata ... Nobenega ... Ha ... kje si ... Bog ...« 

Zgrudila se je v blazine in zaprla oči. Nje roke so se iztegnile po odeji, posinjeli koščeni prsti so podrhtevali.

Luka je priskočil, a ni znal pomagati. Kakor otrok je stal pri postelji in strmel na ubogo, do zadnjega izčrpano telo.

Čez dolgo je odprla oči in začudeno pogledala okoli sebe.

»Kje sem?« je vprašala.

A takoj se je zavedela. Prijela je moževo roko in jo pridržala v svoji.

»Oh, kako strašno sem sanjala,« je dejala. »Hvala Bogu, da so bile samo sanje.« 

S prosto roko si je popravila lase, potem pa je prosila s tihim, komaj slišnim glasom in v presledkih:

»Rada bi jih še enkrat videla, vse. Kaj ne, da brzojaviš takoj po nje?Naj pridejo brzo, Janko, Pavla in Milka. Oh, Bog, morda jih vendar še vidim. Toda kje je Tone, kje je Tone, da ga ni semkaj?« 

»Kmalu mora biti doma. Snoči sem ga moral pustiti v trgu, ker še niso bili došli vozniki, od katerih je imel prevzeti hlode. Toda čakaj, takoj grem sam na pošto, da mi poštar sestavi in odda brzojavke.« 

Položil je njeno roko na odejo in se sklonil, da bi ji podložil blazine. Njegov zdravi obraz se je približal njenemu in šele sedaj je popolnoma videl vso njeno zapuščenost in revščino. Njeni prezgodaj osiveli lasje so se dotaknili njegovega čela. In tedaj se mu je nenadoma zasmilila. Nevede in kakor v neki omotici so se tedaj za trenutek približale njegove ustnice njenemu čelu in ga poljubile.

Takoj pa se je dvignil, oblekel kožuh ter odšel na pošto. V nje očesu je tačas zableščala solza in polzela po uvelem licu. In druga in tretja ...

Krivec je oddal brzojavke za sina Jankota na fronti, za hčerko Pavlo v Gorici in za Milko v Ljubljani. Naj pridejo kolikor mogoče hitro, ker je mati zelo bolna. Ko se je vrnil domov, je bila spalnica vsa polna zlatih solnčnih žarkov. Razlivali so svoje zlato po vsej opravi, po omarah, stolih, preprogah in po posteljah, silili so v sleherni kot.

Tudi bledi obraz žene na postelji so poljubljali. Mirno, nepremično je ležala med belimi rjuhami, z očmi uprtimi v strop, z rokami iztegnjenimi po odeji. Nje ustnice so se smehljale in so bile napol odprte, kakor bi hvaležno srkale vase vso to prelestno svetlobo. A debela solza na licu je žarela kakor briljant.

»Opravil sem, kakor si želela,« je dejal Krivec vstopivši.

Toda žena se ni ganila, ni odgovorila.

Tudi ko je pristopil k postelji, je ležala nepremično. Prijel jo je za roko. Bila je vlažna in mrzla, nohti na prstih so bili očrneli.

Spustil je roko nehote, in padla je sama na odejo.

»Mrtva,« je vzkliknil preplašen in se prekrižal.

A ona se je smehljala, solza na nje licu je žarela kakor briljant in soba je bila polna zlate svetlobe ...

Dobro uro potem je prišel zdravnik. Ugotovil je, da je Krivčevka umrla za splošno oslabelostjo. Tudi če bi bil prišel prej, da ne bi bil mogel pomagati. Drugi dan navsezgodaj sta prišla Pavla in Milka, a Jankota niso pričakovali pred tretjim dnem. Pa tudi tretji dan ni bilo ne njega, ne poročila, kedaj da pride. Tisti dan so jo tudi pokopali. Razen domačih je šla za pogrebom vsa vas in okolica in vsi stari vojaki, ki so bili slučajno prosti. Glas mrtvaškega zvona je odmeval daleč tja čez strelske jarke, daleč tja v goro, kjer so se gnetle črne postave med naloženimi vozovi, se sklanjale in dvigale.

IV.Uredi

Po pogrebu so se sešli domači v sobi zraven kuhinje, ki je bila hkratu Krivčeva jedilnica, pisarna in sprejemnica. Marsikatera kupčija se je v tej sobi že sklenila, marsikateri liter se je že popil na široki javorjevi mizi in obralana njej marsikatera kurja perot. Prijazna je bila ta soba in navadno polna življenja. Kdor se je tamkaj zasedel, se je težko odpravljal in pozno. Najtežje se je pa navadno odpravljala trška gospoda, ki je bila čestokrat ob nedeljah in praznikih v gosteh pri Krivcu. Vse trške znamenite osebnosti, od sodnega svetnika in davčnega nadupravitelja doli do biriča in eksekutorja ter zakotnega odvetnika, vse so že sedele tamkaj, hvalile Krivčevo kapljico in kuhinjo ter pile do nezavednosti. In Krivec je bil ponosen vselej, ko se ja katera izmed teh ličnosti nazadnje opotekala proti vozu ali pa merila peš cesto od desne proti levi in narobe. Kakor ob svojih pohodih v trg, tako je tudi v tej sobi vselej odložil svojo veliko skopost in je bil radodaren do skrajnosti. Zato so pa imeli vsi, ki so te reči videli in poznali, velike pomisleke preden so se začeli s Krivcem ruvati za kake pravice.

Danes pa je bila ta soba vse prej nego vesela. Solnce je sicer sijalo skozi okna vprav pomladansko in iz železne peči se je širila po njej mehko božajoča toplota, a naselilo se je v njej nekaj tujega in težkega, ki je legalo na srca.

Neža je prinesla na mizo vina in kruha.


»No, pa sedite nekoliko, da ne odnesete spanja,« je dejal Krivec in sedel na gornji konec mize. »In okrepčajte se, ko je že dolgo od zajutreka.« 

Preštel je navzoče in kozarce ter začel natakati.

»Prehitro nas je zapustila,« je dejala Krivčeva teta, ki je bila stara kot zemlja. »Mene pa Bog noče ... ko sem reva ... ona pa je imela, da bi lahko še živela ...« 

»Pijte, teta!« 

»Kaj pa sem hotela vprašati, ata?« je izpregovorila Pavla, odloživši kozarec od ust. »Ali je napravila mama kaj testamenta?« 

»Testamenta?« Vsi so se spogledali. Takoj pa so se obrnile vse oči na starega.

Ta se je prijazno nasmehnil in dejal:

»Testamenta, hči moja? Kdo pa je še delal testament, če ni imel ničesar?« 

Njegove oči so gledale okoli sebe nedolžno kakor otrokove.

»Kako to, ata? Ničesar ni imela? Saj je delala vse svoje življenje, nekaj je pa vendar zaslužila,« je ugovarjala Pavla.

»Kaj se to pravi, delala? Delati je dolžnost vsakega. Eni so za svoje delo plačani, drugi ne. Starši za svoje delo še nikdar niso zahtevali plačila, od svojih otrok,« je zavijal Krivec nedolžno.

»Nisem mislila tako, vi me nočete razumeti, ata.« 

»Vidiš, tvoja mati je prišla k hiši popolnoma brez krajcarja. Služit je prišla ...« 

»Res, služit — za večno,« se je oglasil Tone. »Škoda za vsako besedo, Pavla. Ata je trdovraten.« 

Stari se ni dal motiti.

»Vzel sem jo samo zato, ker je bila pridna in poštena ... Vzel sem jo ...« 

»Iz same ljubezni,« se je zakrohotal Tone. »Ne, Pavla, čemu ga dražiš? Izpraševanje vesti je vsakemu neprijetno. Pa še tako pred vsemi. Veruj mu in veruj tudi meni, da mati res ni ničesar prinesla k hiši, pa tudi ničesar odnesla.« 

Tonetu se je poznalo, da je že danes pil, pa tudi sedaj je zvrnil dva kozarca po vrsti.

»Kaj vendar mislite,« se je umešala teta in sklenila suhe roke na prsi. »Še gorka je in vi —« 

»Pijte, teta,« jo je zopet prekinil Tone in trčil z njenim kozarcem.

Starka je umolknila in povesila oči.

Tone pa se je zopet zasmejal in nadaljeval, obrnjen proti Pavli:

»Prav govori ata, Pavla. Mati ni imela nič, vse svoje življenje je služila zastonj pri Krivčevi hiši. In kako je služila! Vsak grižljaj so ji očitali. In kaj misliš, kako bi bilo sedaj s tabo in z mano in z Milko in z Jankotom, če bi bili mi sedajle majhni? Oj, Milka, hodila bi brez kikelce-kokelce, oj, Tone, obleči bi moral petelinove hlačice. In tako tudi Milka in Janko. Oj, bratci, pri Krivčevih niso imeli toliko, da bi nam kupili kedaj kako cunjo, ki bi si z njo zakrili svojo nagoto. Priti je morala od nekod ona, ki smo jo danes odnesli, da nas je oblačila in obuvala. Iz svojega, razumeta, iz tega, kar je pri tej hiši zaslužila, kar si je prihranila s krvavimi žulji. Ali ste videli včasi njene roke? Kakor prebodene in vse višnjeve in zatekle. Ste videli, kako se je zvečer včasi oprijemala ob stene in ob drugo, če je hotela priti do kuhinje in potem po stopnicah v spalnico? To so bili njeni zaslužki, bratci. Iz teh brezkrvnih rok, iz teh izmučenih nog, iz tega obupanega slabotnega telesa so bila stkana naša oblačila. In ti sestra še hočeš, da bi bila kaj zapustila?« 

Tone se je vedno bolj razgreval. Zopet je izpraznil čašo do dna in vstal. Stopil je h oknu ter se nenadoma zopet obrnil.

»Oh, že dolgo mi je ležalo na srcu,« je nadaljeval tišje in hitreje. »Že dolgo, pa mi ni hotelo na usta zaradi nje. Razumete — zaradi nje, mučenice. Če bi bilo po njenem, bi ne bil jaz danes hlapec, hlapec svojega očeta. In ne Janko. Prostost bi uživala, kjerkoli, prostost, ki jo da človeku prava vzgoja in — šola, bratci, šola ... On, glejte, on, ki tamle sedi in se tako nedolžno smehlja, on, ki se imenuje naš oče, on, ki premore več kakor vsa vas, on ni mogel nuditi svojim otrokom tega, kar je nudil svojemu sinu naj siromašnejši kočar v naši vasi. Ali ga ne poznate, Slaparjevega Tomaža? S prstom kaže za nami in ko se pelje mimo njegove hiše naš oče, vsakokrat pljune za njegovim kolesljem. Zakaj? To vas vprašam, bratci ... In tudi ti Pavla si gotovo že bila v okoliščihah, ko si sramu zardela, da nisi mogla za drugimi. Zastonj si iskala, česar nisi imela, za kar so oropali tvojo mladost. In če bi imela, česar nimaš, in imela to, za kar so te oropali, nikdar bi ne bila danes vprašala tega, kar si vprašala. Zakaj vzgoja poplemeni ti srce, zlasti če si otrok takšne matere, kakršna je bila tvoja.« 

»Za Boga, Tone, nehaj!« je viknila Pavla. »To je strašno, to je nečloveško.« 

Tone je stal pri oknu z izbuljenimi, krvavo zalitimi očmi. Roke so se mu tresle razburjenja in pene so stale okoli njegovih ustnic.

Tudi stari se ni več smehljal. Bled je bil in gledal v tla. Poizkusil je parkrat, da bi vstal, a vselej se je zopet sesedel na stol. Neka nevidna sila ga je tiščala doli, ni se mogel geniti.

Stara teta je tedaj vstala in stopila k Milki.

»Pojdiva odtod,« je dejala, »takšne reči niso za naju.« 

In jo je odpeljala, vso tresočo se in zbegano.

Ostali so v sobi samo trije.

»Prav je, da je odšla Milka,« je dejal Tone. »Premlada je še in ni treba, da bi že danes vedela, kaj jo čaka v tej hiši. Nekaj se je morda naučila, revica, a kolikor sodim jaz, se ne povrne več v šolo, čaka jo tukaj garanje kakor mater. Kako dolgo, kdo ve? Zakaj, zapomni si Pavla, v tej hiši se bodo godile poslej čudne reči ... In kaj naj ti še povem? Vidiš, ko se je poslavljal odtod Janko, najin brat, sem mu dejal na postaji, kamor sem ga tisti večer peljal: Čuvaj se, Janko, in glej, da se vrneš čimprej, čil in zdrav. Skomizgnil je z rameni in rekel: Čuvam naj se? Čemu? Moj Bog, koliko je še hlapcev na svetu, in boljših od mene! ... Podal mi je roko, in ko je odhajal in se izgubil med množico, sem bil prepričan, da ga ne vidim nikdar več ... Že tistikrat je on spoznal to, kar je bilo meni razodeto šele zadnje dni.« 

Pavla je zaihtela in si zakrila.oči.

Tone je prenehal, a ustnice so se še vedno pregibale, videti je bilo, da ima še marsikaj na srcu, česar bi se rad otresel. Stopil je zopet k mizi in se krčevito oprijel stola.

Tedaj pa se je stari nenadoma dvignil. Čisto navaden, vsakdanji je bil že zopet njegov obraz, njegove oči so se skoro smehljale. Samo na spodnji, nekoliko ohlapno viseči in podrhtevajoči ustnici se je izražala notranja nevihta.

»Tako torej,« je izpregovoril hlastno in smehljaje, »dosedaj si govoril ti, dovoli, da izpregovorim sedaj tudi jaz. Da ne boš videl, kakšne reči se bodo godile v moji hiši poslej, pojdi, sinek, še danes odtod. Kam, to je tvoja zadeva. Spravi, kar je tvojega in pojdi v miru. Tega, kar si govoril danes, ne opravičuje niti tvoja pijanost. Pavla, pojdi z manoj, imam ti nekaj povedati.«

Hotel je mimo sina, a ta mu je zastavil pot. Njegove roke so se preteče dvignile proti očetu. Pavla je skočila med njiju, bala se je, da bi se brat ne spozabil.

»Pusti to, Pavla, ne razburjaj se,« je dejal Tone in jo posadil zopet na stol. »Ničesar se mu ne zgodi, če bo pameten.«

»Sedaj pa čujte vi, kar vam imam še povedati. Jako prijazni ste, takozvani moj oče. S smehljanjem na ustih me podite iz te hiše: Pojdi sinček, razžalil si me, premajhna in pretesna je sedaj moja hiša zate, ki si tako zrastel, da si večji od mene. Lep je zunaj svet, prost boš kakor ptica v zraku in užival boš življenje z vsemi svojimi mladimi silami. Pojdi, sinek, pojdi! Vidite, tako bi se me radi iznebili, enkrat za vselej. Da bi ne trebalo šteti dotice ali odstopiti koščka sveta meni, če bi si kedaj hotel graditi lastno ognjišče. Tak smrkavec! ... In kako lahko se da to preprečiti. Samo od hiše naj grem in ljubeznivi oče javi bogvekam, da nisem več v njegovi službi, da me torej lahko kar takoj vtaknejo v raztrgano vojaško suknjo. Da, to je brumna želja brumnega očeta ... In tam, no tam že preskrbijo, da se mi takšne muhe korenito odpravijo. Ali ni res, oče? — Hahaha ...«

Stari je hotel mimo njega, a sin ga ni izpustil.

»Sedaj pa čujte, oče,« je zagrmel sin s silnim glasom, a takoj zasikal komaj slišno, »kakor hitro moram od hiše in v vojake, tako pojdete vi v — luknjo ... luknjooo ... čujete? Ali je tako kratek vaš spomin? Ali se ne morete več spomniti, kedaj ste po krivem — prisegli... zaradi borih dvesto kron, ki ste jih tako odtrgali od ust ubogemu delavcu in njegovi obilni družini? ...«

Krivec je prebledel do las. Toda nenadoma je šinila v njegov obraz nenaravna rdečica, roke so se skrčile v pesti, in preden se je Tone zavedel, so ga te pesti odrinile, da se je opotekel in priletel z glavo ob steno. Nezavesten je obležal.

Stari je popolnoma podivjal. Sunil je sina z okovanim čevljem pod rebra, sklonil se k njemu, pograbil kozarec na mizi ter začel tolči z njim onesveščenca po glavi.

»Tu imaš, pes ... na ... na ... na ...« se je penil in udrihal ves besen.

Pavla je tačas priklicala hlapca Janeza. Ta je starega s silo odtrgal od nesrečneža, ki se je bil medtem zavedel in se izkušal otresti jeklenega objema starih železnih rok ...

Nekaj trenutkov pozneje se je stari Krivec zaklenil v svojo sobo, a Toneta je Janez spravil na svisli ter ga dobro odel.

Zunaj je sijalo solnce vprav pomladansko. Njegovi žarki so se upirali tudi na skromni venec, ki je ležal na komaj zasutem grobu Krivčeve matere. Svetile so se v njih velike črke zlatega napisa na črnih trakovih:

»Zadnji pozdrav, žalujoči ostali ...«

V.Uredi

Drugi dan je bil Krivec slabe volje. Vstal je navsezgodaj in rentačil okoli hiše. Janez je moral pripraviti koleselj, stari se je hotel čimprej odpeljati.

»Angel varuh si bil včeraj nekomu, Janez. Prav po nepotrebnem ... kaj to, če bi ne bil več vstal ... Ali je to sin, te vprašam? ... Eh, dobro vem, kaj mu manjka ... kaj mu roji po glavi ... Pa se bo urezal ... dokler si bo še lahko sam obuval čevelj in dokler ne bo še pljuval sam po lastnem telovniku, ne bo stari izpregel, ne bo prepisal niti pedi zemlje... Naj me prej vrag vzame! ... Pa tudi potem ne bo prida zanj... Kaj takšne ljudi naj bi si človek pustil zrasti čez glavo?... Rajši prodam vse do fermenta in zažvižgam do zadnjega vinarja ... Tfej, zmlel bi ga ...«

Stisnil je pesti in z nogo sunil kunca, ki se je bil tako daleč izpozabil, da je povohal njegov čevelj.

»Na! Rad bi vedel, čemu je ta zverina pri hiši. Da rije pod njo in jo izpodkopuje ... ali ne delajo tega že zadosti moji otroci? ... Spravi jih, kamor hočeš ... da jih več ne vidim ...«

Janez opravlja konja in ne odgovarja. Prijatelja sta s Tonetom, ki ni napačen človek.

»Starec je prepričan, da bo živel večno, poznam ga,« si misli. »Glej ga, kako gleda. Kot ris. Naj se mi posuši jezik in zmrznejo možgani, če se ne bo še enkrat oženil. Oj, ta je pravi! In potem res, Tone, Janko, Milka, lahko vzamete v roke popotni les in uberete pot pod noge in... in to od takšne hiše, kjer bi bili lahko vsi siti in zadovoljni ...«

»Kaj gruntaš, človeče?« se zakrohoče Krivec. »Vidim ti skozi butico, ni prav čedno na tistem smetišču ... Kdor ni z menoj, je zoper mene, to si zapomni!«

Rekši odide v hišo.

»Kakih osem dni ostaneš tukaj, Pavla,« pravi hčeri, ki je vprav takrat prišla v kuhinjo. »Da uvedeš Milko nekoliko v gospodinjstvo. Ostati mora poslej doma, ne morem je pogrešati ... Neža ostane tudi pri hiši, vajena ji je ... tako mislim, da pojde voz naprej po dosedanjem tiru ... Tvoj mož te menda ne bo preveč pogrešal, kaj?«

Krivec je hotel s tem nekaj namigniti in se je odurno zasmejal.

»Ne rada,« odgovori Pavla, privezujoč si delovni predpasnik, »zakaj pri vas vsak krade ... pa vidim, da moram. Pa svoje trhle šale si prihranite za druge ... Kje so ključi od različnih shramb? Za vsako reč posebe ne bom hodila okoli vas.«

Stari se dela kakor ne bi bil mislil na to in smehljaje maje z glavo.

»Čakaj, kako bi se dalo to napraviti, kaj misliš? ... Aha, že vem, tako bo najbolje ... Vidiš, jaz se moram takoj odpeljati za dva dni po nujnih opravilih. Za dva dni ti torej pustim zunaj od vsake reči kolikor bo treba. Špeha, masti, moke, kave, sladkorja. Tudi vina, seveda. Potem, ko bom doma, dobiš za vsak dan sproti. Ali ni prav tako, duša?«

Pavla se premaga. Čemu bi ugovarjala, ko bi bilo vse bob v steno. Še pokojna mati je bila vse življenje pod kontrolo ...

»Od suhega debla ne morem zahtevati soka,« odgovori očetu in mahne zaničljivo z roko.

Stari ne sliši ničesar. Potegne ključe iz žepa in začne odpirati razne predale. Tehta, meri, šteje, vse do pike natančno. Pavla, Milka in Neža kontrolirajo.

Ko je to delo dovršeno, si nalije Krivec zadovoljno vinsko čašo domače slivovke, prigrizne kos slanine s črnim kruhom ter takoj nato sede na voz, ki je že čakal pred vrati ...

Lep dan se dela nad goro, se spušča v dol. Cesta je suha in bela kot bi bila posuta s soljo, pod kopiti čile kobile se krešejo iskre. Vinogradi ob cesti so oživeli, viničarji so začeli obrezovati rjavo, rogovilasto trsje. Sredi vinograda se tu in tam že utrne rdeč breskov cvet, blesteč kakor zvezda. Jablane in hruške na osredkih zibljejo v jutranji sapi svoje z obilo debelimi sadnimi očesi obložene veje. Prvi dih prihajajoče pomladi veje iz dola v reber.

Krivec vozi mimo svojih vinogradov počasi. Na desnici in levici ob cesti se razprostirajo na dolgo in široko. Z veščim očesom se ozira po najmlajšem trsju. Lepo je pognalo lansko leto, mladike so močne in zdrave, da se mora razigrati srce. Prvič bodo rodile letos, najžlahtnejša solza se potoči iz njih. Višje nad njimi so starejše, gori na vrhu še starejše, vse njegova last do kamor seže oko.

»In to naj bi prepustil drugemu? In če bi bil stokrat moj sin, tak ne!«

Kakršna je moč in sila v teh trtah, takšno čuti sam v svojih prsih. Da, še je dečko, ne boš ga še, kdorkoli prideš in se nepozvan predrzno obregneš ob njega.

Švrkne po kobili, vzravna se na sedežu, voz švigne za ovinek. Ko dvigne oči, vidi oni del gore, ki je bil dosedaj za njegovim hrbtom. Pred njim leži, se spenja visoko pod oblake, ves črn in hkratu ves svetal. Njegov gozd. Visoko pod nebo silijo temni vrhovi mogočnih smrek, pretkani s srebrom vzhajajočega solca. Med smrekami bele bukve, na svetlih jasah stoletni veličastni hrasti. Plast nad plastjo, tudi to vse njegovo do kamor seže oko in še dalje za hrib.

»In to naj bi prepustil drugemu? In če bi bil stokrat moj sin, tak ne! Dokler bo tvoje, boš živel, odtam prihaja nesmrtnost. Hi, Luca!«

Tam gori poje žaga in sekira dan za dnem brez prenehanja. Povsod primanjkuje delavcev, zemlja čaka in prosi, a ni jih, da bi jo oplodili. Tam gori v gozdu pa jih je dovolj, močnih, da bi prestavljali gore in mladih kot rosa. Krivec to ume in jih najde. Saj je vojni dobavitelj, kralj v svojem kraljestvu, in vsak gre rad, da se izmaže. Dan na dan se podira gozd, drevi v dolino, od tam gre dalje in dalje. Vlaki se vijo, dolgi kakor morska kača, barake rasto na planjavi, kvarijo in razjedajo travnike globoko in široko ...

Voz zavije okoli zadnje ride, zdriči v ravnino. Mimo njega beže prve hiše majhnega sela, vse revne in zapuščene. Vsak dan se pogrezajo niže, so videti neznatnejše. Z njimi vred beže mimo vrtovi in drevesa v njih, pokrita z mahovi in lišaji, da se ne razločuje jablana od hruške, češnja in marelica od češplje. Kakšna razlika med temi in onimi, ki rasto tam gori na osredkih! Ni je močne roke, ki bi zagrabila in izpulila gnilobo, dvignila klavrnost in žalost proti solncu. Same medle ženske, onemogli starci in nebogljeni otroci tavajo kakor izgubljeni okoli pragov.

Za selom pa je bela ravan, so njive, travniki in ograde, prav tja do prvega trškega mostu. Vse je umito in nedeljsko, kakor bi se bilo pravkar preobleklo. Velik božji delež je to, in tudi ta delež je sedaj Krivčev. Hoje in smreke iz gore so ga dale in Krivec ga je spravil režoč se.

In zopet stopa kobila počasneje, Krivčevo oko se pase po tej lepoti, ki je vsa njegova, samo njegova.

»In to naj bi prepustil drugemu? Ali pa tudi samo delil z drugim? In če bi bil stokrat moj sin, tak ne! Odtod življenje in smrtnost!«

Ko so se oči napasle in se je srce dovolj nasmejalo, je Krivec zopet udaril po kobili in voz je izginil v trenutku med trškimi hišami.

* * *

»Dolžan sem ti nekoliko pojasnila o včerajšnjem svojem nastopu proti očetu, Pavla,« je dejal tisto popoldne Tone sestri. »Stopiva v sobo, da bova sama. Kar ti imam povedati, ni treba, da sliši vsakdo.«

Ko sta sedela v sobi, kjer so se včeraj vršili tako burni prizori, je začel Tone govoriti. Njegov obraz je bil bled in izraz utrujenosti je ležal na njem. Videti je bilo, da je noč prečul.

»Včeraj sem bil pijan, Pavla. Od tistega jutra, ko smo našli mater mrtvo, nisem imel več miru, nisem vedel, kaj delam. Sam sem bil nekoliko hipov v sobi, kjer je ležala na odru. Nje obraz je bil bel in smehljajoč, ves srečen. Tako lepega mrliča še nisem videl. In prav to mi je dalo misliti, kakšno je moralo biti nje življenje, če je bilo treba šele smrti, da se je razjasnilo in v sreči zasijalo nje obličje. Koliko je moralo pretrpeti to ubogo srce, ki je zdaj prenehalo biti, da smo celo mi otroci le ob svetih dneh bili deležni njenega smehljaja. In še takrat navadno pomešanega s solzami. In v spomin so mi začeli prihajati z neodoljivo silo razni trenutki, davno pozabljeni, trenutki, ki nisem vedel otrok, kam bi z njimi. Sedaj šele sem začel slutiti, kaj je pomenil nje suhi, že v mladosti uveli obraz, nje izmozgano revno telo, ki se je premikalo kakor senca. In tedaj mi je prišel nehote na misel očetov polni, zdravi obraz, njegove vedno zalite, kakor na olju plavajoče oči in sirove gorjanske kretnje njegovega orjaškega telesa. In vedel sem, pri čem da sem, vedel takoj, da je bil samo v očetu izvor vse materine nesreče.

To spoznanje me je ubilo. Vse moči so uplaknile v meni, vsega me je preletel krčevit trepet. Stemnilo se mi je pred očmi, oprijeti sem se moral stene, da nisem padel. V tistem hipu je prišlo nekaj ljudi kropit. Zbral sem z velikim naporom vse svoje sile ter se izmuznil mimo njih v vežo.

Odtod sem krenil nehote proti očetovi in materini spalnici, gnala me je neka nevidna moč, da sem vstopil. Po sobi je bilo vse v neredu, različna oprava, obleka, perilo, posteljnina, vse je ležalo po stolih, po posteljah in po kotih. Začudil sem se, da so bila vrata odklenjena, ko poznam očetovo pazljivost in čuječnost. Ključ je tičal v vratih, in že sem jih hotel zakleniti in oditi, ko sem zagledal blizu njih v kotu listič popisanega papirja. Ne bil bi se brigal zanj, a v tistem hipu mi je nekaj reklo, naj ga poberem. Prav ko sem se sklonil za njim, sem zaslišal na stopnicah hlastne korake. Takoj sem vedel, da prihaja oče in sem instinktivno naglo vtaknil papir v žep. Oba sva stopila hkratu na prag, jaz od znotraj, on od zunaj.

Osupnil je.

»Kaj iztikaš tod,« je zarežal in me stresel za ramo, »še enkrat poizkusi in videl boš, kaj ti zapišem za ušesa.«

Naglo je obrnil ključ dvakrat v ključavnici in ga vtaknil v žep. Videti je bilo, da je prišel samo zaradi tega gori. Sam Bog vedi, kaj ga je zmotilo, da je zagrešil enkrat tako malomarnost in ni pravočasno zaklenil ...

Ni mi bilo obstati doma. Bežal sem sam pred seboj in divjal po okolici kakor blazen. Naenkrat sem videl, da stojim pred Kavčnikovo hišo na Brdih. Noga se mi je ustavila, ni hotela čez prag. Takrat sem se spomnil na list, ki sem ga bil našel doma. In stopil sem v krčmo, da bi ga prebral v samoti in miru. Zakaj prepričan sem bil, da je list popisan in da vsebuje nekaj, kar je namenjeno meni. Sam sem sedel pri mizi za pečjo, niti domačega ni bilo tačas nobenega v hiši. Solnce je sijalo skozi okno na mizo in na papir, ki sem ga držal v roki. In plesale so pred mojimi očmi črke, pisane od roke — naše matere. Tu je list, Pavla, prečitaj ga!«

Potegnil je iz žepa četrt pole navadnega papirja in ga izročil Pavli.

Ta je čitala:

Preljubi moji otroci!

Čutim, da so dnevi mojega življenja šteti. Dolgo je od tega, kar sem mislila, da Vas bom mogla vzgojiti po svoji volji, Vam v srečo, sebi v tolažbo. Ni se smelo zgoditi. Zrastli ste kakor ljubo živinče, ki ga čistijo samo s ščetjo, cunjo in vodo in ki se mu tolikrat in tolikrat na dan napolnijo jasli in ponudi pijača. Nisem bila kriva jaz, nad manoj je bil drugi, ki je imel besedo. Ne kamenajte ga zato, delal je v svoji dobri veri, kakor je pač razumel. A mene je vendar pekla vse življenje vest, da sem bila premehka in da sem pustila, kjer bi ne bila smela. Bila sem pač hči svojega očeta, ki je umrl, ogoljufan na zadnjo uro. In vest me je pekla toliko bolj, kolikor bolj ste doraščali in niste videli prave poti pred saboj. A sedaj ko gre z manoj h koncu, mi odlega in se čutim nekam lažja. Prepričala sem se namreč po raznih znamenjih izza zadnjih dni, da polje po Vas vseh nekaj moje in mojega očeta krvi in da se ne boste popolnoma zavrgli. Zato sem pa tudi prepričana, da mi odpustite vse, kar sem zagrešila nad Vami v svoji slabosti. Hudo je, če mora mati prositi odpuščanja svoje lastne otroke!

Nimam Vam kaj zapustiti. Kar je moje obleke in perila, naj si razdelita Pavla in Milka med saboj, kar je slabejšega naj darujeta revežem. Zlata ura je moja last, zaslužila sem jo bila še pred svojo poroko s trdimi žulji v hiši Vašega očeta. To uro naj vzame za spomin Janko, če se še kedaj vrne. Milki zapuščam zlato zapestnico in Pavli zlato brožo. Poleg teh malenkosti imam še osem srečk, ki so zaznamovane na posebnem listu, v katerega so zavite. Želim, da dobi od teh Tone tri, in sicer najvišje po kurzu, a ostalih pet naj si razdelijo med saboj sporazumno Pavla, Milka in Janko. To je vse, kar je moja last. Zadnje reči, zapestnico, brožo in srečke sem si tekom dolgih let odtrgala od ust in mislim, da imam pravico, da razpolagam z njimi po svoji volji. Prosim očeta, da to voljo izpolni. Vse to je shranjeno v mali zaklopnici v prvem predalu predalnika za perilo.

Tako, otroci moji! Ostanite zdravi in poizkusite sami popraviti to, kar je pokvarila nad Vami Vaša mati v svoji popustljivosti in odpustite ji. Zbogom!

Na Plani, novega leta dan 1915.

Vaša mati

Pavla Krivec.

Pavla je zvila list in se zamislila. Četa vojakov z lopatami, krampi in motikami je sključena korakala mimo okna. Sami stari, izmučeni in od skrbi in gladu globoko razorani obrazi.

»Kaj misliš k temu, Pavla?« je vprašal Tone in skrbno spravil list v listnico.

»Kaj mislim? Najine misli ne morejo biti različne, Tone. Hudo mi je, kakor ne more biti huje tem revežem, ki se vlačijo mimo okna kakor megla. In najhuje je to, da nisem nikdar slutila nesreče svoje matere. Šele sedaj, ko je ni več, ko ji ne morem pomagati, ko bi jo morda razumela, šele sedaj sem morala občutiti vso grozno težo njenega življenja. Prepozno!«

Glasno je zaihtela in zakrila obraz z rokami.

»Jokaj, Pavla, nočem te motiti,« pravi Tone mehko.

»In izjokaj se do zadnje solze. Operejo naj vse, kar je bilo kedaj nečistega v tvojem srcu proti njej, ki je ni več med nami. Tudi jaz sem jokal ...«

Odšel je iz sobe in jo pustil samo ...

Čez nekoliko časa se je vrnil. Položil je roko na njeno ramo ter ji privzdignil obraz.

»Naj ti pripovedujem dalje, Pavla. Treba je, da se razgovoriva popolnoma in da se razumeva ... Prej si rekla, da ne morejo biti najine misli različne. Mislila si torej tudi ti na drugi del materinega pisma, pravzaprav oporoke. In tu si gotovo prepričana, da ne dobimo otroci ničesar od tega, kar nam je pustila mati. Obleke in perila ti sicer ne bo kratil, tako vsaj mislim, ker ti postavno pripada, a drugo je gotovo že spravil sam kakor kažejo dejstva. Zakaj če bi ne bil odnesel tistih reči v svojo blagajno, bi ne bilo ležalo to pismo na tleh. Izgubil ga je med prenašanjem. Kako, seveda ne morem vedeti. Iz tega sledi jasno, da je okradel svoje otroke. Ni mu morda toliko do one zlatnine, gotovo pa mu je do srečk, ker v svoji pohlepnosti že vidi pred saboj glavni dobitek te ali one ... Do tega zaključka sem prišel že tisti dan pri Kavčniku. Seveda, kdor bi očeta ne poznal, bi se tolažil in rekel: Spravil je zato, da kdo drugi v zmešnjavi ne vzame in bo razdelil kakor hitro bo pogreb v kraju. Toda jaz ga poznam in zato sem že tisti dan vedel, da ne bodo otroci nikdar videli deleža svoje matere ... O tem sem dobil torej na čistem in dasi nisem bil prav nič iznenaden ob teh svojih zaključkih, me je vendar grozno zapeklo in zabolelo. Divjost, ki se me je bila lotila že prej, je sedaj prekipela do vrhunca. V takšnem stanju sem poklical žganja. Kozarec za kozarcem sem vlival vase in bolj kot sem pil, bolj me je žejalo. V meni je bil ogenj, ki sem ga gasil z ognjem. Moral je Torej nastati požar, in nastal je. Popolnoma pijan sem ostal pri Kavčniku celo noč in še drugi dan. In pil, pil ... žganje, vino ... vino, žganje. Šele proti večeru drugega dne sem se prizibal domov, kjer me je Tone spravil na svisli kakor včeraj. Obležal sem brez zavesti, a zbudil sem se navzlic vsemu zelo zgodaj. V glavi mi je šumelo, iz želodca se mi izpahovalo in noge me niso hotele prav nositi. Šel sem k vodnjaku in spustil na glavo mrzli curek. Hladilo je, dobro delo. A ko sem se obrisal, je bilo v glavi pusto kot prej in v sencih mi je butalo, da jih je hotelo raznesti. Tedaj sem se začel glasno smejati, vse se mi je zdelo neumno. A vedel sem, da je najbolj neumen moj smeh. Hotel sem se zresniti, stiskal sem oči, zapiral s silo usta in se tolkel s pestmi ob čelo. A blazni smeh je prodrl mežeče oči in zaprta usta, niso ga mogle ustaviti stisnjene pesti. Vrgel sem se na slamnjačo in sem se zagrizel v rjuhe.

Tedaj se je smeh izpremenil v krčevit jok, ki je pretresal moje kosti kakor vihar onemoglo vejevje. Sam ne vem, kako dolgo je to trajalo, a ko sem se zavedel, sem bil pred hišo in moje noge so krenile k sosedu v gostilno. Kakor bi bila tamkaj edina rešitev iz tega groznega mojega stanja. Toda res, ko sem izpil nekoliko kozarčkov žganega, sem se čudovito umiril. Kakor najbolj trezen človek sem šel potem za pogrebom in v cerkev. Ko smo pa pozneje bili v tej sobi, veš, kaj se je zgodilo. Pijanost se je povrnila in zagrešil sem marsikaj, kar bi trezen ne bil storil. In tudi danes ne bi storil več. Naj bodo grehi njegovi kakršnikoli, sin ne bodi nikdar sodnik očetov. S tega stališča hočem odsedaj dalje govoriti o njem. Sodil ga ne bodem, a izpregovoriti se mora resna beseda, kako bo treba odsedaj dalje delati, da se ubranimo škode, zakaj ne samo otroci proti staršem, tudi starši imajo dolžnost proti otrokom.«

Pavla se je začudila.

»Kako govoriš, Tone, kakor bukve. Kje si se nabral tega, ko vem, da si bil včasi ves drugačen? Že včeraj si govoril, da te nisem spoznala, dasi si bil pijan. In tudi razumela nisem vsega. Le toliko vem, da so bile tvoje besede trde in neusmiljene, a niso bile tako surove kakor sem jih bila vajena, ko sem bila še doma. Čutim, da si se zelo izpremenil.«

Tonetu so oživele oči, skrivnostno se je nasmehnil.

»Pozneje o tem, Pavla. Izvedela boš vse. Dovršiva pa sedaj najprej razgovor, ki se tiče očeta in nas otrok. Kakor jaz mislim, pustimo ono reč z materino zapuščino v miru. Zato je nisem niti včeraj v svoji največji razburjenosti omenil. Za nas bi imelo vse to več ali manj samo spominsko vrednost, a več mi je v ta namen materino pismo, pisano s srčno krvjo, kakor vsa šara, ki jo je pobral oče. Menim, da tudi ti ne boš pogrešala tistih malenkosti. Milki in Jankotu pa ni treba o tem ničesar vedeti. Pustiva mu torej vse brez žal misli v srcu. Molčiva kakor ne bi vedela ničesar. Si-li za to, Pavla?

Pomislila je nekoliko.

»Naj bode po tvojem,« je dejala čez nekoliko hipov. »Toda jaz sem bila včeraj prva, ki sem vprašala po materinem testamentu. In ti si mi to očital. Če bi vedel ... toda ne ... čemu?«

Tone jo je prijel, za roko.

»Kaj porečeš, če ti pravim, da vem? Ne glej me tako ... vrabci že čivkajo po strehah ... Revica ... toda, Pavla, tudi sama si kriva ... oprosti ... Ne, prosim te, ne ugovarjaj! Vzemi moje besede tako, kakor sem jih mislil ... ne slabo ... Morda je še čas, da se rešita. Vrzi od sebe svojo visokost, svojo trmo in svoj po očetu podedovani greh — sirovost — oprosti še enkrat ... in mož se ti povrne na pravo pot in vse bo še dobro.«

»Nikdar več,« vzklikne Pavla. »Pregloboko je padel in potegnil vse za saboj. Igralca nihče ne izpreobrne. Na čelu mu je zapisana ta strast, globoko vdrta in v vsaki kretnji. In poleg tega pije kakor piskrovezec. V tej svoji pijanosti mi očita, da nisem nič prinesla k hiši razen nekoliko cunj in dvoje pobarvanih postelj, da se je od takšne bogatije kakor je naša nadejal vse kaj drugega kakor je dobil. Da je bil norec ker ni zahteval zaradi svoje neumne ljubezni do mene zadostne dote že pred poroko, ko je Krivca že od nekdaj tako dobro poznal. Lahko bi ga potegnil iz blata, pa ga pustil umirati. Zadovoljen je, samo da je spravil po goljufiji svojo hčer od hiše, zakaj on dobro ve, da bi se Krivec, ta lump, najrajši iznebil vseh svojih otrok, ki so mu vsak dan bolj nadležni. Toda on, moj po krivici teptani in užaljeni mož, on mu že posveti in Krivec že še izve, s kom ima opraviti ... Tako psuje dan na dan, in jaz si ne morem pomagati, ne vem, kam bi pogledala od sramote. Pisala sem materi, razodela ji vse svoje gorje. Prišla je k meni takoj ko je prejela pismo. Pulila si je lase, ko je videla, kam je prišla njena hči, a pomagati ni mogla. Sama ni imela ničesar, pri očetu ni imela besede. In tako sem pisala njemu, dvakrat, trikrat, neštetokrat, in nazadnje je odgovoril. Konec pisma se je glasil: Pusti me v miru s takšnimi rečmi, enkrat za vselej. Kakor si si postlala, tako ležiš, sama si ga hotela, pijanca ...«

Tone ji stisne roko, rekoč:

»Dokler oče živi, nimaš pričakovati ne ti in nimamo pričakovati mi ničesar od njega. Pohlep ga je prevzel vsega, drugega ne vidi, kakor samega sebe. Nobenemu ne zaupa vinarja, vsak mu krade in ga goljufa, najbolj pa njegovi lastni, ničvredni otroci. In to je pri njem vsak dan huje, odkar mu gre vse kakor sam hoče. Prodajalna je sicer prazna, a kaj bi se brigal zanjo, to so bile samo posamezne kaplje, ki so kapljale po njej v njegov žep. Sedaj so se otvorili studenci, ki se na široko valijo po njegovi strugi, amerikanski zlatonosni studenci. Mogočen je, drugi kralj na Betajnovi, kralj, ki zna komaj podpisati svoje ime, a ima spomin, ki ga ne ogoljufa nikdar ... Potipal sem enkrat neke gospode v trgu, če bi se dalo morda kaj iztisniti iz njega potom pravice, tako pol za šalo, pol za resnico sem mislil. Tu sem naletel, Pavla. Napisan je tam z zlatimi črkami, v zgled ga postavljajo brezbrižnikom in falirancem, do gabnosti poveličujejo njegovo pridnost — oh dobro je njegovo staro vino in izborni so njegovi tolsti piščanci — vsi so prepričani, da si pridobiva vse poštenim potom. Njegovi otroci pa niso vredni piškavega oreha ... siroveži so ... ki ne spoštujejo lastnega očeta ... pijanci in pretepači ... prešestniki ... Kaj torej hočeš, Pavla? Na ves glas ti zakličem in uvažuj ta moj resni klic: Še enkrat ti povem, dokler oče živi, nimaš pričakovati od njega ničesar. Čudeži se namreč ne godijo več, kamen se ne izpreminja v kruh. Treba, da ubereš drugo pot, da črpaš sama iz sebe, da najdeš moči sama v sebi. Zadnji čas je, ne odlašaj! In veliko trpežnejša bo tvoja sreča, če si jo priboriš sama, kakor če bi padla v naročje ne da bi mignila z mazincem ... Če boš potrebovala kakega nasveta od mene, razpolagaj z mano!« —

VI.Uredi

Milka je bila tačas z Nežo v kuhinji. Medtem ko je Neža pomivala, je sedla nekoliko za ognjišče, prav tja, kjer je zadnji dan svojega življenja sedela nje mati. Bila je vitka, nekoliko prešibka za svoja leta. Nje obraz je bil okrogel, lica polna in sveža ter zagorela kot mak med pšenico, oči velike, vse začudene in vprašujoče, ustnice kot dozorela črešnja. Lasje so bili temnoplavi, gosti, vlažno se svetleči. Prav takšna je bila kot nje mati, ko so jo poklicali iz šole domov in je prišla k Krivčevim.

Milka je bila trudna. Delala je ves dan do sedaj, nje bele roke, takšnega dela nevajene, so bile vroče in so podrhtevale, v križu jo je bolelo in noge so se ji šibile. Prenenadoma jo je vse zadelo, prenenadoma jo je iztrgala usoda iz otroške lahkomiselnosti in postavila na trda tla resnega življenja. Vsa začudena je bila ob zadnjih dogodkih, ni jih mogla pojmiti, mislila je, da sanja in da se morajo te sanje vsak čas razpršiti. Vsa je bila še v mestu pri svojih prijateljicah, ki so se z delom samo igračkale, ki niso niti slutile, v kaj se bode to igračkanje izpremenilo. Žarko solnce je še sijalo tedaj okoli nje in v njej, vse polno svetlobe in toplote je bilo nje srce in v tej svetlobi, oblit od solnčnih žarkov je stal fant, princ iz jutrove dežele, odet v zlato in škrlat. Po njo je imel priti, prožil ji je nasproti svoje roke, ob bregu je že čakala bela ladja, razpeta so bila in v solnčnem vetru so trepetala zlatoobrobljena jadra, da ju odpeljejo v prekmorsko deželo, kjer cveto drevesa brez prenehanja in rode hkratu srebrne plodove brez prenehanja. Sredi med njimi še dviga slonokoščena palača ... Tako nenadoma so jo odtrgali od sanj in lepote, da je sedaj vsa bedna in trudna. Nekaj se vzdiguje v njej, zajokala bi na ves glas, zavpila in bežala ...

»Težko je pri nas,« se oglasi Neža in zazeha. »Ata ne privošči nobenemu preveč počitka. Dolgo sem že pri hiši, oh, poznam kako gre tukaj. In zdaj celo, vsak dan je bolj siten in zadirčljiv, nobena reč mu ni več všeč ... oh, poznam ga, gospodična.«

Milka strmi skozi okno in ne odgovori ničesar.

»Več kot ima, bolj je zopern,« nadaljuje Neža. »Oh, poznam ga, dolgo sem že pri hiši. Pa sem mu tudi delala, za tri druge, vedno, odkar sem tukaj. Prav tako kakor ranjka mama, Bog ji daj dobro. Ko pojdem odtod, ne bo dobil takšne. Katera pa bi tudi prenašala toliko, saj ni nobena živina kot sem jaz, ki ne vem, kedaj bi nehala in počivala. Ali niste še tega zapazili, gospodična?«

Milka še vedno molči, niti ne sliši njenega samogovora.

»Pa saj ni čuda, da je takšen, ko ga pa vse jezi, celo otroci. Tone bi bil tudi lahko nekoliko bolj drugačen z njim. Toda, kaj me briga? ... Pa me le skrbi, kako jo bomo vozili naprej, na naju, gospodična, bo padala vsa odgovornost in vsa slaba volja atova. Težko bo, tako vam povem. Oh da, to dobro vem, dolgo sem že pri hiši.«

Ko se Milka niti ne ozre, nadaljuje:

»Saj sem vedela, da me nihče ne posluša. In vendar se mi zdi, da bi imela tukaj lahko prvo besedo, sedaj ko ni gospodinje. Vsako reč poznam, za vse vem kako in kaj, vsemu sem se privadila, nobeden me ne bi mogel imeti za norca. Da, dolgo sem že pri hiši in spodobi se mi med ženskami prva beseda. Če boste mene poslušali in si dali kaj dopovedati, gospodična Milka, boste prav storili in vse pojde kakor namazano. Starejši vedo več od mladih in eden mora nositi zvonec.«

Tedaj je vstopil Tone in poklical Milko. Odšla sta v sobo k Pavli.

»Otroče je še, a odurna in domišljava,« mrmra Neža za odhajajočima. »Pa Neža te ne izpusti iz rok, Neža ti hoče postriči tisto tvojo trmico in hoče biti prva pri koritu.«

Obriše se z rokavom preko ust in si popravi lase. Iz žepa potegne okroglo ogledalce ter se pogleda pazljivo vanj.

»No, tako hudo še ni,« se zasmeje ter potegne z roko preko ust. »Še si nekam spodobna, Neža.« —

* * *

Med krivenčastimi in vitkošibkimi vrbami se vije reka skozi nizko gričevje vedno vštric široke bele ceste, po kateri vozijo dan na dan težki vozovi, drvijo automobili in se premikajo raznolična, v teh krajih dosedaj nepoznana vozila. Bog ve odkod je vse to zašlo semkaj, da razriva sedaj naše ceste in pota, kvari travnike in njive ter dviga oblake prahu, strupeno polegajoče po nasadih, vrtovih in vinogradih. Iz prahu se motajo čudni ljudje, napol divji in zarastli, kakršnih naši kraji ne poznajo. Govorijo neznano govorico, pojo pesmi našim srcem nerazumljive, našim ušesom neprijetne. Naša pesem je zamrla, se je izselila, kakor so se izselili slavci iz grmovja ob vodi ter si poiskali mirnejših kotičkov. Da, ta dolina je bila še nedavno polna slavčjega petja, polna vriskajoče svetlobe in solnčne toplote, a danes umira in se boji prihodnjega jutra. Dnevi tečejo, vsak dan prihajajo nove čudne vesti, kmalu bo završalo tudi ob Soči. In vozili bodo zopet drugačni vozovi, tujim vozovom v nasprotni smeri in stokale bodo matere in jokala bo deca ob pogledu na dolgo, v nedogled se vijočo neznano pot. Starci se tresejo, da jih zapusti zemlja, ki jih je rodila, lažje bi jim bilo, če bi jih zasul plaz, drveč z gore. Groza objema s črnimi rokami dolino in griče, noč pada na vzdihujočo zemljo ... V zatišju, stisnjen med dvoje nizkih, s trto in smokvami zarastlih gričev, se skriva Logarjev mlin. Na dvorišču pred njim rastejo trije stari širokovrhati orehi, segajoči čez rdečo, svetlečo se streho. Njih temnozeleno sočno listje se vedno giblje in vstrepetava v sapi, skoro neslišno prihajajoči čez prazne kraške grebene. Voda pljuska po širokih koritih, se spušča čez kolesa, se iskri in se peni, v mlinu ropočejo kameni in meljejo, kolikor pač imajo v teh časih.

V mlinu pa je mlinarila mlinarjeva hčerka Lenka poleg očeta Logarja, matere Logarice in treh starejših sinov. Najmlajši je hodil še čez hrib v šolo.

Slučaj je nanesel, da je vozil Krivčev Tone pred nekoliko meseci tod mimo visoko naložen voz desak. Bog ve po kakšnem naklučju ali iz kakšnega vzroka se je utrgala glavna veriga in je nastala nevarnost, da se deske razlete po cesti. Nobenega človeka ni bilo blizu, nobenega voza za njim in pred njim, a Tone je klel in rentačil ter pihal kakor kovaški meh. Zverina v njem se je poznala na daleč. Vsak dan je bila cesta polna, vsak dan so tod pokali vozniki, vozili sadjarji s svojimi osli, hodili pešci, in marsikateri izmed njih bi mu utegnil pomagati ali mu vsaj svetovati. Tisti dan pa so se vsi zakleli, da ga puste samega, naj dela kar hoče. Tedaj je zagledal nedaleč na levici troje visokih orehov, skozi njih vrhove se je svetila v solncu rdeča streha Logarjevega mlina. Komaj deset minut od ceste je bil oddaljen. Tone še ni bil nikdar tam, ni poznal nobenega, se ni doslej zmenil ne za mlin ne za njegove prebivalce in je vozil dosedaj vedno mimo brezbrižen, v svoje misli utopljen, najčešče čemeren in napol pijan. Pokal je s svojim bičem prav po hribovsko, da se je razlegalo daleč po dolini, vpil na konje, pretepal jih in se pridušal kakor toliko drugih njegovih tovarišev, ki so z njim vred vozili tovore v mesto in se ustavljali povsod, »kjer Bog roko vun moli«. Danes pa je zavozil prav do kraja ceste, privezal konja k drevesu ter prvič stopil na stransko rjavo pot in krenil proti mlinu.

Vsi so bili doma, stara dva, trije sinovi in Lenčka, zakaj takrat še ni bilo vojske in so Logarjevi živeli še pristno in patriarhalično življenje, nemoteni od sveta v najlepšem miru in smejoči zadovoljnosti. Zadnji dnevi zadovoljnosti in miru so to bili za dolgo dolgo časa.

Ko je Tone povedal svojo nezgodo, so bili Logarjevi takoj pripravljeni, da mu pomagajo. V nekoliko trenutkih je bila pripravljena veriga, da mu jo posodijo in starejša sinova sta šla z njim, da deske skupno povežejo. Ko je čez nekoliko dni prinesel verigo nazaj, se je ustavil pri Logarjevih dlje časa. Potem pa je stopil k njim in se razgovarjal vsakokrat, ko je vozil mimo. In z začudenjem je videl, da ti ljudje vse drugače živijo kakor pa oni doma pri Krivčevih. Tu delajo vsi za enega in eden za vse, tu je doma medsebojna ljubezen in spoštovanje, tu ne slišiš ne grde ne dvoumne ali nedostojne besede. Sinovi so močni kakor medvedje, svet bi preobrnili in ga postavili na glavo, a z domačimi ljudmi so kakor jagneta, ki ne vedo, kaj bi storili, da bi bilo vse v redu in da bi nikogar ne žalili. — Lenčka je dekle, nekoliko čokata sicer, rdečelična in trdih, delavnih, z žulji pretkanih rok, a navzlic temu nima na sebi nič kmečkega, vsakdanjega in robatega. Nje obraz se vedno smehlja, pri vsakem še tako težkem delu si poje in je zadovoljna. Delo je razdeljeno na enake dele, vsak pozna svoje in ga vrši z vnemo in ljubeznijo dan za dnem, od tedna do tedna. Noč je za počitek, a dolgi zimski večeri in nedelje so za to, da se segreje in omaje duša. In v Logarjevem mlinu vidiš raznovrstne knjige, leposlovne in strokovne, časopise in brošure, ki pa ne leže nerazrezane po policah, pač pa so že precej oguljene in razdrapane, da jih je treba dati vsako toliko časa.po nekoliko v mestno knjigoveznico. Tega, kar ni utegnila in mogla dati Logarjevim šola, to so jim dale one, malo po malem, a toliko bolj gotovo. In pri Logarjevih se shajajo ob takšnih dneh tudi vsi bližnji in oddaljeni sosedje, ki so z njimi enega srca in enih misli ...

Krivčev Tone se je oglašal od tistikrat pri Logarjevih čestokrat tudi ob nedeljah, dasi je bila pot dolga in pozimi tudi slaba. Z vsemi, s starima in s sinovi, je sklenil pravo prijateljstvo. Pa tudi med Lenčko in med njim se je razvila gorka simpatija, ki je bila zlasti zanj odločilnega pomena. V tem medsebojnem oživljajočem prijateljstvu je šele Tone prav spoznal, kakšno je bilo njegovo dosedanje življenje in je krenil na drugo pot, ki ga je dovedla do drugega naziranja in do spoštovanja človeka in njegovega poklica.

Ko je izbruhnila vojska, so odšli trije Logarjevi k vojakom, a Tone ni mogel več tolikrat v mlin, ker je bil zaposlen drugod. Toda kadar se je zglasil tamkaj, je bil zanj velik praznik.

»Tako, sedaj sem ti povedal vse, Pavla,« je dejal Tone, ko je nehal pripovedovati o mlinu in o Logarjevih. »Sedaj veš, kar si me vprašala prej, ko si rekla, da čutiš, kako zelo sem se izpremenil. In tudi tebi Milka morda ne bo škodovalo, da si slišala, in zato sem te tudi poklical v sobo. Začetek mojega novega življenja je torej v Logarjevem mlinu, njim, ki so bili in so še tam doli, sem hvaležen za vse, kar se je pozneje zgodilo z mano. Toda stopita za hipec z manoj, pokažem vama še svoje tukajšnje najboljše tovariše, najboljše prijatelje v teh hudih in žalostnih časih.« 

In peljal ju je v svojo malo podstrešno sobo. Skozi okno so tudi semkaj lili polni solnčni žarki in tam nasproti je gorela gora v zlatu in veličastvu.

Ob nižji steni je stala skromna postelj, ob nje vznožju velika starinska skrinja z vdelanimi rožami in okraski.

Tone potegne ključ iz žepa in odpre.

»To so moji tovariši, moji najboljši prijatelji, ki se razgovarjam z njimi vsako prosto uro in ki so moja uteha. Dokler si ostanemo zvesti, bo imelo življenje moje pomen in namen. Tu je shranjena vsa skrivnost mojega izpreobrnjenja.«

Skrinja je bila do vrha polna samih knjig ...

VII.Uredi

Osmi dan po pogrebu se je Pavla odpravljala domov. Kolikor se je dalo je uvedla Milko v gospodinjstvo in ji zlasti zabičala, naj kolikor mogoče brez godrnjanja izpolnjuje želje očetove in naj se ne da plašiti izbruhom njegove sitnosti in njegovim čudnim vsakdanjim kapricam. Z Nežo pa naj dela kolikor mogoče narahlo in diplomatsko, da si ne nakoplje njenega sovraštva, zakaj posli, ki so dlje časa pri hiši, so za vsako malenkostno neprijaznost zelo občutljivi in se sploh čutijo, če ne gospodarji, pa vsaj njih namestniki v hiši ali kaj vem kaj še. Izkratka, Vsaka zamera se neprimerno maščuje, in krega in neprijetnosti se ne zmanjka nikoli. Milka, otrok, je poslušala sestro in ji obljubila, kar je hotela. Pri tem pa je skrivaj jokala, zakaj čutila je veliko zapuščenost in lastno nepotrebnost v tej hiši. Bog ve, s čim se je pregrešila, da jo je usoda iztrgala tako nenadoma vsemu, kar je bilo ljubo njenemu vzbujajočemu se srcu. Čutila je, da se bližajo časi, ki bodo razdejali vso stavbo nje visokoletečih misli in jo pokopali v najtemnejšo vsakdanjost. Kamor se ozre, povsod klavrnost in tujina, nikjer lepe misli in domačega zatišja. Bala se je prve ure, ko bode z Nežo sama, a iz ur bodo dnevi in tedni in meseci. Bog ve, kaj bo z njo čez pol leta, kaj čez leto dni!

Tone se je umaknil iz hiše. Takoj drugi dan po onem dolgem razgovoru s Pavlo in Milko, po svoji veliki izpovedi, je izbral nekaj najpriljubljenejših knjig iz skrinje, zavil jih skrbno in ljubeče v omot ter ga potisnil v nahrbtnik. Umakniti se je hotel očetu, da ne pride nehote zopet do neljubih in razburljivih prizorov. In poslovivši se iskreno od sester, je sedel na voz, ki je bil odpravljen v gozd po hlode. Tam je hotel ostati in delati kakor drugi, spati v baraki, jesti z delavci in v težkih urah iskati v knjigah razvedrila in utehe. Dokler ne zasijejo boljši in lepši dnevi.

Krivec ni bil niti z besedico omenil proti otrokom materine zapuščine, pač pa je Pavli izročil njeno obleko in perilo, da vzame s seboj ali pa razpolaga z njim po svoji volji. Ko je Pavla pregledala in preštela kos za kosom, je bila prepričana, da to ni vse, kar je imela rajna mati, zlasti pa ne vse perilo. Bolj ko je pregledovala, bolj se je kuhala v njej jeza, zlasti ker se je oče venomer zaničljivo smehljal, ko je preštevala. Očividno se je norčeval in se veselil, da jih je vse opeharil. Toda spomnila se je na Toneta in na njegove besede in s silo se je premagala. Vendar je dejala pikro: »Človek ne bi si mislil, da je uboga mati prislužila pri takšni hiši samo to revščino.« — »Vsi si domišljujete, da je pri hiši Bog ve kaj,« je odgovoril oče mirno, »toda vsi se motite. Povem vam, da komaj izhajamo. Delavci požro vse, živež je neznosno drag, vse se potrosi. Kolikor noter, toliko vun. Če pojde tako dalje, zaprem barako.« Pavla se je ugriznila v ustnice in ni odgovorila. Poklicala je Milko in Nežo in razdelila vse na tri enake dele. Izbirati in prebirati se ni izplačalo te beračije. Stari se je tačas neopaženo izmuznil iz sobe, bilo ga je morda v tistem hipu vendarle nekoliko sram ...

Pavla je pospravljala svoje reči. Sama je bila v sobi, vse tiho okoli nje. V peči so pokala in prasketala suha drva, udobna toplota se je širila po svetlem prostoru. Pavla je delala mehanično, zavijala, povezavala, skladala omote drugega poleg drugega, polagala jih nazadnje v pripravljeni pleteni kovčeg. Nje obraz ni kazal tačas ničesar, bil je čisto vsakdanji in brezbrižen. Kakor ne bi mislila ničesar, kakor bi ne bilo v nje duši ne veselja ne žalosti, ne želje in niti sence hrepenenja. Kakor bi bila tam notri velika praznota, velika puščava brez zelenice.

Toda hipoma so ji upadle roke in obležale na omotu druga vrh druge. In glava je tačas zlezla navzdol in se zarila vanje. Telo se je krčevito streslo in se sesedlo na stol. In obstala je kakor kip.

Na stopnicah so se začule stopinje.

Pavla se je zdrznila, se dvignila in potegnila z rokami preko oči.

»Torej zopet domov ... domov ... iz enega gadnega doma v drugi,« je zaječala in posluhnila, kdo prihaja.

Stopinje so se ustavile, začul se je Nežin glas:

»Pavla, doli! Gospod je tukaj, gospod mož.«

Pavla se je prijela za prsi, strah jo je prešinil. Čemu je prišel, kaj išče tukaj? Pisala mu je, da pride danes domov. Nekaj ni v redu, da se je tako nenadoma pojavil tukaj, kjer ga ni bilo že več let. Hvala Bogu, da danes ni očeta doma, sicer bi zopet ne bilo nič dobrega iz tega obiska.

»Takoj pridem,« je zaklicala Neži ter si naglo popravila zmršene lase. Napravila je kolikor mogoče miren in vsakdanji obraz, odprla vrata ter odšla doli.

Po kuhinji gori in doli je stopal nje mož. Nekoliko naprej se je držal, roke je tiščal v hlačnih žepih in med zdravimi, nekoliko rjavimi zobmi je žvečil ostanek viržinke, ki se je krivil navzdol pod spodnjo debelo ustnico. Njegov še dovolj čedni obraz je bil nekoliko zabuhel in rumenkast ter je pričal o prečutih nočeh in o podnevnem spanju. Pod motno bliščečimi vodenimi očmi so se krožili veliki črnorumenkasti kolobarji, a črni ščetinasti lasje so silili izpod mehkega, poševno na glavi stoječega klobuka doli čez čelo do gostozaraslih črnih obrvi. Iz desnega kota ustnic se je poznala posušena rjavobelkasta slina po gladkoobriti, okrogli in močni bradi kakor bi bil kdo potegnil široko črto s čopičem, namočenim v ptičji lep.

Semtertja se je zravnal, privzdignil glavo ter se široko nasmejal. Pripovedoval je Neži Bog ve kakšno anekdoto iz mestnih beznic ali iz tretjega razreda prenapolnjenega lokalnega vlaka. Dobro se mu je zdelo, da je bila Neža hvaležna poslušalka in da so ji zlasti najbolj prijali njegovi lastni ocvirki, s katerimi je belil svoje pripovedovanje.

»Da, to je res, Nežica, kakor je res, da je Krivec ... hm ... ehnu ... no, nič ne rečem ... falot ... Ali sem kaj rekel?«

Potegnil je roke iz žepov, otrnil čik, vtaknil ga zopet v usta ter se lopnil s plosko desnico po močnem bedru.

Tačas se je pojavila Pavla. Slišala je zadnje besede in je vedela, da je mož pijan.

»O Pavlon, Pavlončica, duša moja ... srečne oči, ki te zopet vidijo čez sedem čiških let ... Kako je kaj pri tvoji duši? ... Primojduši dobro ... Zakaj tako dolgo tukaj? ... Ali je dobra papca, pipca? ... Boljša kakor doma? ... Eh papa Krivec ima mačka v žaklju in Noetovo dedščino v kleti pod skalo ... dobro je tukaj biti ... hahaha ... samo krivi se nerad, kadar treba dati ... ni prav, da se piše Krivec ... Pavlon, vprašam te sedaj nekaj ... zakaj ... prav za prav, na čem pa je umrla tvoja mati? ... Slišal sem, da ti je mnogo zapustila ... tam doli so pravili v gostilni ... pot za sabo ... kaj?«

Pavla je pristopila k njemu ter ga prijela za roko.

»V sobo pojdi z mano, imam ti nekaj povedati,« je dejala kakor bi ne bila slišala ničesar.

Osupnil je, kaj takšnega ni bil vajen. Navadno je po takšnem uvodu zrasla. Nalašč je zasviral tak preludij vselej, kadar se mu je zahotelo, da bi se kregal in navadno se mu je izvrstno posrečilo. Zakaj ne samo beseda je ob takšnih prilikah dala besedo, celo razne ekstremitete so se navadno začele kosati med saboj za prvenstvo. To je bilo potrebno, če je hotel pozneje hoditi vsak sam po svojih potih, ne da bi mu jih drugi nekaj dni križal.

Zato se je torej danes dogodilo zaresno čudo in zato je Vojteh, mož Pavlin, po vsej pravici osupnil.

Odprl je usta in ni verjel.

»Kaj praviš, Pavlon? ... V sobo? ... S tabo? ... Križ božji, hodiva!« In šel je za njo. Naslonil se je na okno, da je solnce obsevalo njegov široki hrbet in glavo ter pričakuje strmel v Pavlo. Ta je pristopila k njemu in mu položila roko na ramo.

»Čuj,« je dejala mehko, »ni treba, da bi slišali posli mojega očeta, kar ti imam povedati. Glej, te dni kar sem zopet v tej hiši, sem mnogo videla, slišala in doživela. In o tem sem te dni tudi mnogo razmišljala, lahko rečem, da več kakor vse svoje prejšnje življenje. In razmišljala sem samoobsebi umevno največ o tem, kar je človeku najbliže. Tako sem nazadnje spoznala, da ne smem iskati izvora svoje nesreče v svojem bližnjem, ampak največkrat sama v sebi. In če je izvor ali vzrok moje nesreče res v meni sami, mi je vsekakor mogoče, da ga odstranim, če ne izlepa pa izgrda, samo da ga najdem. Glej, že po tem, kar sem ti dosedaj povedala, lahko razumeš, da sem vzrok in izvor nesreče svoje in morda tudi tvoje resno iskala in da sem ga zares tudi našla tam, kjer sem pričakovala, da ga najdem. In ker sem ga našla, ga hočem tudi odstraniti. Daj mi roko, Vojteh, od sedaj naprej se vrnem s taboj domov vsa drugačna in kljubovati hočem vsemu, kar pride. Še pred pol ure me je bilo strah in groza, ko sem mislila na svoj dom, ko sem se odpravljala nazaj k tebi in v tvojo hišo. Zdaj je minilo, zdaj grem s trdnim zaupanjem, da bo bolje, da se povrne vanjo mir in sreča.«

Vojteh se je smejal. Ni mu šlo v glavo, kar je govorila. Smešno se mu je zdelo, same babje čenče in kaprica sentimentalnega trenutka.

»Zakaj ne bi ti dal roke, žena?« je dejal in ji ponudil svojo veliko zagorelo desnico. »Samo nisem prav razumel, čemu naj ti jo dam, preučeno si govorila zame.«

»Tudi meni se je zdelo pred nekoliko dnevi preučeno, kar mi je govoril moj brat Tone,« je odgovorila Pavla, »in nisem razumela. A danes razumem in tako boš v kratkem razumel tudi ti.«

Mož je držal nje roko v svoji, se je še vedno smejal in ni razumel. In ni verjel, da je tako govorila njegova žena, da so iz takšnih ust mogoče takšne besede. A nekaj se je vendar tačas izpremenilo v njem, neka slutnja ga je obšla, da se z današnjim dnem obrača drugam smer njegovega življenja. Začel je misliti in sama ob sebi je ginevala pijanost iz njegove glave. Prav narahlo je začutil kakor bi se bil ukradel odnekod solčni žarek in bi prodiral v teminonjegove notranjščine ...

Zgodilo se je zares čudo. Pavla je imela z možem ta popoldan lahko delo. Proti svoji navadi ni silil v gostilno, presedel je ves čas do odhoda doma v sobi. Po njenem nasvetu ni niti čakal, da bi se povrnil tast domov, hotela je ta dan preprečiti vsak še tako malenkosten in neprijeten nastop med njima. Naročila sta Milki, naj ga pozdravi od obeh ter sta se odpeljala že pozno popoldne ...

Čez dolgo časa je ostal Pavlin mož tisto noč doma. —

VIII.Uredi

Dva meseca sta med tem že minila. Iz črnih oblakov, ki so se že toliko časa kopičili na zahodu, je nenadoma treščilo. Prav tačas, ko je bila pomlad v deželi in'si je izbrala zemlja svojega ženina. Bele, skrite vasice po Brdih so se hipoma zgenile, oživele v čudnem drhtenju kakor nikoli prej, čez noč so se odpravile na potovanje. Zadnje so potiskale prve, vse so s krčevito naglico hitele in se valile dalje, čez holme in griče, po cestah in potih, po dolinah in jarkih, mimo cvetočih vinogradov, mimo belih oblakov, ki so jih razsipale cvetoče črešnje po bregovih, mimo živih pojočih ograd, kjer so znašali slavci in penice svoja gnezda, pod globokim sinjim južnim nebom, pod katerim so začeli letati čudni, dozdaj nepoznani ptiči, pevajoči pesem nikdar slišano, pesem grozno, mozeg pretresujočo. Vse je drvelo dalje, naloženi vozovi, trudna živina, matere z dojenci na prsih, starci s sključenimi hrbti in palicami v tresočih rokah, razoglavi, komaj za silo oblečeni. Nevidna železna roka jih je podila dalje na dolgo pot, na neprostovoljno, ki ji nihče ni videl in ne vedel konca. Padali so na zemljo in jo poljubljali, njih prsti so rili po njej kakor krti, pririti so ji izkušali do osrčja, da bi se njih žejna usta upijanila z njeno krvjo in da bi bila lažja njih pot. Njih stokanje so slišali holmi in griči, njih jok se je razlegal po dolinah in zatišjih. Ko bi se vse to dvignilo, ko bi vzelo v roke popotni les in šlo z njimi v tujino! A griči in holmi so se samo prešerno smejali v svoji svatovski obleki, doline in zatišja so vriskala v prvi pijanosti ... in še težje je bilo slovo, še bolj črna kri, ki je tekla iz zevajočih ran. Krvava pot se je poznala za njimi koder so hodili in krvave so bile poljane, kjer so se ustavile njih do smrti utrujene noge ... Na kolodvorih vse črno ljudstva, največ razcapanega, vse črno po vseh prostorih, ki niso zaprti, črna ulica in trg, promet po mestu zastaja, vozovi ne morejo skozi množico. Od vseh strani prihajajo vojaki, napolnili so že sleherno hišo, napolnili vsako dolino do najmanjšega zaselja, do najskritejše samotne kmetije. Babilonska zmešnjava povsod, drugi ne razume druzega, z znamenji poizkuša dobiti, če hoče imeti kdo kaj posebnega ali če hoče kaj povedati. Vlak prihaja in odhaja za vlakom, dolg kot večnost in črn kot obup. Razorani, zmršeni, potni, napol blazni in ostudno se režoči obrazi gledajo iz živinskih vozov, otopeli, zanemarjeni, idiotski iz oddelkov za častnike. Od povsod hrušč in vpitje, suvanje in prerivanje, vmes pijanost do nezavednosti.

Vse drevi dalje, navzgor, navzdol, brez cilja in lepe misli ... v pogubo ... a krčevito hoteč rešiti če ne drugega vsaj ubogo golo življenje. Ali se posreči? Ali je še kje na svetu gostoljuben krov, ki bi bil voljan, da sprejme pod sebe toliko bede in gorja? Morda tam za deveto goro v neznanem zapuščenem selu, v samotni kolibi sredi divjega gozda, morda visoko na suhem vrhu devete gore same? Nihče ne ve, kje se konča ta pot, dalje gre in še dalje vidi. Ceste in pota, njive in travniki, gora in dol, vse je prepleteno z železjem in žico, vse izpodkopano in razorano. Tam daleč daleč pa je vtonil razžaljeni dom, pogreznil se na zlati večerni zarji v globočino morja. Ali izide še kedaj na belih solnčnih žarkih, da padejo nevredne množice zopet pred njim na kolena in se vrnejo vanj skesane in očiščene? Zastonj vprašujejo, sam Bog ne ve odgovora. In roke omahnejo, skloni se glava, noge tavajo dalje ...

Prva nedelja v maju je bila. Krivec je popoldne sedel v svoji sobi, pred njim je stala napol prazna polliterska steklenica in čaša. Dobro se je bil najedel opoldne in sedaj je dremal in počasi srkal onega »od zida«, staro kapljo iz svojega najstarejšega vinograda. Vsako toliko časa mu je glava zlezla na prsi, a ko je hotela še nižje, jo je vsakokrat sunkoma dvignil, odprl oči in začudeno smehljajoč se pogledal okoli sebe. Roka se je tačas navadno iztegnila po čaši in pil je ter si z jezikom oblizaval debele ustnice vsakokrat, ko je dobro potegnil. Tako je šlo precej dolgo dalje med kimanjem in oblizavanjem. Muhi, ki je dolgo časa sedela na stropu nad njegovo glavo, je začelo biti navsezadnje dolgočasno, preletela se je premišljeno na steklenico, kjer se je ob robu iz navzdol polzeče kaplje nasrkala korajže ter se takoj na to predrzno preselila na Krivčevo glavo. Za takšne reči je bil Krivec zelo občutljiv. Takoj se je stresel ter lopnil z roko po glavi. Glava mu je hotela zopet na prsi, a muha je bila že zopet na njej. Tako se je Luka bojeval z muho in spancem, dokler ni grdo zaklel, vstal in vzel steklenico ter stopil v klet po drugo izdajo. Ko se je vrnil, je bil čil, spanec je odbežal. Sesti pa ni hotel več, pokril se je, da bi bil varen pred pijano muho ter je hodil po sobi gori in doli in pil. Toda sčasoma mu je bilo silno dolgočasno. Stopil je k oknu ter zrl na cesto. Mimo je šlo par begunskih vozov z bornim pohištvom, z malovredno šaro, z razno preperelo ropotijo. Žival, ki je vlekla in ona, ki je bila privezana zadaj, je komaj vlačila noge za saboj, je stopala naširoko in bulila v tla. Na vsakem vozu je bilo po nekoliko otrok, bledih in izsesanih obrazov. Poleg vozov so stopale ženske, priganjale žival in se topo ozirale okoli sebe. Vsa ta revščina ni Luke brigala prav nič. Polglasno si je žvižgal in s prsti bobnal po šipi. Ničesar ni čutil ob tem prizoru, ničesar kakor da mu je grozno dolg čas in da ni vedel, kam bi se dejal. Sam je bil v hiši, Milka in Neža sta bili pri večernicah, Janez in drugi, kar jih je bilo ob nedeljah doma, so bili v gostilni ali Bog ve kje. Tudi sam bi bil morda odšel v gostilno, a gotovo je bila polna vojakov in ljudi, s katerimi se ni rad bratil. Če bi ga danes kdo obiskal, ne bi se krčil, prinesel bi vina na mizo, a moral bi biti obiskovalec pripraven človek in ne morda kak rokomavh. Svojega ni maral nobenega, hvala Bogu, da je Tone najrajši ostajal v gozdu in da ga ni bilo domov kar po cele tedne, zlasti pa ne ob nedeljah. Sicer je delal za dva, ta lopov, a kaj pomaga, ko le ne misli pri vsem tem na drugega kakor na to, kje in kako bi ga osleparil in okradel. Pa ga ne bo. Eh, Luka je še tič, je previden kakor podlasica, zvit kakor lisica, vidi pa kakor ris. Kar skozi zid. Ali kaj mu to pomaga, ko mu pa domači vendar kradejo, na vseh koncih in krajih, samo da ne ve kje. Toda kradejo pa le, in prav gotovo. Tam čez cesto na sosedovem vrtu cvete stara jablan, cel rdečkastobel oblak je, pretkan s solnčnimi žarki, in posamezni cveti, ki se sedaj osipljejo in padajo na tla v komaj spočeto travo, se svetijo kakor cekini. Bog ve če jih jablan prešteva, koliko jih je. Eh, to se razume, da ji ne more biti dolgočasno, če šteje cekine. Tudi njemu ne bi bilo, če bi jih štel. A vzel jih je sam vrag in če ga iščeš z lučjo, ga več ne najdeš, svetloglavca. Sam papir se ti valja med prsti, kar čez noč ga delajo, hudiči bodo vse zafurali. Pa Luka si bo tudi s papirjem pomagal. Kar čez noč ga bo izpremenil v hiše, polja in travnike, v vinograde in gozdove. Kar čez noč kakor ga oni delajo, in preden se bodo hudiči zavedeli, da je za nič. Zadnjič je bil tam gori v gozdu. Strah je, koliko so že posekali. Nizko pri tleh so odžagana debela debla, odrezane ploskve se belijo druga pri drugi do kamor sega oko. Kakor veliko pokopališče se mu je zdela iztrebljena in izsekana površina in ti beli štori na njej so kakor mrtvaški kameni na novih grobovih. Pa ti hudiči tam doli po dolini in še dalje mislijo, da seka Luka svoj gozd, da je to tak osel kakor so oni, ki tako mislijo. Tepci zaplankani! Luka Krivec do danes še ni posekal enega svojega debla in ga tudi ne bo izlepa. Lukov gozd bo stal še dolgo in on sam se bo smejal kakor se smeje zdaj, ko dričijo po njegovih drčah v dolino hlodi raznih zafuranih in zaigranih postopačev, ki si niso nikdar znali pomagati s poštenim delom, kakor si je znal zabiti Luka Krivec. Od Šimna z Loga je kupil v posekanje tristo smrek in posekal in odpravil jih je v svet dvakrat toliko. Prav tako od Jernača in Bikslna in od drugih, kdo bi jih naštel. Ha-ha-ha, znati je treba, je rekel nekdo, ki ni bil neumen ... To gre torej v papir, a ta papir se izpreminja pod Lukovimi rokami v vse kaj drugega, v nekaj, kar se ne bi dalo odnesti in raztrgati ... Tako je razmišljal Krivec in še vedno stal pri oknu in žvižgal in bobnal s prsti po šipi. In navzlic temu mu je bilo danes še vedno grozno dolgočasno. Vrag ga vedi, kaj se je godilo z njim. Kar vleklo ga je nekaj vun, kamorkoli med veselo družbo, makar med cigane, da le ne bo sam, tako prokleto sam. Iz gostilne doli se je slišala harmonika, se je razlegalo vpitje in petje, sami hripavi, zapiti glasovi. Ne, tja gori ne, v domačo gostilno pa le ne, si je dejal. In ker je bila že zopet prazna steklenica na mizi, je vzel ključ iz žepa ter stopil v klet po drugo. Že dolgo ni doma toliko pil, pa tudi že dolgo mu ni bilo tako dolgočasno. Za Boga, tako sam! Pa res, tako sam in pa že tako dolgo! Odkar je stara umrla in še nekoliko prej. Tako sam! Luka je začel jecljati »tako sam«, petkrat, desetkrat zaporedoma, a zraven se je tako čudno smehljal in preobračal oči, da se je videla od njih sama belina. In je nalijal in pil ... Mimo hiše je stopalo par vojakov, med njimi kmečko dekle z visoko podrecanim krilom. Čisto nove gosposke čižme je imela na majhnih nogah in črne prosojne nogavice, ki jih je kazala do srede zalitih okroglih meč. Čisto mestno je bila opravljena, samo debeli, štirioglati obraz z vsakdanjimi potezami je kazal na pravi izvor. Pa Luka ni gledal na obraz, nagnil se je celo naprej in ni videl drugega kakor majhno nogo, prosojne nogavice in okrogla meča. In kri mu je bušila v glavo, da je bil hipoma ves rdeč in zaripljen. Ko so vojaki s svojo žrtvijo zavili za ovinek in jih ni več videlo Lukovo oko, je ta v dušku izpil kozarec vina, sedel za mizo in se zamislil. Roke so mu upadle ob životu, navzdol in srepo je zrl predse. Tako sam!

Tedaj je prihajala Neža iz cerkve. Mimo okna je šla in nenavadno ravno se je držala. Izpod nove pisane rute, ki jo je bil Tone svojčas vkupil za nje denar v trgu, je gledal nje nekoliko bledi, ne tako napačni profil, na čelo so se spuščali nje bledorumeni polimani lasje. Usta so bila napol odprta, kakor bi bila vprav zopet izgovorila: »Še si nekam spodobna, Neža!«

Stopila je pobožno v vežo, kakor se spodobi onemu, ki prihaja naravnost iz cerkve in ki se ga še drži vonj po kadilu.

Krivec je imel vrata svoje sobe odprta, da je videl naravnost v vežo. In tako je tudi videl, kako je Neža držala z obema rokama mašno knjigo pred seboj na prsih in kako se je skrivaj ozrla v sobo. Sam Bog vedi kaj ga je tačas vznemirilo, da se je nehote zdrznil in takoj nato zaklical:

»Na, Neža, pojdi pit, vem, da si žejna!«

Neža ni verjela svojim ušesom. Vsa osupla se! je ustavila na vratih in sramežljivo povesila glavo.

»Na, res ... čemu bi se branila?« se je zasmejal.

In Neža je pristopila in nastavila kozarec na usta. Medtem ko je pila, se je Krivčeva roka izgubila pod njen predpasnik in vščipnil jo je v bedra kakor tolikrat natakarico doli v trgu.

»Pojte, pojte ... pst ... pojte, pojte,« je dejala in ni odstopila, še korak bliže se je stisnila k mizi.

Krivec je primaknil stol, oko mu je gorelo.

Tedaj pa je prihajala mimo okna tudi Milka. Neža se je naglo oddaljila, a Krivec je še v naglici dejal polglasno:

»Bodi pametna, Nežika ... boš videla, da ...«

Dalje ni mogel, Milka je bila že v veži. —

* * *

Četrta ura popoldne je šele bila. Hudiča, tega popoldneva ne bo nikoli konec, je sam pri sebi zarentačil Krivec. Nemirno je hodil po sobi gori in. doli, z rokami na hrbtu. Saj bi kaj delal, a danes ni kakor nalašč nobenega dela pod milim nebom. Kar je bilo opravila za prošli teden, je šlo izpod rok kakor bi bilo namazano, včeraj je bilo vse čisto in posneto kakor mleko. Nismo vajeni pohajkovati, to je, nismo cigani. In pijemo tudi samo vsake kvatre, pa še tistikrat ne toliko, da bi se dalo dotipati s prstom. Prasci, videl sem zadnjič pa res nekaj takšnih, in to pri belem dnevu, tfej. Zakaj ni povabil za danes koga gori, bodisi od kjerkoli, koga, da bi se dalo govoriti z njim in skleniti kakšno kupčijo. Ne pa, da mu je tako grdo dolgočasno. Sunil je z rokami od sebe ter se ustavil sredi sobe. Tamle je prej stala Neža. In kako je pila in pa »pojte, pojte, pst«. Ali ni bilo malce neprevidno od tebe, Luka? Tisto drezanje v Nežo? Takšne reči niso vselej koristne in ne samo zlata, tudi papirja je škoda. O Luka, kam si mislil? Kam? Tako sam, tako sam. To je bilo. Iz tega se je rodila izkušnjava, močnejša kakor Luka, ki je že nekaj časa ves raztresen in se ji ne more uspešno postaviti po robu. Kaj to pomeni, Luka? Eh, malce predobro živiš, Krivec. Še vedno je vročine preveč v tebi in pečenkica vsak dan, kokošja bederca, kakšen puranček, to ni, da bi vročino hladilo. Pa kaj to, naj bo, brez jesti ne moreš živeti, toda brez previdnosti gre tudi marsikaj navzkriž. Tako si zapomni, Luka! ... Pa malce ga je vendar sram, deklo je vščipnil. Kakšno spoštovanje bo odsedaj imela? Takšen grm zraste človeku čez glavo. Pa Neža vendar še ni tako napačna, pojte, pojte pst... Ne, to si je treba prepovedati, enkrat za vselej, takšne reči. In pa dolg čas. O, Luka!

Kaj hoče, dolgo je še do noči. Malo se popelje vun, na izprehod, na solnce, kar tako, da mine dan.

In Luka stopi sam v hlev in napreže. Sede na voz in požene. Nasloni se v vozu nazaj in se zaziblje v poluspanec. Smotka mu ugasne in pade iz ust, ki ostanejo odprta in se smejejo. Kobila sama dobro pozna pet, vdere jo navzdol, kakor ptica frči mimo ovinkov. Ko se Luka zave, je že na prvem trškem mostu. Toda, kdo pa je danes hotel v trg, se vpraša Luka in zazeha. Eh, božji prst, namenjeno je bilo, si odgovori takoj na lastno vprašanje in se vzravna na sedežu. Ko se mu drugič zazeha, je že obstal voz na dvorišču trškega hotela in si je dal okoli'njega opraviti konjski hlapec Martin. »Dober dan, gospod Krivec, dober dan. Oh, kakor gavtroža izgledate in sedem debelih let.«

Krivec se je zarežal, se pretegnil ter stopil v hotel ...

Prostori v hotelu so bili natlačeno polni. V navadnih sobah na levici so se gnetli prostaki in podčastniki nižjih vrst, sedeli za mizami, stali po sredi med njimi in po kotih, vsak s svojo pijačo v roki, kakršno je pač zmogel njegov mošnjiček. V sobah se ni moglo nič razločevati, gost, neprediren, smradljiv dim iz smotk, cigaret in iz pip je polnil prostore in zavijal vse naokoli. V kotu je tuli! star gramofon kakor bi imel vse zobe izbite, kakor pijanec, ki so ga vrgli na gnojišče. Med te glasove se je mešal hripav smeh, preglasno govorjenje, zabavljanje, kletvice v vseh jezikih, kar jih je premogla prostrana država. Samo slovenskega ni bilo čuti iz te babilonije, iz groba vstale.

V srednji sobi so bili podčastniki višjih vrst, najglasnejši med njimi računski naredniki, prvi oblastniki pri četah, stotnijah in polkih. Tu notri je bilo nekoliko dostojnejše, vsaj kozarci so bili nekoliko bolj čisti in pijača v njih spodobnejša. Tudi zakajeno ni bilo tako svinjsko in tobakov vonj ni bil tako smradtjiv in zagaten kakor na oni strani. V tej sobi je godel na gosli mlad cigan s pravo virtuoznostjo same madžarske komade in pesmi, vse samo na dve struni. Par narednikov se je vrtilo po sredi sobe, cigan je pritiskal čardaš, plesalci so cepetali, se zvirali, metali glave v tilnik kakor žoge, vriskali in rjuli s poldivjimi glasovi.

V sobah na desnici so bili častniki. Nobenemu se ni posebno ljubilo. Resignirano so sedeli na svojih sedežih, nekateri so jedli, drugi samo pili, tretji so bili sklonjeni nad pisanjem privatnih pisem in se niso zmenili za ves svet. Na koncu mize, prav pri vratih, je sedel mlad poročnik, Jedva so poganjale prve brčice pod njegovim nosom, neznaten pomladanski rjavkasti lišaj. Obraz je bil dekliški, ves bel in skoro prozoren, roke nežne z dolgimi tenkimi prsti. Nizko nad pisanje je bila sklonjena njegova glava, nervozno se je premikala roka od vrste do vrste. Naenkrat se je stisnil še bolj, zakril pisanje z rokavom leve roke, kakor bi se bal, da mu kdo pogleda vanj čez njegovo ramo. Toda gledal ni nihče, fantek se je ustrašil debele solze, ki je nenadoma padla na beli papir in zalila na njem besedo »mati«. Kje je sedaj, kaj dela? Nihče ni videl ne solze, ne matere in ne ihtečega vprašanja, ki je trepetalo na njegovih ljubezni žejnih ustnah.

Nekoliko glasnejša je bila družba na gorenjem koncu te sobe. Okoli okrogle mize je sedelo nekoliko častnikov z nekaterimi damami. Kričeče toalete, dekoltirane prsi, prsti polni pravih in ponarejenih briljantov, zlate zapestnice, napudrani obrazi, namazane obrvi in trepalnice, zlati veliki uhani in cigarete. Hripavo hihitanje, izzivajoči pogledi in kretnje, veliki črni kolobarji pod očmi. Lačne utve, spremljajoče potapljajočo se ladjo ...

Ko je Krivec vstopil, ni vedel, kam bi se dejal. Natakarice so vriščale mimo njega, nobena ga ni opazila, se ni zmenila zanj. Danes je bilo drugo opravilo, toliko mladih fantov, kaj hoče tukaj starec. Pogledal je v prvo sobo, v drugo, tretjo, nikjer prostora, nikjer znanega obraza. Odpovsod hrušč in trušč. Toda žejen vendar ne pojdem od tukaj. Kje je neki gostilničar? Vselej ga je pozdravljal že na vratih in se mu priklanjal kakor ne bi imel kosti v hrbtu, danes se je nekam zamehuril in ga ni na izpregled.

Tedaj se je oglasil nenadoma nekdo za njegovim hrbtom.

»Ah, gospod Krivec, tamle nas je nekaj domačih, v sobi zraven kuhinje. Drugod je vse natlačeno, da ne gre šivanka skozi, zato smo se spravili v tisto luknjo. Dober dan, gospod Krivec, dober dan.«

Bil je davčni asistent Pečnik, ki je pozdravljal in vabil.

»Lejte no, hvala Bogu,« se je razveselil Krivec. »Pa pojdiva in poglejva.«

Ko sta vstopila, so Krivca vsi navzoči glasno pozdravili. Bili so zbrani vsi najznamenitnejši trški krokarji, kar jih je imelo srečo, da niso bili pri vojakih. Sami mladi ljudje, uradniki, nekoliko trgovskih sinov s srčnimi napakami, med njimi po naključju stari trški notar in trgovec Ledenik iz Podgraj, uro od trga oddaljene vasi. Soba je bila za vse skoro premajhna, z enim samim oknom na vrt. Iz kuhinje je vanjo plala vsa vročina kadarkoli so se odprla vrata, tako da so bili obrazi kakor sardele okoli mize stlačenih gostov vsi potni in zaripli. Temu se je cedilo od čela, onemu z lica, tretjemu in četrtemu od nosa in brade. Ta si je z žepnim robcem brisal lase, drugi obraz in vrat, tretji prste na roki in dlani. Toda sama kuhinjska vročina gotovo ni bila kriva takšne povodnji. Na mizi se je svetilo v literskih steklenicah ono, ki je podvojevalo potoke potu. Najboljši sok, ki ga je premogla dolina, se je penil v teh steklenicah in na daleč dišal kakor roža. Gostilničar ga ni dal kar tako vsakemu, ki se je samo božje čase po enkrat zaletel čez njegov prag, do njega so imeli pravico samo gostje, ki so vsak dan prekrižali znamenje nad gostilniškimi vrati. Ta dobrota božja, ki je celila najhujše rane, ki je povzdignila betežnega človeka do nebes, če jo je užival s spoštovanjem in ljubeznijo, ki je pa napravila iz njega tudi najhujšo zverino, če jo je lokal kakor vol vodo v vaškem koritu, ta dobrota se je delila v trškem hotelu samo najvrednejšim med vrednimi. In še tem samo takrat, dokler so bili vredni. Zakaj, če se je med družbo teh najvrednejših pojavila pijanost, je izginila ta kapljica z miz in na njeno mesto se je povzpela njena stara botra, ki je kumovala pri vsakem krstu v gostilniški kleti. Zato so se tudi ti najvrednejši navadno poizkušali potuhniti in hliniti najnedolžnejšo treznost pred gostilničarjevimi risovimi očmi.

Krivca so posadili na sredo in mu nalili. Mladi Ledenik iz Podgraj mu je ponudil roko čez mizo, rekoč:

»Zdravo, kume moj dragi!«

»Glej ga, Ledenikovega, že kumuje,« se je razveselil notar.

Krivec je molče prezrl »kuma« ter stisnil Ledeniku roko. Nato je prijel kozarec, a tako nerodno, da mu je spolznil in da se je vino razlilo po mizi.

»Krst!« je zavpil nekdo.

»Kje neki?« je vprašal mladi sodnik.

»Tiho, da ne sliši krčmar. Potem lahko gremo, zakaj jaz nisem za botrinjo,« je siknil asistent in skrivil hrbet. Upognil se je kakor bi trenil čez mizo ter polizal razlito kapljo, da je bila miza v trenutku suha.

»Ta je pa gad,« je dejal trgovčev sin Križaj. »Tudi kolomaz bi polizal. Gospodje, jaz sem za to, da se izpije, toda z veliko spoštljivostjo in pobožnostjo.«

Nagnil je čašo na široka usta, zatisnil oči in požiral ter žvečil kakor bi jedel.

»Vinogrizec,« je prikimal sodnik.

»Lahko se nekaj naučimo od njega,« je menil Ledenik. »Velike talente mu je Bog dal. Pijmo!«

Prijeli so kozarce in pili, nekateri so posnemali Križaja, drugi so izpraznili kakor bi Žida v pekel zagnali.

To je bil šele pravi začetek. Iz gostilniških sob se je slišalo vedno večje razsajanje, gramofon je tulil še grozneje, gosli so škripale, teptanje nog je bilo uprav besno. To je začelo vplivati tudi na družbo v sobi zraven kuhinje. Prijelo se je najprej tega, potem onega, šlo je po vrsti. Neka čudna razposajenost je zašla med nje, sama si je odprla vrata na stežaj in se široko usedla za mizo.

Vedno pogosteje so začeli trkati s čašami, vedno bolj so žarele oči, vedno bolj so se vozljali jeziki.

Krivec se je držal dolgo časa hrabro. Naenkrat pa je zalučal konec smotke v kot ter zavpil ves divji:

»Ubil bi ga, hudiča!«

»Koga?« vpraša asistent.

Vsi se zakrohočejo.

»Prohasko?« vpraša Ledenikov nedolžno.

»Kaj ti veš, šleva,« zareži Krivec.

»Kdo je to?« vpraša Križaj.

»Prohaska?«

»Da.«

»Hm, neki postrešček na Dunaju,« meni Ledenik.

»Kaj nam mari dunajski postreščki,« jih zavpije več hkratu. »Naj bodo, kjer so!«

Ledenik se smehlja in si melje roke:

»Pst, ne tako glasno, Prohaska ima dobra ušesa in dolgo roko.«

Krivec strmi proti nasprotni steni, na mizi mu leži stisnjena pest. Udari z njo po mizi.

»Kaj mi mari njegova ušesa ... in roka ... jaz sem Krivec, Luka Krivec iz Plane ... pošten človek ... Kdo pravi, da ne?«

»Nihče, to vemo,« se roga Ledenik, »toda tudi Prohaska je Prohaska... Viljemov postrešček...«

Vsi se, spogledajo, mladi sodnik se hipoma strežne, vzame klobuk ter se izmuzne iz sobe. Za njim vstane stari notar.

»Prenevarno je, gospoda. Že tako smo slabo napisani. Lahko noč.«

»Vidite jih, cmokavzarje? Kako se jim tresejo hlače,« se roga Ledenik.

»Pa pravijo, da Prohaske ni več,« jeclja asistent, »da ga imajo samo še v špiritu.«

»Kaj meni mari,« se odzove Krivec. »Natakarica, pet boteljk!«

Vse se krohoče in ploska.

»Pod Talijana pridemo, pravijo,« se oglasi Križaj. »V par dneh bodo tukaj. Tistih par mandeljcev, ki jih imamo ob Soči bodo pozajtrkovali še ta teden. Da, če bi bili tam doli naši Janezi! Pa jih ni, poskrbeli so že prve dni vojske, da so izginili. Zdaj pa imajo. To bo nesreča, ljudje božji.«

»Kaj meni mari,« se oglasi Krivec. »Meni je vseeno, naj bom pod komurkoli, slabše ne more biti kot je.«

Vsi planejo kvišku.

»Kaj pravi?«

Krivec se bedasto smeje in pije.

»Da mi je vseeno,« zatrdi drugič.

Tačas vstopi gostilničar.

»Gospodje, vsaka beseda se sliši na vrt. Bil sem zunaj in sem čul vse. Bodite pametni in razidite se za nocoj. Bog ve, kdo se bo še klatil tam zunaj pod oknom in kaj se lahko vse zgodi. Gospod Krivec, brez zamere!«

»Izpijmo gospodje,« povzame Krivec, ki je bil naenkrat zopet trezen. »Vrag vedi, kako smo se mogli spričkati, takšni ljudje. Kaj nas briga, kar se godi tam zunaj. Kar si kuhajo, to bodo morali pojesti. Zaradi mene lahko pride kdor hoče ... Na, birt, za odhodnico samo še tri boteljke.«

Čudno hitro so se vsi pomirili in skoro brez besede so izpraznili zadnje steklenice. Takoj nato so se razšli, ostala sta samo še Krivec in Ledenik. Martin jima je zunaj naprezal.

Približala se je natakarica.

»Kako da že greste, gospod Krivec? Včasi se vam ni tako hudo mudilo. Ah, vi ste pravi.«

Pogledala je od strani Ledenika in mu namežiknila. Luka je potegnil listnico iz žepa in ko je našteval denar, je dejal:

»Če hočeš, ostanem pri tebi nocoj, čmrlj.«

»Zakaj ne? Le,« je dejala in ga sunila s komolcem pod rebra.

Ko je odšla, je dejal Ledenik:

»Ne vem, če mislite zares, gospod Krivec. To ve vsak sam zase. Punca ni navsezadnje napačna, toda dandanes ... dandanes ... Kdo ve ... Potrpljenje je božja mast ... in navsezadnje nisva več tako mlada ... ne vi ne jaz ... in sigurno je sigurno.«

»Morda imaš prav, kanalja,« je odgovoril Krivec in stopil na dvorišče, »ali pa se hočeš sam z njo odškodovati. Saj je vseeno.«

Lepa noč je bila zunaj. Niti najmanjšega oblačka na nebu, celo obzorje posuto z gostimi svetlimi zvezdami. Tako nizko je viselo vse to nad gorami kakor bi se hotelo spustiti popolnoma navzdol na pomladno zemljo. Iz grmovja ob cesti, z vrtov in travnikov, z brega se je razširjal topel vonj po vzduhu, čez goro je pihala božajoča nočna sapa. Nevidna bitja so se oglašala po vzduhu, po zemlji, po vodi, pod oddaljenim bregom šumeči. Po obcestnih mlakah so regljale žabe, z gore se je razlegalo skovikanje sove, okoli voza, nizko doli, so prhutali netopirji. Na zapadu je žarelo nebo, visoko nad nizke hribe se je dvigal krvavordeči žar kakor bi se bila tja gori dvignil in razlila vsa tiste dni prelita prva kri ob Soči. Gorele so hiše, zaselja, vasi. Včasi je votlo zabobnelo, plulo dalje kakor bobneč val in odmevalo od gore, da se je stresala zemlja. Po cesti, oddaljeni in proti zahodu držeči, so korakale stotnije vojakov, njih trde stopinje so enakomerno odmevale od trdih tal, njih pesem je bila monotona in trudna kakor oni sami ...

Sveži nočni zrak je Krivca najprej nekoliko omamil, vino je začelo zopet učinkovati, toda Krivec sedaj nikakor ni hotel biti pijan in je porabil vso svojo veliko energijo v to, da se je otresel te neprilike. Noč je bila navzlic svoji lepoti vendarle noč in časi nikakor niso bili za koledovanje na daleč. Krivec ni nikdar ljubil samotnih ponočnih voženj, toliko manj sedaj, ko se je vedelo daleč naokoli, da ne hodi nikdar prazen po svetu. Danes ni hotel pravzaprav nikamor, toda ta prokleti dolgčas, ta notranji nemir, popoldanska pijača in nje posledice, to vse ga je spravilo iz tira, da je nehote zavozil v trg. Toda hotel je biti doma že pred nočjo. Hudič vzemi vsako, posebno pa takšno krokanje, ki ni ne ti ne vi. In kaj se je vse gobezdalo pri pijači!

Prohaska. Kdo hudič je to? In moral se je celo delati, kakor da ve, kdo da je in kakor bi bil že pil bratovščino z njim. In da sta sodnik in notar zbežala pri tem imenu! Vrag naj jih razume! On sam se je bil razsrdil nad svojimi otroci, nad Tonetom, pa tudi nad onim tepcem, zaradi katerega je mora! priseči. Da bi mu tak smrkavec očital krivo prisego, tega ne bo Krivec trpel nikoli. Rajši ga ubije, hvaležnega sina, ki ga je z vsem naporom rešil vojaščine, da mu zdaj na tak način kljubuje ... Toda, kdo gre tamle pred vozom? Kakor megla leze in se poganja dalje. Skoro nič ga ni, ves je v tleh in vendar raste, glej ga hudiča, raste in raste in se ozira. Mrtvaška je njegova glava, votle oči, a iz njih gori peklenski ogenj, ki požiga grmovje naokoli in sega do njega in sika kakor kača. Morda je to Prohaska. Ha ... haha ... ne, to je oni, ki ga je pognal on iz službe zaradi par sto kron, ki je zanje po krivem pričal. Beži ... obrni se ... poženi ... tvoja ura je prišla, Krivec! Toda kaj stoji kakor pribit in se ne gane? Da, glej ga, celo umika se, stran s ceste. In zopet je majhen in leze in se poganja dalje kakor megla. Boji se, njega se boji, Krivca. Krivca, ki je pošten človek in ki brez potrebe še nobenmu ni skrivil lasu. Da, to je res. In Krivec požene, namesto siromaka-popotnika stoji ob cesti snop slame, ki ga je bil nekdo naslonil na grmovje in nanj pozabil. Pa tak strah. Ne, hudičeva domišljija! Hi! Kobila teče, za vozom zaostajajo obcestni kameni, zvezde lezejo ob straneh nazaj kakor raki. Hvala Bogu, že se vidijo prve hiše na Plani. Krivcu postaja udobno okoli srca, ves strah je za njim, skopnel je kakor lanski sneg. Koliko je sedaj vredno, da ni ostal v trgu. Ali ta lopov Ledenik se ima vendarle dobro, on pa mora biti sam, sam kakor tisti kaplan, ki gleda fantiče, kak vozijo dekliče. Toda čakaj, nobena klobasa ni tako dolga, da bi je ne pojedli. Tudi njegova ura pride, prej ali slej. Hi!

Kobila obstane pred domačim hlevom. Ves krmežljav prileze Janez v opankih na cesto in prevzame voz in žival.

»Kaj novega?« vpraša Krivec.

»Doma nič, po svetu dosti,« odgovori Janez sprezaje kobilo.

»Na kratko ti gre danes.«

»Kaj bi. Pa skoro bi bil pozabil. Tone je bil tukaj, pa je takoj odšel. Par dni ga ne bo na delo, nujne opravke ima.«

»Proti kateri strani je mahnil?«

»Mene ne briga,« je skomiznil Janez, »menda pa tja doli, po cesti proti Gorici.«

Krivec ga je pogledal od strani in zamrmral med zobmi:

»Nekaj kuhajo med sabo ... pa ne bo nič.«

Slabe volje stopi pred hišna vrata in hoče potegniti ključ iz žepa. Tedaj se spomni, da ga ni vzel s saboj. Treba poklicati. S pestjo udari po vratih in čaka. Že čez nekoliko hipov se prikaže luč v veži in Neža odpre.

»Čakala sem. Vedela sem, da niste vzeli ključa s saboj, ko visi tamle nad omaro.«

»Previdna si, Neža. No prav, me veseli ... Čakaj, vzamem še kozarček žganja ... da se priveže duša ... na, tudi ti enega.«

Neža se ne brani, pobožno ga izlije vase.

»Tako, sedaj mi pa posveti navzgor.«

Neža stopa pred njim po stopnicah. Bosa je in v spodnjem kratkem krilu. Srajca na prsih je odpeta, okoli vratu visi škapulir in srebrna svetinjica. Vrat je sicer zarjavel, a toliko belejša in svetlejša so njena še precejšnja meča. In tudi prsi, ki škilijo izpod srajce, niso še tako uvele in za nič kakor bi kdo mislil.

Krivec stopa za njo, gleda in premišljuje. Parkrat se strese, kakor bi ga zazeblo. Hm, to ne bo prav ... ne bo prav ... zraste mu čez glavo ... Pa vendar ... kaj se hoče ... ko je pa tako ... ko pa človek ni iz kamena ... ko pa ...

Tedaj se mu hipoma kihne, dvakrat zaporedoma. Neži se zazdi, da pozna to znamenje in sramežljivo povesi glavo.

Ko prideta gori na mostovž, kjer je Nežino ležišče, mu izroči luč, da bi odšel v svojo sobo.

Krivec podrži luč v roki in še zadnjič pomisli. Potem se sunkoma obrne, postavi luč na skrinjo zraven njene postelje in jo ugasne.

»Pojte, pojte ... pst ... pojte, pojte ...«

Pozno zjutraj je že bilo, ko je zlezel v svojo posteljo in takoj nato zasmrčal. —

Konec prvega dela.

2. DELUredi

IX.Uredi

Milka se ni mogla uživeti doma. Izpočetka je še nekako šlo, delo se je kopičilo na delo, gibati je bilo treba od jutra do večera neprenehoma in tako ni utegnila mnogo razmišljati. Vsa trudna in izmučena je vsak večer legala že pozno v posteljo, nje spanje je bilo zdravo in trdno, brez sanj in vsakdanjih skrbi. Komaj so začele lastovke zjutraj žgoleti nad njenimi okni, je že vstajala in predno se je prav zavedla, je bila že zopet sredi nujnega in neodložljivega dela. Tako so potekali dnevi in tedni. Z Nežo se je dalo prve čase še dovolj dobro izhajati. Ni kazala posebne nadoblasti v hiši, dasi je bila pravzaprav ona gospodinja. Imela je svojo posebno politiko, znala je na Milko vplivati s sredstvi, nenasitnimi, skoro nedolžnimi, ki so pa vselej gotovo dosegla svoj namen. Nevede in kar čez noč, ne da bi se količkaj zavedala, je tičala v podrejeni vlogi, je delala samo to, kar ji je narekovala Neža. Oče se za te notranje reči ni brigal, gledal je le na delo, samo da se je izvršilo in da ni bilo izgube. Z Milko je bil sicer prijazen, včasi se je celo ž njo porazgovoril, a resnosti ji ni pripisoval, bila mu je še vedno nedorasel otrok. Toda pri hiši je bila potrebna zaradi nadzorstva, četudi nezavednega; če bi bila Neža sama, bi bila skoro gotovo nevarna, Bog ve kaj bi si izmislila in kako bi ga varala spredaj in zadaj.

Takšne so bile reči od začetka. Živelo se je torej dalje, kakor je nanesel trenutek in nič posebnega se ni dogodilo, kar bi bilo enemu ali drugemu usodno. Tako je minila zima, dnevi so se daljšali, v prodajalni je bilo zaradi naraščajočega pomanjkanja blaga vsak dan manj dela, dokler se ni Krivec naveličal in je ni na nedoločen čas zaprl. S tem se je rešil velikih sitnosti in skrbi ter odvalil dobršen kos dela tudi od Milke. Tako ji je začelo vsak dan preostajati po nekoliko čash, da je utegnila misliti nase. A pri tem je tudi začela razmišljati doslej nenavadne reči. Prekoračila je bila tačas otroško dobo, naenkrat se je zagledala nekje drugje, je stala v popolnoma novi, nepoznani ji deželi. V hišo so prihajali različni ljudje, domačini in tujci, moški in ženske, in ti ljudje se nikakor niso bali govoriti vsega, kar jim je bilo na jeziku in kar jih je tiščalo. Kar so nabrali dobrega in slabega, lepega in brezstidnega podnevi in med tednom po vasi, po okolici, po beznicah in zakotjih, vsega so se navadno z veliko odkritosrčnostjo in vrabičjo blebetavostjo iznebili že tisti večer ali najkasneje ob nedeljah. Izrazov niso izbirali, krepkejši kot so bili, bolj so jim ugajali in na posebno mastne in neobične so bili najbolj ponosni. Krivčeva prodajalna in pozneje njegova veža je bila najljubše zbirališče vseh, ki so imeli kaj povedati. Tu ni bilo treba prisluškovati in nategati ušes onemu, ki je hotel slišati. Dovolj glasno in razločno, škodoželjno in zasmehljivo so govorili. Milka izpočetka ni razumela, vsa začudena in osupla je poslušala in ni vedela, kaj bi. Toda Neža se je često odurno smejala, vsklikala in z marsikatero duhovito pripomnjo bodrila blebetače. Tako se je moralo zgoditi, da je nekega dne padla prva mrena z Milkinih oči in se je v njej naselil nek čuden nemir, ki se ga ni mogla otresti. Bilo ji je kakor bi .ne bila več prejšnja Milka, kakor bi vsa druga kri zaplula po njenih žilah, kri drugega človeka, vsa vroča in zbegana. In začela se je zapirati v svojo sobo, kjer je prečepela in preždela po cele ure, vsa zamišljena, s sklonjeno glavo in z mrzlično vročimi rokami v naročju. Ob takšnih prilikah so bile težke in trudne nje oči, kakor svinec je ležalo na nje nogah. In za prvo mreno je padla druga, vsak dan je dozorela in cepnila nova. Ni bilo več dolgo, ko se je zavedela in videla pred saboj in okoli sebe vso goloto in nagoto najnižjega človeškega življenja. S strahom je gledala v bodočnost, z otožnostjo se ozirala nazaj v najbližjo preteklost, v lepoto nekdanjih svojih misli in minulih sanj. Samo še enkrat da bi se vrnili oni časi, vsi svetli in ožarjeni, vsi blesteči kakor na jutranjem nebu zahajajoča zvezda.

Od tistikrat je začel Milki dom presedati. Veliko je tačas mislila na rajno mater in zaslutila je vso njeno nesrečo, dasi je ni še mogla natančno izmeriti. Dom ji ni bil več tisti kakor še pred nekoliko časom, naselilo se je vanj nekaj tujega in neprijaznega. Skoro bala se je sesti za ognjišče na stol, kjer je tolikrat sedela njena mati, kjer je prav za prav dovršila pot svojega trpljenja. Vse drugo se ji je zdelo pohištvo, po njem so polegale temne sence, nje noga se ni upala v oddaljenejše kote, kakor bi imelo iz njih planiti nekaj groznega in nepoznanega ter jo potegniti za saboj. Neža se ji je videla vsa drugačna, nekaj zasmehljivega in prezirajočega je bilo na nje obrazu vselej, ko jo je pogledala. Ta obraz ni bil več tisti, nekaj je padlo raz njega, odstranilo se ali dvignilo, pokazale so se tuje ostre poteze, ki se je v njih jasno zrcalila velika hinavščina. Čudno, Milka je naenkrat vse to opazila, tako lahko in s takšno gotovostjo, kakor bi ne bila vse svoje življenje delala drugega nego se bavila z razkrinkavanjem zakrknjenih obrazov. Da, jasno je videla to hinavščino, to prezirljivost in škodoželjnost. In je bila prepričana, da prihaja od te ženske nevidna nevarnost njej in morda tudi drugim, ki imajo pravico do te hiše. Toda kakšna naj bi bila ta nevarnost? Kaj naj stori in s čim naj škoduje brezpomembna ženska? Ali slutnja je v srcu in se ne da več pregnati. Kaj pa oče? Že nekaj dni je ves drugačen, kakor bi ga začela zapuščati prirojena sirovost. Smeje se v kuhinji in se šali, obrije se vsak drugi dan in skoro se ji zdi, da se je pomladil. Skoro bi bila vesela te njegove izpremembe, morda se bo iz njega še kedaj izcimil boljši človek, pravičen svojim otrokom. Toda ... toda ... ali bi ne bilo morda to veselje prenagljeno, prezgodnje? Nenadoma ji buši v glavo sitna misel. Kaj? Moj Bog, ne, to ni mogoče. Smešno ... prazne marnje ... Toda, ali se ji ni zdelo že nekoliko noči, da se češče odpirajo vrata očetove spalnice in zapirajo, in da je slišati tihe bose stopinje dveh ljudi, ki hodijo noter in vun? Kakor v snu se ji je dozdevalo, kakor iz daljnje dalje se je slišalo ... Kaj ... ne, to ni mogoče, reci, Bog, da ni mogoče... Ne, to se pravi krivo soditi, lastnega očeta sramotiti, grde so te misli in nespodobne. Odkod so prišle v tvojo glavo, dekle? O rečeh hočeš vedeti, o katerih ne bi smela sploh še nič vedeti, in te reči spravljaš v dotiko z onim, ki bi ga morala spoštovati in čigar čast bi ti morala biti več kot vse drugo. Razjokala bi se, tako hudo ji je pri srcu, vera se bori z nevero, misel pobija misel. Ne, ni mogoče ... nikoli ... Toda danes zjutraj je srečala hlapca Janeza, ko je šla pogledat na njivo, kako se je prijelo nedavno posajeno zelje. Kvišku so že stale nežne rastlinice, na živozelenih lističih se je svetila bela rosa, cela leha je bila velika srebrna ploča, po kateri so plesali zlati solnčni žarki kakor veliki rumeni metulji. Janez je rezal ob plotu natič za grah, ki je bil že precej velik in je že razvijal svoje belo cvetje na dolenjem koncu nasprotne njive.

»Dobro jutro, Milka,« je dejal Janez. »Si kaj trdno spala?«

»Čemu vprašuješ? Skrbi nimam in mlada sem, če ti je prav.«

»Prav ... zakaj ne ... kako pa ata ... ali kaj dobro spi?«

Milka ga je pogledala in je videla kako se mu zavija desni kot širokih ust v čuden nasmeh. In ni odgovorila ničesar.

Janez pa je zamahnil z vitko šibo po zraku, da je zažvižgala ter dejal:

»Vidiš, Milka ... takih-le zasluži ... gorkih, as ... Ne more spati, revež ... ko pa ima toliko skrbi in ko ni več tako mlad ... In kdo še ne more spati, Milka? ... Hahaha, ali nič ne slišiš ... tudi Nežo menda nosi mesec ... tetete ...«

Milka se je obrnila in krenila proti domu.

»Pa ne zameri, Milka, tebe nisem hotel razžaliti,« je klical Janez za njo. »Samo opozoriti sem te hotel, tebe in druge. Da ne pride prenenadno. Ko pride Tone, tudi ne bom držal jezika. Adijo, Milka!«

Milka je hitela proti domu. V tla je gledala in solze so ji silile v oči. Zaklenila se je v svojo sobo ter se ni več prikazala do večera. Ena sama misel ji je šumela po glavi, misel o sramoti, ki mora navaliti v najkrajšem času na hišo in na otroke. Proč, proč od tukaj, daleč v kraje, kjer je ne pozna nihče, kjer nihče ne ve in ne sluti, da je hči starca, ki tepta tako sirovo spomin na nje ubogo mater. Proč. Toda s čim? Kaj pa ima in s čim se bo živila? Toda nekaj zna, nečesa se je naučila, in če nima drugega, ima zdrave roke, ki ne bodo tako hitro odpovedale. In svet je velik in še so dobri ljudje na njem, ki jo sprejmejo pod streho. Takoj jutri se odpravi, samo še s Tonetom mora govoriti, z njim se posvetovati. Toda Bog ve, kedaj pride domov, ko preteče včasih po štirinajst dni in še več, da se ne zglasi.

Drugi dan ni Milka odšla, zakaj Toneta ni bilo od nikoder. Niti tretji niti četrti dan ga ni bilo. Polagoma se je umirila, silila se je, da je mislila na drugo, samo ne na to, kar se je godilo v njeni bližini. Očetu ni več pogledala v obraz, če je le mogla, se mu je izognila. Če ga je videla, da se šali in skrbno obritega, ji je bilo, kakor bi se podirala nanjo hiša, in izginila je v samoto. Z Nežo je odslej govorila samo najnujnejše stvari, skoro slabo ji je prihajalo v njeni bližini.

Tako se je v Krivčevi hiši nenadoma vse izpremenilo, edini otrok, ki se je čutil še pred nekoliko časom tamkaj vsaj kolikor toliko domač, se ji je odtujil in je izgubil do nje zaupanje in spoštovanje. Visoka stena se je začela dvigati med očetom in otroci in je rastla od dne do dne. —

* * *

Čez neštete klance se vije razorana in izvožena cesta skozi gozd. Na debelo se kopiči sivi prah po rjavih in globoko zajedenih tirih, vsak veterc dvigne cele umazane oblake v zrak, jih vrti in zanaša naprej in nazaj, da sipajo naposled po rjavi sežgani travi ob jarkih in po nizkem, krivenčastem, izmed belega skalovja rastočem grmovju. Kdo bi preštel vsa raznolika vojaška vozila, ki so drdrala v zadnjih mesecih tod mimo in razdejala prej tako gladko belo cesto? Kdo bi preštel vse one, ki so svoj križev pot hodili po teh rebrih in dolinicah, z nizko sklonjenimi glavami in razbičanimi srci! Koliko jih je potilo tod mimo svoj krvavi pot, ki ga je nazadnje otrla tam pod zahajajočim solncem edina usmiljenka bednih siromakov, bela smrt! Koliko jih je šlo in se ni nikdar več vrnilo!

Večer je. Nizko stoji solnce, njegovi žarki se tiho poslavljajo od rahlo šumečega gozda. Po dolinah že polegajo sence, se porajajo bele meglice in visoko v vrhu najvišje smreke prepeva drozd v bližini gnezda svoje družice. Gori na beli jasi sameva kmečka koča, uprta v rjavo izpodkopano brežino. Zadnji solnčni prameni padajo nanjo in motne šipe nizkih, ozkih oken so se izpremenile v zlate, vid jemajoče ploče. Pod srednjo izmed zlatih ploč sedi stara ženica, si zastira oči z uvelo tresočo levico in se ozira proti zahajajočemu oblu. Včasi se nenadoma dvigne, iztegne roke predse, jih takoj povesi kakor utrujena, sede in se zopet sključi ter se pogrezne še niže sama v sebe.

Samoten popotnik prihaja po klancu, obstane na vrhu in se ozre proti koči na jasi. Ko zapazi starko in vidi nje kretnje in vso njeno jadno onemoglost, se mu trdo stisnejo ustnice in se krčevito stresajo kakor bi požiral nekaj silno grenkega.

»Ali ga še vedno pričakuje ... sina ...?« 

Tako se vpraša popotnik, a na odgovor ne misli. Njegove trudne noge se premaknejo dalje, oko se nemo poslovi od koče in starke.

Zadnji prameni ugašajo nad gozdom, drozdova pesem se topi rahleje in rahleje, škrlatasta zarja zažari nad zapadno goro.

Popotnik stopa dalje, dolga je že njegova pot, a še precejšen kos jo bo treba prehoditi, preden dospe do cilja. Še marsikateri klanec bo treba preplezati, še marsikatero dolinico obiti in marsikatero bližnjico presekati. Ko pa dospe na zadnji vrh, na oni beli vrh v daljavi, ki je sedajle ves zavit v rdeči plašč večerne zarje, ko stopi pod oni večstoletni mogočni hrast na preseki, kjer se odpira veličasten razgled po vsej znani planoti tja do sinjih morskih voda, tedaj bo kmalu konec njegovemu današnjemu potovanju, zakaj prav pod njim leži Plana, rojstna njegova vas. In tam je njegova rojstna hiša, njegova mati, njegovi domači, tam so njegovi spomini, tam je njegova mladost in njegovo srce. Tam je ostalo vse, kar je bilo lepega, celo njegove misli niso bile nikdar in nikjer tako lepe kakor tamkaj. Ali pa ni morda vse to samo prevara samega sebe? Ali mu ne slika domišljija nekaj neresničnega, nekaj, kar ni nikdar bilo in nikdar ne bo? Kaj se je zgodilo nečednega, da se mu vidi sedaj v svetli luči vse ono, kar je tičalo še pred nekoliko meseci v blatu in smradu, kar je pritiskalo nanj z vso svojo težo in ga davilo do obupa? Ali je bilo res potreba teh krvavih dni, da je izprevidel, da ima človek samo en dom na svetu ni da je ta dom najlepši in najboljši, pa naj so njegove hiše še tako neznatne in umazane, njegove poti preplavljene in globoko v blatu? Kaj je resnica? Spominja se svojega odhoda od doma, spominja se svojega hlapčevstva pri lastnem očetu, spominja se vse velike svoje žalosti in klavrnosti pred svojim slovesom, kako to, da je sedaj vse to pozabljeno, da je bilo vse to samo bolečinica pred sedanjo veliko bolečino, da žari sedaj velika luč od tam, kjer je bila skrajna tema še pred tem nedavnim časom? Ne ve si odgovora, ne ve, kaj je resnica, nenavadna plahost se polašča njegove duše. In vendar je med tem razmišljanjem pospešil korak, v njegovi plahosti je nekaj očiščujočega, v njegovih dvomih nekaj svetlega in v njegovem srcu hrepenenje in koprnenje, da pride čimprej tja, na ono stran belega vrha, vsega zavitega v rdeči plašč večerne zarje. Visoki hrast na preseki je znamenje njegovega odrešenja, tam pod njim na oni strani se začenja njegovo življenje. In najsi je to življenje samo kratko, trajajoče par dni, par ur, samo nekoliko trenutkov ...

Čudovito hitro se odlega pot. Naenkrat so noge lahke kakor bi se bile pravkar okopale v sveži kopeli, ne čutijo več pod saboj trde, razorane ceste.

Zarja ugaša, sence se dvigajo iz dolov in lezejo vedno više proti vrhovom, so že zagrnile šepečoči gozd. Lahko, komaj slišno se upogibljejo goste veje temnih smrek, velike pahljače, hladeče popotnikovo potno čelo.

Naenkrat se razlije po okolici mehka svetloba, gozd zašumi glasneje, se prikloni vzhajajočemu mesecu, a takoj na to zaždi kakor začaran, se zasanja sam v sebe in se ne gane. Pod tihimi smrekami, pod košatimi bukvami in grčavimi gabri, med grmovjem in mahom se pojavljajo čudovita bitja, se srečavajo in ogovarjajo, zaživijo svoje lastno breztelesno življenje.

Hipoma se zašliši zamolkel grom. Od skalnatih ostrih robov odmeva, se spušča naglo niže, se zapleta med prestrašeno goščo ter se vali dalje.

Popotnik obstane in posluša. Za prvim gromom se privali drugi, potem tretji, četrti, izprva v daljših presledkih, na to v krajših, a nazadnje buta nevzdržema, da se tresejo hribi kakor bi bili stekleni in da ječi gozd kakor bolnik, ki čuti kako se bliža odnekod divja, groze polna bolečina.

»Torej do semkaj sega? ... In pojde še dalje? ...« pomisli popotnik in povesi glavo. »In v mesečnih nočeh ... prav kakor tam gori ...«

Ni se spomnil prej, da je svet sedaj tudi tukaj drugačen, da se je odprlo peklo tudi tik ob durih njegove rojstne hiše.

Zašibé se mu naenkrat kolena, ves prej pozabljeni trud navali z elementarno silo na njegovo izmučeno telo. Sesti mora na obcestni kamen, s tresočimi rokami si podpre vročo glavo, v kateri se poraja misel za mislijo, druga težja od druge.

Čez dolgo vstane, slaboten kakor otrok, in se oprta za nadaljnjo pot.

»Kaj je resnica? ...« se vpraša vnovič.

In s trepečočim glasom si odgovarja:

»Resnica je, da je bilo vse samo bolečinica pred sedanjo veliko bolečino ... Ubogi moj dom! ... Drugi upajo, trdno verujejo v vstajenje ... a ti? ... Še večje suženjstvo te čaka in bridkost nad bridkostjo ... Kako dolgo še? ...«

Zastonj čaka odgovora na zadnje vprašanje, zastonj postoji in posluša. Ne ve mu odgovoriti ne gora, ne gozd, ne nebo in ne zemlja ...

* * *

Pozno ponoči potrka popotnik na vrata Krivčeve hiše. Po trikratnem močnem trkanju se gori nekaj zgane, zasliši se ropot in se odpre okno. Krivec se nizko skloni v njem in pogleda navzdol. Visoko nad hišo plove mesec, cesta je vsa svetla in bela kakor podnevi, natančno se razločuje Krivčevo nagubano lice, se vidijo majhne svetle oči, ki nejevoljno bliskajo izpod širokega čela nad tako nenadnim kalenjem potrebnega nočnega miru.

Ko strmeč opazi, da stoji spodaj vojak, zakliče čemerno:

»Kdo si in kaj hočeš tako pozno v pošteni hiši?«

»Jaz sem, oče,« se oglasi znani glas od spodaj.

Stari se zrdzne in obstoji nekoliko hipov kakor okamenel.

»Mhm — ti si,« pravi na to zateglo in zaloputne okno.

Gori nastane šum, slišati je, kakor bi se dva natiho pogovarjala. Na to se odpro vrata, čez nekoliko časa zasveti luč. Kmalu nato se začujejo stopinje na stopnicah, Krivec prha in drsa navzdol.

»Ali si res ti?« vpraša previdno preden odpre.

»Res, Janko,« odgovori prišlec.

Starec odpahne duri in nasproti si stojita oče in najmlajši sin.

»Mislil sem, da te ni več,« izpregovori Krivec in pogleda sina od strani in tako, da se ni vedelo, ali je njegovega prihoda vesel ali žalosten.

»Mnogo sem prestal, oče,« pravi sin in mu moli nasproti desnico. Stari se komaj dotakne njegovih prstov, se obrne in stopa naprej v kuhinjo.

»Ne vem, kje boš spal danes,« opomni stoječ sredi kuhinje. »V tvoji nekdanji sobi spi sedaj Milka, Tone ima pa od svoje ključ s saboj. V gozdu je in redkokedaj se prikaže domov. Ima svojo glavo ...«

»Kjer bo, bo dobro, vajen sem vsega. Če ne drugam, ležem kar tukaj na klop ali pa stopim k Janezu v hlev.«

»Kakor hočeš, toda bolje je, da ostaneš v kuhinji.«

Pogleda sinu v bledi, izmučeni obraz. Za hipec je bilo videti, kakor bi se nekaj mehčalo v njegovih prsih. Toda naenkrat strese z glavo in pravi:

»Si lačen? ... Hm, nič ni ostalo večerje, vse gre sproti, slabi časi so.«

»Nisem, ne trudite se, takoj ležem ... Toda, kaj dela mati?«

Stari se naglo obrne in mu posveti v oči.

»Mati? ... Katera mati?« vpraša nezaupno.

»I no, naša — mati.«

»A tako,« pravi Krivec in se oddahne, »ali nisi dobil svoječasno naše brzojavke in pisma? ... Pa saj res, nikdar nisi odgovoril, vsi smo mislili, da si mrtev ... Tudi ona je mislila, a je takoj potem sama umrla. Škoda ...«

Krivec je izpregovoril zadnjo besedo tako dvoumno, da sin ni vedel, koga je škoda, ali matere, da je umrla, ali njega, da še živi. Nehote mu je ta misel bušila v glavo navzlic vsej bolesti, ki ga je v tistem hipu prevzela.

Nekaj se je nenadoma podrlo nad njegovo glavo in preplašen se je ozrl okoli sebe. In neki glas mu je govoril, da ta hiša ni več njegov dom, po katerem je zlasti zadnje dni tako zahrepenel navzlic vsemu, kar se je godilo v njem v prejšnjih časih.

»Pa postiljaj si kakor veš in znaš,« se nakratko poslovi stari, položi drobno svečo na mizo ter odide počasi navzgor.

Janko hoče še nekaj reči, a beseda mu obtiči v grlu. Obstoji s sklonjeno glavo, roke mu visijo kakor mrtve ob životu.

Ko se gori zapro vrata za očetom, se zdrami, si pripravi nahrbtnik za vzglavje, ugasne svečo in se zlekne po klopi ...

X.Uredi

Tisto noč je Krivčev hlapec Janez posebno dobro spal. Pozno zvečer je že bilo, ko je prišel iz trga, kamor je bil peljal težko naložen voz desak za nove barake. Napitnina je bila izredno obilna, zaradi tega toliko večja izkušnjava in žeja. In Janez ni bil človek, ki bi se bil takšnim izkušnjavam s pridom ustavljal. Skoro pri vsaki veji se je zgodilo, da se je za hipec zamislil, poškilil v vežo ter hkratu tudi že zaviral voz. Potem je zažvižgal na prste, pljunil in z bičevnikom toliko časa tolkel po mizi, da so se začule stopinje. Ko se je prikazal krčmar ali kdo drugi izmed domačih, je samo skrivil palec v členku ter ga, režaje se, pomolil proti prišlecu. Ta je razumel, pokimal in takoj prinesel pol litra. Tako se je bilo skoraj brez vsake besede nabralo nekaj pollitrov, in Janez se je ves zadovoljen in prav židane volje pripeljal domov.

Ko je izpregel, je stopil v kuhinjo. Neža je bila sama, čakala je z večerjo. V kotu za ognjiščem je sedela, prav na tistem prostoru in tistem stolu, kjer je najraša posedala rajna Krivčevka. Pred nekaj dnevi je prvič sedla tja, nehote in ne da bi bila mislila kaj posebnega. Toda hipoma se je čudno razburila ter takoj nato nekam zasanjala. Prostor prejšnje gospodinje sedaj ne pristoja v hiši nobenemu drugemu nego njej, bodoči gospodinji. Do tega zaključka so jo dovedle te njene sanje in do živega je bila prepričana, da v kratkem zagospodinji v tej hiši, če bo le znala prav gladiti starega Krivca. In to, bogme, bo gotovo znala. Nobena posebna umetnost ni, zaslepiti pohotnega in vase zaljubljenega starca. Od tistikrat je posedala na tem stolu vselej kadar je bila sama, najčešče zvečer, ko so že drugi odšli počivat. Na tem prostoru so se rodili različni načrti, ki so jo imeli privesti do cilja. Na tem prostoru je bila vsa prešerna, smela, neusmiljeno odkritosrčna sama proti sebi. In nikdar ni še sedla dosedaj nanj pred drugimi, kakor bi se bala, da ji ga druge oči ukradejo ali izpodnesejo.

Nocoj pa je tukaj pričakovala Janeza ...

»O, Nežica ... sama? ... Bog daj dosti in dobro,« je pozdravil Janez precej glasno. Njegove oči so se smejale, neka posebno vesela misel je morala tičati za njegovim jasnim čelom.

»Ne razgrajaj takoj ko stopiš v hišo,« je dejala Neža ter se zravnala na stolu, češ, ali me ne vidiš, kje sedim in da imam pravico tako govoriti.

»Lej jo ... gospodinjo ...« je prasnil Janez v smeh. »Pa saj imaš prav, pozno je že in dobro, da se stari v miru naspi in okrepča, preden ... no, saj veš ... torej govoriva tišje ... Imaš kaj večerjice, Nežica?«

Neža ga osuplo pogleda, toda takoj se dvigne in odpre peč.

»Druga ne bi te čakala tako dolgo, veš ... ali jaz sem predobra ... preneumna ... zato ti puščam. In kaj vse ti puščam ... take večerje ni imel niti gospodar ... razumeš?« 

Položi skledo predenj, polno širokih rezancev, z rumenimi drobtinicami in obilno mastjo zabeljenih.

»To niso šale, v teh časih,« pravi tiho, »nalašč zate sem jih naredila, drugi so jedli koruzne žgance, celo gospodar ...«

»Luka, reci,« se zasmeje Janez.

»No, pa naj bo — Luka ... in Milka in vsi drugi.«

»Samo ne Nežica in Janez ... Toda, čuj, Neža. Kaj bi bilo, če bi sedajle prišel doli ... Luka?«

»Molči in jej,« pravi Neža in prisede prav tik njega. »Kdo te kaj vpraša?«

Janez zajema, požira, se oblizuje in si briše z rjavimi prsti kratke brke. Zraven neprestano premišljuje.

»Veš kaj Nežica, čudno se mi pa vendarle zdi, da ti je Luka izročil ključe ... hm ... da kar takole gospodinjiš, kakor bi bila ... no, kakor bi bila ... kaj vem kaj ... no, prava gospodinja ... Hm, ali ni med vama morda kaj takole ... takole?«

Pogleda jo lokavo od strani in mežika.

»Beži Janez, ne bodi siten ... Kaj pa misliš ... Takega deda ... oh, Janez, ti si grd ...«

In stisne se bližje njega.

»Oh, če bi vedel ti ... Janez ... nič ne rečem ...«

Sramežljivo povesi oči in sklene roke v naročju.

Janez se ne odmakne, obrne se čisto proti njej ter jo gladi s svojimi gorkimi očmi.

»Saj res, nekdaj sem ti obljubil, Nežica« jo bodri, »hm ... zakaj ne ... hm ...«

Neža ga prime za roko in upre vanj svoje oči.

»Vse boš imel, Janez ... kar bo poželelo tvoje srce ... kar bom premogla,« pravi in mu stiska prste.

Kaj takšnega Janez še ni doživel. Da bi se mu katera tako ponujala, tako očitno in naravnost, ne, tega še ni videl, dasi ni bil svetnik in je v svojem življenju že marsikaj izkusil.

»Torej kedaj?« Vpraša še tišje ter jo stisne k sebi.

»Kedaj? ... Prvič, ko ne bo gospodarja doma ... K tebi pridem ...«

»Torej, kadar ne bo Luke doma,« se zasmeje Janez. »Lej, lej! No, pa dobro, Neža ... bodoča skrbna gospodinja ... dika Krivčeve hiše ... Toda sedaj pa čuj še nekaj drugega.«

Vstal je, položil ji roko na ramo ter se sklonil k njej, da se je skoraj dotikal njenega obraza, vsega žarečega in razpaljenega. In tiho, sikajoče, neusmiljeno je govoril:

»Ali veš, kdo sem jaz, Neža? ... Jaz sem Janez, hlapec Janez, ki služim oderuhom in pijavkam. In dasi vem, da so oderuhi in pijavke, Jim vendar služim pošteno, dasi priznavam, da je to zelo bedasto. Pa jaz sem hlapec Janez in ne morem drugače. In kakor teh oderuhov in pijavk ne goljufam in jim ne kradem premoženja, tako jih ne maram goljufati v njih drugih zadevah. Meni je dovolj, da me plačajo kakor smo se pogodili in da delajo z manoj vsaj kolikor toliko spodobno. Kakor s človekom namreč, četudi s človekom, ki ima oslovsko kožo. Jaz sem že precej izkusil in na meni ni, da bi sedaj revolucijoniral, toda za manoj pridejo drugi, ki bodo drugače govorili in tudi hlapcu izposlovali tisto, kar mu gre. In zato, Neža, tudi ne morem odobravati tvojih, ne vem kako bi se izrazil, pa recimo milo: tvojih zvijač. Da, zvijače so! Nalašč, o Neža, sem te izpeljal in natančno vidim tvoje misli, ker sem poleg tega videl tudi tvoja dejanja izza zadnjih dni ... Zakaj nisi vselej vsaj zastrla ponoči oken, ko si se pritihotapljala k staremu v sobo? In si ugašala luč šele tedaj, ko si odgrnila odejo in legla k starim škripajočim kostem? Ali si pozabila, da sem ponoči splezal gori in da sem nekaj videl. In sram me je bilo, Neža, namesto tebe in namesto njega!«

Neža je zakrilila z rokami, se otresla Janezove roke in vsa razburjena vstala.

»Lažeš,« je siknila in posluhnila za hipec, če se gori v prvem nadstropju nič ne gane. »Lažeš ... moje poštenje hočeš blatiti ... košček kruha, ki sem si ga s silo priborila v tej hiši, mi hočeš pojesti ... in jaz, jaz reva ... sem te še rada imela ... rajša kakor nobenega drugega ... in sem skrbela zate ... Janez ... oh ...«

Solze so ji stopile v oči in ustne so se ji tresle.

»Ne spakuj se pred manoj,« je nadaljeval Janez, »poznava se. Samo malo ti imam še povedati. Nisem tvoj oče, ne tvoj varuh, nobenega ne potrebuješ več, ker si že davno polnoletna. In z vsemi dišavami namazana. Povem ti sedaj takoj še, kaj nameravaš in kaj hočeš. Čisto jasno in brez okolišev. Ti hočeš, da v tej hiši zagospodinjiš vsa in popolnoma, sline so se ti pocedile po oblasti in polnih loncih. Ker se pa bojiš, da bi se stari s taboj samo malce poigral in te potem pustil in ker te to igračkanje samo na sebi premalo zadovoljuje in bi bilo navsezadnje tudi res premajhno plačilo za tvojo požrtvovalnost njemu nasproti, je treba, da si svojo bodočnost temeljiteje zagotoviš. Takole nekaj majhnega, nekaj kričečega v zibeli, to bi bilo, kar bi držalo, kar bi nekoga omehčalo, da bi te postavil gotovo na stol, ki je tvoje hrepenenje. Pa stari, hm, no saj veš, Neža, o prebrisana Neža, tu naj bi pomagal Janez. Kaj ne? Skrbno preudarjeno, nič ne rečem, vsa čast, toda navzlic temu veliko lopovstvo!«

Neža si je brisala solze in stala nekoliko časa kakor okamenela. Na to ji je hipoma kri zalila lica in skrčile so se ji pesti. Kakor bi hotela planiti na svojega nasprotnika.

»Le mirno, Neža, ne razburjaj se,« je dejal ta, »sicer se lahko kdo zbudi in potem ne bo prav. Saj sem itak povedal že skoro vse, kar sem mislil. Da pa ne porečeš, da sem tvoj sovražnik, ker ne morem izpolniti tvoje presrčne želje, ti svetujem, da se v svoji zadevi pomeniš s kakim narednikom, ali če ni drugače, tudi s kakim madžarskim prostakom. Vse polno jih je tod okoli, zvečer brenčijo kakor hrošči in časi niso takšni, da bi se kdo branil.«

Neža se je sesedla in omahnila na mizo. Šele dolgo potem, ko je odšel Janez, se je dvignila ter zaklenila vrata za njim.

»Vse je proti meni,« je vzdihnila ter stopala navzgor vsa utrujena in zbegana.

Janez pa se je zaril v svojo posteljo ter takoj na to sladko zaspal v zavesti, da je danes storil po dolgem času zopet enkrat dobro delo. In tako niti ni slišal glasnega trkanja na Krivčeva vrata, ko je prišel tisto noč pozneje domov Janko ...

* * *

Drugo jutro je prvi vstal Krivec. Solnce še ni bilo vzšlo, ko je pridrsal po stopnicah, odkašljevaje se, ves čemeren in v obraz zabuhel.

»No, kako si spal?« je vprašal Jankota. »Ko ni boljšega, je dobro tako, kaj se hoče.« 

Janko se je dvignil s trde klopi ter potegnil s ploskimi rokami preko obraza. Bil je še bolj upadel in bled kot sinoči in bolela ga je glava, zakaj zadremal je bil šele proti jutra in še tedaj so ga mučile puste in težke sanje.

»Bo že,« je odgovoril, »samo da me ni zeblo.«

»Koliko časa ostaneš doma?« je vprašal stari in gledal v stran.

»Samo dva dni, za svojo stotnijo moram, ki je odšla po železnici na Kras. Na Italijana. Malo nas je ostalo. Ker smo šli tod mimo, so mi dovolili, da pogledam domov.«

»Morda je zadnjikrat,« je pristavil ter pospravljal svoj nahrbtnik.

Stari ni odgovoril ničesar, samo odkašljal se je hrupno in pljunil za vrata. Kimal je z glavo ter nekaj razmišljal. Nato je potegnil ključ iz žepa, drsal v sobo zraven kuhinje ter prinesel od tam steklenico žganja.

Natočil je čašo sebi in sinu.

»Izpij, te segreje,« je dejal.

Molče sta izpraznila.

»Močan je,« je pripomnil nato stari. »Samo še enega, sicer bo preveč.«

»Zame ni treba,« je rekel Janko.

»Kakor hočeš, siliti nočem.«

Natočil je sam sebi drugo čašico in izpil.

»Dva dni, to se pravi danes in jutri ostaneš,« je dejal stari na to. »Skoro gotovo se torej več ne vidiva ... Od doma moram za dva, tri dni, ne morem ostati, nujna pota imam, sicer sem ob vse.«

Sinu se je storilo inako, zanj nima oče časa. Vojska ga ni ispremenila. Stemnilo se mu je pred očmi, a dejal je popolnoma mirno:

»Kakor veste, zaradi mene ni treba zamujati ničesar.«

»Imaš kaj denarja?«

»Nimam.«

»Slabi časi so, zaslužki so vsak dan bolj pičli, vse se porabi sproti,« je govoril stari kakor sinoči, ko se je izgovarjal zaradi večerje.

»Vendar nekaj ...« je pristavil ter segel v žep.

Sin se je vzravnal in mu gledal naravnost v obraz.

»Ne vprašujem vas po denarju,« je dejal trpko, »bolj sem si želel lepe besede ... Toda, kaj morete vi za to ... z lepimi mislimi sem prišel, z lepšimi kakor prvič sem hotel oditi ... Ni moglo biti, in tako je vseeno ...«

Stari ga je topo bulil, videti je bilo, da ne razume ali pa, da ga noče razumeti.

»Denarja se braniš?« je dejal nato veselo. »No, in ni ti bilo slabo, kakor je videti. Hm, prav imaš, pri vas se da dobro zaslužiti, pameten bodi in porabi vsako priliko, da si natlačiš žepe. To je edini pomen in namen vojske, hahaha. Naj bode tudi tvoj! Nisem si mislil, da bo še kedaj iz tebe in me veseli, da sem se motil. Ko se vrneš ... stopiš z manoj v družbo.«

Krivec se je smejal, da se mu je tresel podbradek. Držal se je za trebuh in mežikal.

V tem je prišla doli Neža. Zadrega se je brala na nje sivkastem obrazu, toda Janko je imel preveč opraviti sam s saboj, da bi bil kaj zapazil. Podal ji je mehanično roko, a ona je hitela:

»Seveda si lačen, Janko. Ubožec! Takoj skuham zajutrek.«

Krivec je medtem odšel v hlev ter sklical Janeza, ki je, veselo si zvižgaje, začel pripravljati voz in vprezati kobilico. Stari je takoj zopet prišel v kuhinjo, sedel za mizo in zajtrkoval skupaj z Jankotom. Nobeden, ni izpregovoril besedice, samo Neža je včasih začutila potrebo, da je podtaknila kako vprašanjema Janko je odgovarjal le na kratko, tako da je naposled tudi ona umolknila ...

Po zajutreku je sedel Krivec na voz ter podal Jankotu kazalec in sredinec desnice.

»Pa zbogom, če se več ne vidiva, in piši kaj ... ne kakor dozdaj,« je dejal ter švrknil po kobili.

Janko je pogledal za njim, a razmišljati ni utegnil ničesar, zakaj ta čas ga je opazil Janez in skočil k njemu. Krepko ga je stisnil k sebi in ves vzradoščen pozdravil:

»Bog te sprimi, Janko! Toda, kedaj si prišel in odkod? In tako nenadno? Vsi smo že mislili ... pa kaj ... hvala Bogu, da si le tukaj ... vse bo še dobro! — Tudi Tone mi je pravkar sporočil, da pride danes domov. Ravno prav ... kakor bi se bila zmenila ... Oh, vesel sem, da že dolgo nisem bil tako ... Še ga bomo, Janko!«

Stiskal mu je roko in se smejal, da so mu stopile solze v oči ...

Med tem je drdral voz hitreje in hitreje doli po cesti, Krivec se je odkril in položil klobuk zraven sebe. Vroče mu je bilo, sam Bog vedi od česa, in debele kaplje znoja so stale na njegovem nagubanem čelu, dasi je pihala od zahoda hladna jutranja sapa. Ta sapa pa je donašala tudi zamolklo bobnenje, z vsakim hipom hitrejše in stopnjujoče in vedno razločnejše. A Krivec se je tega bobnenja že navadil in ga ni razburjalo. Celo nekam zabavno se mu je zdelo in morda bi ga bil še pogrešal, da ga ni čul nekoliko dni. Ničesar si ni mislil ob njem in veselo je poknil parkrat z bičem, da je kobilica splavala dalje kakor ptica in so se nje iskre noge jedva dotikale tal.

XI.Uredi

Okoli poldne je res prispel domov Tone in takoj stopil z Janezom za hišo. Ta je nanj prežal že od zjutraj, da ne bi ga zgrešil in da bi govoril z njim preden ga vidi Neža. Ko ga je opazil, da je zavil okoli sosedovega hrama, mu je stopil nasproti ter omenil, da mora govoriti z njim na štiri oči. Dolgo sta sedela na hlodih za hišo, nihče ju ni videl in ni slišal, kaj sta razpravljala. Ko se je pa Tone dvignil, je bil njegov obraz spačen in njegove ustnice trdo stisnjene. Tema se mu je delala pred očmi dasi je sijalo solnce na jasnem nebu ter so njegovi žarki prodirali v najtemnejši kotiček. Skoro opotekal se je proti vhodu v hišo kakor bi bil vinjen in z desnico se je lovil ob steno. Pred vhodom pa se je sunkoma vzravnal, dvignil glavo ponosno ter za hipec obstal, kakor bi razmišljal ali naj vstopi ali ne.

Ta čas pa je stal že na pragu Janko in ga pozdravil. Spogledala sta se brata, podala sta si roke molče in stopila drug za drugim v hišo. V sobo zraven kuhinje sta sedla in dolgo ni izpregovoril nobeden od njiju. Oba sta mislila eno in isto, oba sta vedela eno in isto, toda oba sta se trudila in poizkušala, da bi si to eno in isto zamolčala ter pogreznila je v najgloblje dno svoje duše. Kakor bi se dalo z molčanjem pozabiti, s pogrezanjem in pokopavanjem spraviti s poti! Oba sta vedela, da nista kriva, toda oba sta se bala, da postaneta sokriva, kadar začneta o tem govoriti in razpravljati. Zato sta molčala, dasi sta vedela, da bo treba z besedo na dan, in ne samo z besedo, marveč tudi z dejanjem. Ne, že nista več molčala, samo odlašala sta in to odlašanje je bilo tem mučnejše, čim dlje je trajalo, tem zgovornejše, čem bolj je molčalo.

»Kdo ti je povedal?« je izstisnil naenkrat Tone iz sebe. Ni se mogel več vzdržati.

»Milka,« je odgovoril Janko — kakor bi bilo Tonetovo vprašanje popolnoma določno in bi se nanj ne moglo odgovoriti ničesar drugega.

»Ona? ... Otrok?«

Tone je strmel v Jankota kakor bi reševal veliko uganko.

»Milka?« je vprašal še enkrat. »Ali se ti ni sanjalo?«

»Milka ni več otrok,« je odgovoril Janko. »Morda je bila še pred kratkim, a danes ni več.«

»Torej po to je prišla domov ... kakor bi ne bilo prilike drugod ... in še časa dovolj ... ne, lastni oče je prižgal to nesrečno leščerbo ... in mudilo se mu je ...«

»Ni preveč skrival ... gospodar je v hiši,« je dejal Janko in se hripavo zasmejal.

Umolknila sta. Tone se je skrčil na svojem sedežu, naslonil se z rokami na kolena ter strmel v tla. Janko je bobnal s prsti po mizi, globoko zamišljen. Iz kuhinje se je slišalo ropotanje, Milka je tolkla teletino za zrezke, sama je hotela danes pripraviti kosilo bratoma. Neža je bila nenavadno ljubezniva z njo, vse ji je hotela dopovedati. Kakor da si hoče s svojim klepetanjem prepoditi nevšečne in težke misli, ki so že od snočnega nastopa z Janezom butale vanjo in ki so se z današnjim jutrom le še bolj zajedale v njene možgane in jih razrivale kakor krti zemljo. Sam vrag jo je snoči zmotil, da je zagrešila takšno neprevidnost, ona, Neža, ki je bila vedno zvita kakor kača, ona, ki je dozdaj še nikdar ni tepla lastna lehkomiselnost. Pa kdo bi si bil mislil kaj takšnega od človeka, ki bi bil lahko vesel in bi si oblizal vse prste, če ga ona pogleda! Tepec! Ali bo molčal? Pazi naj se, če izblebeče. Da so dedci tako neumni, da pehajo od sebe one, ki jim hočejo dobro! Za kakšnim štorom, ki ga ni ne spredaj in ne zadaj nič in ki mu bo v obraz osle kazal, za takšnim bo pa norel, da bo jokal in bo tekal, da si izbrusi in obrabi pete in podplate. Kakor za tisto cmeriko, za tisto Ančo, ki je ni drugega kot ploh. In ki nima nič. Tukaj bi pa marsikaj obral namesto starega in marsikak kozarček bi ga stresel na kakšno neprevidno žalost. In Neža bi bila gospodinja in bi že skrbela, da bi stari predolgo ne sitnaril. In kaj potem? No, Janez, potem? Ali bi ne bilo mogoče ... Toda nisi hotel, trma ... Pa kako je govoril, noben raztrgan dohtar ne bi mogel tako in ne fajmošter. Kdo ga je naščuval? Stavim, da ne bo molčal ... toda pazi naj se ...

»Kar samo vam gre izpod rok, samo se vam dela, gospodična Milka. In kako sveže in slastno vse izgleda ...«

In da je moral vprav sinoči priti ta preljubi sin. Kakšen je bil včasih, sam satan, nihče ga ni ugnal. Zdaj pa je kakor božji volek, ponižen in pohleven in kaj vem kaj še vse. Pa smo vsi mislili, da ga ne bo več. nazaj, da že kje z nosom zemljo podpira ...

»Pa saj ni čuda, gospodična Milka, ko pa imate fine rokce in prstke. Kakor iz cukerčka ...«

In tudi stari je mislil, da ga ne bo več, in se je že veselil. Samo za napotje mu je. Pa ti naenkrat pihne v hišo kakor burja. Kako je gledal Luka, ko je začul pod oknom njegov glas. Mislila sem, da ga kap zadene in samo meni se ima zahvaliti, da sem ga omajala. Nič škoda bi ga ne bilo, toda kopriva ne pozebe ...

»To se bosta oblizavala bratca. Pa saj sta potrebna, posebno Janko, revež. Kako pa tudi izgleda, človeka kar srce boli ...«

In da je vprav sedaj prišel ta nepridiprav, tisti trenotek, ko sem napravila tako nespodobno neumnost in sem se izdala človeku, ki je že dolgo časa zlorabljal mojo dobroto. Da, moje dobro, usmiljeno srce.

»Pomagam vam nekoliko, Milka, da se bratca prej okrepčata, poldne je že davno odzvonilo ...«

Kdo ve, ali bo tako nesramen in mu to pove? In še zraven kaj pritakne, naredi iz kobilice konja? Pazi naj se. Pa še Tone je moral priti vprav danes. Vse se je zaklelo proti tebi, Neža ...

»Kako te je sprejel sinoči oče?« vpraša Tone nenadno Jankota.

Janko preneha z bobnanjem in se ozre skoro začudeno v brata.

»Oprosti, da te vprašujem,« nadaljuje Tone, »ko si sam lahko mislim, kako ... Ti si gotovo pričakoval drugačnega svidenja ... mislil si, da se je med vojno pri njem kaj izpremenilo ... da se je oglasilo v njem nekaj takšnega, čemur pravijo drugi ljudje srce ... oh, drugod se človek nauči drugače misliti, marsikaj odpusti, zlasti v takšnih okolščinah, v kakršnih si bil ti. Pa pri tem pozabi, da se iz kamena ne da speči kruh ... Tudi jaz sem včasi upal, da bo drugače, da se izpremeni vsaj na starost, da se zaobrne voz v drugi tir. Moja vera je bila trdna ... vera v mater ... Veroval sem, da se zgodi čudež, da izzove trpljenje materino večno pravico ... da zasije odnekod luč, ki nas odškoduje za sedanjo temo ... Ni hotelo biti, usojeno je bilo drugače, grob je požrl vero in upanje in pravico. In ostalo je pri starem ... ne ... poslabšalo se je ... In tako, vidiš, da vem, kako te je sprejel. Vedno eni in isti izgovori, da so slabi časi, da gre vse sproti in da se nič ne zasluži — kadar treba dati otrokom jesti ... da mora za dva ali tri dni od doma — kadar bi moral biti z njimi v družbi in se razgovoriti z njimi o tem in onem. In tako ne pozna ne tebe in ne mene in ne tvojih sestra in jih ne bo poznal nikdar. Povrhu vsega pa sedaj še to ... še to ...«

Tone je umolknil in stopil nekolikokrat ves razburjen gori in doli po sobi.

»Jaz mu ne bom na poti,« pravi Janko. »Umaknem se mu enkrat za vselej ... že sedaj se čudim, da sem še tukaj. Ali se spominjaš, kaj sem ti rekel pri slovesu, ko sem se prvič odpravljal od doma? Ni se zgodilo tam gori ... Toda Kras je nekaj drugega ... poznam ga ...«

»Ne govori tako, to je samo domišljija.«

»In tako bom ustregel tudi očetu ... vsaj enkrat v življenju ...«

»Ne govori tako, pravim ... ne kliči vraga ...«

»Ali misliš, da nisem videl, kako neprijetno ga je zadelo, ko me je zagledal živega pred saboj? Kolikor nas je manj, toliko bolje zanj. Eh, komaj čaka, tako ti povem, Tone.«

Tone se ustavi pred njim in mu položi roko na ramo.

»Ne misli sedaj na takšne reči, ampak trdno veruj, da se vrneš. Zakaj sedaj smo potrebni vsi doma, ne eden ne sme manjkati. Trdo delo nas čaka, izpodbiti moramo črne nakane lastnega očeta in nakane te nečedne ženske. In vsi pošteni ljudje nam bodo pomagali. Samo ne puške v koruzo! ... Glej, ni še dolgo tega, ko sem dejal sestri Pavli: Naj bodo grehi očetovi kakršnikoli, sin ne bodi nikdar sodnik očetov. Sedaj sem nekoliko drugačnega mnenja. Če on pri polni zavesti in zdravi pameti meče blato na spomin pokojne svetnice, naše matere, če vali tako satansko lehkomiselno sramoto na glavo svojih otrok in jih s prezirljivim smehom peha v pogubo, potem naj nehajo vsi oziri in vračajmo mu šilo za ognjilo. S tem, da nas ne pozna več in nima več za svoje otroke, nas je odvezal vseh dolžnosti, ki smo jih imeli proti njemu kot taki in nam je od sedaj dalje samo še tujec, a ne tujec-prijatelj, ampak tujec-sovražnik. In proti sovražniku se je treba boriti {prelom strani}} z vsemi sredstvi. Takšen je moj trdni sklep in od njega ne odneham.«

Segrel se je bil in velika odločnost se je črtala na njegovem obrazu. Jankotu pa se je sprožil lahen pomilovalen nasmeh z dozdaj trpko stisnjenih ustnic.

»Kako si rekel, Tone? Da nam vsi pošteni ljudje pomorejo pri tem?« je vprašal neverjetno. »Prazne marnje, ljubček. Rogali se nam bodo in v obraz smejali kakor so navajeni, zakaj takšne reči so njih zabava. In če se bo treba zateči k oblastvom, kaj misliš, da dosežemo? Oni, ki nam dandanes delijo in režejo pravico, jo imajo prevečkrat v roki, da bi jo posebno spoštovali, navadili so se nanjo kakor služabnik božji na monštranco in so pozabili na njeno svetost. Revež ostane vedno revež, naj se obrne kamorkoli. Jaz sam zdse nimam nobenega zaupanja več, prekruto so me prevarale sanje zadnjih dni, zato mi oprosti, da odidem še danes. In s sključenim hrbtom pojdem in kapo si potegnem daleč doli na obraz, ko pojdem mimo hiš, da me nobeden ne spozna, da nobeden ne vidi pečata sramote, ki me peče na čelu. Potuhnjeno kakor tat se splazim odtod in za saboj zatarem vse sledove za vse večne čase. Da, Tone, preden ste spregledali vi, sem spregledal jaz in natihem in z blaznim hrepenenjem sem bil začel iskati rešitve in izhoda iz tega, človeka nevrednega življenja. Skoro se mi je zasvitalo, zdelo se je, da se me je nebo usmililo, toda vprav, ko so posijali prvi žarki v temo mojih misli, ko se je začela blagotvorna toplota razsvetlenja polaščati moje okorele in zanemarjene notranjosti, segrevati mrzle kote moje duše, tedaj je treščilo. In s polomljenimi vesli in razdrapanimi jadri me je zalotil vihar. Pa z neverjetno močjo, ki si je nisem nikdar toliko prisojal, sem se rešil na kopno, sem se očiščal med bliskom in gromom, med nesnago in golaznijo, med gnusom in smradom in, veruj mi, popolnoma čist bi stal danes pred taboj in jasnega upa poln v boljšo bodočnost, da ni bilo sinočne noči in današnjega dneva. Tako pa ... tako pa ... naj se zgodi, kar hoče ... mene ne upoštevajte več!«

Tone je strmel vanj kakor v prikazen, nekaj ga je nenadoma streslo, mu šlo po udih, zakrilil je z rokami nad glavo in hotel izpregovoriti. Toda beseda ni hotela iz grla ...

Tedaj sta stopili v sobo Milka in Neža. Neža se je silila na smeh, ročno je pregrinjala in pripravljala mizo za obed, a Milka je med tem že polnila krožnike z juho ter prisedla k njima.

Nobenemu se ni ljubilo jesti. Komaj da so posrebali juho, zrezkov in prikuh so se samo dotaknili. Grižljaji so ostajali v grlu.

»Ali je tako slabo napravljeno?« je vprašala Milka. »Slabo se mi je obnesla moja kuharska umetnost.«

»Kaj hočeš, ne gre pa ne gre,« odgovori Tone, »nečesa drugega smo se preobjedli. Ali imaš kaj vina?«

»Imam, oče je pustil zunaj štiri litre, dva za danes, dva za jutri. Ključev veš da ne pusti nobenemu.«

»Tudi Neži ne?«

Milka zardi in skomizne z ramami. Čez nekoliko časa pravi komaj slišno in boječe:

»To sem ti hotela povedati, Tone, da grem od hiše. Kakor hitro mogoče, rajša danes nego jutri. Ni mi več obstanka ... sam veš ... svetuj mi ...«

»Torej tudi ti?« vsklikne Tone in se zagleda skozi okno.

»Morda imaš prav in je bolje tako,« pravi čez nekoliko hipov. »Pomagati bi mi itak ne mogla dosti ... prevzamem torej boj sam na svoje rame ... Poiščemo ti službo ...«

»Kakršnokoli, Tone ... samo proč od tukaj,« prosi Milka.

»Torej tako daleč je že prišlo ... smešno ... haha,« se sili Tone. »Prinesi vina, dekle! In pokliči tudi Janeza, piti mora z nami.«

Čez nekoliko hipov je bilo vino na mizi in štirje kozarci. Tone je nalil.

Mimo oken je šel tedaj Janez in takoj so se začuli njegovi težki koraki v veži.

»O, Neža,« je govoril glasno v kuhinjo, »dober dan bi ti voščil. Glej jo, kako je rdeča, kakor gavtroža ... kje jo neki jemjleš, to barvo? ...«

»Kosit pojdi,« se odzove Neža, »kosilo te že davno čaka na mizi ... hudo si zaposlen.«

»O, da bi vedela. Nežica, kaj sem že vse opravil danes ... težko delo je bilo, takšnega nisem vajen,« odgovori Janez dvoumno.

»Noter stopi,« se oglasi tačas Tone iz sobe. »Tukaj lahko ješ, ne boš lačen danes.«

»A tako, tako, hvala, lepa hvala,« se muza Janez. »Pa drugič pri tebi, Nežica.«

»Norce brije iz tebe, Neža,« si pravi ona gledaje za njim, ko stopa visoko vzravnan v sobo. »Toda preide mu, to mu jamčim jaz — da bi le danes kaj ne izblebetal. Fej te bodi!«

Razburjenost se je loteva, lonci ropočejo, vse rožlja pod njenimi rokami, vse bi razbila. Semtertja stopi v vežo, natihoma, prisluškuje, a notri se ne menijo zanjo. Janez je vesel, govori glasno in zbija same šale. Pospravil je vse, kar je ostalo na krožnikih in sedaj prazni kozarec za kozarcem kakor hitro mu ga nalijejo. Človek bi mislil, Bog ve kako vesela in brezskrbna je vsa družba, ki se je danes sestala v tej sobi.

»Torej, kar dva Štefana je sprožil? Hm, ravno toliko, da si zmočimo pike, če ga vsega hkratu pospravimo,« meni Janez.

»Saj res, Milka,« pravi Tone, »kar še drugo prinesi, kaj bi cincali, ko ne vemo koliko časa ga zopet ne bomo vsi skupaj. Na zdravje, fantje! Pij, Milka!«

»Kaj nisem rekel davi, Janko? Še ga bomo,« se smeje Janez, »in če ga je tukaj premalo, ga ima še dovolj sosed. Danes je sobota, večinoma sem že opravil svoje delo in ni nič nujnega, ali bi ne bilo prav, da pozneje obiščemo tudi soseda?«

»Morda se zgodi,« meni Tone. »Zakaj ne? Toda pamet tamkaj, Janez. Razni ljudje prihajajo tja in odhajajo ... Prav za prav se pa spodobi, da ga obiščemo, soseda Lojzeta še nikdar nam ni storil žalega in vselej nas je rad videl, če smo prišli. Poštenejši je od drugih.«

»Nimam nič proti temu«, pravi Janko in zardi. Spomnil se je na Lojzetovo hčerko Francko ...

Ni bilo dolgo, ko je bila prazna tudi druga steklenica in vsi kozarci. Obrazi so rdeli, oči so se vedno bolj svetile in izginila je prejšnja tesnoba in malodušnost ter zavladala mladeniška prešernost in skoro razposajenost. Za koliko časa?

Med tem, ko so odhajali in je Milka pospravljala z mize, je stala Neža sredi kuhinje in gledala za njimi. Sovražno so se svetile nje oči in zaničljivo, polglasno se je zasmejala.

»Ne, teh se ni treba preveč bati,« je mrmrala sama pri sebi, »Bog ve, po kom so se vrgli ... kapljo vina jim pomoli pod nos, pa vse pozabijo.«

Toda takoj na to je zmajala z glavo in pristavila resneje:

»Samo Bog čuvaj, če se napijejo ... pozverijo se ... pazi se nocoj, Neža... sama si...«

In zamišljena bolj kot kdaj prej je nadaljevala svoje delo.

Milka je odšla v svojo sobo, češ, da ima gori marsikaj pospraviti in se ni tisto popoldne več prikazala v kuhinjo ...

* * *

Proti večeru se je nebo pooblačilo. Popolna tišina je nastala, noben list se ni ganil na visokih kostanjih pred Lojzetovo gostilno, soparica je pritiskala, vonj po preperelosti in kakor po znoju se je dvigal iz ceste, na debelo zaprašene in zakidane. Od zapada se je včasi zablisnilo, zagromelo in se valilo v goro, med naravno bobnenje se je hipoma pomešalo butanje topov, nazadnje se ni razločevalo eno od drugega. Odnekod je priteklo par vojakov, zasopljenih, zavilo navzdol po vasi, izginilo. Takoj potem so začeli prihajati od vseh strani, iz vsake hiše, iz vsakega skednja, iz vsakega podstrešja. Obloženi in upognjeni, zaripljeni, znojnih in zaprašenih obrazov so se zbirali na prostoru pred cerkvijo. V naglici so še nekateri mašili svoje nahrbtnike, zavijali, tlačili v žepe... a skoro se je oglasilo hripavo povelje, četa se je pomaknila dalje, prah se je dvignil izpod stopal, strnil se v oblak, potujoč proti dolini.

Na hodniku Lojzetove gostilne je stal Janko in zrl za odhajajočimi. Poleg njega je slonela Francka, njune lakti so se dotikale.

»Zopet gredo,« je dejala kakor bi govorila sama sebi.

»Tudi jaz pojdem, Francka ... še nocoj ... ponoči ...«

Prestrašena ga je pogledala.

»Saj si komaj prišel ... kam hočeš? ... Mislila sem, da ostaneš ... Ali nisi bil že dovolj dolgo, vsaka črta tvojega obraza izraža to strašno dolgost trpljenja ... In koliko se jih potika po mestih, ki niso bili še nikjer, ki so še vedno za samo parado. Odkod so in kje so dobili te predpravice? Kakšna mati jih je rodila? Če že mora biti, zakaj ne poizkusi vsak enako? Zakaj največ samo naši? In zakaj toliko ravno ti?«

»Težek je odgovor na to, Francka. Zakaj je morala umreti vprav moja mati in zakaj ne druga, ki ne bi bila pustila za saboj toliko žalosti? Kdo ti odgovori na to, Francka?«

Francka se je zamislila in ni vedela odgovora.

»Ne bodi žalostna,« je Dejal Janko, »nobeden ne ve odgovora, ne samo ti. Nobeden ne ve, čemu je prav, da se je razlila takšna žalost po svetu ... Na tvojem oknu raste Rožmarin, Francka, in prvi nagelj se je že razcvel. Videl sem gam kakor kaplja srčne krvi se blišči ... Povij mi ga v šopek ... za slovo ... za spomin ... Ko se posuši, ga bom nosil na srcu in mislilo bo na te vsak hip ... podnevi in ponoči ... v žalosti in veselju ...«

»Dam ti ga, Janko ... da bi ti mogla dati tako kaj drugega ... prostost ... srečo vseh sreč ...«

»Hvala ti, dete moje ... toda čuj, kličejo me ... ob dveh ponoči odidem, Francka. Če ti ni pretežko, bodi tistikrat pri oknu ... da vidim še enkrat tvoj obraz ... tvojo belo roko ...«

Na pragu se prikaže Franckin oče, krčmar Lojze.

»Kaj premišljujeta, otroka? ... Dež bo ... Bog ga daj, potreben je ...«

Tam daleč doli, že na zadnjem ovinku se dviga potujoči oblak prahu, se vrti ... izginja ...

»Počakam, da te še vidim,« pošepne Francka Jankotu.

Na hodnik pade prva kaplja dežja, prvi list na kostanju se zgane ...

* * *

Kar sam ob sebi se je ustavil voliček pred gostilno. Poznal je gospodarjevo navado, vedel je, da ne more dolgi Jože nikoli mimo Lojzeta, kadar se vrača iz trga, kamor vozi vsak teden po enkrat svoje butare. Tako točno kakor nosi plačevat svoje skromne davke v davkarijo, prav tako nalaga pri Lojzetu, kar se mu zdi, da bi imela sestra Mica za tisti teden preveč. Razvaditi se ženske ne smejo, Jože ji določi za gospodinjstvo vsak dan enako število grošev in s temi dela, to se pravi kuha kar hoče in kakor hoče sama. Jože potem vedno pobriše brez najmanjše besede vse, kar mu položi na mizo, pa bodi še takšna čorba. Beseda čorba je Jožetu sploh zelo v čislih, prinesel jo je odnekod iz Dalmacije, kjer je pretolkel svoja tri leta pri vojakih in mu pomenja vsako jed, ki je na stalnem jedilnem listu Jožetove kuhinje. Sedaj je že sključen dedec, s Krivcem sta hodila skupaj v šolo in uganila marsikatero neumno. Zato ga Jože pozna od vseh plati in tudi ve, kje ga je treba prijeti, če hoče kedaj kaj iztisniti iz njega.

Počasi in dostojanstveno, z glavo upognjeno nekoliko naprej in z bičem v roki je stopal tisti dan po stopnicah v krčmo. V trgu je bolje opravil kakor je mislil, par kapljic božjega daru si bo lahko več privoščil kakor navadno. Zato je bilo veselo njegovo srce in so jasno gledale njegove drobne, rjave oči izpod nizko na čelo poveznjenega klobuka. Ves svet ga lahko piha in vsa vojska in takšne reči.

»Bog daj, dosti in dobro,« je pozdravil, ko je prestopil prag. »Lojze —«

Beseda mu je hipoma zastala, ko je zagledal današnje pivce. In ne samo beseda, tudi noga.

»Ooh ... ooh ... Janko ...« je zahropel čez nekoliko hipov in iztegnil dolge roke. »Pozdravljen!«

»Kar prisedi, Jože, in tisto, kar si namenil za danes, spravi za jutri,« ga povabi Janko, tresoč mu desnico. »Danes si naš, če nimaš nič zoper to.«

»To pa to, permejš... čakaj, da te še enkrat pogledam ... če si pravi ... hm ... duh nisi še, kakor vidim ... ampak prokleto so te izželi ... permejš.«

Janko se smeje in nataka.

»Kaj pa ti, Tone, da gledaš tako črno?« vpraša Jože in trči s Tonetom. »Nič ne maraj, še bo sijalo solnce. Vem, kje te čevelj žuli, ampak ...«

»Tega te nisem prav nič vprašal,« de Tone čemerno. »Povej rajši, kaj je novega tam doli, če kaj veš.«

»Kaj bi ne vedel, permejš? Novic vse polno, dobrih malo, je že tako. Tudi vašega starega sem videl ... prokleto srečo ima ... kar na krožnik so mu prinesli in navrhali so ga, da leti čez ... to boste dedovali ...«

»Kaj je zopet kupil?«

»Martinov gozd, otročiči ... in to niso mačje solze, permejš... Saj ga poznate vsi, gozd gori za Jasovcem ... daleč na okoli ni takšnega ... Martinu je te dni sin padel ... ves je iz sebe ... kar nori ... poginil bo od žalosti ... In kar sam od sebe je prišel danes v hotel ... in pil je, vam pravim ... kar po litrih ... vsi so se spogledovali ... Pa je sedel tam vaš stari ... grdo se je držal izprva ... kakor škarjot ... potem pa je kar naenkrat prisedel k njemu Martin ... in, ljudje božji, kar sam ob sebi mu je ponudil, naj kupi ... Permejš, če ste tistikrat videli, kaj se je razlilo po Krivčevem obrazu ... električna luč je figa proti tisti svetlobi, ki je planila v njegova lica ... In kmalu sta opravila, kmalu ... jutri bosta delala že pogodbo pri notarju ... zastonj je dobil, vam pravim ... vse je pilo, kar je bilo živega v hotelu ... dekle, kuharica, natakarice, vojaki. — vse, vam pravim ... in je bilo pijano, permejš...«

»Kar dežuje mu noter, od vseh strani«, pravi Lojze, »nič drugega mu ne manjka, kakor da bi bil star sedaj štirideset let.«

»Kaj to pomaga nam?« meni Tone trpko kakor bi govoril samemu sebi.

»Martin je znorel, ker mu je padel sin,« pravi Janko, »smešno, naš stari bo znorel, če bomo še kaj dolgo živeli mi ...«

»Hm, res je ... čuden je ... malce prečuden,« pravi Jože, »pa saj ne ponese nič s saboj.«

»Ne ponese? Prej bo po nas vseh kakor po njem. In kaj vse še lahko pride vmes ... dobro veste ... pa kaj bi pravil ... fej ...« se razgreje Tone.

»Kar je res, je pa res, permejš... neumen je še sedaj na babe ... oh, kakšen je bil mlad! ... In takšne reči se rade prenesejo na starost.«

Popoldanska dobra volja je hipoma minila. Pili so mnogo, in težko vino je začelo porajati težke misli. Tone se je naenkrat zakrknil vase in se naslonil v kot. Temno je gledal izpod košatih obrvi, semtertja zaškripal z zobmi.

Najmanj je pil Janko, a njegove misli niso bile nič lažje od Tonetovih.

»Pa še kaj drugega povej, Jože,« sili krčmar, »pustimo Krivca, da se mu ne bode kolcalo.«

»Saj res ... kaj pa Pavla?« se odzove Jože. »Ali kaj piše? Prav danes so govorili o njej in o Vojtehu, njenem možu. Iz dolenjega kraja so bili ljudje, jezik jih je izdajal, pa poznal jih nisem ... V kotu sem sedel za mizo v prvi sobi ... opoldan ... privoščil sem si nekoliko čorbe ... hm, ni bila napačna, v hotelu dobro kuhajo ... Pri drugi mizi so sedeli oni ljudje, kosili so in se razgovarjali ... Naenkrat je eden izmed njih bmenil Pavlo in Vojteha ... Posluhnil sem in naglo pospravil čorbo, da bi mi ne bila na poti ... In govoril je, da je Vojteh kar čez noč izpremelnil svoje navade. V strelske jarke da hodi ... kar v sprednje ... ne meni se ne za krogle ne za nobeno nevarnost ... kar po večkrat na dan se plazi ... včasih po vseh štirih ... in nosi vojakom, kar potrebujejo ... jedače, pijače, tobaka, papirja, svinčnike in vsega vraga ... In zasluži permejš, o... Med tem ko se plazi on tam okoli, pa spravlja in vlači Pavla te reči skupaj, kupuje in baranta kakor ne bi bila delala vse življenje ničesar drugega ... In Vojteh ne pije več, ne ponočuje in se karte niti več ne dotakne ... To je čudež, permejš... Še ni dolgo temu, kar sta si bila ta dva človeka vedno v laseh, on jo je vsak dan po nekolikokrat nabunkal, takole za zajtrk, za kosilo in za večerjo ... najmanj torej po trikrat ... in vpitja in lepih priimkov ni bilo nikdar premalo v zalogi ... pri čemer je bila Pavla še mogoče sirovejša od njega ... in še pred par meseci jo je nastreljal, da je bila vsa črna okoli oči ...

»No vidiš, Jože, takšnih novic prinašaj, če hočeš kaj veljati,« pravi krčmar in pristavi: »Sedaj pa dam še jaz za en štefan, dovolj ste že plačali danes vi in pri vas sem pil. Francka!«

»Dovolj bo, Lojze, ne dajajte več,« pravi Tone in hoče vstati.

Toda krčmar ga potlači na sedež.

»Prej ste ukazovali vi, sedaj imam besedo jaz ... Ko pa praznujemo svidenje in slovo hkratu. Na zdravje vsem, na srečno vrnitev tebi, Janko!« 

Izpraznili so čaše, Jožetu se je že začel zapletati jezik.

»Pa še nekaj so se menili tisti ljudje,« je ječal in si brisal usta z rokavom, »da je včeraj padla granata celo v Logarjev mlin. Gotovo vam ni treba praviti, kje je ta mlin, saj vozite večkrat tik mimo njega ... in tako daleč je od fronte ... in vendar ...«

Tone je skočil kvišku. Vsa kri je izginila z njegovega obraza, grd in spačen je bil.

»Kaj praviš, človeče?« je zavpil ves hripav in stresel Jožeta za ramo, da je zaječal. »Granata? V Logarjev mlin?«

»Pusti me, Tone, kakor s kleščami držiš ... Da, v Logarjev mlin, kaj pa je to navsezadnje? ... Granata nima oči, pade kamor je ... zakaj bi ne padla v Logarjev mlin? ... Pa menda ni napravila posebne škode, tudi ubila ni menda nikogar ... slučajno so bili vsi na polju ... Toda nekaj drugega je, kar je tja prineslo žalost ... veliko žalost ...«

»In to je?« vikne Tone nestrpno in vnovič popade Jožeta.

»Pusti me, pravim ... kaj vraga te je obsenčilo, permejš... Kaj da je? No, menili so se tisti ljudje, da sta pri zadnjih bojih na Doberdobu padla dva Logarjeva sinova, starejši in drugi za njim ... Tako blizu doma, blizo rojstnega kraja ... takorekoč doma ...«

Tone ni slišal ničesar več, za hipec se je trdo oprijel mize, zašibila so se mu kolena. Naglo je zvrnil polno čašo in se potipal za čelo.

»Kaj mu je naenkrat?« vpraša Jože. »Poškropite ga z mrzlo vodo, malce preveč je pil ...«

Janez skoči k Tonetu in ga prime pod pazduho. Toda Tone se ga otrese, stopi naglo k Jankotu ter pravi:

»Pojdi z manoj, Janko! Rad bi še govoril s taboj na štiri oči, preden odidem kamor mi veleva dolžnost. Ne zameri, da te odtrgam od družbe, za hipec bi bil še rad sam s taboj, pozneje se lahko vrneš.«

»Čenča,« se huduje Janez, ko sta Tone in Janko odšla. »Ali nisi mogel kako.drugače povedati, kar ti je moralo raz jezik, takole bolj po okoliših ali pa nič. Če že vse veš, bi moral tudi vedeti, da ima Tone Logarjevo Lenčko in da jo vzame.«

Jože se udari na čelo in zajeclja:

»Tukaj imaš bič, Janez, bij me, bij ... Oh tak tepec! ... Kdo bi si bil mislil!«

Naslonil je glavo na mizo in sklonil hrbet.

»Bij, Janez, bij!«

»Iz tega ne bo nič, Jože. Drugič bodi previdnejši. Tudi jaz skočim za trenotek za Tonetom, stavim, da se odpravlja k Logarjevim ... tolažit ...«

Tako se je tistega večera razbila družba pri Lojzetu. Jože je zvrnil še kar je bilo ostalo in kmalu nato pognal svojega voliča proti domu.

* * *

Ko je Neža zaslišala glasove proti domu prihajajočega Toneta in Jankota, ni mogla več zdržati v kuhinji. Že ves popoldan ji je domišljija slikala z živimi barvami, kako se bosta popolnoma upijanila, kako se bosta v tej pijanosti maščevala nad njo kadar se zvečer vrneta domov. Čutila je že njune roke na vratu, videla njune trde prste, kako se krčijo in stiskajo vedno močneje in globlje, kako se zadirajo v njeno kožo. Kako jo davita in sujeta in bijeta ter jo nazadnje vržeta skozi vrata. Prepričana je bila, da je Janez blebetal in da pride sedaj ura, ko jo zaloti osveta. Nikjer ni mogla dolgo strpeti, sedaj je prijela za to delo, sedaj za drugo, a vsako takoj popustila in se zamislila. Že dolgo ni bila tako razburjena, že dolgo ne tako plaha in malodušna. In sedaj ko sta se bližala maščevalca hiši, ni razločevala njiju mirnih glasov, samo tresla se je in ugibala, kaj naj stori. Oh, zakaj ni ravno danes doma starega Krivca? Malo preden sta prihajajoča prestopila domači prag, je kakor blazna pograbila ključ in zbežala v podstrešje, kjer se je zaklenila.

Tone in Janko pa nista niti oddaleč mislila na Nežo. Imela sta si preveč povedati, preden se ločita. Tone mu je pripovedoval o Logarjevih kakor nekdaj svojima sestrama in pripovedoval poleg tega še vse okoliščine ob materini smrti, ki jih dozdaj še ni imel prilike povedati. Kolikor dalje je pripovedoval, toliko težje je bilo Jankovo srce in ko je dokončal, je ležala globoka žalost v Jankovi duši.

»Torej vidiš, da moram iti, in sicer takoj iti,« je dejal nazadnje Tone. »Vem, da me pričakujejo in težko pričakujejo ... To je nekaj groznega ... oprosti torej, Janko, da te pustim samega ... pa saj praviš, da tudi ti odideš nocoj ...«

»Da, k Pavli grem še teh par ur, ki razpolagam ž njimi.«

»Pozdravi jo!«

»Hvala ... samo še nekaj, Tone ... kaj misliš ti o ... o Francki? ... Grdi časi so ...«

»Kolikor jaz vem, Janko, ti lahko rečem, da bodi brez skrbi. Francka je ena izmed one peščice, ki je ostala kakor je bila.«

»To sem hotel slišati in hvala ti, Tone!«

Tone je spravil naglo nekaj reči v nahrbtnik in si ga oprtal na ramo.

»Oče ti ni dal denarja, Janko. To vem, ne da bi mi bil ti povedal. Vzemi. torej od mene, kolikor premorem, bolj potrebuješ kot jaz.«

In dal mu je skoro vse, kar je bil prihranil zadnje mesece.

»Kar se tiče očeta, Janko, ne žali se preveč, paziti hočem na vse in kolikor mogoče varovati čast pokojne matere in našo ...«

Še enkrat sta si stisnila roke, in Tone je izginil v nastopajočo temo ...

Janko je stopil še nekoliko hipov v Lojzetovo krčmo. Francka mu je pripela na prsi šopek ... s tresočo roko ...

Ko je prišel domov, se'je poslovil še od Milke in legel za par ur zopet na klop, kjer je spal sinoči. Točno ob dveh ponoči se je dvignil, oprtal nahrbtnik ter odšel.

Dež je narahlo rosil, gosta tema je ovirala hojo.

Ko je stopal mimo Lojzetove krčme, se je gori razsvetlilo malo okence.

In se je odprlo ... Med cveticami se je prikazal zardel obrazek, okrogla bela roka je pozdravljala ...

Janko je obstal, se ozrl navzgor.

»Zbogom, draga!«

»Zbogom, Janko ... da se vrneš ...«

XII.Uredi

Čez dva dni se je vrnil Tone. Na njegovem obrazu se je čitala žalost tako jasno, da jo je moralo zapaziti tudi opazovanja nevešče oko. Ramena so se mu nekam stisnila, da je bil videti ožji in glava mu je nizko klonila.

Milka ga je težko pričakovala.

»Kako je?« je vprašala in mu resno zrla v oči.

»Res je, vse tako kakor je pripovedoval Jože ... In še hujše ... Ne moreš si misliti iz daleka, kakšna žalost je zavladala tam doli. Logar blazni, mati si je že izjokala oči in Lenčka hodi okoli strta in uničena, da je ni več poznati. Nobena tolažba ne pomaga, vsaka beseda je zastonj. Človek bi se razjokal nad njimi. Ubogi ljudje!«

»Pa bi bil ostal še nekoliko.«

»Vrnem se takoj, samo po svoje najpotrebnejše reči sem prišel. Samih ne smem pustiti, razsoden človek je sedaj potreben pri hiši. Koliko časa ostanem, ne vem. Odločil sem se pa, da se ne vrnem, preden se razmere ne ublažijo. Če treba, ostanem mesec dni, dva meseca, tudi celo leto. To sem jim dolžan. Kje je oče? Povedati mu moram.«

Milka ga prime za roko.

»Blagor ti, da lahko odideš. Vzemi me s saboj, Tone, za deklo bom tamkaj. Samo proč od tukaj ... proč ... za vselej ...«

»Kaj se je zgodilo, Milka? Da tako siliš. Potrebna si doma, eden mora biti tukaj, da vidi, kaj se godi. Da prepreči, če treba. In kolikor more.«

»Ne ostanem, Tone. Vzemi me s saboj. Ali pa mi preskrbi kaj prej kot mogoče. Da grem, Tone, da grem ... Vidiš, tega ne morem več gledati, ne morem več prenašati. In tega ne preprečiš nc ti, ne jaz in ne prepreči nobeden. Zapisano je tako, da pojdemo po svetu ... Od takšne hiše pa brez doma, brez zavetja ... Videla sem včeraj, Tone. Nič takšnega ni bilo, kdor ni videl in ni slišal drugega, bi si ne mogel misliti nič posebnega. Tako malenkostna stvar je, a vendar govori cele knjige, Tone. Včeraj zjutraj sva bili z Nežo v kuhinji, ko je prišel oče doli. Nedelja je bila, saj veš. Praznično je bil oblečen, obrit in počesan, da se je svetil. Samo kravato je imel privezano po strani in izpodvito. Vprav sem ga hotela opozoriti, da si jo popravi. Tedaj je to zapazila tudi Neža, ki se je od strani ozrla nanj. In kakor bi se razumelo samo ob sebi, je stopila k njemu, mu pogledala v oči in se nasmejala rekoč: Malce po strani ste jo privezali, čakajte nekoliko, da jo popravim. Sedite za hipec, sicer ne dosežem. In kakor otrok je ubogal in držal, da mu je privezala. Tako, sedaj je prav, je dejala, še enkrat več ste vredni kot prej ... Kaj praviš k temu, Tone? Kaj to dokazuje?«

»Tako tedaj?« pravi Tone. »Komedija se torej že začenja kar očitno ... Hm, treba se bo upreti resno, z vsemi štirimi. Čakaj, tako lahko ne pojde, kakor si mislita, tudi mi hočemo imeti besedo zraven ... Sicer pa imaš prav, Milka, da greš. Potrpi še nekoliko, napravi se slepa in neumna za, ta čas, v kratkem poskrbim, da te spravim kam pod streho. V Ljubljani imam nekoga, ki mi pojde na roko. Toda pomisliti moraš, da si še mladoletna, pravico ima še nad teboj. Kaj, če te ne pusti? Začeti bo treba iz lepa. Zaradi tebe bom prijazen z njim.«

»Ne boj se, Tone, da me ne pusti. Kako moreš tako govoriti ti, ki si sicer pameten človek? Videl boš, kako bo vesel, da se mu umaknem. In ne samo jaz, vsi smo mu odveč sedaj, vsak mu je po svoje na poti.«

Tone ne odgovori ničesar, čuti, da ima Milka prav. V svojo sobo gre ter se odpravi na pot. Stari ni imel ničesar proti temu, da gre k Logarjevim. Ugovarjal je sicer navidezno, toda iz vsake besede se je dalo poznati, kako je vesel Tonetovega odhoda. Ko mu je pa Tone povedal, kaj namerava Milka, je bilo videti, da mu ni popolnoma prav. Osupnil je ter razmišljal o vzroku tega nameravanega nenadnega koraka hčerinega. In zaslutil je resnico. Kakor neka zadrega se ga je polastila, a takoj se je otresel kakor moker kužek in sram ga je bilo tega mehkega, moža nevrednega pojava.

»Naj le poizkusi,« je dejal smeje, »bo vsaj videla, kako se živi drugod ... Seveda, samo med bo lizala in rozolijo bo pila, tako si misli ... Naj poizkusi, naj poizkusi.«

Še dolgo se je smejal prisiljeno, ko je hodil po sobi gori in doli in čakal večerje.

Po večerji se je hipoma spomnil, da mu je dolg čas. In zahotelo se mu je, da bi se s kom malce porazgovoril in pošalil. Zakaj veselje, ki je kipelo že par dni v njem zaradi izborne kupčije, ki jo je pogodil zadnjič z Martinom, je moralo dobiti duška. Edini človek, ki se mu je zdel ob takšnih prilikah in za takšne izbruhe veselja pripraven in najbolj dovzeten, pa je bil Jože. In kakor vedno, tako je tudi danes poslal po njega. V ta namen je prinesel na mizo dva pollitra vina, enega zase, enega za Jožeta. Za lastno potrebo ga je natočil od zida, za Jožeta precej pohlevnejšo kiselico. Toda Jože je bil tudi za to hvaležen in zabavala sta se imenitno do pozne noči.

»Saj pravim, permejš, takšnih ptičev je malo kakor Krivčev Luka,« je dejal Jože, ko se je poslavljal. »Naj rečejo drugi, kar hočejo, a tako pravim jaz, Jože Črnigoj, dolgi Jože imenovan. In konec besedi, permejš!«

* * *

Neža je bila v hudih skrbeh. Jasno si je bila začrtala pot do cilja. Naj velja kar in kolikor hoče, doseči ga mora, zagospodinjiti mora pri Krivčevih. V dosego tega cilja ne velja, da bi si izbirala sredstva, vsako mora biti dobro in dovoljeno. Včasi je bil Krivec proti njej sam med, včasi ga pa kar ni mogla razumeti. Brez vsakega vzroka se je začel kujati, je ni pogledal kar po več dni. Ob takšnih prilikah se ji je zdelo, da se je naveličal te lepe pesmi, da se kesa, zakaj je začel. In hudo ji je bilo, da bi se razjokala, da bi grizla in popadala okoli sebe vse in vsakega, ki ji pride nasproti, sovražnika ali prijatelja. Starec je silno, trmast, to je vedela, dovolj dolgo ga je že poznala, in ob tej njegovi trmi se utegnejo razbiti vsi njeni lepi načrti. Previdnost, Neža! Toda ne samo previdnosti je treba, treba tudi lokavosti in brezobzirnosti. Kako bistroumno si je začrtala pot, ki jo je hotela nastopiti! Toda Janez, ta bebec, je tako nenadoma in tako neumno lahkomiselno prekrižal njene račune, da ne ve sedaj ne naprej ne nazaj. In da so se njene skrbi postoterile. Luka je muhast poleg vseh drugih lastnosti, in nič se ne ve, kaj ima za ušesi in kaj kuha v sebi. Da se priklene, je treba debele vrvi, sicer jo raztrže. In to vrv mu bo treba vsekakor splesti. A poleg tega ti otroci! Vse skupaj ni dosti vredno, je tako umazano, a postavljati se znajo in poleg vsega so surovi in nasilni. Sama prav za prav ne ve, kaj bi si mislila o njih, včasih se ji zdijo navadne tutke, včasih pa se ne more načuditi, da hodijo tako samozavestno po lastni poti in ne prav nič po tisti izvoženi, ki po njej tava stari ata. Malce bolj neumne bi si pač želela. Nikakor pa ne dvomi, da ji bodo kmalu začeli metati polena pod noge. Zatorej še enkrat: previdnost, Neža, previdnost! Sicer je sredstvo, ki ga je tako nesebično nasvetoval Janez, nekam turško in nespodobno, človek se kar boji razmišljati o njem, toda Bog ve, če bi ne bilo najboljše. Malce nesramno je, to se razume, toda brez nesramnosti se dandanes ne da živeti, da, niti dihati ne. Nesramen je ves svet, od čevljarskega vajenca pa gori do najvišjega ministra in še čez. Vse farba, laže, goljufa, pobija. Njena zadeva bi bila celo smešna malenkost pred rečmi, ki jih vrše drugi. In bi bila celo koristna, ne samo njej, ampak tudi Luki, ki je sedaj tako zapuščen. Njegovo glavo treba razvedriti, treba ga je pripraviti in mu odpreti oči, da bo vsaj videl in razločeval, kje ga čaka sreča. Zakaj bi torej ne poizkusila? Toda skrivaj, tako skrivaj, da bi niti sama sebe ne videla. Bog ne zadeni, da bi kdo kaj zaslutil. Sami so lopovi vsi, a potem bi bila ona, čeprav bi bil njen greh med najmanjšimi izmed njihovih. Oreh? Kaj je to greh, če človek skrbi za svojo srečo, če se na vse pretege poti in trudi, da bi prišel do kake boljše drobtinice? Ne, Neža, to ni greh, to je celo dolžnost. Saj nobenemu ne škoduje. Toda, kaj pa, če bi bilo zastonj, če bi, če bi se vendar nič ne doseglo? Saj tudi ona ni več tako mlada. In celo mlade se včasih zastonj trudijo in pehajo okoli svetega Antona in drugih svetnikov, ki so baje posebno radodarni za takšne reči. To bi bilo malce sitno, trud skoro brezpotreben. Eh, pa utegne vendar kaj biti, teta Elizabeta na primer ... in poleg vsega je mlad in močan on, ki je vrgla nanj svoje oči. Mlad, rdeč, visok, in njegove oči pečejo kakor žerjavica. Šele nekoliko dni je tukaj, vidi ga kako hodi mimo hiše, celo v prodajalno pride včasih. Ne zna sicer slovensko, toda kaj to de, saj ni treba, da bi med saboj govorila, najboljša ljubezen je nema, pojavlja se samo v dejanju, kvečjemu tudi v vzdihih. Morda je pa res Madžar? Bog ve, če jo bo hotel, nekam ponosen je videti. Pa kakor se na obrazu vidi, ga bržčas rad pije in takšni ljudje so za takšne reči precej dovzetni, če se prehudo ne napijejo, seveda. V takšnih rečeh je Neža izkušena. Saj je celo Luka dokazal to resnico, tisti dan, tisto noč ko je prvič prišel k njej, ko so se nenadoma odprla nebesa po tolikem času, tisti čas je bil precej trd. Hm, poizkusiti treba, prilike bo dovolj, posebno sedaj, ko Toneta ne bo doma, ko bo moral stari ostajati v gozdu namesto njega. In ključ od kleti si je zadnje čase že dala ponarediti. Tako bi bilo vse v redu, toda skrbi so vendar še vedno hude in ponehajo šele tisti dan, ko postanejo nje želje meso in kri ...

* * *

Nekega dne kmalu potem je nenadoma privihrala domov Pavla. Od železniške postaje si je najela izvoščeka ki je moral poditi ubogo, nezadostno krmljeno žival za žive in mrtve, ker se ji je mudilo in bi rada ves svoj posel še tisti dan opravila. Pa morda celo ne toliko zaradi nujnosti, ampak ubogo kljuse je moralo dirjati še bolj zaradi tega, da je ta dirka bolj odgovarjala njeni notranji razburjenosti. Že na zunaj se ji je čitalo, da vre v njej nekaj silnega in nenavadnega. S kratkimi, komaj razumljivimi vzkliki je priganjala izvoščeka, da pospeši vožnjo, naj stane, kolikor hoče. Bila je zopet vsa prejšnja in nekdanja Pavla, hči svojega očeta.

Krivec je bil pravkar poobedoval ter je pri svojem pollitru kimal za mizo kakor je bil že vajlen izza davnih dni. Glava mu je visela na prsi, desnica je bila iztegnjena po mizi tja do napol praznega kozarca. Včasih je odprl oči, navadno samo desno, in topo pogledal. In je zopet zamižal, dihal mirno kakor nedolžen otrok ter udobno prebavljal.

Nenadoma ga je zdramil voz, ki se je ustavil pred hišo. Začudeno je pogledal skozi okno in zastrmel v lastno hčer, ki se je motala iz voza.

»Kaj pa ta išče?« si je dejal in neprijeten občutek se ga je instiktivno polastil.

Pavla je že vstopila. Oče je imel komaj toliko časa, da je zopet sedel na prejšnji prostor. Bobnal je s prsti po mizi in prikimaval svojim mislim.

Pavla je prijela stol in sedla brez vseh okolišev očetu nasproti.

»Kakor nalašč, samo da sem vas dobila doma,« je hitela in prsi so se ji burno vzdigavale. »Torej poslušajte. Janko je bil pri meni. Marsikaj mi je povedal. Kakšne komedije pa ste začeli uganjati na starost? Ali vas ni res prav nič sram? Pred svetom in vašimi otroci? Vrabci že čivkajo na strehi o vaši nesnažnosti. Ni dovolj, da ste nas opeharili za materin testament, sedaj nas hočete še popolnoma ubiti, samo da bi nas spravili spoti. Toda ne, čakajte, še je morda pravica na svetu, poiščem si jo, še ne mislite ne, kje. Ali bi ne mogli imeti doma Janka, z eno samo besedo bi ga lahko oprostili, pa te besede ne znate in nočete izgovoriti. Nalašč ste ga poslali v klavnico, o mi vemo, kakšna je ta klavnica, priliko imamo, da vidimo. Posebno Vojteh. Doma pa so polne sklede in dela polno na vseh koncih in krajih. In Toneta, ali ne bi mu mogli dati, kar po vseh pravicah lahko zahteva od onega, ki ga je pripravil na ta jalov svet? Čez trideset let je že star, noč in dan gara zastonj že celo življenje pri tej hiši, pa nima, kamor bi položil glavo. Ali bi ne bilo pošteno in po vseh božjih in človeških postavah, da mu izročite gospodarstvo, vsaj del vsega in ga tako pripravite do človeka vrednega življenja? Kam mislite? Ali imate samo vi pravico do uživanja? Pa če bi že uživali kot se spodobi! In kaj nameravate z Milko? Tu jo držite, da mora na lastne oči gledati sramoto in biti pokorna vaši, fej, priležnici! Lastno hčer ste pokvarili in zapeljali. Ali vas ne boli srce? Ali imate dušo? Molek v roko, to bi se vam spodobilo, z eno nogo ste že v grobu ...«

Krivec se je hotel početkom razburiti. A šiloma se je premagal in bolj kot se je razvnemala hči, bolj se je pomirjal. In njegove oči so se začele same ob sebi smejati. Kakor bi poslušal najlepšo pridigo se je videlo.

»No, no, no, saj ni tako hudo,« je dejal, ko se je začela Pavla oddihati. »Vsi prečrno vidite, ljubi moji otroci. Da sem vam jaz kaj dolžan, pravite? Ne da bi vedel. Da vam premalo dam? Saj sami jemljete, kjerkoli in kolikorkoli se vam poljubi. Da to znate, sem prepričan. Da bi bil spravil koga k vojakom? Saj nisem general. In da bi ga lahko oprostil? Saj nisem narednik. Da sem ga poslal v klavnico? Saj nisem mesar. Prečrno vidite, še enkrat rečem. In Tone si bo že sam pomagal, ne boj se zanj. Če ne bo drugače, balo mu že dam od hiše. če pojde izlepa in kakor se spodobi. Drugega ne morem, saj! vidite, da nič nimam, da gre vse sproti. Ali ste slepi, otročiči? Da Milka nekaj vidi, praviš? No, saj ima oči, Boga naj zahvali zanje. Po krivici me torej sodite in hočete nekaj od mene, česar nimam, da bi vam dal. Ti boš pa tako kmalu bogata, kakor slišim. No, nič ne rečem. Kadar bom potreboval, mi posodiš. Saj bom smel potrkati na tvoja vrata? Tako, sedaj mislim, da sva končala. Po vrsti sem odgovoril na vsa tvoja vprašanja. Zato pa mislim, da me odslej dalje pustite pri miru, še toliko časa namreč, dokler sem tukaj gospodar. Tako udobno sem tukaj slonel in potreben sem bil, da se nekoliko odpočijem, pa prideš in me motiš. To ni prav, Pavla!«

Ves čas je smehljaje govoril in mežikal. Pavla ni vedela, kaj bi odgovorila. Kuhalo se je še vedno v njej, a čutila je, da je preslaba nasproti njegovemu cinizmu.

Porinil je kozarec pred njo in ga natočil.

»Užejala si se, verjamem,« je dejal dobrodušno, »ko toliko govoriš. No, le izpij!«

Pavla je odrinila stol ter vstala.

»Ne pijem, hvala ... Pojdem ... toda še se vidimo ...«

Kakor je prišla, tako je odhitela. V veži je srečala Nežo. Ni se mogla premagati, pljunila ji je v obraz.

Neža je prebledela in obstala kakor bi bilo treščilo vanjo. Ko se je zavedala, je zunaj že konj potegnil in voz je zdrdral proti župnišču ...

»Hvaljen Jezus! ... A, gospa Pavla, kaj vas prinaša? Pozdravljeni, pozdravljeni!«

»Nekaj sem se prišla posvetovat, gospod župnik. Še nikdar vas nisem nadlegovala ...«

»O, kaj takšnega? Le iztresite, kar imate na srcu, sama sva. Pa sedite nekoliko.«

»Vsa vas že govori, in tudi vi gotovo že veste, gospod župnik. Kaj pravite k temu? K temu, kar počenja naš oče? Ni mu mari za otroke, slabši smo kakor od najsiromašnejše koče. Ali dela prav?«

»O, gospa Pavla! Kdaj pa moremo presoditi, če kdo dela prav? Vaš oče, kaj naj rečem, vaš oče je poštenjak, delaven in krščanski mož. Vsako nedeljo ga vidim v cerkvi, vsako leto prinese listek o opravljeni velikonočni izpovedi. In Bogu daje, kar je božjega ...«

»Toda otrokom ne da, kar je njihovega,« ga prekine Pavla.

»In tudi pokojno mater je spravil z vsemi častmi,« je nadaljeval župnik in se ni dal motiti. »Otrokom, da ne daje, kar je njihovega? Kako to? Saj jih je lepo izredil, skrbel je zanje, da so zdravi in čvrsti in da jih je veselje videti. Kaj hočejo več?«

»Nič, gospod župnik, nič več. Hvala vam lepa za pouk. Zbogom!« 

Odšla je vsa zbegana in ni vedela, kam bi se obrnila. Morda bi ji učitelj vedel kaj svetovati? Pomislila je, a že je začela dvomiti. Morda pa vendar.

In krenila je v šolo.

»Težko je tukaj svetovati,« je dejal učitelj in zamišljeno podprl glavo. »Kdo bi se rad vtikal v tuje zadeve? In prav za prav gospod Krivec ni še ničesar hudega storil. Hm, ljudje so hudobni in govorijo največkrat brez potrebe... Da ni še nobenemu ničesar dal? Hm, saj še ni umrl. In kadar bo, bi bil rad na vašem mestu.«

»Razumem, razumem, gospod učitelj. Hvala lepa!«

Odšla je, voz je zdrdral nazaj. Še k županu bi stopila. Ali bo tam slišala kaj drugega? Streslo jo je. Pred Lojzetovo krčmo je ukazala ustaviti. Nenadoma ji je prišlo, da bi stopila gori. Rajnko mater je Lojze zelo spoštoval, skoro prijatelja sta bila, morda bo vedel on svetovati.

»Ničesar se ne da sedaj napraviti, ničesar doseči,« je menil Lojze. »Res je, lahko bi zahtevali doto, vsaj vi, Pavla. Sodnijskim potom. Toda, ali veste koliko premoženja ima, koliko je vredno? In samo po cenitvi bi se potem računil delež. Ali pa veste, kdo bo cenilec? Ali se ne bo dal podkupiti? In kaj ste dosegli potem? Sovraštvo do smrti in nič drugega. Kaj bi vam pripovedoval, kaj bi se še lahko vse potem zgodilo. Oče ima povsod prijatelje, prebrisan je, kar rojen jurist, težko bi mu bilo priti do živega. Zato je bolje, da potrpite, da pustite za sedaj vse v miru. Kolikor mogoče izlepa delajte z njim, s tem opravite morda najbolje. Kar se pa tiče čenč, ki se sedaj raznašajo okoli, kdo ve, kaj je res. Ne verjemite vsega, da bi bil tako neumen, si ne morem misliti. Da bi namreč vzel deklo. Koliko ima lahko drugih, če le iztegne roko, dobi še kakršno hoče. Po mojem mnenju je res prezgodaj in premalo povoda, da bi se razburjali. Torej še enkrat: izlepa, samo izlepa!«

»Vendar eden, da je moško govoril in odkrito,« je vzdihnila Pavla.

Toda pomirjena ni bila, s težjim srcem nego je bila prišla, se je vračala.

XIII.Uredi

Jesen je bila v deželi. Jablane in hruške na Plani in po solnčnih rebrih naokoli so bile nenavadno polne, so se šibile pod zdravim zrelim plodom. Celo češplje, ki baje obrode vsako sedmo leto enkrat, so se letos obnesle kakor že dolgo niso pomnili ljudje. Povsod je ležalo sadje, vsak veterc ga je otresal, da je cepalo v travo, na poti, v jarke in se kotalilo navzdol ter obležalo največkrat na nedostopnih osojnih krajih. Tisoči in tisoči so segnili na tleh, nihče se ni brigal zanje. Plana je bila tačas kakor izumrla, moški so bili daleč od doma, ženske so imele drugega opravila čez glavo, tujec je vsled neugodnih zvez in silnih potovalnih sitnosti tisto leto popolnoma odpovedal. Nikogar ni bilo gori, da bi spravil dragoceno blago, naložil na vozove ter ga odpeljal v kraje, kjer so že tačas hrepeneč iztezali tisoči svoje gladne roke vsakemu živilu nasproti. Le neznaten del tega bogastva se je rešil v skromne koče, največ ga je bilo deležno vojaštvo, ki je bilo nastanjeno na Plani ali pa romalo tod mimo. Krivec je naložil nekoliko vozov in peljal na železnico. Toda njemu se ni izplačalo, cene so bile še prenizke, druge reči so mu nosile več. Pa tudi vprežne živine je bilo premalo in premalo poslovi Kolikor se mu je videlo, da bo odveč vinske posode, je napravil tolkovca in skuhal nekaj slivovke, a tudi na to še ni polagal tolike važnosti, ko je bila tudi trta tisto leto nepričakovano obložena. In solnce se kar ni naveličalo pripekati tiste dni, in rahlega, gorkega dežja je bilo vsake toliko časa vprav dovolj, da se je barvalo in omehčalo napeto grozdje po vinogradih. Vaški sodar je že popravljal in nabijal stare sode, tudi nekoliko novih so bili pripeljali Krivcu iz trga. Konec septembra se je začela trgatev, do srede oktobra je bila popolnoma nabita Krivčeva velika in mala klet. Celo pri vdovi nekega bivšega vinskega trgovca v trgu si je najel prostorno klet. Toda tja doli je spravil večinoma vino, ki ga je bil pokupil od malega kmeta in vinogradnika na Plani in po okolici. Tako se mu ni bilo bati bodoče žeje, ne njemu in ne žejni gospodi, ki je skrbno in s pazljivimi očmi spremljala te vidne dogodke v njegovi kleti. Posebno vestni zapisnikarji so imeli natančno zabeleženo, koliko je tamkaj jabolčnika in hruševca, koliko žganja in koliko karatnega, koliko starega in novega vina in kakšno vrednost bi značila ta zaloga, če bi tolkovec poskočil na krono, žganje na dvajset in vino na tri krone tedanje avstrijske veljave.

Krivec je bil tiste jesenske mesece skoro vedno najboljše volje. Kar mlajši je bil videti, ko se je smejal in zbijal šale z vsakim, ki je prišel z njim v dotiko. In nekoliko lažje so bile njegove stopinje in gibčnejše njegove kretnje, ko je stopal iz kleti. Ko je prihajal v trg, so imeli njegovi gosposki znanci skoro vedno lahko delo z njim, zlasti oni iz znane hotelske družbe, ki so bili svojčas provzročili, da je moral še tisti večer toliko razmišljati o dunajskem Prohaski, ki je morda celo nekoliko zakrivil, da se je bil prav tisti večer spečal z Nežo. Lahko delo so imeli, češče kakor kedaj prej so ga pripravili, da je marsikateri večer preveseljačil z njimi v hotelu. Končali pa so se takšni večeri navadno šele pozno v njegovi trški kleti. In Krivec je bil najtrdnejši med njimi. Z vedro glavo je zgodaj vstajal in veselo požvižgaval okoli hiše.

»Ta mrcina je iz železa,« se je izrazil nekega večera Ledenikov o Krivcu, »nobenega mačka ne pozna, ne fizičnega, ne moralnega. Blagor njemu ...«

Toda nekdaj ga je vendar zgrabilo. Ni se nadejal. Vrag ga vedi, kako se je moralo zgoditi, da ga je tako prijelo. Saj ni bilo nič posebnega, malenkost, smešna malenkost. In vendar!

Pili so v hotelu. Kakor navadno so bili prešerni, zbijali šale in vlekli drug drugega kakor v tistih prejšnjih lepih časih, ko je bila še pšenica v klasih. Nazadnje se jih je seveda tudi lotevala pijanost, postajali so nerodnejši, dovtipnejši, nekateri celo neverjetno sitni. Vse tako, kakor v nekdanjih časih. Po gostilniški sobi se je vlačil zagaten dim in plul po njej kakor umazan oblak, da so začeli prhati in se odkašljevati. Asistent je stopil k oknu in ga odprl. Sveža jesenska sapa je planila v sobo in se mešala z uhajajočim dimom.

Krivec je sedel tik ob oknu. Ko je začutil hlad na svojem tilniku, se je odmaknil. Hkratu pa je pogledal skozi okno. In kakor krpa je prebledel ter se krčevito oprijel stola.

Pri oknu se je bila tisti hip prikazala človeška glava. Nizko na čelo je bil privit povaljan klobuk, izpod njega, so ob sencih štrleli zmršeni ščetinasti lasje. Obraz je bil še mlad, a razoran od bede in gladu. Močni zobje so se svetili kakor volčji in šklopotali. Sovražno so se zablisnile drobne rjave oči, ko so zagledale Krivca.

Kakor na povelje je vsa družba pogledala proti oknu. Nekateri so planili kvišku.

»Kdo je? ... Špijon? ... Tat? ...« je viknil asistent in hotel vun.

»Ne razburjajte se brez potrebe, poznam ga,« je pomiril notar. »Revček je, že nekoliko časa se mu blede, a nikomur ne stori žalega. Peter Kovač se piše, par mesecev je v trgu in je zaposlen na Trpinovi pili.«

Oni zunaj je izginil. Krivec se je pomaknil prav v kot, a asistent je zaprl okno in spustil zastor.

Pili so dalje. Toda čudno, nobenemu se ni po tem prizoru več posebno zljubilo. Nekaj posebnega je leglo v ozračje, kar je tlačilo in ni dovoljevalo, da bi se bila vrnila prejšnja razposajenost.

Toda Krivec je navzlic temu poklical še vina, natakal in pil. Videti je bilo, kakor da hoče po sili še zadržati družbo. Navzlic temu so nekateri kmalu odšli, ostali so samo najznanejši krokarji. In šele tedaj se je razvilo živahnejše življenje.

»Žganja prinesi nocoj, hotelir,« je vpil Krivec, ko se je začelo ustavljati vino. »Če imaš kaj poštenega.«

In začeli so piti žganje. Izprva so samo pokušali, potem so zvračali kozarce.

Krivec je pil veliko, več kot po navadi. Zabuhel in rdeč je bil nazadnje v obraz kakor kuhan rak. Jezik se mu je zapletal, jecljaje je govoril.

»Danes pa ne bo kakor tistikrat, gospod Krivec,« se je rogal Ledenikov. »Danes pa ostanete pri punci ... tukaj v hotelu ... Kaj bi ... nevarno bi bilo sedaj na voz ... čeprav je kobila pametna ...«

Krivec je posluhnil.

»Nevarno? ... Zakaj?« je vprašal naglo.

Pred saboj je namreč videl zmršeno Petrovo glavo, ne ene, dve ... tri ... svetleče se volčje zobe ... sovražno bliskajoče oči ...

In naglo je zopet zvrnil čašo ...

Ko so zaprli hotel, je Krivec res ostal tamkaj. Noge ga niso hotele posebno nositi, hotelir ga je lastnoročno podpiral, ko je lezel navzgor k počitku. Toda spomin ga ni zapustil, ko se je v svoji sobi razpravljal. Jasno in čisto je mislil, samo ječal je in jezik se mu je valjal po ustih kakor bi ne bil njegov, ko je polglasno govoril sam s seboj.

»To-torej, tukaj je ... Pepepe-ter Koko-vač ... v ttt-trg ga je prinne-slo ... nenene-kaj kuku-ha ... s popo-ti mu mu pojdi ... Lulu-ka ... pripri-sese-gel ti je, da se mamaščuje ... in in čača-si so kaka-kor nana-lašč za to ...«

Legel je in ugasnil luč. Toda dolgo ni mogel zaspati. Domišljija je nenavadno delovala. Šele proti jutru je zadremal. Petrova glava je bila tik nad njim, svetili so se volčji zobje in šklopotali, sovražno so grozile oči. Iztegale so se koščene roke po njegovem vratu, kakor kremplji so se krčili dolgi prsti.

»Sedaj te imam,« je govoril sikajoče Petrov glas, »in te ne izpustim več ... počasi, silno počasi, takole te bom mučil ... ud za udom ti bom trgal ... in nazadnje ... prav nazadnje ... tiste tri ... tiste tri prste, ki si jih dvignil pred razpelom in dvema svečama ... ko si prisegel ... veš, kaj se to pravi ... po krivem prisegel ... proti meni ... Hu ... tiste tri ... ti sežgem ...«

Krivec je zakričal, se dvignil. Vse sile je zbral, da bi se ubranil sovražnika. Dvignil je roko in zamahnil z vso močjo. In udaril je na desno. Nekaj je po tleh zažvenketalo, v roki je začutil bolečino. In se je zbudil.

Skozi okno je silila motna jutranja svetloba. Na dvorišču so se že začuli glasovi.

Pogledal je okoli sebe, na tleh je ležal razbit svetilkin cilinder, njegova dlan je bila vsa krvava.

Naglo je skočil s postelje, obvezal za silo roko z žepnim robcem ter se začel opravljati.

In poleg bolečine na roki, je hkratu začutil dosedaj še neznano bolečino, v glavi. Zdelo se mu je, kakor bi ga bil kdo pretepel, ves život je bil mrtev in v želodcu se mu je vzdigovalo.

»Kako smo za nič,« si je dejal. »Vsaka malenkost nas razburi. Čemu sem se sinoči tako prestrašil? ... Šlapa ... In si nisem upal domov ... Vrag ga vedi, toda čudno je to ... zadnjič ko sem bil v hotelu nekoliko vesel, sem ga po poti videl v domišljiji, in sinoči, ko sem bil zopet tukaj tako dobro razpoložen, sem ga videl zares ... Brez šale, Krivec, pazi se pred njim!«

Stresel je z glavo in se začel umivati. Z zdravo roko je v prgišču zlival vodo na teme in si drgnil senca in lica. Toda tudi voda ga je samo trenotno okrepčala, ves čemeren je odšel v kuhinjo, kjer mu je dekla napravila kavo.

Ko je bila zjutraj lekarna odprta, je stopil tja in lekarnar mu je izpral in prevezal roko. Kmalu bi si bil prerezal žilo.

* * *

Čudno! Od tistega dneva se je Krivca čestokrat poprijemala neka posebna otožnost in raztresenost. Brez vsakega povoda se je včasih zamislil in zaždel, da ni bilo besede iz njega. Videti je bilo, da ga nekaj tlači. Ob takšnih prilikah ga ni razveselila nobena reč, pa naj mu je došla od koderkoli še tako vesela novica. Najnemirnejši pa je bil vselej, kadar je moral v trg. Če je imel iti tja danes in je bila pot še tako nujna, jo je, če le mogoče, odložil na jutri ali še na pozneje. Vselej je dolgo razmišljal, preden se je odpravil. In kakor bi kobila vedela, da gospodarja nekaj teži, je stopala vedno počasi, le redkokedaj je veselo zarezgetala in prasnila v dir kakor v še komaj minolih časih. Kakor bi se bal tja doli, se je videlo in kakor bi slutil, da se mu prav tam doli utegne pripetiti nekaj neprijetnega. In vselej, če je le mogel, je pod kako pretvezo odzdaj jemal Janeza s saboj, zlasti če je vedel, da se zakasni. Prvi njegov moralni maček je torej rodil drugega, ki se ni dal več ugnati. Pa tudi fizično se je dozdevalo, da mož peša. Dlje časa in rajši je odslej posedal v svoji sobi po kosilu in tudi popoldne se je češče dogajalo, da je sedel na to mesto ter zaždel. Včasi pa se ga je lotila neobičajna veselost in razposajenost, kar nenadoma je izbruhnila in samo ob sebi. Tedaj ni mogel biti sam, moral je imeti nekoga poleg sebe, da mu je pomagal odbijati. Najčešče je moral posedati pri njem dolgi Jože, toda zgodilo se je večkrat, da je poklical tudi hlapca Janeza. Naselilo se je v njem nekaj bolnega, bolna je bila njegova pogosta otožnost in čemernost, bolna in črviva njegova veselost in razposajenost. Razločno se je poznalo, da ga je začela presenečati starost. Toda dolgo je bilo treba, preden se je tega zavedel sam.

Sicer pa je bilo v Krivčevi hiši tudi v drugem oziru dolgočasno. Hiša sama na sebi je bila kakor izumrla. Tone se je bil sicer vrnil od Logarjevih, ko je videl, da so se kolikor toliko potolažili in začeli vršiti svoje vsakdanje posle z nekoliko večjim zanimanjem kakor takoj po nesreči, ki jih je bila zadela. Toda doma se je mudil le redkokedaj, če je le mogel, se je izognil očetu ter prebil večino težkih dni med delavci v gozdu ali drugod. Postal je v zadnjem času še bolj resen kot prej, malobeseden in skoro odljuden. Tudi Milke ni bilo več doma. Pred dobrim mesecem je bila odšla v Ljubljano, Tone ji je preskrbel službo. Janko je bil še vedno na Krasu, a Pavle tudi ni bilo več na izpregled, zamerila se ji je bila cela Plana.

Neža je bila torej popolna in samostojna gospodinja pri Krivčevih. Krivec ji je poiskal v pomoč deklo, mlado gorjansko punco. Nihče ji torej ni bil več na poti, brez skrbi in popolnoma premišljeno je lahko zasledovala svoj cilj. In nihče tudi ni kontroliral njenih samotnih potov, po katerih je ob posebnih prilikah krenila nje noga. Mladi, visoki in rdeči Madžar se ni dal dvakrat prositi. Komaj da je boječe namignila in mu pomolila prst, je že zgrabil za celo roko in držal dokler ni njega in njegove čete vzela neka poznojesenska noč. In Neža, ki je le ob posebno ganljivih trenutkih iztisnila iz svojih suhih oči kako solzo, je tisto noč prejokala do jutra.

Mlado jutro, ki je sramežljivo pogledalo skozi rosne šipe, je videlo Nežo še vso v solzah. Soparno je bilo in Neža je bila pogrnjena samo z rjuho. Ob prsih je bila razgaljena in z obema rokama si je zakrivala obraz. Desna noga je do kolen gledala izpod rjuhe in visela nekoliko skrčena čez stranico. Na hrbtu je ležala in hlipala. Iz nje temnoobrobljenih oči so neprenehoma polzele solze, lezle po. nekoliko uvelih in že nagubanih licih in se izgubljale na rdeči blazini. Mladi Madžar je bil nevede zapalil v njeni notranjosti ogenj, ki se ni dal tako hitro pogasiti. Pa saj celo poizkušala ni, vdajala se je brezobzirno sanjam, ki jih je sanjala ponoči in podnevi od tistikrat, ko jo je bil prvič objel. In mučila se je sama sebe in z neko neusmiljeno odkritosrčnostjo je primerjala starega Krivca s svojo novo pridobitvijo. Kako majhen je bil Krivec proti njemu! Kako plehki so bili objemi starih, že venečih rok proti onim mladega, življenja prekipevajočega fanta! Vse bi pustila, starca in njegovo premoženje, samo da bi mogla za njim, da bi ga gledala in ljubila. Tako je pa priklenjena kakor pes na verigi in se ne more ganiti. Nikdar ni mislila, da jo ta stvar tako hudo prime in potlači, da v tej bolečini celo za hipec pozabi na cilj svojega življenja. S silo je hotela ustaviti solze, nje vroče roke so tiščale oči, da bi jim zabranile pot. Toda le še z nevzdržljivejšo močjo so silile skozi prste.

Tedaj so se pa odprla vrata in ob postelji je stal Krivec. Nekoliko upognjen je bil in nekaj nevšečnega je ležalo na njegovem čelu. V sami spodnji obleki je prišel, dišal je še po pernicah. Nekaj je hotel izpregovoriti, toda naenkrat jeobstal, zapazil je objokani obraz Nežin in vso veliko revščino, ki je bila na njem.

»Kaj ti je? ... Čemu se kremžiš?« je vprašal začudeno.

Toda Neža ni odgovorila, še tesneje je pritisnila roke na oči in se obrnila proti steni.

Sklonil se je k njej, prijel jo za golo ramo in jo hotel obrniti k sebi. Ali Neža se je branila, se je stiskala in hlipala glasneje in glasneje.

»Torej povej, kaj ti je,« je silil že ozlovoljen in ni vedel, kaj bi.

Tudi sedaj ni Neža odgovorila, samo njeno telo se je stresalo s podvojeno silo.

Tedaj je bilo njegovega razmišljanja konec.

»Zakaj nisi prišla k meni?« je vprašal.

In privzdignil je rjuho ter zlezel v postelj. Oklenil se je z desnico njenega vratu ter nekoliko hipov zaždel. Čakal je ...

Hipoma se je ona obrnila in ga burno objela. Sklonila je glavo na njegove prsi in zopet je jokala, da je čutil vročino njenih solza.

»Torej kaj? ... Kaj?«

»Oh, Luka ... ta sramota ... ko bi vedel,« je jecljala.

»Govori, ne skrivaj!«

»Nocoj sem začutila ... nocoj ... prvič se je oglasilo ...«

In še bolj se je stisnila k njemu.

Luka se je zdrznil. Začutil je kakor bi bil pljusknil nenadoma curek mrzle vode za njegov gorki tilnik. Pa bil je že prevroč, da bi moglo to učinkovati predolgo nanj. Nežine solze so pekle, nje telo ga je grelo ... Dvigniti ji je hotel glavo, odlepiti njene roke od oči ...

»Tak čakaj ... čuješ ... kaj bi te to peklo ... malce joka bo v hiši čez nekoliko mesecev ... drugega nič ... ne boj se ...«

Neža se je sunkoma sklonila, mu je pogledala skozi solze v oči in se zasmejala, potegnila mu je glavo k sebi in ga prižela z vso močjo nase.

»Če je pa tako ... če je tako,« je šepetala, »... pa naj bo ...«

* * *

Silno mnogo je bilo tisti teden dela pri Krivčevih. Kolikor je mogel Krivec dobiti voznikov od blizu in od daleč, vse je zgnal skupaj, voz za vozom je škripal in stokal po strmih klancih, vozniki so vpili, zavirali in se potili, vsi prašni in razgreti. Pred Krivčevo hišo so ustavljali, tam je bila huda kontrola, a tam je bilo treba tudi podstaviti telo. V kuhinji na mizi je stalo vino in kruh, za vsakega pol litra in pol hleba. Delila je Neža in je bila pri tem dostojanstvenejša nego kadarkoli poprej. Nje obraz je bil videti mlajši, ona skrita skrb, ki je prej starala in gubala nje lica, je bila izginila. Vozniki so jo dražili, spuščali dovtipe, kakršne je kdo premogel, semtertja jo je kateri vščipnil v bok ali pogladil po licu. Če ni bilo drugega zraven, je vzvišeno potrpela, kakor bi se to samo ob sebi razumelo, če jih je bilo več, je nadležneža lopnila po plečih ali ga prijela za ušesa. »Boš, mrcina? ... Na!« Oboje ji je dobro delo, laskanje dedcev in njeno udrihanje po njih, zlasti če je kdo vrnil in zacvilil. Vedno je bila dobre volje, živela je v velikem pričakovanju.

Krivec je bil zaposlen od jutra do večera. Računi, sami računi, preštevanje denarja, naročevanje, kako naj se vsak vede pri oddajanju, kako naj govori, kako naj dela, da ne pojde nič pod zlo. Njegova pšenica je cvetela, bogata žetev je bila gotova. Na ničesar drugega ni utegnil misliti kakor na kupčijo in kupčijo. Vse je šlo po sreči, vsak bi moral biti zadovoljen. Toda Krivčevo čelo že dolgo ni bilo vedro in tudi v teh dneh ni hotel raz njega izginiti oblak, ki se je bil tako nenadoma naselil na njem. Zlasti zvečer, ko je vrvenje ponehalo in je ves utrujen sedel na svoj navadni prostor k večerji in k svojemu vinu, se ni mogel razvedriti. Razmišljal je, ugibal sam pri sebi, kimal, ogledoval si prste in čestokrat vrtal s kazalcem po čelu. Vidno izmučen in kakor jezen na ves svet je navadno lezel v svojo spalnico. Bil je pravo nasprotje svoje kuharice Neže ...

Deževen dan je bil. Blato po cesti se je kopičilo, segalo je čez gležnje, kolesa mimo drdrajočih vozov so se globoko udirala, in težko je sopla izmučena žival. Krivec je v svoji sobi čakal, da nekoliko poneha, hotel se je odpeljati v gozd. Nenadoma je hotel priti. Ob tem vremenu, ko ga nihče ne pričakuje, se mora prepričati, v koliko se sme zanesti na delavce in na njih nadzornike. Pri oknu je stal in gledal na cesto. Lilo je zunaj kakor iz škafa, voda je pljuskala iz žlebov v potokih. Tačas je zavil mimo ogla človek, zavit v siv star ogrtač, ki mu je segal skoro do peta. Vse se je cedilo od njega, komaj je dvigal in premikal utrujene noge.

»K meni gre mešetar,« je pomislil Krivec. »Kaj neki prinaša, že dolgo ga ni bilo.«

V tem je oni že prhal v veži, odlagal ogrtač in brisal premočene čevlje ob staro vrečo, ležečo pred pragom.

»Lepo vreme prinašaš, Miha,« ga je sprejel Krivec, »glej, da mi vsega ne pokidaš in dobro se obriši preden prestopiš moj prag.«

»Od kedaj si pa tako natančen, človek božji,« odgovarja došlec, »včasih nisi pazil na takšne reči ... hahaha ... hm, poznava se, marsikatero sva skupaj skuhala ... Kaj ne, Luka?«

»Ne čvekaj brez potrebe, vstopi in govori, zastonj ne prihajaš v takšnem vremenu.«

Miha vstopi, primakne stol in takoj sede.

»Malo žganja mi daj, Luka, nekoliko nahlajen sem ... starost pritiska ...«

Luka prinese žganje, za takšne ljudi ga je imel posebne vrste.

»Lahko bi s čim boljšim postregel staremu prijatelju,« se nakremži Miha, »zlasti če prihaja v takšnih zadevah kot danes.«

»Govori, pravim!«

Miha se primakne bliže njega in začne nekoliko tišje in zaupno.

»Na Kraljevini sem bil včeraj. Posestvo poznaš, ni ti treba praviti o njem. In da je tam maček v žaklju, tudi veš. Pa da je Kraljica vdova, ti bo morda tudi znano. Še je vredna greha, pri moji veri! Marsikateri fant bi si oblizal prste. In lahko bi jih dobila, kolikor bi hotela, samo zažvižgati bi ji bilo treba. Pa noče, vidiš. Pametna ženska je in previdna, joj! Včeraj sem bil torej tam gori. Beseda je dala besedo in nazadnje mi je namignila, sramežljivo seveda, kakor se ženski spodobi ... da bi ... hm ... no, Luka, da bi ... tebe vzela ... če bi hotel ... Oj, Luka, krasna kupčija!«

Miha je umolknil in opazoval učinek svojega govora.

Luka ni kazal nobenega presenečenja. Kakor bi se samo ob sebi umelo, da se ženske zanimajo zanj.

»Praktična ženska je Kraljica,« je izpregovoril nekoliko boljše volje.

»No vidiš ...«

Krivec se je zamislil. Eh, dobro je poznal Kraljico. Dva moža je že spravila na oni svet, kar sama brez druge pomoči. Znala je. In z vsako smrtjo se je premoženje podvojilo. Nekaj vražjega ima ta babnica na sebi in v sebi. Torej tudi po njegovem se ji je zahotelo. Ne samo po imenu, zares bi hotela biti kraljica. Morda se ji dozdeva, da je Luka že dovolj mehak, vsled svoje starosti ali Bog ve vsled česa, da bi se dal kar takole oviti okoli prsta, da bi se dal že spraviti kar tako nalahko kakor ona dva siromaka. O ne, moti se, Luke še ne pozna, tudi če bi jo vzel, ne opravi nič pri njem. Videla bi, kaj se pravi, vrezala bi se. Prej bi šla ona kot on ... Toda, čemu poizkušati, ko ni treba. Če zapro dve podgani skupaj, ena gotovo požre drugo ... haha ... In on nikakor ne bi hotel biti tisti, ki bi ga požrli... dvomljivo pa je vsekakor... zadnje čase res ni več takšen junak kot je bil... vrag vedi... Toda, imenitna misel! Da se ni spomnil prej! Človek res peša tudi na pameti. Glej ga, vraga, kako bi si človek iztrebil in izčistil pot pred saboj! Vse bi bilo poslej jasno in mir okoli njega. Kar samo ob sebi in izlahka bi se napravilo in ugladilo.

»Čakaj, Miha ... da ne porečeš, ti res prinesem kozarček pristnega ... kar oblizneš se,« vstane Luka smehljaje in prinese drugo steklenico.

»Tako ... ali je? ... Sedaj pa čuj, kaj ti pravim. Glej, tvoja, prav za prav Kraljičina ponudba ni, da bi jo človek kar tako zavrgel ... Lahko mi veruješ, da je vredna premisleka ... Pa veš, jaz sem vendar nekoliko prestar za Kraljico ... saj veš, kaj hočem reči ... saj poznaš lahko na sebi ... hahaha ... Privoščil bi ji pa kaj mladega, krepkega, bolj kakor sta bila ona dva reveža ... Kaj takšnega, kar je podobno moji mladosti, Miha. Saj veš, kakšen sem bil ... In tu mislim svojega sina ... Toneta ... ta bi jo ukrotil, pri moji veri!«

Miha je skočil kvišku.

»Ali misliš zares? ... Na, nalij še enkrat!«

Krivec natoči in nadaljuje mirno.

»Zares, zakaj ne? ... Pa tebi prepustim vso stvar ... Tone je muhast, trmast in ima tudi trde pesti. Vzemi ga v roke, kakor veš in znaš ... razloži mu vso stvar ... jaz nimam nič proti temu. In če se ti posreči, da ga pripraviš k pameti, ne bo zastonj. Saj me poznaš, da nisem umazan ... Toda začni previdno, ne izbruhni takoj kakor tukajle pri meni.«

»Ne boj se ... videl boš ...«

»Tako se ga odkrižam najlepše od hiše,« si misli Krivec. »Janka ni doma in Bog ve, če se še vrne, Milko tudi odpravim kakorkoli in potem bom zopet sam in nihče me ne bo motil. In življenje se prične iznova, in še lepše bo kot je bilo prvo.«

»Tone je že precej v letih,« pravi Krivec dalje, »ne škodilo bi mu, če se spravi v kraj. Dam mu balo in deset tisoč kron takoj. Samo podpisati mora, da nima od hiše ničesar več terjati. Pri notarju napraviva. S tem pa veš, da ne rečem, da je vse odpravljeno ... ničesar ne ponesem s saboj ...«

Toda Krivec pri teh besedah ni mislil na smrt. Kje je še ta! In če pride Tone tja gori, ne povpraša nikdar več po drugem, za to poskrbi Kraljica. Dve podgani skupaj ... ena pogine ...

Lotevala se ga je dobra volja in natočil je še Mihi.

»Pa še to mi odpravi,« je dejal naglo, »in vzemi na muho razen Toneta tudi še Pavlo. Tja doli stopi do nje, povej ji po okoliših, da ji izplačam njeno doto, tudi njej deset tisoč kron proti temu, da nima ničesar več terjati od mene. Kadar pride Janko, dobi prav toliko in Milki naložim enako vsoto v hranilnico. Tako bo vse prav, in potem mir besedi! Kakor sem rekel, zastonj ne bo. Pri notarju bo medtem vse pripravljeno, samo podpisati treba.«

»Oh, zanesi se name,« je dejal Miha in se dvignil. »V osmih dneh je stvar gotova ...«

Ko je Miha odšel, si je Krivec zadovoljno mencal roke. Tisti dan ni šel nikamor, globoko zamišljen je celo popoldne presedel v svoji sobi.

XIV.Uredi

Janez, hlapec Krivčev, je bil tisto nedeljo potem ves zbegan. Kakor brez glave je hodil okoli, ni vedel, kam bi se del. Slučajno ni imel nobenega drugega opravila kakor krmljenje živine in napajanje. Ko je to opravil, je posedal, hodil okoli hiše, stopil za hipec k sosedu, toda nikjer ni imel obstanka. Neka nevidna moč ga je preganjala iz kraja v kraj, čuden, dozdaj nepoznan nemir se je bil naselil v njegovi notranjščini. Parkrat je bil že stopil k Lojzetu, naglo zvrnil četrtinko, pozdravil ter odšel. Govoril ni ničesar, trdo je tiščal roke v hlačnih žepih ter razmišljal. Včeraj je bil Tone doma, z njim sta se menila dolgo in na tihem. Od njega je izvedel, da je bil pri njem v gozdu stari mešetar Miha in kaj mu je govoril v imenu očetovem. In da je prav zaradi tega bil tudi pri Pavli. Nekaj se je moralo Torej splesti, zastonj se jih ni hotel iznebiti, zastonj ni hotel ostati sam in celo žrtvovati nekaj drobtin od svoje bogato pogrnjene mize. Toda Miha je govoril gluhim ušesom, ne Tone in ne Pavla ga nista poslušala, skrajno ogorčena sta zavrnila ponudbo. In tudi Janko bi jo bil in jo bo tudi zavrnil kadar se vrne. Pavla je bila vsa iz sebe, odprla je vrata in lastnoročno vrgla mešetarja po stopnicah. »In tako vržem tudi njega, če se prikaže pred mene s tako nesramnostjo, če je prav moj oče,« je vpila za njim, »in ne pozabi mu povedati!« Mešetar se je kotalil po stopnicah navzdol, preklinjal Krivca in njegovo hčer. On, Tone, ga je odpravil sicer izlepa, a dal mu je razumeti, da naj se nikar več ne trudi, sicer se mu zgodi še kaj hujšega kakor pri Pavli. Gre torej zares, vkratkem mora izbruhniti kriza. In kaj naj se zgodi drugega, kakor da se oče oženi? In posledice tega usodepolnega koraka se ne dado pregledati vnaprej. A eno je gotovo, otroci bodo trpeli za ta očetov greh, edino oni bodo oškodovani in opeharjeni najnesramneje. Storiti pa se ne da proti temu ničesar, preprečiti se ne da ta lahkomiselnost. Nikjer ni izhoda, nikjer rešitve. Vse poti jim je stari zagradil, zlasti pa s to rafinirano ponudbo, ki jo je prinesel mešetar. Ali ni hotel dati vsakemu svojega? Javno mnenje mora nastopati njemu v prilog, otroci so nehvaležni, če nočejo privoščiti očetu, kar je njegovega. Zanje je torej vse izgubljeno, hiša domača jim bo poslej zaprta, prestopiti je ne bodo mogli, tudi če bi jih kedaj klical. Po svetu se bodo potikali, iskati si bo treba novega doma, graditi drugod svoje bivališče, čeprav bi bilo za vse dovolj prostora tam, kjer so se rodili. Večja nesreča jih ne bo mogla zadeti. Tema je padla nanje in jih žuga pogoltniti. Ni Jim za to, da bi jim paflo bogastvo samoobsebi v naročje, ne za to, da bo treba začeti graditi svojo bodočnost od tal, da bo treba trdo delati, ne, dela so vajeni, vsi, od prvega do zadnjega, zlasti so se mu privabili v zadnjih časih, njim je za pravico in resnico, ki bi morala biti na njihovi strani. Drugi, nepoklicani bodo uživali to, kar bi morala biti njihova last. Tone je bil kakor brez glave, njegove roke brez opore, brezuspešno so se lovile po zraku. Nobenega ni bilo, ki bi mogel pomagati, in če bi koga naprosili pomoči, bi se obrnil in se smejal za njihovim hrbtom, če že ne naravnost v obraz.

Janez je poslušal in ni vedel svetovati. »Jaz bi ju ubil, oba,« je dejal sinoči in skrčil pesti. »Toda ne,« se je popravil čez nekoliko časa, »oče je oče ... kaj blebetam.« A v tistem hipu se je nekam zamislil. Toneta je imel rad, kakor lastni brat se mu je bil priljubil, mnogo bi žrtvoval zanj. Pa tudi drugi so mu bili pri srcu. Kako vse drugače bi bilo pri hiši, če bi oni gospodarili. Kako bi se jim dalo pomagati?«

Vse to je Janez razmišljal tisto nedeljo in nikjer ni imel miru. Sam pred seboj je bežal, sam sebe se je bal.

Proti večeru ga je poklical Krivec k sebi v sobo. Porinil je kozarec pred njega in natočil.

»Nekam črno gledaš, kaj ti je?« je vprašal.

»Slabi časi so, vse gre navzkriž, drugi proti drugemu,« je dejal Janez.

»Ali tudi ti?« se je zasmejal Krivec.

Janez se je zdrznil in ga pogledal. Kakor da mu je oni hotel pogledati v dušo. Toda Krivčeve oči niso izražale ničesar, samo krotko so se smehljale kakor otrokove.

»Čemu jaz?« je odvrnil, »meni ni nobeden na poti.«

Oba sta umolknila, razgovor se nikakor ni hotel oživiti. Zgodaj je še bilo, ko je Janez vstal, da odide.

»Ta teden bomo dvakrat polnili,« je dejal Krivec, »obakrat v trgu. Rad bi te imel s saboj, pa ne gre, opraviti bom moral sam. Bojim se, da zapade prerano sneg, moral boš ves teden pomagati v gozdu. Zjutraj se odpravi, Tone ti odkaže delo.«

Janez se je skoro razveselil, želel si je biti v bližini Tonetovi in v samoti, daleč od vojaškega hrušča, ki mu je na Plani že presedal. Ko je stopil pred hišo, je bilo nebo posuto z zvezdami, vse polno jih je svetilo celo skozi smreke na nasprotnem hribu, in so se videle, kakor bi se bile ujele med temnimi vrhovi.

Ni se mu še ljubilo spati. Obrnil se je in stopil v Lojzetovo krčmo. Vojak je natezal harmoniko in vse se je vrtilo po gosto zakajeni sobi.

Francka je sedela sama v kuhinji. K njej je prisedel Janez in naročil vina.

»Bog ve, kaj dela sedaj?« je vprašala Francka komaj slišno. »2e cel teden ni pisal.«

»Včasih ni mogoče, Francka ... saj veš.«

»Pa vendar, do sedaj sem dobila skoro vsak drugi dan,« je menila ona in zamišljeno zrla v plamen, ki se je vsake toliko časa prikazal skozi vratca pri štedilniku.

»Ne misli takoj hudega in ne muči sama sebe ... vse bo še prav,« je tolažil Janez.

»Saj ne, Janez ... toda nihče ne more za to, če ga napadejo iz zasede takšne žalostne misli ... Jaz že ne ...«

Svetla solza je v tistem hipu padla iz njenih oči na roko.

Janez se je obrnil, ni hotel videti.

Notri je vojak še huje natezal harmoniko, plesalci so cepetali in vriskali, vino se je cedilo po mizah.

* * *

Naglo je minil teden. V soboto zvečer sta se Tone in Janez vrnila skupno domov. Ko je zagledal Krivec Toneta, se mu je hipoma zamračil obraz. Videlo se je razločno, da mu nekaj ni prav. Toda rekel ni ničesar. Zgodaj je vzel luč in se odpravil v svojo spalnico. Slišati je bilo, kako je zaklenil za saboj.

Tone in Janez sta sedela v kuhinji in večerjala. Tudi Neža je bila nocoj redkobesedna in precej zamišljena. Tone se ni dosti brigal zanjo, počasi je zajemal koruzne žgance s kislim mlekom in trdovratno molčal. Janez jo je pa opazoval, natančno kakor že dolgo ne. Kakor bi si hotel zapomniti vsako njeno kretnjo jo je gledal, ko se je obračala in pripogibala. Kmalu si je bil na čistem in se je začudil, kako da tega ni že prej opazil. Toda ženske znajo skrivati, si je mislil. Bogve, kako se je stiskala in prevezavala dokler je mogla, sedaj pa ne gre več, brst preveč poganja. In ko je to dognal, je bila prva njegova misel, kdo je kriv tega dogodka. Napenjal je svoje možgane, v spomin si je klical vse, kar je zadnje čase videl, toda ničesar ni mogel najti, kar bi kazalo sled iz hiše. Torej je moral biti vendar le Krivec oni junak, kakršnega ga ni on več smatral v svoji omejenosti. Toda, kar je res, je res. Pomežiknil je nekolikrat Tonetu, ali ta ni razumel, njegove misli so begale drugod. Ko pa sta stopila po večerji še skupaj v hlev, da pogledata pri živini, ga je Janez prijel za rokav ter rekel:

»Nisi ničesar zapazil, Tone? ... Neža je že precej obilna, čez nekaj mesecev bo v hiši jokalo.«

Tone se je zdrznil.

»Takoo?« je dejal, a druge besede ni mogel izpregovoriti.

»Vse se kopiči,« je nadaljeval Janez, »in kakor se mi. dozdeva, je mera polna. V najkrajšem času bo počilo.«

Tone je zaklel in stisnil pesti. Toda takoj je začutil vso svojo onemoglost in je dejal resignirano:

»Saj ni prišlo nepričakovano.«

V njegovem glasu je bilo nekaj, kar je Janeza pretreslo.

»Če me vse ne vara, utegne biti jutri ali prihodnja, nedelja tisti dan, ko se bo javno doznalo, da jemlje ženin Luka Krivec za ženo nevesto Nežo Cvičkovo,« je dostavil Janez hitro.

Čemu bi mu skrival, kar mislim, si je dejal samemu sebi, bolje je, da ga pripravim takoj.

»Misliš?« je vprašal Tone.

»Prepričan sem. Ali nisi zapazil v kakšni zadregi je bil oče, ko te je zagledal in se te bržčas ni danes nadejal domov? In Neža? Ali nisi videl, kako je bila umita in oblizana? Skoro gotovo se je že danes napol pripravila, da ne bo zjutraj tako mudila, ko pojde k prvi maši v sosednjo župnijo, zakaj svojih oklicev ne sme slišati nevesta.«

»Vse mogoče, Janez, hvala ti, da imaš povsod oči. Jaz odidem še nocoj ... K Logarjevim grem čez nedeljo ... morda še dlje. Zbogom!«

Podal mu je roko in takoj na mestu zavil ovratnik čez ušesa in potegnil klobuk nizko na oči.

»Kakor Janko, ko se je poslavljal, izgledam,« je dejal odhajaje in se glasno zasmejal.

Janez je stopil na prag in gledal za njim. Nerazločno kakor senca se je pomikala njegova postava natiho navzdol in izginila v temi.

»Čakaj, morda vam pomaga nekdo, ki niti ne mislite, da se vtakne v vaše zadeve,« je mrmral Janez sam pri sebi in zapahnil vrata za saboj.

Vso noč ni zatisnil očesa. Vročina ga je kuhala, premetal se je na svojem ležišču z ene na drugo stran, njegovi možgani so bili razbeljeni mučnega razmišljanja ...

Drugi dan se je res zgodilo, kar je bil napovedal Janez. Luko in Nežo so oklicali kar trikrat zaporedoma. Med ljudmi je zavriščalo, stikanja glav, šepetanja, smejanja, norčevanja in zabavljanja ni hotelo biti konec. Dovolj je bilo gradiva ne samo za tisti dan, za cel teden ... za mesece ...

Janez se je tisto dopoldne zaklenil k živini in ga ni bilo na izpregled. Izogniti se je hotel radovednim vprašanjem, ki je vedel, da ne izostanejo od nikogar, ki ga bo srečal. Kakor bi bilo še njega sram poleg Krivčevih otrok in namesto Krivca samega. Počakal je v svojem skrivišču toliko časa, da so se ljudje razšli. Ko je odzvonilo poldne, je odprl ter šel h kosilu. Bil je bled in se je držal prihuljeno, kakor bi bil preveseljačil vso noč.

Ko je stopil v kuhinjo, mu je položila kosilo na mizo mlada dekla. Muzala se je, pričakovala, da hlapec katero zine. Toda Janez se je držal resno, molče se je prekrižal ter začel zajemati običajno nedeljsko juho. Ozlovoljena, da tako malo razume njeno radovednost, je sedla v kot in zaždela.

Neže ni bilo nikjer, tudi gori je ni bilo slišati. Očividno je še ni bilo domov in je pričakovala večera, da se vrne. Toda Krivec je sedel v svoji sobi na navadnem mestu, jedel pil in kimal kakor po navadi. Nič se ni ganilo na njegovem obrazu in ni kazalo, da bi bil drugačen kot druge dni. Kakor bi ga vsa reč nič ne brigala in bi se njega niti ne tikala.

Poklical je zopet Janeza k sebi in se začel šaliti z njim. Temu je to povabilo došlo kakor nalašč, toda ne zato, da bi si bil zaželel morda čaše vina ali da bi poslušal njegove obrabljene dovtipe in šale. Pač pa je hotel iz njega izvleči, kedaj da se bo vršila poroka. Od tega so zaviseli vsi njegovi nadaljnji načrti. Zato je malce pohinavčil in se delal, kakor da ga ti dovtipi in šale jako zabavajo, kakor da bi bil Krivcu zanje silno hvaležen. In Krivec je šel na ta lep in mu je nehote izblebetal, da se poroči sredi tedna, in sicer v četrtek. Poroka pa ne bo na Plani, kaj še, Krivec ima že še toliko, da to malenkost lahko lepše in dostojneje opravi v Ljubljani. V sredo zvečer se z Nežo odpeljeta na postajo, o polnoči sta v Ljubljani, drugo jutro zgodaj bo pa konec te komedije. Opoldne poobedujeta v hotelu Union, par starih znancev, trdih kraških korenin bo zraven, da ne bo predolgočasno, in v petek bosta že zopet doma in v strahu božjem započneta novo krščansko življenje.

Krivec se je smejal in venomer kazal svoje močne rjave zobe, že dolgo ni bil tako dobre volje, vsa čemernost zadnjih dni ga je minila. Očividno mu je bilo silno všeč, da je imel pred seboj tako verno in zvesto vnetega poslušalca kot je bil Janez. In v tej svoji razposajenosti je nekolikrat napolnil Janezovo čašo in danes s prav takšno kapljico kot sebi. Bogve kakšne lepe misli je rodila ta kapljica v obeli, do kje so segale, kako visoko so se vspenjale.

Gotovo so segale dalje in so se vspenjale višje pri Krivcu, zakaj Janez je hipoma umolknil in začel mečkati namizni prt med močnimi prsti svojih žuljavih rok. Njegovo oko je osteklenelo in se zapičilo v tla. Lepa ni mogla biti misel, ki je tisti trenotek nenadoma obvladala njegovo notranjščino, zatrla vse prejšnje.

Krivec te izpremembe ni opazil. Njegovo razpoloženje se ni dalo kaliti. In zato tudi ni opazil odurnega, škodoželjnega nasmeha, ki se je naenkrat pojavil okoli trdo stisnjenih Janezovih ustnic in takoj izginil. Veselo je blebetal dalje kakor bi povsod svetilo samo solnce in ne imelo nikoli zaiti. Kakor mlad fant, ki pripoveduje tovarišu pri čaši vina svojo veselo ljubezensko zgodbo. Kakor človek, ki čuti, da so mu dnevi šteti in se boji, da bi ne mogel povedati vsega, kar mu leži na srcu.

Prijel je steklenico in hotel natočiti. Toda tistikrat je Janez nenadoma vstal in se nagnil čez mizo. In tiho, kakor bi se bal, da sliši kdo drugi je hitro govoril:

»Ko sem bil zadnjič v trgu, sem bil tudi v neki družbi pri Jernaču. Vsakovrstni ljudje so bili okoli mize, med njimi tudi Peter Kovač. Poznate ga, kaj bi vam pravil! In ker je govoril o vas, ko me je videl, da sedim pri mizi, tudi ni treba, da bi vam ponavljal, kaj je govoril. Pravijo, da se mu meša. Toda jaz tega ne verujem, mislim pa, da je samo zanemarjen, in sicer zanemarjen zaradi bede, ki je zagospodarila v njegovi družini. Toda bodi kakor hoti, iz njegovih besed je zvenela grožnja proti vam in — toliko rečem — v vaši koži ne bi hotel biti, če bi se srečala na samem. Toliko sem vam hotel povedati, da se veste varovati. Oprostite!«

Gledal je Krivca, kakor bi ga hotel prodreti z očmi, da bi videl v njegovo notranjščino. Ko je opazil, da je Krivec prebledel in da se mu je nenadno ohlapno povesila spodnja ustnica, se je temni izraz njegovega obraza nekoliko ublažil in razjasnil. Videti je bilo, kakor da je vesel učinka svojih besed.

»Orožnikom naznanim,« je dejal Krivec, »pričal boš.«

»Zakaj ne,« je odgovoril Janez. »Toda sedaj moram iti, hvala za pijačo!« 

In odšel je, ne da bi čakal, če ima Krivec še kaj povedati. Zavil je za hišo in od tam v hrib in proti gozdu, po samotnih skritih potih, zatopljen v svoje misli. Blodil je po gozdu semintja in dospel na Brdo, kjer je zavil v Kavčnikovo krčmo.

»Čemu mi je to povedal?« je pomislil Krivec, ko je Janez odšel. »To daje misliti — brez pomena ni bilo. In ravno danes ...«

Hipoma ga je objela neka silna zapuščenost, vrnila se nenadoma ona plahost, ki se je bila pojavila prvič v njegovem življenju oni zadnji večer v trškem hotelu. In razvedriti ga ni mogla niti Neža, ko se je vrnila domov z nočjo vred in poiskala po vseh kotih svojega srca najlepših misli ter jim nadela najlepšo obleko iz svojega besednega zaklada. Krivec je ostal čemeren in otožen ter odšel zgodaj v svojo spalnico ...

Gori pri Kavčniku pa je Janez preplesal vso noč v dražbi vojakov. Ves divji je bil kakor še nikoli v svojem življenju. Bolj divji kakor vsa vojaška sodrga, ki je bila tisti večer tam gori. Tako so pripovedovala drugi dan gorjanska dekleta v Krivčevi prodajalni.

XV.Uredi

Ozka temna sobica je bila z edinim oknom na umazano, z vso nesnago in raznovrstno šaro nakopičeno dvorišče. Le redkokdaj se je poedini solnčni žarek izgubil vanjo skozi motne, na nekaterih mestih razbite in z dolgimi papirnatimi zrezki prelepljene šipe. Toda še tistikrat se je pomudil samo za trenotek, kakor bi ga bilo sram, da bi še dlje časa radovedno ogledaval siromašno pohištvo, staro že odrgnjeno in brezbarvno posteljo, železni zarjaveli umivalnik, pleteni gugajoči se stol in okroglo šepasto mizico, poleg katere je stal v kotu samo še visok rogovilast obešalnik za obleko. Toda kaj naj bi drugega nudila uboga sedemdesetletna starka, nekdanja študentovska mati, v sedanjih časih onemu, ki se je moral odločiti, da prevzame bedno zapuščino nekdanjih najsiromašnejših izmed siromašnih, sedaj Bog ve kod in po katerih strelskih jarkih in kavernah umirajočih dijakov.

V tej sobici je stanovala Krivčeva Milka. Vse mesto sta bila prebredla in preobrnila s Tonetom, da bi našla primerno zavetišče. Toda povsod je bilo vse oddano, kar je bilo količkaj spodobnega, mesto je bilo prenapolnjeno vojaštva, vse je tiščalo noter, kar ni hotelo resnega dela na deželi in je sililo za lahnejšim in izdatnejšim zaslužkom, vse, kar je bilo prisiljeno, da je zapustilo svoj dom in si iskalo drugega. Vsak najneznatnejši in najzatohlejši prostor je bil zaseden, prenapolnjen s tujimi, bledimi, izmučenimi, strah in bolest izražujočimi obrazi. Še o sreči sta lahko govorila, da sta našla ta nekoliko mirnejši kot, do kamor je samo nerazločno segal hrušč in trušč pobesnelega mesta. Vsaj ponoči je bilo tukaj mirno, dasi je bilo včasi hladno, da je rezalo do kosti in je silil celo skozi zaprto okno z dvorišča gori zopern vonj po kislobi in razkrajanju nakopičenih odpadkov.

Ko se je Tone poslavljal od sestre, mu je bilo silno težko pri srcu. Prvič je njena noga krenila med svet, prvič se je zadala tujcem, stopila v vrtinec življenja. In sedaj v takšnih časih! Koliko časa bo vzdržala, koliko časa ostanejo nje misli lepe, koliko časa nedotaknjena njena mladost? Prva slana je že padla na cvetje njenega srca, padla tam, kjer bi se ne bil nihče nadejal, v hiši lastnega očeta. Koliko škode je napravila? Kdo bi jo precenil. Šele ko se ima pokazati sad in stoji drevo prazno in zapuščeno v bregu, se vidi vsa siromašnost, ki jo je provzročila pomladanska studen. Ali je treba, da se mora po svetu potikati otrok, ki bi lahko delal doma in vršil svoje dolžnosti v miru in zadovoljnosti, polagal temelje svoji in sreči drugih, ki se bodo zbirali v njegovi bližini in zahtevali od njega delež, kakršen se spodobi najmanjšemu izmed njih? Ni treba premoženja in bogastva, zadošča zadovoljnost, in ta izhaja iz ljubezni, ki jo izkazuješ svojemu otroku, iz pravice, ki mu jo režeš, če mu poleg obeh lahko nudiš in daruješ košček blagostanja, toliko bolje, toliko večja bode četa onih, ki se bodo zbirali okoli tebe in zaupno zrli v tvoje oči. In skupno bodo delali, vsi za enega, eden za vse, in velika bo njih zasluga za celokupnost. A koliko jih je, da to razumejo? Drugi rod bi moral priti, se zaploditi na onih mestih, ki imajo v rokah moč, da jo zlorabijo, ki bi lahko delili, pa kradejo in grabijo in skrivajo, da je toliko večja njih zlogoltna oblast. Drugi rod? Haha... toda odkod seme zanj? Kamorkoli pogledajo oči, povsod sami Krivci, krivi teme in sovraštva, ker niso nikdar poznali ljubezni in nikdar občutili pravice. Odkod torej novo seme? ...

Milka je ostala sama. Zgodaj je vstajala vsako jutro, mrazu se tresla v vlažni sobi ko se je umivala in opravljala. Okroglo, na lesenem stojalu se premikajoče zrcalce, ki ga je prinesla s saboj od doma in je bilo nekdaj lastnina pokojne njene matere, ji je pokazalo vsako jutro bledejši obraz. In oči so bile z vsakim dnevom bolj razočarane, obsenčene s tančico začenjajoče se melanholije. Zadnje čase je zrastla, bila je vitka in stasita, gosti temnorjavi lasje so v bujnih kitah obkrožali njeno glavo, se vlažno svetlikali in dehteli. Otožnost njenih velikih modrih oči jo je delala še bolj zanimivo. Ko je stopala od svojega skromnega domovanja po obljudenih ulicah proti uradu in zopet nazaj, ko je sedela v družbi dveh tovarišic pri obedu in večerji v mali predmestni gostilni, se je marsikatero oko obračalo po njej, zlasti vojaško. Čestokrat se je hotel kdo približati, toda doslej je naletel še vsakdo na hladen in prezirljiv izraz njenih oči. Če je postal kdo v svoji domišljavosti ali pijanosti preveč vsiljiv, je zadoščala prezirljiva kretnja nje roke in sarkastičen nasmeh njenih majhnih usten, da je odnehal. Nazadnje so bili vsi občudovalci prepričani, da ima za saboj že cel roman in so se začeli zadovoljevati samo z opazovanjem od daleč.

Zaposlena je bila v neki veliki izvozni pisarni. Vsako jutro je morala biti tamkaj točno ob osmih, zvečer je bilo treba delati še čez uro, ker je bilo opravila obilo. Plača je bila majhna, zadoščala je komaj za hrano. Na priboljšek ni bilo misliti, ker je bilo nje tovarišic-sotrpink tamkaj uslužbenih za že itak preveč, a so se oglašale vsak dan še nove. In takšen položaj so znali gospodje izkoriščati, da so plačevali kolikor mogoče malo.

Ravnatelj zavoda je bil prepeličar kakor bi se ga izmislil, Majhen, trebušat, tolst kjer si ga potipal. Lica debele glave so se na široko zaokrožale v ohlapen viseč podbradek. Majhne modre oči so se vedno vlažno svetile, glava se je venomer tresla in sunkoma premikala na desno in obratno. Razširjal je okoli sebe neki poseben vonj, kakor bi se bil hranil s samim milom in česnom. Toda na svojo zunanjost je ta človek skrbno pazil. Bil je vedno najmoderneje oblečen, nosil je skoro vsak dan drugo obleko, druge čevlje, in klobuke je kar menjaval v pisarni. Priprava za snaženje nohtov je ležala vedno na njegovi mizi, porabljal jo je ob vsaki priliki in nepriliki in pred celim občestvom svojih uslužbenk. Zato so pa bili njegovi nohti izbrušeni in izlikani, da so se od daleč rdečkasto svetili.

Ta živi sodček se je večkrat kakor je bilo potrebno premikal med vrstami svojih strojepisk, prepisovalk naslovov in knjigovodkinj ter zbijal šale in dovtipe na njihov račun. Pri nekaterih se je zadovoljil, da jih je ob teh ekskurzijah ošvrknil s svojim vodenim pogledom, a druge, njegovemu ukusu prikladnejše, je ščipal s kazalcem in sredincem v lica. Milke dolgo ni hotel videti. Držal se je, kakor bi je ne bil opazil, gledal je v stran kadar je hodil mimo nje. Nekega dne, ko je bila nje soseda odsotna, je pa vendar kakor nevede iztegnil svoje tolste prste in jo vščipnil v laket. Milka je zardela in se stresla. Kakor bi se je bila dotaknila gnusna golazen. Ni se zmenil in je šel dalje. Toda ko so zvečer začele odhajati druge iz pisarne, je stopil nenadoma k njej ter jo prosil, da ostane še nekoliko časa, ker ji hoče diktirati še neko nujno pismo. To se je odzdaj začelo često ponavljati, skoro vsak drugi večer je morala ostajati.

Tovarišice so to izjemno Milkino stanje takoj zapazile. Ko so bile same v pisarni, zlasti v prvih jutranjih urah dokler ni prišel šef, so se med saboj muzale, jo skrivaj opazovale, namigavale, da je bilo čestokrat že skoro nesramno in da je morala uganiti, da govore o njej. Sama črna zavist jih je bila, zakaj mnoge bi bile rade na njenem mestu, zlasti pa starejša dama med njimi, ki je uporabljala vse že preizkušene ženske umetalnosti in zvijače, da bi pridobila ravnateljevo naklonjenost. Sam žolč in strup jo je bil, ko je videla, da ima mlajšo in čednejšo tekmovalko. Sam Bog vedi, kaj je videla na tem tolstem puranu, da ji je bilo tako všeč in kaj so videle tudi nekatere druge, mlajše, da so se tako daleč izpozabile in so koketirale z njim. Milka bi bila skoro omedlela, ko je bila prvič sama z njim in je začutila njegov specifični vonj v svojih nozdrvih, dasi se je držal precej rezervirano in je sedel precej daleč od nje.

Že ko je prvi večer prišla domov, se je čutila onečaščena in ponižana, da si je vprav njo izbral izmed cele čete za tak posel, ki bi sicer bil lahko prav pošten, če bi ne bilo toliko »ako« vmes. In je prejokala vso noč.

Pozneje je bila po teh »nadurah« vedno do skrajnosti izmučena in vsa zbegana. Zaželela si je daleč proč od tukaj, kamorkoli, samo proč od tega živega mastnega klopčiča.

Nekega večera pa je morala zbrati vse svoje sile, da je prehodila pot od pisarne do doma, da je, opiraje se, prilezla po stopnicah v svojo sobo. Tu se je zgrudila na posteljo kakor mrtva. Čez nekoliko časa se je stresla, začela jo je kuhati vročina, hkratu jo je zamrzelo po hrbtu. Kakor bi žvečila nekaj gnusnega ji je prihajalo v grlo, in različna golazen je lazila okoli nje po belih rjuhah. Znojne kaplje so ji stopile na bledo čelo, silna tesnoba je napolnila nje srce. Z drobnimi belimi prsti je tipala okoli sebe po vlažni steni, po vzglavniku in se tresla. Na to je začela bljuvati in nekoliko ji je odleglo.

Kaj se je bilo zgodilo? Sama sta bila v sobi, on je narekoval, a ona tipkala. Precej daleč je sedel od nje, a njegove vodene oči so bile neprestano uprte v njo. Morala je povesiti svoje, ni si jih upala več dvigniti. Toda čutila je njegove kakor bi se ji bližale, kakor bi se bile ustavile tik njenih lic in jo začele božati. Roka ji je obstala, vsa kri ji je planila k srcu. Nehote je zastrmela vanj in se ni mogla ganiti. Zakričala bi bila, toda namesto da bi se odprla, so se usta trdo stisnila in glas ni mogel čez nje. Tistikrat pa se je oni dvignil, kratke debele noge so se prestopile, so se pomikale proti njej. Začutila je vročino njegovega tolstognusnega telesa, njegov zoperni vonj. In v tistem hipu se je sklonil k njej, njegov debeli trebuh se je dotaknil njenih drgetajočih kolen, mesnate vlažne roke so se oklenile njenega tilnika. In počasi je polzel navzdol, njegove noge so se v kolenih krivile, hotel je poklekniti. Pri tem je prišel njegov obraz prav vštric njenega, njegova usta so se bližala njenim. Od tistega trenotka dalje se ne spominja ničesar več, omedlela je bila. Ko se je zavedla, ni bilo ravnatelja več v sobi, pri njej je stala ženska, ki je navadno pospravljala pisarne, ter ji močila čelo s hladno vodo in kisom ...

Drugi dan ni šla v pisarno, opravičila se je, da je bolna ter prosila osem dni dopusta. In bila je res bolna vsled svoje velike zapuščenosti. V tej zapuščenosti in tem obupu ni videla nikjer rešilne zvezde, vse življenje se ji je zdelo izgubljeno in zavoženo. Ali je to zakrivila sama? Kdo je odgovoren za njeno nesrečo?

Kako hitro je to šlo! Skoro včeraj je bila še brezskrbno, neizkušeno dekle, a danes? In prvi, ki je podrl in porušil poslopje nje otroških sanj, ki jo je opeharil za njeno mladost in ukradel mir njenega srca, je bil lastni oče.

Sedla je in napisala bratu Tonetu obupno pismo.

»Pridi in reši me, odvedi kamorkoli, samo ne pusti me tukaj in ne kliči me domov,« je končala svoj list, je klicala v svoji veliki bolesti ...

* * *

V ponedeljek večer se je Janez zaril v svoje ležišče takoj ko je opravil svoje večerno delo. Izmučen je bil od včerajšnjih dogodkov, od divjanja v Kavčnikovi krčmi na Brdih, od današnjega napornega dela. Zunaj je rahlo in enakomerno padal dež, vmes je pošumevalo v lahnem vetru drevesno vejevje, je v enakih presledkih, curljala in ropotala voda po strešnih žlebovih. Ti ubrani glasovi so ga zazibali in uspavali kakor nekdaj materina pesem pri zibeli. Trdno je zaspal. In tako niti ni slišal, ko je nekdo potrkal na njegovo lino. Bilo je že po polnoči, dež je bil ponehal in veter je raztrgal oblake. Visoko nad goro je plul ščip, da je bilo svetlo kakor podnevi.

Šele po večkratnem trkanju je bilo slišati, kako se je Janez obrnil in zazehal. In niti ni vprašal, kdo je zunaj, spoznal je došleca po trkanju ter takoj nato natiho odprl.

»Dober večer, Tone,« je dejal, »stopi noter, takoj prižgem luč.«

Medtem ko je Janez prižigal luč in jo obešal pod strop, je Tone sedel na njegovo postelj ter brezizrazno strmel predse.

Janez je prisedel k njemu.

»Vrnil sem se samo, da poizvem kaj je novega«, je začel Tone. »Ogibal sem se javnih poti, uporabljal samo bližnjice in odšel že pozno popoldne, da ne bi srečal kje znanega obraza. Kako je bilo?«

»Kakor sem vnaprej povedal,« je odgovoril Janez popolnoma mirno.

Nastal je nekoliko trenutkov molk. Odnekod je priletela velika črna muha in se zaletela v steklo svetilkino.

»V četrtek bo poroka, v Ljubljani,« je izpregovoril prvi Janez.

»Že v četrtek?« je vprašal Tone in se zamislil.

»Hiteti treba,« je dostavil čez nekoliko hipov kakor bi govoril sam.

Janez ga je vprašaje pogledal ... Hiteti? Čemu? Toda to vedo tudi drugi, da je treba hiteti, je razmišljal.

»Skoro bi bil pozabil,« je dejal na to glasno, »danes je dospelo zate dvoje pisem. Pismonoša jih je hotel dati staremu, pa sem jaz prestregel. Jutri bi ti jih bil poslal po kom do Logarja.«

Tone se je začudil. Navadno ni dobival pisem. Odkod?

»Daj sem,« je dejal naglo, »nekaj posebnega mora biti.«

Janez je prinesel pismi. Na prvem je spoznal Milkino pisavo, a pisava na drugem mu je bila neznana. »Daj bliže luč, ne razločujem dobro.«

Janez je snel svetilko raz strop, potegnil izpod postelje svoj stari vojaški kovčeg ter jo položil nanj.

Tone je odprl Milkino pismo, se sklonil nizko k svetilki ter čital. Vsa kri je izginila med čitanjem iz njegovega obraza, pobledele so celo ustnice. Toda zvil je pismo in ga vtaknil v žep popolnoma mirno.

In je odprl drugo. Tam pa je bilo napisano tole:

»Dragi rojak! Žalostno novico Vam pišem. Danes ob enajsti uri dopoldne je umrl junaške smrti Vaš brat Janko. Sovražna kroglja ga je iz zasede zadela ravno v sredo čela. Padel je na obraz in je bil takoj mrtev. Bila sva prijatelja in večkrat me je prosil, da sporočim takoj Vam, če bi se mu kaj pripetilo. Hudo mi je, da Vam moram to pisati, posebno ker sva bila ves čas odkritosrčna prijatelja.

Lepo Vas pozdravljam

Francelj Semenič,

vojak 25. domobr. polka.

Luč na kovčegu je bila že davno dogorela, medli žarki vzhajajočega dneva so silili skozi zamreženo lino, konji so hrskali, govedo je mukalo in na vasi so se že davno oglašali petelini, ko sta Tone in Janez še vedno slonela na onem mestu kakor popolnoči, vsa sključena in trda, srepo strmeča v pismo, ki je bilo zdrknilo Tonetu iz desnice in ležalo pred njiju nogami. —

XVI.Uredi

Proti sedmi uri so se začule Krivčeve stopinje in njegov rezki glas, ki je ukazoval dekli na dvorišču. Kmalu nato je stopil v hlev, ves praznično oblečen in z novim klobukom na glavi. Tudi nova modra kravata, zvezana s široko pentljo, se je svetila izpod njegovega podbradka.

Janez je tačas pokladal živini, mrko in počasi se kretaje od živali do živali. Tone je še vedno nepremično sedel, v kotu na postelji za vrati ter podpiral oberoč svojo vročo glavo. Temno je bilo tam in oče ga ni mogel takoj zapaziti.

Krivec se je silil, da bi bil dobre volje in se je hotel šaliti. Vprašal je Janeza, kako je nocoj spal, kako je bilo predsinočnim pri Kavčniku, kolikrat so se stepli in če niso morda koga celo ubili, če ne pa vsaj koga na novo ustvarili. Šale so bile plehke, dovtipi prostaški in malovredni, a iz vseh se je čula neka zagatna pikrost in zahrbtna zlovoljnost. Janez je odgovarjal čemerno in na kratko, včasih se je sunkoma in hripavo nasmejal. Krivcu se je hipoma zazdelo, da zveni iz tega odurnega smejanja veliko sovraštvo.

Tone je tačas pretrpel neznosne muke. Vsaka očetova beseda je rezala globoko v njegovo dušo, pa tudi v njegovo meso. Zvijal se je bolečine, mašil si ušesa, da ne bi slišal, mižal, da ne bi videl tega polzkega, gladko obritega obraza. Tu zbija neokusne šale, tu stoji in se ščepiri, ves oškropljen od solz siromakov, štrleč od gnusobe greha in se smeje, ves zadovoljen, kakor bi bil vsak gnusen nasmeh dobro delo. Tam doli nekje, komaj dan hoda od tukaj ali še manj, tam pa leži na čelu fant in iz globoke rane curlja kri njegove krvi. V blato se je zarila njegova mlada glava, molčeča ustna so se zagrizla v preperelo travo. Kdo ga je vzdignil in kam so položili njegovo truplo? Semkaj naj bi ga prinesli, položili pred noge podivjanega očeta ... In tam v oddaljenem mestu, tam je druga žrtev, krivična in brezpotrebna, vpijoča po maščevanju. Kako dolgo še? Kdo ji pomore, da zadobi zopet vero sama v sebe, da se dvigne in ne pade počasi v blato, v katerem se bo pogrezala vedno niže in ki ni iz njega rešitve? Samo eden je, ki bi lahko dvignil nje upanje z edino besedo, z besedo ljubezni, in rešena bi bila duša. Ali ta eden stoji razkoračen tukaj, zbija šale, se krohoče in uničuje, ker ni nikdar imel srca in ni sam nikdar poznal ljubezni. In je vsem na poti, da ne pridejo do sreče, da ne dosežejo svojega človeškega namena. Na poti? Če ti je kamen na poti, ga brcneš vstran, če ti je na poti potok, ga prebredeš ali preskočiš, če ti je na poti človek, kaj storiš potem? Ali ti ali on, eden se mora umakniti. In če se nobeden noče? Kaj potem? No, samo ob sebi se razume, kaj. Toda če je ta človek, ki ti je na poti, lastni oče? Kaj potem? ...

Krivec je postal naenkrat redkobeseden. Na kratko je ukazal Janezu, da ob osmih zapreže, ker mora v trg in se vrne šele proti večeru. Janez je prikimal, in Krivec je hotel oditi.

Tedaj se hipoma odlušči Tone iz svojega kota ter stoji pred očetom. Krivec se zdrzne, v vidni zadregi je.

»Kaj se skrivaš po kotih in prežiš?« izpregovori in ustnica se mu povesi.

»Ni preveč prijazen vaš jutranji pozdrav, oče ... pred nekaj hipi ste bili boljše volje,« odgovori Tone ter stopi prav tik njega.

Gleda mu naravnost v oči, da jih ta povesi in stopi nehote korak nazaj. Preden utegne odgovoriti, nadaljuje Tone mirno, toda odločno:

»Kakor govorijo, se mislite te dni poročiti. Častitam vam, dober okus imate ... Kaj pravijo k temu vaši otroci, vas ne briga. Saj prav za prav nimate več otrok, edini jaz se še klavrno potikam okoli hiše. Kaj pravijo k temu drugi ljudje, vas mora brigati toliko manj. Toda če vas ne briga, briga mene, če se vi ne sramujete, se sramujem jaz. In jaz vam pravim, da se ne poročite, da se ne smete poročiti ... vsaj sedaj ne ... v doglednem času ne!«

Krivec se zaničljivo nasmeje.

»Pojdi s poti, da grem vun ... glejte ga, kakšne skrbi ga nadlegujejo ... no, takšne muhe se preletijo same ob sebi.«

»Norčujte se kakor se hočete, jaz vam jamčim, da se ne poročite. Ker bi bil škandal, ker bi bilo nečloveško, zverinsko, če bi to storili sedaj ... Vedite namreč, da je Janko padel ... tu je pismo ... odložiti morate ...«

Krivec je vidno iznenaden, se za hipec zamisli.

»Čemu?« odgovori potem mirno, »čemu bi moral odložiti? Ali bi ga s tem priklical nazaj?«

In stopi mimo Toneta na dvorišče.

V Tonetu je vskipelo, dvignil je pesti in hotel skočiti za njim. Toda ni mogel z mesta, noge se niso hotele premakniti.

»In vendar boš odložil ... pri moji duši, da boš ...« je zaklical za njim v svoji bolečini.

Janez je stopil k njemu in mu položil roko na ramo.

»Pomiri se,« je dejal resno in sočutno, »in veruj, da ti bo pomagano.«

Tone skoro ni slišal, njegove misli so bile že tačas pri Janku.

»In nobene besede ni imel zanj, nobene druge razen žalitve njegovega spomina,« je govoril sam pri sebi.

In šele sedaj, po dolgih urah duševnih in telesnih muk, so se mu nevzdržno udrle solze po prepadlem licu.

Naslonil se je na steno, glasno je jokal, njegovo telo se je krčevito stresalo ...

Ko se je pomiril in si izplaknil oči, se je poslovil od Janeza ter ga povabil, da pride pozneje za njim v Lojzetovo gostilno.

Tamkaj so že vedeli žalostno novico. Tudi Francka je dobila danes zjutraj pismo od Franceljna Semeniča, kratko, popolnoma podobno Tonetovemu. Samo, da je bil v njem še tale stavek: »Bila sta kakor brata, dober fant je bil, še ne celo uro pred nesrečo mi je pripovedoval o materi in o Vas.«

Ko je stopil Tone k Lojzetu, je ta sedel ves zamišljen za ognjiščem in si podpiral glavo.

»O, Tone,« je dejal, ko ga je zagledal, in mu podal roko. »Ali že veš? ... Pa kaj bi te vpraševal, s tvojega obraza berem, da ti ni neznana žalostna vest.«

Tone je molče prikimal in prisedel.

»Francka je gori,« je omenil Lojze. »Zaprla se je v svojo sobo, nobenega ne pusti k sebi ... Smili se mi, reva ... Ah, vsi smo mislili, da se nekdaj naredi prav ... pa Bog je hotel drugače ...«

In debela solza je polzela po njegovem nagubanem licu.

Tonetu se je storilo inako ... nehote je primerjal oba moža, očeta in Lojzeta ... in bilo mu je, da bi zavpil ter dal duška svoji bolečini ...

* * *

Voz je čakal pred hišnimi vrati. Krivec je bil oblekel kožuh in je izgledal mogočno in bahato. Neža ga je spremila do vrat ter dejala: »Pa dobro opravite in vrnite se kolikor mogoče zgodaj. Zbogom!« Vikala ga je, to se je spodobilo pred drugimi. Ko je zagledala Janeza, ki je slonel ob vozu ter držal vajeti v rokah, se je takoj obrnila in izginila v veži. Janez se ni menil za njo, oddal je molče vajeti gospodarju ter krenil takoj zopet k živini.

Voz drevi navzdol. Ko privozi do svojih vinogradov, zadržuje Krivec kobilo kakor navadno vselej, ko vozi tod mimo. Kobila stopa počasneje, hrska, stresa grivo. Krivčevo oko pa se zadovoljno ozira na levo in na desno, do kamor seže, vse njegovo. Trstje je še lepše in močnejše kot lansko leto, mladike so že sedaj popolnoma dozorele. Spomni se, koliko se je letos nabralo v teh vrstah, koliko spravilo pod streho. In zadovoljno kima z glavo in se smehlja. In je vesel, da je vse to še samo njegovo, da nima še nihče pravice do pedi tega lepega kosa zemlje, nihče, niti njegov sin.

Enake misli ga navdajajo, ko se zopet dvigne pred njim oni del gore, kjer leži njegov gozd. Visoko pod nebo molijo temni vrhovi mogočnih smrek, izmed njih se svetlikajo bele bukve, na jasah se dvigajo stoletni hrasti. In temu delu gora se je med tem v zadnjem času pridružil novi del, Krivec kmalu ne bo več poznal njegovih mej. In tudi to je samo še njegovo, nihče nima pravice niti do najneznatnejšega grmiča, ki se skriva tam notri med skalovjem. Nihče, niti njegov sin.

Ko se vozi po beli ravnini, mimo njiv, travnikov in ograd, ki segajo tja do prvega trškega mostu, niso nič manj lepe njegove misli, in ni nič manj vesel, da je vse to še samo njegovo, da nima nihče pravice do najmanjšega osredka. Niti njegov sin ne.

Vesel je Krivec in ponosen na ta lepi delež, ki mu ga ni enakega daleč na okoli. Toda čudno, hipoma se mu zazdi, da je bil še pred kratkim veliko bolj vesel tega svojega imetja, da se ga je še pred nekaj dnevi oklepal tesneje in krčeviteje nego danes. Kar dozdeva se mu naenkrat, da bi vendarle ne bilo nemogoče in tako hudo, če bi odstopil takole majhen del komu drugemu, recimo košček najmlajšega vinograda, oral oddaljenejšega gozda in njivo, da bi se redila z nje ena glava in morda prašič. Morda bi se dalo govoriti, toda komu bi odstopil? Hm, Janko, temu bi že to storil. Toda napravil je neumnost in se je dal ubiti, trebalo mu je nastavljati glavo! ... Tone? »Vraga, odkod ta neumna mehkoba,« je pomislil. »Kakšna šema pa sem naenkrat? Kaj, pobabil si se, Krivec? Tristo ... ne, ne bošl Mož bodi, Luka! ... Dokler bo migal tale ...«

Vzravnal se je in jezno udaril po kobili. —

Po trgu se je že takoj v pondeljek zjutraj raznesla vest, da je Krivec na oklicih. Ta dogodek treba do skrajnega izkoristiti, je dejal asistent ter letal od prijatelja do prijatelja, od znanca do znanca, da kolikor mogoče hitro vznemiri vso trško čestito družbo. Nekaj treba ukreniti, da bo pomnil, kedaj se je zadnjič ženil. Posvetovali so se najboljši izmed njih med saboj, se primerno nakrohotali na Krivčev račun ter sklenili, da vsekakor to slovesnost iz svojega povečajo. Tako je dobil tudi trški hotelir povelje, da takoj telefonično javi, kadar se slavljenec pripelje doli. Da se pripelje, to so vedeli, in ugenili bi bili celo dan njegovega prihoda, če bi znali za dan poroke. Zato pa je bilo pravočasno za vse preskrbljeno, je bilo do pičice vse domenjeno. Krivec je komaj ustavil na hotelskem dvorišču, ko je hotelir že stal pri telefonu in javil Ledenikovemu lakonično: »Ata so prišli«. In pol ure potem ko se je Krivec do dobra nazajtrkovafin obrazložil hotelirju svoje današnje posle in brige ter kedaj da se misli vrniti v svoje kraljestvo, je ta telefoniral v drugič: »Barka odplove točno ob štirih«.

Krivec je danes posebno mogočno jadral po trgu, vse veličastvo bližajočega se velikega trenutka se je čitalo z njegovega širokega obraza. Ko je odpravil svoje številne posle v trgu, se je ob poludveh odpeljal še v bližnjo vas, kjer se je hotel pogoditi z nekaterimi novimi gozdnimi delavci, da bi bil naslednjih par dni čisto brez skrbi in bi nemoteno užival veselje novega življenja. Ob treh pa je naročil v hotelu nekaj južine, ker navadno se tudi tamkaj popoldne ni dobilo ničesar več. Tako je mislil, da bode z nočjo vred lahko na Plani, če odide iz trga ob štirih.

Ob treh se je res vrnil in sedel v stransko sobo za mizo. Hotelir je prisedel ter se začel razgovarjati z njim. O vsem je govoril, samo ne o tem, kar mu je bil Krivec dopoldne naročil. Niti če hoče vina, ga ni vprašal. Krivcu se je vse nekam čudno videlo, toda hotelirjeva gostobesednost ga je začela dražiti. Kako to, da ne prinese kakor sta se domenila zjutraj? Hotelir se je muzal in je odgovoril, da so ženske vse porabile in razpečale opoldne, ko je bilo pri obedu neobičajno mnogo tujcev. Krivec je vzrojil. Torej zaradi par ušivih tujcev pozabijo na stalnega gosta. In ta stalni gost ni morda kak umazan lačenbergar, to je on, korenina, Luka Krivec s Plane. Hotelir Korel je obžaloval, češ, ženske so ženske in imajo svoje glave, on sam ne more nič za to, gospod Krivec naj oprosti. Pa kakor je videti, niti vina nimajo več zanj v hotelu, drugič se bo treba ustaviti pri Amerikancu. O, vino se pa še dobi, samo če hoče najbojšega, mora malce potrpeti, dacar pride vsak trenutek, potem ga takoj nastavi. Korel ga gleda tako pohlevno, da bi omečil tigra in se dobrohotno smehlja v svojo brado. Pa včasih je bil tukaj vendar kak človek ob dej uri, meni Krivec, danes ni niti človeške sence. Vsak dan je dolgočasnejši v tem gnezdu, bogme da je na Plani bolje. Hlapec naj napreže.

Hotelir Korel vstane, češ, da gre naročit voz. Krivec zahteva, naj prinese medtem ko bo hlapec napregal, liter kakoršnekoli kiselice, da ga popijeta skupaj, ko vidi, da dacarja ne pričaka. Nato se nasloni na stolu nazaj, nagne glavo nekoliko na desno in zavzame ves vdan pozicijo, kakršne je bil vajen doma v svoji sobi po obedu. Ko Korla le noče biti z vinom, se mu malce zadremlje in zasanja.

Hipoma dvigne glavo in prisluškuje. Zazdi se mu, da čuje šepetajoče glasove pred vrati in kakor bi kdo navijal strune. Res je, ni se zmotil. V tem trenutku se oglasijo gosli in harmonika, neviden zbor zapoje: Kol’kor kapljic, tol’ko let, Bog mu daj na svet’ živet’.

Ves je presrečen, dvigne se ter stopi, da bi pogledal, kdo ga je počastil. Toda medtem se odpro vrata in družba starih znancev, povečana z nekaterimi novimi, se vsuje v sobo in se razvrsti v pare. Ledenikov in asistent pa primeta Krivca pod pazduho ter ga molče vedeta s saboj. Drugi za njimi. In cela vrsta stopa v vežo, iz veže po stopnicah v prvo nadstropje ter se tukaj vstavi pred posebno sobo, ki jo je Korel le redkokedaj jn samo ob posebno slavnostnih prilikah odstopil kaki imenitnejši družbi.

Vrata te sobe se odpro in Krivcu se prikloni Korelnova žena, pristopi smehljaje se k njemu ter mu pripne na prsi velik šopek. Krivec se zareži, se nerodno skloni, da ga majhna žena lažje doseže in se potem ozre po družbi. In šele sedaj zapazi, da imajo tudi vsi drugi šopke ter da so vsi praznično oblečeni. Krivčevo srce se razveseli te nenadne časti, njegovo oko se začudeno ozira po sobi. Vsa je v cvetju, okrašene so z njim podobe na stenah, vrata in okna, in polne so ga velike vaze na belo pogrnjeni in sredi sobe pripravljeni mizi. Med vazami številne steklenice, navadne literske in Štefani, boteljke z modrimi, rdečimi, zelenimi etiketami in pobarvanimi vratovi. In ob robu vzdolž in počez globoki in plitvi prosojni krožniki, beli rožnati prtiči, srebrni noži in vilice.

Krivec razume. Nič ne de. Da bi oni plačali, ne bo zahteval. Ta pozornost njegovih prijateljev je pa tudi vredna, da se spodobno nagradi. In kaj to njemu stori, par tisočakov?!

Zareži se, da pokaže vse zdrave zobe ter pravi:

»Tukaj nam je dobro biti, prijatelji, sedimo in začnimo!«

In sede prvi na pripravljeno in ovenčano častno mesto. Drugi se razvrstijo kakor je bilo že prej domenjeno, zakaj vsak je imel pri tej slavnosti svojo nalogo in jo je moral vršiti na odkazanem mestu.

Tako se je začelo. Z jedjo in pijačo, govorancami in godbo. Najbolj je dal duška svoji srčni potrebi novi grofov gozdar, ki je bil s Krivcem šele prvič v družbi. Toda prepričan je bil, da prideta še večkrat skupaj, saj se njuni interesi morajo v gozdnih stvareh mnogokrat srečati. Roka roko umijte. Slavil je Krivca kot skrbnega očeta svoje ožje družine, pa tudi širše družine, ki se zateka pod njegovo varstvo in zaščito od vseh krajev mile slovenske domovine in ki to varstvo in zaščito tudi vsakokrat doseže. Ta širša njegova družina, ti drugi otroci, to so njegovi delavci, ki jim je vedno dober prijatelj in pošten plačnik, ki spoštujejo v njem v vsakem oziru pravičnega gospodarja, toda ne gospodarja, ampak pravega prijatelja in sodruga. če bi nam milo nebo dodelilo obilo takšnih mož, bi bilo socialno vprašanje rešeno čez noč, bil bi v enem samem dnevu en hlev in en pastir.

Posamezniki so se sicer pod mizo drezali, drugi so si tiščali usta, da ne bi prasnili v krohot, toda Krivec je sedel na svojem prostoru vidno ginjen, v njegovih očeh je zableščala vlaga. Vstal je, dvignil kozarec in ga v dušku izpil na zdravje vse družbe. Izpili so pa tudi drugi, natakarice so imele obilo posla z nalivanjem. In polagoma se jih je začela prijemati pijanost. Od tistikrat je šlo hitreje navzdol, godca sta svirala napitnico za napitnico, vsa družba je pela. Nazadnje so začeli plesati, nekateri so pograbili natakarice, beli predpasniki so vihrali, krila so odskakovala in gležnji so se svetili. Drugi so se vrtili kar sami med saboj, teptali, rjuli. Nekoliko pa jih je bilo med njimi, ki so prijeli kar stole in se vrtili z njimi v neznasko hitrih vrtincih. Ob koncu vsakega dolgega komada so godci pospešili takt in šlo je naokoli v blaznem diru.

Krivec je skoro nepremično sedel na svojem sedežu, zaripljen in rdeč kakor puran. Zvračal je čašo za čašo, kakor bi bila v njej sama voda in nazadnje je bil njegov obraz takšen, da bi se bila vnela ob njem vžigalica. Prav nič ni mislil na posledice, pozabil je, da ni bil več imun pred mačkom. Pozabil pa je tudi na uro, nikamor se mu ni mudilo. Tako lepega večera, posvečenega eni sami lepi misli — ta lepa misel je bil namreč on sam — še ni doživel. Čemu bi si torej te lepe ure prikrajševal, čemu bi silil odtod?

Kar je bilo med družbo novincev v krokanju so kmalu onemogli. Nekateri so ležali pod mizo, drugi so se bili izmuznili iz sobe ter izginili. Tudi nekateri resnejši gospodje so se bili že dovolj naužili dobrot ter so se poslovili. Krivec jim je stiskal roke, se priporočal, jih vabil na kako nedeljo k sebi na Plano. A njegov jezik se je že zapletal ter valjal po ustih.

Ostala je v hotelu in dvigala visoko svoj prapor torej samo še elita krokarjev s Krivcem vred. Tedaj se je pa tudi Krivec domislil, da bi moral domov, ko ima pa jutri nastopiti tako važno in utrudljivo pot. Toda Ledenikov se je približal ter ponižno omenil, da bi bilo morda vendarle prav, če bi pogledali še v njegovo klet. Če je namreč tamkaj vse v redu, če ni počil kak obroč, če niso morda vlomili tatje ter odnesli, kar jim je prišlo pod prste. In Krivec, se je vdal. Povabili so s saboj celo hotelirja Korelna, ki je bil tudi toliko pil, da ni mogel odreči.

Težko so se zibali po stopnicah, podpirali so drug drugega, Korel je držal Krivca. Bilo jih je vseh skupaj šest. Spodaj je čakal voz, bil je ves v cvetju in zastavicah. Vsi so se natrpali gori ter se peljali proti kleti, ki je bila na drugem koncu trga.

Krivec je izročil vse »notranje zadeve« Korelnu. Ta je razumel svoj posel. In tako se je zgodilo, da je Krivec naenkrat sedel na sodu. Z vso silo se je držal kvišku, napel je prsi in trebuh in noge so mu bingljale na vsaki strani soda navzdol. Njegov obraz je bil masten in zalit, ena sama velika rdeča krpa, iz katere je svetilo dvoje osteklenelih oči. V roke so mu bili potisnili veliko kelihasto čašo, polno peneče se tekočine. Kvišku jo je držal z desnico v višini glave, a tolsta levica mu je podpirala mogočni levi bok.

Ko je stal tako, trd kot kip, se je dvignil asistent za njegov hrbet na sod, razprostrl roke nad njim ter intoniral s pijanim basom:

Ich bin der Fiirst von Toren,
zum Saufen auserkoren ...

Njegova kazalca sta kazala na Krivčevo zmršeno glavo, njegova usta so se široko odpirala in režala. Pritisnili so drugi, da je votlo bobnelo in je luč trepetala.

Krivec je nenadoma prebledel, čaša mu je padla iz roke in se razbila. Strmel je proti edinemu zamreženemu oknu ter zarjul:

»Ali ga ne vidite, Petra? ... Ubiti me hoče ...«

XVII.Uredi

Ko se je bil zjutraj Krivec odpeljal v trg, se je zglasil Janez v Lojzetovi gostilni. Tone je sedel še vedno z gostilničarjem v kuhinji za ognjiščem, vsak je imel čašico žganja pred saboj. Govorila sta malo, težke so bile njiju misli. Francke še ni bilo doli, nebeden se je ni zdrznil motiti. Počasi so potekale ure, nihče ni prav vedel, kaj bi počel, česa bi se lotil. Tudi ko je prišel Janez, se ni nihče razvedril. Neka težka soparica je ležala na vseh, jih tlačila. Kakor pred nevihto. Vsak je slutil, da se mora nekaj zgoditi, da mora odnekod udariti, zakaj stvari so bile dospele do vrhunca, dalje ni moglo iti tako. Toda odkod ima priti? In kdo bo tisti, ki podleže? Krivec težko, vse mu gre po sreči, močan je sam v sebi in v svojih prijateljih — zaščitnikih. In v komur moč, v njem življenje in osvobojenje. Kakšni pa so oni, ki hočejo nastopiti proti njemu? Ob vsej svoji mladosti so betežni in malodušni, zapustila jih je vera v same sebe in tako tavajo onemogli svojemu uničenju nasproti. Tako je razmišljal zlasti Tone in bolj kot je razmišljal, slabejši se je čutil.

Kakor bi Janez vedel, kaj se v njem godi, je dejal:

»Najbolje je, da greva, Tone. Jaz imam še dela dovolj danes, ti pa, če mi ne zameriš, pojdi tudi po svojem navadnem opravilu. Tako ti bo lažje.«

Tone ni ugovarjal. Poslovila sta se od Lojzeta in odšla.

»Pa umiri se in ne misli na ničesar in na nikogar ter delaj, kakor bi bilo vse to tvoje, kakor bi delal samemu sebi in kakor bi ti sijalo najlepše solnce ... Veruj v svojo bodočnost!«

Tako je govoril Janez, hlapec, neizobražen in neuk človek. Tone mu je odhajaje pogledal v oči in molče stisnil roko ...

Janez je bil potem ves dan nenavadno miren. Lažje kakor kadar koli prej je opravljal svoje delo in si pri njem žvižgal. Neže niti pogledal ni, z mlado deklo se je opoldne pošalil, češ, da ji preskrbi ženina, bogatega kakor je Krivec, samo če bo pridna. »Kaj pa moram delati, miši loviti?« je vprašala.

Proti večeru je potegnil svoj vojaški kovčeg izpod postelje ter ga odprl. Vse reči je vzel iz njega, jih osnažil prahu, ožedil in izlikal ter zopet zložil. Nato je skrbno zaklenil ter vtaknil ključ v žep. Prilepil je na pokrov košček papirja ter z neokretno roko napisal nanj naslov svojega očeta. In ga je odnesel k sosedu ter prosil, da ga jutri oddajo na pošto ker ne bo njega doma, a je pošiljatev nujna.

»Tako, s tem bi bile moje reči v redu,« si je dejal. »Sedaj pa poglejmo nekoliko dalje!«

Izpod slamnice je potegnil že nekoliko zarjavel samokres ter si ga skrbno ogledal. Vse v redu. In vtaknil ga je v žep. Nato se je zavil v nedeljsko suknjo, pogledal še enkrat po živini, pogladil mladega žrebca po zalitem vratu ter govoril:

»Težko če se še kedaj vidiva, belček ... Janez odhaja, izvesti mora veliko nalogo ... potem pa pojde daleč daleč ... sam ...«

Ko je zavil okoli hišnega ogla, je bilo že mračno, po doleh so polegale sence.

Stopal je po stezi za hišo navzdol, vedno motreč cesto, ki se je vila vštric nekoliko nižje. Bila je skoro prazna, par kmetiških vozov z vpreženimi voli se je počasi pomikalo proti Plani. Med njimi je bil tudi veliki Jože.

Janez se je trpko nasmehnil.

»Tudi ta bo jutri gledal,« si je dejal. »Oh, Jože, nikdar več ga ne bomo skupaj vsi trije ... Krivec, ti in jaz ...«

Pospešil je korake. Na drugem ovinku ceste je rastlo nekoliko borovcev, pod njimi je bila vsedlina, dovolj globoka, da se je vanjo lahko popolnoma skril odrastel človek. Od tam se je dala skrivaj pregledati cesta daleč navzgor in navzdol, nihče ni mogel neopažen mimo.

Ko je Janez dospel do tja, je bila že tema. Skrbno se je ogledal, nato pa takoj skočil v kotanjo, podložil si velik kamen ter sedel nanj. Potegnil je samokres iz žepa, napel petelina ter ga položil na kolena. In je čakal ...

Počasi in ves krvav je prilezel mesec izza gore ter s svojo medlo lučjo razsvetlil okolico. Motno se je svetila cesta, drevje je metalo čeznjo fantastične sence. Janez je dvignil samokres, se sklonil kvišku in poizkusil meriti na kamen, ki je ležal sredi ceste. Zadovoljno ga je takoj odložil in zopet sedel, ciljati se je videlo izborno ...

Tako je čakal že celo uro, a na cesti je bilo vse mirno, od nikoder človeškega glasu. Samo v gori se je oglašal čuk in blizu nad parobkom je parkrat zalajal lisjak.

»Dolgo ga ni,« je zamrmral Janez. »Čudno, strahopetec je bil v zadnjem času ... nocoj se pa ne zdi ... napil se je in dobil korajžo ... počakajmo torej še nekoliko ...«

Ura je potekala za uro, toda od nikoder nikogar. Na zahodu je že dolgo grmelo, tam daleč na Krasu se je pokazal ogenj, gorela je vas. Po cesti navzdol se je začul topot človeških nog, četa vojakov je korakala mimo.

Janez se je stisnil, da ne bi ga kdo opazil, če bi morda stopil vstran, pa tudi zazeblo ga je nekoliko. Dolgočasno mu je bito in lotevala se ga je slaba volja.

»Kaj je prav za prav meni tega treba,« si je govoril ter gledal mrko pred se. »Da grem v ogenj po kostanj za druge? Sami naj bi opravili ...«

Tako je lagal samemu sebi, zakaj pred očmi so mu mrgoleli dogodki v Krivčevi hiši, vse osebe, vsa žalost, vse spletke zadnjih dni. In vsa krivica, ki se je godila otrokom, ga je pekla in tiščala in nekdo se je moral pojaviti, da jo maščuje. Krivica, ki se je godila njim, se je godila tudi njemu. Ali naj dopusti, da ubije očeta lastni sin? Kakšno življenje bi imel potem? In samo podpihati bi bilo treba, pa bi se zgodilo, iskra samo tli pod pepelom. Pa kaj, če bi ga potem dobili in tirali pred sodnike? In dobili bi ga gotovo, vse bi govorilo proti njemu. Ali ni bolje, da se je lotil tega posla on, Janez, ki mu nihče ne bo mogel na sled in ki že ve, kaj treba storiti, če mu pridejo. Njega ni škoda, trpin manj na svetu. Sicer pa bodo najprej sumili Petra Kovača, preneroden je bil s svojo očitno grožnjo. Preden dokaže, da je nedolžen, bo že Janez tam, kjer je treba. In slavili ga bodo vsi poštenjaki kot rešitelja, porušil bo krivico, pomagal pravici na dan.

Ob zadnji misli mu je bito čudovito lahko pri srcu. Hotel jo je obdržati z vso silo, trudil se je, da ne bi mislil ničesar drugega. Samo da bi kmalu prišel oni, ki ga čaka, da bi bito prej dovršeno. Oh, to bo jutri ženitovanje, Neža! ...

Proti jutru je že bilo, ko je bilo slišati, da se bliža voz. Počasi je stopala kobila navzgor, včasi se je za hipec ustavila, takoj zopet potegnila. Nihče je ni priganjal ... Voz se je že videl ...

Napol se je dvignil, napel oči, da bi razločeval. Voz se je bližal ... Glej ga, Krivca, na ženitovanje se pelje, voz je ves v cvetju in zelenju ... Kakor kralj se hoče ženiti, tudi tukaj kazati svoje bahaštvo ... Skoro gotovo je danes vse pilo in jedlo okoli njega ... In on? Ali je samo za hipec pri tem veseljačenju pomislil na svoje otroke, ali si je bil samo za trenutek v svesti sramote, ki jo je nakopičil na njih glavo in krivice, ki jim jo dela? Ne, Krivec ostane Krivec ... vse zastonj ...

In v Janezu se vse upre, krčevito stisne samokres in čaka ... čaka ...

Kobila leze počasi, voz se ziblje, cvetje se svetlika ... sedaj bo tukaj ... Kobila zahrska vstran, zasluti nevarnost, čuti človeka v bližini ... striže z ušesi ...

Toda, kaj je to? ... Kje je Krivec? ... Aha, glej ga, zaspal je. Ves je sključen in skrčen na svojem sedežu ... glava mu visi na robu voza ...

Kakor nalašč zasije mesec v tem hipu še svetleje, Janez dvigne samokres ... Toda roka mu omahne ... Ne, to ni po pravici ... tako Krivec še ni spal nikdar ...

Kakor blisk mu šine v glavo ... to ni spanje ... in če bi bilo, nič ne de, ne zbeži mu ... pogledati treba ...

Z enim samim skokom je Janez pri vozu, ustavi kobilo. In se skloni nad Krivca. In ga trese in tiplje od vseh strani.

Krivec se ne gane ...

Tedaj se Janezu izvije hropeč vzdih iz prsi, velikanska skala se odvali od njegovega srca, skala, ki je šele zdaj čutil vso njeno težo. Trese se kakor trst v vetru ... olajšujoče solze mu stopijo v oči, in hvaležno kakor še nikdar, se ozre proti nebu ...

Potem skoči na voz in nategne vajeti. Kobila šine dalje kakor ptica, vsa vesela, ko začuti znano roko, ki jo vodi.

Janez se ozre nazaj na mrliča. Jasno mu je, da je Krivca zadela kap vsled preobile pijače. Njegove oči skoro božajo trdo truplo, ko govori sam pri sebi:

»Oh, kako si danes pridkan, Luka! ... Kako lepo molčiš ... Glej, kar sam si se umaknil in brez vsake sile ... in nič hudo ti ni bilo ... ves vesel in blažen si se ločil ... in napravil prostor ... Oh, Luka, kdo bi si bil mislil! ... Hi, Luca, da smo prej doma! ...«

KONEC.Uredi

Pripis.Uredi

Bilo je dve leti pozneje. Pomlad je bila v deželi, pomlad, kakršne še ni ljudstvo doživelo. Vsaka reber en sam dehteči cvet, vsa dolina ena sama sladka pesem. Visoko nad vsem globoko modro nebo, spajajoče se tam daleč za belimi kraškimi stenami s svetlozelenkasto morsko gladino. Še nikdar se ni to morje tako svetilo, nikdar še ni tako vabilo in tako drhtelo kakor tiste dni. Ljudstvo pa je hodilo s sklonjenimi glavami in ni videlo te prelesti. Duše so plakale v neutolažljivi žalosti, ki se je razlila čez vso deželo, od koče do koče, od vasi do vasi, iz najbolj skrite dolinice do najvišjega plešastega vrha. Ali si kedaj slutil, ti moj ljubi sivec Nanos, ti stari prijatelj Čaven in vsi drugi višji in nižji skalnati znanci, ali ste kedaj slutili, da se tudi na vaše poštene in plešaste glave privali takšna sramota? Vsi molčite, nemo gledate na dolge vrste upognjenih hrbtov in izjokanih oči, ki tavajo mimo vas in se, škrtaje z zobmi, poslavljajo za vedno. V deželi pa je pomlad, kakršne ljudstvo še ni doživelo ...

Krivčev Tone je stalneko jutro zelo zgodaj visoko v rebri nad svojo domačijo. Prvi solčni žarki so se prikradli do njega skozi temno gosto jelovino na nasprotnem bregu. Težke so bile njegove misli, še težje njegovo srce. Kakor nekdaj Janko na svoji zadnji poti proti domu, tako si je on danes govoril:

»Resnica je, da je bilo vse samo bolečinica pred sedanjo veliko bolečino ... Ubogi moj dom! ... Koliko vas vzdrži tukaj? ... In vi, ki odhajate, ali veste, kam položite zvečer svojo glavo, da se odpočijete? ... Ali dobite prijateljsko roko, ki vam odkritosrčno in brez nečedne misli v duši seže v vašo? ... Ali najdete dom, kakršen je bil vaš dosedaj? ...« 

Brezplodna razmišljanja! Velika je bila svetloba pred letom dni, nebo je zažarelo v vsem svojem veličastvu, na iskrem belcu se je bližalo odrešenje, se je bližala svoboda. Za koliko časa in čemu? Zato, da je sedaj tema toliko hujša, da je prevara toliko žalostnejša ...

Tone se je zdramil iz svojih misli, zaslišal je glasove pred lastno hišo. Lenčka, njegova sedanja žena, je zaklicala. Ozrl se je še enkrat okoli sebe, njegovo oko se je za hipec pomudilo na njivah in travnikih za vasjo, na gozdu, ki je črnel v daljavi. Vse to je bilo še pred nekoliko dnevi njegova last, danes je zagospodaril na tem lepem, nekdaj Krivčevem posestvu, tujec, ki je prišel od nekod in ni imel domovine v svojem srcu. Tone je moral prodati, je bil prisiljen, da se izseli, njegovo srce ni moglo prenašati onega, kar se je godilo okoli njega. In z njim se danes selijo tudi Logarjevi, se selita Vojteh in Pavla s svojimi otroci, se seli Milka in z njimi potuje tudi hlapec Janez. Pohištvo in drugo je odšlo že pred dvema dnevoma, danes odhajajo za njim še oni. Kam? Velik je božji svet, tudi zanje se. je našel miren kotiček. Tam, kjer se je slišala dosedaj samo nemška beseda, tam, kjer je dosedaj tujec teptal našo last, tam je nastalo novo življenje, tam je Tonetov in vseh njegovih najbližjih novi dom.

Počasi je stopal navzdol. Čez skalnato kraško planoto se je razlila velika svetloba, bele vasi so se kopale v jutranjih solnčnih žarkih, tam daleč daleč se je svetlikalo morje. Tam daleč nekje, neznan in zapuščen je tudi Jankov grob.

In bilo mu je težko ... težko ...

Preden so sedli na voz, je stopil Tone z Lenčko in Milko na pokopališče. Prav na sredi za velikim križem sta bila dva skrbno negovana grobova, očetov in materin.

Tone je stopil najprej k grobu materinemu. Poljubil je zemljo na njem in se poslovil. Nato je pristopil k očetovemu. Tudi nanj se je sklonil.

»Če bi živel sedaj, bi bil gotovo drugačen! V velikih zmotah smo živeli vsi. Zato ti odpuščamo, kakor tudi ti nam odpusti! Mir s taboj!« ...

Kmalu na to sta potegnila konja, nekdanja Krivčeva hiša se je skrila za ovinkom. —

* * *

Prav ko sem to napisal, sem dobil od Toneta list, v katerem me vabi na ženitovanje. Milka se bo omožila z nekim častnikom. Ne morem se odzvati povabilu, dolga je pot in zaposlen sem na vseh koncih in krajih. Zato jima želim v srcu in v pismu obilo sreče in blagoslova! Hlapec Janez bo imel na ženitovanju prvo besedo. Če bo omenil v svoji hudomušnosti tudi nekdanjo skoro — gospodinjo Nežo, ne morem vedeti. Pravijo, da služi nekje na samoti in da je silno pobožna in vzgledna. —