Krivica in povračilo

Krivica in povračilo Jožef Urbanija

Izdano pod vzdevkom Soteščan.

Izdano:	Domovina 12/25–39, 1929
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15,
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Povest iz vojne dobe.)

I.

Nabrežje, samotna vasica na solnčnem pobočju prijaznega hriba, je vzdihovala pod težo svetovne vojne. Ni je bilo hiše, od katere bi ne bil kdo na bojišču. Tu je manjkalo očeta, tam moža in skrbnega gospodarja. Otrokom se je tožilo po starših in staršem po otrocih, žene so plakale za možmi in neveste za svojimi zaročenci. Vmes pa se je oglašalo iz daljave zamolklo bobnenje z bližnjega bojišča, odkoder so prihajala grozovita poročila.

Ljudje so hrepeneli po miru in doživljali nove bridkosti. Za starejšimi možmi in fanti so morali oditi na bojišče najmlajši — zadnja opora starih očetov in onemoglih mater.

Raznašalec vojaških pozivov se je oglasil tudi v Nabrežju pri Koširju. Kakor ob prejemu mrtvaškega lista — tako je zajokala mati Koširka, oče se je sesedel na klop, strah in bolest sta mu zapirala sapo. Sestri, Lojza in Pavla, sta se oklenili brata in glasno zajokali.

»Zvonove so nam pobrali, zdaj mi bodo pa še fanta ubili,« je Košir spravil končno iz sebe.

»Vsak menda ne bo ubit,« se je tolažil Jože, Koširjev edinec. »Vsaka krogla tudi ne zadene.«

»Kaj pa, če prideš ob nogo ali roko, ako izgubiš oko, ali te doleti kaka druga nezgoda?« je ihtela skrbna mati.

»Rajši umrjem,« se je pogumno izjavil. »Saj si komaj pričel živeti,« ga je bridko zavrnila.

»Jože, skrij se!« sta mu sestri svetovali. »V brdu nad vasjo so globoke lisičje jame. Skrivoma ti bomo donašali hrano, ljudje bodo mislili, da si nekam izginil.«

»Bog obvaruj,« je odločno odklonil. »Kruto avstrijsko oblastvo bi vas pozvalo na odgovor. Zadela bi me smrtna kazen.«

»Robežev Janče si je nalašč nakopal bolezen. Nekaj takega je zaužil ter si pokvaril želodec. Namesto k vojakom so ga oddali v bolnišnico,« je pravila Koširka.

»Tega ne storim za nobeno ceno. Janče bo težko še kdaj ozdravel.«

»Nevarno je poskušati,« se je zavedla, da se je prenaglila.

»Pa tudi kaznivo,« je poudaril. »Zdravniki bi dognali...«

»Notranje bolezni so nevarne in težko ozdravljive,« se je plaho umaknila. »Toda, ako bi se pri cepljenju drv usekal v nogo, hudo usekal...«

»Bi se kmalu zacelilo,« sta izpopolnila Lojze in Pavla. »Noge niso za igračo,« je ugovarjal oče.

»Lahko bi se prisadilo in posledice bi ostale. Nerodno je, ako človek šepa...«

»S sekiro bi zamahnil po roki. Komur manjka prsta, ni za vojaško službo,« je odkrila materina ljubezen.

»Jože, to bi pa ne bilo napačno,« se je strinjal Košir z njenim mnenjem. »Brez kazalca ali sredinca boš vseeno lahko gospodaril. Nič te ne bo oviralo pri delu.«

»Kar strese me, ko se domislim,« je sin začutil bolečino. »Nerodno je pa tudi zaradi ljudi. Ali ne porečejo, da sem se nalašč usekal?«

»Primerilo se ti je, bodo rekli,« ga je mati osrčevala. »Marsikdo se je že usekal, pa mu niso podtikali slabega namena.«

»Prej je bilo drugače... Sam ne vem, kaj bi naredil...»

»Napravi to, kar ti svetujemo,« je podprl oče njegovo omahljivost. »Kdor hoče kaj doseči, se mora žrtvovati. Bolje je trpeti doma kakor na tujem.«

»Oče, zdrave roke so vredne zlatega denarja.«

»Ne bo ti ga treba po svetu iskati. Dom te bo živel, nič nam ne manjka.«

»Jože, poslušaj očeta,« sta prosili sestri in mati. »Samo osem dni imaš še do odhoda...«

»Ali bosta znali molčati?« je pristal na vsiljivo prigovarjanje. »Oblastvo bo brezdvomno uvedlo preiskavo, tudi pri sosedih bodo poizvedovali.«

»Toda zaman,« mu je zagotovila Lojza in Pavla je poudarila: »Rada bi vedela, kdo bo spravil iz mene kako besedico.«

Jože se pa le ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi si odrezal zdrave prste. Preveč je bil občutljiv in samemu sebi se je smilil, kadar se je spomnil, kako bo položil roko in zamahnil. Hvaležen bi bil naključju, ako bi mu olajšalo grozovito delo.

Vsak dan je proti večeru dvignil sekiro, a vselej je odmaknil roko. Solnce je že šestič zatonilo za goro, z nedopovedljivo naglico se je bližal dan odhoda.

»Ne morem, nimam poguma,« ie priznal očetu, videč, da ne more izpolniti njegove želje.

»Zameži in udari,« ga je podučil. »Bolečine bodo kmalu prestane.»

»Tako bi si lahko odsekal roko, a ne samo prsta. Vrag bi pripomogel...«

»V vojni boš pa ob glavo, ne le ob prste. Šrapnel in granata ne prizanašata in ne vprašata, kam bosta zadela. Poslušaj, kako bobni, vsak odmev naznanja nove žrtve.«

Do kosti so pretresle mladeniča očetove besede. »Čemu me strašite?« je vprašal trepetaje.

»Zato, da si boš pomagal, dokler ni zamujeno...«

»S sekiro...?«

»Ali pa... Poznam še drugo orodje. Slamoreznica bi opravila, kot bi mignil...«

»Ali menite?« ga je pogrelo, da si je moral obrisati rosno čelo.

»Seveda. Deni prste pod koso in zavrti kolo — niti čutil ne boš. kdaj bodo odleteli...«

»Pa vendar me bo bolelo.«

»Nekoliko te bo že zaskelelo a bo naglo končano. Preden se boš zavedel, boš opravil. Celo smrt ni tako mučna, ako hitro nastopi. Na bojišču pa se zvijajo ranjenci po dolge ure.«

»Strašno!« je vzdihnil in odšel na pod k slamoreznici: nabrusil in namazal je kolo, da se bo urno zavrtilo. Dvakrat je že položil prst pod koso, toda levica ni hotela zasukati kolesa.

»Zdaile ali nikoli,« se ie končno odločil.

»Fant, nikar!« ga je nekaj posvarilo.

»No, pa ne,« je ubogal in odmaknil roko. »Kdo ve, ali ni morda greh... Nikjer ni rečeno, da bom v vojni poginil. Hostnikov Jernej je dobil celo hrabrostno svetinjo.«

Vesel je bil natihem svojega sklepa in zadovoljen, ker se je premagal. Vest ga je glasno pohvalila ter mu obljubila plačilo. Obrnil se je in hotel oditi. Na pragu je zagledal očeta, ki ga je moral najbrž ves čas opazovati. »Nocoj je predzadnji večer,« mu je pošepnil kakor izkušnjava.

»Oče, vojna ne bo več dolgo traiala,« mu je počasi odvrnil. »Premislil sem se, morda ne pridem niti na bojišče.«

»Zato pa se pobrigaj, da ne prideš. Mir je še daleč, krog in krog smrdi po smodniku.«

Kakor bi pihnil, je ugasnilo sinu upanie v končano vojno, izgubil pa je tudi nade v hrabrostno svetinjo. »Oče je izkušen,« mu je rekla domišljija. »Vdaj se in sezi po pripomočku.«

»Oče, že ob misli me zaboli,« je pomišljal, preden se je odločil.

»Čim delj boš odlašal, tem težje boš izvršil. Siloma moraš premagati občutke, pripravljen sem ti pomagati.«

»Mraz in vročina me strese, ko se domislim...«

»Tudi mene boli, ker te moram siliti k takemu dejanju. Smiliš se mi, toda skrb, da te bom za vedno izgubil, je močnejša.«

»Zgodi naj se po vaši volji.« — Jože je potegnil roko iz žepa, počasi je izluščil kazalec iz pesti — zamižal je in stisnil ustni — ter ga položil pod koso.

»Ali samo kazalec?« je osupnil oče, preden se je dotaknil kolesa.

»Mislim, da je dovoli,« se je tresel pred bolečino. »Oh, kako me bo bolelo!«

»Hm, kazalec in sredinec — tako ne boš nikoli sposoben za vojno.«

»Torej oba? O, sveta pomagalka!«

»Kar zamiži in kaj pobožnega izdihni.« Oče je iztegnil roko proti kolesu in pogledal v tla, da bi ne videl krvavega prizora.

»Resk,« je zaškrtalo kolo. Jože je zariul in prebledel od strahu in bolečine. Od roke mu je lila kri. Oče je skrivoma pobral odrezana prsta ter ju vrgel skozi lino na gnojišče. »Oh, kaj mora človek vse doživeti!« je vzdihnil potrt zaradi sinove bolečine.

»Kaj pa je? Kaj se je zgodilo?« sta se plašili Lojza in Pavla, ki sta prihiteli iz veže.

»Jože se je urezal. Kosa mu je odrezala dva prsta,« je pravil oče skoro brez sape.

»Kaj pa šari o mraku na podu,« sta kričali nalašč, da bi ju slišali sosedje. »Ali ni mogel podnevu narezati?«

»Oh, saj pravim, ta neroda!« je javkala mati, navidezno potrta, a skrivoma zadovoljna. »Nobena nesreča se nam ne izogne.«

»Zdaj pa še k vojakom ne bo mogel,« je oče glasno omenil. »Dolgo se ne bo zacelilo.«

»Z ranjeno roko ne more nikamor,« je trdila Koširka. »Nihče pač ne ve, kdaj in kje ga čaka nezgoda.«

Izza ogla je pristokal Jože ter se spustil na klop pred hišo.

»Ali te boli, boli?» se ie zasmilil materi, ki se mu je sočutno približala.

»Kar slabo mi prihaja,« se je kremžil in zvijal. »Zbada me in reže, skeli in peče.«

»Kri mu moramo ustaviti,« se je spomnil oče Košir. »Pavla, stopi po Tomažka.«

Hči je hitela k sosedu ter mu razložila, kaj se ie pripetilo. Mož je zdravil živino, pa tudi ljudem se ni branil pomagati. Poznal je zelišča in korenine za vsako bolezen. Znan je bil pa tudi kot dober šaljivec. Vedno je našel kak dovtip, ki je spravil človeka v dobro voljo.

»Pa pojdiva, da ne izkrvavi.« Urno je zgrabil palico in odšepal proti Koširju.

Tomažek je prišel mimo poda po krvavem sledu. »O, tristo gričev!« je vzkliknil začuden. »Toliko krvi, pa samo zaradi dveh prstov! Kako mora biti šele na bojišču!«

»Boter, pomagajte!« ga je fant proseče pogledal.

»Sem že tukaj,« se mu je skokoma približal. Pogledal mu je rano ter ga pokaral: »Butec, kako si pa ravnal? Za igračo je pipec, ne pa slamoreznica.«

»Slamo je porinil, roka mu je ušla med grablje, pri čemer se je sprožilo kolo,« je lagal oče namesto sina.

»Hudirja, kaj človek vse iztakne!« je Tomažek neverno zmajal z glavo. »Kar bi pa hotel, se mu ne posreči.«

»Mračilo se je, pa ni videl, kam je segel,« je razlagala Lojza. Pavla pa se je jezila: »Podnevu naj bi bil narezal!«

»Včasih je menda tako nesrečen trenutek,« je vedela Koširka. »Kar je človeku namenjeno, temu ne uide.«

»Naključje, kajpada, naključje,« je potrdil Tomažek. »Ako bi človek vedel le pol ure naprej, marsikaj bi lahko preprečil.«

Mladeniču se je ustavila kri, kar je bila Tomažkova zasluga. Za plačilo so mu postregli s sadjevcem, vsi so posedli okrog mize ter ga poslušali. Mož je bil vnet oznanovalec miru, kadar ie govoril s siromaki, vojnim dobičkarjem pa je napovedal dolgo vojno. Povsod je rad prilival ali kaj boljšega prigriznil.

»Ob suši se še trava posuši,« se je rad pošalil. »Preden vseješ, moraš pognojiti.« S Koširjem sta se dobro razumela, ker sta imela o vojni precej enake nazore. Wilsona, tedanjega ameriškega predsednika, sta častila kot malika. Od njega sta pričakovala poraz in zmago.

»Vojna bo še dolgo trajala, ali pa se bo nenadoma končala,« je prerokoval Tomažek. »Jože bi že ne bil prišel na bojišče, četudi bi se ne bil urezal.«

»Ali meniš?« je potrlo soseda. Na obrazu se mu ie poznalo, da se kesa, ker je spravil sina ob prste. Saj mu je hotel koristiti, ne pa škodovati.

»Fant je rešen,« je Tomažek prepričevalno poudaril. »Preden se mu zaceli, bo preteklo nekaj mesecev in do tedaj se bo umirilo. Wilson samo čaka in ko se bo naveličal poreče: »Dovolj je, mirujte, otroci!«

»Fant naj ostane doma,« je menil Košir. »Čemu jim bo hodil v bolnišnico v napotie!«

»Najbolje je, ako napraviš prošnjo. Pojdi do župnika ali do župana!«

»Ali meniš, da bo uslišana?« je poskočil od veselja.

»O tem ni dvoma. Fanta bodo pozvali pred vojaškega zdravnika in ta ga bo poslal domov. Kam pa naj ga dene? Saj veš, kako pravi pesem: »Kdor ni za drugo rabo, naj varje dom in babo.« Manjka še pohabljencev!«

Koširju je ugajalo sosedovo modrovanje, z njim se je dalo svobodno misliti in zaupno govoriti. Toda v hiši ie bilo oblačno — sosedje so prihajali k Jožetu — zato ni smel izblekniti vsega, kar mu je prišlo na jezik.

Ko je odhajal, je stopil za njim ter ga je potegnil za rokav. Tomažek je začutil njegovo bolečino, katero mu je prestregel z desnim ušesom. Njegova postrežljivost je bila vedno na pravem mestu.

»Ljudje so nevoščljivi in hudobni,« mu je pošepnil. »Kmalu bo kdo mislil, da si je prste nalašč odrezal.«

»Beži no, beži! Kdo ga je pa videl?« ga je karajoče zavrnil.

»Nihče, da ti povem. Ampak hudobnost je iznajdljiva.«

»Pusti jim, naj govorijo, kar hočejo. Kdo mu bo dokazal?«

»Ni si jih sam, da veš. Primerilo se mu je, na to bi prisegel.«

»Za to ne boš prisegal. Ne bodi neumen.«

II.

Na nebu nad Nabrežjem so zamigljale prve večerne zvezde. Vaščani so odvečerjali in odhajali k znamenju za vasjo k skupni molitvi. Semkaj so prihajali vsak večer, odkar je nastala nesrečna vojna. Tu so molili za svojce na bojišču in prosili za mir, ki so ga tako željno pričakovali. Spredaj pred oltarčkoni so klečali starčki in osivele mamice, zadaj pa se je skrivala razposajena mladina. Gorečnost pri molitvi se je polagoma ohlajevala. Tomažek je imel prav, ko je rekel, da taka molitev ne užene niti počenega topa.

Dečki so bili ob izstopu iz šole že pravi razposajenci. Lenarili so in ponočevali, ker ni bilo nikogar, ki bi jih bil držal za leso. Prej so se bali očetov in starejših fantov, zdaj pa so sami gospodarili, kakor so hoteli. Dočim so starši spremljali s solzami svoje sinove k vojakom, so se paglavci veselili, češ: zdaj bomo mi nosili zastavo.

Pred Koširjevim Jožetom so morali večkrat bežati pod odejo. Tolažili so se, da bo skoro odrinil k vojakom, zato jih je tem bolj potrla novica, da mu je kosa odrezala prste. V ta namen bi bili pa že opravili kak očenaš, ako bi bili vedeli, kaj se bo zgodilo. »Kdo ve, ali pojde ali ne?« so se med molitvijo pomenkovali ob znamenju. Bali so se, da ostane doma, čeprav so čuli od zanesljive strani, da pojde v vojaško bolnico. Želja se jim je izpolnila Koširjeva prošnja je bila zavrnjena — Jože se je moral posloviti in oditi z obvezano roko. Grenka mu je bila ločitev, prvi odhod z doma. Kesal se je, da se je dal pregovoriti; samo iz ljubezni do staršev ter iz strahu pred vojno je sprejel neprijetno žrtev. Njegova bolečina je bila tem občutnejša, ker ni dosegel svojega namena. »Ob prste ste me pripravili,« je vzdihnil pred odhodom. »Žal mi je, ker sem vas poslušal.«

»Saj boš kmalu zopet doma,« ga je tolažil oče. »Pregledali te bodo in odslovili. Brez kazalca in sredinca ne boš sposoben za orožje.«

»Ne vem, ali se bo tako gladko izteklo. Nekaj mi pravi, da bom moral na bojišče.«

»Moj Bog, kaj smo doživeli!« je vzdihovala mati. »Zakaj nisem že umrla!«

»Ako se jim bo zdelo sumljivo, me bodo pozvali pred vojaško sodišče. Kako se bom zagovarjal?«

»Taji, kolikor moreš,« sta ga sestri osrčevali. »Naju daj za pričo, ako ti ne bodo verjeli. Reci, da sva bili zraven, ko te je zagrabilo, kar bova tudi dokazali.«

»Pa na očeta se sklicuj,« ga je bodrila mati. »Tri priče bodo vendar zadostovale.«

Fant se je nekoliko pomiril. Zanesel se je na priče, čeprav je skrivoma dvomil, da bodo domače priče popolnoma veljavne. Vzbujali so se mu tehtni pomisleki, ki so mu podirali nade.

»Vojna bo minila, prstov pa le ne bo več,« je naposled zavzdihnil. »Vse življenje jih bom pogrešal.«

»Koliko jih bo brez roke in noge!« je oče poudaril. »Koliko jih bo onemelo, ohromelo in oslepelo.«

»In koliko jih ne bo nikdar več!« je dostavila mati. »Ti se boš pa le še povrnil.«

»Čim prideš domov, ti bom dal kmetijo,« mu je obljubil oče. »Izgovoril si bom skromen užitek, da boš laže shajal. Sestrama boš moral seveda nekaj izplačati, pa te ne bom preveč obremenil.«

»Jaz ne potrebujem drugega kakor hrano in stanovanje,« je mati odklonila priboljšek.

»Medve sva zadovoljni z majhno doto,« sta zatrjevali sestri. »Pomagali ti bova pri delu, da se ne boš preveč mučil s pokvarjeno roko.«

»Saj bosta po teti vse dobili,« se je nadejala mati. »Trdinka ima hišo in posestvo, pa nobenega svojega človeka. Ne vesta, kako vaju ima rada!«

»Na Jožeta ne bova nikdar pozabili,« sta obetali in objemali brata. Šiloma se jima je iztrgal iz objema, zakaj mudilo se mu je že na vlak, prej pa se je moral še od mnogih posloviti.

Namenil se je k teti na Strnišče, naročila mu je, da se mora oglasiti. Zunaj vasi ga je dohitel Tomažek, videlo se mu je, da ima nekaj važnega na srcu. Potegnil ga je za grm, kjer si je moral odahniti, tako se je bil zasopel.

»Jože, glej, da se ne izdaš,« mu je zapretil s kazalcem. »Taji, kolikor moreš.«

»Zakaj?« je zardel ko piruh.

»Zato, ker te roka boli,« mu je prekanjeno namignil.

»Bolečine vendar ne morem zatajiti.«

»Moraš, sicer te bodo zašili...«

»Čemu?« je vprašal v zadregi.

»Sanjalo se mi je, da si sam odrezal prste...«

»Hm, sanjalo.« Fant si ni upal tajiti, ker so bile sosedove sanje resnične. Priznati pa tudi ni hotel; morda pa Tomažek le ne ve ter ga samo poskuša.

Sosed mu je porogljivo pomežiknil. »Jože, kar vem, vem samo jaz in samo zase. Nič te ne grajam, ker te občudujem.«

»Molčite, ako veste,« ga je poprosil.

»Ti pa taji, ako te bodo napeljevali. Svetega Janeza Nepomuka posnemaj, saj veš, kako pravi pesem:

»Sveti Janez pa molči,

prst na usta položi.«

»Ako bodo le drugi molčali,« ga je skrbelo. »Bodo, ker nihče ne ve. Ne misli, da bom jaz kaj zinil. Judež Iškarijot je bil izdajalec, pa se je obesil. «

»Izvedelo se morda ne bo, toda iti pa le moram. Ničesar nisem dosegel.«

»Smiliš se mi, Jože, prstov ne bo več. Pomagati ne moreš, pa potrpi za pokoro. Greh ti bo izbrisan, ako boš voljno prenašal.«

»Boli me, grozno me boli. Oh, ko bi bil vedel!« 

»Kajne, da te je nekdo zapeljal? Sam menda nisi prišel do takega dejanja.«

»Tomažek, ni vredno, da bi pravil.« 

»Saj vem, čeprav ne poveš. Kar vesta dva, ve pol sveta. Glej, da boš stanoviten!«

»Boter, nehajva o tem, lepo vas prosim.« 

»Kakor hočeš. Samo toliko, da boš vedel, kaj Tomažek vse izvoha.«

»Mudi se mi, boter. Zbogom za nekaj časa.« 

»Jože, kam si se pa namenil?« ga je držal za roko.

»K teti na Strnišče. Naročila je, da moram priti.«

»Le Trdinke se okleni. Posestvo ima in denar na posojilu. Drugi so oddajali žito, a Trdinka ga je skrila pod podnice in meso od vsega prašiča. Pihaj ji na dušo, da te bo podprla.«

»Nekaj se bo že dobilo.« Jože jo je ubrisal po stezi med njivami proti Strnišču. Teta je stala na pragu; ko ga je zagledala, je milo zajokala.

»Teta, zakaj pa jokate?« jo je prijazno nagovoril.

»Smiliš se mi, ker odhajaš z ranjeno roko. Doma naj bi te pustili.«

»Prošnja je bila zavrnjena. Ne kaže drugo kakor oditi.«

»Pa ne na bojišče?« se je zgrozila.

»Najprej v bolnišnico in potem... Nič ne morem prerokovati.«

»Če kaj vem, boš prišel domov. Neža bo izmolila.«

»Mati se mi smilijo,« se mu je užalilo. »Kar ne morejo se potolažiti.«

»Mir naj bo že skoro, mir!« je vzdihnila proti nebu. »Uboga mladina! Nič nima danes od mladosti!«

»Nekam težko mi je pri srcu, čeprav se tolažim, da ne pojdem na vojno. Ne vem, kaj to pomeni.«

»Jože, poguma ne smeš izgubiti. Ako bi te vse zapustilo, jaz te ne bom pozabila.«

Stisnila mu je v roko bankovec in pod pazduho prekajeno pleče za popotnico. Za slovo ga je poljubila in objela. »Zbogom, pa kmalu se vrni!« je klicala za njim, dokler ni izginil za ovinkom.

Urno jo je mahal po vasi, skrbelo ga je, da se je predolgo zamudil. »Oh, kako me peče in skeli, je spotoma pihal na rano. »Najbrž se mi je prisadilo.«

»Daj no meni polovico bolečine,« ga je nagovorilo dekle, ki ga je srečalo na poti.

»lvanka!« je osupnil. »Mimogrede sem se mislil oglasiti.«

»Bala sem se, da boš pozabil, pa sem ti prišla naproti. Gotovo ti je neprijetno, ker moraš oditi. Kar strese me, ko se spomnim, kaj se ti je pripetilo.«

»Zdaj me več ne boli, tvoja navzočnost učinkuje kakor čudežno zdravilo.«

»Šališ se, Jože. O, ko bi ti mogla pomagati!«

»Saj pravim, da mi je odleglo. Našel sem čudodelni lek: kadar mi bo najhuje, se bom spomnil nate, pa bom ozdravljen.«

»Beži no, beži. Pa saj ti ne zamerim.«

»Samo nekaj me teži: Ivanka, ali me boš še marala — pohabljenca brez prstov?«

»Jože, kakšno čudno vprašanje. Saj nisi sam kriv tega, kar se je zgodilo. Tudi če bi izgubil roko ali nogo, če bi oglušil ali oslepel — moja ljubezen bi se ne ohladila.«

»Vidiš, take tolažbe potrebujem. Povsod me bo spremljala zavest, da sva združena po duhu, čeprav sva ločena po telesu. To me bo podpiralo in krepilo.«

»Molila bom za mir in zate, da se skoro povrneš. Privadila sva se drug drugemu, dolgčas mi bo brez tebe.«

»Kadar se vrnem, bova udejstvila načrte. Oče mi je obljubil kmetijo.«

»Kdo ve, kaj še pride. Tako tesno mi je pri srcu, kakor bi me hotelo zadušiti.«

»Bojišču se bom najbrž izognil. Rana se ne bo tako naglo zacelila.«

»Sam Bog naj te varuje. Ako greš z menoj, ti bom dala nekaj za spomin. Pojdi, nikar se ne obotavljaj!«

»lvanka, ne morem, res nimam časa. Poslušaj, tovariši že pojo; dogovorjeni smo, da pojdemo skupaj na postajo.«

»Tedaj pa zbogom, Jože!« ga ni hotela več zadrževati.

»Na svidenje, Ivanka! Kadar ti bom pisal, mi moraš takoj odpisati.«

Prav blizu sta stopila drug k drugemu ter se poslovila. Ivanko je premagala žalost, zakrila si je obraz s predpasnikom ter se naslonila na njegovo ramo. Brž pa se je vzravnala v strahu, da bi ju kdo ne videl, milo ga je pogledala in zbežala.

Stal je kakor kip in zrl za svojo nevesto. V duši mu je rasel ponos: na ves glas bi bil najrajši zaklical, da je ni pod solncem, ki bi enačila Strmljanovi Ivanki. Najlepše dekle ji ne seže niti do pasu, druge pa sploh ne pridejo do veljave.

Enaki občutki so prešinjali tudi Ivanko, ko ga je opazovala izza ovinka. Težko ji je bilo ob misli, da odhaja njen izvoljenec na bojišče smrti nasproti. Petje odhajajočih fantov ji je zvenelo kakor pogrebna pesem. Tudi njej je Veljalo poslovilo:

Adijo, pa zdrava ostani,

podaj mi še enkrat roko!

Napočila je ura ločitve. Fantje so se zbirali na cesti pod vasjo; navidezno so bili veseli, kakor bi bili odhajali na svatbo, skrivoma pa jim je pokalo srce ob misli na vojno so trepetali.

Od Koširja se je razlegalo pretresljivo jokanje. Mati se je oklepala sina, hčeri sta se zvijali v pojemajočem ihtenju, oče pa se je držal za glavo — od presilne žalosti ni mogel dati duška svoji bolečini.

»Jože, na Boga ne pozabi,« ga je učila mati ob slovesu. »Ali veš, kako pravi tista stara pesem:

»Kroglica prileti,

fantič pa obleži.

Mimo Marija gre,

prime ga za roke:

,Fantič, le gori vstan,

greva za Jezusam’.«

»Mamica, jaz vendar ne grem na vojno,« jo je bridko tolažil. »Kmalu bom prišel nazaj, za vedno nesposoben.«

»Jože, Bog te usliši!« Prekrižala ga je in pokropila z blagoslovljeno vodo. Fant je zadel na ramo leseni kovčeg in odšel za tovariši na postajo.

Pri Koširju je bilo kakor v hiši, ko odneso mrliča. Iz vsakega kota se je oglašalo bolestno ihtenje, končno je nastopil turoben molk.

»Toliko bolečin je prestal, a vse zaman!« je vztrepetala mati kakor v groznih sanjah.

»Sama si tako hotela,« ji je mož nejevoljno oponesel.

»Jaz? A tako!« se je zavzela. »Sem li mar jaz zagnala kolo? Kar odgovori, toda po pravici!«

»Ti si iznašla. Neprenehoma si ugibala, kaj bi ukrenila.«

»Pa nisem iz hudobije. Ali si ti iz sovraštva zasukal kolo? Roko položi na srce in odgovori.«

Košir je spoznal, da ima žena prav, zato ji ni odgovoril. Žena je dobila pogum ter se je pričela zagovarjati. »Vsi smo bili enaki,« si je hladila vest. »Sam pa tudi ni ugovarjal.«

»Najbolj mi ustrežeš, ako molčiš,« jo je zavrnil. »Nikar me vedno ne spominjaj.«

»Tega ne morem pozabiti. Toliko gorja ne izleči nobeno zdravilo.«

»No, potem pa zbadaj, strupena Neža.« 

»Tako mi je hudo, da ne vem, kaj bi počela.« 

»Tudi mene boli, a ne morem pomagati. Skrbi me, kdo bo delal. Jaz sem opešal, kmalu ne bom več za nobeno rabo.«

»Bomo že kako prerili,« se je oglasila Lojza, Pavla pa se je pohvalila, da je vajena vsakega moškega dela.

»Oh, kako je dolgčas!« je vzdihnila mati. Vstala je in odprla okno, zakaj v grlu jo je dušilo. Za gorami je tonilo večerno solnce.

»Oblaki so rdeči...« sta ihteli hčeri ob pogledu na krvavo zarjo.

Ko je zatonilo solnce, je nastopila večerna tišina. Iz daljave se je čulo votlo bobnenje — odmevi bojnega viharja. Prav ta večer je bilo grmenje izredno glasno, ker je pihal od zapada močan veter.

III.

Vlak z vojaškimi novinci se je ustavil v večjem mestu, kolodvor je bil skrbno zastražen; vojaki so jih čakali z nasajenimi bodali ter jih odvedli v vojašnico. Porazdelili so jih v posamezne sobe, drugi dan se je pričelo oddeljevanje.

Novinec Košir je bil postavljen pred vojaško zdravniško komisijo, ki ga je pregledala in sestavila zapisnik. Oddali so ga v vojaško bolnico, kjer so mu najprej izmili rano ter ga nanovo obvezali. Bil je že skrajni čas, zakaj umazane pajčevine so mu zastrupile kri; roka mu je otekala in črnela. Zdravniki so mislili, da mu jo bodo morali odrezati, vendar se jim je posrečila rešitev v zadnjem trenutku.

Zdravljenje je naglo napredovalo. Čez dva meseca je bil že nazaj v vojašnici; poveljnik je pregledal njegov izvid z opazko: »Sposoben za vojaško službo brez orožja.« Pridelili so ga delavski četi, ki se je nekaj časa urila v kopanju strelnih jarkov in izdelovanju žičnih ovir, nekega dne pa je nenadoma dospelo povelje, naj odide na bojišče.

Kakor silen udarec je zadela Jožeta ta novica. Ves je bil že pripravljen za vrnitev v Nabrežje, zdaj pa to nepričakovano presenečenje. Namesto domov v prostost bo moral oditi na bojišče kopat grobove.

Sedel je na kovčeg in pisal staršem poslovilno pismo. Marsikaj bi bil rad zapisal, kar ni smel zapisati zaradi stroge cenzure. Mnogo je bil namreč pretrpel v bolnici, preden se mu je rana popolnoma zacelila.

Pisal je tudi Strmljanovi Ivanki, svoji dragi zaročenki. V duhu jo je objemal in poljubljal; roka se mu je tresla in srce mu je trepetalo, ko ji je omenil, da odhaja na vojno. Vsako besedo mu je zalila nova vroča solza, nikoli še ni pisal pisma s tako grenkimi čutili.

Tisti dan, ko so prejeli pri Koširju poslovilno pismo, niso prijeli za nobeno delo, pa tudi jesti se jim ni ljubilo. Mati je obupno planila pred razpelo. Hčeri sta se zvijali in pulili lase, oče pa je begal po dvorišču ter se jezil nad usodo.

»Ubili ga bodo,« se je krčevito grabil za glavo. »Wilson, kje si? Nastopi, ako imaš kaj veljave!« 

»Vse bodo uničili,« je jokala mati. »Danes imamo še domove, jutri pa smo lahko že berači.«

»Vojni se bosta pridružili še lakota in bolezen.«

»Nič ne pomaga: ne kletev, ne molitev, ne obljube, ne dobra dela.«

»Bolezen je že tukaj,« je povedala Lojza. »Na Strnišču so oboleli.«

»Kakšna bolezen?« se je prestrašila Koširka. »Pa ne kolera ali kuga?«

»Neka španska bolezen,« je vedela Pavla. »Strmljanova Ivanka je obolela.«

»Uboga Ivanka!« Dekle se je zasmililo materi, čeprav ji ni bila preveč naklonjena zaradi sina, ker jo je sumničila, da ga zapeljuje. »Najprej zakon, potem pride šele ljubezen,« taki so bili njeni nazori. »Kjer se pred poroko laskajo, tam se po poroki praskajo.«

»Tomažka so že poklicali, pa ji ne more pomagati,« je pravila Lojza. »Strmljan se je peljal v mesto po zdravila.«

»Škoda je Ivanke, škoda!« je vzdihnil Košir. »Pridna je in utrjena, ne bila bi slaba gospodinja.«

»Povsod so križi in težave,« je tarnala mati. »Pri nas vojna, drugod bolezen — zemlja je solzna dolina.«

»Ali je to življenje?« je kričal oče in mahal z obema rokama. »Jožeta mi dajte nazaj! Kaj vam je storil, da ste ga odvedli na morišče?«

»Molči, za kriščevo voljo!« ga je mirila žena. »Vedi, da imajo grmovja ušesa.«

»Nikogar se ne bojim. Kaj mi pa morejo? Kvečjemu me obesijo kot izdajalci.«

»Premoženje bodo pa zaplenili,« je vznemirilo mater nespametno govorjenje.

»Ni treba, da rase trava po moji smrti.« 

»Blaž, ali si ob pamet?« 

»Sina naj mi vrnejo!« je vzdivjal. »Wilson, Wilson!«

»Večerjo bi pripravila, pa ne vem, ali bo kdo jedel,« je Koširka obrnila pogovor. »Mleka bi zavrela.«

»Ne dotaknem se nobene jedi,« je odklonil. Potrt se je spustil na klopico pred hišo, s komolcem se je oprl na koleno, v dlan si je naslonil trudno glavo. »Huje ni nikomur na svetu,« je bolestno zajokal.

Tedaj je zadonel veliki farni zvon s svojim prijetnim glasom. Kmalu pa je utihnil.

»Obhajilo!« je Lojza obstala. »Nekoga pojdejo previdet.«

»Temu je pa še huje kakor tebi,« se je Koširka bridko pošalila.

»Nič ne veš,« jo je nevoljno zavrnil.

»No, gotovo je nevarno, ker tako pozno kličejo gospoda.«

»Kdo ve, kam pojdejo obhajat?« je ugibala Pavla. »Daleč gotovo ne, ker ni dolgo zvonilo.«

»Kmalu bomo videli.« Ženske so se radovedno ozrle v dolino, tudi oče se je vzravnal in gledal proti farni cerkvi.

Po dolini se je v mraku pomikala drobna lučka, približala se je vznožju griča in zavila navzgor po bregu.

»Na Strnišče gredo,« je uganila Koširka. »Nekdo je moral nenadoma oboleti.«

»Ivanki se je najbrž poslabšalo,« se je Pavli zazdelo. »Zjutraj je imela hudo vročino.«

»Ivanka tukaj, Jože pa tam...« je tarnal oče. »Moj Bog, kaj smo doživeli!«

»Mlada je in močna, morda bo pa le prebolela,« je menila mati.

»Na Strnišče grem pogledat,« se je Pavla odločila. Opasala je predpasnik in stekla po stezi, ki je vezala Nabrežje s sosedno vasico.

Pred Strmljanom so se zbirali sosedje s prižganimi svečami. Mevžarica je molila glasno rožni venec. Vsi so bili zatopljeni v molitev, njihov glas in obrazi so izražali globoko resnost. Pod zvezde so kipele iskrene prošnje za zdravje mlade device.

Duhovnik je opravil sveto opravilo. Ivanka se je izpovedala, prejela je zadnje tolažilo in poslednje olje. Vidno je bila potolažena; sosedje so odhajali v zaupanju, da bo prebolela.

Pavla je ostala nekaj časa pri Strmljanu, poslovila se je od Ivanke, ki ji je pred odhodom podala velo desnico. Kuhala jo je grozna vročina, neprestano je prosila vode, mučila jo je strahovita žeja. Vedno bolj je omagovala, dokler ni končno obstala brez bolečin in trpljenja pred trenutkom, ki je določen slednjemu živemu bitju.

Tudi Pavla je odšla v prepričanju, da bo Ivanka premagala težko bolezen. Zanašala se je na zdravila in dobro postrežbo. Skrivoma pa jo je strašilo, da bo omagala; v živem spominu ji je ostala njena vela roka in steklene oči, s katerimi jo je pogledala ob razstanku. Nekaj ji je reklo, da sta se za vedno poslovili.

Prispela je do znamenja, ki je stalo ob poti med Strniščem in Nabrežjem. Noč je bila mirna, krasilo jo je zvezdno nebo, nobena sapica ni motila skrivnostne tišine. Nehote je obstala, po vsem telesu jo je spreletela groza. Pred znamenjem je zagledala belo ženo; njen obraz je bil nepremično obrnjen v oltarček, na katerem je brlela lučka v čast žalosti materi božji za trpeče vojake.

»Lojza, Lojza!« jo je potihoma zaklicala. Mislila je, da jo čaka sestra, ki ji je prišla večkrat naproti, kadar se je kje zapoznila. Dobila pa ni nikakega odgovora. Zaklicala je drugič — tedaj pa je izginila prikazen. Pavla je kriknila od strahu in zbežala proti vasi.

»Zakaj me nisi počakala?« je doma prijela Lojzo, ko se je oddahnila po prestani grozi.

»Kje?« je strmela sestra.

»Ob znamenju, kjer si me čakala v belem predpasniku. Ko sem te poklicala, si zbežala.«

»Jaz ti sploh nisem šla naproti. Tebi se je dozdevalo.«

» Videla sem te kakor zdajle. Lahko bi te bila prijela.«

»Lojza je bila ves čas doma,« js potrdila Koširka.

»Ves večer sedimo skupaj v sobi,« je pritrdil oče.

»Kaj pa Ivanka?« je zaskrbelo mater. »Slaba je, slaba,« je odvrnila Pavla. »Težko bo še ozdravela.«

»Vidiš, spomin si videla,« je mati vzdrhtela od strahu. »Kakšna pa je bila tista bela žena?« 

Pavla je pripovedovala na dolgo in široko, beseda se ji je tresla, srce ji je glasno utripalo.

»Njen duh te je srečal,« je slutila mati. »Ivanka je že nad zvezdami, morda že z Jožetom.«

»Jože, zakaj si nas zapustil!« sta kriknili hčeri in oče se je obupno zgrabil za glavo. Mati si je zakrila lice s predpasnikom, smrt Strmljanove Ivanke ji je večala žalost.

Po veži so se začuli težki koraki. Vstopil je Tomažek s tujcem, ki se mu je smešno skrival za hrbet. Koširjevi so se vzravnali ter si otirali obraze.

»Nič se ne boj, Aleksij,« ga je osrčeval. »Tukaj si pri dobrih ljudeh; priden bodi in radi te bodo imeli.«

»Kdo pa je ta tujec?« ga je Košir premeril od nog do glave.

»Človek, kakor smo mi,« je odgovoril Tomažek mesto njega. »Ruski ujetnik je — hlapca sem ti privedel.«

Aleksij, tako je bilo ime ujetniku, je snel kosmato kapo ter se predstavil novemu gospodarju. Bil je mlad in prikupljivega obraza, precej gladko mu je že tekla slovenska govorica.

»Iz taborišča je ušel, kjer umirajo od lakote,« je pravil zgovorni Tomažek. »Našel sem ga v gozdu, ko je jedel šentjanževe korenine. Povedel sem ga s seboj domov ter ga pošteno napasel. Pravi, da bi zelo rad ostal v Nabrežju, ako bi se ga kdo usmilil ter ga sprejel v službo.

»Ali bi ne bilo nevarno?« je pomišijal nezaupljivi Košir.

»Brez skrbi mu zaupaj. Jaz bi ga vzel brez pomiselka, a ne potrebujem delavca. Poglej ga, poštenost mu sije z obraza.«

»Zaradi vojaščine, mislim. Lahko bi ga kdo naznanil.«

»Še hvaležni ti bodo, ako ga boš redil. Koliko ujetnikov dela na kmetih, pa se nihče ne zmeni:« 

»Kdo ve, kakšno plačo bo zahteval?« je ugajalo Koširki.

»Hm, plačo,« je vznevoljilo Tomažka. »Kakšno staro obleko mu daj. Jožetova mu bo— mislim — dovolj velika. V hrani ne bo izbirčen: ako mu boš skuhala žgancev, bo mislil, da si ga kdove kako imenitno pogostila.«

»Samo, ali je vajen našega dela?« je skrbelo Koširja.

»Se bo pa navadil. Delal bo za dva; poglej ga, kašne so mu roke in postava.«

»No, kaj praviš, Neža?« jo je Košir vprašujoče pogledal. Brez njenega privoljenja ni hotel namreč ničesar ukreniti.

»Pa naj ostane,« je privolila. »Nič mu ne bo manjkalo, ako bo priden in skrben za hišo.«

Aleksij se je za dobroto prijazno zahvalil. Koširka mu je prinesla Jožetovo delovno obleko, ki mu je bila kakor umerjena, nato ga je oče spremil na hlev, kjer mu je odkazal prenočišče.

»Smili se mi, čeprav je naš sovražnik,« je Koširka sočutno omenila. »Rada mu bom včasih kaj privrgla, zato pa naj Jože najde v tujini kako blago dušo.«

»Slišal sem, da je odšel na bojišče,« je dejal Tomažek. »Pri delavcih bo sukal lopato, njegova roka ni sposobna za orožje.«

»Domov naj bi ga poslali,« se je Lojza oglasila, dočim je Pavla slonela v kotu pri peči, zamišljena v prikazen.

»Vsi bodo kmalu doma,« je vedel Tomažek. »Wilson je sestavil neke točke, na katere bodo morale pristati vse države in odložiti orožje.«

»Wilson je naš rešitelj!« se je vzradostil Košir. »Ves svet mu bo prepeval slavo.«

»Kaznuje naj jih — tiste dunajske gospode, ki so povzročili vojno,« se je Koširka hudovala. »Koliko noči sem že prejokala!«

»Od samih solz bo nastala povodenj,« si je privoščil Tomažek neokusno šalo. »Tukaj v Nabrežju se ne bojim, toda skoro se ne bom več upal v dolino.«

»Lahko se šališ, ker nimaš nikogar na bojišču,« ga je nejevoljno zavrnila.

»Zato pa kadim brezovo listje in nosim obleko iz papirja. V štacunah prodajajo same nadomestke.«

» Pa še teh ni dobiti. Ne vem, kaj nam bodo dali namesto kruha in soli?«

Tomažek je nabasal vivček z brezovim listjem ter pričel kaditi. V sobi je nastala megla dušečega dima.

»Neki vojak se je naveličal bednega življenja ter sklenil končati se,« je pravil zgodbico, katero je slišal od starega vojaka, bivajočega na dopustu. »Šel je v lekarno in zahteval strupa. Dobil ga ie precejšnjo količino ter jo zaužil, preden je šel počivat. Samega sebe se je ustrašil, ko se je zbudil zjutraj čil in zdrav, kakor bi bil popil najboljše zdravilo. »Ali mi niste dali strupa?« je prijel lekarnarja, ki mu je povedal, da mu je prodal — nadomestek.«

»Nič ga ni bilo prida,« je obupanca pograjala Koširka. »Pameten človek si ne jemlje življenja.« 

»Ta pa ni odnehal,« je nadaljeval Tomažek. »Šel je v prodajalno ter si kupil vrv, da bi se obesil.« »Sam rogač ga je motil,« se je Koširka hudovala.

»Vrv pa se je pretrgala, ker je bila iz papirja...«

»Bog ne mara grešnikove smrti, marveč pokoro.«

»No in potem?« je zanimalo Koširja.

»Hm, potem...« je premišljal, kako bi prišel do boljšega zaključka. »Potem so nastavili vojaka v neki vojaški kuhinji, kjer je osmi dan od lakote umrl.«

Dogodbica je spravila Koširjeve v dobro voljo, kar je ugajalo kratkočasnemu sosedu. Brž jim je voščil lahko noč ter jo odkuril domov počivat. Koširka je takoj ugasnila luč; škoda se ji je zdelo smradljivca, katerega je dobila v štacuni le v zameno za živila.

Košir ni mogel zaspati. Vso noč se je premetaval po postelji in godrnjal: »Hlapca imam, hlapca, toda Jože, Jože! Kesam se, ker sem ga silil — krivica se bo maščevala...«

Mali zvon strniške podružnice je naznanil zjutraj pretresljivo novico — smrt Strmljanove Ivanke. Do polnoči je bila še pri zavesti; menila se je celo o Jožetu; pokazali so ji njegovo pismo, pisano pred odhodom na bojišče. »Kakor je božja volja!« je vzdihnila in pričela umirati. Njena lepa mlada duša se je ob prvem smehljaju jutranje zarje vrnila Stvarniku v naročje.

Njena smrt je izzvala med mladino veliko žalost. Posebno dekleta bi se bila rada poslovila od mrtve tovarišice, toda radi nalezljive bolezni niso smela vstopiti v mrliško sobo. Na odredbo županstva so morali prenesti truplo v mrtvašnico, kjer so ga položili na mrtvaški oder.

IV.

Aleksiju, ruskemu ujetniku, se je pri Koširju dobro godilo. Bil je priden delavec; sam je našel vsako delo, ni ga bilo treba priganjati ter mu ukazovati. Kar so mu naročili, je vestno izpolnil; kmalu se je pri hiši popolnoma udomačil.

Z drugimi vaščani se ni posebno ukvarjal. Do sosedov je bil sicer prijazen, v družbo pa ni zahajal, čeprav so ga marsikam vabili. Najmanj je maral za vaške razposajence, ki so ga zaradi tega črtili in zaničevali. Dali so mu priimek »Kozak,« kot so ga med sabo tudi vedno imenovali. Jezilo jih je, ker jih je tujec prekašal v marljivosti, pa tudi v vedenju. Starši so jim ga stavili za zgled, češ: tujec je, pa tako skrbi za hišo. Celo Košir je moral natihoma priznati, da je Aleksij v marsičem boljši od njegovega sina. V gozdu, na polju, pri živini — povsod je bil na mestu, vse je napravil po njegovem okusu.

Dočim je Lojza pomagala materi pri gospodinjstvu, se je Pavla posvetila poljskemu delu. Z Aleksijem sta kosila, orala in napravljala drva. Sosedje so si šušljali, da sta se dobro razumela. Neprenehoma sta se pogovarjala in smejala. Drug drugemu sta pripovedovala svoje doživljaje. Dekle je izvedelo, da tudi v hladni Rusiji greje mlada srca vroča ljubezen. Nekdo ju je skrivoma poslušal in razglasil njuno prijateljstvo. Vaški poredneži so kmalu zložili pesem, ki se je glasila:

»Tako sta kot puta, petelin - junak

Koširjeva Pavla in ruski kozak. —

Nikar ne zaupaj mu, očka Košir,

še hčer ti bo zmešal ta tuji hudir.«

Pesmica je rodila mnogo zabave, povzročila pa je tudi mnogo zamere. Po vasi so se začeli prerekati; Koširjevi niso mogli pozabiti, ako se jim je kdo nerodno nasmehnil. Natančnost je bila že od nekdaj pri hiši, podedovana od rodu do rodu, ter ni hotela izumreti. Samo Tomažku niso toliko zamerili, ker je znal govoriti v šaljivi obliki.

Pisma z bojišča so nestrpno pričakovali. Skrb jim je olajšala skromna dopisnica: Jože jim je sporočil številko vojne pošte, dejal je, da je zdrav in da se mu dobro godi, zakaj drugega ni smel pisati. Prosil je, naj mu pošljejo kaj novic iz domačega kraja, na kar je zaključil pisanje s toplimi pozdravi.

Lojza je bila nekaj let starejša od Pavle ter je imela zato pri hiši nekaj več oblastva in veljave. Pisala je gospodarske dohodke in izdatke na ovojni papir iz prodajalne, v pratiki pa je zaznamovala, kdaj so pričakovali prirastek v hlevu ali v svinjaku. Njena pisava je bila dokaj čedna, dočim se je Pavla znala komaj pravilno podpisati.

Ko je prejela bratovo poročilo, se je zaprla v »štibelc,« zakaj nihče je ni smel motiti pri pisanju. Najprej mu je pisala o smrti Strmljanove Ivanke, omenila mu je, da imajo pridnega hlapca — ruskega ujetnika, na kar ga je pozdravila v imenu vseh domačih — njegova ljubeča ga sestra.

»Drugega mu ne morem kaj pisati,« je vzdihnila in zaprla ovitek. Pred njo na mizi je ležal še droben nepopisan list in čakal njenih občutkov. Pisal ji je prijatelj Mevžarjev Tine, kateremu je morala toplo odgovoriti. V začetku svojega pisma ga je pozdravila čez hribe in doline, čez trate zelene in strme planine — in ko mu je povedala nekaj domačih novic, je to pismo končala ter ga golobčku v kljunček dala, da ga ponese v ta daljni kraj, kjer prebiva njen ljubček zdaj.

Kakor smrtni udarec granate je zadelo Jožeta poročilo o smrti izvoljenke. Zaradi nje si je zaželel umreti, prepričan, da se snideta v kraljestvu, kjer ni ločitve ne bojnega viharja. Ob misli na bridko izgubo se mu je ohladila želja po domačem kraju. Ivanka je bila središče, kamor je kipelo njegovo koprnenje. V duhu je pohitel na njen grob, pokleknil je v svežo prst ter se zamaknil v njeno obličje. Pred taboriščem za hribom so tovariši brusili in popravljali orodje, budili so si nežne spomine ter potihoma peli pesem:

»Cvetela si ko rožica,

nebeškim žarkom miljena.

Oh, zdaj pa nikdar, nikdar več!

Veselje preč je, preč.«

Vojaki so opazili njegovo potrtost ter mu pričeli nagajati. »Ali se ti je dekle izneverlo?« so se norčevali.

»Umrla je,« je povedal resnico. »Pravkar so mi pisali.«

»Koliko jih umre!« so ga omalovaževali. »Smrt ni danes več nobena posebnost.«

»Tukaj ne, pač pa doma,« je ugovarjal.

»Potrpimo,« jih je bodril vojak, ki je nekoliko šepal. »Kmalu bo boljše.«

»Menda po smrti,« so se tovariši krohotali.

»Čez nekaj mesecev bo mir, ali pa še prej, ako se bo spretno zasukalo.«

»Odkod pa veš?« so ga radovedno obstopili.

»Miha nam bo povedal,« je pokazal vojaka, ki je stregel poveljniku stotnije.

Iz taborišča je prilezel širokopleč možiček, zavihal si je brke in pogladil rejeni trebušček. Kadil je dišečo cigaro; vojaki so slastno požirali dim, vsem so se cedile sline. Prijazno so ga pozdravljali, zakaj »fajfendekel,« tako so imenovali strežnike častnikov, je imel pri četi besedo in veljavo.

»Naš ,havkman' pravijo, da se nekaj kuha,« je pripovedoval in delil ožgane ostanka cigaret, katere je nabral ob stotnikovi postelji.

»Da bi se le že skoro kaj izkuhalo!« so želeli drug za drugim.

»Naš ,havkman' dobivajo tajna poročila. Pravijo, da se krha orožje in da se bo nenadoma preobrnilo.«

»Pozimi bomo že doma za pečjo,« so se kratkočasili z nadami, ki so jih že tolikokrat pustile na cedilu.

»Do tedaj bomo lahko že strohneli,« so menili starejši vojaki, čeprav niso pričakovali smrti na bojišču.

»Fajfendekel« je dokazoval in navajal vse, kar je slišal od »havkmana» o skorajšnjem koncu vojne. Vojake je prevzelo veselje, samo mladi Košir je ostal tih in otožen. Njegove misli so hitele v Nabrežje, ob spominu na Strnišče je občutil žalost in praznoto.

»Nikoli več je ne bom videl,« je mislil na Ivanko. V upanju na mir je bila njegova žalost tem večja — škoda se bo poravnala in rane polagoma zacelile — Ivanke pa mu ne more nihče nadomestiti.

Iz vojaške pisarne je pritekel sluga ter se postavil strumno pred četovodjo. Oddati je moral važno poročilo. Stopila sta nekoliko v stran ter se potihoma razgovarjala.

»Ordonanc!« so vojaki plašno ostrmeli. »Zopet kakšno novo povelje. Nekaj so si zopet izmislili.«

»Nove strelske jarke prav za bojno črto,« je pravil četovodja, ko je »ordonanc« izginil za taboriščem. »Pripravljeni moramo biti, v mraku bomo začeli kopati.«

»Nocoj jo bo lahko kdo iztaknil,« so menili vojaki. »Sovražnik nas bo obsul s šrapneli, čim bodo zadoneli krampi in lopate.«

»Ukaz je ukaz,« jih je četovodja zavrnil brez navdušenja in poguma, čeprav se mu je na prsih svetila velika hrabrostna svetinja. Vsakemu posebej se je poznalo, da je izčrpan in naveličan, držala pa jih je železna sila — strah pred smrtno kaznijo.

Dospel je službujoči narednik, ki je klical podčastnike in moštvo ter jih poučil, kako naj se obnašajo pri kopanju. Pregledal je orodje in določil, kaj mora vsakdo imeti s seboj. Šel je od moža do moža, povsod se je hotel prepričati in odpraviti nedostatke.

Ko je zatonilo solnce za večernimi gorami, tedaj so razdelili med vojake skromno večerjo; za priboljšek so dobili močnega čaja ter si napolnili steklenice z rumom, ki naj bi jih okrepil med odmorom.

Nastopila je nočna tišina. Že dolgo ni bilo na bojišču tako mirne noči — sovraštvo se je potuhnilo, kakor da je utrujeno in potrebno oddiha. Zbiralo je novih moči, da bo s ponovno srditostjo tem silneje izbruhnilo. Molčali so veliki in mali topovi, nobena puška se ni oglasila.

Četa vojaških delavcev je odkorakala, vdana v svojo usodo. Po večurni hoji se je ustavila med hribi v ozki soteski, tam je odložila orodje in čakala povelja. Vojaki so menili, da se prednje vrste bojne črte pripravljajo na umik v nove postojanke, čim bodo za silo zgrajene.

Poveljniku delavske čete je bilo naročeno čakati tako dolgo, dokler mu poveljstvo sprednje vrste ne pošlje tozadevnega obvestila. Čas je potekal, a dogovorjenega poročila ni bilo od nikoder. Čuti ni bilo nikakega gibanja, deloval je le sovražni žaromet, sipajoč žarečo svetlobo po bojišču.

Poveljnik je ugibal in prišel na srečno misel. »Kdo se javi prostovoljno, da gre pogledat v sprednje jarke?« se je glasilo njegovo vprašanje.

»Jaz, gospod poveljnik.« Pred častnika je stopil mlad vojak, pripravljen izvesti nevarno naročilo.

»Dobro, Košir!« ga je pohvalil. »Vzemi puško, natakni bodalo in pojdi naprej po soteski. Ko prideš do prve poti, ki pelje navzgor, zavij po strmini. Na robu je vsekan v skalovje vhod v strelni jarek. Poišči poveljnika stotnije ter mu javi, da smo pripravljeni in čakamo obvestila. Pazi na sovražni žaromet; kadar posveti, se vrzi na zemljo, da te sovražnik ne zagleda. Ako dobro opraviš, te bom predlagal v odlikovanje za hrabrostno svetinjo.«

Jože se je zasukal in odšel v označeni smeri. Večkrat je moral med potjo leči na tla, sovražni žarometi so ga neprenehoma zasledovali. Naposled se je priplazil v strelski jarek in nagovoril vojaka, slonečega ob skali. Odgovoril mu je v nerazumljivem jeziku ter ga povedel k poveljniku v kritje, ki je bilo motno razsvetljeno. Lasje so mu vstali pokoncu — spoznal je, da stoji pred tujim častnikom. Brž je hotel zbežati, a vojaki so ga zgrabili ter ga odvedli iz strelskega jarka na sovražno ozemlje. Kmalu za njim so prignali tudi njegovo četo, katero so zajeli brez boja v soteski. Marsikomu se je ohladilo srce ob misli, da je rešen vojne nevarnosti. Celo poveljnik je bil skrivoma hvaležen usodi — na račun stotnije, ki je prostovoljno zapustila svoje postojanke in pobegnila v sovražno taborišče.

Več tednov je minulo, preden je Jože mogel sporočiti domov, kaj se mu je pripetilo. Pri Koširju so bili v skrbeh, zakaj več pisem je prispelo nazaj in šele zadnje je bilo označeno z opazko, da je naslovnik v ujetništvu.

»Vedno hujše, vedno hujše,« je Košir jadikoval okrog doma. »Škoda mu je prstov, nič mu ni pomagalo.«

Koširka je jokala in primerjala Aleksija svojemu sinu: »Oba je doletela enaka nesreča, samo da je Rus našel toplo mesto, o Jožetu pa ne vemo; kje je in kako se bo izteklo.«

Kozak ji je moral venomer prigovarjati, kako so ga ujeli. »Odložili smo orožje in pobegnili,« je ponovil, ko je prišel do konca. »Dobili smo kruha in črne kave, na kar so nas odvedli v taborišče. Tam smo stradali ko psi, mnogi so zboleli in umrli. Komur se je posrečilo uiti na deželo, ta se je rešil gotove smrti.«

»Ubogi Jožek!« je jadikovala. »Doma imamo vsega v izobilju, tam pa je lačen in žejen.«

»Povsod ni enako. V Rusiji ne manjka kruha, vaši vojaki so tamkaj dobro preskrbljeni.«

»Drugod pa ni tako,« ni mogla verjeti. »Skrbi me, kako se mu godi. Ali mu dado jesti? Morda ga celo pretepajo.«

Tomažek jo je znal najbolj potolažiti. »Tam doli rasejo fige in pomaranče,« ji je razlagal. »Pozimi je kakor tukaj pomladi — vse v cvetju in zelenju.«

»Dolgčas mu je, ker je tako daleč od doma.« »Eh, kaj še! Godi se mu kakor tistemu možu, ki je poslušal nebeško ptico. Zdelo se mu je, da je pela eno uro, v resnici pa je minulo 200 let — tako naglo mu je potekal čas ob zvokih rajske pesmi.«

»Potem ga pa sploh ne bomo videli,« se je grenko nasmehnila.

»Prišel bo že, prišel. Bog ne daj, da bi ga ne bilo.«

»Ali so tudi tam doli nalezljive bolezni?«

»Hm, iz vsakega kraja držijo poti v nebesa. Ampak čemu bi moral Jože prav v ujetništvu umreti?«

»Zakaj pa je moral na vojno?« 

»Zato, ker so drugi tako hoteli.«

Tako je besedičila starka, dočim Košir ni mnogo govoril. Jezen je bil sam nase in na vse na svetu, kar mu je škodovalo. Ako je molčal ter se zamislil v kako delo, tedaj je še najlažje prenašal svojo bolečino.

Zaupanje v Wilsona mu ni ugašalo, marveč napredovalo. Vsak dan je pričakoval miru; ko je legel počivat, je bil prepričan, da se bo zjutraj zbudilo prijateljstvo med razdvojenimi narodi. Upanje pa se mu ni hotelo izpolniti.

Zaradi neprestanega razmišljanja večkrat ni mogel zaspati, čeprav je bil zbit in utrujen. Premetaval se je po postelji in snoval načrte za življenje po končani vojni. Sinu bo prepisal kmetijo, čim se povrne iz ujetništva. Izgovoril si bo kot, v katerem mora biti dovolj prostora za njegovo ženo in živež za oba. Spodobilo bi se tudi nekaj priboljška, saj sta ga krvavo zaslužila. Lojzi in Pavli ne bo odmeril previsoke dote, ker bosta po teti Trdinki itak vse podedovali.

Svoj načrt je predložil modremu Tomažku z namenom, da bi še kaj dostavil ali predrugačil. Sosed hitro najde napako, ki jo človek sam opazi šele tedaj, ko jo ne more več popraviti.

»Če mu boš dal, mu le daj, ampak nase ne pozabi,« je presojal Tomažek. »Lahko bi se ti pripetilo, da bi moral gledati skozi luknjo, kamor bodo drugi vtikali ključ in to bi te žalostilo. Njivo si izgovori za priboljšek, saj mu jo lahko prepustiš, ako bo pametno gospodaril. Prašiča zahtevaj vsako leto, masla, jajc in vrečo pšenice.«

»Pod tolikim bremenom bi omagale mlade rame…«

»Glej, da ne boš ti stradal. Kot berač boš zaničevan in zapostavljen; stari oče mora nekaj imeti, ako si hoče ohraniti spoštovanje. Kdor ima kaj pod palcem, tisti ima veljavo. Videl boš, kako ti bodo stregli. Popihali bodo, kamor boš sedel, ako se bodo zanašali, da jim boš kaj zapustil.«

»Ne vem, kako bi napravil,« se je upiral spremeniti načrte. »Praviš: njivo, prašiča in vrečo pšenice...«

»Pa maslo in jajca. Blaž, Ie mene poslušaj.«

»Čemu? Saj ne bom mogel vsega porabiti.«

»Mlad si nisi privoščil, pa boš stiskal še na stara leta? Jaz bi si izbral za užitek najboljšo njivo, škoda, da nimam takih, kakor so tvoje. Tvoja zemlja je razkošna: veliko da, pa malo zahteva. Moja pa je poštena: kolikor ji dam, toliko mi povrne. Mernik ječmena sem vsejal in prav toliko sem ga pridelal.«

»Hčeram ne kaže dajati velike dote. Po Trdinki bosta vse podedovali.«

»Tukaj ne ugovarjam, Trdinka jima bo vse zapustila. Vojna jo je spravila na noge, drugi kupujemo, ona prodaja. Vendar pa varčuje, kakor bi mislila vedno živeti.«

Blaž je bobnal s prsti po javorjevi mizi ter ni ničesar odgovoril. Sosedu ni rad ugovarjal, teti pa se tudi ni maral zameriti. Molk se mu je zdel najboljši odgovor.

Z nasveti, ki jih je prejel od svojega prijatelja, je šel počivat. V spanju jih je hotel pozabiti, a zjutraj so se zbudili ter ga nadlegovali tako dolgo, dokler jih ni začel odobravati. »Torej njivo, pšenico in prašiča,« je polglasno ponavljal. »Denarja je vedno več, a izgublja vrednost. Usnje in blago prodajajo za moko ali za žito, kar se dobi za denar, je odmerjeno na karte.«

Podpore, ki jo je dobival zaradi sina, ni hotel sprejeti. Denar je ležal na mizi toliko časa, dokler ga ni spravila žena ali hčeri. »To so Judeževi groši, cena krvi,« se je zgrozil, ko je zagledal pošiljko.

Po deželi so se množili sledovi opustošenja in razdejanja. Vsak dan je prispela kaka tužna novica, pri bližnjih cerkvah je neprenehoma zvonilo padlim žrtvam peklenskega sovraštva. Ljudje so nestrpno čakali poročil, čitali časopise in poizvedovali. Pri Koširju so drhteli v skrbeh zaradi Jožeta, ki se ni oglasil iz ujetništva.

Prav tako je umolknil Mevžarjev Tine; pisma so prihajala nazaj z opombo: pogrešan. Koširjeva Lojza je objokovala brata, obenem pa tudi Tineta, svojega prijatelja. Vsaka druga solza je veljala njemu, saj ji je tako presrčno zaklical: »Na svidenje!« preden je šel od doma.

Pri znamenju v Nabrežju so še molili za mir, a vedno bolj hladno in površno. Vaški paglavci, ki so komaj dovršili šolo, so motili večerno pobožnost. Smejali so se in uganjali neslane burke, večkrat so se sprli in spopadli ko mladi petelini. Kriv ni bil navadno nobeden, ker so se znali spretno izmuzniti in poskriti.

Rožmanov Nacek jih je izdajal, zato ga niso marali v družbo. Kadar so ga ponoči zalotili na vasi, tedaj so ga oblili z gnojnico, da bo bolje rasel, kakor so se norčevali.

Zaradi vpitja in razgrajanja ponočnjakov Košir večkrat ni mogel zaspati. Neke noči ga je predramilo votlo trkanje na vrata. »Kdo je?« je zarentačil in sedel na posteljo.

»Jaz, Rožmanov Nacek,« je dobil počasen odgovor.

»Spat pojdi, spat. Ponoči rogoviliš, podnevi boš pa kimal in dremal.«

»Rad bi šel, pa ne morem... Poglejte, kaj so mi naredili…«

Mož je odprl vrata. Pred njim je stal Nacek kakor na križu z razprostrtimi rokami. V obeh rokavih mu je tičal količek, ki mu je segal čez hrbet. Sam ga ni mogel izdreti, Košir se ga je usmilil ter ga osvobodil.

Studilo se mu je tako počenjanje, zgražal se je nad sirovostjo nedorasle mladine. Zopet se je razjezil nad vojno, ki neusmiljeno razdira vse, kar sta zgradila dom in šola. »Vse je v razvalinah!« je udaril ob mizo, da je kar odskočila.

V.

Zbirališče za ujetnike je bilo za visokim gričem nekaj ur od bojne črte. Obsežna ravnina je bila napolnjena z vozovi in z orodjem; ob strani se je vila dolga vrsta vojaških kuhinj z ozkimi dimniki, iz katerih se je neprenehoma kadilo. Velikanski topovi so bili zakriti z vejami, da jih niso opazili zrakoplovi. Tik ob hribu so stale barake za ranjence, odkoder so jih prevažali v zaledje. Kritje za zdravnike je bilo vsekano v skalovje kakor močna trdnjava.

Ujetniki so dobili skodelico riža in črne kave, nato so jih zbrali v skupine ter jih odvedli v zaledje do prve železniške postaje. Košir je našel tukaj več rojakov, katere je doletela enaka usoda. Vzlic vsem naporom, ki so jih že prestali ter so jim še obetali, so bili vsi nekam zadovoljni, saj so se umikali bojišču — vedno slabeje se je čulo bobnenje topov, ki so bruhali smrt iz svojega žrela.

Na postaji so jih naložili v slabe živinske vagone, vlak jih je odpeljal v glavno taborišče. Občudovali so lepoto mest in pokrajin, po katerih so se vozili. Na postajah se je zbiralo ljudstvo, da pozdravi svoje junake; ko pa je zagledalo ujetnike, je nejevoljno pačilo obraze in delalo opazke. Košir in njegovi tovariši niso umeli tuje govorice.

Dospeli so v taborišče ob divnem jezeru, kjer je stala obsežna naselbina lesenih barak, pokritih z lepenko. V lično pobeljeni baraki je bila sprejemna pisarna. Tu so vsakega posebej popisali, vsak je dobil svojo številko, katero so mu prišili na obleko. Nato so jih razdelili v oddelke in odvedli pred barako — skupno kuhinjo. Glad so jim razdražili s koščkom kruha in požirkom črne kave. S tem so opravili večerjo, počitek jih je čakal na trdih deskah. Po baraki se je razlegalo smrčanje in hropenje, sem in tja se je komu sanjalo, da je padel na bojišču ter je glasno zastokal.

Drugi dan so jih razvrstili v posamezne skupine ter jih odpravili na delo. Nekaj so jih poslali na polje, druge pa so tirali v hribovje, popravljat pota in delat nove ceste. Rokodelci so dobili svoje opravilo; nekateri so prišli k dobrim podjetnikom, kjer se jim ni preslabo godilo.

Koširjev Jože je bil prideljen skupini, kateri je bilo odkazano napravljanje peska za posipanje cest. Ves dan je moral vihteti težko kladivo ali goniti okoren stroj, ki je trl kamenje ko orehe. Včasih je dobil v zameno tudi lopato: odmetaval je pesek ter ga nakladal na vozove.

Pazniki so priganjali k delu navadno le zjutraj in zvečer; čez dan, ko je pripekalo solnce, so se poskrili za grmovje in pospali. Takrat so se ujetniki lahko oddahnili ter se med sabo porazgovorili. V Jožetovi skupini ni bilo nobenega rojaka, naučil pa se je nekaj tujih besed — toliko, da so ga za silo razumeli.

V drugem kamnolomu, ne daleč od njega, je delala druga skupina, s katero pa radi paznikov ni mogel priti v dotiko. Nekoč so ga iznenadili znani glasovi, zdelo se mu je, da čuje domačo govorico. Nekemu ujetniku se je snela lopata, ko je nakladal pesek ter se je glasno vznevoljil.

»Ta pa ni tujec!« se mu je zazdelo. »Tako nekam po domače je zarobantil.«

Pogledal je okrog sebe in ker ni videl nobenega paznika, se je odstranil po stezici, skriti med grmovjem. Ujetnik ga je kmalu opazil, spoznal ga je in nagovoril.

»Kdo pa si?« Jože se ni mogel spomniti, Čigava naj bi bila ta beseda.

»Ali me ne poznaš — Mevžarjevega Tineta?« je stopil predenj. »Pa se nisem tako spremenil?«

»Viš ga!« se je Jože vzradostil. »Zdaj šele vidim, da je skrito pod kocinami tvoje obličje.«

»Pol leta se že nisem obril. Ti se menda sploh ne briješ, zato se tudi ne postaraš.«

Prijatelja sta si krepko stisnila desnico, malo je manjkalo, da se nista objela in poljubila. Jože je bil po naravi mehkega srca ter ni mogel zadržati solze, ki mu je zdrknila po bledem licu.

»Tine, ali si že domov kaj pisal?« je bil najbolj radoveden.

»Nisem. Nimam ne svinčnika ne papirja. Pravijo, da bomo kmalu dobili posebne dopisnice. Vsak mesec je namreč dovoljeno pisati.«

»Zelo rad bi jim kaj sporočil. Oh, to jih mora skrbeti!«

»Kdaj pa si prišel za mano? Mislili so, da boš oproščen — zaradi prstov.« 

»Ali že veš? Kako si pa izvedel?« 

»Lojza mi je pisala, da si se ponesrečil. Drugi dan po prejemu pisma sem bil ujet in od takrat sem odrezan od doma. Seveda, saj tudi ne vedo, kam bi mi pisali.«

Jože mu je povedal, da mu je slamoreznica odrezala prsta — kazalec in sredinec. Rana se mu je v bolnišnici naglo zacelila. Pridelili so ga delavski stotniji, ki je odšla na bojišče gradit nove postojanke. Tam pa so vojaki ponoči pobegnili iz sprednjih jarkov, sovražnik jih je zasedel in zajel delavce, ki so čakali v ozadju, pripravljeni na delo.

»Kdo ve, kako je kaj doma?« je zanimalo Tineta bolj ko vojaški dogodki. »Pred dvema letoma sem bil zadnjič na dopustu.«

»Strmljanova Ivanka je umrla. Ko sem šel k vojakom, je bila še zdrava in vesela. Pisali so mi, da jo je pobrala španska bolezen.«

»Škoda Ivanke!« ga je zabolelo. »Gotovo si se ustrašil.«

»Ne morem je pozabiti. Noč in dan je pred menoj; skora ne morem verjeti, da je umrla.«

Debela solza je zalesketala mladeniču v očesu, katero je skrivoma utrnil.

»Jože, ne pomaga nobena žalost. Koliko nad je že razdrla ta nesrečna vojna! Kadar bo napočil mir, bomo morali znova graditi.«

»Seveda, kdor bo dočakal,« je rahlo podvomil.

»Ali se morda slabo počutiš?« 

»Vročina mi škoduje. Včasih se mi kar zasuče pred očmi in tedaj se moram nasloniti, da ne omahnem.«

»Saj ni čudno: težko delo in slaba hrana. Vino bi te podprlo.«

»Ni mi za pijačo. Da bi le kruha ne manjkalo!«

Izza ovinka se je prikazal paznik ter jima nameril s puškinim kopitom. Tine je začel odmetavati pesek, Jože pa jo je pobrisal k svojemu oddelku. Ves je bil srečen, ker je našel soseda; kratek razgovor mu je koristil več kakor najboljše zdravilo.

Drugi dan je bila določena posebna ura za pisanje v domovino. Vsak ujetnik je dobil nekaj dopisnic in svinčnik; poročilo pa ni smelo obsegati drugo, kakor da je pisec zdrav, da se mu dobro godi ter da svojce iskreno pozdravlja. Vzlic temu pa je Jože na vsaki dopisnici navedel, da je našel Mevžarjevega Tineta z dolgo črno brado. Tudi Tine je sporočil z drobno vrstico, da sta s Koširjevim Jožetom skupaj zaposlena.

Tisti teden je zbolelo več ujetnikov, katere so hitro nadomestili. Tako je bil Jože prideljen Tinetovi skupini — sreča, ki sta si jo najbolj želela. Zdaj sta si lahko vsaj preganjala dolgočasje, posebno ob deževju, kadar niso šli na delo.

Tine je bil živahen mladenič, skoro nekoliko lahkomiseln, dočim je bila Jožetu prirojena preudarnost in resnoba. Domotožje mu je ležalo kakor gosta megla na mladi duši. Temne dneve suženjstva mu je olajšalo hrepenenje po domu, nekaj ga je neprenehoma vznemirjalo in skrbelo. Neprestano razmišljanje je morilo njegovo zdravje.

Z bodočnostjo pa se Tine ni posebno ukvarjal. Mimogrede je včasih kaj omenil, česar pa v srcu ni občutil. Živel je bolj za sedanjost, drugo je prepustil usodi. »Kdo bi se s tem ubijal! Kar je človeku namenjeno, mu ne uide,« tako se je večkrat izrazil.

»Rok pa vendar ne smemo držati križem,« ga je Jože opominjal. »Za vsako delo je treba načrta.«

»Sproti si bom že menda kaj domislil. Po vojni bom nagovoril mater za kmetijo in potem se bom oženil. Z Lojzo sva stara prijatelja. Samo, ali ne boš oviral?«

»Branil ji ne bom, pa tudi ne prigovarjal. Sama naj izbira.«

»Moška beseda. Škoda, da je umrla Ivanka. Kako bi ti jo privoščil.«

»Tako je bilo menda namenjeno, kakor si prej rekel.«

»No, vidiš. Radoveden sem, kam se boš zdaj zatekel. Strmljan ima še eno hčerko; Rezika bo tudi zalo dekle, dve leti je mlajša od Ivanke.

»Ko sem odhajal k vojakom, tedaj je bila še otrok; zdaj se je gotovo že razvila. Mladina čudovito hitro rase, mi pa se staramo in zorimo.«

»Zopet si jo pogodil,« se mu je Jože hladno namuznil. Ni mu preveč ugajalo, ker se je prijatelj vtikal v njegove zadeve. Doma bi mu bil še bolj zameril, tukaj pa je moral krotiti občutljivost.

Čim bolj je bil Jože čemeren, tem bolj je bil Tine nagajiv in živahen. Izkusil je, da otožnost privija spone jetništva, dočim jih zabava rahlja. Sklenil je, lajšati muke z dovtipi in sladiti trpljenje s šalo.

»Kdo ve, ali je napravila Ivanka oporoko, preden je umrla,« ga je vprašal nekoč z navidezno resnobo.

»Kakšno oporoko?« se je čudil nespametnim besedam. »Saj ni imela ničesar.«

»Pa tebe,« mu je odvrnil. »Prav gotovo te je zapustila sestri, ako je naredila oporoko. Seveda, ako bo obveljala; bojim se, da se bodo oglasile druge dedinje.«

»Beži no, beži,« se je prisiljeno nasmehnil. Prijateljeva nagajivost ga je polagoma spravila v dobro voljo. Poznal ga je iz prejšnjih let in vedel, da mu je prirojeno neprestano norčevanje. Skoro hvaležen mu je bil, da ga je spomnil Rezike, obenem pa je grajal svojo pozabljivost. Misel na sestro pokojne zaročenke je bila kakor zdravo zrno v njegovem srcu. Ob prvi priložnosti ji je pisal ter jo je iskreno pozdravil. Spet se ga je polastilo domotožje; njegova duša se je trgala iz telesa in silila na Strnišče.

V taborišču se je začelo živahno razpoloženje. Prihajala so vesela poročila: grozoviti svetovni vojni bije zadnja ura. Ujetniki so vriskali in peli, vsakdo je bil že v duhu na poti v domovino.

Vzlic razveseljivim novicam pa je bil Jože vedno bolj klavern in otožen. Nekega jutra se je prebudil ves oznojen, tožil je, da ga kuha vročina. Ker je zaradi pričakovanja miru v taborišču ponehala prejšnja strogost in natančnost, ga pazniki niso silili na delo. Smel je ostati doma pri tovariših, ki so pospravljali taborišče. Ko se je Tine proti večeru vrnil z dela, ga ni več našel. Zvedel je, da je popoldne nenadoma obolel. Zgrudil se je bled ko mrlič ter se dolgo ni zavedel. Oddali so ga v bolnišnico za nalezljive bolezni, kjer ga nihče ni smel obiskati.

Kake pol ure od taborišča je stala dolga baraka — zasilna bolnica za ujetnike, ki so nenadoma oboleli. Blizu tam se je raztezalo pokopališče s številnimi grobovi, na vsakem je stal leseni križ z napisno tablico. Vsak dan se je podaljšala vrsta za nekaj grobov, zakaj ni bilo dneva brez smrtnega primera.

Tudi o Koširju se je razneslo, da je padel smrti v naročje. Tine je izvedel, da ga je spravila težka vročinska bolezen. Strežnik mu je natančno navedel dan in uro njegove smrti, pokazal mu je celo grob, kamor so ga pokopali. O vsem tem je Tine pisal domov, njegova kratka vrstica je obsegala žalno novico. »Tako smo od danes do jutri,« je zaključil pisanje. »Skoro smo že na poti v domovino, pa ne vem, ali bomo dospeli. Smrt nam je neprenehoma za petami.«

Dobrega tovariša je Tine bridko pogrešal. Tolažil se je z upanjem, da bo skoro napočil mir o katerem se je toliko govorilo in pisalo. Vsa dan je pričakoval poleta v zlato svobodo.

Dospele so prve vesti o razsulu solunske fronte. Na bojiščih je nastala zmeda, vojaki so odlagali orožje in trumoma odhajali v zaledje. Vlaki so bili prenapolnjeni, vojaki so plezali na strehe kakor grešniki ob vesoljnem potopu. Petje in vriskanje je pozdravljalo mir in prostost, ki je zasijala narodom in državam. Častniki so si trgali zvezde in teptali odlikovanja.

Izhodi taborišča so se odprli na stežaj, pazniki in ujetniki so si podajali roke ter se od veselja objemali. Mnogi so odšli domov, še preden je dospelo povelje, da se smejo raziti.

Tine je porabil ugodno priliko; nagovoril je paznika, da mu je dal obleko ter ga pospremil na postajo. Odpeljal se je s prvim vlakom, ki je vozil prav do meje; od tam se je odpravil peš čez prazne strelske jarke. Ob vsakem grobišču se je spomnil Jožeta; smilil se mu je, ker mu ni bilo dano, dočakati zlate svobode. Čim dlje je bil od bojišča, tem laže mu je bilo pri srcu. Komaj je še čutil utrujenost, nova moč se je prelivala po njegovih žilah. Ko je v bližnji vasi slišal domačo govorico, tedaj je od veselja zavriskal.

VI.

»Wilson je govoril, večna mu čast in slava!« Tako je pozdravil Košir prve znanilce miru — mladeniče in može, ki so prišli iz vojne. Pripovedovali so grozovite reči, ljudstvo jih je z zanimanjem poslušalo. Po vasi je zavladalo veselje; ponekod pa se je še vedno razlivala žalost, zakaj padli in pogrešani sinovi se niso povrnili, nekateri so še zdihovali v ujetništvu in čakali rešitve.

O Koširjevem Jožetu je bilo znano, da je ujet in da sta skupaj z Mevžarjevim Tinetom. Lojza je prejela njegove pozdrave in Strmljanova Rezika je bila vesela njegovega poročila. Obe sta nestrpno pričakovali njune vrnitve. Košir ga kar ni mogel dočakati; kadar so se odprla vrata, je mislil, da je prišel sin; ponoči ni mogel spati, prebudilo ga je vsako ropotanje.

Namesto sina pa je prispela grozna novica — Tinetovo poročilo. Jože, zadnja opora in upanje žalujočih staršev, je nevarno obolel ter je v bolnišnici za vročinko boleznijo najbrž že umrl. Pismo je bilo oddano pred dvema mesecema; toliko časa je namreč porebovalo, preden je dospelo preko druge države tja, kamor je bilo namenjeno.

Košir je mrliško prebledel, oči so se mu izbulile, bolesten vzdih se mu je izvil iz prsi. »Torej so ga požrli!« je zatulil, ko mu je hči prebrala pismo. »Ob vse sem na svetu, ničesar nimam več pričakovati.«

Koširka je vila roke in ječala: »Jože, kje si? Ali te res ni več? Noč in dan sem molila, pa ni nič izdalo. Jaz naj bi bila umrla, saj ne vem, zakaj sem še na svetu.«

»Zdaj imaš, kar si hotela imeti,« je starec bolestno zastokal. »Roke bi mu bila najraje odsekala; nič bi ne bila rekla, ako bi se bil pred tabo obesil.«

»Ti si kriv,« mu je zabrusila. »Kdo pa je zasukal kolo — ali ti ali jaz? In kdo je bil tisti, ki je vrgel odrezane prste na gnojišče?«

»Molči!« se je zadri. »Kdo te je pooblastil, da mi izprašuješ vest? Kadar se bom hotel izpovedati, pojdem v spovednico, kjer bom dobil odvezo. Za greh bom sprejel pokoro ter jo opravil.«

»Sina pa le ne bo nazaj. Odpuščanje boš že še dobil, časnih kazni pa ne moreš izbrisati.«

»Nisem kriv njegove smrti. Zakaj mi podtikaš toliko hudobnost?«

»Kakor mi posojuješ, tako ti vračujem. Ako odklanjaš krivdo, jo le odloži, kamor hočeš, toda ne na moje rame.«

»Ravnal sem po tvojem nasvetu. Hotel sem mu koristiti, ne pa škodovati.«

»Saj vem. Tudi doma bi ga bilo lahko kaj doletelo. Strmljanova Ivanka ni šla na vojno pa je umrla in še mnogo drugih — kakor je bilo komu namenjeno.«

Košir je opustil čitanje ter je začel na drug način lečiti svojo bolečino. »Neža, rajši bi bil do tal pogorel,« je milo zaječal.

»Jaz tudi,« je bridko dostavila. »Kaj nam pomaga vse, kar imamo in kar smo pridobili.«

»Več se ne bom trudil in ubijal. Čemu neki? Za tuje ljudi, da mi bodo nehvaležni? Zaradi mene naj rase trava ali ne rase, kakor hoče. Čeprav se danes vse podre — kamor je šel sin, tja naj gre še kmetija.«

»Morda pa le še pride... Ne morem verjeti, da je umrl...«

»Čudež se ne bo zgodil, da bi vstal od mrtvih. Kristus je obudil Lazarja, ki je bil že štiri dni v grobu — jaz pa ne znam obujati mrličev.«

Za vojaki iz vojne so prihajali tudi ujetniki iz ujetništva. Med prvimi se je povrnil Mevžarjev Tine, prva pot ga je peljala h Koširju. Vedel pa ni drugega povedati kakor to, kar je navedel v pismu; namreč, da je Jože nevarno obolel ter je bržkone v bolnišnici umrl.

Koširju je ugasnila zadnja iskrica upanja v sinovo življenje. Odslej ni prijel za nobeno delo potrt je hodil okrog doma ter se je glasno sam s seboj pogovarjal. Včasih je stal po več ur obrnjen proti zapadu; tam je slutil svojega sina — klical ga je in plakal. Vsakemu, kdor ga je hotel tolažiti, se je plaho umaknil.

Žena in hčeri sta se zanašali, da bo polagoma pozabil grozni udarec; bilo pa je ravno nasprotno: oče je bil vsak dan bolj zmeden, pešale so mu telesne moči in razsodnost. Vtepel si je v glavo, da bo pogubljen zaradi krivice, ki jo je storil svojemu sinu. Teh misli mu ni mogel nihče izbiti iz domišljije.

»Neža, pa ti boš tudi pogubljena,« jo je večkrat postrašil. »Jožetu je odpuščeno, ker je umrl v vojni, midva pa bova gorela na večne čase.«

»Norec,« ga je oštevala žena in hčeri sta vihali nosove.

Sosedje so jim šteli v veliko zlo, ker z ubogim očetom niso imeli potrpljenja. Pravilno ravnanje bi mu bilo morda pomagalo, zmerjanje in psovanje pa mu je vidno škodovalo. Res mu je opešal razum, vendar pa je bridko občutil nezasluženo poniževanje.

»Zapirajo me kot tatu, hranijo me z ostanki, spim na goli slami,« je tožil skrivoma sosedom. »Tako se pokorim za krivico, sin pa uživa nebesa, katera je zaslužil.«

Neža je napela sosedom dolge litanije o moževi nadležnosti. »Vso noč se pogovarja o peklu, da je človeka strah in groza. Včasih nas prebudi z glasnim vikom in krikom. Nobena jed mu ne ugaja; kadar se razjezi, jo razlije in ubije posodo. Ako bi ga ne zapirali, bi rogovilil po vasi in nadlegoval vaščane; lahko bi celo požgal ali napravil kako drugo škodo. Z norci je križ, hvalimo Boga za pravo pamet.«

Hčeri sta zanemarjali očeta, nobena mu ni privoščila lepe besede. Vselej sta se prepirali, kadar ga je bilo treba umiti ter mu oprati obleko. Ako se je razjokal, sta mu grozili, da ga bosta zaprli v hlev, dokler ni utihnil. Bolniku bi bila koristila postrežba in priboljšek, dobival pa je slabo nezadostno hrano. Uničevale so ga uši in nesnaga.

Siromak se je smilil sosedom, a mu niso smeli pomagati. »Pri nas imamo vsega dovolj,« sta se ponašali hčeri. »Revežu ni treba rediti bogatina.«

»Saj mu vse damo,« je lagala Koširka. »Nalašč ne mara vzeti, kar mu ponujamo, zato da nam dela sramoto. Še tega je bilo treba za pokoro.«

Po okolici je šlo od ust do ust: »Ubogi Košir, take starosti pa res ni zaslužil. Koširke si nalagajo težko posojilo, z obrestmi se jim bo povrnilo.« — Marsikdo, ki je tako mislil, ni slutil, da je izrekel preroške besede.

Bolnik je pešal in hiral od dneva do dneva, več se ni dalo z njim pametno govoriti. Niti Tomažek, ki mu je bil nekoliko boljši prijatelj, ni ničesar opravil. »Aj, goreli bomo, goreli,« mu je odgovarjal. »V peklu je strašen ogenj, ki nikdar ne ugasne.«

Bolnikovo stanje je trajalo vso zimo do zgodnje pomladi. Pričelo se je delo na polju, zato se ni nihče brigal za onemoglega starca. Ko so se Koširke nekega večera vrnile z njive, so ga našle na tleh; okrog vratu mu je bila zadrgnjena vrvica, privezana na kljuko, kamor so obešali brisačo. Brž so mu sneli zanko ter ga položili na posteljo, na kar so zagnale glasno ječanje, ki je o mraku odmevalo pa vasi.

Prvi je prihitel Tomažek, prekrižal se je in uprl pogled v mrliča. »Vedel sem, da bo tako,« se mu je tresla beseda.

»Kako?« so vprašale vse tri ter se plašno spogledale.

»Naj bo tako ali tako — sam si je moral pomagati...«

»Tomažek, ti nas sumničiš. Kdo ve, kaj misliš?« je porasla Koširka.

»Nič še nisem rekel, kdo mu je pomagal. Mislim pa to, kar hočem. Neža, težak bo težak, kdor ga bo nosil na vesti...«

»Ni treba nič namigovati,« mu je prepovedala. »Naposled nas bodo začeli še dolžiti...«

»Vrat ima zatekel... Kaj pa tamle tista vrvica...«

»Tako smo ga našle, kot sedajle leži, pa če bi bilo treba stokrat priseči.« Neža se je obrnila in pričela pospravljati sobo; njen namen je bil odstraniti vrvico, katero je skrivoma zamešala med cunje ter jih odnesla v podstrešje.

»Mislili sva, da spijo, pa so bili že mrtvi,« sta trdili hčeri ter se silili, da bi jokali. Mati je medtem poiskala svečo, postavila jo je v svečnik k mrliču ter jo prižgala.

»Zaradi mene naj bo že kakor hoče, ampak lepo niste ravnali z očetom,« je očital Tomažek. »Človek ne potrebuje samo telesne, ampak tudi dušne hrane. Lepe besede včasih čudeže delajo, trpke in robate pa režejo globoke rane. Blaž ni bil hudoben, ni njegova krivda, da je prišlo tako daleč. Bog mu daj nebesa, drugim pa spoznanje in pokoro.«

»Postregle smo jim, kakor smo vedele in znale,« so se opravičevale. »Dale smo jim vsega, kar so poželeli. Ljudem pa ni nikoli prav in vedno brusijo jezike.«

»Kar je, to je, Bog mu odpusti,« je vzdihnil in dostavil: »Nikomur ne bom pravil o tem, kar se je zgodilo.«

»Tomažek, Bog nas bo sodil,« je Koširka zavila oči proti nebu.

»Pa se menda ne bojimo preveč njegove sodbe.« — Sosed se je naveličal besedičenja, pokleknil je in zmolil nekaj očenašev za pokojnikovo dušo. Neža je ustavila stensko uro, da ne bo treba vsakemu praviti, kdaj je izdihnil.

Sosedje so medtem napolnili sobo; nekateri so prišli iz radovednosti, drugi so postavljali mrliški oder. Tomažek je bil naprošen, da je čul pri mrliču; poskrbel je, da mu je še tisti večer zvonilo, s čimer je razglasil smrtni dogodek.

V Nabrežju že več let ni bilo mrliča, zato ga je mladina skoro zaželela. Kropit je hodila celo v oddaljene vasi, kar pa žal ni smatrala za pobožnost, marveč za zabavo. Kadar ie komu zazvonilo, tedaj se je radovala, češ: zopet bosta dva prijetna večera.

Čim se je znočilo, so se začeli zbirati pri mrliču. Možje in starejši fantje so posedli okrog mize, na kateri je stal krožnik s tobakom za pipo in cigarete. Ob peči so sedela dekleta, pred katera so se posadili mlajši fantje; vsi stoli in klopi so bile popolnoma zasedene. Celo veža je bila napolnjena do zadnjega kotička.

V kotu pod zapečkom je dremal Tomažek, dokler so čuli drugi, mu ni bilo treba paziti na sveče. Zdaj se je moral okrepiti, da bo čil proti jutru, ko bodo drugi zaspani.

Prostorno mrliško sobo so razsvetljevali trepetajoči plamenčki sveč, ki so gorele na mrtvaškem odru. Venomer jih je bilo treba utrinjati, da so dajale enakomerno svetlobo. To so vršili postrežljivi sosedje, sedeči okrog odra.

Najprej so se sukali pogovori o domačih zadevah, vmes se je skrivoma sušljalo o Koširjevi nenadni smrti ter o hčerah, ki sta sedeli na peči. Ob Lojzi je slonel Mevžarjev Tine, kar je dalo povod marsikaki opazki. Zraven njiju sta dremala Kozak in Pavla, vaški navihanci so stikali glave ter porogljivo namigavali.

Tu pa tam je pošlo gradivo za pametne pomenke, treba ga je bilo nadomestiti z dostojnim kratkočasjem. Mladina je poskušala peti — najprej potihoma, potem pa vedno močneje in močneje, dokler se niso skupni glasovi izlili v otožno pesem. Postaven fant je zapel »naprej,« pri čemer se je rahlo držal za brado. Tisti, ki jo je urezal »čez,« je mižal ko petelin, basovi pa so bili sklonjeni z glavo med kolena. Besede v žalnem napevu so se glasile:

»Dober večer vam voščim nocoj.

Oj, kdo je ta, ki tu leži,

pojutranjem nas zapusti.

Jemlje slovo tak žalostno

od svoje žene prav lepo.«

Koširka se je naslonila z obrazom na peč, tako jo je ganilo. Hčeri sta si otirali solze; pevci so ponovili besedilo in spremenili zadnjo vrstico:

»Jemlje slovo tak žalostno

od Lojze, Pavle prav lepo.«

Ko so še našteli sorodnike, sosede, prijatelje in znance, je bila končana pesem, katere ni smelo manjkati pri mrliškem odru. Napev se je bolj prilegal moškim glasovom, zato dekleta niso mogla spremljati ter so komaj dočakala, da so fantje odpeli. Čim so utihnili, so se oglasile prav milo in otožno:

»Od en'ga vrta bom zapel,

je žalostno za slišat;

k' je pripravljen vsem ljudem,

ni treba nič se gvišat:

Od tega žegnanga britofa.«

Stara pesem je genila celo trde možake, ki so jo napeto poslušali. »Peti pa znajo,« so jih hvalili. »Kako lepo se ujemajo — kakor zvonovi, kadar zvonijo mrliču.«

Pevke je zadovoljilo laskavo priznanie, katero pa niso marale zastonj, marveč so ga hotele zaslužiti. Brž so se odkašliale ter nadaljevale:

»Koliko jih tam leži,

k* jih nismo mi poznali;

naši dragi predniki

so v črno zemljo d'jani.

Saj tud' mi bomo vsi tja prišli...«

»Tako je, tako,« je vzdihnil za mizo starček in iztrkal vivček. »Pravijo, da bo skoro treba oditi...«

Po kratkem odmoru so dekleta še mileje zapela tretjo kitico:

»Tam noben'ga krega ni,

nobenega špetira;

gospod pri revežu leži,

obleka ga ne cira.

Nič drugač je bahač kot berač.«

»Zdaj pa še eno tako, da jo bomo vsi skupaj zapeli,« so predlagali fantje in dekleta. Zedinili so se za pesem, čije napev je sličil bridkemu joku, iz besedila pa se je trgalo tužno vzdihovanje:

»Ena urca bo prišla

morbit’ še nocoj,

pa nimam prijat'lja,

da bi rajžal z menoj.

Moja žena in hčeri

sta ostali doma,

jaz pa bom rajžal

s tega sveta.«

Tudi v veži so se hoteli postaviti. Oglasili so se fantje iz Strnišča ter jo urezali na vse grlo:

»O Marija s planinske gore,

ti nam moreš pomagat':

je zapustil znance svoje,

ki za njim žalujejo.

Naj žalujejo, naj zdihujejo,

saj nazaj ga več ne bo.«

»Kako gladko jim teče,« so hvalila dekleta. »Čeprav so bili v vojni, peti pa niso pozabili.«

Fantom je zrasel ponos; s polnimi glasovi so nadaljevali ostale kitice, ki so se od prve razlikovale v tem, da so v tretjo vrstico vpletli ženo, hčeri, sorodnike, prijatelje in sosede, drugo pa je ostalo neizpremenjeno. Petje je bilo tako močno, da so se majale cvetlice na mrliškem odru.

Za otožnimi mrliškimi so prišle na vrsto nedolžne narodne pesmi, kot so; »Rasti, rasti, rožmarin,« »Gozdič je že zelen,« »Kje so moje rožice« in druge, čijih vsebina se nanaša na minljivost. Ko so odpeli lavretanske litanije z različnimi odpevi, je pošla zaloga; sem in tja se je še kdo spomnil kakšne pesmi, ki jo pa niso znali skupno zapeti.

Petje je morala nadomestiti nedolžna zabava, sicer bi bilo nastopilo dolgočasje. Tako so začeli »Rihtarja biti,« »cekine deliti« in »sodnika« igrati. Take šaljivosti pri mrliču res niso na mestu, vendar pa so udomačene že od nekdaj kot preprosta narodna pesem.

Tine in Lojza sta bila edina, ki se nista zmenila za norčavo početje razigrane mladine. Zamaknjena drug v drugega sta sedela na zapečku; kadar sta povedala kaj posebno važnega, tedaj sta si celo pošepnila na ušesa. Z bolestnim vzdihom mu je prišla iz ust vsaka beseda.

»Sama žalost jih je končala,« se je ozrl na mrliški oder. »Kesam se, ker sem povedal, da je Jože zbolel in umrl. Še danes bi lahko živeli v upanju, da se bo povrnil.«

»Prav gotovo,« mu je pritrdila. »Ko smo prejeli pismo o njegovi smrti, tedaj je bilo, kakor bi jih udaril po glavi. Oh, koliko smo prestali!«

»Nekateri človek ima silno mehko srce, vsaka žalost ga potare.«

»Tine, žalostna je taka smrt,« je naslonila glavo, prav na njegovo ramo.

»Kakšna?« je radovedno prijel za besedo.

»Oh, takšna...« se ji je ustavljala beseda.

»Seveda, mrtve ste našli... Silno ste se morali prestrašiti...«

»Obešene...« mu je pošepnila tako tiho, da je čula komaj sama sebe.

»Šššš,« mu je zagomazelo po vseh udih. »Da bi le kdo ne zaslutil...«

»Molči, Tine! Nate se zanesem.«

»Brez strahu, Lojza. Nisem tak, da bi pljunil v svojo skledo. Kot starejša hči boš podedovala kmetijo...«

»O tem ni dvoma, Tine. Dolga ljubezen pelje v zakon, pravi pregovor. Grdo bi bilo, ako bi snedla besedo.«

»Bog obvaruj, Lojza. Noben spovednik bi to ne mogel odvezati.«

Mladina se je polagoma naveličala burk; fantje iz sosednjih vasi so vstali, pokropili mrliča in odšli v družbi, kakor so prišli. Zunaj vasi so pričeli vriskati in prepevati fantovske pesmi.

Tiste, ki so še ostali, je bilo treba pridržati. Koširka se je počasi zmajala s peči in pomignila Lojzi, naj gre z njo po pijačo. Spremljal ju je Tine, katerega je Lojza skrivaj povabila. Sami se namreč nista upali v temno klet, zakaj neprestano jima je krožil pred očmi prizor očetove smrti.

Vrnili so se: Koširka s hlebcem kruha, Lojza je nosila pehar z orehi, Tine pa veliko opleteno steklenico, napolnjeno s sadjevcem, ki ga je pričel deliti. Vsak je moral duškoma izprazniti kozarec, mati mu je urezala kruha, hči pa mu je nasula v predpasnik orehov.

Škrtanje, nastalo ob trenju orehov je prebudilo Tomažka, ki se je povzpel na zapeček in opozoril Koširko na svojo prisotnost. »Take pijače pa nimajo povsod,« se je obliznil, izpraznil kozarec. »Čast Koširjevi hiši, Blažu pa sveta nebesa na večne čase!«

»Očka, vse tole je vaše,« je Tine postavil predenj steklenico, ko je prišel drugič na vrsto.

»Aha, vedel sem, da bo nekaj ostalo,« se je široko nasmehnil. »Ako bi ne bilo Boga in dobrih ljudi, bi reveži sploh ne mogli živeti! Tako pa zame zmirom kaj ostane. Kamor se ganem, me kličejo — Tomažek sem, Tomažek tja — kdo bo neki vsem odgovarjal.«

»Pod srečno zvezdo ste rojeni,« ga je Tine pohvalil.

»Pod hruško,« je Tomažek naglo izpopolnil. »Tam gori ob meji pod tisto staro tepko se je moji materi — Bog ji daj dobro — nekaj pripetilo. Sklonila se je ter me pobrala kakor hruško, ki pade z drevesa. Tamkaj sem pričel živeti in ondi bi tudi rad umrl, ako je božja volja.«

»Umreti pa še ne,« so odklanjali drug za drugim. »Potem bi tam strašilo.«

»Eh, strašit pa ne bom hodil, kaj pametnega bi že prišel komu povedat. Tako kot tisti duhovnik, ki je svojemu prijatelju razodel, kdaj bo umrl.«

Vsi so se radovedno obrnili v Tomažka, vedeli so, da bo njegova zgodba lepa in zanimiva. Na mah je prenehalo trenje orehov, nobeden se ni upal zakašljati ali treniti z očesom.

Tomažek je zvrnil kozarec, natlačil vivček; medtem je zbudil spomine in pričel z glasom, s kakoršnim pripovedujejo čisto resnico.

»Nekoč je živel duhovnik, ki je nenadoma umrl. Daleč nekje pa je imel prijatelja, katerega niso obvestili o njegovi smrti. Zbudilo se mu je hrepenenje po duhovniku ter ni mirovalo prej, dokler se ni odpravil na potovanje. V kraj, kjer je služboval duhovnik, je prispel ponoči okrog enajste ure. Ker je bilo pozno, ga ni hotel dramiti, drugod pa tudi ni mogel iskati prenočišča — ljudje so počivali v mirnem spanju.

Hodil je nekaj časa okrog cerkve in premišljal, kam bi se napotil. Tedaj je opazil, da so cerkvena vrata na stežaj odprta. Nekaj mu je reklo naj vstopi, čemur se ni odrekel. Sedel je v klop v zakristiji, glavo si je podprl z rokami in skušal zadremati. Ni se ga še dotaknil spanec, ko je začul rahle stopinje. Vstopil je duhovnik s prižgano svečo — bil je njegov prijatelj. Vstal je presenečen, da bi mu podal roko, a duhovnik je odklonilno zamahnil — bolest in trpljenje se mu je poznalo na obrazu. S težkimi koraki je stopil k omari ter se oblekel v mašno obleko. V desnici kelih, na katerem je počivala levica — tako je stal in gledal okrog sebe, kakor bi nekoga čakal.«

»Strežnika nima,« si je domislil. »Zakaj neki mašuje tako zgodaj?«

Vzel je mašne bukve in pozvonil; na oltarju so že gorele sveče, ko sta prišla iz zakristije. Duhovnik je odložil kelih in pričel maševati. Glas mu je bil slovesen: sprva nekoliko tih, pozneje pa čist in mogočen. Strežnik mu je zbrano odgovarjal.

Po povzdigovanju se je mašnik čudežno spremenil. Iz oči mu je zasijalo blaženstvo, sreča in zadovoljstvo. Z lahkimi koraki se je vrnil v zakristijo; strežnik mu je pomagal pri slačenju — prešinjala ga je skrivnostna bojazen.

Duhovnik se je nasmehnil in spregovoril: »Neskončni pravici je zadoščeno zaradi ene same nekrvave daritve, ki sem jo v življenju površno opravil. Ti si me rešil, zakaj brez tebe bi ne bil mogel popraviti, kar sem zanemaril. Zato ti izpolnim za plačilo vse, karkoli me hočeš prositi.«

Tedaj se je zavedel, da občuje z duhom pokojnega prijatelja. »Ne želim nič drugega kot to, da mi naznaniš, kdaj bom umrl,« se je glasila njegova prošnja.

»Nikar se me ne boj, nič žalega se ti ne bo zgodilo. Kadar se ti bom zopet prikazal, vedi, da ti bo še tisti dan odbila zadnja ura.«

»Ali te bom kmalu videl?« si ga je drznil vprašati.

»Še ne tako hitro, ako ne bo kakšne spremembe.« Duhovnik ga je blagoslovil in izginil.

Odslej je živel v neprestanem strahu, kdaj bo zagledal prijatelja. Polagoma pa je pozabil ta dogodek, spominjal se ga je le še kot v meglenih sanjah. Čas mu je čudovito naglo potekal kakor vedno, kadar človek pričakuje nekaj, česar se boji, da bi se ne zgodilo.

Dvajset let je preteklo po tem dogodku. Mož se je med tem časom že precej postaral, vzlic temu pa se je še vedno rad pozabaval. Nekoč je bil povabljen na veselico, kjer se je nenadoma spomnil umrlega prijatelja. Dozdaj se je namreč otresal takih misli, nikomur ni omenil besedice o prikazni. Neprijetno bi mu bilo, ako bi ga bili zaradi tega zasmehovali.

Sredi najlepše zabave med živahnim sviranjem godbe je obstal in povesil glavo. »Aha, zdaj je prišel!« je vztrepetal, obraz mu je prebledel, mrzel znoj mu je orosil čelo.

»Kdo?« so poizvedovali tovariši ter ga radovedno obstopili.

»On. Ali ga ne vidite? Pokojni prijatelj...«

»Kje pa je?« so nestrpno silili vanj.

»Tamle v kotu dvorane...«

»Ali se ti blede, ali pa nas imaš za norca.«

»Zdajle je izginil. — Dajte mi papir in črnilo.«

Povedli so ga v stransko sobico, kjer je sedel in napisal zgodbo o svojem prijatelju, ki mu je prišel povedat, kdaj bo umrl. Ko je končal, je omahnil in izdihnil.

Tomažkova »storija« je izzvala splošno občudovanje. Mnogi se niso upali pogledati na oder v strahu, da se bo premaknil mrlič, drugi so se obračali od oken, da bi ne uzrli kako prikazen. Odrasli, ki se niso bali ne oken ne mrliča, so ga hvalili, kako gladko in napeto zna pripovedovati.

Pripovedovalcu se je odprla domišljija, iz katere so se vrstile: »Zaklete princezinje,« »Izdani graščaki,« »Duhovi brez glave,« razni »spomini« in čarovnice. Omagal je šele, ko se je pričelo daniti. Poslušalce je dvignila rujna zarja, za slovo so pokropili mrliča in odšli — ne več k počitku, marveč na delo. Koširka in hčeri sta se zleknili po peči in trdo zadremali.

Tedaj se je Tomažek splazil s peči k mrliškemu odru. »Jej, kako je črn!« se je zagledal v mrliča. »Skrbi me, da bo kdo spoznal, kako si je končal življenje. Bolje je, da ostane skrito; nočem, da bi ljudje govorili slabo o njegovi smrti.«

Na vrtu okrog hiše so zapeli krilatci svojo jutranjo pesem. Tomažek je odprl okno, zakaj soba je bila potrebna čistega zraka. Nato je ponovno stopil k odru ter se pogovarjal z mrtvim sosedom. »Poglej, kako je zunaj lepo, tebe pa ne bo več... Zakaj si odšel? Ali se ti je tako mudilo?«

Ko se je najokal in nagovoril, je pometel in pospravil sobo; odstranil je klopi, da niso bile v napotje ljudem, ki so kmalu zopet začeli prihajati.

Mevžarica je bila prva, ki je tisto jutro pokropila mrliča. Čim je odprla vrata, je glasno zajokala. »Revež, kako je žaloval,« je milovala pokojnega soseda. »Noč in dan ga je nosil v spominu. No, zdaj sta pa skupaj — trpina in uživata plačilo.«

Koširka se je prebudila, zaspane oči si je osvežila s slino, na kar je prisedla k sosedi na klop ob peči. Hčeri se nista zmenili za pretirano javkanje, preveč sta bili izmučeni od nočnega bdenja.

»Ne veš, Neža, kako je Tinetu žal, da je kaj pisal,« je babnica začela besedičiti. »Ni veliko povedal, a ko bi bil vedel, da bo tako, bi se bil rajši ugriznil na jezik. Fant ima mehko srce, vsaka solza ga zaboli in rani.

»BIaž je bil na Jožeta silno nejasno besedilo, zato ga ni mogel pozabiti,« je razlag nejasno besedilo. »Povem ti: zdajle bi vstal, ako bi mu bilo dano slišati, da se je srečno povrnil.«

»Kdo pa bi ne bil vesel takega sina. Saj vem, kako je bilo meni hudo za Tineta, vse noči sem premolila. Pa je le prišel, sam Bog me je uslišal.«

»Mica, kako si srečna! Na kolenih zahvali Boga za toliko milost. Mi je pa nismo bili vredni...«

Koširka se je useknila, iz vsakega očesa ji je kanila vroča solza. Obrisala se je tudi Mica z oglom rute, da bi se ji bolj prikupila. Vmes pa jo tolažila: »Nič ne jokaj, Neža, saj sta skupaj pri angelcih. To je bilo veselja, ko sta se zopet našla!«

»Jože je nazadnje srečen,« je omenila Neža z ihtečim glasom.

»I, seveda. Saj ni sam kriv svoje smrti.«

»Kdor umrje v vojni, je zveličan. Vse mu je odpuščeno.«

»Pa tudi Blaž že uživa plačilo. Stavim, da mu še skozi vice ni bilo treba iti — gorak je šel v nebesa.«

Neža je globoko vzdihnila, pri čemer jo je soseda sumljivo pogledala. Čudila se je natihem, zakaj mu ne privošči nebeškega veselja. Pohlevno je nagnila glavo ter se je zamaknila v pokojnikove čednosti in vrline.

»Petdeset let sva bila skupaj, pa se mi ni nikoli zameril,« ga je pohvalila. »Kadar je doživel kakšno neprijetnost, se je rajši ugriznil na jezik, kot da je izrekel kakšno nepremišljeno besedo. Preklinjal ni nikoli, mnogo pa je molil in ako je imel kašno skrito slabost, se je izpokoril, saj je moral marsikaj pretrpeti.«

»Dobri ljudje izumirajo,« je dihnila Koširka. Ustnici sta se ji stiskali, nekaj ji je šiloma zapiralo sapo.

»Blaž je bil resnično blaga in popolna duša,« je Mica zgovorno nadaljevala. »Zdaj mu ni daleč naokrog enakega; naš Tine mu je še najbolj podoben.«

»Blagor ti, ker imaš takega sina. Lahko si ponosna.«

»Kar je res, je res: še nikoli me ni razžalil. Sicer se pa tudi ti ne smeš pritoževati. Lojza je vsa očetova, Pavla pa tvoja; obema se pozna da sta Koširjevi, čim ju pogledaš.«

»Nič se ne pritožim, pridni sta in radi me ubogata. Obe imam enako rada.«

»Zato se boš pa težko odločila, kadar pojdte za kmetijo,« je babnica skrivoma namigovala. »Seveda, Lojza je starejša...«

»Starejši otroci imajo prednost,« je Koširka pritrdila in vzdihnila: »Bog nam daj pridnega in skrbnega gospodarja!«

»Bodočnost otrok je staršem najbolj pri srcu. Neprenehoma molim, da bi Tine našel kak kotiček, doma ne bo mogel ostati zaradi starejšega brata, nekam se bo moral vtakniti. Pravi, da pojde po svetu, pa ga je škoda, da bi taval po tujini. Zakaj bi ne mogel biti srečen v svojem domačem kraju?«

»Z Lojzo se menda že dlje časa razumeta,« je Neža rahlo omenila, pri čemer je vprašujoče pogledala sosedo.

»Mislim, da ne boš huda,« je Mico nekoliko zaskrbelo. »Krepke roke ima in zlato srce, to je pa lepše bogastvo kot zlate gore.«

»Ne vem, čemu bi razdirala, kar bo Bog zavezal...«

Mevžarica bi jo bila najrajši objela, tako ji je prijal jasen odgovor. Vedela je, da imata Tine in Lojza že dlje časa besedo, a da pojde tako gladko, tega ni pričakovala. Koširka bi jima namreč lahko nagajala. Po možu pripada posestvo njej in ni, da bi ga morala komu izročiti. Pripustila pa ga bo prostovoljno hčeri — zavoljo Tineta, ker pozna njegove vrline. In ona je k temu največ pripomogla, njena zgovornost jo je omehčala.

Kdo ve, kaj bi si bili starki še vse natvezili, da niso začeli prihajati sosedje — taki, ki so vstajali ob jutranji zarji. Ženici sta morali utihniti, zakaj nerodno je govoriti o ženitvi ob mrliškem odru. Tudi je bilo še prezgodaj novico spravljati v javnost; našel bi se prav lahko kdo, ki bi iz nevoščljivosti razdiral.

Tudi druga noč je potekla pri Koširju slično kakor prejšnja ob prepevanju mrliških pesmi in žgolenju živahne mladine. Proti jutru so se začeli zbirati pogrebci, da pospremijo Koširja na zadnji poti. Dolg sprevod se je vil iz Nabrežja na farno pokopališče. Za krsto sta stopali Pavla in Lojza ter bližnji sorodniki. Mati je med potjo nekoliko zaostala; ob nji je stopala vsiljiva Mevžarica, ki je neprenehoma hvalila svojega Tineta in njeni hčeri, vmes pa je molila in jokala. Tudi na poti s pogreba ji je bila vedno za petami.

Tomažek je stal ob zaprtem grobu, ko že nikogar ni bilo več na pokopališču. Olepšal je gomilo z venci, katere so pogrebci okrog in okrog razmetali. Vmes je nastavil ostanke sveč, naj dogorijo za pokojnikovo dušo. Pred odhodom se je ponovno zamislil v pokojnikovo usodo. »Ne, Blaž, ti bi ne smel umreti. Bog naj te ne obsodi!« S temi besedami je odšel s pokopališča.

VII.

Pomlad je prinesla v Nabrežje novo življenje. Začelo se je delo na polju; ljudje so pozabljali vojno in vse, kar so z njo doživeli. V preprosto hribsko vasico se je vračala nekdanja prijetnost. Stradanja in pomanjkanja, ki je mučilo mesta, tukaj sploh niso poznali. Vaščani so imeli dovolj denarja, ker se je vsaka stvar drago prodala. Nadomestki so polagoma izginjali; moški so prišli zopet do svojega tobaka, ženske pa do kave in sladkorja.

Pristni domači pomenki so sčasoma odrinili pogovore o vojaščini in pobijanju. Fantje so se pričeli ženiti; nevest je bilo na izbero; doto so jim odmerjali v kronah, da je bilo število večje in lepše. Sto, dvesto ali tristo tisoč ni bila nikaka posebnost.

Novim razmeram se Tomažek dolgo ni mogel privaditi. »Hudir si ga vedi, odkod imajo ljudje toliko denarja?« je neprenehoma ugibal. »Ampak kadar se bodo zaloge posušile, takrat bo polomija!«

»Saj ne more zmanjkati,« so menili nekateri izmed vaščanov. Med njimi je bil tudi Mevžarjevi Tine, ki se je ukvarjal z raznimi kupčijami. Barantal je z lesom, pri čemer je začetkoma precej zaslužil in tudi nekaj prihranil. Pripravljal se je na ženitev; vedel pa je, da od doma ne bo dobil, dote, ker si mati na mali kmetiji ni mogla mnogo pridobiti. Saj se je komaj skromno preživela, redila je le kravico in dva prašiča. Zato so ga sosedje zavidali, češ: »Na tako posestvo pojde, pa brez dote. Večjo srečo ima od pameti.«

Tine je dobro vedel, da ima med tovariši mnogo nevoščljivcev. Nestrpno je čakal sodbe obravnave po umrlem Koširju, na kar je nameraval pospešiti ženitev. Vsak večer je obiskal svojo nevesto ter ji je ljubeznivo pihal na dušo.

»Lojza, videla boš, kako bom jaz vse uredil in dvignil posestvo,« ji je bahavo obetal. »Ne boš se kesala.«

Dekle mu je slepo verjelo, dočim je mater le nekoliko skrbelo, čeprav ni dvomila, da bo Tine vzorno gospodaril. Njene misli so se neprenehoma sukala okrog Jožeta, vedno glasneje se je je oglašal v spominu. »Morda pa le ni umrl,« je včasih vprašujoče pogledala Tineta in čakala, kaj ji bi odgovoril.

»Prav gotovo je podlegel,« jo je vselej prepričevalno zavrnil. »Tako strašne bolezni ni mogel preboleti. Koliko jih počiva tam doli. Težko mi je govoriti o njegovi smrti.«

Končno je pričel Tine tudi sam natihoma dvomiti, da je Jože v resnici mrtev. Prav lahko je mogoče, da je srečno prestal bolezen, saj so med bolniki mnogi temeljito ozdraveli. Spomnil se je namreč, da mu nista dva strežnika enako povedala, ko je poizvedoval po bolnem tovarišu. Nihče ni posebno pazil, kdo je umrl in koga so pokopali. Teh pomislekov seveda ni smel glasno izreči, tukaj mu je šlo za bodočnost.

Pavlo so hujskali sosedje, naj se postavi za doto. Ako bi prevzemal Jože, bi mu seveda ne smela nagajati; tako pa bi se znalo primeriti, da bi Lojza umrla in posestvo bi prišlo v tuje roke.

Obravnava po pokojnem Koširju se je iztekla mirno brez vsakega prepira. Občinska izvedenca sta cenila posestvo in premičnine, sodnik je razdelil znesek na tri enake dele, ker je sodišče vpoštevalo tudi Jožeta, ker še ni bilo mrtvaškega izkazila. Koširka se je odrekla pravici do posestva, na kar je sodišče postavilo Lojzo za glavno dedinjo. Izpolniti je morala dane pogoje: izplačati materi, Pavli, pa tudi Jožetu, ako se povrne. Mati se je zadovoljila poleg stanovanja in hrane s skromno vsotico denarja, Jožetov delež pa je znašal 50 tisoč in prav toliko Pavlina dota.

»Zdaj se bomo pa zasukali,« je Mevžarica sitnarila za Lojzo. Do zdaj se je prilizovala materi, po obravnavi pa se je dobrikala hčeri, Neža je izgubila veljavo.

»Pa naredimo v božjem imenu.« Lojza se je naveličala prigovarjanja, obenem je začutila potrebo po novem gospodarju.

Mevžarici so zažarele temne oči, nagubano lice se ji je pomladilo. Nerodno je iztegnila roke in vzdihnila: »Lojza, Bog vaju blagoslovi! Če le kdo na svetu, bo Tine moder gospodar in skrben oče. Ne veš, kako zna pridobiti: ako vrže dinar v zrak, mu štirje nazaj priletijo. Neprenehoma zbira in množi, lepo vsotico si je že prihranil.«

Tako je besedičila in delala po zraku križe, kamor se je obrnila. Zlatar bi ne bil mogel lepše pozlatiti njenega sina, kakor ga je okrasila ona; ni je bilo čednosti, katere mu ni vtaknila za klobuk in pripela na prsi.

Lojzi se je godilo, kakor vsaki nevesti pred poroko. Gojila je upanje v bodočnost, vmes pa so jo begale skrbi in bojazen. Vedela je, da je na svetu malo popolnoma solnčnih dni: jutri so navadno jasna in čista, pozneje pa se privlečejo oblaki.

V srcu mlade neveste ni bilo nobenega pravega veselja. S težkimi koraki se je odpravila k sodišču, prepisat posestvo na bodočega gospodarja. Nič laže ni šla v župnišče naročit oklice in poroko. Nekaj jo je močno sunilo v srce, ko je padlo v nedeljo raz prižnico njeno ime med radovedne poslušalce.

Tisti teden sta bila Tine in Lojza predmet živahnih pogovorov, ugibanja in razmotrivanja. Obirali so ju pri zajtrku, kosilu in večerji, pri delu, na polju, na travnikih in v sencah, ko so se vaščani hladili po napornem delu. Čim sta bila kje dva skupaj, že sta obdelovala ženina in nevesto.

Vse so privlekli na dan, česar se je mogel kdo domisliti. O Tinetu so menili, da je robat in togoten, zamerili so mu, ker rad pogleda v kozarec. Kadar pride v gostilno, navadno kam prisede in vpraša: »Ali bomo kaj popili?« Ko se ga navleče, je siten in išče prepira. Tedaj se rad postavi in zadere: »Ali bomo kaj razbili?« Ako je razdražen, seveda tudi udari s pestjo ali z litrom — z vsem, kar mu pride v roko.

»Kakršen je z drugimi, tak bo z ženo,« so sosedje prerokovali. »Kmalu se je bo naveličal.«

»To se bosta še udarila! Vajena nista prizanašati, drug drugemu se ne bosta uklonila.« Tako so ju sodile vaščanke in privoščile obema, da bi se skoro spoprijela.

O Lojzini sebičnosti in trmi so vedeli Nabrežani marsikaj povedati. Kadar so nastali v vasi kakšne marnje, tedaj so bili vedno krivi drugi, Lojza je bila nedolžna. Naj so bili dokazi še tako temeljiti, dekle je našlo izgovor, čeprav ga je izvilo iz trte. In kako je znalo tajiti! Zavilo je oči in zajokalo tako, da so ji kar svetniki hiteli za pričo. Z jezikom je znala usekati, uščipniti in zbosti, kakor ji je bolje kazalo. Marsikdo se je premislil, preden se je z njo pomeril.

Edino, kar ji niso mogli odreči, je bila njena pridnost, varčnost in skrbljivost. Koširjeva hiša je bila že od nekdaj imovita; žitnico ni izpraznila nobena slaba letina, in v hlev je redkodkaj zašla nesreča. Polje je bilo dobro ognojeno, vsako žito je uspevalo, katero so vsejali. Gozdi so bili lepo zaraščeni, veselje jih je bilo pogledati.

Med vojno so pri Koširju dobro napredovali. Ujetnik Aleksij je opravljal za skromno plačo najtežja hlapčevska dela. Tako se je privadil tihe hribske vasice, da se kar ni mogel odpraviti v domovino. Morda se je bil res navezal na Pavlo, zakaj prav nič ni maral slišati o vrnitvi. Lojzi je bilo prav in tudi Tine se je izjavil, da ga ne bo nikdar gonil od hiše. Tekel je zadnji teden pred poroko. Tine in Lojza sta vabila na ženitovanje; povabila sta sosede in sorodnike, kar sta opravila v prvi polovici tedna, druga polovica pa je ostala za pripravljanje gostije. Nevesta je najela zidarja, ki je prebelil hišo, pri Mevžarju pa je mizar delal ženinu opravo.

Mati je pekla in cvrla, Pavla pa je donašala s trga, kar so potrebovali. Kupovali so sproti; kadar je česa manjkalo, je vzela cekar ali košaro ter jo je mahnila v dolino. Trg je bil oddaljen kake pol ure od Nabrežja, tam je bila tudi cerkev, pošta in šola, prodajalne in gostilne.

Pozno nekega večera se je vrnila vsa potrta, odložila je pletenico ter se naslonila na mizo. Mati in Lojza sta se plašno spogledovali, ker je bila Pavla doslej vedno vesela, kadar je prišla iz doline.

»Ali se ti je kaj pripetilo?« jo je mati stresla za ramo.

Pavla je globoko vzdihnila in sunila z ramo proti materi. Nato se je počasi vzravnala, obrisala si je oči in dejala: »Boste že slišali, kaj se je zgodilo. Nate, tole berite.«

Koširka je vzela stlačeno dopisnico, naježili so se ji obrvi, oči so ji skoro izstopile. »Ježeš, ali je mogoče?« je kriknila in prebledela.

»Povejte vendar kaj je, da me ne bo skrbelo,« je silila Lojza, stopivša med mater in sestre.

»Jože je pisal,« je vzkliknila mati z vidnim presenečenjem. Vse priprave na ženitovanje so se umaknile nepričakovani novici, celo potice, cvrtje in pogače so izgubile svojo privlačnost.

»Nekdo nas je potegnil,« se je Lojzi izvilo iz prsi, dasiravno ni verjela svojim besedam.

»Pa ne Jože, marveč Tine,« jo je sestra nejevoljno zavrnila.

»Pisava je bratova,« je dahnila Lojza, ko je pogledala dopisnico.

»Tako jo ne more nihče ponarediti,« je Pavla osorno dostavila.

»No, kaj pa bo sedaj?« Koširka je sklenila roke, srce ji je pokalo od žalosti. Jože je bil določen za naslednika, a ga bo izpodrinil tujec, ker so se prenaglili, čeprav se ni tako mudilo.

»Tine ima na vesti oba: Jožeta in očeta,« se je Pavla togotila.

»Namenoma ni tega storil,« ga je Lojza zagovarjala. »Ne mislite, da je tako hudoben.«

»Preden je pisal, naj bi se bil prepričal. Koliko hudega nam je povzročil!«

»Od žalosti mi bo počilo srce. O, da se je moralo to zgoditi!« Mati se je grabila za glavo in begala po sobi. Trepetala je pred hipom, ko bo stopil prednjo Jože ter ji pokazal desnico brez kazalca in sredinca. »Prej ste me pripravili ob prste, zdaj pa še ob posestvo,« ga je slišala govoriti.

Iz sočutja do matere je Pavla začela glasno jokati. Vmes pa se je zvijala in stokala: »Vse najhujše pride do nas, nobena nezgoda se nas ne izogne.«

Koširka se je polagoma nekoliko pomirila, molče je nekaj časa gledala Lojzo, na kar je začela milo in proseče: »Hčerka, ako hočeš biti deležna mojega blagoslova, pusti Jožetu kmetijo in stopi na njegovo mesto. Slišala si, kaj je govoril oče, ko je sin odhajal od doma. Na tebi je zdaj, da se izpolni njegova beseda.« »Zakaj se ni oglasil prej, dokler ni bilo prepozno,« se je uprla njeni prošnji. »Šele zdaj se je spomnil, ko smo že tako daleč...«

»Lojza, nič še ni zamujeno. Jutri lahko ustavimo oklice, gospod župnik bo odobraval!«

»Drugi bodo pa zabavljali ter se norčevali. In Tine bo zahteval povračilo...«

»Ako je pameten, mora spoznati, da gre za pravico. Vsak, kdor le količkaj resno misli, te bo pohvalil. Položi roko na srce in vprašaj svojo vest. Ali ti ne pravi, da je prav, kar ti svetujem?« Pavla je pritrdila materi in gledala sestro, kaj bo odgovorila. V prsih ji je vrelo, komaj se je premagovala, da jo ni robato oštela.

»Kaj bi pa ti storila na mojem mestu?« se je Lojza obrnila proti sestri.

»Sama bi se odpovedala kmetiji,« ji je brez odloga odgovorila. »Smatrala bi to za dolžnost do pokojnega očeta in do brata. Sram bi me bilo, da bi me kdo prosil ali nagovarjal.«

Lojza je premišljevala, kako bi jo zavrnila. Skrbelo jo je, kaj poreče Tine, brez njega se ni upala ničesar ukreniti. Ako bi privolil, bi se naposled morda le odločila, čeprav se je temu upiralo hrepenenje po zakonskem stanu.

Kot nalašč so se odprla vrata in Tine je stopil v sobo. Debelo jih je pogledal, zakaj vse tri so bile zbegane in potrte. Nobena pa ni imela poguma, da bi mu povedala, kaj se je zgodilo.

Na mizi je opazil dopisnico ter jo je radovedno prečital. Že pogled na pisavo mu je spremenil barvo, srce mu je sunkoma utripalo. »Dopisnica je iz ujetništva, pa tudi pisanje je njegovo,« je moral priznati. »Čudno, ali je vstal od mrtvih! Ne mislite, da sem ga namenoma zatajil.« 

Zgovorno je ponovil vse, kar je vedel o Jožetu in o njegovi bolezni. Rotil se je, da se ni ničesar izmislil; vse je navedel točno, kakor je izvedel. Ni se pa mogel seveda osebno prepričati, ker je bil v bolnišnico vstop prepovedan. Pokazal je globoko žalost, tako se je prikupil materi, ki je imela še vedno pri hiši veljavno besedo.

»Kaj bo pa zdaj?« je skrbelo obupano nevesto.

»Domu naj pride,« je ponudil ženin svojo gostoljubnost. »Za vse bo dovolj prostora.«

»Mati menijo, da bi odstopila,« je komaj spravila iz grla.

»Take sramote menda ne boš napravila,« je osupnil. »Pa zdaj pred poroko! To bi bilo govorjenja!«

»Mora!« je pribila Koširka. »Oče je tako naročil.«

»Nič ni zapisano,« je ugovarjal. »Saj ni bilo oporoke.«

»Me smo slišale in bomo dokazale,« je pokazala nase in na hčeri. »Priče bodo zadostovale.« 

»Jaz bom prisegla,« se je ponudila Pavla. »Sodišče bo verjelo.«

Tinetu se je ohladil pogum, trenutna bojazen mu je ustavila besedo. Res je bilo posestvo nanj že prepisano, kar pa brez poroke nima veljave. Ako jo preprečijo, se bo obrisal pod nosom.

»Najlepše bo, ako mirno ustavita oklice,« je predlagala Koširka. »Povejta, kaj se je pripetilo.« 

»Tako gladko pa ne pojde,« se je Tine postavil po robu. »Čemu mi bo oprava in drugo, kar sem nakupil?«

»Prodaj jo na dražbi, ali pa jo shrani za pozneje,« je Pavla iskala prepira. »Čez deset let marsikaj prav pride.«

»Damo ti primerno odškodnino,« je posredovala mati, da bi končala nepotrebno besedičenje.

V Tinetu je vrelo in kipelo, vendar se je krotil in premagoval, vedoč, da zgrda ne bo ničesar opravil. Hotel je biti dober in sladak, zakaj muhe sedajo na med ne pa na jesih.

»Škoda bi bilo razdirati,« je omenil z mehkim glasom in pogledal vse tri zaporedoma.

»Tebi seveda, ne pa Jožetu,« ga je Pavla zopet ošvrknila.

»Dajmo se pogovoriti. Pri tem, kar je, naj ostane.«

»Meni je prav,« je dahnila Lojza.

»Jaz pa ne odneham,« je Pavla priskočila. »Ni ga pogoja, za nobeno ceno!«

»Za uslugo bi prejela 50 tisoč v takojšnjem izplačilu.«

»Kdo jih bo pa dal?« ga je nezaupno pogledala.

»Jaz, Pavla. Tebi in materi — vsaki po 50 tisoč dinarjev.«

Lojza je potihoma računala na prste: »Materi 50, Jožetu 50, Pavli dvakrat po 50, skupaj 200 tisoč dinarjev.« Bolestno je spačila obraz in dejala: »Tine, obetati je laže kakor izplačevati.«

»Kdor je korenjak, se ne ustraši vsakega bremena. S tem denarjem si lahko kupita posestvo v dolini, kjer se zemlja laže obdeluje. Jože naj vama gospodari.«

Tine je udaril na pravo struno. Po kmetiji na ravnini je Pavla vedno hrepenela. Rada je zavidala dolince, ker vsako delo opravijo prej kakor v kamenitem Nabrežju. Dolinci navadno vedno zaničujejo hribovce ter se jim posmehujejo. S kakšnim ponosom prepevajo dekleta iz doline:

»Ne bom se možila na v'soke gore,

ne bom jo nosila na glav'ci vode.«

Koširki je ugajala ponudba tembolj, ker bo lahko zapisala kmetijo sinu, ki bo na ta način prišel do svojega zemljišča. Jože je imel veselje do konj, a v hribih niso pripravna tla za konjska kopita, v dolini pa jih bo lahko napregel. Zdaj ko cvete lesna kupčija se bo dalo z vožnjo mnogo zaslužiti.

Pavla je vprašujoče gledala mater, ki ji je rahlo prikimala in rekla: »Naredi, kakor hočeš, nočem, da bi mi kdaj očitala, dovolj si stara in razumna.«

»Jože bo sicer nejevoljen,« je menila Pavla. »Vendar ga bo pomirilo, ko mu razložimo.«

»Ni se ga treba bati, saj sva posestvo tako rekoč kupila,« se je Lojza obregnila ob sestro.

»Res je, drago je plačano,« je pritrdil Tine. »Pa naj bo zato, da ne bomo ustavljali oklicev.«

Materi ni bilo po volji, ker ji je Tine rekel, da je posestvo kupljeno. Navedla mu je vsak košček zemljišča in naštela, koliko bo pridelal. Natančno mu je zračunala, koliko bo dobil vsako leto za živino, prašiče in poljske pridelke.

»Lepo posestvo, nič ne rečem,« je popravljal, da bi se ji ne zameril. »Poglavitno pa je, da smo vsi skupaj zadovoljni, zato sem vam ustregel. Saj sta zaslužili.«

»Koliko boš že dal?« je hotela Pavla ponovno vedeti.

»Petdeset tisoč tebi in prav toliko materi, kakor sem obljubil. Izplačal bom takoj po poroki.«

»Samo, ali boš držal besedo?« Pavli se je širilo srce, smehljaj zadovoljnosti se je igral krog njenih ustnic. Zdaj je najbogatejše dekle v okolici, zaslovela bo kot bogata nevesta, snubci bodo prihajali od blizu in daleč ter se trgali za njeno roko. Ako bo pa denar založila za bratovo posestvo, ga bo smatrala kot posojilo.

Koširki pa še vedno ni bilo nekaj prav, kašljala je in mežikala Pavli, ki jo seveda ni umela.

»Tine, do župana bi stopili,« je končno važno sprožila. »Dobro bi bilo, ako bi zapisali, kar smo se dogovorili.«

»Laliko zapišemo,« je privolil. »Mislim pa, da ni potrebno, saj smo poštenjaki. Tako ne bo treba plačati pristojbin, dovolj je že drugih izdatkov.«

»To je pa tudi res,« sta odnehali v zavesti, da poštenost ne potrebuje ne prič ne pogodbe. Segli so si v roke ter se razšli zadovoljni; zadeva, ki je obetala toliko viharja, se je mirno poravnala.

Drugi dan je bila sobota — dan veselja in zabave. Nabreški fantje so vozili skrinjo in prodajali nevesto; dvignila so se tudi dekleta in zahtevala odkupnino za ženina — prvič, odkar stoji Nabrežje. V nedeljo sta bila Tine in Lojza tretjič oklicana in v ponedeljek zjutraj poročena.

Zadnjo nedeljo pred poroko so imeli pri Koširju neprestane obiske. Radovedne sosede so ogledovale balo, potice in pogače; tukaj so morale hvaliti, domov grede pa so našle polno nedostatkov. Otroci so stikali za vogali, dokler se ni prikazala Koširka s potico ter jo razdelila.

Tudi Strmljanova Rezika je prispela v nedeljo popoldne v Nabrežje. Delala se je, kot bi ogledovala balo, v srcu pa je skrivala tajnost, ki jo je privedla h Koširju. Ko so se vaščanke razšle, tedaj je podrezala mater ter ji namignila, naj jo nekoliko pospremi.

Zunaj na dvorišču jo je ustavila in pričela po kratkem uvodu: »Nekaj vam moram povedati, ako še ne veste. Jože ni mrtev, kot so govorili. Res je bil težko bolan, a je okreval ter se bo skoro povrnil.«

»O jej! Ali res? Odkod pa veš? Pa da nam nič ne piše!« Koširka je začudeno vzklikala in mahala z rokami, kot da je šele v tistem hipu slišala novico.

»Kdo pa ve, ali je res?« se je oglasila Pavla, ki se je o mraku priplazila za njima. »Lahko se je nekdo izmislil.«

»Jože je pisal,« je povedala Rezika skoro brez sape.

»Komu je pisal?« sta kazali namišljeno radovednost.

»Nekomu, ki ni daleč od tukaj.« — Rezika ni marala izdati, da je pisal njej, ker se je bala, da ji bo Koširka zamerila. Poznala jo je še od poprej; vedela je, kako je zaradi Jožeta črtila Ivanko ter jo dolžila, da ga zapeljuje.

»Ljudje se izmišljujejo,« je Pavla vihala z nosom. »Nalašč nas begajo, prav zdaj bi radi napravili zmežnjavo.«

»Tisti, komur je pisal, vam lahko dokaže,« je Rezika mirno nadaljevala. »Prosil me je, naj vam sporočim, da ne bo zamujeno. Danes je zadnji dan, jutri bo prepozno.«

»Sam naj bi bil prišel,« je besedičila Pavla.

»Hm, ko bi vsaj natančno vedeli!« je starka zmajevala z rameni.

»Verjemite, da ni drugega kakor prazna govorica.«

»Tukaj je čista resnica, ki se bo kmalu izkazala,« je Rezika pogumno trdila. »V pismu je njegova pisava, Jože je na poti v domovino.«

»Le kar pride naj,« se je Koširka prisiljeno nasmehnila. »Veseli ga bomo, za bodočnost mu je preskrbljeno.«

»Vaša dolžnost je, da mu ohranite dom, ker je edinec...«

»Zakaj se neki ti zato poganjaš?« ji je Pavla zasolila. »Nekdo te je moral najeti. Koliko ti je pa obljubil nagrade?«

Nezasluženo zbadanje je Reziko zabolelo. Opravičila se je, da je hotela nekomu napraviti uslugo in ustreči materi, ki je prej toliko žalovala za sinom. Odgovora pa ni počakala, marveč je odšla potrta in osramočena. Nikdar ni mislila, da bo tako hladno sprejeto njeno poročilo.

»Hitro so ga pozabili,« se ji je med potjo užalilo. »Koliko je bilo stokanja in javkanja, zdaj pa ni nobenega sočutja, celo materina ljubezen se je ohladila.«

Tomažek je sedel pred hišo in opazoval ugašajočo zarjo. »Tako smo, kot današnji dan,« je premišljeval minljivost.

»Očka, ali bo dež?« ga je nagovorila in obstala. »Kadar se zvečer na zapadu žari, je rado slabo vreme,« ji je odvrnil in sklenil roki na kolenu. »Jutri bo svatba, naj jih le namoči; dež na poročni dan pomeni bogastvo.«

»Tomažek, ali že veste?« se je sklonila ter mu pošepnila: »Jože se je oglasil. Piše, da je na poti v domovino.«

»Ali naj verjamem?« se je vzradostil. »No, potem pa sploh ni umrl. Saj sem vedel, da je bila pomota. Ali si povedala Koširki?«

»Sem, a ne verjame. Še slišati me ni hotela, Pavla me je celo sramotila.«

»AIi ve, da je sin na povratku?« 

»Ne morem ji dopovedati. Kakor sklepam, ne bo ničesar ukrenila«

»Bomo videli!« Kakor bi trenil, je skočil pokoncu, dvignila ga je sveta jeza. Še nikdar v življenju ni bil tako hitro pri Koširju, na stežaj je odprl vrata in stopil sredi sobe. Koširka je pripravljala posodo; komaj je ujela krožnik, da ji ni padel iz rok, tako se je prestrašila.

»Neža, Jože se vrača, pa mu ne greš naproti,« je začel brez uvoda.

»Kam? Ali pa veš, kdaj pride?« ji je trepetala beseda.

»Dokler si mislila, da je mrtev, si ga klicala, zdaj ti pa ni prav, ko se je sam oglasil. Neža, kje je materinska ljubezen?«

»Naj le pride, saj ga komaj čakam. Dote ima 50 tisoč — prav toliko bo Pavla.«

»Ampak Jože je edinec. Blaž mu je obljubil kmetijo.«

»Sodišče je drugače odločilo. Vendar ga ne bomo zapustili. Kupili mu bomo posestvo v dolini, jaz bom prispevala in Pavla.«

»Seveda, užitek boš prodala,« jo je osmešil. »Ha, to bo denarja!«

»Kaj pa veš!« je zasmrčala. »Meniš, da nimam drugega kot užitek?«

»Nič me ne briga, kaj imaš, samo toliko rečem: kmetija je Jožetova, ker je bila tako očetova volja. Lojza naj vzame njegovo doto — tistih 50 tisoč, od posestva pa naj odstopi.«

»Rekla sem ti že, da mu bomo kupili kmetijo na ravnini. Vsi skupaj: Jože, Pavla in jaz premoremo 200 tisoč.«

Tomažek je uprl roki v bok ter jo je resno pogledal. »Neža,« je dejal, »kdo pa je fanta privedel do tega, da si je prste odrezal?«

»Jaz ne, Tomažek,« se mu je trpko odrezala. »Pregovorili ste ga, zato je vaša dolžnost, da mu ohranite domačijo.«

Koširka je porasla: »Tomažek, laži ni treba pobirati ter jih nositi v našo hišo.«

»Resnico pa lahko govorim ter se nikogar ne ustrašim. Molčal sem zavoljo Blaža, zdaj pa me izziva tvoja trma. Vi vsi ste bili krivi, da je fant položil prste pod koso; grdo je, ker ga s pokvarjeno roko suvate od hiše.«

»No, ga boš pa ti vzel pod streho,« ga je zaničljivo zavrnila.

»Neža, glej da ne boš ponižana,« ji je zapretil. »Blaž je omagal pod težo vesti, nič več ni mogel prenašati očitkov. Bog mu odpusti, kar je v zmedenosti izvedel.«

»Nehaj! Tega ti ne bom nikoli pozabila.« Koširka je begala po sobi, zvijala se je, tolkla z nogami in kričala: »Obrekovaleč, lažnivec! Še po smrti mu ne privoščiš miru, nas pa spravljaš v sramoto.«

»Neža, Blaž bi se obrnil v grobu, ko bi vedel, kaj počenjate. Na sodnji dan se bosta pogledala. Kesala se boš še prej, a bo prepozno.«

Na materino vpitje je prihitela Pavla, ki je pričela Tomažka zmerjati in psovati. Končno mu je pokazala vrata kot navadnemu capinu. Lojza ni rekla nobene besede, slonela je pri oknu in jokala.

Razžaljeni sosed je poskrbel, da so še tisti večer govorili krog in krog po vasi, kako je prišel Koširjev Jože ob prste in da mu je oče obljubil kmetijo, preden je odšel k vojakom. Zdaj pa so pozabili obljubo ter ga podijo od hiše. Skrivnost Koširjeve smrti je ostala še prikrita; Tomažek ni hotel, da bi o njegovem prijatelju po smrti slabo govorili.

Zjutraj, ko se je zdanilo, je bila novica že daleč v okolici. Vse je obsojalo Koširko in njeni hčeri, pomilovalo pa je Jožeta, ki je po krivdi sester in matere prišel ob posestvo. Prav zaradi tega se jih vabilu na svatbo ni mnogo odzvalo. Nabralo se je le nekaj mladine — Tinetovih prijateljev, pa tudi med njimi ni bilo pravega razpoloženja. Godec je delal z godbo in z jezikom, da bi jih spravil v dobro voljo.

Nevesta se je poslovila, kakor je navada pred poroko. Mati jo je pokropila z blagoslovljeno vodo ter jo pokrižala na čelu. Pavla ji je nadela poročni venec.

Tudi ženin je bil deležen njenega blagoslova. »Bodita srečna in ljubita se do groba,« mu je naročila pred odhodom. »Pa da boš izpolnil, kar si obljubil.«

Svečano je ponovil, da bo izplačal materi 50 tisoč in prav toliko Pavli poleg izgovorjene dote. Krepko ji je stisnil desnico, na kar je stopil med svate, ki so se že vrstili v sprevod z godcem na čelu.

Za oglom na dvorišču je nastalo glasno javkanje in ječanje. »Lojza, ali res odhajaš?« se je zvijala postarna ženica. »Pa da se Ti Jože ne smili in oče, čigar obljuba se ni izpolnila.«

»Teta, vsaj vi mi prizanesite,« je vzdihnila nevesta.

»Mir!« je planila Pavla pred Trdinko. »Nimamo časa za take čenče.«

»Pa bo še dovolj časa za — kesanje.« 

»Teta!« je kriknila nevesta in stopila iz vrste. Ženin in njegov tovariš sta jo komaj obdržala, da ni pobegnila.

Trdinka je spoznala, da je zamujeno, zato je pričela zmerjati in psovati. »Tujca imate rajši nego domačina. Sram vas bodi! Z obrestmi se vam bo povrnilo.«

»Fantje, zavriskajte, saj ne gremo k pogrebu,« se je oglasil godec in raztegnil harmoniko. Tetino plakanje je zadušilo živahno vriskanje in godba, med katero se je sprevod pomikal z objokano nevesto proti farni cerkvi.

VIII.

Nekaterim ljudem se čudovito hitro posreči priti do blagostanja, ne znajo pa se obdržati v ravnotežju — dvignejo se in padejo — sreča, ki se jim nasmehne, jim uide, še preden jo pričnejo uživati.

Tak je bil tudi Mevžarjev Tine, ki je zagospodaril na Koširjevem domu. Hotel je pokazati svojo delavnost in razumevanje, vse kar mu ni ugajalo, je preuredil in predrugačil. Popravil je gospodarska poslopja ter jih pokril z opeko; med hišo in hlevom je dal izkopati vodnjak z vzornim napajališčem za živino. Nakupil je vozove in razne gospodarske stroje, katerih pa ni mogel rabiti zaradi kamenja in bregovite lege; zemljišča. Tudi vole je nadomestil s konji — izkušeni možje so zmajevali z glavami in delali opazke.

Domišljavi Pavli so ugajale take novotarije, dočim se je Lojzi zdelo škoda denarja, ki začetkoma ni prinašal dobička. Tine ji ni mogel dopovedati, da bodo izdatki ščasoma bogato obrestovani. Vedno je imela svoje pomiselke, morilo jo je nezaupanje in bojazen. Njeno domnevanje je podpirala mati, ki ji je neprenehoma prigovarjala, naj se postavi in prepreči moževo početje. V temnih barvah ji je slikala pogubo, v kateri bodo izginili, ako se ji pravočasno ne izognejo.

»Vi ga posvarite,« se je Lojza zatekla k materi. »Mene ne posluša.«

»Poskusi zlepa, tako boš še največ opravila,« jo je osrčevala. »Posestvo je bilo tvoje prej kot njegovo, torej imaš pravico do gospodarstva. Ako ne bo zalegla lepa beseda, pa mu povej take, kokršne zasluži. Z odločnim nastopom si boš priborila veljavo in spoštovanje.«

»Vidim, da res ne bo drugače. Dozdaj sem molčala zaradi ljudi, da ne porečejo: šele prvi mesec sta skupaj, pa se že prepirata.«

»Bolje je prej začeti, kot pa zamuditi. Tudi žena naj ima besedo — tako je bilo od nekdaj pri naši hiši.«

Odslej sta iskali priložnosti, da bosta skupno nastopili. Pripravljali sta se z vso resnobo kakor nevihta ob soparnem poletnem dnevu. Pavla je še vedno držala s Tinetom ter ga zagovarjala, z Rusom pa sta se skrivoma marsikaj pomenila. Njegove besede so skrivoma nasprotovale mlademu gospodarju, očitno pa se mu je dobrikal in hvalil njegovo podjetnost.

H Koširju so jela prihajati pisma z računi za opeko, apno, železo in za druge potrebščine. Zidarji, kovači in tesarji so zahtevali plačilo, pridružili so se jim še drugi rokodelci — vsak, kdor je izvedel kako delo. Nekateri so zahtevali takojšnjo poravnavo, drugi so že grozili s tožbo. Oglašali so se tudi trgovci, ki so dajali na upanje razno blago in krčmarji, pri katerih se je nabralo dokaj dolga na vinu in žganju. Plačati je bilo treba konje, vozove in gospodarske stroje.

Tine je povešal glavo od sramu in trgal poslane opomine. Gledal je v tla in molčal, ko sta ga oštevali žena in mati, druga je bila hujša od druge.

»Tega dozdaj ni bilo pri nas,« se je zgražala stara Koširka. »Blaž je posojal drugim — celo imovitim posestnikom, marsikje so si pomagali z našim denarjem.«

»Včasih smo terjali mi, zdaj nas pa drugi,« je vzdihnila mlada gospodinja. »Mevžar, daleč si nas spravil,« se je starka raztogotila. »Mislila sem, da si previden in razumen, pa si strašno neroden.«

»Mati, dozdaj še nisem ničesar zapravil,« se je zagovarjal. »Kar sem izdal, je šlo za delavce in za gradivo.«

»Ali je bilo treba popravljati? Prav nate bi se bilo podrlo.«

»Zdaj pa plačaj, ako imaš s čim,« je zajokala Lojza.

»Hm, s čim,« je pomišljal. »Gozde imamo, les je doraščen.«

»Z našimi smrekami ne boš plačeval dolga,« ga je mati ustavila.

»Kdor mi bo branil?« je nenadoma porasel.

»Posestvo je naše, Lojza ga je dobila po očetu.«

»Hahaha, to je bilo nekdaj!« se je zakrohotal. »Zdaj je moje, jaz gospodarim.«

»Lepo gospodariš,« ga je pikala. »Skoro boš zavozil.«

»Mi smo še trdni,« se je potrkal na prsi. »Nekaj smrek bom prodal, pa bo vse poravnano.« 

»Blaž je stiskal, ti pa zapravljaš. Mar se je trudil zate, da boš razsipal?«

»Kdo pa razsipa?« Srdito je pogledal mater, da ji je skoro vzelo besedo. Stisnil je v žepu pesti in nadaljeval: »Lahko ste sedeli na denarju, saj niste ničesar potrošili. Strehe so bile raztrgane, hlev se je podiral, v vodnjaku so regljale žabe. Kuhali ste močnih in glodali suhe skorje. Vsa vas se vam je posmehovala.«

»Pri Mevžarju ste pa pražili in cvrli. Pri nas si se najedel, zato rogoviliš. Kdor se povišuje, bo ponižan.«

»Privoščite mi, a se ne bo izpolnilo. Z denarjem za les bom odpravil nadležne upnike. Pavlo in vas bom izplačal, ostanek pa bom naložil v hranilnico za Jožeta.«

»Lesa je škoda,« je vzdihnila nekoliko pomirjena, ker ji je obljubil izplačilo. Vsi pomiselki so polagoma odstopili, kmetija v dolini je zopet stopila v ospredje.

V Koširjevih gozdih so zapele sekire. Daleč naokrog so odmevali zvonki udarci, košata drevesa so padala z glasnim hruščem. Hrib nad Nabrežjem, odet z zeleno smrekovino, je pokazal gola rebra. Delalo je mnogo delavcev, zakaj debla je bilo treba razžagati, hlode obeliti ter jih spraviti v dolino. Tanša in krajša drevesa pa so obtesali v tramove. Tine se je pogodil, da bo spravil les na bližnjo postajo. Naročil je pri kolarju močan voz in novo konjsko uprego. Zaslužil je precej, ker mu je pri nakladanju pomagal Kozak za skromno plačo. Pri tem je zanemarjal delo na polju, najemniki so postajali po sencah, ker jih ni nihče nadziral.

Prevažanje lesa pa je prineslo še druge slabe posledice. Tine je bil pogostoma po ves dan od doma, hraniti se je moral po gostilnah, kjer se je privadil pijančevanju. Že po naravi je bil nagnjen do pijače; dozdaj se je premagoval, vožnja pa mu je dala priložnost, da se je ustavljal v obcestnih gostilnah. V družbi pivcev je pozabljal svoje sklepe, zunaj pred gostilno pa so nemirno hrzali konji in razbijali s kopiti.

Njegovo izostajanje od doma in pozno prihajanje je Lojza kmalu opazila. Na vprašanje, kje se je zamudil, ji je vselej navedel dolgo vrsto izgovorov, izdala pa ga je njegova zgovornost in duh po pijači. Pozno nekega večera so prispeli konji sami s praznim vozom, Tine pa je prikolovratil šele čez dolgo časa in obležal pred pragom.

»Zdravje si boš pokvaril. Preobilna pijača ti bo škodovala.«

»Komu pa je žeja še koristila? Samo skrbi in trpljenje, drugo mi itak ne privoščiš, pa tudi ako tukaj poginem.«

»Rada ti dovolim, kar je potrebno. Spij ga včasih kak kozarec, Bog ti ga blagoslovi. Popival pa ne boš, dokler bom imela pri hiši kaj veljave.« 

»Ne bom te vprašal za dovoljenje. Kar zaslužim je moje, pa naj shranim ali zapravim.«

»Shraniti ne boš mogel ničesar. Zaslužek zapraviš, doma pa zaostaja delo. Vrabce loviš, golobe pa izpuščaš.«

»Povsod ne morem biti zraven. Ti si vedno doma, pa nadziraj najemnike, da bodo kaj naredili. Moje napake vidiš, sama pa nisi za nobeno rabo.«

Med glasnim jokom svoje žene je odkrevljal sobo, kjer se je slekel in zvalil v posteljo. Kmalu nato je ostudno zahrpal. Sedaj se je šele oglasila mati, ki se je potuhnila med prepirom. Prej se ni upala nastopiti; čim je zaspal, se je opogumila in zlezla iz postelje.

Lojza jo je prosila, naj se ne razburja. Bala se je, da bi se mož ne prebudil. Pobrala je njegovo obleko, razmetano po tleh, pretipala žepe in pregledala denarnico. Strahoma je ugotovila, da manjka precej; vedela je namreč, koliko je imel pri sebi zjutraj, ko je šel od doma. Nekaj računov je res že poravnal, vendar je bil primanjkljaj mnogo večji kakor plačani računi.

»Kam gre denar? Kam gre denar?« se je plašila in trepetala. »Namesto da bi kaj prihranili, lezemo v dolgove.«

Nekaj ji je reklo, naj vzame blagajno v svoje varstvo. Tega je bila namreč vajena: po očetovi smrti je ona hranila denar, prodajala je in izplačevala. Zakaj bi ne imela zdaj pri hiši enake pravice?

Izpraznila je moževo denarnico, v kateri je pustila le še nekaj drobiža. Denar je shranila v svojo omaro ter jo zaklenila. Tako je hotela čuvati domače premoženje ter ohraniti domu prejšnje blagostanje.

Tine je prespal pijanost in pozabil, da sta se z ženo sporekla. Vstal je izredno dobre volje. Takoj po zajutreku se je odpravil z doma, obljubil je, da se povrne pred večerom. Denarnice ni pregledal. Otipal jo je pred odhodom v žepu in to mu je zadostovalo.

Kozak, ki je prišel s konji domov o mraku, je majal z glavo in skomigal v rameni. Porogljivo se je muzal — Lojza je hitro zaslutila, da je moral nekaj posebnega doživeti.

»Kje pa je Tine?« ga je plašno vprašala. »Pije,« se je posmehnil. »Silno je razkačen.«  »Zakaj?« jo je zaskrbelo. »Zato, ker ni imel denarja. Poravnati je hotel račun, a listnica je bila prazna. Zdaj pa pije na jezo, krčmar mu zaupa. Pivci so ga dražili, nalašč so udrihali po tebi.«

»Tine je izgubljen,« se ji je izvilo iz prsi. »Pijača in slaba druščina ga je pahnila v pogubo.«

Rus se je strinjal z mlado gospodinjo ter ji je povedal vse, kakor se je prigodilo. »Ne veš, kako je kričal in razbijal. Skrij se, da ne boš tepena.« 

»Aleksij, pojdi in spravi ga domov,« ga je prosila. »Po bližnjici pojdita, da se mu ne bodo posmehovali.«

»Grem, ali ne vem, kako bom opravil. Tine je trmast, težko mu je dopovedati.«

»Ga boš že kako nagovoril. Pojdi, Aleksij!«

Smilila se mu je, zato jo je ubogal. Krenil je po bližnjici do gostilne, kjer je našel Tineta v veseli družbi. Iz pivnice je odmevalo krohotanje, vino je teklo curkoma od mize. Krčmar je hitro uganil, po kaj je prišel. Namignil mu je, naj ostane v veži pri mizi, kamor je hitro postavil liter vina. »Nikar jih ne moti,« mu je naročil. »Možje imajo svoje pogovore.«

»Saj lahko počakam,« si je mislil in srkal sladko kapljico. Odkar je v tujini, mu še ni nihče tako imenitno postregel.

Kadar so se odprla vrata, tedaj je poškilil v sobo, kjer so sedeli pivci in silili v Tineta, ki je dajal za pijačo. Hvalili so ga na vse preteke, skrivaj pa so se dregali s komolci, češ: čimbolj te vlečemo, tembolj nam verjameš. Muzanja in roganja seveda Tine ni opazil, tako ga je omamilo hvalisanje in prazno povzdigovanje.

»Ampak da pijem na upanje!« tega Košir ni mogel pozabiti. »Lojza me je okradla; pomnila bo, kdaj se je dotaknila mojega žepa.«

»Nič se ji ne daj,« so ga hujskali drug za dragim. »Ako se ji boš pustil, ji bo zrasel nejasno besediloben in potem boš v njenem oblastvu. Takoj v začetku moraš nastopiti.«

»Ženske so kakor otroci: ako ji prst pomoliš, pa te za vso roko zagrabi,« je razlagal nekdo izmed pivcev.

»Gorje mu, kogar spravi žena pod krila,« je trdilo vse omizje. »Tak mož je tlačan, žena mu ne privošči niti neslanega kropa.«

»Tebe tudi drugega ne čaka,« je dražil tovariš Tineta. »Koširke so daleč okrog poznane.«

»Bomo videli.« Tine je škrtal z zobmi, žile na vratu so se mu napenjale, lice se mu je napihovalo. »Slekle te bodo,« so mu nagajali. »Vse ti bodo pobrale, kar boš dobil za smreke.«

»Pavli moram odšteti doti in tisto, kar sem priobljubil,« je počasi omenil. »Kar bom dobil za les, bo komaj zadostovalo.«

»Pa materi si tudi nekaj obljubil,« ga je spomnil nekdo izmed pivcev.

Košir je pravil na dolgo in široko, kako je pridobil Pavlo in mater, da mu nista nasprotovali. Obljubiti je bilo lahko, a izplačilo ga bo uničilo.

»Hm, ali ste kaj zapisali?« je zanimalo možakarja, ki se je silno rad tožaril.

»Nič,« si je nekoliko oddahnil. »Zaupali smo si ter se sklicevali na poštenost.« 

»Jeli kdo slišal, kar ste govorili?«

»Nihče, razun nas, domačih.« 

»No, potem ti ni treba izplačati. Zakon pozna samo to, kar je zapisano, domače priče ne veljajo.«

»Tožijo naj te,« so ga podpihovali. »Dobile bodo dolge nosove.«

Četudi je bil Košir že precej vinjen, vendar si je te nasvete dobro zapomnil. Ponovno je naročil vina v zahvalo za olajšavo gospodarskega bremena. Krčmar je pri vsakem litru napravil s kredo črto na vrata omarice, kjer je hranil kozarce in steklenice.

Šele pozno po polnoči so pivci začeli odhajati. Tine se je med zadnjimi prizibal v vežo in nahrulil Rusa, ki se mu je šegavo približal. Vedeti je hotel, kdo ga je poslal na prežo.

Aleksij je trdil, da je prišel sam iz svojega nagiba, ker ga je skrbelo, da bi se mu kaj ne pripetilo. Tega pa mu Tine ni hotel verjeti. Neprestano je robantil ženo, češ, da ji bo že pokazal, kdaj mu je poslala spremljevalca.

Med potjo se je nekoliko iztreznil in pomiril. Ko pa je doma zagledal ženo, se je vnovič raztogotil. »Kje imaš moj denar?« jo je nadrl. »Kdo ti je dovolil brskati po mojem žepu?«

»Kaj, ali si ti?« je stopila predenj ter mu poduhala usta. »Mislila sem, da se je privalil sod iz gostilne.«

»Kje je denar?« ga je razkačilo njeno izzivanje.

»Bala sem se, da ga boš izgubil,« se je ustrašila. »Pri nakladanju ti lahko pade iz žepa.«

»Tatica! Denar sem prislužil s svojimi žulji. Ne boš mi delala sramoto.«

»Sramotno je, ker popivaš. To je najgrša pregreha.«

»Ali bo treba kaj razbiti?« je gledal togotno okrog sebe. Z vso močjo je udaril po mizi, da je priskočila svetiljka in skoro ugasnila.

»Tine, miruj!« ga je pričela miriti. »Ti nisi grd, ampak pijančevanje je gnusno, kateremu se udajaš.«

Obrnila se je in odšla po večerjo, katero ja postavila predenj na mizo. Poskusil je in odložil žlico. »Take svinjarije ne jem,« je pljunil pred ženo.

»Ker si sit pečenke,« je pozabila, da ne sme govoriti.

»Molči!« Komaj se je izognila, da jo ni zadela skleda s prestano večerjo. Jed se je razlila, posoda pa se je zdrobila na drobne kosce.

»Miruj!« ga je ponovno opozorila in pobirala črepinje.

»Ako hočem,« se je potrkal po prsih. »Vse bomo razbili in stolkli to beračijo.«

»Nič ne boš razbijal,« je porasla.

»Ali meniš, da se ne upam?« Razjarjen je snel raz steno ogledalo ter ga je treščil pod mizo.

»Tine, ali si ob pamet!« je viknila in zbežala na dvorišče. Milo je začela klicati Aleksija, naj ga ukroti, ali vsaj pokliče sosede. Rus pa se ji ni odzval, ni se hotel mešati v domače zadeve. Sosedje so vstajali in poslušali pri oknih, nihče pa se ni hotel oglasiti. Samo Tomažek je odprl okno in pokazal Lojzi na prste, kako se korenjček strže in repica beli.

Koširja je najbolj razkačilo, ker je žena klicala na dvorišču, da so jo slišali sosedje. »Zdaj mi je vseeno,« se je raztogotil in začel razbijati, da je odmevalo daleč po vasi. Najprej je zamahnil po svetiljki, nato so zazvenela okna, iz katerih se je usipalo steklo; v veži so zaropotali škafi, lonci in drugo orodje — vse je letelo skoz vrata na dvorišče.

»Tine, za kriščevo voljo, kaj pa počenjaš!« sta se prebudili mati in Pavla.

»Suho robo popravljam,« je zarjul in vrgel pred vsako lonec, ki se je razsul z glasnim pokom. Obe sta jo v spodnji obleki popihali iz sobe; pridružila se jima je tudi Lojza — vse tri je podil čez dvorišče in vrt proti njivi, kjer so se poskrile v koruzo.

»Očeta ste spravile v grob, mene pa ne boste,« je tulil okrog njive. »Rajši se je obesil, kakor pa živel med tako zalego.«

»Vse bo spravil na dan,« je Koširka trepetala v koruzi. »Sam rogač mu je povedal.«

»Saj ga vidite, da je pijan,« je medlela Lojza v kesanju, ker mu je, omamljena od ljubezni, zaupala skrivnost očetove smrti.

Košir je še nekaj časa rogovilil okrog doma, na kar je zlezel na kozolec ter se zaril v seno. Mati in hčeri sta prilezli počasi iz koruze ter se oprezno plazili proti domu. Lojza je napravila luč in ogledala škodo — vse tri so pričele glasno jokati. Spomnile so se Jožeta, a nobena se ni upala kaj omeniti. Ni jim preostalo drugega, kot pobrati črepinje in poskriti pokvarjeno posodo in orodje; tako so bili odstranjeni poglavitni sledovi nočnega viharja.

Tine drugi dan ni vozil hlodov. Prebudil se je šele, ko je zazvonilo poldne, otrkal se je in prilezel s kozolca. Pri vodnjaku se je najprej umil in napil vode, zakaj ves se je tresel, pred očmi se mu je kar vrtilo. Drugega ni ves dan zaužil, pa tudi delati se mu ni ljubilo. Pred domačini se je nekoliko sramoval in prikrival sosedom — edini znaki njegovega kesanja.

Pavla in Aleksij sta bila ves dan sama na travniku. Oba sta bila nekam otožna, delala sta površno in brez zanimanja.

»Kakor drugi z mano, tako jaz z drugimi,« je utemeljevala svoje postajanje. »Gospodar naj dela, saj je vse njegovo.«

»Tudi jaz sem že vsega naveličan,« se je Kozak pridružil njenemu mnenju. »V kratkem jo bom odkuril.«

»Kam?« Neprijetno jo je zadela ta novica.

»Domov na Rusko. Tam imamo lepo posestvo.«

»Jaz bi tudi šla kamorkoli. Naveličala sem se prepirov.«

»Pavla, ali bi šla z menoj? Večkrat sem te že mislil vprašati.«

Dekle je zatajilo svoje občutke in dejalo: »Rusija je daleč... Kaj bom tam počela?«

»Gospodinjila boš — na mojem in tvojem domu. Povedel te bom kot nevesto, moji ljudje te bodo radostno sprejeli.«

»Skrbi me, da si že oženjen,« je podvomila. »Kaj takega se je že pripetilo...«

»Tak pa nisem, da bi te varal. Moji občutki do tebe so vsak dan bolj živi in topli. Samo ti me zadržuješ, da se nisem že odpravil v domovino.«

Povedel jo je v duhu čez mejo v prostrano ravnino, kjer ji je pokazal hišico z rodovitnim poljem. Pavla je bila hitro pripravljena za potovanje. Samo to je želela, da bi se pred odhodom tukaj poročila. Aleksij ji ie ugodil sklenil je celo prestopiti v njeno vero, da ne bo zaprek pred cerkvenim oblastvom.

Pomenila sta se o vsem, kar je bilo potrebno, da prideta čimprej do smotra. Rus ji je začrtal pot čez razne države, opisal ji je dolgo vožnjo, za katero je treba dokaj denarja.

»Saj veš, da nimam,« ji je potožil. »Doma ti bom povrnil.« 

»Dota bo menda zadostovala — 50 tisoč dinarjev. Razen tega imam še enkrat toliko, zato ker nisem nasprotovala...«

»Pavla,« jo je važno prekinil, »glej, da ti bo povišek tudi izplačal.«

»Zakaj pa ne?« je ostrmela.

»Hm, zato, ker niste zapisali.« — Zaupno ji je začel pripovedovati vse, kar je slišal v gostilni. Pivci so nahujskali Tineta, naj utaji, kar je priobljubil. Sodišče bo upoštevalo samo to, kar je navedeno v izročilni pogodbi. Domače priče pa ne veljajo.

»Bomo videli!« je kriknila in odložila vile, češ: za nobeno delo ne bom več prijela.

»Zlepa boš še največ dosegla,« jo je skušal potolažiti. »Ako bo dal, bo dal — s tožbo boš malo opravila.«

»Slepar!« Ves dan se ji je poznalo, da ima nekaj težkega na srcu. Znositi se ni upala, ker je zaročencu obljubila, da bo molčala.

Čakala je samo priložnosti, da bo iztirjala, kar ji pripada.

Pri Koširju se je oglasil kupec, ki je plačal smreke z večjo vsoto denarja. Čim je odšel, sta pristopili mati in Pavla ter zahtevali svoj delež.

»Vse bom dal do zadnjega dinarja,« je Tine pomiril Pavlo s porogljivim nasmeškom. »Prinesi mi pobotnico za petdeset tisoč, materi pa itak ničesar ne dolgujem.«

»Lažnik! Kje pa je tisto, kar si nama priobljubil?« je vzrojila Pavla

»Pokaži črno na belem! Kje je pogodba, pravilno podpisana in kolkovana? Kdo je slišal, ko smo se pogodili?«

»Vsi: ti, jaz, mati in Lojza. Sklicevali smo se na poštenost.«

»O tem smo se samo nekaj menili, pa je ostalo pri praznih besedah.«

»Slepar! Čakaj, te bomo že še poiskali. Sodišče bo odločilo.«

»Kdo je slepar?« je porasel. »Tožite me, ako hočete kaj dobiti. Sicer pa bom tožil jaz — moja čast zahteva zadoščenje.«

»Kje pa imaš kaj časti? Ali si mož? Nisi vreden, da te solnce obsije. Slabši si ko cigan, ki krade, laže in slepari. Saj te že vsi poznajo in te bodo še bolj poznali.«

Tako sta ga oštevali mati in Pavla, vmes sta jokali in klicali Jožeta, katerega sta zavrgli. Lojza se ni vmešavala, vzela je košaro in šla na polje. Sram jo je bilo pred sosedi, ker so se posmehovali. Smilili sta se ji mati in sestra, proti možu pa se ni upala nastopiti: na tihem ji je namreč ugajalo, ako bi se dalo kaj odbiti.

Ta dan je bil Tine slučajno trezen, zato je prenesel psovanje mirno in potrpežljivo. Vedel je, da se mati in Pavla borita za pravico in da sam zasluži robato oštevanje. Tolažil se je z zavestjo, da sprva ni mislil na sleparstvo, hotel je le poskusiti, kar so mu svetovali. Ako se mu obnese, bo prav, sicer pa se tudi ne bo branil izplačati.

Pavla je na sodišču izvedela, da so zagrešili veliko napako, ker niso ničesar zapisali. Zakon prizna namreč samo obljube, sklenjene pred pričami ali pred uradno osebo. Odprta ji je seveda pot do tožbe; v tem primeru mora najeti odvetnika in biti pripravljena nositi stroške, ako bo pravdo izgubila. V nevarnost pa se dekle ni upalo podajati, rajši si je priskrbelo pobotnico in Tine ji je odštel doto — 50 tisoč dinarjev. Med izplačevanjem ga je obsipala z robatimi psovkami, na katere pa ni odgovarjal. Izplačalo se je potrpeti, saj se je oddahnil v gostilni, kamor je povabil svoje tovariše. Na njegov račun so pili in jedli do ranega jutra.

Od tedaj ni imela Pavla doma več obstanka, prizadevala si je, da bi čimprej odpotovala. Mati ji je sprva nekoliko branila, ko pa je ugasnilo njeno upanje v kmetijo v dolini, tedaj se je vdala z besedami: »Pojdi, kamor moreš, tudi jaz se bom kam vtaknila. Saj bo itak vse kmalu pognal na beraško palico.«

»Kot imate in hrano; kar je zapisano, vam ne more nihče vzeti,« jo je Pavla tolažila.

»Pa ga ne morem videti, zapravljivca in sleparja. Kdo naj posluša neprestano vpitje in razgrajanje!«

»Pri teti bi imeli mir pred divjakom...«

»Ne morem ji dopovedati. Odkar je Tine pri hiši, nisva še spregovorili. Nikoli mi ne bo odpustila.«

»Tudi mene ne more videti, pa ji ne zamerim.« Hči si je otrla solzo in dejala: »Jože mora vsak čas dospeti...«

»Počakaj ga, da pride, sicer se ne bosta nikdar več videla. Oh, kako sem želela, da bi se vrnil, zdaj pa se ga bojim, ker mi bo očital, da sem ga zavrgla. Sam hudobec me je premotil.« 

»Komaj čakam, da odidem. Slabeje se mi ne bo nikjer godilo. Marsikaj sem potrpela.«

»Jaz naj pa čakam smrti, da me bo rešila. Nikomur se ne smilim, vsi mi privoščijo in pravijo, da sem zaslužila.«

»Prav tako kakor meni, nikjer ne najdem pravega sočutja. Nič več nočem odlašati, od nikogar ne pričakujem tolažila.«

Aleksij in Pavla sta se poročila in izbrala dan odhoda. Odšla sta natihoma, od nikogar se nista poslovila. Košir in Pavla nista ob razstanku spregovorila nobene besedice. Drug drugemu se nista hotela ponižati.

Vpričo Pavle je Košir tik pred odhodom prestregel Rusa ter mu je stisnil v roko nekaj denarja. »Tole sem ti namenil, ker si bil priden in ker jo boš spravil od hiše,« je utemeljil svojo darežljivost.

»Ti si pregnal mene, drugi bodo pa tebe,« mu je Pavla zabrusila ob slovesu. »Nož je že nabrušen, ki ti bo vrezal beraško palico.«

Tineta je zbodel očitek, potegnil je klobuk na oči ter jo je mahnil zopet v gostilno. Pil je na jezo, ker ga je Pavla za slovo ozmerjala in na veselje, ker se je Pavle za vedno od križal. Pivci so mu v zabavo neprestano prepevali:

»Zahvaljen bod' ljubi moj zet,

ker prišel si pikasto vzet’.«

Mati je spremila Pavlo na postajo, kjer jo je v naglici poljubila in objela, zakaj vlak je stal pripravljen ter se je mudilo vstopiti. Ko je izginil za hribom, se je sesedla na klop na kolodvoru.

Aleksej in Pavla sta potovala po železnici po določenem načrtu. Sem in tja sta se ustavila v kakem večjem mestu, šele čez nekaj dni sta dospela čez Romunijo do ruske meje. Tu sta prenočila, oba sta bila izmučena od potovanja. Drugi dan sta ogledala mesto, obmejno oblastvo jima je pregledalo potne listine in prtljago.

»Ženka, zdaj pa greva,« jo je prijel za roko. »V pol ure bova čez mejo.«

»Zakaj se ne peljeva?« jo je zaskrbelo, ker sta zavila po cesti iz mesta.

»Bolje je, da greva peš,« ji je govoril, držeč jo pod pazduho.

»Saj imava vse v redu ter se nama ni treba ničesar bati,« se je čudila njegovemu vedenju.

»Kdo ve, kaj bi se nama utegnilo pripetiti. Predpisi za prehod na mejah so zelo strogi, marsikdo je zavrnjen ali pa naleti na ovire.«

Pavla je premišljala, zakaj Aleksij nenadoma govori o zaprekah, o čemer ji prej ni nikoli omenil. Nezaupno ga je pogledovala, obšel jo je strah pred tujino.

»Ženka, nekaj važnega sva pa le pozabila,« se je spomnil, ko sta bila že izven mesta.

»Kaj neki?« se je skoro ustrašila.

»Denarja nisva zamenjala,« se je popraskal za ušesi.

»Šele sedaj si se domislil. Rekel si, da bova menjala pozneje, ko prideva čez mejo.«

»Bolje je, da tukaj urediva. Tam bi imela morda večje sitnosti.«

»Dobro, pa se vrniva,« se je počasi odločila.

»Ti lahko ostaneš ter si odpočiješ. Čemu bi se trudila.«

»Nisem prav nič trudna. Lahko grem še, kamor hočeš. Ne boj se, da bi opešala.«

»Ženka, pot je še dolga in naporna. Bojim se, da boš omagala.«

»Pojdiva,« je krenila nazaj proti mestu.

»Poslušaj me, ženka. Daj mi denar, da ga zamenjam; ti pa ostani tukaj, saj bom naglo opravil.«

Pavli je bila prirojena nezaupljivost, ki ji je tukaj koristila. Nikakor ni mogla razumeti, zakaj bi ne smela gledati, ko se bo zamenjalo njeno premoženje. Njeni pomisleki so bili živi in glasni, slutnje in dvomi so križali v njeni duši.

»Denarja res ne morem dati iz rok,« ga je končno zavrnila.

»Ženka, daj si dopovedati,« ji je laskavo prigovarjal. »Užaljen sem, ker mi ne zaupaš.«

»Ne morem pomagati. Skrbi me, da bi te med potjo kdo napadel, kar se je že večkrat prigodilo. Kaj bi počela sama tako daleč od doma!«

»Prav imaš,« ji je pritrdil, videč, da ničesar ne opravi. Krenila sta nazaj proti mestu. Aleksija je bila sama živahnost in zgovornost. Vso pot ji je pravil, koliko potepuhov postopa po mestu, ki so nevarni tujemu imetju. Tak malopridnež izvabi človeka v gnečo ter ga skrivoma okrade. Še preden se žrtev zave, ga ni več in z njim vred izgine ura, prstan ali denarnica. Ponekod imajo tatovi celo svoja društva in šole, kjer se učijo, kako je treba izmakniti in bežati.

Tako pripovedovanje jo je zbegalo in oplašilo. Kakor s kleščami je prijela ročno torbico, katero je prej nosila pod pazduho. Usnjati pas je ovila okrog prsta — tako se ji je zdelo nemogoče, da bi ji kdo iztrgal.

»Veš kaj, ženka, meni jo daj,« jo je priliznjeno nagovarjal. »Zaradi varnosti, samo za nekaj časa, dokler ne prideva iz gneče. Meni se ne bo upal nihče približati.«

Nerada se je odločila ter mu dala torbico, čim sta dospela v ulico, kjer so se gnetli pešci in vozovi. Pomešala sta se med množico; Pavli, nevajeni mestnega vrvenja, je kar zapiralo sapo. Kakor močan val jo je zazibala silna gneča; strahoma je iztegnila roko, da bi se oklenila možička, a se je dotaknila tujega gospoda, ki jo je sumljivo pogledal.

»Aleksij!« je kriknila in lovila obraze, toda moža ni bilo nikjer, pa tudi od daleč se ji ni oglasil. Obkrožila jo je gneča ljudi, ki so jo povpraševali v neumljivem jeziku, kaj se ji je zgodilo. Revica jim ni mogla razložiti, šiloma se ja prerila iz gneče, kakor nora je begala po ulici, a moža ni mogla izslediti. Izginil je ko senca in z njim vred tudi njena torbica z vsem, kar je vsebovala. Na srečo je imela glavni znesek spravljen v vrečici na prsih pod obleko, v torbici je bilo le nekaj papirnatega drobiža.

Za tujko se je zavzela neka gospa, ki je umela njeno govorico. Našla jo je vso obupano blizu kolodvora ter jo vprašala, kaj jo je doletelo. Ganilo jo je njeno pripovedovanje, ponudila se ji je, da jo pospremi v domovino. To pa je nesrečniča odločno odklonila. Rajši je ostala nepoznana v tujini, kakor pa zasmehovana v domačem kraju. Sklenila je sprejeti vsako službo, katero ji je gospa tudi priskrbela. Ostala je pri njej kot služkinja, kjer se ji ni preslabo godilo. Vendar se je težko privadila novim razmeram in novemu delu. Zavest, da je največ sama zakrivila, ji je lajšala trpljenje.

V Nabrežju je teklo življenje naprej kakor druga leta. Košir je moral najeti hlapca in deklo, Mati in Lojza sta jokali in blagrovali Pavlo, ker je odšla po srečo v blaženo tujino.

IX.

Koširjevi hribi nad Nabrežjem so kazali gola rebra. Krute sekire so jim oropala zeleno nakitje, ki je bledelo v dolini krog in krog razmetano. Spodaj pod hribom so se dvigali visoki kipi hlodov; Tine se je pogodil, da jih bo spravil na postajo. Pri tem je nekaj zaslužil, zraven pa ga je doletela nesreča: poginili so mu konji, katere je pustil razgrete stati pred gostilno. Moral je kupiti druge, kar ga je stalo zopet obilo denarja. Tudi vozovi so bili že vsi polomljeni in razdejani.

Namesto naprej je lezel Tine nazaj v nove dolgove. Kamor se je ganil, povsod so ga nadlegovali upniki ter mu pretili s tožbo. Miril jih je s tem, da jim bo vrnil, čim dobi denar za les, toda kupec je dan za dnem odlašal z izplačilom. Ko ga je iskalo sodišče, je pobegnil domov v inozemstvo.

Tolikega udarca Košir ni mogel preboleti.

Raztresel se je edino le v gostilni med pivci, ki so ga izkoriščali. Domov grede je navadno obležal, kjer se je ponoči prehladil; našli pa so ga tudi taki, ki so mu izpraznili denarnico. Ko se je iztreznil, se je jezil in preklinjal, zvečer pa se je ponovno upijanil.

Lojza se je prizadevala, da bi ohranila dom, ki se je majal na vseh koncih in krajih. Na njenih ramah je ležalo mučno breme: trpljenje, žalost in skrb za bodočnost. Noč in dan je drhtela v strahu pred gospodarskim polomom.

S Tinetom se ni dalo več pametno govoriti. Razdražila ga je vsaka malenkost, noben dan ni minil brez prepira in razgrajanja. Žena je bila prava mučenica, večkrat je morala bežati in prenočiti pod milim nebom. Pijača ga je dobila polagoma popolnoma v oblastvo. Napil se je že zjutraj na vse zgodaj ter tako ni bil ves dan za nobeno rabo. Zunaj pri delu je rjul nad konji in nad hlapcem, doma pa nad ženo in nad drugimi, ki se mu niso prav obnašali. Sosedje mu niso zamerili, ako je kdaj koga nahrulil. Rogali so se mu skrivoma in očitno. Pomilovali pa so ženo in mater, čeprav sta bili sami krivi, da se jima je tako godilo.

»Vidiš, kaj vam je bilo tega treba,« je Lojzi očital Tomažek. »Rekel sem ti, da se boš kesala.«

»Zdaj je prepozno,« je obžalovala.

»Takrat še ni bilo zamujeno. Zdaj res ne pomaga zvonenje, ko je pobila toča. Hitro je pognal; velikokrat je moral ziniti, da je v enem letu toliko pogoltnil.«

»Tako pri kraju pa še nismo,« je bolelo staro Koširko.

»Bog obvaruj,« je hitro popravil. »Tako trdnjavo kakor je vaš dom, ni mogoče take naglo podreti.«

»Boj Bog, nikamor se ne upam!« je vzdihnila Lojza. »Sram me je pred ljudmi, ki nam vse to privoščijo. Oh, da smo tako nesrečni!«

»Jože bo znorel, kadar se povrne,« je skrbelo mater. »Nevarno je, da bo nazadnje prišel ob doto.«

»Vknjižite ga na posestvo,« je svetoval Tomažek. »Pa hitro; škoda bi bilo, da bi kaj izgubil.«

Lojza se je res odpravila na sodišče in izvedla vknjižbo bratove dote. Povedali so ji, da je vknjiženih že mnogo upnikov, ki so si na ta način zavarovali posojilo. Vsa potrta se je vrnila domov in v strahu čakala, kaj bo še vse doživela.

Mož je bil ves divji, ker ni mogel izvedeti, kam je šla žena od doma. Tudi ko se je vrnila, mu ni hotela ničesar povedati. Vso noč je kričal okrog doma, razbil je okna in vrata, skoro vso opravo je izmetal na dvorišče.

Mati in hči sta se tiščali za omaro, šele ko se je podivjanec nekam odstranil, sta bežali k sosedu. »Bog nam pomagaj. Da bi bilo že skoro končano!« sta bridko ihteli. Tipinki pač nista slutili, da se bodo njune prošnje kmalu izpolnile.

Drugo jutro na vse zgodaj se je Košir odpravil s konji po hlode. Seveda se je poprej napil, na kar sta se lotila s hlapcem največjega kupa, oprtega z drogovi.

»Pazite!« je opozoril hlapec gospodarja, ki je izpodbijal leseno oporo.

»Ali meniš, da bom premišljal kakor ti, preden začneš kako delo,« ga je osorno zavrnil.

»Hlodi naju bodo podsuli. Les je okrogel ter se rad razmakne.«

»Zato pa imaš noge, da se boš izognil.« 

Hlapec ni imel več časa ugovarjati. Sprožila se je podpora, za katero so se udali hlodi z votlim ropotanjem. Tudi Tine je odskočil, pri tem pa se je izpotaknil in padel — debel hlod, ki je pravkar zdrknil s kupa, mu je šel čez glavo.

Košir je zarjul in utihnil, zakričal je tudi hlapec in skočil h gospodarju. Najprej ga je zategnil v stran, zaklical ga je in stresel ter mu potipal žilo. Na njegovo klicanje so pritekli delavci, ki so v bližni tesali tramove. Videli so da je poškodba težka; ponesrečenec je ležal nepremično, dihal je le še komaj slišno.

Zaman je bilo vsako poskušanje, da bi ga bili spravili k zavesti. Nekateri so ga hoteli naložiti na voz ter ga peljati domov, temu pa so ugovarjali drugi, češ, da bo med potjo umrl. Zahtevali so, naj ostane na mestu, dokler ne privedejo duhovnika in zdravnika.

Prispel je duhovnik, ki je mazilil ponesrečenca s poslednjim oljem ter mu dal vesoljno odvezo. Poklicani zdravnik je ugotovil, da mu je hlod zdrobil lobanjo, zaradi česar bo vsak hip izdihnil. Napravili so mu na vozu mehko ležišče, kamor so ga naložili in ga odpeljali. Proti večeru je ugasnil, ne da se je zavedal.

Kakor udrta v zemljo, tako je klečala Lojza ob moževi mrliški postelji. Pred očmi ji je sijala mladost kakor solnce, ki se za hip pokaže izza hudournega oblaka. Spomnila se je dneva, ko sta se prvič seznanila s Tinetom in besed, katere sta takrat govorila. Prikupil se ji je zgovorni mladenič; čim pogosteje sta občevala, tembolj sta bila navezana drug na drugega. Prej je bil krotak ko jagnje, vojna pa mu je pokvarila vse dobre lastnosti. Vest ji je očitala, da je bila z njim pretrda in da bi bila lahko popravila njegove napake. Toda zdaj je bilo zamujeno; Tine je mrtev, nade, katere je stavila vanj, se ji niso izpolnile.

Mladost ji je izginila kakor sanje, pred sedanjostjo je zakrila oči. Ob misli na bodočnost je vztrepetala. »Kaj bo sedaj?« se je plaho vprašala. »Ali bom mogla zgraditi na razvalinah novo domačijo?«

»Prodali ji bodo, saj ne bo obdržala,« so si šepetali sosedje za njenim hrbtom. Žal, da jim je morala pritrditi.

Mnenje izkušenih mož se je uresničilo. Takoj po pogrebu so pritisnili upniki in zahtevali vračilo. Izplačati je bilo treba obresti in sodne stroške. Koširka je prosila in jokala, toda nihče ni hotel počakati, vsak se je bal izgube.

Sodišče je razpisalo javno dražbo. Lojza se je — kakor potapljevalec — oklenila zadnje rešilne bilke: upala je, da ji bo ostala vsaj hiša, kos vrtiča in morda še kaka njivica po vrhu. Sosedje pa so preudarili. da je posestvo vredno komaj toliko, za kolikor je zadolženo. Ako bi gozdi ne bili izsekani, bi naneslo; pašniki in senožeti pa v hribih nimajo tolike veljave. Res je Koširjevo zemljišče najboljše v Nabrežju, kar bo najbrž tudi dvignilo ceno.

Nekateri sosedje so bili toliko pošteni, da so posestvo privoščili Jožetu, ki se je moral vsak čas vrniti iz ujetništva. »Najlaže bi izplačal, ker ima na zemljišču delež,« so modrovali. »Nekaj bo tudi priženil.« — Drugi pa so brezobzirno delili zemljo med seboj, vsak bi bil rad kaj poceni prikupil.

Tisti večer pred dražbo je prišel o mraku v Nabrežje mladenič v oguljeni obleki in ponošenih čevljih, obraz mu je bil bled in prepaden. Počasi je stopal mimo Koširja, sem in tja se je ustavil in ozrl čez plot na dvorišče. Boril se je sam s seboj, ali bi vstopil in pozdravil sestro in mater. Mladostni spomini so ga vabili v rodno hišo, upiral pa se mu je ponos ob misli na storjeno krivico. Utrnil si je grenko solzo, potegnil klobuk na oči ter jo je mahnil nizdol na Strnišče.

Strmljan in Rezika sta se hladila zunaj pred hišo ter se menila o Koširjevi usodi. »Vidiš, hčerka: ne tisti, ki seje in priliva, je kaj, ampak tisti, ki rast daje,« je navajal svetopisemske besede.

»Lojza ni ničesar zapravila,« jo je Rezika branila. »Še preveč je varčevala.«

»Pa vendar je kriva. Kmetijo naj bi bila pustila bratu, kakor je oče naročil, pa bi ne bilo prišlo tako daleč. Sosedje so jo svarili, pa jih ni poslušala.«

»Tine jo je pregovoril. Vedela pa tudi ni, kam bo zablodil.«

»Zares je slabo gospodaril. Od doma je znal spravljati, od doma, domov pa ni mogel ničesar privesti. Mevžarica ima na vesti marsikako vrečo pšenice, katero ji je Tine skrivoma prinesel. Čim več je prodal, tem manj je zaleglo. Njegovo delo ni imelo blagoslova.«

Utihnila sta ter se ozrla v stran, odkoder je nekdo prihajal. Uganila sta, da je najbrž kakšen tujec, ki bo prosil prenočišča. Dlje ni bilo časa razmišljati, zakaj vedno bliže so prihajale stopinje. Pred njima se je ustavil mladenič, ki ju je prijazno nagovoril.

»Zapoznili ste se, zapoznili,« ga je motril Strmljan, ki ga v trdem mraku ni mogel takoj spoznati.

»Pa res sem se zamudil,« je smehljaje odvrnil. »Ali me več ne poznate?«

Na prag je stopila Strmljanka kakor vselej, kadar je čula kak pogovor zunaj hiše. »Jože, Koširjev Jože!« je vzkliknila, in dvignila svetiljko.

»Viš ga, fanta!« se je vzradostil Strmljan ter mu stresel desnico. »Kot nalašč — prišel si o pravem času.«

»Ali si že kaj izvedel?« ga je vprašala Rezika, ko mu je segla v roko. Neka tiha bojazen je govorila iz njene besede.

»Nekaj sem slišal,« je vzdihnil. »Med potjo so mi pripovedovali.«

»Kajneda, hitro so pognali,« je Strmljan otožno zmajal z glavo. »Tine je zapravljal, kakor da je šlo za stavo. Lojzi sicer ne smemo ničesar očitati, revica je mnogo pretrpela.«

»Kdo bi bil mislil, da bo Tine tako slabo gospodaril! Zakaj me niso počakali? Pisal sem jim, čim sem ozdravil.« — Jože je obširno pripovedoval o svoji bolezni ter o nepričakovanem ozdravljenju. Izmed sto je komaj eden prebolel tako nevarno bolezen. Ko je okreval, si je moral priboriti svobodo.

Strmljanovi so ga sočutno poslušali ter ga milovali. Povedali so mu vse, kar se je v njegovi odsotnosti godilo pri Koširju. Opisali so mu očetovo smrt, ženitev in mladega gospodarja, čigar življenje se je tako žalostno končalo. Jože si je večkrat utrnil solzo; bolelo ga je, ker so ga tako lahkomiselno zamenjali s človekom, ki jim je porušil domačijo. Najbolj ga je ganilo, da je oče umrl od žalosti zaradi njega.

»lvanke pa tudi ni več,« je Strmljanka tiho zaihtela.

Jožetu se je krčilo srce ob spominu na svojo zaročenko. »Skoro nisem mogel verjeti, ko so mi sporočili,« je žalostno omenil, »Smrt je hud udarec za družino.« 

Nekaj časa so molčali, zatopljeni v grenko žalost. Naposled je Strmljan namignil ženi, naj pripravi večerjo. »Gotovo si lačen in utrujen,« ga je povedel v sobo. Rezika je pogrnila mizo z belim prtom.

Mladeniču se ni ljubilo jesti, pa tudi ne piti, čeprav je bil potreben. Trlo ga je bridko razočaranje, kakršnega se ob povratku ni nadejal. Namesto ponosnega Koširjevega doma je našel razvaline. Tolažil ga je edinole pogled na Reziko, ki mu je sočutno pritrjevala. Kako je zrasla, odkar je ni videl — ta živa podoba njegove pokojne zaročenke!

Strmljan je bil ves čas nekam zamišljen, natihem je sklepal in preudarjal, ugibal in presojal. »Jutri bo dražba,« je spravil naposled počasi iz sebe. »Jože, kaj boš ukrenil?«

»To, kar mi boste svetovali. Kaj naj storim, ko pa ne poznam razmer in nimam nikakih sredstev. Morda bom še ob tistih 50 tisoč, Pavla je vsaj pravočasno izterjala.«

»Izgubil ne boš,« mu je svečano zatrdil, »jamčim ti z vsem svojim premoženjem.«

»Teta bi morda tudi nekaj prispevala,« mu je raslo zaupanje. »Vsaj za najnujnejše dolgove.«

»Trdinka je na tvoji strani,« mu je zagotovil. »Noč in dan te je objokovala.«

»Takoj jo grem pozdravit. Zamerila mi bo, ako izve, da se nisem oglasil.« — Jože je poprosil Strmljana, naj ga spremi do tete, kar mu je rad ugodil. Spremila ju je tudi Rezika prav do Trdina, tam pa se je vrnila. Sramežljivo se je izvila mladeniču iz roke in zbežala z izgovorim, da je bolje, ako ju teta ne opazi.

Trdinka je bila prav čudak. Z ljudmi ni mnogo občevala; odkar se je sprla s Koširjevim, je bila še bolj nezaupna in pusta. Imela je starega hlapca, ki ji je opravljal živino in druga dela. Drugega človeka ni trpela pod svojo streho.

Ko je začula trkanje, se je vznejevoljila in zarežala, kdo jo nadleguje. Oglasil se je Strmljan, kateremu se je bala zameriti. Počasi je odprla vežna vrata in obstala, čim je zagledala spremljevalca.

»Prenočišče iščeva,« se je pošalil Strmljan. »Ali bo kaj prostora?«

»Imaš ga dovolj doma, tujcev pa ne sprejemam,« mu je zasolila.

»Teta, ali me res ne poznate?« jo je Jože otožno pogledal.

»Jože, moj nečak!« se je vzradostila. »Sam Bog te je privedel.«

»Prišel je ob pravem času,« je pritrdil Strmljan. »Jutri bi bilo morda že prepozno.«

Trdinka je pričela jokati. »Revček, na kakšno spremembo si naletel! Ob vse so te pripravili, vse so podrli in razmetali. Od jutri naprej se ne bo več reklo ,pri Koširju’. Upniki že komaj čakajo, da bodo posestvo razdelili med sabo.«

»Veselijo se prezgodaj,« jo je zavrnil. »Nič ne bodo prodajali — vrnili jim bomo z obrestmi, kar so posodili.«

»Sosed, sam Bog ti bo povrnil. Saj mu boš samo posodil; vse, kar imam, bo njegovo po moji smrti.«

»Nočem, da bi se v Nabrežje priklatil zopet kak tujec, ki bi nas izkoriščal ter bi se ga naposled ne mogli znebiti. Do dna bom posegel v žep, četudi v svojo škodo.«

»Izgube se ti ni treba bati. Jože bo dedič mojega premoženja.«

»No, saj nisem resno mislil,« se je smehljaje opravičil.

»Vem, vem. Hrast ne upogne vsaka sapica. Tvoja dobrota bo povrnjena na tem in na onem svetu.«

Trdinka že dolgo ni bila tako vesela in zadovoljna. Všeč ji je bilo, ker je Strmljan ni silil, naj takoj odpre denarnico. »Po smrti mu bom že dala,« je zgovorno obetala. »Nekaj bo odštel za maše in hlapcu, ki se je pri hiši postaral. Moja oporoka je shranjena pri sodišču.«

Strmljan je podal svoj načrt, kako bo preprečil dražbo. »Točno ob devetih se bo začela,« je modro razlagal. »Tedaj bova prispela z Jožetom in zahtevala besedo. Sodnik, ki bo nadziral prodajo, ne mara, da bi razkosali kmetije. Upniki bodo pomirjeni, saj bodo dobili vse, kar so posodili.«

Jože in teta sta sem in tja kaj dostavila, kar je sosed deloma potrdil, deloma pa popravil ali zavrnil. Končno jima je voščil lahko noč, češ: dovolj sem povedal, zdaj se pa še vidva kaj pomenita, jaz grem počivat.

Sosedova naklonjenost je teti ugajala, vendar pa jo je natihem skrbelo, ali bo držal besedo. Zdelo se ji je nemogoče, da bi mu podaril toliko denarja. Ako bo moral vrniti, mu dediščina ne bo veliko zalegla. Nekaj bo seveda priženil, zato se mora pobrigati za bogato nevesto.

»Kdo ve, ali Strmljan ne računa na ženitev,« se je nenadoma domislila. Boječe, kakor bi se sramovala, ga je vprašala: »Jože, ali sta že z Reziko kaj govorila?«

»Seveda sva se pozdravila,« ji je odvrnil vesel, ker je še tajno, kar klije v njunih srcih.

»Kaj ne, kako je zrasla! Ko si odhajal na vojno, je bila še otrok, zdaj se je razvila v zalo mladenko. S pokojno Ivanko sta se menda dobro razumela.« Ob spominu na zaročenko mu je skoro zastala beseda. »Rezika ji je popolnoma podobna,« so se mu dvignile prsi.

Njegova žalost jo je spravila v zadrego. Počasi se je opogumila in rekla: »Ako bi se poročil z Reziko, bi Strmljanu ne bilo treba vračevati...« 

»Teta, ne bi bilo napačno...« 

»Nikar ne zamudi priložnosti. Tako boš dvignil Koširjev dom do nekdanje veljave.«

Nečak ji je verno prikimal. Rad bi ji bil povedal, da je zadeva že urejena, a ni ji smel pokvariti veselja, ker mu je hotela ona vdihniti rešilno misel. Teti je moral postreči z vsem, kar ji je ugajalo, saj je bil velik del njegove bodočnosti v njenem oblastvu.

Zjutraj so vstali Nabrežani prej ko ponavadi. Praznično oblečeni so hodili po vasi z rejenimi denarnicami v živahnem pomenkovanju. Nestrpno so čakali razprodaje.

Okrog Koširja pa je vladala žalost in praznota. Lojza je na vse zgodaj nekam odšla, odstranila se je tudi mati, zakaj nobena ni marala gledati, kako bodo trgali in razdirali domačijo. Za varuha je ostal doma le hlapec. Lojza mu je naročila, naj jo nadomestuje. Postavil se je na prag med hlevna vrata in čakal, kdaj se bo pričela razprodaja.

Začeli so prihajati upniki: trgovci, krčmarji In drugi veljaki, ki so dvignili dražbo. Prav ob določeni uri so dospeli cenilci in gospodje s sodišča. Na vrtu pred hišo so si postavili mizo, okrog katere so posedli in odložili svoje spise. Vaščani so jih radovedno obstopili.

Sodnik je prečital zapisnik in otvoril razprodajo. Določil je klicarja in naročil cenilcem, naj ocenjujejo vestno in pravilno po krajevni vrednosti. Pisar je pripravil papir in črnilo.

Tedaj sta jo primahala Strmljan in mladenič, katerega sprva niso mogli spoznati. Kmalu pa so začeli šušljati — šepetanje se je nagloma spremenilo v glasno vzklikanje in začudenje.

»Jože, Jože je prišel,« so si pripovedovali ter mu stiskali desnico.

»Ali se bo dalo še kaj pomagati?« je vzkliknil Tomažek. Zaupno je pogledal može in sodnika, ki je zamišljeno zmajal z rameni.

»Mi ne bomo ničesar kupovali,« so sklenili najbližnji sosedje. Sledili so jim tudi drugi in pričeli odhajati. Ostali pa so upniki, katere je skrbelo, kako bodo dobili plačilo.

»Prosim, da takoj ustavite dražbo.« Strmljan se je preril do mize in vprašal sodnika, koliko znašajo dolgovi.

»Točno 90 tisoč dinarjev — prav toliko, kakor je cenjeno posestvo,« je dobil resen odgovor.

»Uuu! Ali je mogoče?« je završalo med navzočimi, ki so začudeni pačili obraze.

Strmljan se ni ustrašil. Ponosno je potegnil izpod telovnika težko denarnico in začel metati na mizo skoro nove tisočake. Z denarjem se je bil namreč dobro založil; že poprej je sklenil kupiti Koširjevo kmetijo Reziki z namenom, da se bo poročila z Jožetom, čim se povrne iz ujetništva. Bogati upniki so se čudili, nihče ni slutil, da ima skromen hribski posestnik toliko gotovine.

Namesto prodaje je bilo posestvo prepisano na Jožeta, ki se je zavezal preživljati mater in sestro, ako se bo vrnila. Podpisal je zapisnik, Strmljan pa je poravnal pristojbino in sodne stroške. Sosedje so obkrožili mladega gospodarja ter mu voščili srečo.

Ko so se razšli, je prestopil Jože prag domače hiše. Spremljal ga je Strmljan in Tomažek, ki ga je tolažil, da se ni glasno razjokal. Vse je bilo opustošeno, kamor je pogledal, iz vsakega kota je zevalo razdejanje.

Tomažkova zgovornost ga je vzlic resnemu položaju spravila v dobro voljo. «Hlev je sicer prazen, a je prostoren za deset govedi,« mu je govoril. «Mršava kravica in konjiča komaj čakata boljšega gospodarja. Žitnice so izpraznjene, držijo pa 80 mernikov pšenice; drugo leto bodo napolnjene, da jih boš komaj mogel zapreti.«

»Kaj pa gozdi, gozdi!« se je Jože žalostno ozrl na domače hribe.

»Že rase, noč in dan rase,« je hitel zgovorni možiček.

»Lojza se mi smili,« je vzdihnil. »Gotovo ni mislila, kaj bo doživela.«

»Pa zakaj se je skrila?« je omenil Strmljan. »Prijateljsko bi se pogovorili.«

»Povedal sem ji, da si prišel,« je hlapec namignil Jožetu. »Videl sem te skozi ograjo.«

»Pred mano bi ji ne bilo treba bežati,« ga je užalilo.

»Zbala se je očitkov, saj ni vedela, kako se bo izteklo.«

»Tudi mater je odvedla. Zakaj je to storila?«

»Mati pa ne more biti daleč,« je vedel Tomažek. »Pred dobro uro je sedela s culico na parobju gozda.«

»Poglejmo, ali so še tam?« je skrbelo Jožeta. »Bog ne daj, da bi ostali zunaj čez noč, od žalosti bi zboleli.«

Odpravil se je s hlapcem proti gozdu, toda matere ni bilo tam, kjer jo je videl Tomažek. Klicala sta jo in iskala med grmovjem, našla sta jo šele po dolgem času, zarito v kupu listja. Ležala je nepremično; ko je zagledala sina, je pričela glasno jokati.

»Mati, domov pojdite,« jo je rahlo dvignil za roko.

»Kam? Saj nimamo več doma,« si je zakrila lice z rokama.

»Spet ga imamo. Kupil sem ga, dolgovi so poravnani.«

»Ni mogoče. Sin, nikar me ne zasmehuj, čeprav sem zaslužila.«

»Mati, kar sem vam povedal je resnica. Spet boste gospodinja na svojem domu. Posestvo je prepisano name. Strmljan me je založil z denarjem.«

»Torej ni prodano in razkosano,« si je oddahnila. »O Bog, kako sem ti hvaležna! Kaj pa roka? Odpusti, Jože.«

Starka je zdrknila na kolena in dvignila roke, glas ji je zastajal v bridkem ihtenju.

»Vstanite!« jo je zgrabil z obema rokama.

»Ne spodobi se, da bi klečala mati pred sinom ter ga prosila odpuščanja.«

Objela ga je ter se naslonila na njegovo ramo. Popolnoma se ni mogla še pomiriti, zakaj očetova smrt je ležala kot svinec na njeni duši. Taki spomini ne ugasnejo; podobni so črvom, ki skrivoma glodajo svojo žrtev — povračilo za krivico.

Pri Koširju je zavladalo novo življenje. Jože je modro gospodaril in Rezika mu je bila pridna gospodinja, Strmljan pa ju je dobrotno podpiral. V hišo se je vrnila sreča in blagostanje.

O Lojzi nekaj časa ni bilo nikakega sledu, pozneje pa so izvedeli, da služi v mestu, kjer se ne more privaditi novim razmeram. Vabilnemu pismu, naj pride domov, se je rada odzvala. Oglasila se je tudi Pavla in razodela materi svojo grenko usodo. Tudi njo je povabil Jože, naj se vrne pod domačo streho, poteklo pa je skoro dve leti, preden mu je izpolnila željo. Medtem je umrla teta Trdinka in mladi Košir je bil dedič njenega premoženja. Prepustil pa je vso dediščino sestrama — v povračilo za pozabljeno krivico. Lojza in Pavla še danes vzajemno gospodarita in uživata slavo kot modri gospodinji. Na možitev pa več ne mislita, ker sta bili dovolj razočarani v nesrečnem zakonu. Pravita, da so moški vsi enaki ter ne marata ženina, če tudi bi prišel iz raja.