Krn srdit
| Krn srdit neznan |
| |||||||||||||
Nepričakovano in v veliko začudenje sem dobil vojnopoštni list, pisan očividno več dni. Datum je star; list je hodil dolgo do mene, nič ne de, vsebina je zanimiva ter one vrste, ki ne zastari.
Prijatelj Otrobar mi ga je pisal, oni zabavni Otrobar z izleta na Krn, ki ga že nekoliko poznate, a da ga boste spoznali še bolje ter laže umevali njegov list, ga moram opisati še nekoliko.
Po poklicu je učitelj, siromak po značaju. Na višku svojega stanu ni bil nikoli; mož je bil v vednem nasprotju s to ali ono šolsko oblastjo, zato pa so ga le-te rade odrivale na visoko: v hribe. Kar ga poznam, je vedno služil po najvišjih šolah na Goriškem.
A humorja mu to dejstvo ni vzelo. Nikoli ga nisem videl razen veselega: vedno se je šalil, vedno smejal in še kadar se ga je lotila trpkost z ozirom na njegovo stališče, se je pojavila ta trpkost v šaljivi ironiji, včasih zelo pikri ironiji, a tako fini, da jo je razumel le tisti, kdor je dobro poznal njegovo življenje in razmere. A še tedaj se je vedno smejal in norčeval, pa bodisi iz samega sebe, le ob potezah pri očeh se je opazilo takrat nekoliko drugačno gibanje kakor ob resnični veselosti.
Ta njegov obraz je sploh nekaj posebnega. Mislite si štiridesetletnega šibkega suhega moža s sedemdesetletnim podolgastim obrazom, usnjate rjave kože, ki izgleda, kakor bi bila prevelika, zakaj nabira se v nebroj gub in gubic, prožnih in gibkih, kakor bi bila vsaka v stiku s posebnim živcem. Vse te gube ima Otrobar tako v oblasti, da se zdi človeku, ki ga gleda, kakor bi gibal lahko vsako posebej in jih zbral po potrebi v skupine po svoji volji. Seveda je njegov obraz zato nenavadno izrazit in ker ga ne zakrivajo ne brke ne brada, zato je pri govorjenju smešno gibek. Meni se je zdel vedno izredno zanimiv, vreden slikarjevega kista.
Prijateljev mož ni imel mnogo. Tovarišem, ki so se izvečine bali njegovih norčij, je bil nadležen. Ker je bil siromak, je bilo često treba poseči v žep, da so mu poskrbeli tobaka ali celo še kaj nujnejšega. Jaz pa sem ga imel rad in moje duri mu niso nikoli bile zaprte. Zelo naklonjen mu je bil tudi nadzornik, ki ga je čislal zaradi lova, ker za lov muga ni bilo para v okraju. Mnogo je občeval ž njim tudi nadučitelj Visoki, nadučitelj Ješprenček, njegov ožji sošolec, in v gostilni tovariš Palitka. Vendar mu je najtopleje in najvztrajneje ostalo prijateljstvo z menoj, dasi že davno nisem več učitelj v okraju, ter z Visokim, ki je v tem tudi odšel v Gorico na višje mesto.
Ta mož mi je tedaj pisal list, ki sem ga dobil v veliko začudenje, ker se mi še sanjalo ni, da bi Otrobar utegnil biti v vojni in v onem kraju. Pa evo vam njegovega poročila: »Čestiti tovariš! Če se čudiš, le daj se, jaz se tudi, čeprav se ne čudim bolj ničemur kakor resnici, da se živi tudi brez tobaka, česar prej nisem veroval ne Tvojim zagotovilom ne svojemu praznemu žepu. Sedaj pa čutim, ker sem še živ, čeprav sem v osmih dneh napravil samo dva dima. A sedaj-le, ko Ti pišem ta list, kadim, da se bo zagrnil Krn . . .
Toda po vrsti! Pred vsem vedi, da sem vojak in sicer prostovoljec. Ne prostovoljni strelec; za tja še nisem. Veš da sem bil vedno »višji« od drugih, tudi tu si nečem delati sramote. Zato sem se javil prostovoljno in prosil, naj me oddele k planincem na Krn. Ko so pregledali moj vojniški pas in se uverili, da sem 12 let v liniji in deset let v črni vojni zvesto služil cesarju (v resnici sem bil vsega skupaj le 12 tednov vojak, pa ker v knjižici stoji drugače, naj velja), se me niso branili in so me res pridelili . . . polku. Že prvi teden sem imel zvezdo; glej, da boš imel pred menoj primerno spoštovanje! Devetdesetkrat sem bil na Krnu, poznam vsak kamen, zato ni bil čudež, ako sem bil jaz vodnik patrulji, ki jo je vodil poročnik — Palitka. Ali ti ni uvaževanja vreden slučaj! Poročnik se je izkazal, jaz tudi; on je dobil križ, jaz pa zvezdo in dve svalčici. (Za hip je imelo poslednje največjo vrednost.) Vendar tudi zvezda ni bila brez nič. Spoznanje, da sem doma na Krnu, mi je skoro doneslo novih, samostojnejših nalog. Gotovo je čenčal kaj tudi tovariš — oprosti — poročnik Palitka o meni, in tako sem bil skoro persona grata. Še štabnemu oficirju sem dajal pojasnil. (Žal, da mi on ni plačal zasluge vsaj z eno cigaro.)
Drugi teden sem bil v strelskem jarku v 1400 metrov visoki poziciji. To Ti je mučno delo ali pravzaprav lenarenje. Samo čakati na mer . . ., šteti njihove strele, če se Ti poljubi ali opazovati njihov često sramotno žalostni učinek, zraven pa jesti samo ponoči, piti če imaš, kaditi pa nikoli, to ni nič za junaka liki Otrobar. Vam že naredim, da me boste pomnili, sem sklenil in legel na solnce kakor Dijogen. Trincec pravijo Italijani strelskim jarkom, tudi jaz sem tega mnenja: trink če je, ali to je vrag, ko ni. Solnca pa je na ostajanje in tu spimo navadno le podnevi, kar na solnci; šrapnelske muzike smo se čisto navadili. Še zmenimo se ne, razven če kak odletavec nasuje peska po obrazu. Tedaj se je treba vsaj obrniti, da se otrese pesek. Včasih je pomešan vmes tudi drugačen drobiž, takrat pa se še obrniti ni treba več . . .
Tebi sem imel napisano že dopisnico, ki sem jo napisal v jarku. Kaj praviš, ka-ko sem se spomnil na Te? Košček sira sem imel, zavitega v starega »Slovenca«. Sir sem pojedel, »Slovenca« prečital in ko sem čital o ubežnikih iz Istre, sem se spomnil Tebe, ki si tudi moral bežati in zato sem si mislil, da si šel v Ljubljano. Pa sem Ti pisal, ker sem imel baš čas in potrebno pripravo. Pa te karte nisi dobil, ker je nisem poslal. Okrvavela se je, ne z mojo krvjo, z italijansko, a tudi ta je rdeča, o Tebi pa vem, da ne vidiš rad krvi ... Tu je je v izobilju, vroče, mrzle, redke, strjene, sveže, prisušene . . . nam navadna reč. Preko!
Da Ti pišem sedaj-le vrlo komodno, je prišlo tako: V strelskem jarku sem torej bil in premišljal, kaj bi napravil posebnega, da bi me pomnili. Ničesar se nisem domislil. Kaj hočeš, človek je v taki službi preveč odvisen od drugih in od slučajev, da bi mogel ravnati po načrtu. Zato sem več zaupal svoji lovski spretnosti in nagonu kot pa načrtom in tako sem sklenil, da hočem nocoj ugonobiti patruljo iz sovražnega jarka, ki je počez kakih štiristo korakov ter malo više od naše postojanke prav neprijetno dramila naše spanje. Samo enega moža sem privzel in dogovorila sva se, kako bodeva naoredovala.
Le-ta naj bi me samo podpiral v toliko, da bi kril pot za menoj in javil kasneje, ako ne bi me bilo nazaj.
Znočilo se je. Smer vedel natanko, slepec bi bil našel, kam imam iti. Priporočil sem tovarišem, naj se ne gane nihče iz jarka. Jaz pa sem vzel alpinski klobuk z visokim ravnim peresom, ki je že nekaj dni ležal v našem jarku in hajdi plezaje po čereh s tovarišem.
Plezal sem najprej naravnost kvišku, počasi, tiho in oprezno, za menoj tovariš. Ko se nama je zdelo dovolj visoko, sva krenila počez. Za dve uri mučnega plezanja sva bila dvesto korakov nad sovražno pozicijo. Počasi sva se spuščala nizdolu. Brez nezgodie sva dospela v duplo kakih dvajset korakov nad sovražnim jarkom.
Sedaj pogum in sreča junaška! Ali... Napravil sem križ... Saj veš, učitelji smo vajeni tega pred poukom. Prav samo iz navade to pot sicer ni bilo, naša kri je tudi rdeča...
Nekaj zrn peska sem vrgel nizdolu ter zaškripal s črevljem po skali. Nisem se motil.
»Chi va la? — Kdo je tam?« je zaklical polglasno sovražni alpin in žarek žepne svetilnice je švignil po naših čereh.
»Taci, maccaco! — Molči cepec!« sem zarohnel nazaj istotako polglasno in dostavil predrzno: »Via la lume! — Proč z lučjo!« Hkrati sem dvignil izza čeri alpinski klobuk.
»Chi k la? — Kdo je tam?« je ponovil sovražnik vprašanje in oprezno ošvrknil z lučjo iznova naše skale. A najbrž je zagledal alpinski klobuk, luč je ugasnila.
»Maresciallo Semulini! — Narednik Otrobar!« sem zaklical nizdolu. »E la? — In tam?«
»Caporale Michelli!« se je odzval nasprotnik, katerega je alpinski klobuk pomiril tako temeljito, da ni več vprašal po nikakem varnostnem znaku.
»In quanti siete la giu? — Koliko vas je doli?« sem vprašal tiho izza skale.
»In sei, maresciallo! — Šest, narednik!«
»Uno per uno su! — Drug za drugim gori« sem ukazal predrzno. »Appiano, uno per uno! Volta per volta attendere il commando avanti! Caporale rultimo! Senza lume! — Počasi, drug za drugim; vselej počaka naslednik ukaza! Četnik zadnji, brez luči!«
»Va bene, maresciallo! — Prav, narednik!«
»Avanti!« Urno sem postavil tovariša na mesto, češ, ne streljaj, zabodi, če bo treba. Sam sem stopil v ozadje. Prvi je prisopihal kvišku. Samo dihanje se je slišalo.
»Qui da mi! — Semkaj k meni!« sem ukazal šepetaje in mož se je približal opiraje se na puško.
Zagrabil sem jo hipoma, nastavil bodalo in zarohnel: »Parola e sei morto! — Črhni in po tebi je!«
Padel je na kolena in hotel javkati.
»Giu! — Dol!« sem ga brcnil z nogo ni se genil več.
»Avanti!« sem zaklical nizdolu in drugi je prišel po isti poti v ujetništvo.
Štirikrat se je ponovil isti prizor z malo razliko. Le kaporal, v čast mu bodi se mi je ustavil, da sem ga moral pobiti na tla.
»Porco d'un tedesco!« me je pozdravil še na tleh.
»Cosa ti vuoi, e guerra! — Kaj hočeš vojna je!«
»Hai ragione: del resto, meglio cosi — Istina, sicer pa bolje tako!«
In prižgal si je svalčico.
Še meni je dal eno, Bog mu daj zdravje in dosti ugodnosti v Ljubljani na gradu.
Midva predrzneža pa sva gnala drug dan pet zdravih in enega ranjenega ujetnika nizdolu k polkovemu štabu. Po ovinkih sva jih gnala, da nas ne bi zajel sovražnik in nama jih otel.
Polkovnik jih je izpraševal in sovražni kaporal ni štedil s pohvalo in občudovanjem.
Jaz sem dobil pred vsem dobro kosilo pri štabu, sveženj cigar in tri dni počitka. Ker sem seveda tudi »povišan« pri vsaki priliki, sem bil povišan tudi sedaj: imam žolt pas in tri zvezde pod vratom. Tudi medaljo, pravijo, da mi bodo dali.
Tako je, častiti tovariš! Veseli me ta reč, gotovo me veseli, a cigare v jarku bi me veselile tudi, ko bi jih bilo vedno. Tudi suha svinjina se prilega, samo preveliko žejo dela, vode pa nimamo odveč kakor v črevljih, kadar nas napere, ako je Krn le preveč srdit. Če vidiš Visokega, pozdravi ga!
Zdravstvuj, čestiti tovariš! (Dalje prih. soboto.)
Povedal sem bil že ob pričetku, da je bil Otrobarjev list pisan očividno ob več prilikah. Drugi del, ki ga hočem navesti tu dobesedno, bi lahko bil pismo zase, a dobil sem ga v skupnem zavitku s prvim, zato veljaj kot nadaljevanje.
»Čestiti tovariš! Pred dvema dnevoma sem že nameraval oddali pismo, ki sem Ti je bil namenil, a do danes mi ni bilo mogoče. Zato Ti danes, predno oddam, pišem še nekaj vrst. Danes seveda bolj v naglici, kar lahko spoznaš že po obliki, zakaj moj počitek se nagiba h koncu in predno se vrnem zopet na patruljo, moram res leči še malo počivat.
Počitka sem bil potreben, zakaj že dva dni tekam semtertja od komandanta do komandanta. To Ti je vražji posel, da se izrazim klasično, namreč če si namenjen v odlikovanje. Prav utrudil me je, ker odlikovanja pri meni niso bila navadna stvar; prej nasprotno in če sem bil navzlic temu tolikrat povišan, ni bila moja zasluga, temveč zasluga vrlo gorate goriške dežele sploh, in tolminskega okraja še posebej.
Tempi passati, preko!
Sedaj je drug račun, seveda! De sem bil povišan v narednika, sem Ti že povedal, tudi to, da bodem odlikovan, seveda nisem znal, da pojde tako hitro. Glede povišanja v narednika je bila stvar pravzaprav takale: v narednika sem se povišal sam, drugače bi bilo šlo tudi tam počasneje. Tako pa je obveljalo.
Ko sem presenetil one Lahe, sem klical nizdolu, da poveljuje patrulji »maresciallo« Semulini to je narednik Otrobar, dasi sem bil komaj ponižen desetnik, frajtar se pravi po slovensko. A ker se mi je ta šaljiva prevara obnesla do dobra, je ukazal naš junaški poveljnik major T., da se mi imajo nemudoma prišiti znaki samolastnega povišanja, »jerbo neču da laže tko mojih momaka«, je dejal. No, in jaz se topot nepričakovani odliki kar nisem hotel upirati, čeprav mi je bilo žal, da se ob takih razmerah nisem bil povišal vsaj v kapitana; kaj praviš.
Kar pride sedaj, o tem bi Ti najrajši ne pisal. Če Ti vendar poročam, ne očitaj mi, da sem neskromen ali da sem se prevzel. Pa kaj hočeš, človeka moje vrste tako poredkoma doleti kaj izrednega, da ga kar omami, ako je ta izrednost enkrat kaj dobrega, dočim je sicer vajen le slabemu. Zato mi je duša tako polna, da moram dati duška notranji vznemirjenosti, da se mi uravna vse v prejšnji red.
Še nekaj: ko bodeš čital moje poročilo, nikar me ne sodi, da govorim latinsko ali celo grško. Pri moji veri, da sem spričo gorja, ki ga vidim sleherni dan, pozabil teh dveh jezikov.
Čuj torej!
Včeraj komaj da se je dobro posušila rosa po naši planini, kjer se nahaja stan našemu štabu, je nujno zabrnelo po vseh telefonih, in hip pozneje se je opazilo urno tekanje častnikov, naročanje, urejanje in zopet telefoniranje. Gibanje je bilo žurno, mrzlično. Oziral sem se okrog, napenjal oči po čereh, da bi opazil kaj nenavadnega; nič.
Sovražnik je menda še spal po jarkih, le topničarji so nam pošiljali kovane pozdrave v jutranji raport. A merili so slabo. daleč preko nas so leteli šrapneli in se razletavali, ne da bi bili napravili najmanjše zlo med nami. Le čeri daleč od nas so se razsipale, da je zaškropil oblak peska in droba v zrak in po okolici.
Zdajci je zašumelo iznova. Pri štabu se je pojavil tu pobočnik in ukazal nekaj našemu poveljniku. Ta je telefoniral na vse postojanke. Kmalu je priteklo več vojakov nizdolu iz jarkov. Do šrapnelov ni bilo nikomur. Bog ga je dal Dalmatinca, strahu dečko ne pozna.
Zdajci je prišel iz telefonskega šotora naš pobočnik in jo nameril naravnost k meni. Aha, Otrobar, sedaj se le pripravi, konec je počivanju, sem si mislil, in niti žal mi ni bilo. Spal bom lahko po vojni, ali pa še prej, ako me položi predčasno sovražnikova krogla.
Pa ni bilo nič. Ukazal mi je samo, naj prevzamem moštvo, ki je prišlo posamič iz jarkov, in se postavim ž njim pred štabni stan, ponižni planinski senik.
Storil sem po ukazu, se postavil na čelo došlim dečkom in čakal ž njimi pred naznačenim senikom v ravni vrsti.
Več kot pol ure smo stali in zvedavo čakali, kaj bode. Nikomur se ni sanjalo, kaj utegne priti, čemu stojimo tam.
Naposled se je pojavilo zdaleč več častnikov, med njimi eden mlad, duhovit, zvedav, smehljajočega se obraza, poleg njega general in več častnikov od štaba.
Pazno so motrili postojanke naše in sovražne. Z daljnogledi so lahko razločevali najbolj izpostavljene in najosamljeneje roje.
Naš major je pazil, da se niso nabirale gruče med častniki, katere je najbrže zapazil tudi sovražnik, zakaj nekaj šrapnelov je padlo bliže, čeprav še vedno dosti daleč, da niso napravili hudega.
Po daljnogledu sem premotril v naglici tuje častnike. Raca na vodi, spoznal sem jih. Kdo so bili, Ti ne smem pisati, čene ne dobiš pisma, ali toliko Ti rečem, če si se Ti ponašal kdaj, da je govoril s Teboj pri otvarjanji planinske železnice rajni prestolonaslednik, prejasni knez-mučenik, danes se ponašam s tako odliko lahko tudi jaz.
Nenadoma sem opazil, da je naš major pokazal na nas. Po tem nas je hotel menda pozvati, a mladi častnik je odmahnil z roko — in vsi so se napotili proti nam, ki smo stali oddaljeni dvesto korakov po priliki.
Jaz videč, kak poset dobodemo, sem z malo besedami poučil Dalmatince v moji oblasti, kdo prihaja. Nato sem ukazal pozor!
In stali so dečki, stali! Vso noč so prebili v strelskih jarkih, ves prejšnji dan, lačni so bili in žejni, a stali so, da je bilo kaj! Ne toliko klad, ne toliko kamenitih stebrov, ne! toliko gor, gor od mesa in kosti, obrazov črnih od dima in pekočega solnca, nog nepremičnih, ukovanih, života neomajnega, rok močnih, širokih z mišicami od železa.
»Pozor! Desno glej!«
Na mah so se okrenili obrazi, črni, trdi, a pogleda živega, jasnega, mehkega.
Tuji mladi častnik se je približal: na prsih mu je visel red, ki označuje člana Najvišje cesarske hiše. Ž njim je pristopil general in naš major. Vojaški so odzdravili.
Prijavil sem četo rezkim neustrašenim glasom. Vendar sem čutil na obrazu, da sem razburjen: mišice pri bradi so se samolastno natezale nizdolu.
Knez nas je gledal, pozorno gledal, vse skupaj in vsakega posebej. Mene ne toliko kakor Dalmatince. In zadovoljen je bil ž njimi. Dokler ima Njegova hiša takih varhov, ni se bati.
Govoril je z majorjem. O meni sta govorila in smejali so se. Ker so govorili nemški, sem seveda razumel in tudi mene je sililo na smeh. Do krvi sem si bil obgrizel jezik, da sem se vzdržal resnega.
Pristopil je k meni, pohvalil me je in segel v škrinjico, ki mu jo je ponudil odprto pobočnik. Žarno se je zabliskalo v jutranjem solncu, knezova roka se je dvignila, lastnoročno mi je pripel na prsi svetinjo. Stal sem liki skala; da bi mi bil zabodel iglo v živo meso, ne bi bil trenil z očmi.
In tako nihče od ostalih odlikovanih vojakov. Vsem, kar nas je bilo pozvanih na ono mesto, je visoki knez sam pripel odlikovanja. Potem nam je čestital vsem in nam v lepi hrvaščini rekel nekaj prijaznih vzpodbudnih besed. Obdarivši nas še s cigarami in cigaretami, je salutiral v slovo:
»Zdravo, junaci!« je zaklical prijazno.
Če je bilo dotlej vse v redu, stroga vojaška disciplina ga je vzdržala. A po teh prijaznih besedah je ušla naša disciplina z odlikovanimi Dalmatinci vred. Hipoma smo zavihteli kape visoko v zrak in živio! živel! slava! smo zaorili.
Častniki so smehljaje salutirali in odšli niže v dol, mi smo ostali in vriskali za njimi.
Šele zdaj smo si ogledali dobljena odlikovanja: velika srebrna je bila moj, male srebrne ostalih delež. Po vojni Ti jo pokažem.
Potem pa se je pričelo klicanje zdaj sem, zdaj tja.
Da je Otrobar rabil v pismu to obliko, ni bilo brez namena. Hotel me je z njo domisliti gotovo strašnega dne, ki smo ga prebili nekoč na hribu. Onega dne že se je namreč pokazal junaka na pravem mestu, dočim smo ostali delali prav žalostno figuro.
Kasneje se je zato neštetokrat norčeval iz nas, včasih tako neusmiljeno, da sem mu jaz naposled kratko in malo prepovedal, da bi še govoril o tem, ako mu je milo nadaljno prijateljstvo.
To ga je oplašilo in krotil je jezik. Le včasih je namignil še na one dogodke s tem, da jih je imenoval dogodke onega dne, ko je bil Krn srdit. Tako je često začel pripoved, bodisi že latinsko, grško ali resnično s tem, da je označil dobo s tistim letom, ko je bil Krn srdit, ali leto dni pozneje, ko je bil Krn srdit, ali podobno. Pri tem se je oziral po meni ali drugih junakih onega dne s hudomušnim pogledom, namežikoval nam šegavo, da so mu gube na obrazu plesale razposajen ples...
Ono leto je torej bilo, ko je bil Krn srdit, da začnem po njegovo. In sicer leto dni po našem prvem skupnem — že opisanem — izletu na Krn. Nobenega skupnega pohoda nismo imeli dogovorjenega. Med učiteljstvom v okraju so nastala nesporazumljenja, pa nismo šli nikamor.
Le jaz, Otrobar, Palitka in Otres smo šli po konferenci na dom k Visokemu, ki je bil takrat nadučitelj na Drežnici. Rekel je namreč, da njegov sod še ni popolnoma prazen in Palitka je bil mnenja, da bi se mu utegnilo vino skisati preko počitnic in bi zato bilo bolje, da se izpije. In Visoki ni ugovarjal.
Tri dni smo že bili tam, prav prijetno smo jih prebili. Za četrti dan smo si izmislili, da bi šli na Krn in sicer kar po steni nad Drežnico.
Otres je svaril, češ, ta pot je huda in nevarna, za Kapitana in Palitka nikakor ni, pa tudi Visoki bi le težavno pehal svojih 120 kg skoro navpično navkreber. A naposled smo se vendar zedinili. Mene in Palitko so obljubili varovati za slučaj omotice, drugače pa se bode že prišlo. Brzojavili smo še nadzorniku, če ga je volja, in na večer se je res pripeljal iz Tolmina.
Dobro smo se opremili za težavno pot. Moj nahrbtnik se je odlikoval po praznoti, lanska izkušnja me je bila izučila; a tudi ostali so imeli seboj le najnujnejša krepila. Tesno smo pritrdili nahrbtnike, da ne bi nas ovirali, vzeli seboj vrvi, cepine, sploh vse potrebno. Nadzornik je prinesel seboj tudi puško, a vsi so mu jo odsvetovali, ker bi ga le težila.
»Čestiti gospod nadzornik«, je povdarjal Otrobar. »Tu gori ne dobite kot k večjemu kakega kozla. Te pa streljate lahko doma v pisarni, kolikor vam drago.«
Smejali smo se in obveljalo je. Meni v tiho radost, ker lovu sem bil nasprotnik. Vedno mi je bil kruta zabava, žival se mi je smilila, a Otrobar je trdil, da ne morem videti krvi.
Ko se je zaznal dan, smo mahnili od doma. Ob štirih zjutraj smo bili že precej visoko na steni. Vendar je potekala ura za uro, a mi smo bili še vedno na steni.
Te poti ne pozabim nikdar. Tovariša Otres in Visoki sta imela na vrvi mene in Palitko, nadzornik in Otrobar sta nama neprivezana pomagala, kolikor sta mogla. Vendar je bila nevarnost, da omagam, samo en hip, ko sem pogledal v brezdanjo globino in se me je lotila omotica. A ker smo sicer počivali pogostoma, nisem ne jaz ne drugi nobeden pešal in napredovali smo, čeprav počasi.
Le soparno je bilo, da nikoli tega, in oblačilo se je. Na steni smo bili že nad šest ur. Otrobar se je često oziral po meglah in priganjal kvišku.
»Podvizajmo se, tovariši čestiti! V eni uri moramo biti na vrhu, če ne...«
»Počivati ne smemo več«, je pritegnil tudi Otres in Visoki me je vlekel kvišku, kakor bi bil imel kravo na vrvi.
Jaz sem sopihal, se poganjal kvišku, pot in curkoma lil z mene; Palitka je sopihal, potil se kakor jaz, a v obraz je bil bled, znak, da ga obhaja slabost.
V tem so se približevale megle. Od Stola sem so plavale, se oklepale Krna in odhajale proti Triglavu. Plazile so se po planoti, po vrheh, zdaj zakrivale Drežnico in ostale dol, zdaj zagrinjale, se tanjšale in se poizgubile po kotlinah.
Po neznanskem naporu smo končno prispeli na vrh. Globoko sem si oddehnil, ko se je skril prepad pod menoj.
Naša vodnika sta nas odvezala, zavili smo se v plašče in posedli po skalah, Palitka je bil bled in prepadel, prsi so mu hropele, meni ni bilo tako hudo. Zdelan od dvojne teže je bil tudi Visoki, Otres je bil le poten, Otrobarju se je najmanj poznalo, da je plezal skoro po navpični steni. Ni čuda, kdor služi po takih krajih kot on, je vajen hribom.
Spretno je pomiril s Hoffmanovimi kapljicami in konjakom Palitko, pregledal vso karavano in zadnji sedel k počitku.
A ta je imel biti le kratek.
Nenadoma je zapihal od Trente gor hud veter. Nadzorniku je odfrčal klobuk preko vrha. Preplašen se je oziral Otrobar po vrhovih. Neznansko hitro so se podile proti nam sive, temnosive megle. Pritegnil je hud mraz. Iz oblaka v oblak so švigali bliski. Vse to pod nami. Vsa okolica se je zagrnila z višnjevotemno gosto meglo. Posamezni megleni svežnji so se dvigali kakor mogočni valovi iz morja, ki je vrvelo, se gibalo, vrtelo se, valilo se...
»Kako čarobno!« sem vzkliknil nehote.
»Manj čarobno bi mi bilo bolj všeč, čestiti tovariš! In tebi, Nande?« »Se ne mešam v Palitko«, je menil le-ta čisto miren.
Celo v tej gotovo prav nič prijetni okolnosti ni pozabil naš vodnik na vljudnost in da si bi bil povedal krajše dokaj hitreje, je vendar začel z navadnim ogovorom: »Čestiti tovariši, veleugledni gospod nadzornik; sila kola lomi, zadnji čas je, megle se dvigajo. Tudi mi se moramo dvigniti in pohiteti niže v zavetje. Če nas dobi vihra tu gori, smo izgubljeni.«
Pri teh besedah je skočil kvišku, pokazal smer, zaklical »za menoj« in udrli smo nizdolu čez Široko rebro. Za malo minut se je stemnilo okolo nas, v najgostejšem snegu smo bili. Veter je bučal, nobene besede se ni čulo. Otrobar je razvil vrv, poprijeli smo se je, Visoki je šel zadnji v redu, Otres prvi poleg Otrobarja. Le-ta je trdil, da je bil na Krnu devetdesetkrat in da pozna vsak kamen. Zato smo mu zaupali in pogumno šli za njim.
Ne lahko: boriti smo se morali s snegom in vihro. A po skupnem naporu smo se vendar vzdržali skupaj in na nogah.
Počasi se je svetlilo, sneg je prihajal redkeji, naposled je pojenjal. A prišli smo z dežja pod kap, ako se more reči tako. Lilo je v potokih, zdaj ravno nizdolu, zdaj poševno od zadaj, od spredaj, od strani, zdaj skoro vodoravno, zdaj skoro od zdolaj gor. Pravi vodni labirint nas je objel, v hipu smo bili mokri do kože, zobje so nam šklepetali od mraza.
A Otrobar in Otres sta nas junaški vlekla dalje. Le malce se je ogledal včasih prvi in nas tiral dalje nizdolu. Otlo bobnenje se je čulo izza stene na desni.
Silno je nategnil vodeči par vrv, steči smo morali. Tekli smo minuto časa, dve, tri, pet ali deset, kdo ve, zdajci je zavil Otrobar okolo orjaške skale in nas potegnil v duplo, ki se je raztezalo pod njo. Pod streho smo bili.
Otlina je bila očividno razširjena umetno. Najbrž je rabila včasih tudi pastirjem v zavetje. Tla so bila navzdol poševna, zato suha. V ozadju je bilo nekaj drv in slame. Da bi imeli suhih vžigalic, lahko bi bili zanetili ogenj. A odkod suhih vžigalic?
Šklepetaje z zobmi smo preiskali vse žepe, zaman. Nadzornik je imel seboj rog smodnika, ki ga je bil obljubil planšarjem. Le ta je bil suh, in pomagali smo si.
Malo ga je natresel Otrobar na kamen, del nanj kosmič sena, udaril s kamenom po kupičku, zablisnilo se je in seno je vzplamtelo. Živio, imeli smo ognja! Nedolgo in greli smo se ob njem in si sušili obleko.
A čakalo nas je še strahu. Pod nami so se pač razgrnile planine, a krog nas se je zabliskalo vsek hip s slepilno silo. Pri vsakem blisku je hipoma treščilo s tako močjo, kakor še nikoli nisem čul v dolu. Dolgo, dolgo se je vleklo grmenje v odmevu po pogorju.
Vse bližnje čeri so kazale sledove te strašne prirodne moči. Za nas je bila nevarnost velika, neizmerna. Bili smo bledi, prepadli. Visoki je strmel v ogenj, ostali na plano. Le Otrobar je zaril v zemljo vse železje, vse osti pri palicah in cepinih. Kako potrebno je bilo to opravilo, smo se uverili korenito.
Komaj je dovršil ta posel in priložil poleno na ogenj, se je tik pred duplom zabliskalo in treščilo grozovito, nepopisno. Debel ognjen žarek je sunil naravnost v zemljo.
Čudno me je pritisnilo na temenu in na sencih, skoro sem izgubil zavest. A tovariš Palitka se je naslonil s hrbtom na skalo kakor mrtev. Vsi so obstali odprtih ust, tudi pogumni Otrobar.
A ta le za hip. Urno je spoznal položaj, zagrabil Palitko za rame in stresel. Tresel ga je, dokler ni omagal sam, potem je tresel nezavestnika Visoki. Prišel je k zavesti. Dali smo mu piti konjaka, naposled se je poživil do dobra.
A nervozno je mencal na sedežu. Naposled se je dvignil in po kolenih zlezel iz dupla. Deževalo je le še malo, grom in tresk se je ponavljal le še od daleč. Kakor bi se bil zadovoljil s strahom, ki nam ga je prizadel.
A tudi mene se je polastila čudna nervoznost. V trebuhu sem začutil tesnobo, zavilo me je in skokoma sem jo udrl za tovarišem, ki se pa v tem že ni mešal v Palitko.
Strah je čudna prikazen, vsakojaki so učinki, ki jih povzroča... Kdor bi se utegnil norčevati iz nas, naj pazi, kako se bode vedel ob podobnih prilikah.
A kakor rečeno, Otrobar je bil vreden vseh nas. Zato mu tudi nihče ni zameril, ko je po prebiti nevarnosti odprl zatvornice norčavosti in neusmiljeno vlekel mene in Palitko v zabavo vsem, tudi nam samim.
Za uro kasneje smo bili na planini, kjer smo se poživili z gorkim mlekom, z vasi Krna nizdolu pa smo se peljali in pozno v noč brez nezgode prišli na Drežnico.
Meni je obstal nepozaben spomin na oni dan, ko je bil Krn srdit. Ne želim si več takih dni.
Ti pa, čestiti tovariš, ki si junak na pravem mestu, napravi s svojim pogumom in zvijačnostjo, da bode Krn srdit še nebroj našim sovražnikom; in ko se po vojni vrneš posut z zvezdami in redovi, znaki tvojega junaštva, tedaj ti hočem pripraviti triumf, da ga bodeš vesel ti in vsi tovariši.
V to pomozi Bog in sreča junaška!