Krošnjar Matejec
Krošnjar Matejec Mirko V. Brezovnik |
|
Poznali smo ga vsi, ki imamo ono čudno veselje kolovratiti v tihih nočeh po dolgih graških ulicah in ob njih ležečih gostilnah iskati zabave.
Velik in koščen, pod nosom osivele obilne brke, slaba obleka, čez ramo pa širok pas, na katerem je visela spredaj krošnja z najrazličnejšimi sladkarijami, tak je stal vsak večer pred nami.
»Tri, pet, sedem,« je dejal prikupljivo, »potegnite gospodi, gotovo dobite. In glejte, kaj vse imam.«
»Tri, pet, sedem,« mu je kakor refren še privrelo žalostno iz prs, ko smo malomarno, leno odkimavali ...
Šel je k drugi mizi, kjer je par komijev sedelo s svojimi ljubicami. Obetal si je dober dobiček. Ker poznal je pregovor: Kadaar konja lovi, mu slamo moli ...
»Tri, pet, sedem — kupite sladkosti svojim, vam sladkosti delečim ženam.« Matejec je bil kos diplomata. Vedel je, da to laska puncam, ki bodo svoje ljubčeke podrezale in prosile, da bi potegnili.
In segel je pilhar, po strani streljajoč z neumnimi očmi na svojo punco, v zeleni mošnjiček krošnjarjev. Ona pa je zbirala v krošnji. Pilhar je potegnil — Matejc je izgubil. Vse druge okoli mize sedeče punce so drezale svoje zaščitnike in reditelje s komolci. Vsi pilharji po vrsti so potegnili vsak za svojo punco — Matejcu v slabo.
Smejale so se punce, pilharji so sukali svoje zadovoljne poglede okoli mize in tleskali z jeziki. Zdeli so se samim sebi grozni junaki, ker so potegnili dobro. Gospodične pa so imele polno pohvalnih besed na jeziku. Krošnjar Matejc pa je šel dalje ...
Ob temni Muri je šel. Pritajeno je momljalo umazano valovje. Bilo je kakor luskine na velikanskem oklepu grozne kače, ki se je zvijala z nevzdržno silo naprej, naprej proti jugu. Jezno se je krivila pod mostovi, kjer ji je zastavljalo strupeno pot stebrovje ... Le tu pa tam je molel daleč čez njen hrbet širok plamen plinove luči, da je izgledalo, kakor bi se zvijala temna kača v votlino, potem pa se privila zopet daleč doli ven, da izgine zopet ...
Tiho je šel Matejec in prikorakal do Cucine Italiane gospoda Simoneta. Vstopil je. V veliki, lepi dvorani je sedel, naslonjen na svojo ognjevito, simpatično, dasi nekoliko debelo soprogo signor Simone. Globoko se mu je priklonil, govoreč svoje »tri, pet, sedem.«
»Abasso« in jezen pogled je dobil za odgovor.
Na drugem koncu je sedela klika visokošolcev. Filozof, medicinec, jurist in še eden filozof, katerega so nazivali Prochasko. Zadovoljno so srkali vino in govoril je največ medicinec:
»Veste kaj, ampak punco imeti ni kar tako. Kako more prijetno legati sladka zavest na srce, če ve človek, da drhti njegovo veselje v tujih prsih in da se jočejo radi njegove boli in nesreče tuje oči. O, jaz bi rad imel punco, katero bi ljubil do smrti. A ne najdem je. Ljubim jih mnogo in pozabim vsako, tako, da si me že ti filozofija — obrnil se je na starejšega filozofa — imenoval cucka.« Pa vedi —
»Tri, pet, sedem,« je primrmral med nje Matejc. Za plačilo je dobil par šal in iti je moral dalje k drugi mizi, kjer se je pital in mastil trop krofastih pilharjev.
Vsi so se hoteli nasititi še sladkarij. Po vrsti so potegnili in izgubili so vsi. Matejc je hotel spraviti denar in oditi.
Takrat pa so se izbulile možakom krvave oči in s pestmi so začeli tolči po mokri mizi, da so preplašeno zaječali kozarci in da je vino plusknilo po tleh. Zarjoveli so vsi na Matejca. Spogledavali so se in iz glave v glavo je prešla misel, da jih je ogoljufal.
»Goljuf prokleti.« so zakričali. Ker jim je hotel dokazati svojo nedolžnost, so planili nanj in ga začeli surovo suvati.
Po tleh so letele sladkarije, svinčniki, parfumne stekleničice, prstani ... Pilharji so postajali vedno besnejši in strgali so mu raz ramo še krošnjo in jo zagnali po tleh.
»Goljuf prokleti, najej se tvojega prisleparjenega denarja ... Ta je lepa! Hudič, cel dan delamo in tak nepridiprav, tak potepin bo z nami igral nepošteno igro.« Popravili so si kravate in si brisali peneča usta in sline raz telovnike, ki so odevali tolike trebuhe.
Matejec je pobegnil na prosto.
Visokošolska klika se je hotela maščevati. Pritisniti je hotela filozofija, z njo medicina in juristarija. Začela je obkladati nesramne pilharje z imeni, ki so jih zaslužili, dokler se ni kregala cela dvorana.
Signor Simone se je široko razkoračil v sredi dvorane in gospodujoče ukazal — mir. Poklical je lepo Zofko, Marjeto in priletno Emo, da so spravile nazaj v krošnjo po tleh razmetane stvari.
Pijani so se odgugali suroveži.
Matejec pa je zbegano hitel po dolgih, enoličnih ulicah. Hitel je, kakor bi bežal pred kom, ki bi mu hotel pogledati preko rame v lice, ali kakor bi mu stopala s svojimi trdimi nogami po petah — smrt.
V postranski ulici se je naslonil v temen kot in vrelo mu je trop nejasnih misli po glavi, a vse so se sredotočile v eni: da je bil ob svoje premoženje.
Skipela je v ponižni slovenski duši grozna jeza, zaškripal je z zobmi in stisnil je grozeče pest.
»Podavil bi jih, falote,« je mrmral, »ki so mi vzeli vse, da bom poginil od glada.«
Zastokal je in globoko je klonila glava na koščene prsi.
Hitela so pred njegovimi očmi dejanja, ki jih je kedaj storil in med njimi ni našel krivičnih. Bilo je vse čisto, kakor širok vrt, v katerem se zibljejo v lahkem jutranjem vetriču lilije, v kojih kelhih blišče demantne solze plakajoče noči, ki je bežala pred solncem. Vse čisto in pošteno je videl in lepo.
Hiteli so pred njim oni dnevi, ko je še hodil po daljnem Krasu, kjer ni vedel, da bivajo daleč v tujih mestih ljudje tako umazanih misli, tako polni natolcevanja in surovosti. Spomnil se je na ono vijoličasto-rdeče, nizko hribovje, katerega žalostna krasota se vcepi za vedno v dušo onega, ki jo je videl ...
Zdelo se mu je, da stoji na takem hribu, krog njega daleč, daleč, do nedogleda le rdečkaste in vijoličaste doline in iz njih kipeči hribi. On pa stoji in gleda in ne ve, kaj lepega hrani v sebi to enolično v nedogled se raztezajoče.
Naveličal se ga je in oditi je hotel drugam, kjer je drugo hribovje, višje, resnejše in pokrito z večnim snegom in ledom. In bogatih ravnin je zahtevalo njegovo oko, polnih sočnatega zeljišča, polnih zlate pšenice. Zahotelo se mu je videti mogočne reke, ki nosijo na svojih širokih hrbtih teške ladje. Ker na Krasu ni imel vode niti za najpotrebneje. In on je ljubil mogočno vodo.
Spomnil se je, kako ga je silno pretreslo in mu omamilo dušo, ko je prvič zagledal morje; gori pri visokem, vitkem obilisku na Opčini je stal in kako naj bi popisal čustva, ki jih je imel takrat. Kaj takega čuti človek le enkrat v življenju, niti prej niti poslej več.
Kakor bi bila globoko pod njim napolnjena dolina z drhtečim srebrom, katerega zlati daleč tam na zatonu solnce. Po tej s srebrom napolnjeni dolini pa so plavale ladje, male, kakor orehove lupine, mirno in enakomerno dalje. Za njimi pa se je vlekla črta črnega dima, kakor pajčolan. In te ladje so razburkavale srebrno gladino, da se je barvala v najrazličnejših nijansah, kakor bi poskakovale čez površje bajne in prelestne ribice, ali kakor bi gledalo iz srebrnega grada tisoč in tisoč oči bajnih morskih vil najrazličnejših in najmilejših barv ...
Taka čustva so ga navdajala takrat, ko je videl morje in ni se jih mogel iznebiti več ... Taval je po Krasu, a v duhu je videl morje, s srebrom napolnjeno dolino ...
Vleklo ga je nazaj, duša se mu je širila pri misli na morje. A takrat je moral k vojakom in prišel je v Gradec.
Kar nič mu ni ugajalo daleč od doma ležeče mesto. Želel je nazaj, kakor si želi ptič zaprt v kletki v prekmorsko domovino.
Dolga tri leta so mu nekoliko ubila hrepenenje po morju in navadil se je deloma na pokrajine.
Videl je veliko, temno reko, videl visoko hribovje, pokrito z večnim ledom in snegom, a na vznožju daleč naokoli rodovitne ravni, polne sočnatih zelišč, polne zlatega klasja ...
Slekel je vojaško suknjo in postal je krošnjar. Hodil je okrog s svojo krošnjo po gostilnah in videl in spoznal je razuzdano življenje. Spomnil se je večkrat svoje domovine z vijoličastordečim hribovjem in zahotelo se mu je nazaj, nazaj v priprostost brez razuzdanosti in hinavstva, brez svetohlinstva in prešeštva.
A bil je ubog, krošnja ga je komaj živila, za vožnjo pa je treba denarja in za pot tudi.
Tako je hodil okrog in nosil seboj neutešljivo in neutešeno hrepenenje. Ponižna njegova slovenska duša je težko prenašala surovosti krofastih pilharjev — a potrpel je, da zasluži in odide nazaj in potem k morju.
In danes so strli peruti njegovim nadam suroveži, katerim ni dal povoda, da bi ga napadli tako okruto.
Kolikokrat mu je krvavelo srce, ko je izgubljal, a ni se vznemiril, ni zaklel in ni udaril z roko divje po mizi ... In glej, ko je postala sreča njemu mila, so ga potolkli gospodje in mu vzeli imetje ...
Globoko je vzdihnil in glava mu je klonila še nižje na prsi. Nerazločno je zastokal.
Preplašil ga je iz njegovih sanj rezek zvok in plaho je izpregledal in se zravnal.
Nedaleč od njega je zabliščal polumesec stražnika, ki ga je sumljivo opazoval, ker je bila že pozna ura.
Ustrašil se ga je Matejec in se spustil pred njim v beg. Za njim se je spustil stražnik. Hitel je Matejec kakor preplašena srna in oziral se je nazaj.
»Naznanili so me in rekli so, da sem goljuf, in sedaj me hočejo zapreti,« mu je šlo skozi zmedeno glavo. Hitel je dalje.
Še enkrat se je ozrl in telebnil je z vso močjo ob nizko železno ograjo ob bregu Mure, ter se na glavo prevrnil v temno, pritajeno momljajoče valovje. Le krik in valovje se je valilo naprej, kakor bi se zvijala grozna kača z nevzdržno silo naprej, naprej proti jugu ... Le tu pa tam je molel daleč čez njen hrbet širok pramen plinove luči in videlo se je, kakor bi se zvijala temna kača v votlino, potem pa se privila zopet daleč doli ven, da izgine zopet ...