Krojaček Petruc
| Krojaček Petruc Ivan Tavčar |
| |||||||||||
Krojaček Petruc.
Iz njegovega življenja.
Krojaček Petruc ni nikdar klatil zvezd na nebu in tudi cerkvene ure na vaškem zvoniku ni nikoli dotipal; odkar pa so ga posadili iz Petelinčkove gostilne pretrdo na božjo zemljo, da so se mu kosti polomile, se je dobrovoljno obličje Petrucovo približalo tlom za dobro ped. Navzlic šepavi nogi je vedno vihral naokrog, da so mu škrici na obeh straneh frfotali; široke hlače pa so mu opletale okoli tistih dveh igel, kojim so nekatere fantastne nature dejale noge, Petrucove noge. Modra glava njegova je čepela do ušes in do nosu v rdečem fesu.
Že so viseli štirji križi na grešnem hrbtu, ko se je zabliskala v Petrucovih možganih duhovita misel. Njegove drobne oči so obtičale prav visoko na Slivarjevi Rezulji. Izza ustnic so tej lepotici prav pogumno gledali špičasti in podrobljeni zobje. Za njimi pa je z največjo naglico opletal ostrobrušení jezik, ki je bil nasajen na prav gibčnih tečajih. –
Na pustno nedeljo je sedel krojač Petruc mogočno kot kakov grof v sani; konjiči so imeli pisano perje vpleteni v svojo grivo.
Ob veselem pokanju, ukanju in vriskanju in ob glasnem kraguljčkanju se je odpeljal v cerkev; njemu pa je sledila na vozeh cela vas. Ko je sprevod dospel do cerkve, so se oglasile trombe in címbale. Od nasprotne strani pa so se bližale sanke: dekleta v belih oblačilih, z zelenimi in rdečimi venci v laseh. Na prvem vozu je v veselju in “lepoti“ žarela Slivarjeva Rezulja; na glavo je imela posajen bel venec in na prsih ji je cvetela rdeča roža.
Cerkvena vrata so se na iztežaj odprla in milo so zaječale orgle: stari učitelj je izlil v te hreščeče glasove vso svojo spretnost. Cerkovnik pa se je na vso moč obešal na zvonove, da je bučalo kot na sodni dan.
Pred oltarjem je že čakal stari gospod Miha in ministranti so že klečali na strani. Po sredi cerkve se je veličastno pomikal izprevod: krojaček je šepal na levo, Rezulja lepe postave pa na desno nogo; sklanjala sta se drug k drugemu kot bičje v večernem vetru.
Ob oltarju sta se gledala iz obličja v obličje; oči so se iskale in so se našle in zaihtela sta in debele solze so se jima utrnile po razžarjenem obrazu, ko sta se spomnila drug drugega.
Župnik se je obrnil h krojačku: Petruc, krojaček pri Št. Lenartu, hočeš častito devico Slivarjevo Rezuljo v zakon, za ženo pred Bogom in presveto cerkvijo?" – Odločen in glasen: da. – "Slivarjeva Rezulja, hočeš častitega krojačka Petruca za moža” – "Da“, je plaho zašepetala častivredna devica s pobešenimi očmi in zardelimi lici.
Iz cerkve so šli v krčmo, kjer je čakala pogrnjena miza; med jedjo in pijačo pa so godci pred oknom prav poskočne ubirali, da se je vse, mlado in staro, sukalo in vrtelo.
Veselili in rajali so pozno v noč!
Pripravili so veseljaki srečno zakonsko do tega, da je poljubila svojega Petruca; kaipada se je pri tem skoro prelomila in glasen cmok se je razlegal do vseh svatov, ki so se od smeha tolkli po kolenih. Na veliko veselje je stopil Petruc – ne bodi len – na stolček in na prstih stoječ utrgal cvetoč poljub iz cvetočega obraza. –
Z gorečimi bakljami in glasno godbo so spremili presrečno dvojico na Petrucov dom, kjer so ju prepustili samima sebi . . .
Povedati imam končno še to, da je Št. Lenarčane pozdravil v kratkem še manjši krojaček, kot jo bil krojač Petruc.
NB. Tudi grdo navado, da je vzel po desetkrat mero od ene obleke. je opustil, odkar je tičal v koščenih kleščah Slivarjeve Rezulje.