Krst (Prešernove poezije)
| ← Uvod. | Krst. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin. |
Opombe. → |
| |||||||||||||
Mož in oblakov vojsko je obojno
končala temna noč, kar svetla zarja
zlatí z rumen’mi žarki glavo trojno
snežnikov kranjskih si’vga poglavarja.
Bohinjsko jézero stoji pokojno,
sledú ni več vunanjega viharja.
Al somov vojska pod vodó ne mine
in drugih roparjev v dnu globočine.
Al jézero, ki na njegà pokraj’ni
stojiš, ni, Črtomir, podoba tvoja? —
To noč je jenjal vojske šum vunajni,
potihnil ti vihar ni v prsih boja.
Le hujši se je zbudil črv nekdajni,
ak prav uči me v revah skušnja moja;
bolj grize, bolj po novi krvi vpije,
požrešnejše obupa so Harpije.
Na tleh ležé Slovenstva stebri stari,
v domačih šegah vtrjene postave.
V deželi parski Tésel gospodari,
ječé pod težkim jarmom sini Slave.
Le tujcem sreče svit se v Kraj’ni žári,
ošabno nos’jo ti po kônci glave.
Al, da te jenja ta skeleti rana,
ne boš posnel Katóna Utičána!
Prenesla pričujoče ure teže
bi ne bilà let poznih glava siva.
V mladosti vender trdniše so mreže,
ki v njih drži nas upa moč golj’fiva.
Kar, Črtomir, te na življenje veže,
se mi iz tvojih prejšnjih dni odkriva,
ko te vodila ni le stara vera
tje na osredek Blejskega jezéra.
Tje na otok z valovami obdani,
v današnjih dnevih božjo pot Marije;
v dnu zad stojé snežnikov velikani,
poljá, ki spréd se sprósti, lepotije
ti kaže blejski grad na levi strani;
na desni griček se za gričem skrije.
Dežela kranjska nima lepš’ga kraja,
ko je z okolšč’no tá, podoba raja.
Tam v časih Črtomira na otoki
podoba bóginje je stala Žive,
ki so ’zročêni ji mladenčev stoki,
ki so ji, ve dekleta ljubeznive,
’zročêni vaši smehi, vaši joki,
orožja, ki so nam nepremagljive. —
Tam bog’nje vêžo Staroslav in lepa
njegova hči odpira in zaklepa.
Hči Bogomila, lepa ko devica
sloveča Hêro je bilà v Abidi.
Nedolžnost vnema ji oči in lica,
lepote svoje sáma le ne vidi.
Priliznjena mladenčev govorica
je ne napihne, ji srcá ne spridi.
Spolnila komaj je šestnajsto leto;
srcé mladó ni za noben’ga vneto.
Darí opravit bog’nji po navadi
prinese Črtomira lahka ladja,
od tega, kar rastè pri njega gradi,
od črede, žita in novine sadja.
Ko bliža z njimi se devici mladi,
zadene ga, ko se je najmanj nadja,
iz nje oči v srcé ljubezni strela;
plamen neogasljiv je v njemu vnela.
O blagor, blagor, Črtomir ti! Vneta
je deklica od tvojega pogleda.
Kak od zamáknjenja je vsa prevzeta,
kak gleda v tla, kak trese se beseda!
Ko zárija, ki jasen dan obeta,
zarumení podoba njena bleda,
in v tvoji roki roka nje ostane
zadržana ji od moči neznane.
Naj pevec drug vam srečo popisuje,
ki celo leto je cvetlà obema:
kak Črtomir osredek obiskuje,
kak oče omladi med njima dvema,
ki ni ko meni mu veselje tuje,
ki srečna ga ljubezen v prsih vnema,
pijanost njij’no, ki tak hitro mine,
pregnana od ločitve bolečine.
Že, Črtomir, je treba se ločiti!
Ne slišiš, kak glasnó trobenta poje?
Pripodil s sábo je Valjhun srditi
požigat božje vêže divje roje.
Povsod vzdigujejo se vere ščiti,
ki si prejel od matere jo svoje,
té vere, ki ji deklica ta služi,
ki z njo te zdaj ljubezen čista druži.
Kak težka, britka ura je slovesa!
Stojé po licah jima kaplje vroče,
objeta sta ko bi bilà telesa
en’gà; spustiti ustno ustna noče.
Si ’z lev’ga oče, desnega očesa
jok briše, ki ga skriti ni mogoče,
ko vidi v táko žalost nju vtopljene,
in da tolažbe zanje ni nobene.
Bi spomnil njima zmage večno slavo,
ak bi, da jo doseči moč je, sodil;
al preveliko trumo je čez Dravo
po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil.
Se možu zdi, da gre le v smrt krvavo,
brez da bi vero, brate osvobodil. —
List pride, kak vasi in veže božje
goré … Čas, Črtomir, je vzet’ orožje!
In šel je boj boj’vat brez upa zmage,
in skazal se je korenine prave.
Kjer suče meč, na čelu smrtne srage
ležé sovražnikov truplà krvave
mrtvih al izdih’jóčih duše drage.
Vender ne meč, ne moč gradú trdnjave
bogov ne more rešit’ slavnih staršev
in ne pred smrtjo ohranit’ tovaršev.
Premagan pri Bohinjskem sam jezéri
stoji naslonjen na svoj meč krvavi.
Z očmi valov globôki brezen meri,
strašnè mu misli rójijo po glavi.
Življenje misli vzet’ si v slepi veri,
al nekaj mu predrzno roko vstavi: —
bilà je lepa, Bogomila, tvoja
podoba, ki speljala ga je ’z boja.
Enkràt videt’ želi podobo milo,
pozdravit’ prejšnjega veselja mesto.
Al srečno je prestala časov silo,
al njeno mu srcé še bije zvesto,
al morebit’ pod hladno spi gomilo,
al premagavec mu je vzel nevesto.
Al živa, al mrtvà je, ’zvedet’ more;
ločiti préd se iz svetá ne more.
Znan ribič priveslá od one stráni.
Opomni ga, kak sam sebè pozabi,
kakó povsod ga iščejo kristjani,
kak z vjetimi Valjhun srditi rabi.
Prijazno dalj mu tam ostati brani.
Stopiti k sebi ga v čolnič povabi,
da ga pripelje v varniše zavetje.
Vda Črtomir se v to, kar ribič svet’je.
In brž veslata v konec ta jezéra,
kjer bistra vanjga pribobni Savíca.
Ker srečen veter nji’ roké podpéra,
čolnič leti ko v zraku urna ptica.
Se ribič po sovražnikih ozéra,
čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica.
Ker se mu zdi, da lakota ga grudi,
junaku, kar je v torbici, ponudi.
Želi dat’ Črtomir mu povračilo,
al v vojski d’narji so bili razdani.
Da Staroslav, se spomni, z Bogomilo
mu v skrivnem kraji tovor zláta hrani,
nju poiskati dá mu naročilo,
in dá mu prstan sámo njima znani,
da bo pri njima storil mu resnico; —
prinesti zláta reče četrtníco.
Po Bogomili prašat’ mu ukaže:
Al gleda svetlo solnce, je še živa,
al so obvar’vale jo mokre straže,
al pred sovražniki drugéj se skriva,
in kod najvarniši se pot pokaže
tje, kjer zdaj draga deklica prebiva?
Pri slapu čakal jutri bo Savice
vesele ali žalostne novice.
Slap drugo jutro mu grmi v ušesa.
Junak premišlja, kak bolj spodaj lena
vodà razgraja, kak bregove stresa,
in kak pred njo se gôre ziblje stena;
kak skale podkopuje in drevesa,
kak do nebes leti nje jeze pena. —
»Tak se zažene, se pozneje vstavi
mladenič«, Črtomir pri sebi pravi.
Zbudi ga ’z misel teh mož govorica,
ki bližajo se z blagom obložêni.
Spozna koj ribiča poštena lica.
Neznan mož pride po stezi zeleni.
Talar in štola, znamenja poklica,
povesta mu, da služi Nazareni.
Po meč bi desna se bilà stegnila —
v ti priči se prikaže Bogomila.
»O, sèm na srce moje, Bogomila!
Skrbí je kônec, žalosti, nesreče,
se trese od veselja vsaka žila,
kar gledam spet v obličje ti cveteče!
Naj brije zdaj okrog viharjev sila,
naj se nebo z oblaki preobleče,
ni meni mar, kar se godi na sveti,
ak smejo srečne te roké objeti!«
Iz njega rok izmakne se počasi
in blizu se na prvi kamen vsede.
In v trdnem, ali vènder milem glasi
mladenču vnet’mu reče té besede:
»Ne združenja, ločitve zdaj so časi!
Šel naj’ vsak sam bo skoz življenja zmede!
Da b’ enkrat se sklenile poti náji,
me tukaj vidiš zdaj v samotnem kraji.
Povedat’ moram ti, da sem kristjana
malikov zapustila vero krivo,
da je bežala ta, k’ ob solnci slana;
da dal krstit’ je oče glavo sivo,
soseska je Marije službi vdana
v dnu jézera vtopila bog’njo Živo.
Kakó prišlà k resnice sem pogledi,
moj Črtomir, v besedah kratkih zvedi!
Večkràt v otoka sem samotnem kraji,
ko te je ladja nesla proč od mene,
si mislila, al bo ljubezen naji
prešlà ko val, ki veter ga zažene;
al hrepenečih src željé najslaji
ogasil vse bo zemlje hlad zelene;
al mesta ni nikjer, ni zvezde mile,
kjer bi ljubeča srca se sklenile.
Té misli, ko odšel si v hude boje,
miru mi niso dale več siroti.
V nevarnosti življenje vedet’ tvoje,
zaprte vse do tebe videt’ poti,
ni ved’lo kam se d’jati srce moje..
Tolažbe nisem našla v taki zmoti,
obupala sem skoraj tákrat reva.
Kak sem želela v noči ti svit dneva!
En dan sem prašat šla po vojske sreči,
al skozi se še ni sklenila z vami.
Učíl ljudi je mož bogaboječi,
duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami:
kakó nas vstvaril vse je Bog največi,
kak greh prišel na svet je po Adámi,
kak se je božji sin zato včlovečil,
da bi otél naróde in osrečil.
Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni,
da ljubi vse ljudi, svojeè otrôke;
da zemlja, kjer vijó viharji jezni,
je skušnje kraj, da so naš dom visôke
nebesa, da trpljenje in bolezni
z veseljam vred so dar njegove rôke;
da čudno k sebi vod’ otroke ljube,
da ne želi nobenega pogube.
Da vstvaril je ljudi vse za nebesa,
kjer glor’ja njega sije brez oblaka;
oko ni vid’lo, slišala ušesa
veselja, ki izvoljene tam čaka;
da spróstenim bo vseh težav telesa
se srečnim izpolnila volja vsaka;
da bodo tamkaj božji sklepi mili,
té, ki se tukaj ljubijo, sklenili.
Ko šla domu sem z družbo naj’no v glavi,
me mož, ki je ta uk učil, doíde.
Prijazno v svoji šegi me pozdravi,
pové, da préd je štet bil med Druide,
da preobrnil se je k veri pravi;
da v naše kraje oznan’vàt jo pride.
Ker so vasi mu krog bilé neznane,
z menoj itì želi, ker noč postane.
Domá očetu, meni razodeva,
kar prerok’vali nékdaj so preroki;
kak, kar grešila sta Adám in Eva,
na križu operó krvi potoki.
Popiše nama strah sodnega dneva,
vse čudeže, ki vere so poroki.
Kar vedet’ treba je, ’zloži po vrsti;
ker sva mu vse verjela, naju krsti …
Al ena skrb me je morila vedno,
da ti med njimi si, ki Bog jih črti!
Večkràt sem v spanju vid’la glavo čedno
bledó ležati na mrtvaškem prti;
sem trepetala zate uro sledno,
da bi nebes ne zgréšil v britki smrti.
Mož božji mi bolnó srce ozdravi,
ker, da zamore vse molitev, pravi.
Kolikokratov sem odtod v samoti
klečala, klicala pomoč Marije:
„Zavreči v jezi ga, moj Bog, ne hoti,
ker v zmoti žali te, ne ’z hudobije,
ne daj v oblast sovražni ga togoti,
pred njo naj milost tvoja ga zakrije!“
In čudno te je tisto noč ohranil,
ko ni noben tovar’š se smrti vbranil.
Iz spanja svoj’ga, Črtomir, se zbudi,
slovó daj svoji strašni, dolgi zmoti!
Po potih se noči temnè ne trudi,
ne stavi v bran dalj božji se dobroti,
in njene milosti dni ne zamudi!
Da sklenete se enkrat naj’ni poti,
ljubezen brez ločitve da zazóri
po smrti nama tam v nebeškem dvori!«
Črtomir.
Kak bom povrnil, Bogomila draga,
ljubezen, skrb, kar si trpela zame?
V veselji skoraj mi srcé omaga,
ki v njemu tvoja ga ljubezen vname.
Dokler krvi ne vteče zadnja sraga
in groba temna noč me ne objame,
ti sužno moje bo življenje celo.
Ti gospoduj čez vero, misli, delo!
Kako bi mogel tebi kaj odreči,
storiti téga ne, kar boš želela!
Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči
so stórili in p’šic njegovih strela!
Kaj videli krvi smo v Kraj’ni teči,
kristjanov tvojih vsa prevdari dela,
in mi povej, al ni Črt najbolj jezni
njih bog, ki kličeš ga bogá ljubezni?
Duhovni.
„Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!“
Takó so peli angeljcev glasovi
v višavah pri Mesíjesa prihodi.
Da smo očeta enega sinovi,
ljudje vsi bratje, bratje vsi naródi,
da ljubit’ mor’mo se, prav’ uk njegovi.
Valjhun ravna po svoji slepi glavi,
po božji volji ne, duhovni pravi.
Črtomir.
Ljubezni vere in mirú in sprave,
ne branim se je vere Bogomile.
Vem, da malike in njih službo glave
služabnikov njih so na svet rodile;
v njih le spošt’val očetov sem postave,
al zdaj ovrgle so jih vojske sile.
Ak sklene me s teboj krst, Bogomila,
kdaj bo zakona zveza me sklenila?
Bogomila.
Odločeni so roži kratki dnovi,
ki pride nanjo pomladanska slana,
al v cvetji jo zapadejo snegovi.
Tak mladi deklici, ki zgodna rana
srcé ji gloda, vsmrti mir njegovi,
le kratka pot je skoz življenje dana.
Al je za majhen čas se združit’ vredno,
da bi ločitve spet se bala vedno?
Da bi od smrti rešil te nesrečne
in tamkaj mili Bog v nebeškem raji
z menoj te, dragi, sklenil čase večne,
pustila vnémar sem željé narslaji,
pustila v némar dni na svetu srečne,
sem odpovedala se zvezi naji.
Je vslišana bilà molitev moja, —
ne smem postati jaz nevesta tvoja.
Bogú sem večno čistost obljubila
in Jezusu in materi Mariji.
Kar doživela let bom še števila
v željá bridkosti, v upa rajskem siji,
nobena me ne bo premogla sila,
bilà da svojemu, svetá Mesiji,
nebeškemu bi ženinu nezvesta.
Nikdár ne morem tvoja bit’ nevesta! —
Duhovni reče med besede take:
»Zakóna sreče ta vživát’ ne more,
kdor dela mojim, tvojim je enake
predrznil v časa se seját’ razore.
Druid sem z zmoto jaz slepil rojake;
ak bi ne bil dajál tvoj meč podpore,
kdaj vgásnila bilà bi kriva vera,
bi vdova ne bilà žen marsiktera!
Tvoj pot je v Oglej, da polóžil nate
roké bo patriarh, ak duh te žene,
ko si pogubljal jih, oteti brate,
duhovnega te storil bo ko mene.
V deželah jutra čakajo bogate
te žetve, ne zamudi je nobene!
Le hitro v Oglej, tje do patriarha,
da posvetí te mašnika, duš var’ha!«
Črtomir.
Prav praviš, da ne smem jaz upat’ sreče,
ki vedno je in bo sovražna meni.
Dosegel oče zmage ni sloveče,
končal življenje v vojski je ’zgubljêni.
Odšlà je mati komaj sponam ječe,
že davno jo pokriva grob zeleni.
Osrečit’ hoče me ljubezen sladka,
al kak sladkost bilà je njena kratka!
V deželi koj trobente glas zapoje,
od Bogomile drage mene loči;
junaško bili smo z Valjhunom boje,
vesele zmage dan nam ne napoči.
Pomóril meč je vse tovar’še moje,
beg je moj up, gozd je moj dom prič’joči.
Nespametna bilà bi z mano zveza,
ki me preganja vedno sreče jeza. —
Bogomila.
Ljubezni prave ne pozná, kdor meni,
da vgásniti jo more sreče jeza;
gorela v čistem, v večnem bo plameni
zdaj in ko mi odpade trupla peza.
V zakonu vender brani sad mi njeni
vživáti z Bogom trdniša zaveza.
Odkrila se bo tebi onstran groba
ljubezni moje čistost in zvestôba.
Da bodo znani božji jim obeti,
jih oznan’vát pojdi v slovenska mesta!
Kar dni odločenih mi bo na sveti,
Bogú in tebi bom ostala zvesta;
v nebesih čákala bom pri očeti
čez majhen čas devíška te nevesta;
doklèr žalujejo po teb’ oteta
kardela, prideš k meni v mesta sveta.
Izmed oblakov solnce zdaj zasije,
in mavrica na bledo Bogomilo
lepôte svoje čisti svit izlije,
nebeški zor obdá obličje milo.
Jok, ki v oči mu sili, komaj skrije.
Da ni nebo nad njim se odklenilo,
da je na svetu, komaj si verjame,
tak Črtomira ta pogled prevzame.
Ko je minul, kar misli, da bo v sili
zlata mu treba, si od mož ga vzame.
Dar rib’ču dá, njim, ki so ga nosili.
»Kar Staroslav zlata še hrani zame,
daj ga sirotam!« reče Bogomili,
se bliža ji, presrčno jo objame;
molčé podá desnico ji k slovesu,
solzé stojijo v vsakem mu očesu.
»O čakaj, mi dopolni prošnjo eno,
pred ko se loč’va!« Bogomila pravi,
»da mi v skrbeh ne bo srce vtopljêno,
da ložej se bridkosti v bran postavi,
pred ko greš v Oglej čez goró zeleno,
se vpričo mene odpovej zmotnjavi,
dokler te posveti krst, se zamudi!
Vodá je blizu in duhovni tudi.«
Molčé v to prošnjo Črtomir dovóli.
Z duhovnim bliža slapu se Savice.
Molitve svete mašnik, on z njim móli,
v imenu krsti ga svetè trojice.
So na kolenih, kar jih je okoli;
se od veselja svet’ obraz device,
ki je bilà podpora vere krive,
je opravljála službo bog’nje Žive.
Razlagajo, ko pride v Akvilejo,
mu sveta pisma prosta zmote vsake.
Postane mašnik, v prsih umrjêjo
nekdanji upi. Med svojè rojake
Slovence gre, in dalje čez njih mejo.
Do smrti tam preganja zmot oblake. —
Domu je Bogomila šla k očetu.
Nič več se nista videla na svetu.