Krst (Fran Zbašnik)
| Krst Fran Zbašnik |
Objavljeno pod psevdonimom F. I. Doljan
| |||||||||||||
Nad zemljo je težko ležal zoprn vzduh .. Dasi se je semtertja svetlikalo zelenkastomodro nebo, se je vendar zdelo, kakor bi bilo zemeljsko površje zavezneno s pokrovom, ki človeku ni dal priti do zraka, do sape ... Ljudje so hodili klavrni po svojih opravkih ... Stiskalo jim je nekaj prsi in jih dušilo ... Trpeli so zdravi, še bolj pa bolniki ... Zlasti na nervozne je vplival ta vzduh neugodno... Bili so vznemirjeni, čemerni, sitni...
Tudi dr. Vever se ni počutil dobro ... Slonel je na oknu, ki je bilo obrnjeno proti severu, ter zrl v daljavo ... Karavanke je bilo videti, kakor bi bile brez vznožja. Samo njih sivkasti vrhovi so se razločali na obzorju, vse drugo je bilo skrito, dasi ni bilo megle ... Vedno zopet so mu uhajale tjakaj njegove oči, kakor bi nekaj pogrešale, kakor bi nečesa iskale ...
Toda v istini so bile njegove misli vse drugje! Bavil se je v duhu s stvarjo, ki ga je dušila bolj, nego moreči vzduh, s stvarjo, ki mu je ležala na srcu, kakor ogromna skala ... Globoko je vzdihaval, kakor bi se hotel iznebiti neznosne teže, in včasi je segel z rokama po zraku, kakor bi se hotel oprijeti, kakor bi si iskal opore ...
In vendar je imel najgroznejše že za sabo! Kar je občutil zdaj, je bilo samo nekako pobolenje. To vztrepetavanje, ki se je polaščalo njegove duše, je bilo samo še naravna posledica prestane krize ... Nihalo ure se ne umiri takoj, če ga ustaviš ... Strune vibrirajo še, ko se jih že davno več ne dotikajo prsti ... Nobena bolečina ne poneha hipoma ... Ko misliš, da si se je iznebil popolnoma, pa te zaščemi zopet. Kakor povsod, je tudi v subtilnih pojavih duševnega življenja zaznati nekako valovanje ... Pravzaprav se je imel praznovati v hiši dr. Veverja danes vesel dogodek. Njegova žena je bila povila zdravega, krepkega dečka. In danes so imeli krst!..
Toda prav to, prav to je bilo tisto!..
Vedno zopet je moral sam sebi prigovarjati, tolažiti se in vzpodbujati! Ves čas, ko si je izmišljal govor, s katerim je hotel vpričo številnih povabljencev pozdraviti novorojenčka, da izpolni tako obljubo, ki jo je bil dal svoji ženi, ter reši njeno in svojo čast, ves čas so se ga lotevali občutki, ki so se protivili izvršitvi tega, kar se je bil storiti namenil, ki so mu vzbujali dvome, bo li dovelj močan, ne omaga li pod težo bremena, ki si ga je bil naložil ...
Čudil se je sam sebi. Zdelo se mu je neverjetno, skoro nenaravno in nemogoče, da ji je odpustil! Morda je samo sanjal?.. Morda ga vara spomin!.. Morda ga motijo halucinacije!.. Položil je roko na svoje srce, kakor bi se hotel prepričati, mu li še bije. No, srce mu je utripalo celo krepkeje, nego po navadi, bolj nego je bilo morda dobro. On živi torej in ne sanja!.. Da, da, tam so Karavanke!.. Nad njihovimi belimi glavami se gromadijo temni, grozeči oblaki... Vse res torej!..
Toda zakaj, zakaj bi se ne dobil na svetu enkrat tudi mož, ki odpusti svoji ženi najhujši prestopek, ki ga more zagrešiti, odpusti najhujšo žalitev, ki jo more utrpeti možko srce!.. In zakaj bi ne bil tisti mož prav on!.. Ali ni prejel plačila za to!.. Ali se ni obdal z nekako mučeniško gloriolo!.. Gotovo, saj je bilo treba k takemu činu heroizma, kakršnega so kazali samo spoznavalci, ko so šli za svoje sveto prepričanje navdušeni v smrt. Morda celo še večjega!.. Kajti njegovo srce se je upiralo, njegovo srce je vpilo po maščevanju, po osveti!.. Stalo ga je groznega, groznega napora, stalo samozataje, kakršne je zmožen le malokateri človek!..
On je premagal vse in ji odpustil!.. Odpustil ne iz slabosti, temveč iz blagodušnosti!.. Iz blagodušnosti?.. Misli mu zastanejo, kakor bi se mu bile zataknile nekam ... Zopet dvomi, zopet mučni boji!.. Blagodušnost.— slabost... hm! — Rad bi bil doznal ta dva pojma, doznal resnico, toda možgani so mu bili danes brez vse eneržije. Utrujeni so mu bili vsled prečute noči, izmučeni vsled groznih vtiskov!.. Ali res ni bila to le slabost?.. Ali ji ni odpustil samo iz tega vzroka, ker je bil še vedno suženj njen, odpustil zaradi tega, ker jo je navzlic vsemu še vedno ljubil?.. Ljubil?.. Kako, ko pa je njegova roka dvigala že smrtonosno orodje proti nji, kako, ko je njegovo srce glasno zahtevalo njeno smrt, ko so njegove oči le koprnele po tem, da bi videle njeno kri!.. In vendar — ali ni izviralo vse to iz ljubezni!.. Ali bi mu njegovo srce tako klicalo po maščevanju, če bi je ne bil ljubil?.. Počasi je uvideval ... Čudna in vendar neoporečna logika! Usmrtil bi jo bil, ker jo je ljubil!.. In ne morda iz tega nagiba, ker bi bil razdrl s tem srečo svojega tekmeca, ali zato, da bi bil njo kaznoval za greh ... na vse to tistikrat niti mislil ni! Ne, usmrtil bi jo bil edino iz tega vzroka, ker jo je ljubil, ker je bilo njegovo ljubeče srce tako globoko, tako grozno užaljeno !... e bi je ne bil ljubil, ali bi ga njena nezvestoba sploh zadela tako!.. Kaj de možu to, če ga vara neljubljena žena!.. Ali bi ne ostal popolnoma ravnodušen, in ali bi mu njen pregrešek ne bil le dobrodošel povod za to, da se loči od nje, da jo pahne od sebe!... Ali bi mu bilo prišlo mar kdaj na misel, zagrabiti za revolver ter postavljati v nevarnost še lastno življenje, lastno srečo, ako bi je ne ljubil!.. Ne, samo mož, ki ljubi svojo ženo, je sposoben, da izvrši smrtno kazen nad njo!..
Ali on jo je ljubil, pa je vendar ni umoril!.. Kako neskladje, — in vendar vse logično!.. Umoril je ni — odpustil ji je, ker jo je ljubil brezmejno, neskončno, ljubil tako, kakor še nikdar noben mož svoje žene! Morda malo pa tudi za to, ker bi bil še rad živel in ker je vedel, da brez nje živeti ne more!.. Toda prav iz tega vzroka, ker brez nje živeti ni mogel, bi jo bil usmrtil morda, in potem še sebe, saj če mu je bila nezvesta, ni bila njegova in ni mogel živeti z njo!.. Da, da, da!.. Ali ko je nameril nanjo, ko je hotel že sprožiti, tedaj je zdrknila na kolena predenj!.. Za hip je le še poslabšala svoj položaj ... Kajti otroče — sad pregrešne, prepovedane ljubezni — katerega je prikrivala prej s svojim lepim, zapeljivim telesom, se je pokazalo zdaj njegovim očem ... Sovraštvo, divje sovraštvo mu je napolnilo dušo in srce!.. Toda to sovraštvo je imelo svoj izvor — v ljubezni, v ljubezni do nje!.. In ko jo je videl še skesano, potrto, prosečo, ji je odpustil, odpustil navzlic grozni boli, ki mu jo je bila povzročila, navzlic groznemu gnjevu, ki ga je občutil ... Oh, bila je lepa, tako nebeško lepa, ko je klečala pred njim s povzdignjenimi rokami, z razpuščenimi lasmi, prsi, s katerimi je ravno prej dojila dete, razgaljene, gole — prava Magdalena — ter prosila: „Odpusti, odpusti, odpusti!.." Bila je tako lepa v svoji pregrešnosti in skesanosti, da ni mogel, ni mogel izvršiti, kar se je bil namenil, da ni mogel dati duška svoji neskončni jezi, svojemu brezmejnemu srdu ..
Seveda, če se je spomnil, da se je ob teh grudih naslajal drugi!.. Toda premagal ga je tisti njeni tako neskončno mili pogled, ki je bil navzlic vsemu še vedno tako nedolžen!.. Ali je mogoče, da je ženska s takim otroškim licem, s toli nedolžnim pogledom taka?... Ali ni tu kaka zmota!.. Ali ni postala žrtev zločinske sugestije!.. Iz njegovih oči je izginila jeza, njegovo oko je željno počivalo na nji ... Kak umotvor božji je bilo krasno telo! Kaka nenadomestna škoda, uničiti, streti ga!... Kak biser stvarstva!... In ta biser je bil njegova last, njegova last — dokler se ni prikradel nekdo, ter mu ga ugrabil!.. Ha, kako je zakipelo spet po njem! Kako so mu od gnjeva pokala prsa! Kako je v svoji pravični ogorčenosti škripal z zobmi! Kako ga je mikalo, da bi bil dvignil zopet orožje in ... Toda odpustil ji je!.. Prosila ga je in obtožila se!.. Povedala mu je po pravici vse ... vse!.. Oj, če bi bila hotela lagati, kako hvaležen bi ji bil, kajti dvom bi mu bil v tolažbo v primeri s to strašno resnico !... Toda govorila je resnico in to ga je premagalo ... Ženska, ki ne laže, ki govori resnico v takih stvareh — ne more biti še popolnoma popačena!.. Ah, kako grenka resnica je bila to, kako se mu je krčilo, kako mu krvavelo srce vspričo te resnice, kako mu je vedno zopet zahrepenelo po maščevanju!.. Mučenci na natezalnici niso trpeli tako, kakor je trpel on, ko je poslušal to resnico!.. — In vendar ji je odpustil zaradi tega, ker je govorila resnico!.. Vse, prav vse mu je obstala!.. Povedala mu je dan in uro, kdaj, povedala mesto, kjer se je bilo zgodilo!.. Povedala mu je, kako se ji je polagoma bližal, kako se ji je laskal, kako je izkoriščal odsotnost njegovo, izkoriščal to, da je bil on včasi čemeren z njo, kar je izviralo iz preobloženja z delom, česar pa ona ni upoštevala — povedala, kako ji je bolj in bolj izpodkopaval zaupanje, ljubezen do njega, kako se je bojevala nekaj časa, kako so ji začele pešati moči, kako je končno podlegla — omamljena po njegovi iskrosti, premagana od njegove strasti!..
Ej, kako, kako je vse to pripovedovala! .. Napravilo je nanj vtisk, kakor bi bila govorila z navdušenjem o svojem zapeljivcu, kakor bi bila triumfirala, ko je priznala svoj padec! .. Ali je mar strah — strah pred smrtjo iztisnil vso resnico iz nje? .. Ne, ne, ne, govorila je resnico, ker se je obtoževala, ker se je kesala, ker je kot spokornica čutila potrebo, da se izpove, izpove do čistega .. In to je bilo tisto, kar je omehčalo njegovo srce, kar ga je navdalo z usmiljenjem! .. Povedala mu je vso resnico morda tudi za to, ker je zahteval tako! In v svojem prizadevanju, da bi zadostila njegovi volji, v svojem prizadevanju, da bi si docela oprala vest, je povedala morda celo ve nego je bilo res! Navzlic temu kako lep je moral biti tisti trenotek, tisti hip, ko je grešila, zanjo in — zanj! .. Saj se mu je zdelo, kakor bi se ji bil ozaril, kakor bi se ji bil od blaženstva izpremenil obraz, ko je omenila njegovega objema! Izražala se je pri svojem pripovedovanju tako nedolžno in naravno, slikala je vse s tako pristnimi barvami, da je skoro sam občutil sladkost greha, katero sta uživala ona dva tistikrat... Le s skrajnim naporom se mu je posrečilo, premagati se; zbrati je moral vse svoje moči, da ni zabesnel iznova... Vedno zopet so se mu vračali hipi, ko se je bal, da mu ne zavro možgani ... Toda kako, kako bi mogel dvomiti o njeni iskrenosti, o njeni skesanosti in istiniti potrtosti, ko pa so ji curkoma lile solze iz lepih oči ter ji močile njena mehka, baržunasta lica? .. Ne, to ihtenje, to vzdihovanje ni bilo posiljeno, izviralo je iz globočine duše, iz globočine srca! .. In ženska, ki svoj prestopek tako odkritosrčno obžaluje, ki se tako globoko kesa, pa ne zasluži, da bi jo zavrgel; taka ženska je vredna, da se jo dvigne, da se ji ponudi prilika, oprati svoj madež, da možnost, pokazati se zopet čednostno!.. Ni ga tako velikega greha, da bi ga ne izprale skesanosti solze!.. Ali se ni mar Kristus sam potegnil za prešestnico? ..
In tako je sklenil, da ji odpusti, da jo dvigne iz blata, v katerega se je bila pogreznila, da ji ponudi priliko, poboljšati se, da možnost, izkazati se čednostno! .. „Odpusti, odpusti, odpusti!" Ti vskliki so prodirali bolj in bolj v globočino njegovega srca. Zatrl je šiloma vsa nasprotna čustva, sklonil se k nji ter jo vprašal z zamolklim, od ihtenja zadušenim glasom, kajti tudi on se ni mogel vzdržati joka: „Povej, ali storiš še kdaj kaj takega? .." „Nikdar, nikdar, nikdar! .." „Ali je tvoja duša v resnici čista? .." „Čista! .. O saj ljubim samo tebe, samo tebe! .. Vedno sem mislila samo nate! O bodi plemenit, in nikdar, nikdar ti ne pozabim! .." „Ali kaj, ko pa ve ves svet! .." Glava mu je omahnila zopet na prsa. „Moja čast je oskrunjena, moje ime je v posmeh vsakemu pobalinu!" Razjokal se je kakor majhen otrok ... Ona pa se je oprijela njegovih besedi: Da, da, tvoja in moja čast! .. Reši jo, reši! .." To ga je iznova prepričalo, da stori prav, ako ji odpusti!.. Ženska, kateri je za čast, za svojo in moževo čast, še ni propala popolnoma! .. Omagala je enkrat, drugi ne bo, ker je prišla do spoznanja! .. „Toda kako, kako?.. Kaj naj storim?.. " „Glej to dete! .. Moje je, in če je moje, naj bo tudi tvoje! .. Bodi plemenit! .. Pripoznaj ga za svojega, pripoznaj ga pred vsem svetom ... " Pogled mu je ušel nehote na malo posteljico, kjer je ležalo otroče ... Bilo je čisto nji podobno ... Njeni lasje, njene oči, njena bradica ... Nobenega znaka, ki bi bil spominjal na očeta! Reklo se je skoro res lahko, da je samo njeno ... Domislil se je na posledice, ki bi nastale, ako bi ne uslišal njene prošnje. In zasmililo se mu je nedolžno detece! .. Pomolčal je še nekoliko, potem pa rekel: „Ali boš pa tudi hvaležna?,. Ali se boš spominjala vsikdar, kaj sem ti storil? .. „Nikdar, nikdar ti ne pozabim tega!" „Ali prisežeš, da boš vedela'ceniti to moje dejanje, in da se izkažeš vredno žrtve, ki ti jo prinesem? Ali prisežeš, da ne boš nikdar več kršila moje časti ... da ne boš nikdar ve dala povoda za to, da bi me drugi možki pomilovali, da bi se mi posmehovali? „Rada, rada prisežem! .." Zopet je pomolčal, kakor bi si še pomišljal. Potem pa je stopil od enega okna do drugega ter spustil zavese doli, da se je zagrnila soba v skrivnosten polumrak, prižgal na to dve^ sveči, postavil razpelo med nji, ter ji začel s svečanim glasom narekovati prisego. Ona pa, še vedno kleče in še vedno ihte, je z zamolklim glasom ponavljala za njim besedo za besedo ... „Prisegam pri Bogu vsegamogočnem, vsegavedočem .... da ti ne bom nikdar ve nezvesta, ne v mislih, ne v željah, še manj pa v dejanju! .." Videl je, kako jo je pretreslo to, zavedel se tudi, kako grozno jo je ponižal! Globoko usmiljenje je občutil v svojem srcu do nje in smatral je poslej za svojo dolžnost, izpolniti ji željo. In sklenil je, da pojde v boj, v boj zoper ves svet, ako treba, za njeno in — svoj o čast!..
Zunaj je pozvonilo ... Dr. Vever se zdrzne in skoči od okna. „Tukaj so! .." Ozrl se je še enkrat proti Karavankam. Ljubil je tako zelo te gore! Toda ni jih bilo nikjer, kakor bi se bile pogreznile v tla ... Zdelo se mu je, da je spustil nekdo sivkasto zagrinjalo prednje. Kakor umazano platno so visele megle pred njimi. Na tem ozadju se prikaže za hip velikansko razpelo njegovim očem, razpelo, med dvema mogočnima, kakor gromada gorečima svečama! .. Toda hitro se zabriše zopet obzorje, vizija izgine, in zdaj mu je bilo, kakor bi gledal v brezdanji prepad ali v prazen ni ... Groza ga je bila te praznote. Prime se za glavo, postoji še malo, potem pa odhiti ... Med vrati se sreča s hišino, ki je hotela ponj ... V sprejemnici je bilo že vse polno povabljencev. Tudi duhovnik, ki je imel izvršiti krst, je bil že došel. Otroka so bili vtaknili v dražestno, s čipkami in živobojnimi trakovi obdano oblačilce. Ko je stopil v sobo so mu od vseh strani čestitali. Čutil je ironijo, ki je donela iz teh čestitk, in bolelo ga je. Toda sprejemal jih je kakor nekaj samo ob sebi umevnega in zahvaljeval se je mirno, dostojanstveno. In obrnil se je nalašč večkrat k otroku in se mu nasmehnil. Pred očmi so mu sicer plesale črne sence, da obraza otrokovega ni razločeval, toda ni se dal spraviti iz ravnotežja. Igral je resno svojo ulogo dalje ... Obred je bil kmalu pri kraju in potem so šli v obednico, kjer je bila miza bogato obložena z jestvinami. Po tleh, v zato pripravljenih posodah, so se hladile buteljke s šampancem. Dr. Vever je hotel, da se praznuje krst kar najsijajnejše. Pokazati je hotel že s tem, da priznava otroka za svojega in zbal se ni nikakih stroškov ... Porazvrstili so se tako, da je sedela njegova žena na prvem mestu, sam pa nekako sredi gostov, da bi tem ložje pazil in stregel na vse strani. Delal se je veselega in tudi druge je vzpodbujal k zabavi. Ali veselje vendar ni hotelo zavladati. Nekaj je zapiralo usta vsem navzočim, stiskalo jim grla, da niso mogli govoriti in ne se smejati. Dr. Veverja je to jezilo. Včasi je zapazil, kako je počival dvome pogled na njem, in to ga je skoro zbegalo. Čim dalje težje je čakal trenotka, ko bi mogel izpolniti svojo obljubo, ko bi mogel naglas in slovesno zatrditi, da je otrok njegov, da ga priznava za svojega ... Čutil je, kakor še nikoli prej, potrebo, da bi storil to! .. Slutil je, kako ga pomilujejo po tihem vsi ti, ki so bili tukaj zbrani, in to je žalilo njegov ponos. Pokazati jim je hotel, da njih pomilovanja ne potrebuje! ..
In kakor bi tega trenotka pričakati ne mogel, ali kakor bi se bal, da bi mu ne pošle moči, ki jih je potreboval pri izvršitvi svojega naklepa, je velel naliti šampanjca prej, nego je bilo morda umestno. Potem pa je vstal ter začel napivati sam novorojenčku. Lotila se ga je bila nekaka kljubovalnost nasproti vsem tem, ki so si delali o njem svojo sodbo, ki so mislili drugače, nego so se kazali ... Govoril je ognjevito, vzneseno in prepričevalno! Na fin način se je dotaknil govoric, ki so se pletle o njem in njegovi soprogi ter jih je ožigosal kot brezvestno počenjanje zavistnih klevetnikov ... Storil je to zategadelj, da ne bi nihče mislil morda, da le v svoji zaslepljenosti ali kratkovidnosti govori tako. Hotel je na vsak način prepričati te ljudi, da vlada najlepša sloga med njim in njegovo soprogo. Govoril je tako, da je za hip na vse pozabil in da je skoraj sam sebi verjel. „Za dosti lepih dni imam zahvaliti svojo dobro ženo", je poudarjal; „a tako srečen, tako vesel nisem bil še nikdar, kakor sem danes ob njeni strani in ob strani svojega dragega, ljubljenega deteta! .." A ko je dvignil kozarec, hote zaključiti svoj govor, se je nehote ozrl proti svoji soprogi. Tedaj pa je zapazil, kako se je zibal okrog njenih ustnic frivolen smeh, in kako so njene oči, tiste njene nedolžne oči, pohlepno strmele proti mlademu častniku na nasprotni strani — tiste oči, ki so se predkratkim še topile v spokornih solzah in ki so bile še rdeče obrobljene vsled joka! .. V tem, ko je govoril, ko se je zatajeval in boril za njeno in za svojo čast, se je potapljala ona v razkošne domišljije in niti tako dolgo ni mogla brzdati svojih želja, da bi bil dovršil svoj govor! .. Tedaj pa se je nekaj završilo v njegovi notranjščini. Čutil je, kako se mu je najprej stisnilo srce, potem pa mu je z neznansko silo zapodilo kri proti možganom. Zabolelo ga je v glavi in zavrtelo se mu ... Hotel je zaklicati še samo eno besedo, najgršo besedo, ki se more vreči ženski v obraz; položiti je hotel v to besedo ves svoj srd, vse svoje sovraštvo in zaničevanje, vso svojo grozovito bol — a hipoma se mu je stemnilo, čaša mu je padla iz roke in se med ječanju podobnem zvenenjem razletela; sam pa je omahnil in se zgrudil na tla! ...