Kruci
| Kruci Januš Golec |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
,
| Poglavja | I. II. III. • dno |
Še danes slišimo po Prlekiji iz ust priprostega naroda besedo: »Kruc«. Prleki radi govorijo: »Paj ti, kruc. Kruci tirkn. Kruci negi itd.« Ako bi vprašali, kaj je to: kruc, kruci tirkn, bi najbrž ne dobili pojasnila, čeravno je povzročalo v dobi turških vpadov v Slovenijo med Muropoljci ime »kruc« več upravičenego strahu nego — »turek«.
Odkod torej ime »kruci«?
Madžari niso bili in najbrž ne bodo Slovencem dobri sosedi. Odkar so se pojavili na današnjem Ogrskem, so bili šiba božja za sosedne Slovane.
Ne bom razlagal, kako je zgledala soseščina Madžarov in Slovencev po današnjem Murskem polju pred avstrijskim cesarjem Maksimilijanom I. (1493 do 1519). Prvo sled Krucev zasledimo baš pod tem vladarjem. Gospodarji vzhodne Evrope so bili tedaj Turčini. Zapad se je skušal otresti neznosnega turškega jarma z organizacijo in izvedbo križarskih vojn. Ko so prodirali Turki po evropskih tleh, so zadeli za Bolgari ter Srbi na Madžare. Najbrž sorodna kri Turkov in Madžarov, posebno med ogrskimi plemiči ter turškimi vojskovodji, jih je naglo zbližala. Saj je obče znano iz zgodovine, kako so slavili madžarski imenitniki na škodo celotne zapadne Evrope s turškimi vpadniki desetletja trajajoče pobratimije.
Razmere med graščino in podložniki so bile tako napete za časa vladanja Maksimilijana I., da sta se znašla v »puntu« (uporu) proti bogatejšemu graščaku obubožani plemič in kmet, katerega je plenil poleg grajskega valpeta še Turčin, napram kateremu je bil povsem nezavarovan. Dopustna je trditev, da je bil srd na grajsko nenasitno gospodo v dosti slučajih hujši nego na Turka, jeza na plemenite krščanske zatiralce kmetskega stanu je ustvarila organizacijo madžarskih »Krucev«, Ogrski plemenitaš je paševal po dobro utrjenih gradovih in z manjšimi, krajevnimi upori napram domačim mogočnjakom ni bilo nikdar kaj pomagano. Da se vsaj nekoliko omeji brezobzirno gospodstvo neusmiljene grajske gospode, je bila potrebna organizacija številnejše kmečke armade.
Zgodovina beleži, da je zapustilo v dobi Maksimilijana I. več nego 10.000 ogrskih kmetov svoje domove, da bi šli nad divje Turke ter jim pokazali pot tja, odkoder so bili prišli. V znamenje, da se hočejo podati v poveličanje sv. Križa na vojsko, so si pripeli nekateri, kakor za časa križarskih vojsk, na desno ramo ali na prsi rdeč križ. Po tem križu so jih imenovali križarje ali po latinski besedi »crux« (križ) tudi kruciate ali kruce.
Kruci so si hladili prvotno jezo nad domačimi graščaki in ne nad Turki in niso bili skraja tolovajska bruhal brez reda. Ne! Bili so med zatiranim narodom dobro razpredena organizacija, ki je imela svoje puntarske voditelje in ti so bili neomejeni gospodarji nad imetjem, življenjem ter smrtjo Krucev. Celotna, organizacija je že imela koj ob pojavu svojega voditelja z imenom Jurij Doža. Bil je gospodarsko upropaščen nižji plemič, ki si je znal pridobiti z vojaško izvežbanostjo, z izredno telesno močjo in z navduševalno besedo pasjo pokorščino ter vdanost.
Doža je organiziral pod krinko našitih križev kmečko vstajo, a se ni odpravil po preskrbi z orožjem, denarjem in vojnimi potrebščinami nad Turka. Ne! Lotil se je kmečkega obračuna z graščaki, katere je zvabil na limanice z zbiranjem lažikrižnikov. Organizatorji vstaje so znali, kake cilje zasleduje Doža in radi tega je vrelo h Krucem vse, kar je gojilo mržnjo do gospode. Saj drugače si niti predstavljati ne moremo, kako bi bil zbral ob čuječem očesu grajskih navaden ter očiten puntar dobro organizirano ter preskrbljeno armado 10.000 mož. Šele tedaj, ko je načeloval Doža za tedanje čase precejšnji vojski, je zatrobil mesto na odhod nad Turčina — nad graščaka!
Madžarski imenitniki so bili povsem iznenadeni radi mahoma razkrinkanega nastopa Krucev. Posamezni oddelki so napadli gradove, ki so jim padali z lahkoto v roke po celi srednji Madžarski. Graščake so mučili z družinami vred, jih pobijali, gradove izropali, služinčad se je pa pridruževala puntarskim zmagovalcem. Predno so se graščaki prav zavedli, kako in kaj je z Dožo in njegovimi Kruci, je že bil on gospodar položaja, ki se je jačil od dne do dne. V primeroma kratkem času nista stala v vrstah z ognjem in mečem prodirajočih Krucev ramo ob rami kmet in hlapec, pridružilo se jim je večje število s tedanjo vlado nezadovoljnih plemenitašev.
Izbruhnila je vstaja, ki je bila razširjena malodane po celi Madžarski in je povzročala skozi desetletja vladarjem velike preglavice. Prišlo je tako daleč, da je bilo po osrednji Madžarski več Krucev nego nasprotnikov puntarskega gibanja. Le iz neprestanega naraščanja organizacije Krucev se dajo razlagati dejstva, ki so postala prava šiba božja in ta ni klestila le po Ogrskem, ampak je bila dolgo — dolgo strah in trepet muropoljskih pradedov.
Kruci so zanetili na Ogrskem občo vstajo za avstrijskega cesarja Leopolda I. (1665—1705). Med glavne zarotnike je spadal Doža. Cesarskim ljudem je bilo prvotno celo ljubo, da so krotili Kruci madžarsko gospodo. Dunaj se je zavedel nevarnosti položaja, ko je postala organizacija narodna in se je je oklepalo vse, kar je čutilo madžarsko. Cesarska oborožena sila ni mogla zatreti Krucev, lotili so se zvijače. Zvabili so leta 1671. kolovodje Krucev zlepa na miren razgovor ter posvet v Lenti. Ko so bili zbrani, so planili nad nje Avstrijci, jih sodili na hitro roko in jih prikrajšali za glave. Med obglavljenimi je bil tudi Dožev sin.
Nasilni nastop avstrijskih mogočnežev ni zatrl punta, baš nasprotno — še povečal ter razmahnil. Organizacija Krucev je bila voda na mlin Turkom in Francozom.
Kruci so bili kmalu tako preplavljeni s plemstvom, da so dobili za glavarja — grofa, ki je postal celo kronani prvi kralj Krucev.
Ogrski grofi Tököly so posedali gradove ter razsežna posestva v bližini Kaniže. Po zgledu drugih madžarskih bogatašev so obubožali Tököly vsled turških vpadov in vstaje Krucev.
Grof Emerik Tököly je še bil povrh oženjen z mlado vdovo Heleno Zrinjsko1 iz staroslavne rodbine Zrinjskih, ki prišteva med svoje člane najimenitnejše prednike Nikolaja Zrinjskega, branitelja Sigeta proti Turkom leta 1566. Pravnuk Nikolaja je bil zopet Miklavž ter hrvatski ban (1616—1664). Nasledil ga je na banskem prestolu njegov brat Peter, ki je bil radi upora, naperjenega proti tedaj vladajočim Habsburžanom, obglavljen s svojim tastom Frankopanom v Dunajskem Novem mestu 30. aprila 1667. Peter je imel sina Janeza Antona Baltazarja in ta je bil Helenin oče.
Emerik Tököly je znan kot izredno lep in telesno močan. Radi zunanje prikupljivosti je dobil ženo iz hiše Zrinjskih.
Helena Zrinjska, na glasu kot krasotica, se je prepričala šele po sklenjeni poroki, da je dobila moža, ki je dika po telesu, na žepu — nemanič! Povrh je bila še častihlepna. Njeno celo stremljenje je sredotočilo v cilj: drugemu možu pomoči do premoženja in dostojanstva!
Prav dobrodošla ji je bila vstaja ogrskih mogočnjakov in Krucev za cesarja Leopolda I., ki ni zaupal Madžarom radi neprestanih vstaj in hrepenenja po popolni osamosvojitvi. Najbolj je razžalil Leopold madžarski ponos, ko je postavil za cesarskega namestnika Nemca in sploh je podeljeval vojaške in državljanske službe samo tujcem.
Cesar je sicer zadušil s pomočjo plemstva od Krucev uprizorjeni upor na videz. Pustil je celo, kakor že omenjeno, obglaviti voditelja Krucev; v resnici je pa dosegel z nasilnim nastopom baš nasprotno!
Punt je bil dobrodošel predvsem zunanjemu svetu: Turkom in Francozom.
Vstajniki so mirovali nekaj časa, ker so bili brez pravega poglavarja. V očigled tolikanj ugodnemu položaju: dokopati se do premoženja in moči, ni dala Helena Emeriku poprej miru, dokler se ni odločil, da prevzame po rabljevem meču izpraznjeno mesto voditelja Krucev. Ta Emerikov korak so pozdravili ter podprli z denarjem: Turki, Francozi in Poljaki.
Emerik se je lotil z vso vnemo organizacije številne in le glede reda oslabljene tolovajske armade Krucev. Ko so videli ogrski plemiči na čelu puntarskega gibanja celo grofa, so vstopali brez nadaljnjih pomislekov v njegove vrste. V kratkem je imel Tököly krog sebe armado 15.000 mož. Kdor se mu ni podal, je bil ob premoženje in svobodo.
Dunaj sam se je tresel pred četami Krucev, ki so pustošile po Moravskem in radi tega je pričel cesar s Tökölyjem pogajanja, da pomiri nemirneže. Do pravega izmirjenja med Madžari in Dunajem sploh ni prišlo. Turki so podpihovali Tökölyja in mu obetali kraljevske svobodščine. Emerik se je čutil mogočnega glavarja reda vajene in z vsem potrebnim oskrbljene vojske, katera je posedala oporo doma in v inozemstvu.
Turki so šli v mržnji do Habsburžanov tako daleč, da je imenoval sultan Emerika Tököly s posebno diplomo za kralja Krucev in mu podelil gospodstvo čez osrednje Ogrsko. V znamenje nove oblasti je prejel: krono, zastavo ter buzdovan. Bil je Turčiji podložen »hospodar«, ki je plačeval sultanu na leto 40.000 piastrov davka in mu je moral biti za slučaj poziva na uslugo z vsemi svojimi četami.
Kraljevska čast, vojaška moč in s tem tudi preskrba z denarnimi sredstvi je bila najboljša nagrada Emeriku, ker je posluhnil častihlepje svoje žene Helene. Saj je bila pravzaprav ona glava prvega kraljestva Krucev.
Čisto varnega se kralj Emerik kljub povišanju le ni počutil. Ni si zbral stalnega sedeža, vladal je sedaj s tega pa zopet z drugega gradu v neprestani pripravljenosti, da udari na Habsburžane ali odhiti na pomoč turškemu sultanu.
Davke in sploh sredstva v denarju in blagu so izterjevale bande Krucev od plemičev izven mej Emerikove kraljevine, in od trgovcev, ki so vzdrževali kupčijske zveze med Budimpešto in Carigradom. Kaj je bilo bolj zapeljivo, nego klati, ropati, dobro jesti ter piti in za vse zločine žeti mesto krvniške sekire ali vrvi kraljevsko pohvalo in nagrado!
Emerikova vojska je bila vdana kralju. Kaka izdajstva, poneverbe ali pobegi se sploh niso dogajali.
Kruci so bili celo po pojmih tedanjega kulturnega sveta na celem svetu edina tolovajska organizacija, ki je imela od zunanjega sveta priznanega kralja in kraljico iz tolikanj imenitnega rodu Zrinjskih.
Tolpe Krucev, kojih člani so bili kmetje pod vodstvom plemstva, niso bile nastanjene po določenih garnizijah, utrdbah ali celo trdnjavah. Postojanke Krucev so imenovali »tabore«, kojih lega nikakor ni bila navezana na višine. Kruci so taborili tudi po dolinah, gozdovih in celo po močvarah. Število krucevskih tabornikov je znašalo kvečjemu po 100—200 mož na enem kraju s pratežem v četverokotu krog taborišča. Nobeden tabor ni bil stalen. Poveljniki so prestavljali šotorišča po vojaški potrebi in življenskih prilikah. Obvestila so prenašali Kruci s kresi, rogovi, ali tudi z osebnimi sli.
Mnogo krucevskih taborov je bilo po današnjem Prekmurju, ker je mejilo njih kraljestvo na Muro, in proti zapadu, kjer so vpadali na avstrijsko ozemlje.
Krucem se Turkov ni bilo bati. Bili so si z njimi pobratimi in so prevzeli od njih uprav azijatske lastnosti ter navade in med drugim tudi mnogoženstvo. Malodane vsak Kruc je posedal lastni harem kakor kak turški paša. Po taborih Krucev je krilatila ob količkaj ugodnih prilikah vsestranska razbrzdanost ter nezmernost. Prirejali so plesne zabave, ki so bile seve združene s pijančevanjem in so končavale z nečistovanjem najgrše vrste.
Krucevanje pod zaščito lastnega kralja in samega turškega sultana je bilo za tedanje itak hude čase nepopisno zlo, ki se je vedno bolj ukoreninjevalo. Kako ne? Brezdelje, tolovajstvo in lahkoživnost je nekaj tako privlačnega, da bi jih zamogla zatreti ter iztrebiti edinole dejanska vernost in ta je bila Krucem od zgoraj navzdol — španska vas!
Kruce in Muropoljce je razmejevala Mura. Kljub Muri nikakor ni bilo zavarovano Prekmurje napram Prlekiji z neprestopnim kitajskim zidom. Na več mestih je vezal obe strani brod, celo most in prevoz v čolnih je bil itak v vsakdanji rabi.
Muropoljci so zvedeli kmalu, kako so se lotili Kruci mesto Turkov lastne grajske gospode in so postali oni narekovalci javne usode osrednje Madžarske. Skoro gotovo bi se bilo razgibalo krucevstvo po štajerski strani Mure, da ni imelo prebivalstvo Murskega polja z Madžari kot sosedi tako bridkih izkušenj, kojih krutost so osveževala vedno nova divjaštva v vpadih, pokoljih in v odgonu miroljubnih slovenskih kmetov v sužnost.
Muropoljcem — sodobnikom naše povesti so bili v najbolj svežem spominu spori in krvavi obračuni med pomadžarjenimi Slovenci v Prekmurju in Štajerci. Posledice teh prepirov so vidne še danes in jih občuti prebivalstvo ob obeh straneh omenjene obmejne reke. Da so vplivali dolgoletni nasilni obračuni radi struge Mure tudi na črnoglednost glede krucevstva od strani Muropoljcev takoj ob prvih pojavih, naj nam pojasnijo naslednja zgodovinska dejstva, ki še krožijo danes v ustnem izročilu po Murskem polju od Mure do Ljutomera in še dalje.
Spori radi struge Mure, ki je delala ob porastu in razlivih veliko škode, so pričeli začetkom 16. stoletja. Takrat je bil graščak v Gornji Lendavi Tomaž Szechy. Posedal je ob Muri obširna posestva. Da bi zavaroval svojo posest pred poplavo, je pustil zavoziti onkraj Trnjevec na ogrski strani dve strugi, dve pa združiti z močnim poprečnim jezom. Te obrambne naprave so obrnile tok Mure na štajersko stran. Reka je začela izpodjedati najrodovitnejšo muropoljsko zemljo. Po vodi so odromale njive, pašniki, travniki in že je bila struga skoro tik pred hišami. Muropoljci niso upali seči po samoobrambi, zatekli so se po odpomoč k vladi.
Štajerski cesarski namestnik se je pričel pogajati s Tomažem Szechy. Oholi in brezobzirni Madžar se ni zmenil za štajerske predloge. Mura je dalje ogrožala in odnašala Muropoljcem zemljo. Prošnje za pomoč so deževale v Gradec in radi tega je bil poslan od vlade l. 1511. inžener z delavci na Mursko polje, da odredi na licu mesta gradnjo jezov, ki bi naj dali reki drugo smer in zabranili največjo škodo. Komaj so bili Muropoljci pod strokovnim vodstvom dva dni na delu, je pridivjal nad nje Szechy s svojimi oboroženimi hlapci ter podložniki. Delavce je razpodil, inženjerja je odvedel s seboj v verigah.
Nato so zgradili ogrski vojaki na štajerski strani nasipe. Po njih so nastavili topove, da se ni upal nikdo tja niti pogledati. Ko so bili vojaki gotovi z utrdbami, so prišli madžarski delavci s koši in motikami. Na štajerski strani so izkopali precej široke grabe, v katere so napeljali Muro. Po tem opravku so utrdili jez na ogrski strani še bolj in potegnili niže tega celo novega. Radi teh naprav se je obrnila Mura veliko bolj proti Muropolju. Količkaj naraslo valovje je izpodjedalo z vso naglico travnike in njive. V par letih so odplavale tri vasi: Pirovce, Pipovce in precejšen del sedanje Stare vasi.
L. 1524. je poslala deželna vlada na neprestano sporno ozemlje komisarje. Komaj so se pojavili višji gospodje s prizadetim prebivalstvom ob Muri, je bil tamkaj tudi Tomaž Szechy v spremstvu vojaštva. Otvoril je na Štajerce ogenj iz topov in pušk. Komisijo z Muropoljci je otel gotovega pogina le najhitrejši pobeg.
Vlada je bila brez moči napram madžarskemu nasilju. Mura je opravljala svoje uničevalno delo naprej. Muropoljci so začeli braniti po možnosti sami svoja zemljišča pred deročimi valovi, a reki se nikakor niso smeli približati. Premožnejši kmetje so zabili dobrega pol kilometra od obrežja v zemljo močne kole in navozili zasilne jeze, katere je odnašala količkaj narasla Mura, in razdrte obrambe je bilo treba graditi znova.
Po zgledu gornjelendavskega gospodarja je nagajal Veržejcem Anton Banffy, graščak v Spodnji Lendavi.
Vsled novih strug, nasipov, jezov in sploh obrambnih naprav ob celi prekmurski strani se je zoževala struga Mure vedno bolj. Voda se je razlivala pri najmanjših povodnjih po mnogo nižje ležečem Murskem polju in povzročala po njivah ogromno škodo. Mura je obiskovala tudi poslopja naših štajerskih vasi, kar je priklicalo kužne bolezni nad ljudi in živino. V očigled vsakoletnemu po večkrat se ponavljajočemu obupnemu položaju so se pritoževali Muropoljci neprestano v Gradec in celo na Dunaj. Habsburžani se niso upali potegniti res krepko in uspešno za oškodovane kraje v zavesti, da bi si odtujili z oboroženim nastopom še bolj madžarske velikaše. Muropoljce so z najvišjih mest le vedno tolažili z izgovori, da nima vlada časa in ne potrebnega denarja: v resnici pa ji je manjkalo vsake resne volje. Ostalo je leta ter leta pri praznih obljubah in pri starem zlu, Mura je podkopavala vedno dalje in porivala v najresnejšo opasnost celo Mursko polje.
Avstrijski cesar Ferdinand I. je bil v prvih letih svojega vladanja preveč popustljiv napram Madžarom in jim je spregledal vsa nasilja. Šele po turški zmagi nad krščansko armado pri Osijeku l. 1537. je spregledal, da bo potreboval proti turški premoči tudi štajersko pomoč. Ogrskim drznežem je nategnil le nekoliko preveč ohlapne vajeti, ker so Štajerci resno zapretili na najvišjih mestih, da bodo poslali svoje vojaštvo mesto proti Turkom, na Ogrsko, da bo ustrahovalo po hunsko nagajajoče tamošnje plemiče. Deželni glavar Janez Ungnad je sklenil na to pretnjo, da nastopi z vojaško silo proti graščakoma v Gornji in Spodnji Lendavi.
Že omenjenemu gornjelendavskemu nasilnežu Tomažu je bil sledil med tem Štefan Szechy, temu l. 1537. ogrski namestnik Aleksij Thurzo. Vsled razpaljene razkačenosti so dosegli prepiri med Štajerci in madžarskimi tirani višek.
L. 1537. je dala izkopati štajerska deželna vlada pod zaščito pešcev in konjikov Kacijanerjeve armade na ogrski strani grabe. Na ta način je bil tok Mure vsaj nekoliko uravnan. Po odhodu vojaštva je bil Thurzo takoj na delu. Njegovi delavci so zakopali nove grabe in jih zavarovali z visokimi jezi. Pripeljal je še 2000 oboroženih vojakov, ki so napravili onkraj Hrastja nov, velikanski jez. Ta drznost je razbesnela tolikanj potrpežljive Muropoljce. Obrnili so se z odposlanstvom do Kacijanerja in ga prosili nujne pomoči. Zaprošeni je pisal Thurzu grozilno pismo z opozorilom, da bo odpoklical vse Štajerce, ki se bojujejo na Ogrskem proti Turkom, ako ne odstrani sam jeza. Thurzo se ni pokoril. Obrnil se je do cesarja Ferdinanda. Cesar je ukazal, naj se preloži razprava o sporni zadevi radi skupnega nastopa Avstrije in Ogrske proti Turkom v Slavoniji za dva meseca. Toda mirnemu sporazumu odmerjena obravnava ni dovedla do poravnave. Štajerski deželni stanovi so sklenili radi madžarske neodjenljivosti, da se bodo zoperstavili z oboroženo silo vsaki taki uravnavi Mure, ki bi bila na škodo in pogibelj Muropolja.
Že februarja 1538 je pustil Thurzo obnoviti od svojih tlačanov stari, vsled povodnji poškodovani jez onkraj Veržeja tako, da se je obrnila Mura naravnost proti omenjenemu naselju. Radi svojevoljne uravnave v Radgono sklicane razprave 31. marca in 28. oktobra so ostale brez vsacega uspeha.
Deželni stanovi so sklenili januarja 1593, da bodo odstranili pod vodstvom deželnega glavarja Veržejce ogrožajoče jeze in bodo napeljali Muro v staro strugo, kakor hitro ne bo reka več zamrznjena. Temu uresničenemu ukrepu so se postavili po robu Madžari. Pošteno so pretepli več štajerskih delavcev, a jez je le zginil. Pri tej priliki so pograbili Muropoljci in vrgli v Muro nekega madžarskega davkarja, ki je hujskal svoje ljudi na pretep in nasilen obračun.
Thurzo le ni odnehal. Zbral je precej vojaštva in civilistov, ki so hoteli zgraditi nove jeze. Tokrat so bili Štajerci odločni, da zabranijo madžarsko kljubovalnost z orožjem. Deželna vlada je poslala na Mursko polje konjike, topništvo in pehoto. Prišlo bi bilo do redne bitke, da ni posegel vmes cesar Ferdinand. Prepovedal je oborožen spopad Štajercem in Madžarom. Kiseški junak Nikolaj Jurešič je prejel povelje, da odleti s svojim vojaštvom na sporno ozemlje in poskrbi za red in mir. Dokler je taboril Jurešič v Veržeju, je vladal na obeh straneh mir.
V poznejših letih so se ponavljali slični prepiri pogostokrat in se zaključevali začasno s krvavimi praskami.
Eni so napadali druge ter rivali Muro zdaj sem zdaj tja. Vlada je vedno omahovala, je pač ostalo vse pri starem. V neštevilne struge ter vijuge do naših dni razkopana Mura kliče v spomin tudi današnjemu rodu, kaki sosedi so že bili Muropoljcem Madžari, predno so se čisto pobratili s Turki in so pričeli vpadi ogrskih Krucev na Štajersko.
Iz baškar iz zgodovine zajetega je razvidno, da so bili tudi muropoljski tlačani kljub pritisku grajske pete in udarcev pesti proti tako vabljivemu pokretu, kakor je bil krucevski. Obmejni Muropoljci so znali, da bo ropal ogrski tolovaj najprej brezskrbno doma. Ko bo oplenjena domovina, bo prišlo na vrsto Mursko polje.
Glede zavarovanja napram Krucem se je prvi zganil Veržej. Dolgoletni budnosti, hrabrosti in malodane nepretrgani pripravljenosti Veržejcev gre zasluga, da so bili vpadi Krucev koj v začetku oslabljeni, dostikrat sploh preprečeni in tolovajske tolpe razkropljene in pobite do zadnjega moža po raznih naseljih Murskega polja.
1 Helenin prvi mož je bil Rakoči. Z njim je imela sina Franca.
Ob času naše povesti je obstojala v Veržeju dobro izvežbana četa strelcev v stalni pripravljenosti, da brani dom in imetje prvotno pred Turki, veliko pozneje proti Krucem. Veržejski strelci se omenjajo v listinah od 1550. Strelci so odbijali tako hrabro Kruce, da jih je pohvalil cesar Jožef I. za njih vztrajnost, hrabrost in požrtvovalnost v listini, izstavljeni 27. novembra 1706 na Dunaju. Iz vsega, kar je zgodovinsko znano in potrjeno o veržejski strelski četi, je razvidno, da so bili nekdanji Veržejci vrli junaki, na katere so lahko ponosni njih potomci še danes.
Ko so posečali madžarski Kruci muropoljske kraje in jih uničevali z ognjem in mečem, stopata v ospredje obrambnih junaštev vodja veržejskih strelcev Karol Ropoša, zastavonoša Franc Čopora in trobentač Andrej Husijan. Veržejci se spominjajo še danes Ropoša in Čopora. Kadar slišijo po trgu bobnanje tamburja današnje strelske čete, pravijo, da poje boben: »Ropoša ni, Čopora ni, ga ni, ga ni, regenta regenta ni«, kakor bi žaloval boben še danes za davno preminulima junakoma.
Karol Ropoša je bil imovit veržejski kmet. Študiral je celo v Varaždinu. Sin edinec je pustil učenje, prevzel posest in kot šolan kmet je zavzel kmalu med domačini vodilno mesto. Od njega sta ohranjeni do danes dve pismi ter več podpisov. Pisal je lično latinščino. Podpisoval se je: Carolus Roposcha. Bil je močne postave, prikupljivega obraza, neustrašljiv in vojaško izvežban. Zanimal se je za dogodke tostran in onstran Mure in se zavedal, kaj da imajo pričakovati Veržejci od tolovajskih ogrskih tolp, ki so že domovino pustošile liki kobilice. Da bi ne bili Veržejci nepripravljeni kot najbližji sosedje napram Krucem, je položil vso skrb v dobro izvežbanje ter oboroženje strelske čete, izbrane iz najboljših domačih fantov in mož.
Ustno izročilo trdi o njem, da je nosil železno srajco, jeklen oklep, jezdil je konja plavca, bil je zamrznjen, da se ga sovražne krogle niti prijele niso.
Njemu ob strani je stal veliko mlajši zastavonoša Franc Čopora. Po poklicu je bil sodar in kmetski sin, silno močan, čeden ter srčen dečko. Tudi ta je nosil železno srajco in vrhu te oklep.
Ropoša je bil dvakrat oženjen. Prva žena Urša Lovrenčič mu je umrla kmalu brez otrok. Druga Magdalena Gaberc mu je podarila le enega otroka — hčerko Vido. Kari je bil tolikanj denarno podprt, da je pustil izobraziti edinko v varaždinskem samostanu. Tamkaj se je naučila: čitanja, pisanja in prejela boljšo podlago za bodočo gospodinjo. Po očetu je podedovala veliko krepko postavo, po materi na vsakega prikupljivo učinkujoče oči z dolgimi trepalnicami. Krog usten ji je igral in na lahno plesal nasmešek nedolžnosti — najlepša cvetka iz vrta dekliškega obraza. Ropoševa Vida, dasi prva med trškimi dekleti po cvenku, izobrazbi ter obrazu, se ni odtegovala nobenemu delu. Bila je postrežljiva in nikdo ji ni mogel oponesti prezirljivega ponosa napram tovarišicam ali gruntarske ošabnosti proti služinčadi, najemnikom in dninarjem.
Se ne smemo čuditi, če je bila Vida pri teh lastnostih kot edinka vse na svetu materi in očetu. Starša sta se zavedala, da bo dekle lahko izbiralo med fanti in da bo moral biti povsem po godu mladi Ropoša staremu.
Veržejke so govorile med seboj od tedaj, ko je izročil Ropoša strelcu Francu Čopori zastavo čete, da mu je izrekel s tem že v naprej pripravljenost: sprejeti ga za bodočega zeta. Naj je bilo s temi govoricami tako ali tako, istina je, da je bil mladec Franc ob vsaki priliki pri Ropoševih. Pri nedeljskih obiskih cerkve mu je krasil mladeniška prsa šopek, katerega mu je podarila Ropoševa Vida. Da bi se bil kosal kateri drug Veržejec s Francom pri Vidi, ni bilo niti govora. Samo posebi je prišlo, odlikovanje z zastavonošo je še potrdilo javno mnenje celega Veržeja: na Ropoševini ne bo gospodaril ob Vidini strani nikdo drugi kakor Čoporov Franc.
Kaj je bil Franc Vidi in Vida Francu, o tem so kramljali večkrat Ropoševa mama Magdalena s svojim možem, predno sta zatisnila pozno zvečer od dela trudne oči.
Par let je korakal Karl Ropoša ponosno na čelu svoje čete pri paradah pred cerkvijo in pred zbrano srenjo ob raznih slovesnih prilikah ter vežbah. Turkom in Krucem ob Muri na štajerski strani najbližji Veržej je užival precej časa mir pred vpadi. Radi tega so bili tudi strelci bolj za okras, a vendar so bodrili zavest, da bi se postavili za slučaj kake nevarnosti v bran z zadnjim utripljajem srca za življenje in imetje celega Murskega polja.
Pod peruti angela miru si je Muropolje kmalu opomoglo. Kmetje so se okrepili glede stanja živine, poljskih pridelkov in suhega denarja.
Mure si v taistih časih ne smemo predstavljati kot nekak ocean, preko katerega bi se ne bil upal nikdo iz štajerske strani na madžarsko in obratno. Ne, ne! Obstojali so živahni stiki ob priliki cerkvenih slovesnosti in ob sejmskih dnevih. Prekmurci, šibani od turške in krucevske prebridke usode, so rabili vsak čas marsikaj, kar so dobili za gotov denar in izmenjavo le pri tedaj precej založenih Muropoljcih in posebno še v Ljutomeru. Trgovanje med obema bregoma Mure je bilo kljub krucevski opasnosti v polnem teku. So bili tudi po Prekmurju tlačani in slobodnjaki, ki so nekaj pomenili na žepu in imetju.
Obče znan je bil tedaj po Murskem polju kot živinski prekupec Jurij Godrnja iz Bakovec v današnjem Prekmurju. Pojavljal se je po vseh štajerskih obmejnih sejmih v spremstvu ogrskih mešetarjev ter je kupoval konje in govejo živino. Plačeval je v gotovini in bil dobrodošel na vsakem sejmu, ker se ni vlekel pri repu za par grošev kakor razni drugi »gfretarji«, živinski barantači za oddajo v rejo ali prirejo.
Če ni bilo sejmov se je oglašal Godrnja po boljših hišah, kjer je kupoval le prvovrstno blago za ogrska sejmišča. Radi so ga videli po sklepu kupčij vsi brez izjeme in ne oziraje se na starost in spol. Znal je povedati marsikatero o Krucih, kako godejo ogrskim plemenitim pijavkam že nekaj let krvavi čardaš, katerega oznanja vnaprej rdeči petelin. Navdušena pripovedovanja o uspešnih bojih zoper gospodo so gladila ušesa Štajercev. Vsi so pritrjevali, da imajo Kruci prav. Prebili so se s silo do svobode in so že takorekoč — zenačeni z graščaki, saj je vendar grof njih kralj! Kdo ne bi bil Kruc, ki po dnevu spi ter smrdi brez vsakega dela in napora; v noči je, pije, pleše ter ljubi do popolne razuzdanosti in si pljune v roke za boj, rop in požig, ako ga vzdrami tu in tam iz lahkoživja poveljnikov ali kraljev klic. Kruc je sicer tolovaj, pa kaj, mar ni li pred njim ropal gospod sam in sedaj opravljata ravbarski posel oba v tovarišiji.
Še zapel je s svojim spremstvom katero krucevsko v madžarskih zategljajih in tako podžgal poslušalce, da bi jo bili vsi najraje udrli za njim preko Mure in pomnožili tabore Krucev.
Godrnji so stregli na kupčijskih potih po Murskem polju z izbrano jedjo in pijačo. Nočeval je po najboljših hišah v pernicah in je moral zasmrčati pri mizi, sicer bi ga bilo vse poslušalo z napeto pozornostjo do ranega jutra.
Stari očanci so trdili o Jurjevih barlantah, da so lažnive ali vsaj znatno pretirane. Te cincarije glede trgovčeve verodostojnosti so zavračali mlajši z upravičeno trditvijo, da niso stari modrijaši preko domačega pragu že leta in leta niti pogledali, kaj šele, da bi se upali preko Mure h Krucem!
Celo stotnik Ropoša, ki je bil parkrat v gostih pri Godrnji v Bakovcih, je bil resnega mnenja, da pomeni možakar nekaj med domačini, kar se tiče imanja in ugleda. Če je malodane doma v sami Budimpešti, bo že znal, kaj se godi po Madžarskem in kaka je krucevska muzika.
Samo cigani Brajdiči, potepuhi po Prekmurju in Murskem polju, barantači s kljuseti, piskrovezi in tatovi bolj nego vsak Kruc, so nekaj lagali o Godrnji in njegovi družbi. Itak ni verjel nikdo ciganskim blebetam, da bi bil Jurij Godrnja »oberkruc«, ali kolovodji vseh prekmurskih tolovajev. Obiski štajerskih sejmov ter imovitejših hiš so mu le krinka za vohunstvo, katerega vrši po nalogu kralja Krucev, ki bo pridivjal prej ali slej s celo druhaljo nad lahkoverne Slovence. Vsi so branili Godrnjo češ: cigan je cigan! Na štajerski strani je nasprotnik Krucev; na ogrski hujši od Kruca! Črni in grdi Jurja, ker ta dviga cene konjem in je že par let sem naravnost onemogočil s pošteno barantijo ciganske mešetarije in goljufije.
Oče Ropoša so bili na domačiji Godrnje, videli, kaj in koliko poseda v Bakovcih, niso pa znali povedati: ali je Jurij oženjen ali še samec? Cigani so zopet klevetali, da ima po vseh večjih krucevskih taboriščih kar cele turške hareme. Svojo pravo ženo je napodil z bičem od hiše, kakor hitro se je pokrucil in se prepričal, da imajo Turčini prav s trditvijo: več žen bolje streže in neguje moža nego ena!
Torej le cigani so bili proti poštenju Godrnje; vsi drugi so bili odločno drugačnega mnenja. Pri splošni najboljši ljudski sodbi se ne smemo čuditi, da je bil živinski trgovec pri obisku Veržeja vsikdar gost pri Ropoševih. Ko so postali njegovi obiski pri »hauptmanu« pogostejši nego sicer, so buknile v javnost resne besede: Bogati Madžar bo presadil veržejsko cvetko na ogrska tla. Ako bo uspela snubitev, ne bo Godrnja le slobodnjak — še graščak, toliko bo posedal zemlje in suhega denarja.
Treba pribiti, da se je Jurij rad šalil v gostih s »hauptmanovo« Vido. Rad je pohvalil njeno mičnost ter postrežljivost, nikoli ni bil vsiljiv in očetu niti omenil ni, da bi gojil kake resne namene z njegovo edinko.
In Vida sama! Kaj naj rečemo? Kje na svetu je dekle, kateremu ne prija, ako mu dvorjani boljši moški na neprisiljen, naraven način? Jurij je bil zastavne postave, po madžarsko mustačast in že tako šrbavih zob, da se mu je zatikal jezik v vrzel spodnje čeljusti pri hitrejšem pripovedovanju, katerega je dvigal v takih slučajih iz pesti zobjih šrbin z glasnim tleskom, ki je vplival zelo neprijetno na tako nežen čut, kakor ga je posedala Vida.
Sicer je pa Vida v svojem srcu že volila in bi ne bila izvolila drugače, četudi bi bil pokrit Jurij z zlatim perjem in bi mu tekel jezik kakor slavčku pri petju.
Nikakor ni prenagljeno, če zaupamo čitateljem, da sta že nagibala stara Ropoša k Godrnji, če bi ta res kedaj povprašal, in to čisto iz naravnega razloga: Madžar je bil bogataš daleč segajočega ugleda ter vpliva; zastavonoša Franc le pošten kmečki sin, ki bo nekaj šele po predaji Ropoševine.
Da niso bili obiski Godrnje v Veržeju pri Ropoševih samo kupčijskega ter prijateljskega značaja, ampak so koreninili v globokejših namenih, se je pokazalo hitreje, nego bi bil kdo pričakoval ali mislil.
Jurij je bil zopet v gostih pri »hauptmanovih« čez noč. Drugo jutro je oddirjal na konju, kakor bi ga podil sam zlodej. Pri galopu skozi trg je psoval vsem prokletim Veržejcem očete in majke. Celo gnezdo ga bo pomnilo dolga leta! Jurjeve kletvice so si tolmačili Veržejci v tem smislu, da si je osmodil preveč zaljubljene mustače pri Vidi, čeravno bi ga bila videla stara dva rada kot zeta in združitelja premoženja na obeh straneh Mure.
Poleg očeta in matere je zvedel iz Vidinih ust še Franc, da jo je poprosil ogrski mustačar ono jutro resno za spremstvo na življenski poti, ko je že imel zagotovilo iz ust staršev. Ona — Vida — mu je povedala na kratko, da nikoli, ker je že oddana in ji je obljuba svetost!
Še cigan stari Marko Brajdič je zvedel za Jurjevo zavrnitev. Stopil je k očetu Karlu in mu zašepetal na uho, da je ravnala Vida prav. Zapaljeni Oger je tolovajski glavar, mohamedanski babjek in spada že davno na najvišje vislice in nikakor ne kot zakonski mož ob stran krščanske Veržejke! Za pohvalo lastne hčerke je sunil gospodar Ropoša cigana, da je padel na zobe. Na tleh ležečega je brcal in bruhal vanj vse vrage in hudiče, ki so preslepili po ciganski coprniji njegovo edinko, da bo rajši kmetica nego graščakinja!
Opsovani, obrcani in s hudobci vred na dno pekla pregnani Marko Brajdič se je zmuzal previdno po vseh štirih iz Ropoševega dvorišča. Zunaj na cesti se je šele upal postaviti na noge. Ciganske besede je streljal na glas proti nebu, tolkel z nogo ob tla, pljuval na levo ter desno, grozil s pestjo proti Ropoševini in se zaklinjal ob koncu trga v slovenščini, da ga bo že pomnil kmetavzarski rovtar Ropoša! Hotel mu je oteti iz roparskih krempljev otroka; prejel je mesto hvaležnosti s kletvicami spremljane brce!
Po Veržeju so govorili nekaj časa in ugibali: Ali je opravila Vida s Prekmurcem napak ali prav? Mladi svet, ki je bil za nesebično, pravo in samo enkrat obljubljeno ljubezen, je stal neomajno na strani Vide; starejši, ki so že davno pozabili na lepše ljubezenske polete, so trdili, da je mast pod palcem vse. Ljubezen se pridruži kar sama od sebe, ko se navadita zakonca eden na druzega. Za svarilo in prokletstvo starega cigana se ni zmenil nikdo, še trške klepetulje ne!
V seneno košnjo zjutraj se je pognal skoži Veržej trop tujih jezdecev. Ustavili so se pred Ropoševo hišo. Nekaj jih je poskakalo s konj; ti so vstopili, ostali so držali konje ter stražili. Iz kuhinje so odjeknili v jutro obupni klici. Nekaj ropota je bilo čuti, in že se je pojavila četvorica našemljenih moških na pragu. Po dva in dva sta krepko držala za škrice dolge, na vrhu zvezane vreče, po kateri je nekaj otepalo in se skušalo izmotati z vsemi močmi. Vrečo so omotali z vrvjo, koj je bila razpeta in pritrjena med dva konja. Jezdeci so se pognali v sedla in je šlo liki divji nočni lov po trgu v smeri proti Muri in ob reki proti Cvenu. V trenutkih z bliskavico izvršenega dogodka so bile doma po hišah le gospodinje, pripravljajoč zajtrek za kosce in iz spanja prebujena in napol oblečena deca.
Pri Ropoševih je vladala grobna tišina, dasi so znali vsi v trgu pričujoči, da se ukvarjata mati in hči s pripravo izdatnega okrepčila za številne kosce. Bolj korajžne Veržejke so se le upale na ogled: kaj in kdo je pri »Hauptmanovih« po obupnem kriku in po tako bliskovito naglem pobegu povsem tujih konjenikov? Po kuhinji je bilo vse razmetano. Sklednjak s posodo na tleh, vedrice prevrnjene, skleda z ajdovimi žganci razbita – –. Med vso ropotijo je ležala mati Magdalena vznak v nezavesti! Vide nikjer – – –.
Komaj in komaj so pomogle preplašene ženščine gospodinji s polivi, da se je zavedla, odprla oči in zastokala bolestno: »Vida, ali so Vido …«
Šele potem, ko so odnesle sosede po glavi udarjeno v postelj, so za silo izvabile iz nje, da so planili nad njo in Vido kar štirje tolovaji črnih obrazov. Četvorica se je lotila Vide, da bi jo strpala po sili v vrečo. Krepka deklina se je branila, tolkla krog sebe, odrivala ter brcala roparje, da je odletel eden v sklednjak, drugi ob kuhinjsko mizo, dva sta ji pa le zvila roke na hrbet. Ona — mati — je bila vsled popada nenadnega strahu brez vsake moči. Le na pomoč je vpila, dokler je ni lopnil eden od napadalcev s pestjo ob sence, da ji je počrnelo pred očmi in ne zna, kaj so počeli z Vido.
Po materini izpovedi je bilo jasno, da je šlo pri napadu za ugrabitev Vide, saj je ostalo po premožno opravljeni hiši vse nedotaknjeno. Sosede so si bile kmalu edine: namaškarani tolovaji so bili madžarski Kruci, ki so utekli z živim plenom preko Mure in bogznaj kam na Ogrsko. Treba je bilo urno za roparji. Že je bila Voršičeva Kata pri mežnarju, da udari plat zvona in prikliče po bližnjih ter daljnjih travnikih zaposlene moške.
Četa veržejskih strelcev se je zbrala človeško možno naglo pod trško lipo. Starejši z Ropošom na čelu so stopili v posvet in bili uverjeni po kratki izmenjavi misli: za ugrabitvijo tiči od Vide odslovljeni snubec Jurij Godrnja iz Bakovcev na madžarski strani Mure. Za pomagače si je najel Kruce. Sam je moral biti kolovodja te pasje bande in edini, ki ga je v tem oziru prav sodil, je stari cigan Marko Brajdič.
Vod čete je razdelil stotnik Ropoša v dva oddelka, da ugotovita sled, ta bo izdala smer, v kateri so jo ubrali ugrabniki preko Mure. Na trditev žensk, da so galopirali prokleti Kruci proti Cvenu, niso mogli pristati strelci brez osiguranja na lastne oči. Patrulja se je razdelila. Eni so krenili pod vodstvom očeta Ropoša ob reki proti Bunčanom in Vučji vasi, drugi pod Francom Čoporo proti Cvenu.
Franc in njegovi ogledniki so videli, kako so obstali lopovi kmalu za Veržejem. Na desno ter levo od kolovoza je bila poteptana trava od konjskih kopit. Tu so se razdelili. Manjši oddelek je jezdil naprej po cesti proti Gornjemu Krapju. Številnejši je zavil preko pašnikov v šume in vrbino ob Muri. Kruci so tukaj ovili konjem kopita, da jih je izdajala sled, komaj in le malenkostno vidno do goščave. Tamkaj so se vrteli nekaj časa v krogu in od plesa, kakor bi se bili vgreznili v tla, se ni dalo dognati, kje bi se bili spustili preko reke. Ti so sigurno vodili seboj ugrabljeno. Oddelek, ki je oddirjal kot obstranska straža proti Gornjemu Krapju, je pri Dolnjem Krapju zavil očitno k Muri, jo prebredel in preplaval na konjih pri ondotnih mlinih.
Vsi razposlani ogledniki so se sešli kmalu popoldne pod trško lipo, kjer so poročali poveljniku, kaj so videli in dognali. Vojni posvet je sklenil kolikor mogoče naglo zasledovanje in maščevanje nad ugrabitelji, katere je gotovo čakal na drugi strani Mure kolovodja prekmurskih Krucev Jurij Godrnja. In kam naj bi bil krenil poglavar z ugrabljeno golobico? To je bilo vprašanje, ki je porinilo sicer brihtne strelce pred visoke planke resnih pomislekov. Na dom v Bakovce ne bo upal v strahu pred zasledovalci. Z izbegavanjem pobega iz trga proti Muri bi se dalo sklepati, da kani preganjalce speljati na napačno sled, kakor bi jo nameraval ubrati v dolnjelendavske gozdove; v resnici se bo pa vračal ob Muri po prekmurski strani po ondotnih stezah ter kolovozih v Bakovce. Po temeljitem preudarku za in proti je sklenil svet starejših, da se izvrši pohod preko Mure, na madžarski strani poizvedbe in nato proti Bakovcem, ki morajo biti upepeljene še to noč za kazen, ker trpijo v svoji sredini poglavarja največje tolovajske bande. Trdi mrak je bil odločen za pohod cele čete na konjih. Posamezni morajo vzeti s seboj plamenice za morebitno razsvetljavo v slučaju kacega presenečenja in za požig.
Stotnik in njegov od nestrpnosti razburjeni zastavonoša sta vstopila po posvetovanju pri Ropoševih, kjer so negovale in tolažile starejše sosede obče priljubljeno ter spoštovano mater Magdaleno, neprestano jokajočo in prosečo pojasnila: Kam so odvedli njeno Vido in kako se godi revici med steklimi madžarskimi pesjani?
Oče Karl in Franc sta se mudila dolgo v glasnem, pa zopet šepetajočem razgovoru v manjši sobi. »Nemudoma se odpravi h konjedercu na polje. Na moje povelje ti naj da največjo gajbo, polno stekline osumljenih psov, katere je lovil pred dnevi po celem Murskem polju. Ako še niso stekli, jih naj pusti oklati od steklakov. Sem pod lipo z okuženimi zverinami, da bodo pomnili prekleti Kruci, kaj znajo veržejski strelci!«
Šele po zadnjem povelju se je podal oče Ropoša k materi ter ji prisegel, da bo še nocoj Vida doma, ali pa bo maščevana njena ugrabitev, kakor se še ni osvetil nobeden Slovenec Madžarom!
Mrak je objel veržejsko zbirališče — trško lipo. Pod drevesom so hrzali nestrpno konji z jezdeci v sedlu, v konjederčevi gajbi so se grizli in klali med seboj na smrt psi vseh velikosti. Vse je bilo pripravljeno na prvi nočni pohod preko Mure nad — Kruce!
Ko je prijezdil k četi stotnik v polni bojni opremi, so se zravnali v pozdrav jezdeci v sedlih in na zamah s poveljnikovo roko je zavil oddelek naravnost k Muri. Jezdili so molče. Le pasja gajba je cvilila vsled osušenih osi na kolesih in cucki so javkali ter lajali, da je bil kdo od daleč prepričan, da gre za kak izreden lovski pogon.
Po prekoračenju reke je konjica obstala. Od glavne čete so se odločile patrulje, ki so se razkropile na vse strani, da se zopet zberejo ob reki v kolikor mogoče najkrajšem času in z res verodostojnimi poizvedbami.
Naravnost obupni pasji lajež steklakov v gajbi ni ponehal niti za trenutek. Starešine strelcev so se odstranili od čete ob reki navzdol, da počakajo tamkaj med vrbovjem na oglednike in še enkrat prav na drobno prerešetajo načrt napada na sovražnih tleh.
Res ni trajalo dolgo, že se je pognal pred posvetom s konja Franc. Vrnil se je kot prvi s poizvedbe iz Dokležovja, kjer so njemu znani kmetje videli popoldne tamkaj običajne jezdece — Kruce. Ubirali so jo skozi vas proti sosednim Bakovcem, ki so itak eno glavnih krucevskih taborišč. O kaki vreči in ženski med konjiki ni znal ter videl nihče nič. Slično so se glasila tudi ostala javljenja patrulerjev. Starešine so bili uverjeni, da je spravil lopov Godrnja svojo žrtev po ovinkih v bakovski glavni tabor. Tega bo treba zavzeti, razbiti ter požgati še to noč. Povelje je bilo oddano od moža do moža z vso naglico. Pohod je pričel mimo Dokležovja na Bakovce. Selo so obkolili napadalci z dveh strani od severa. Od južne zapira pobeg precej velik potok Mokoš s svojimi vijugami.
Niti en strel ni padel, ko so planili po polnoči Veržejci nad Bakovce. Krucevske tabornike, kmete, žene in deco je prebudil iz najtrdnejšega spanja šele bojni krik nenadnih napadalcev, prasketanje na vseh koncih vasi podtaknjenega ognja, strahoviti lajež psov, ki so se morali natepsti v tej grozni noči iz vseh delov Prekmurja in se zbrati ravno v Bakovcih.
Na smrt preplašeni vaščani so vreli iz gorečih hiš, letali kakor ob pamet po naselju, kjer so jih pobijali brez ozira na spol ter starost pobesneli strelci. Pobeg je bil odrezan od severa, je pač vrelo vse v južni smeri proti potoku. V to krdelo nesrečnih iznenadencev so se zaganjali stekli psi, grizeč, česajoč in napadajoč z vso besnostjo vsacega, ki jim je prekrižal pot. Na vseh koncih obupni klici, lajanje psov, prasket do neba segajočih ognjenih zubljev – – –. Iz te zmede je odmevala od klanja in nočnega požara podivjana zahteva strelcev: »Izročite nam Kruca Godrnjo; vrnite nam našo Vido!«
Celi Bakovci so že bili oviti v od plamenov bleščečo meglo dima, ko sta planila od glavnega krdela napadalcev dva postavna jezdeca in krenila proti nekakemu vlastelinskemu dvoru, za dober streljaj izven sela. Karol Ropoša je rignil kakor razjarjen ogrski vol: »Tamle Franc, je dom pasjega sinu! Nikdo nama ne sme uiti živ!«
Jezdeca sta se pognala kar preko plota na glavno in bolj nizko zgrajeno dvorišče. Nikjer žive duše, da bi se postavila v bran. Vse tiho in mirno … Le po hlevih je mukala živina, krulile svinje in iz hiše je bilo čuti vekanje dojenčka. Franc je prižgal plamenico. Pokazala je isti položaj kakor tema. Pretaknila sta vse kote, vdrla v klet. Nikjer človeka — čuvarja tako velikega doma! Niti enega hlapca ter dekle ni bilo na spregled, kaj šele, da bi se bil od kod prikazal tolikanj zaželjeni gospodar s svojimi Kruci! Še nekrat sta prebrskala vse izbe in kleti. Klicala sta Vido in vpila iz polnih grl, da bi sploh priklicala človeško bitje. Od povsod le prazni odjek lastnega glasu, živalsko mukanje iz hlevov in zaripli vek nedolžnega nebogljenca, čisto zapuščenega v zibelki …
Franc je še nekaj klašturil po dvorišču, do nerazsodnosti razpaljeni stotnik je planil z golo sabljo v hišo pred jokajočega nedolžnika. Po zraku je švisnil zamah težkega meča, ki se je ustavil z glasnim treskom na na dvoje preklani zibelki in prosile so na pomoč samo še zaprte živali … Edina človeka sta brzela na konjih z dvora, kjer je pravkar švignil visok plamen iz polnega skednja …
Ko so posinili na Mursko polje prvi žarki jutranjega solnca, so bili veržejski strelci zopet zbrani v vrbini ob Muri. Manjkal je le trobentač, Husijanov Draš. Nikdo ni bil zanj v skrbeh. Graničarje je služil šest let, poveljnika turške trdnjave je vodil za nos par let in njega bi naj bil oplazil na smrt kak Kruc! Njegov gospodar »hauptman« je bil mnenja, da se ga je stara pijandura nakresal. Obležal je v kaki kleti. Po streznjenju bo prekanil Kruce in znal Veržejcem povedati kaj izvirnega.
Obrazi in roke vseh strelcev so bile počrnele od dima … Molčali so … Z daljnega pogorišča se je kadilo v gostih meglah. Dim je oznanjal proti nebu, da je končan prvi vojni pohod veržejskih strelcev nad Kruce. Ali je bil ubit sploh kateri Kruc, vsaj delni krivec, ni znal nobeden od pohodnikov. Pasjega sina — Godrnje — ni videl nikdo! O ugrabljeni ter skriti Veržejki ne sluha ne duha!
Pohod je končal s požigom ter pokoljem nedolžnih. Oni, ki so si hoteli oteti v zadnjem obupu življenje preko potoka, šele bodo postali strašne žrtve tedaj neozdravljive stekline …
Stotnik Karl ni dal glasnega povelja za umik, le z roko je zamahnil preko reke in poletno jutro na Murskem polju je sprejelo veržejske strelce, prve udeležence maščevalnega napada na madžarske Kruce!
Ko so bili strelci vsi na štajerski strani Mure, jim je buknil v hrbet posmeh in glasna opazka: »Hej, Korla, ali ti nisem pravil, da je Godrnja tolovaj — »oberkruc«! Kje imaš svojo Vido? »Ha, ha, omožil si edinko s Krucem? Za svarilo pred roparskim Madžarom si me obrcal. Sedaj si prejel ti gorši sunek, katerega boš najbrž čutil do smrti!«
Cela četa se je ozrla, izvzemši poveljnika. Ob bregu Mure je stal stari cigan Marko Brajdič z velikim medvedom ob strani in se režal iz polnega grla odhajajočim Veržejcem …
Pokolj in požig nikakor nista pomirila veržejskega »hauptmana«. Neprestano mu je bil pred očmi preko Mure se posmehujoči ciganov obraz, ki je oznanjal zlo …
Veržejci so rajali, ker so zagodli Krucem prvi čardaš. Ropoša je hodil zamišljen; njegova ženka je jokala in tarnala, da se je bilo bati: ob pamet bo radi izgubljene edinke.
Vedno se še ni bil vrnil s pohoda na tostran Mure stari Draš, ki je znal marsikatero pametno v sili.
Trobentač veržejske strelske družine je bil precej let Andrej ali Draš Husijan. Bil je revna bajtarska para, saj še svojih staršev poznal ni. Bridke življenske izkušnje so izklesale iz njega dobrega vojaškega trobentača in moža, kateri je videl nekaj več nego Mursko polje. Ljubezen do rojstnega Veržeja ga je prignala iz dobre turške službe v Bosni nazaj v domači kraj. Sicer ni prinesel med domačine turškega zlata, pač pa koš-listnjak spominov, s katerimi je kratil večere in odmore med delom v poletnih dneh. Kot izkušenega vojaka so ga sprejeli za trobentača. Povrh je še služil pri Ropoševih za nekakega šaferja. Za delo razven košnje ni bil bogvekaj, se ga je otepal po možnosti. Znal je priganjati, da so si pljuvali drugi bolj pridno v roke in pomagali Ropoševim do procvita. Staremu Drašu se ni postavljal po robu nobeden delavec v zavesti, da mu veleva vojaški veteran, ki ima za seboj gospodarja in posebno še gospodinjo. Bil je eden onih starih, zanesljivih poslov, spadajočih povsem k družini in ga je imela Vida za strica. Samo ena debela napaka se je oklepala Draša — naluckal se ga je rad, česar pa nikakor ni čutilo Ropoševo gospodarstvo.
Šele drugi večer po požigu Bakovcev se je vrnil Drašek brez konja, strelske obleke in trombe kot razcapan madžarski svinjski pastir.
Kako in kaj se mu je godilo med Kruci onstran Mure, o tem nam bo povedal sam enkrat pozneje.
Draša — ta turški Draš je bil sprejet od gospodarja s težkim pričakovanjem. Mati so mu celo padli krog vratu in ga odvedli v kuhinjo na posvet. On, ki je bil med graničarji in Turki, bo tudi znal, kam pohiteti za Vido, ko je niso izsledili v Krajini.
Mustačar Draš, na vsa očetova vprašanja in materine solze je le zmigaval z ramami, jedel kot volk, da bi bil skoraj pospravil dno sklede, pil kot lakonca, je razkramal najprej svoj doživljaj s pretvorbo iz strelskega trobentarja v ogrskega svinjskega pastirja. Povest o madžarskem vinu, o smrtni nevarnosti v krucevskih krempljih in o pobegu s pomočjo svinj je pripravil očeta Karla do krohota in jokajočo mater do brisanja solz.
Pri popolnem umirjenju resnega položaja si je obrisal pokrepčani Draš mustače ob rokav in menil sigurnega obraza: »Kar se tiče Vide, bo treba k Herpici pod Ptujsko goro. Naj bo z baburo kar hoče. Če je v zvezi z nebom ali no — Bog nas varuj — s peklom, zna le, kaj bo! Gospodi ne pove nič. Dvakrat so jo že pestili po ječi, da bi jo omehčali za grmado, pa le ni šlo! Kmetu je vsikdar na uslugo v zavesti, da je ne bo izdal duhovščini in ne sodišču.«
Ko je izustil Drašek ime Neže Herpice, so ga rotili mati Magdalena pri peterih ranah Križanega, naj se napoti on do nje, saj mu je znana žalostna zadeva kakor staršema. Turški stric je kajpada obljubil vse. Tudi njemu je bila Vida po lastnem zatrdilu – srčni ocvirk.
Najprej se je prespal, dobrodušnost veržejska. Drugo jutro so ga založili mati z brašnom za na pot in za vedeževalko. Oče mu je pripel ob sedlo trebušasto čutaro. Draša je jezdil prvič v življenju k ženski po pogled v — bodočnost!
Vrnil se je drugi večer pijan kot muha. Komaj in komaj so izpredli iz njega mati, da je izbrbotal izza gostega plota mustač, da je resnično bil pri vedeževalki. Babnica nikakor ni stara. Prebiva kot kmetica v čedni hiši pod Ptujsko goro. Ko je prijezdil do nje in povedal, kaj bi rad, ga je odvedla v štibelc, kjer je vladala povsem tema. Okna sploh nima taista luknja. Niti pri podbojih ne more v vedeževalni prostor trohica svetlobe. Oba sta vstopila v temo. Bable je sedlo na klop krog mize in vkresalo lojenko. Moral ji je podati desnico. Pri medlem svitu sveče je zasadila vanj svoj čarovniški pogled, da ga je pretreslo po vsem životu, kakor nikoli poprej v življenju. Ženščina ga je gledala liki sam bognasvaruj, njegova roka je dregetala v njeni … Že je kanil pobegniti pred slabotno žensko, pa je odvrnila sama njegovo desnico in ga nahrulila: »Tnalo veržejsko! Gleda vame bedasto kakor vol! Niti v sorodu nisi z ugrabljeno in tebi, teslo mustačasto naj prerokujem usodo dekline? Če bi bil vsaj prinesel seboj ono ruto, v katero so kapale materine solze, bi nekaj lahko rekla. K meni morata oče ali mati, ker ju spaja najožje krvno sorodstvo z osebo, koje usodo naj uganem! Tako se mu je godilo. Lahko si mislite, da nisem dal zlodejevi sestri ne denarja, ne mesa in ne pijače!«
Draša je govoril istino. Po temeljitem razmišljanju sta odjezdila čez par dni do Herpice z obilnimi darovi Ropoša in Draš, ki je bil za vodnika.
V temni čumnati pri brlenju sveče in podaji desnice je zvedel junak Ropoša prerokbo, da so mu klecnile noge in je omahnil po klopi.
Herpica mu je povedala iz oči v oči brez prikrivanja: »Vrnitev hčere boš doživel samo ti. Kar še ni bil nobeden iz Veržeja, boš postal ti — stari oče sinu turškega mogočnjaka!«
Pogled v bodočnost ugrabljene edinke je bil razgrnjeni pred očetom v nekaj besedah brez posebne razlage in tolmačenja. Vedeževalka je upihnila luč, hušnila iz štibelca in pustala staro grčo samega, dokler si ni toliko opomogel od groznega presenečenja, da se je zmotal na svetlo.
Pri pogledu na prepadeni gospodarjev obraz je uganil tudi Draša, da z Vido ni in ne bo dobro. Prav nevoljen je razkladal prinešene darove in je potegnil sam na dolgo iz čutare, predno je upal iz sebe zunaj pri solnčni svetlobi z vprašanjem: »Neža, no no, dosti si dobila. Prerokuj še meni, kaj neki čaka mene?«
Niti prav končal ni radovednosti, že je čul, česar ni pričakoval in še manj verjel: »Ti, lakonca veržejska, utonil boš v sodu vina!«
Draša ni bil strahopetec, pa ga je le osupnilo par preroških besed, da je odprl na široko usta, kakor bi razpotegnil staro leso na plotu, ni spravil iz sebe niti besedice v odgovor, ne pa da bi bil pljunil babnici v obraz, kakor se je ponašal pozneje med Veržejci na izmišljeno plat.
Gospodar in sluga sta jezdila izpod Ptujske gore v Veržej brez pomenkov.
»Hauptman« Ropoša ni zaupal po vrnitvi ne ženi, ne Drašeku ali komu drugemu, kaj je zvedel o Vidini usodi iz ust ptujskogorske čarodejke.
Draša, ta je seve barlantal o svoji smrti v polnem vinskem sodu. Sam se je krohotal ženski dalekovidnosti in z njim ves Veržej.
Kruci z ugrabljeno Vido so prekoračili Muro pri Melincih, kjer se je združila cela četa. Čakal je tamkaj na nje njihov glavar Godrnja, stisnil vsakemu zahvalno roko, migal zadovoljno z mustačami, se povzpel na konja in odjezdil, ne da bi bil izrekel le eno glasno besedico, predno so razvezali tolovaji vrečo. Po zatonu peketa kopit glavarjevega konja je zagledala Vida že razkrinkane obraze primeroma mladih ljudi, ki je niso bičali s sovražnimi pogledi — nasprotno! Klanjali so se ji ponižno kakor zapovednici. Pregrnili so travo pod hruško pred omenjeno vasjo, razložili na prt izbrane jedi ter pijače, sami so se odstranili po običaju slug par korakov od gospodarice. Jedli so svinjino s kruhom kar stoje vsak pri svojem konju, ki so se pasli po travniku.
Vidini možgani so delovali nekaj trenutkov prav napeto, predno se je uverila, da pravzaprav ni več ujetnica. Že med pobegom do Mure ji je postalo jasno, da gre za nasilno polastitev njene osebe od strani zavrnjenega Jurja Godrnje. Kot kmečko dekle zdravih živcev, naravne preudarnosti ter korajžnega srca tudi pod hruško pred Malinci ni buknila v jok, ali se celo prepustila ženskemu spolu tako lahko pokorni omedlevici. Pokazala se je pristno Veržejko, vredno hrabrega očeta. Spustila se je na travo pred pripravljeno malico, kakor bi bila na Murskem polju pri domačih koscih.
Po končanem telesnem podkrepljenju se ji je približal najstarejši od najnovejše služinčadi in jo vprašal: Ali naj nadaljujejo takoj pot, ali se še hoče morda odpočiti?
Gospodarica je bila za odpočitek do pozno popoldne v nadi, da pride vendarle rešitev od doma. V udobni senci je celo trdno zaspala. Po strahu, katerega je prestala koj po prvem napadu in ugrabitvi, jo je poživilo večurno spanje, da se je vživela po prebujenju čisto v nalogo bodoče prisiljene izvoljenke roparskega glavarja. Čakala jo je okusna mala južina in s preprogo pogrnjena nosilnica, pritrjena ob dva vštricna konja, v kateri je sedela prav udobno. V že lahkem večernem hladu so odjezdili iz Malincev kar po čez na Črensovce, na Veliko Polano in zavili pod Dolnjo Lendavo v ondotne šume. Jezdili so ob svitu plamenic precej časa v korak po gozdnih dolinah ter grabah, dokler se niso ustavili tik pod gričem, kjer jih je ustavila straža. Po izmenjavi dogovorjenih klicev ter znamenj so se vzpeli navkreber. Postali so na izsekani planoti, ki je bila posuta z ognji, da so jemali plapoleči plamenčki vid novodošlemu. Precejšnja družba mož ter žensk je bušnila pokoncu pri pojavu došlecev ter zavpila iz polnih grl dobrodošlico glavarici! Ko so prejezdili celi tabor, je poskakal oddelek s konj pred razsvetljenim šotorom, iz katerega se je postavil pred Vido v bogato okrašeni obleki madžarskega veljaka živinski prekupec iz Bakovec, Jurij Godrnja, glavar vseh prekmurskih Krucev. Globoko se je klanjal prav nič preplašeni Vidi in jo odvedel v šotor, ki je bil natrpan z grofovskim lišpom ter bleskom, o kakršnem se lepi Veržejki doslej niti sanjalo ni. Nad vse prijazno in uslužno jo je povabil za okusno pogrnjeno mizo, v koje ozadju je stala ženska služinčad, godba ter pevci. Vse je čakalo le migljajev, da spremeni razkošno opremljeno jedilnico v zabavno dvoranico.
Vida in Jurij sta večerjala kakor stara znanca. Gostitelj in njegovi služabniki so bili mnenja, da se Vida prav nič ne protivi novemu položaju in že uživa vlogo neveste glavarja Krucev cele Krajine.
Večerji je sledilo petje domačih ter ogrskih pesmi, godba je igrala in Jurij je zatrjeval izvoljenki, kako je ta večer najveselejši v njegovem življenju. Kakor to noč bosta lahko prebila v rajanju na Vidino željo vsako, da še lepše in mnogo lepše, ko bosta mož in žena. Prisegal je Vidi pri vsem, kar mu je svetega na nebu in zemlji, da je ne bo vzel po sili za ženo. Krščen je in odločno odklanja krucevsko poroko pod hrastom v gozdu z zatrdilom le začasne zakonske zvestobe, dokler mu ne prikima prva priložnost zakonolomstva in mnogoženstva. Poročil ju bo katoliški duhovnik v Lenti, daleč ven iz teh gozdov, da bosta mož in žena pred Bogom in tudi pred poštenejšo javnostjo nego je tolovajska. Na vse z najlepšimi besedami izrečene ponudbe je imela Vida na zunaj zadovoljne pokime.
Prvi posini jutranje zore so podili pred seboj nočno temo, ko je potihnilo po šotoru na mah vse. Strežnice so pomagale novi gospodarici v grofovsko posteljo in polegle pred njo po tleh, da bi bile na najrahlejšo željo takoj pri roki ter na uslugo.
Vida se je pod odejo goreče pokrižala in se zaupala iz dna srca Bogu, Mariji in angelu varuhu s prošnjo, naj ji vlijejo junaštvo Judite, da bo premagala v ugodnem trenutku madžarskega Holoferna, predno jo bo primoral pred oltar. Kratka — zaupna molitev jo je ohrabrila na duši. Zaspala je pomirjena in niti sanjala ni o ugrabitvi in o ujetništvu v šotoru roparskega glavarja.
Celi tabor je miroval, dokler ni odprla oči gospodarica. Vešče roke njenih služabnic so jej pomagale pri napravljanju. Oblekle so ji moški kroj, kakršen je bil običajen pri plemenitašinjah, če so se udeleževale v moški družbi jezdnih pohodov. Moška preobleka je bila tudi Vidi povsem po godu. Nudila ji je kar največ upanja na uspeh morebitnega pobega.
Pri zajtreku ji je drugoval Jurij ob petju ter godbi. Nato jo je ponižno povabil, da čakata pred šotorom osedlana konja, na katerih bosta posetila drugo taborišče krucevskih imenitnikov v soteski pred Kerka Sze Miklos.
Bila sta res zastavni postavi v sedlih mustačasti Jurij in lepa Vida. Krenila sta na pot brez spremstva med burnim pozdravljanjem tabora. Razmere so bile za poglavarja Krucev povsem varne, saj je bil brezskrbno doma po celi osrednji Madžarski. Jezdila sta iz gozda na Čentibo, Dolinsko vas in se ustavila v senčnem sadovnjaku za vasjo Pinci pri Jurijevem dobrem in kakor je bilo soditi po hiši in gospodarskih poslopjih tudi s premoženjem dokaj podprtem znancu. Tukaj sta obedovala kar na prostem pod košato jablano. Po kosilu se je zleknil Jurij vsled prečutih dveh noči pod bližnjo hruško; Vido je prepustil varstvu prijatelja, ki je bil trdo prepričan, da je mlada ženska v moški preobleki najlepša in najljubša izmed vseh poglavarjevih žena.
Kruc je zasmrčal od utrujenosti tako trdno, da je preslišal glasno nabijanje po kosi ob pojavu mogočnega roja čebel. Čebele so se vrtele nekaj časa nad hruško, pod katero je hrnjavsal Jurij, nato so se pričele spuščati in izgubljati med hruškine veje, kamor je sedla matica.
Starejši hlapec je drgnil panj z babjo dušico, ga pritrdil na konec lestve in se lotil ogrebanja z večjo zajemalko. Za običajno spravljanje čebelnega roja se ni zmenil nikdo.
Kar naenkrat je kriknil Jurij iz polnega grla, skočil pokoncu in jo ubral v divjem pobegu proti bližnji konoplji. Za njim celi oblak čebel, ki so se zaletavale vanj in ga pikale neusmiljeno, čeravno se jih je otepal z vsemi štirimi. Kruc je preletel gosto konopljeno njivo, stekel na travnik in še vedno so bunkale vanj razljutene živalice ter mu silile za tilnik, za razgaljeni vrat in za ohlapne rokave. Šele pri polnem koritu na dvorišču so odnehale preganjalke pred hlastnimi oblivi z mrzlo vodo.
Jurij se je slednjič vendarle vrnil k Vidi pod jablano. Moj Bog, že sedaj je imel od pikov liki velik svinjski pisker oteklo glavo. Ustnice so že strašile iznad grmovja mustač. Kako bo z očmi čez nekaj časa, je tudi bilo vidno. Celo mraz je spreletaval krucevskega junaka radi zastrupljenja. Niti s kletvicami ni več mogel lajšati položaja. Ust ni mogel prav odpirati, da bi poganjal iz sebe besede, dasi je bil šrbast.
Prijatelj je pomiloval glavarja. Klical je ogrebača, da bi pojasnil, kako za božjo voljo je došlo baš pod njegovo hruško do tako neprijetne nezgode. Dedec ogrebač se je dobro zavedal, kaj bi znalo slediti njegovi neprevidnosti. Pustil je lestvo ter panj, se skrbno skril, dokler se ne poleže prvo razburjenje in besnost. Gostitelj je tolmačil končno po lastni preudarnosti napad čebel s tem, da je izpraznil stari lopov v raztresenosti iz zajemalke čebele mesto v panj Jurju na prepoteni obraz. Na čebele razburljivo vplivajoče potenje je razkačilo živalice do napada.
Pomilovanja vredni glavar krajinskih Krucev, kako neusmiljeno je otekal z neugnano naglico po celem telesu! Oči že ni mogel odpirati, ne govoriti, niti ne kosati s šrbinami vsled mrzlice, ki ga je trosila od temena do palca. K mrzlim obkladkom so se zatekli. V posteljo se je zmotal od čebel premagani Kruc.
Vida mu je celo skrbno stregla s hladnimi ovitki, mu odpirala z žlico radi otekline ter mrzlice stisnjena usta in vlivala vanje slivovko, katero je goltal v dolgih — votlo donečih požirkih. Mrzla voda mu ni vrnila vida, ne govorice, le obilno žganje je zmagalo po par urah njegovo krepko naravo, da je kljub dregetincu trdno zaspal.
Jurjevo globoko hrnjavsanje je razodelo Vidi, da ji je poslalo nebo rešenje iz krucevske sužnosti s pomočjo čebelic. Bila je kmečka kristjana, ni marala zagrabiti po zgledu judovske Judite za meč, da bi se znebila s krvjo in smrtjo tolovajskega vsiljivca. Bog ji je narekoval pobeg drugače. Sledila je božjemu migljaju, se pokrižala hvaležno, ostavila hrnjavsa in naročila Jurjevemu prijatelju, naj ga pusti spati. Vrnila se bo na noč z zdravilnimi obliži, po katere mora nemudoma v taborišče pri Dolnji Lendavi.
Pripravili so ji konja, ji ponudili jedi ter pijače in: z Bogom od čebel do onemoglosti ustrahovani krucevski ženin Jurij Godrnja iz Bakovcev!
Čebelni piki, prečuta noč, razburjenje in obilno žganje so storili svojo dolžnost v polni meri. Prvak Krucev je spal ter drotal do ranega jutra. Ko se je prebudil ter si uravnal toliko spomin, da je uganil, kako in kaj je z njim, je poskusil odpreti usta, da bi priklical k postelji svoje najdražje — Vido, a še le ni šlo. Izbruhal je iz sebe vsemogoča živalska godrnjanja, za človeške glasove je bila ustna odprtina še precej premajhna. Glava, otekla liki veliki farni zvon, ga je bolela, da mu je kar žarela bolečina iz nje. Brezštevilne otekline so ga skelele ter srbele, obkladki so bili ne samo suhi, da — vroči! Rabil je res nujno človeško pomoč. S klicanjem ni šlo, videl ni zadostno, je pač tipal tako dolgo pod posteljo, da je pobral svoj škorenj, katerega je pognal kar na slepo in res se je odbil z vso silo ter ropotom ob vratih.
V sobo je pribrzela gospodinja in mu zagotavljala, kako je že stala večkrat ob njegovem ležišču, vendar se ga ni drznila motiti v tako dobrem spanju.
Jurij je godel, momljal in kazal toliko, da si je ženščina razpukšala: k sebi želi svojo ženo. Razložila mu je povsem nežno, da je odjezdila lepa gospa po obliže v tabor, kakor hitro je zazibal njega spanec. Mora biti vsak čas nazaj, saj je kazala največjo skrb za vplahnenje njegovih oteklin.
Po tem odkrito zaupanem obvestilu je planil bolnik s postelje, kakor bi ga bilo pičilo najmanj sto sršenov! Prijel se je za glavo in rignil kakor na smrt zadeti bivol. Žensko je prešinila vera: gost je znorel. Hušnila je skozi duri in klicala moža, da mogoče on pomiri vsled preobilnega čebelnega strupa zblaznelega. Jurij je razbijal, razmetaval po izbi in hotel ven, a ni mogel pogoditi vrat.
Gospodarja je sprejel z zamahom obeh pesti in bi ga bil pošteno premikastil, da še ni bil napol slep. Tudi prijatelj jo je odkuril in hrulil vanj skozi priprta vrata, zakaj za božjo voljo se srdi, ko mu ni storil nikdo niti trohice žalega. Naj se pomiri ter počaka, ženka bo koj nazaj z zdravili. Če bo pameten, bo lahko drugi dan nadaljeval pot.
Mož je zaklenil za seboj vrata in Jurij je sprevidel, da je sedai v ječi. Ljudje ga enostavno ne razumejo in s silo ne bo dosegel ničesar. Do postelje se je dotipal, sedel, se prijel z obema rokama za glavo in se zasmilil sam sebi … Preklinjal je v srcu žensko hinavščino, svojo lahkovernost in od samega zlodeja nanj naščuvane čebele. Mislil je naprej, gruntal nazaj in zaključil razgrebanje o bridkosti svoje usode v sklep: predvsem se moram zopet dokopati do govora in vida, potem se šele lahko lotim zasledovanja po kačje zvite begunke.
Mirno je pričel trkati po posteljnih deskah, da bi privabil k sebi živo človeško bitje, ki bi mu postreglo z mrzlimi ovitki in s hladilno pijačo, ker ga je peklensko žgalo radi žganjice po želodcu. Je trpelo nekaj časa, predno so se uverili domači, da je gosta popustila besnost in so se upali do njega. Ženske so mu prinesle vode za otekline in pogašenje žeje, katero si je lahko hladil le s cuzanjem skozi slamo. Zložil je svoje od čebelnega strupa pretrošene ude po postelji in se počutil zapuščenega, prevaranega ter nesrečnega, kakor še nikoli v življenju … Pri vsem tiranju notranje nestrpnosti je moral uvaževati dejstvo: kot slepec in mutec ne morem na konja. Moral se je udati ter piti v požirkih iz keliha potrpljenja, kar mu je bilo do današnjega dne nekaj povsem tujega. Šlo je. Sila pač kola lomi in ne da bi ne bila kos glavarju Krucev! Toliko se je izmiril, da si je že lahko sam hladil obraz, da bi si čim prej razvezal jezik ter odprl oči. Proti večeru je že bilo boljše z odpiranjem ust. Videl je le malenkostno in mrzlica ga je povsem zapustila. Zunanje zdravje se je vračalo vidno; tem občutnejše ga je pričela majati notranja zavest in bolest, da je Vida davno preko Mure in se mu že posmiha celo Mursko polje, ker ga je ugnala na tako preprost način ženska potuhnjenost. Srdito jezo na samega sebe je skušal utopiti v žganju, katerega se je natreskal, da je omahnil po ležišču kot trdo povezan snop. Spal je in bil do posina drugega jutra rešen prebridkih očitkov lastne neprevidnosti.
Zjutraj se je že bila umaknila z obraza oteklina toliko, da je lahko dopovedal prijatelju, kako so ga oropale njegove čebele onega blaženega bitja, ki mu je bilo vse na svetu.
Gospodar mu je bil takoj na uslugo s poizvedovanjem za pobeglo in mu je obljubil, da mu bo poslal zanesljiva poročila. On sam naj lepo počaka pri njem na domu, da ne bo strašil s svojo še vedno liki svinjski lonec oteklo glavo po Krajini. Jurij se je pustil pregovoriti. Prijatelj je sam odjezdil v kraje ob Muri, da mu sporoči, kod se mu je izmuznila nevesta.
Somišljenik Lajoš Črnec je bil naglo v sedlu in ubral pot iz Pinc na Bernice, Petešovce in do Hotize. Povsod so mu zatrjevali ljudje, da je brzel tam mimo čeden mladenič v obleki madžarskega plemenitaša.
Koj za Hotizo je izginila za begunko vsaka sled, kakor bi se bila pogreznila v zemljo ali odfrčala po zraku preko Mure. Za omenjenim selom ni videla živa duša ogrskega mladca. Nadaljeval je brezuspešno zasledovanje celo do Dolnje Bistrice. Tukaj tudi ni bilo glavarjeve ljubice, pač pa je zvedel, kako so napadli baš radi njene ugrabitve v noči veržejski strelci Bakovce, jih spalili do tal, poklali staro ter mlado. Komur je uspel pobeg iz goreče vasi, je bil obklan od steklih psov, katere so naščuvali napadalci za begunci. Ljudje so preklinjali vražjega Godrnjo in njegove Kruce, ker so priklicali radi ene ženske tako strašno gorje in maščevanje nad nedolžne!
Lajoš je privoščil v Dolnji Bistrici odpočitek sebi ter konju. Od tam se je vrnil v Pince z najslabšim poročilom, ki je sploh zamoglo udariti na uho krucevskega vodje.
Sedaj je imel Jurij Godrnja! Bil je ob ljubico, imanje in nakopal si je sovraštvo Murskega polja in ožje domovine!
Ni strpel popolnega vplaha oteklin. Moral se je prepričati na lastne oči, kako mu je podkuril vražji Ropoša s svojo bando.
Na pojezdu proti domu se je uveril kaj kmalu, da so bila Lajoševa sporočila o ubegli istinita. Do Bakovcev se je upal v noči od severa. Našel je kup pepela, s katerega je odmeval strahotno v noč lajež in cvil le na pol živih — steklih psov! Bil je torej ob trse radi nepreudarne zatelebanosti v čisto navadno kmečko dekle, ki se posmehuje bedaku z druge strani Mure!
Na upepeljenih ostankih domačega sela in lastne domačije je prisegel pri nebu in zemlji celotnemu Murskemu polju popolno pogibel in opustošenje!
Kaj je preostajalo razočaranemu glavarju krajinskih Krucev drugega, nego da je ostavil pogorišče ter stekle pse in oddirjal nazaj v tolovajski tabor v dolnjelendavskih šumah, da pozove na maščevanje Kruce cele Krajine.
V taboru so ga že težko pričakovali. Izostal je dalje, nego je napovedal pri odhodu. Med njegovo odsotnostjo so bili obveščeni starešine, naj se drži glavar doma, kralj ga lahko pozove vsak čas na posvete. Sel iz kraljeve okolice je znal povedati, da je nekaj velikega na obzorju, kar bo najbrž hudo zadelo Madžarsko. Turčin, in sicer sam carigrajski veliki vezir se pripravlja na vojno. Turška vojska se bo podala preko Ogrske nad Dunaj, da ga zavzame z naskokom ali z oblego in se polasti s cesarsko prestolico preostale Evrope. Presneta reč pri turškem navalu je istina, ker so Kruci zavezniki Turkov in bodo tvorili kot kažipoti mohamedanske vojske predstražo.
Še to je zadelo Jurja, da je moral, plamteč od maščevalnosti, mirno čakati v taboru, da ga pozove njegov kralj in gospodar Emerik ne nad Veržejce in Mursko polje, ampak v tovarišiji s pesjani nad sodržavljane! Iz polne kupe najbolj brezsrčnih udarcev usode je pil v naslednjih dneh glavar v taborišču. Pri vsej bridkosti ni imel žive duše, kateri bi bil lahko potožil svoje gorje. Ako bi zaznali v taboru, kako nesmrtno se je osmešil pred Krajino, bi mu odvzeli glavarsko dostojanstvo in bi se moral poditi okrog kot navaden tolovaj. Povrh so mu starešine še neprestano čestitali in ga blagoslavljali radi poroke s tako dražestno cvetko, katero sedaj čuva kje prav na varnem bolj nego svoje oko! Kako je bilo pri srcu pri takem blagrovanju Jurju Godrnji, si lahko predstavljamo, če pomislimo, kako so se strnjali nad njim najbolj črni oblaki in so urezavale iz njih vanj strele: ženske prevare, upepeljenja vsega imetja in še mazanje s počakanjem v najbolj plamtečem ognju pohlepa po maščevanju.
Vidi se niti mudilo ni, da bi bila podila konja v diru. Dobro je znala, da je Godrnja sploh ne bo zasledoval. Predolgo bo spal vsled preobilo zavžitega žganja. V zavesti, kako in kaj je z njegovim plenom, oh, tedaj bo ona davno preko Mure v objemu svojcev. V moški preobleki je smelo povpraševala po najbližji in najbolj varni poti na Mursko polje, kamor mora po trgovskih opravkih.
Kmalu je bila iz Pinc v Petešovcih, kjer so ji svetovali, naj ne krene preko obmejne reke v smeri na Mursko Središče. Tamkaj so obračunali pred dnevi medžimurski tlačani s plemenitimi nasilniki in so jim požgali vsa gospodarsko poslopja. Krajinski vaščani so vsi povdarjali sigurnost poti na Hotizo, od tam na Dolnjo Bistrico, kjer je povsem varen prehod preko Mure in se na ta način lahko ogne potnik medžimurskemu ognjišču.
Vida je posluhnila odkrite ter dobrohotne nasvete in jo ubrala iz Petešovc ob krivuljasti strugi Mure na Hotizo. Tukaj sta počivala oba s konjem in sta nameravala doseči v kritju noči Dolnjo Bistrico ter muropoljska tla. Vse je šlo po načrtu. Nikdo ji ni križal poti s sovražnimi nakanami.
Meglena noč se je podila po ravni pri okrenu s ceste na travnike za Hotizo, da bi ne srečala v noči nikogar in je tekel tudi konj po mehkih tleh čisto neslišno. Pašniki so postajali vedno bolj vlažni in že je čofal konj po močvari, ki se razprostira krog Hotiških mlak ali jezera. Jezero je bilo na gosto ter daleč naokrog obrasteno s trstiko. Iz trstičja se je kadilo. Plamenčki kakor od ognjev so švigali in oznanjali, da nočuje nekdo ob mlakah. Ustavila je konja ter ugibala: ali neustrašeno naprej ali nazaj na trdo cesto in mimo nočnih tabornikov? Ni še zaokrenila konja, že je zalomastilo tiho po trstiki, kakor bi se podila skozi goščo kaka žival. Lomastenje je postajalo vedno bolj glasno. Razločila je, da sili v smeri proti njej zver, ki godrnja in cmaka z jezikom. Pamet jo je silila k pobegu. Strah pred bližajočo se nevarnostjo jo je tako presunil, da je preslišala plašljivo hrzanje konja in buljila z očmi v ono stran, iz katere se je prikazala liki bolj odraslo tele velika — kocasta zver! Še par korakov in pred njo se je dvignilo nekaj grozno kosmatega na zadnje noge in jo hotelo potegniti s prvimi tacami iz sedla. Konj se je vzpel v bojazni in skočil kljub mehkim tlom v polkrogu daleč na stran in bi bil zdirjal v najbolj urnem galopu, da se ni pogrezal vedno bolj in mu je bila kocasta pošast tik za petami.
Vida je pozabila, da ima noč svojo moč in na ognje ob mlakah. Prepričana je bila, da sili za njo na obračun sam rogati iz dna pekla. Mravljinci so ji zagomazeli po celem od strahu prepotenem telesu. Zbrala je od šklepetajoče groze preostalo moč in kriknila na odpomoč, ker peklensko strašilo je že zopet čepelo na zadnjih nogah in ji je nekako pomigavalo s prednjimi.
Obupen klic je zadel na odmev. Izza stražnih ognjev je planilo več postav kvišku in ji zasiguralo pomoč v njej nerazumljivem jeziku. Toliko je razbrala iz krika, da velja zverini, ki čuje na ime »Miško«. Na poklic je pričel ovohavati kosmatin konja in Vido po stopalih v stremenu kot staro znanko.
Nad medveda so planili iz trstičja cigani. Kar ostrmeli so pri pogledu na neznanega jezdeca, blodečega v nočni temi po močvirju. Cigani in Vida so spogledovali eden druzega, dokler se ni izmotal iz bičevja starikav možak z gorečo plamenico. Prišlec in konjik sta se spoznala pri prvem srečanju z očmi in vedela, pri čem da sta. Stari cigo Brajdič se je poklonil globoko gospodarici Vidi, proseč jo pojasnila glede njenega nenavadnega pojava v tako nevarnem kraju ob krucevski strani Mure. Pomagal je poznemu gostu s konja in poslušal napeto povest o ugrabitvi in pobegu. Cigan je kar migal z ušesi od zadovolja, ko je čul, kako je pomagal zgolj slučaj Vidi, da se je izvlekla iz krucevske pasti, a zašla v — cigansko! Peklensko hudobno so se mu iskrile oči ob koncu begunkinih doživljajev. Znanka ga je še prosila za nadaljnji nasvet in pomoč v noči na močvirnih tleh. Ciganska in maščevalna duša, koj je iztresel iz svoje torbe edini rešilni načrt.
Marku Brajdiču je bilo znano do pičice natančno, kako in kedaj so ugrabili Vido Godrnjevi Kruci. Bil je priča požiga Bakovcev in sedaj — sedaj je poslalo nebo baš njemu Vido, da se osveti na njej njenemu očetu za brce in batine!
Pri spominu na starega Ropoša, hudoba ciganska, ni vzrojil, ni se lotil vidno maščevanja, ampak pod krinko najbolj udanega prijatelja v pripravljenosti: tvegati za rešitev pod solncem najlepše mladenke celo življenje! S skrbečim glasom je dopovedoval Vidi, da preko Mure nikakor več ne more. Reka je tako zastražena od razpaljenih Krucev, da bi jim ne ušla niti miška. Ker Veržejka ni razumela vzroka zastražitve, ji je razložil na dolgo ter široko strašni maščevalni napad veržejskih strelcev na Bakovce, Požig in pokolj v tem selu pomenjata za Kruce vojno napoved celemu Murskemu polju.
Še on — nepristranski glavar ciganske družine Brajdičev se je umaknil pred jezo Krucev v nedostopne močvare krog Hotiških mlak. Ako bi padla Vida živa Krucem v roke, bi jo nasadili na drenov kol ravno tik ob Muri nasproti Veržeju, na katerem bi umirala celi dan in noč v najgroznejših mukah. Božja prizanesljivost se je polastila njenega konja, da je krenil baš v to smer, kjer je zadela na Brajdiče — stare prijatelje Muropoljcev, ki dolgujejo posebno hvaležnost »Hauptmanovi« hiši. Sedaj v največji sili je priložnost, da poplača stari Marko Veržeju z zaščito Vide, cveta Muropolja, kar je storil trg dobrega njegovemu rodu. V taborišču Brajdičevih ciganov bo Vida bolj na varnem kakor pod streho očetove hiše. Za čas besnenja najhujšega krucevskega viharja se bo umaknil on Brajdič s svojo varovanka bolj v notranjost Madžarske, kjer še ne zna nikdo o ugrabitvi muropoljske krasotice in o požigu Bakovcev.
Malhar ciganski, je pihal devojki tako skrbeče in prepričevalno na srce, da je bila hvaležna iz dna srca Bogu in ciganu, da jo je privedla usoda pod cigansko varstvo, ki jo bo otelo tolovajske oskrumbe in nazadnje še najstrašnejše smrti. Brez vsacega pomisleka ali izgovora je sledila starcu skozi trstiko k taboru. Ta se je razprostiral po suhih tleh ob severni strani Hotiških mlak.
Ciganov: moških, žensk in otrok je kar mrgolelo krog ognjev, ki so goreli pod kotliči pri vsakem s platnom pokritem vozu. Ciganska kljuseta so se pasla. Niti z ušesi niso zmigala, ko je stopala mimo Vida s svojim iskrim rjavcem. Glavar ciganov je peljal Veržejko k vozu, ki je bil po ciganskem zatrdilu neobljuden ter določen za imenitne goste ob priliki gostij in drugih družinskih slovesnosti. Konja naj le prepusti njegovi oskrbi. Večerjo ji bodo pripravile ženske in preuredile njej odkazani voz v prenočišče. Po dnevu se bo lahko vozila ali pa jezdila svojega konja. Vendar bi ji priporočal on, njen varuh, naj bo na potovanju lepo varno pod plahto na vozu, da je ne bi prepoznal pri ježi kak krucevski vohun in jo odtiral na odgovor.
Tako je bila sprejeta Vida med cigane. Postregli so ji z vsem potrebnim in ji prepustili v popolno uporabo snažen, prostoren voz, v katerem je bilo udobno nočevanje in prevoz po dnevu.
Vida se je dobro naspala na od cigank njej pripravljenem ležišču. Drugo jutro pri odhodu od Hotiških mlak je bila povsem uverjena, da ne sme sedaj nikako preko skrbno zastražene Mure, ampak mora za ceno lastnega življenja s cigani proti severu, da se izogne Krucem, prežečim na njo po celi Krajini. Stari Brajdič je še poslal navidez najbolj pretkanega cigana na Muropolje in v Veržej. Sporočil bo Ropošu, kako čuva nad njegovo edinko roka starega prijatelja. Privedel mu bo hčerko tudi sigurno nazaj, a zaenkrat je še rešitev edinole v begu in strogem prikrivanju pred maščevalnimi Kruci.
Vida se je strinjala s potovanjem na sever in je bila hvaležna Bogu in angelu varuhu, da je nista pustila v prenaglo srečanje s popolnoma podivjano krucevsko drhaljo.
Ciganska družina je potovala počasi, ogibajoč se mest in taborišč ob robu gozdov ali po bolj prikritih dolinah. Ženske in moški so bili razkropljeni po dnevu po vaseh, kjer so opravljali kovaška in kotlarska dela, barantali s konji; ciganke so prosjačile, vedeževale ter prorokovale lahkovernim podeželanom prihodnost.
Vida se je gibala čisto prosto in je ni silil nikdo pod platneno streho njenega voza. Sama je sprevidela, da je sigurnejše za njo, če se drži tabora, katerega se je ogibalo vse, kar ni dišalo po cigansko. Bila je uverjena, da je ne bo izsledil med to družbo nobeden krucevski vohun ali zasledovalec. Cigani so ji stregli vsestransko, kakor bi jo kanili opitati, se ji klanjali, ji izpolnili vsako z lica čitano željo, da je izgledalo: Muropoljka kraljuje v taboru ter ga vodi naprej — naprej proti severu. Tamkaj bo prešla v največjem mestu Madžarske v roke cesarskih dostojanstvenikov, ki jo bodo vrnili domu in ljubim staršem. Niti sanjalo se ji ne bi bilo: stari Brajdič bi naj bil zahrbtnež. Nikakor ni pozabil očetovih brc ter sunkov! Z izkazovanjem dobrot in s hlinjeno skrbjo za njeno varnost kuje najbolj trinoško maščevalne načrte, da se osveti otroku, ker se slučajno ne more roditelju!
Potovanje se je raztegnilo v najlepšem vremenu v cele tedne. Srečevali so že ljudi trdo madžarske govorice. Oglašali so se pri ciganih pogosteje židje. Kupovali so od njih vse mogoče živo blago, izdelke ter jim prodajali železo, baker in vsakdanje življenske potrebščine.
Nekega večera se je pripeljal v taborišče na čednem vozu dolgobradati, postaran Žid. Užival je pri celi ciganski družini najglobokejše spoštovanje. Razgovarjal se je samo s starešinami in bil gost starega glavarja, s katerim sta se pomenkovala po tihem dolgo. Iz mahanja z rokami je bilo prepoznati, da barantata za nekaj dragocenega ter važnega. Slednjič je prinesel žid iz svojega voza črno sukno. Segla sta si prodajalec in kupec v desnici. Žid je položil preko njunih desnih rok črno sukno. Oba sta kriknila nekaj nerazumljivega in kupčija je bila sklenjena! Nato je pričela ob ognjih tabora prava gostija, koje središče je bil Izak Arnstein. Njemu na čast so cigani jedli, pili in nazadnje plesali pozno v noč.
Zgodaj zjutraj, ko se je še ustavljala nočna tema z vso silo prvemu prodiranju zarje, se je pojavilo pred Vidinim vozom odposlanstvo ciganskih starešin s poglavarjem na čelu. Stari Marko ji je raztolmačil svečano, da je napočil po večtedenskem potovanju trenutek, ko trdi slobodno: njegova varovanka je varna ne glede na kakršnokoli nevarnost. Veliki trgovec ter imenitnik Izak Arnstein iz Budimpešte je izrazil pripravljenost, da bo poskrbel v ogrski prestolici, kamor ne smejo cigani, za predajo Vide vsemogočnemu cesarskemu namestniku. Ta jo bo odpremil pod vojaško zaščito na Mursko polje — v rojstni Veržej.
Poslovilne besede so tekle staremu lopovu tako prepričevalno in odkritosrčno, da bi ne bil sumil kake prevare niti izkušen poznavalec ciganskih lopovščin, kaj šele priprosta in resnicoljubna Vida, kmečko dekle iz Veržeja!
Mesto starega Marka je prevzel pokroviteljstvo nad Muropoljko častitljivi Izak. Povabil jo je v svoj voz z iskro konjsko vprego.
Že proti poldnevu sta bila v Budimpešti, kjer sta krenila po dolgih ovinkih v židovski del mesta, ki je kazal na prvi pogled vse drugo le prestolnega lica ne! Izak je posedal snažnejši ter imovitejši dom od ostalih čifutskih kočur, kolib ter kurnikov. Vida je dobila posebno izbo. Ni prišla z nikomur v dotiko. Še ženšče z okrepčili se je delalo, kakor da ne razume jezika, v katerem izprašuje tujka. Niti sedaj ni slutila Muropoljka, da je bila prodana v past, iz katere pelje pot nekam drugam, le domov in k staršem ne!
Že na večer ji je prinesel Izak zagrinjalo za obraz, kakršnega do tedaj še ni videla. Po očetovsko ji je prigovarjal, naj si zakrije z gostim pajčolanom lice. Po budimpeštanskih ulicah namreč mrgoli turških pohotnežev in nasilnežev. Brez nadaljnjega bi mu ugrabili varovanko, ako bi jih kdo opozoril na njeno izredno lepoto. Vida je posluhnila pokorno starca. Oblekla je nekako spokorna žensko haljo in mu sledila peš po bogzna kolikerih ulicah, dokler se nista ustavila pred vrati utrjenega gradiča, katerega je čuvala turška straža in kjer bi naj bival namestnik cesarja.
Mohamedanski čuvaji jima niso branili vstopa. Za visoko obzidanim dvoriščem so bili večji ter manjši stanovanjski prostori. Kamorkoli so padle Vidi oči, povsod le turška služinčad in že celo ozračje je dišalo po polmescu. Stari Izak se je dobro spoznal v Babilonu stavb in je moral biti znanec na tem dvoru. Stopal je smelo ter samozavestno med švigajočimi strežniki. Postal je na dolgem hodniku pred skrbno zapahnjenimi vrati, s katerih je visel na zlatem motvozu lepo izrezljan tolkač. Židu se ni bilo treba niti poslužiti tolkača, že so se odprle duri. Med vrati je stal črnobradat Turčin, bolj majhne postave ter grdo zakrivljenih nog. Bogat turban in zlati naprsni našivi so pričali, da mora biti dostojanstvenik na dvoru, kamor sta prišla. Kaj sta se menila mohamedan in žid, Vida ni razumela. Zaključek pogovora je bilo Izakovo povabilo, naj pokaže bodočemu njenemu velmožnemu zaščitniku ter pokrovitelju svoj obraz. Dekle se je znebilo brez pomisleka itak nadležne zavese in pogledala smelo in nič zavratnega sluteč krivonogega Turka, kateremu se je kar jasnil mustačasti obraz, ko se je naslajal z očmi veščaka na vitkoponosni dekliški postavi, katero je kronal obraz, ki ni bil Turku nekaj vsakdanjega. Pogladil si je v vidnem zadovolju konce mustač po bradi, pocuknil Izaka na stran, ga trapljal po rami in pričela sta z rokovanjem, kakor bi šlo za kup in prodajo. S šakami sta pokala. Slednjič je stopil Turčin k omari, privlekel iz nje papir, nekaj križal po njem z gosjim peresom, ga ponudil Izaku, ki ga je vzel in shranil skrbno pod kaftan. Kako in kedaj se je izmotal žid iz sprejemne sobe, Vida niti prav opazila ni. Iz premišljevanja o tajinstvenem dogodku, katerega si ni znala prav tolmačiti, jo je predramil krivobedrež z namigom, naj mu sledi.
Nastopila sta romarsko pot iz sobe na hodnik in po njem na dvorišče. Preko tega v prav nizko poslopje, ki je bilo močno očuvano od turških straž, kakor bi prikrivalo najčistejše zlato in bisere. Straža ju je pustila v notranjost od zadaj, kjer ju je sprejel z globokim priklonom pred krivonogim vodnikom starejši Turek. Kimal je Vidi, jo prevzel in jo peljal po očetovsko zaupljivo za roko po hodniku. Odklenil je vrata, za katerimi se je razprostrla pred obema bajno okrašena dvorana. Po tleh težke preproge v živih barvah, blazine, zglavniki ter divani, po katerih so ležale v najlepša oblačila oblečene mlade, čedne ter z raznimi ročnimi deli zaposlene Turkinje. Vse so se zagledale v pravkar došlo tujko, kateri se je dozdevalo, da je zašla v neizrečeno lepo pogansko svetišče, o katerem je čula toliko pravljic iz ust preljube mamice. Krasotice — najbrž svečenice so še zarajale v plesu krog Vide, ki je na pol sanjala, na pol doživljala resnično lepi in niti zasanjani — novi svet!
Turčinke so čebljale v neznanko v vseh jezikih. Razumela je le par besed resno prikrojene ženske. Ta jo je povabila na nizek divan in začela z njo razgovor kakor mati s hčerko. Govorila je slovanski jezik. Vida je nasluhnila marsikatero besedo pravilno. Le tega ni mogla dognati iz dobro hotečega razgovora: kam in zakaj je bila oddana pod krinko zaščite in pokroviteljstva pod tako razkošno opremljeno streho?
Starejša tovarišica ji je tolmačila vse mogoče, dokler se ni utrudila vsled gostobesednosti. Postregla je novodošli in ji pokazala pot do vrat kamrice, ki bo odslej njeno nočišče. Šolala se bo za svoj poklic v veliki dvorani, v katero je stopila prvič in bila pozdravljena.
Prvo noč pod turškim krovom se je pričelo Vidi nekoliko svitati, da ni z njo čisto v redu in da sta jo prevarila bridko za dom in starše cigan ter Žid. Priporočila se je z največjim zaupanjem Bogu ter spala, dokler ji ni povonjala pod nos skodelica ponujene pijače, kakršne do tedaj še ni okusila. Bila je turška kava in poleg te posoda z mlekom in duhtečim pecivom.
Že koj prvo jutro je prejela turško preobleko. Njena učiteljica ji je dopovedala, da je bila prodana kot izredna lepotica v harem budimpeštanskega paše Ibrahima s priimkom »satan«. Ves njen pouk bo usmerjen naslednje mesece za tem, da si bo znala pridobiti po prvem srečanju s pašo njegovo naklonjenost. Mogoče ji bo usoda toliko mila, da bo postala vsled telesne prikupljivosti ena izmed onih pašinih žena, kojih beseda nekaj velja in zaleže pri vsemožnem gospodarju. Kristjana slobodno lahko ostane tudi za bodoče. Paša še nikoli ni vprašal kake priležnice, kaj ter v koga veruje in kakega Boga moli.
Vidi je postalo jasno, da je sužnja, in sicer turška! Prodali so jo na milost in nemilost gospodarju, katerega so gotovo zasluženo krstili za »črnega satana«. Na drugi strani je bila Vida še premlada in veliko premalo izkušena, da bi bila uganila: Kaj je pašin harem in kako je to, biti ena od njegovih številnih žena? Zaupale so ji od srca vdane tovarišice, da je pobeg odtod izključen. Že vsak njegov poskus kaznujejo neprizanesljivo s smrtjo! Kakor ona so bile tudi vse ostale njene družice oropane ali kupljene kristjane iz vseh delov tedaj nekako vsemogočnega turškega sultanata.
Neizbežna in najbridkejša usoda je zagrabila mlado Muropoljko, ko je postala učenka haremske prednice. Slednja je bila odgovorna za Vidino izurjenost v lepotičenju, v sladki besedi in pasji pokorščini moškemu predstojniku Abduramanu. Ta je poročal stalno paši o napredku novink.
Kmečko zdravi pameti, res dekliški neizkušenosti in neomajenemu zaupanju v Boga in Marijo, ki bosta že prav uravnala njeno usodo, je šla zahvala, da Vida ni obupala in si pretrgala sama nit življenja, kakor toliko drugih mladih kristjank, ki so zašle v turško sužnost, bile prodane v hareme ter so se rešile iz obupa s samomorom oskrumbe.
Preganjale so ji brezup bodočnosti sotovarišice, trdeč iz lastne izkušnje, da je paša Ibrahim mogoče res »satan« kot vladar v svojem pašaluku, nikakor pa ne zasluži pridevka iz globin pekla kot gospodar harema.
Vida iz muropoljskega Veržeja je napredovala izredno naglo v učenju turščine, turških navad ter običajev ter se kretala med prijateljicami liki bajni sen zapadne krasote, ki je obetala v kreposti postave ter sočnati svežosti obraza — trajnost.
Po mesecih bivanja v haremu je prejela lepega dne od predstojnika Abduramana obvestilo o prekrstitvi iz Vide v Dinoe-Dinoe in je že najavljena paši. S spremembo imena je postala po zakonu priznana žena. Velemožni gospodar jo lahko pozove vsako noč k sebi, ali jo pa tudi obišče v njeni kamrici, da se prepriča: ali je vredna njegove ljubezni ali ne?
Zgodilo se je, da je našel paša Ibrahim, imenovan »satan«, na Dinoe-Dinoe popolno dopadenje. Postala mu je najljubša žena. Rodila mu je sina naslednika in ji je tudi sicer zaupal marsikaj iz vladarskih poslov, poslušal je njene nasvete in milostne prošnje. Dione-Dione si je znala pridobiti s srčno ter telesno lepoto pašo. S preudarnostjo si je osigurala vpliv na celem dvoru in s tovariškim obnašanjem udanost sožen.
Blagodejnost vpliva prve žene budimpeštanskega paše, strašnega »črnega satana« Ibrahima, je občutil in ji priznaval pohvalno celi polumescu podložni del Madžarske.
Leta 1683, se je hotel polastiti turški sultan za vsako ceno Dunaja, da bi pobasal z avstrijsko prestolico v žep ključ do ostale zapadne Evrope. Zbral je iz vseh delov Turčije ogromno, dobro oboroženo ter preskrbljeno armado. Pod vrhovnim poveljstvom velikega vezirja Kara Mustafa se je podala turška vojska na pot preko Madžaarske. Kralj Krucev, Emerik, je bil določen za kažipota turški armadi, da jo popelje po najkrajši poti pred Dunaj. Emerikove čete, dobrih 50.000 mož, je pustil veliki vezir na Madžarskem, da bi služile po zavzetju Dunaja zmagoviti sultanovi vojski kot rezerva.
Komaj je zavil Kara Mustafa proti Avstriji, je zasrbela Kruce dlan in so pozabili kar hitro, naj bi bili v strogi rezervni pripravljenosti.
Izmed vseh krucevskih starešin in poveljnikov se je najbolj oddahnil naš dobri znanec Jurij Godrnja, ko je zvedel, da ne bo treba butati njemu ter njegovim ljudem s čelom ob trdo dunajsko obzidje, ne naskakovati mogočnih utrdb, kopati zakopov in podzemeljskih rovov kot krt. Vzplamtel je nadalje v njem pohlep po maščevanju nad Veržejci radi upepeljenja Bakovcev. Ob tej priliki bo gotovo padla v kremplje njemu, kragulju, potuhnjena golobica – Ropoševa Vida. Za roparski pohod na Muropolje so bili opremljeni Kruci s konji in res dobro oboroženi ter izvežbani v vseh tedanjih spretnostih in posebnostih napadanja.
Jurij je zbral krog sebe nad 7000 mož in jih razpotegnil ob Muri, ne da bi se bilo Muropoljcem le sanjalo, da so ostali Kruci kot turški zavezniki doma. Vse na štajerski strani Mure je prisegalo, da se podijo divji Kruci kje krog Dunaja, saj je odšlo tudi iz Veržeja, Ljutomera, Radgone in drugih muropoljskih naselbin boljše moštvo pod cesarske prapore, da rešijo Dunaj turške oblege. V Veržeju je sicer ostal stotnik Karol Ropoša, z njim je še bilo nekaj starcev in nedoraslih fantov, vsi drugi so odšli z zastavonošo Čoporo nad Turčina pred Dunaj.
Kljub dejstvu, da so znali Kruci, kam je zvala dolžnost prebivalstvo Murskega polja, so poslali pred vpadom v razcapane cigane preoblečene patrulerje, ki bi se naj prepričali na lastne oči, da se jim ni bati premoči, zasede ali celo maščevalnega protivpada.
In res — organizacija tolovajstva ob Muri jim je uspela. Prikrili so svoje peklenske nakane. Glavni stražarji Mure z Ropošem vred so bili pri delu na poljih ter travnikih, ko se je usula krucevska druhal ravno pri Veržeju preko Mure. Maščevanje nad Veržejci si je prihranil Godrnja za povratek. Zagnal se je s svojo četo kar po sredini Murskega polja in presenetil ljudi pri delu. Iznenada napadeni Muropoljci so mislili prvotno, da gre za vpad bosanskih poturčencev. Z vso naglico bodo poropali vse, kar jim bo pri rokah in nato bodo zginili na svojih lahnih konjičkih, kakor bi jih bila požrla zemlja po opravljenem — groznem poslu.
Pri vnebovpijočem kriku prvega napada so zbežali za vsako obrambo nepripravljeni ljudje z ravnine v hribe, v vinograde. Vsakdo se je skušal skriti, kamor je pač utegnil v naglici. Kruci so drli za begunci v vinske vrhe, pobijali staro in mlado, kar so dosegli s konj. Razbili so po hramih sode, da je izteklo vino po tleli, požigali poslopja, odtirali seboj živino, živež in sploh vse, kar se jim je zdelo vredno, saj se jim ni utegnil nikdo postaviti po robu.
To je bil prvi vpad krucevske roparske bande na Štajersko. Divjal je dober dan, a pustil je za seboj jok ter stok, kakor bi bilo teptalo po Murskem polju — hunsko kopito!
Kakor so prekoračili Kruci neovirano Muro, tako so se tudi vrnili z bogatim plenom po isti poti. Mimo Veržeja so brzeli v galopu. Godrnja se je bal zasede in niti rdečega petelina ni podtaknil Veržejcem. Kruci so jo kurili naglo s plenom proti severu v gozdna taborišča, kjer so slavili prvi posrečeni vpad z vso tolovajsko razuzdanostjo.
Je minilu nekaj dni ter noči, predno je popustil liki jata golobov razkropljenih Muropoljcih prvi strah in so se zavedli, da so prišli k njim v karvave roke pravzaprav podivjani sorojaki in ne Bosanci! Karol Ropoša se je podil okrog po napol požganih vaseh. Njegov bobnar je zval na pomoč preostale in kolčkaj za boj sposobne moške. Pri nabiranju zadnje bojne sile je prišel vsem dobro znani »hauptman« tudi k Mali Nedelji. Tamkaj je bil za vikarja Simon Pornat, ki je zagotovil takoj pripravljenost. Sam bo zbral domače farane in okoličane ter se bo pridružil veržejskim strelcem, kakor hitro bo prejel od Ropoša obvestilo na odhod.
Malonedeljski vikar je poznal dobro zalego Krucev. Služboval je tri leta med krivoverci na nižjem Ogrskem, od tam je šele prišel leta 1682. za vikarja k Mali Nedelji. Kruci so mu bili povzročili na Madžarskem toliko zla, da je bil z dušo in telesom za to, da je res treba udreti za roparji in jih užugati z orožjem, da se ne bodo upali tako kmalu prikazati na Murskem polju. Da bi bili muropoljski maščevalci bolj podkorajženi za napad, je ponudil Ropoša gospodu Pornatu službo vojaškega svečenika med štajerskimi udarniki, ki morajo prodreti do taborišč Krucev in jih tamkaj pobiti do zadnjega.
Prvo pustošenje Krucev po štajerski strani je bilo tako kruto, da je imel Ropoša pod zastavo poleg lastnih strelskih veterancev še precejšnje število prostovoljcev iz raznih vasi Murskega polja. Največ uporabnih bojevnikov je res pripeljal vikar Simon Pornat. Z navdušeno besedo jih je zbral od Male Nedelje, Sv. Tomaža in Polenšaka. Njegovo krdelo še sicer ni videlo Krucev, samo je čulo o teh vražjih sosedih in gledalo po Murskem polju, kaj se še bodo upali, ako jih ne uženejo z združenimi močmi.
Pod Ropoševim vodstvom so se upali veteranci prostovoljno preko Mure, odkoder so podili krucevske stražne oddelke v smeri proti Tišini in Murski Soboti.
V Murski Soboti je služil vikar Simon Pornat na prostem sv. mašo. Z živo besedo je borce tako navdušil ter podžgal, da so se upali do Puconcev, Martinjancev ter Moravcev. Pri tem res drznem pohodu si niso hladili jeze samo nad Kruci, ki so kar drli pred njimi iz ravni v bolj s hribi posuti svet, ampak so se maščevali neusmiljeno z uničevanjem vsakega življenja in imetja. Toliko je bil stotnik Ropoša le previden, da ni zdivjal za umikajočim se sovražnikom dalje iz planote. Založil se je obilno s plenom in krenil brez ovir proti domu, ne da bi bil utrpel omenka vredne zgube.
Prvo srečanje v boju s Kruci je uverilo Štajerce, da so Kruci od Turkov izprijena svojat, ki je le za nemoten rop in požig; v boju moža proti možu so — bojazljivci!
Ko so se vrnili zmagovalci do Mure nasproti Veržeju, je odpustil Ropoša starejše s plenom preko Mure, s preostalimi se je lotil naloge, da bi porušil ter požgal vsa oporišča Krucev, katera so posedali kot nekake opazovalnice ob celem njihovem bregu Mure do Murskega Središča. Tudi ta načrt mu je uspel brez odpora, pa tudi brez plena, ker je vse uteklo pred štajerskimi mladci, ki niso poznali šale in delali razlike med Krucem in mirnim krajinskim kmetom.
»Hauptmanu« je bilo znano, da so bili med krucevskimi ogledniki pred vpadom ne samo našemljeni — da, pravi cigani. In Brajdiči so radi igrali po prisvojeni navadi dvojno vlogo. Med Kruci so bili kruci; med Muropoljci za slednje in v resnici so iskali svoje lastne — ciganske koristi!
Prostovoljci so hoteli obračunati enkrat za vselej s cigani. Napadli so taborišče, ga sicer razgnali in so celo trpeli precej izgub. Cigani so se branili, ko jim je šlo za življenje in smrt. Največjega junaka se je izkazal medved Miško. Potipal je par mladcev s šapami in zobmi na smrt, precej jih je našeškal do krvavega. Nikdo se ni upal do voza, katerega je branil z vso besnostjo. Napadalce je tirala radovednost. Za Boga ljubljenega, za koga se zavzema nema zver s toliko srditostjo? Šele strel iz puške je omamil zvesto žival in iz voza se je skotalil stari cigan Marko Brajdič. Zgrudil se je na kolena, povzdignil obe roki, proseč milosti. Prisegal je na izpoved vsega, kar mu je znanega o ugrabljenju Ropoševe Vide. Sivolasi lopov je izblebetal v smrtnem strahu nekaj, o čemur Štajerci zdaleč niti sanjali niso. Ciganski glavar se je sicer prenaglil, vendar si je podaljšal življenje z obljubo razodetja, ki je pomenjalo za Ropoša cilj vsega njegovega dosedanjega krvavega obračuna s Krajino.
Pretkana glava Brajdič se je hitro izmuzal iz prvih napadov nerazsodnega strahu. Tresoč se, je stal pred vanj kričečim »hauptmanom«, ki mu je pretil, da ga bo pustil navleči na kol, če bi ga skušal nalagati le za trohico!
Pripovedoval je Marko gospodarju o pobegu Vide iz krempljev »Oberkruca« in da se je zatekla iz bojazni pred krucevsko stražo ob Muri proti severu. Čul je govoriti med narodom o slovenski krasotici po selih do Budimpešte, kamor se ni upal in se ne bo. Po njegovem mnenju mora biti cvetka kje v kakem haremu, ali pa jo je prisilil sam Ibrahim paša za ženo. Znal je ubrati ciganska duša prepričevalne strune, da ni dvomil niti Ropoša o istinitosti njegove izpovedi. Saj ravno ta starikavi cigan ga je svaril pred vso nesrečo, ki je prihrumela nanj in nad celo Mursko polje.
V zahvalo za pojasnilo v najvažnejši sovražni zadevi med Štajerci in Kruci je prejel cigan Marko milost zase in za celo razkropljeno taborišče, katerega niso oplenili. Glavar ciganske družine je bil na videz zadovoljen z uspehom posredovanja. Celo ranjeni medved je že dajal znake življenja ter upanje, da še ne bo po njem pri skrbni negi.
Ropoševa četa je zaključila v polni in zmagoviti meri maščevalni pohod. Iztrebila je levi murski breg krucevske nadloge ter zatočišč. Prekoračila je razmejno reko pri Dolnji Bistrici. Razšla se je po razdelitvi plena pri Sv. Križu na Murskem polju na svoje domove.
Ropoša se je vrnil nezadovoljen. Ciganovo poročilo mu je osvežilo spomine na preljubo hčerko in mu odprlo znova zevajočo srčno rano. Nikakor ni mogel dognati. Kam se je skril in kje tiči smrtni sovrag — Jurij Godrnja?
V pričakovanju in trdnem upanju zmagoslavna turška vojska je doživela pred Dunajem poraz 12. septembra 1683, kakršnega bi se ne bil drznil prorokovati nikdo. Razkrop brezštevilnih turških čet je hudo udaril turško zavezniško rezervo pod krucevskim kraljem Emerikom Tököly. Premaknil se je s svojimi trumami na zgornje Ogrsko. Avstrijsko vojaštvo je zadelo pri zasledovanju bežečih Turkov na Kruce, ki so ščitili umik glavne turške armade. Razvili so se srditi boji. Komaj 17. septembra 1684 je potolkel občutno Kruce avstrijski general Schulz in jim odvzel precej utrjenih postojank in trdnjav.
Veliki vezir Kara Mustafa, kojega vnaprej razbobnana vojna slava je bila poteptana pred Dunajem, je prejel od sultana v dar svileno vrv, kar je pomenilo smrtno obsodbo. Odstavljenega Mustafo je nasledil budapeštanski paša Ibrahim-satan.
Ibrahim je poznal Kruce in njihovega kralja bolje nego carigrajski sultani in turški vrhovni poveljniki. Na lastne oči se je uveril, kako in za koga je tvoril kralj Emerik rezervo. Da so Kruci verolomneži in navadni tolovaji, je slišal tolikokrat iz ust najljubše mu žene Dinoe-Dinoe, s katero se je lahko pomenil celo o vladnih ter vojnih poslih. Ibrahim že dalje časa ni zaupal krucevskemu kralju in ga je skušal odstraniti za vsako ceno. Z zvijačo ga je povabil k sebi, da bi mu podal sultanovo zahvalo za uspešno kritje turškega umika. Po daljšem oklevanju in izgovorih se je le spustil Emerik I. na led. Pohvalo za dvoreznost je res sprejel, a ne v obliki pisma, pač pa železnih okovov, v katerih je bil odveden v Drenopolje.
Novi veliki vezir Ibrahim je hotel slediti uklenjenemu sovražniku v pregnanstvu, da bi osebno prisostvoval obglavljenju. Krucevski vladar se je vical v stari turški trdnjavi precej časa in je znal, da mu streže »satan« po življenju. Iznenada je zadelo Ibrahima važnejše opravilo, nego je bilo pokončanje roparskega kralja. Po zmagi pred Dunajem je bil Avstrijcem najhujši trn v peti, da je imel turški veliki vezir svoj sedež v Budimpešti pred durmi cesarske prestolice.
Dne 8. septembra 1686 je uspela vojvodu Karolu Loterinškemu tako sijajna zmaga nad Turki na Ogrskem, da je morala turška posadka za zmiraj iz Budimpešte. V bitki pravkar omenjenega dne je padel celo Ibrahim. Ob glavo je bil torej veliki vezir in ne kralj Krucev, ki se je dokopal po Ibrahimovi smrti do svobode. Povrnil se je nazaj na zgornje Ogrsko in je začel ponovno s svojimi tolpami okoli razbijati in ropati.
Dinoe-Dinoe, naša Veržejka, je živela vdano in dostojanstveno na dvoru paše in pozneje velikega vezirja Ibrahima. Njena že od mladosti dalekovidnejša narava ji je narekovala, da ni silila z glavo skozi zid. Ni se zoperstavljala turškim navadam in razvadam, kar bi bilo pomenilo le njeno smrt, s katero bi ne bila okoristila sebe in ne odpomogla nikomur. Kot razsodna ženska se je veselila največjega vpliva na vezirjev dvor in na rešitev stoterih kristjanov, ki so gnili pri živih telesih in čisto po nedolžnem po madžarskih in bosanskih ječah.
Njena glavna skrb ter razvedrilo je bil sinko. Določeno je bilo, da bo nosil slavno očetovo ime, ko mu bo odprta pot v javnost. Veliki vezir sam je vzel večkrat čednega fanta v naročje, zagotavljajoč mu nasledstvo. Versko zagrizeni musliman je čisto pozabil, da je mati otroka kristjana, katere ni silil nikdo na odpad in je skrbela na tihem za to, da je bilo že nežno srčece njenega edinca posejano s prvo setvijo krščanskih resnic.
Na rešitev iz harema Dinoe-Dinoe ni več upala. Saj se je širila in utrjevala turška moč z neugnano silo. Iznenadil jo je poraz Turkov pred Dunajem, ki je pa na drugi strani celo povišal njenega gospodarja iz paše v velikega vezirja!
Kar verjeti ni mogla sporočilu: vezir je ubit, turška posadka pregnana iz Budimpešte. Ona, pod turškim jarmom priljubljena kristjana, prosta in ji celo zasigurano manjše spremstvo cesarskih, če bi ne marala dalje bivati v Budimpešti. Dinoe-Dinoe je postala na mah slovenska Vida, hrepeneč z vso svojo močno dušo po domu. Brez dolgega oklevanja ter kovanji načrtov je vzela otroka ter eno strežnico. Dali so ji konje in oddelek vojakov. Ti so prejeli nalog: spremiti plemenito vezirko do Mure in se vrniti z njenim potrdilom, da so vršili varnostno službo vestno in če bi zadeli na kako resno nevarnost tudi z orožjem na življenje in smrt.
Ko bi bila hotela migniti Turčija samo z mezincem podpore, bi ne bil Munkač nikoli padel. Vsled pomanjkanja prehrane je predala Helena trdnjavo cesarskim 9. januarja 1688. Zasiguran ji je bil prost izhod v spremstvu preostankov posadke. Oblegovalci so seve preiskali temeljito prtljago junakinje in odkrili med raznimi dragocenostmi tudi krono kralja Krucev. Takrat zaplenjena krona je še ohranjena. Podobna je dragonski čeladi. Spodnji del je vijolične barve in obrobljen štiri prste na široko s čistim zlatom; zgornji del je obokast ter bel, obšit s platnom in okinčan z velikim dragocenim kamnom.
Prvi kralj Krucev je bil sicer ob krono. V odškodnino za to ga je imenoval veliki vezir leta 1690. za velikega kneza erdeljskega. Emerik I. se je podal s svojimi tolpami v Erdelje, kjer je rogovilil do svoje smrti. Prebivalstvo slovenskega Štajerja je imelo precej časa mir pred Kruci.
Vsled sijajnih zmag slavnega avstrijskega vojskovodje Evgena je bila Ogrska kmalu rešena turškega jarma. Madžari so pokazali za osvoboditev malo ali nobene hvaležnosti. Radi malenkosti je došlo kmalu med avstrijskim dvorom in madžarskimi plemenitaši do sporov. Madžari so grozili s ponovnim uporom, opiraje se na ostanke Krucev.
Nezadovoljnost ogrskih domačinov so podžigali francoski najemniki, dokler ni prikipela do vrhunca. Tudi glavar in kralj zopet zbranih Krucev je bil kmalu pri roki v osebi Franca Rakoči, sina junaške Helene iz njenega prvega zakona, braniteljice trdnjave; Munkač in soproge Emerika, ne baš slavnega prvega kralja Krucev.
Kakor že omenjeno, se je udala l. 1688. glavna ter zadnja trdnjava prvega kralja Krucev — Munkač. Po predaji Munkača je prišla njegova braniteljica Helena Zrinjska s svojim sinom Francom na Dunaj. Njeno večletno krucevanje ji je odpustil cesar povsem radi zaslug prednikov. Prepustil ji je celo v uporabo vsa podedovana in z ropom prisvojena posestva na Ogrskem. Iz Dunaja je poslala Helena sina na Češko, kjer se je izobraževal pet let prav pridno. Po končanih naukih je prevzel oskrbovanje razsežnih materinih posestev na Madžarskem. Leta 1696. se je oženil s hčerko hessenskega kneza Karola. Kot bogatin ter mogočnjak je bival in se zabaval deloma na Dunaju, deloma na svojih ogrskih graščinah. Godilo se mu je vsestransko po knežje. Še razna dostojanstva je imel zanj pripravljena avstrijski cesar.
Rakočiju je že bilo prirojeno hrepenenje po čisto samostojnem ter neodvisnem kraljestvu. Za njegov pohlep po osamosvojitvi so zvedeli Francozi, ki so itak natezali Avstriji vajeti s pomočjo puntarskih madžarskih plemičev. Francoski poslanik Villarsa je prejel od svoje vlade naročilo, naj spelje Rakočija, da se bo uprl cesarju. Vstaja bo rodila siguren uspeh. Francoski kralj bo podpiral punt z denarjem ter vojaštvom. Francoski poslanik je prisegel Rakočiju, da bo postal po otresenju avstrijskega jarma veliki knez Erdelije. Lastna častilakomnost in obljube Francozov so bile tolikanj mikavne in zapeljive, da se jim je udal mladi mogočnjak in pričel pogajanja s Francozi. Nesreča je hotela, da se je našel iz njegove najožje družbe Judež v osebi nekega častnika, ki je ovadil vse spletkarije in pogajanja s Francijo na Dunaj. Meseca maja l. 1701. je poslal cesar na tihoma nad tedaj še prikritega puntarja vojaški oddelek. Ta je presenetil Rakočija na njegovi lastni graščini ter ga je ujel po kratki oblegi. V verigah so gnali cesarski upornika v Dunajsko Novo mesto. Pahnili so ga v isto ječo, v kateri je čakal radi vstaje pred 30 leti na smrtno obsodbo njegov stari oče, grof Zrinjski, ki je bil tudi obglavljen.
Rakoči ni romal sam v zatohle podzemeljske prostore. Z njim so odtirali na odgovor in zatožno klop vso njegovo ožjo okolico. Njegovemu svetovalcu Berčeniju, duši zarote, je uspel pobeg iz ječe na Poljsko.
Poljaki so bili poleg Francozov naklonjeni madžarskemu gibanju po osamosvojitvi. Berčeni je storil na svobodi vse, da otme smrti svojega gospoda. Avstrija je stražila tako pazno ujetega ptiča, da je presedel v ječi šest mesecev ter čakal v neprestanem strahu, da planejo zdaj in zdaj nanj rablji in ga odvedejo na morišče. Konečno je le uspelo Berčeniju, da je zasnoval s pomočjo Rakočijeve žene rešilni načrt.
Kakor že zaupano, se je trudila njegova žena pol leta, predno je podkupila straže, ki so pustile jetnika na prosto. V preobleki navadnega vojaškega prostaka se mu je posrečil v noči pobeg iz mesta. Za mestnim obzidjem je čakal nanj konj. V galopu je oddrvel do Donave in preko ga je odpeljal brodar. Izmuznil se je iz Ogrske na Poljsko, kjer mu je preskrbel francoski poslanik varno zavetje. Tudi po opaženem pobegu so ga obsodili v Dunajskem Novem mestu na smrt, njegova razsežna posestva in celo imetje pa zaplenili.
Pod zaščito Poljske Rakoči nikakor ni miroval. Njegovi podpihovalci so bili noč in dan na delu po domovini. Ko se je prikazal Rakoči l. 1703. z majhnim krdelom konjikov na ogrski meji, je švignil mahoma plamen silne vstaje po celi deželi. Cele trope nezadovoljnežev in bivših Krucev so vrele pod njegovo zastavo. Krucem so se pridružili še Turki. Rakočijeva krdela so se množila in narasla naglo v mogočno armado. S prostovoljci, ki so bili prežeti sovraštva do Habsburžanov, je udaril Rakoči na cesarjevo armado, jo potolkel, se polastil več trdnjav, katere je spremenil v svoje postojanke in je postal drugi kralj madžarskih Krucev.
Jedva je uspel upor napram Avstriji, je postala Krucem Madžarska pretesna. Rakočijeva roparska vojska se je razlila po doma opravljenem poslu liki narasla reka na vse strani. Kruci so zopet pridivjali na Štajersko. Tudi slovenski kraji med Muro in Dravo so morali vnovič čutiti besnost krščenih in nekrščenih Turčinov, podivjanih Krucev. Blizu 30.000 ogrskih puntarjev in plenaželjnih turških tolovajev je ropalo in požilago po Fürstenfeldu, Borovju, Friedbergu in po Dekanovcih. Ena truma teh divjakov je privihrala med klanjem in požiganjem celo do Dunaja.
Avstrijskemu maršalu Sigbertu grofu Heisterju se je posrečilo, da je naklestil dvakrat pošteno Forgacha, enega od voditeljev krucevskih čet. Grof zmag ni izrabil in tako so ostale brez strašilno učinkovitih posledic. Razkropljene trume so se kmalu ponovno zbrale in ropale še drzneje.
Dne 12. januarja 1704 so prebrodili Kruci Muro pri Murskem Središču, odkoder so se razpasli po celem Medžimurju. Glavna četa je naperila svoj pohod na Čakovec ter ga zavzela v naskoku. V Čakovcu Kruci niso samo plenili, nameravali so zagospodovati stalno nad mestom. Lotili so se z vso vnemo utrjevalnih del. Kmalu se je prelevil Čakovec v krucevski tabor, odkoder bi jih bilo težko prepoditi. V Čakovcu je bil tudi glavni stan tolovajske vojske, ki ni držala rok križem po utaborenju. Iz Čakovca so hodili Kruci ropat na dve strani. Ena četa je plenila neusmiljeno ob Muri in se je upala nad Ljutomer; druga je prihrumela za Dravo nad Središče. Pohoda nad Ljutomer in Središče sta bila zgolj roparskega značaja. Vrnitev z obilnim plenom iz omenjenih krajev v Čakovec je bila za Kruce predaleč in preveč nevarna. Čakovski generalni štab je odredil oporišča na Murskem polju. Kruci so se usidrali na Moti, pri Braneku in v Razkrižju.
Krog pravkar omenjenih naselbin so izkopali zakope, jih utrdili, privlekli vanje topove in vsako od teh manjših taborišč je dobilo svojo lastno ter stalno posadko. Z utrdbami na Moti, pri Braneku in Razkrižju so postali Kruci gospodarji celega Murskega polja. Svoje tabore so dobro založili s plenom, da bi jih lahko branili ter vztrajali za slučaj nenadnih napadov in oblege.
V taboriščih je živela kmetska sodrga na račun Muropolja kakor bogovi. Kakor hitro so pojedli in popili naropano ter se narajali do dolgega časa, so se pozabavali s ponovnimi plenitvami in z uprizarjanjem nepopisnih grozovitosti po bližnji okolici. Po utrditvi in takorekoč stalni naselitvi na Murskem polju so napadli prvič Ljutomer 8. februarja 1704. Tržani, ki se niso dosti zmenili za od Krucev do gole kože slečene ter nezavarovane kmete, so imeli od prvega vpada dovolj časa, da so se pripravili na poset. Z združeno močjo so kmalu tudi odpodili roparsko druhal. Drugi dan po prvem napadu je bila nedelja. Kruci so se vrnili pred Ljutomer že ob osmi uri zjutraj v znatno ojačenem številu.
Vsled prve zmage so se čutili Ljutomerčani čisto varne in se nikakor niso nadejali tako naglega ponovnega navala, Kruci so se polastili trga z groznim kričem.
Pri pogledu na pesjanski obisk so sicer prilezli tržani na odpor, a videč, da so sami mnogo preslabi, so zbežali na Kamenščak in na druge bližnje hribe ter se tamkaj poskrili.
Kruci so se najbrž sami čudili, kako da jim je padel Ljutomer brez boja kot zrelo jabolko v tolovajske roke. Koj po pobegu tržanov so se uživeli v položaj ter se lotili vajenega dela.
Če kedaj, je občutil Ljutomer ob priliki lega obiska, kaj je madžarsko gorje! Tolpa divjakov je uganjala po trgu nezaslišane zločine. Predvsem so udrli v vsako hišo. Ni jim zadostovalo, da so jo izropali, kar se je sploh dalo odnesti, ne, posadili so vsaki še rdečega petelina na streho. Pohlepa po opustošenju jim ni utešilo uničenje imetja zasebnikov, spravili so se tudi nad cerkev sv. Janeza Krstnika. Po vlomu v hram božji so pobrali predvsem vse, kar je posedalo količkaj premično vrednost. Po oropanih dragocenostih so planili kakor obsedenci nad oltarje in svete podobe. Eden se je izpozabil v neugnani posurovelosti tako daleč, da je odsekal Marijinemu kipu na stranskem oltarju glavo. Vdrli so tudi v tabernakelj, kjer jih je mikal svetli ciborij, iz katerega so izsuli posvečene hostije na oltar. Najsvetejšega se niso lotili s še večjo oskrumbo. Kar je bilo v svetišču za roparje brez vrednosti, so zdrobili na drobne kose, znosili na kupe in sežgali. V popolnoma izpraznjeno, in onečaščeno cerkev so postavili svoja kljuseta.
Videč po glavnem oltarju raztresene sv. hostije so začeli stikati za duhovniki. Našli so skritega kaplana Mateja Kosa in nekega ormoškega frančiškana, ki se je mudil slučajno v Ljutomeru na pomoči. Oba svečenika so prignali v Janezovo cerkev in jima zapovedali, da sta morala povžiti vse hostije, kar sta storila radevolje, da ni trpelo Rešnje Telo še gršega, onečaščenja.
Da niso prizanesli Kruci v Ljutomeru župnišču in imetju tamošnje duhovščine, je pač umevno samo po sebi. Takratni g. župnik Matija Wiser se je skril ob napadu v pivnico ali klet, kjer ga niso našli, dasi so pretaknili za njim vse kote. Ker si niso mogli ohladiti jeze nad fajmoštrom, so si jo nad njegovim imetjem. Uničili ter ugrabili so mu vse, kar se je dalo odnesti in mu napravili z ropom in z opustošenjem škode za 4351 goldinarjev. Zadeli so pri brskanju na župnikove denarne prihranke in ukradli 300 gld. G. župnik je zvedel v pivnico, kako je ob vse. Iz te ječe je tudi pisal g. dekanu v Radgono, kako gospodarijo Kruci po njegovem stanu.
Ko je bila usiljena župniku v roke beraška palica, je prišel na vrsto kaplan. Matej Kos ni odbežal po končanem zavživanju sv. hostij ali se kam potuhnil. Postavil se je roparjem po robu, ko so stegnili prste po njegovem imetku. Ves njegov odpor je bil zaman. Podlegel je premoči. Še zvezali so ga in odtirali seboj. Pri Razkrižju so ga po prebatinanju napodili nazaj proti Ljutomeru. Ubogi Kos je bil ob vse na prihrankih ter opremi. Njemu povzročena škoda je bila precenjena na 455 gld.
Škoda, katero je trpel Ljutomer pri tem vpadu, je bila za tedanje čase ogromna. Pozneje so jo cenili na 40.234 gld.
Ko so slekli Kruci tržane do nagega, so zdivjali nad kmete. Vasem izven trga se ni godilo nič boljše nego samemu Ljutormeru. Madžarski plenilci so uganjali na kmetih, ki niti uteči niso utegnili, grozovitosti ter nasilja, ki se ne dajo niti popisati.
Da ni bil vpad Krucev na Mursko polje za smeh in kratek čas, nam potrjujejo razni zapisniki iz onih groznih dni. Iz teh od rajnega zgodovinarja ter župnika Sv. Marku niže Ptuja, g. Slekovca, zbranih seznamov navajamo tukaj le nekaj primerov:
Na Moti so vzeli Kruci 24 konj, več nego 130 goved in 60 svinj. Razen tega še 108 panjev, slanine ter svinjskega mesa za 140 gld., 72 korcev (mernikov ali vaganov) pšenice, moke ter sočivja, 18 štrtinjakov vina, platna, obleke, blazin in razne druge robe za 630 gld., pohištva in vozne opreme za 300 gld. in 141 vozov sena.
Iz Stročje vasi so odgnali 39 konj, 94 gover ter 154 svinj. Odnesli so 41 panjev, slanine, svinjskega mesa in začimbe za 360 gld., moke, sočivja in zrnja, 914 korcev, 13 štrtinjakov vina ter jesiha, obleke, platna, vdelanih kož, preje in prediva za 580 gld., vozne sprave, plugov, bran, orodja in pohištva za 630 gld., sena in otave 128 vozov in en kop škopa.
Pristovčanom so pobrali enostavno vse. Vzeli so jim 24 konj, 53 goved, 115 svinj, 47 panjev, slanine, klobas in svinjskega mesa za 70 gld., 460 korcev zrnja, sočivja ter moke, 4 štrtinjake vina, obleke, obutvi, vdelanih kož, platna ter druge robe za 280 gld., vozne sprave za 480 gld., sena in otave s tem vred, kar je zgorelo, 125 voz.
Na Cvenu so odgnali gospodarjem 50 konj, 76 goved in 100 svinj. Vzeli so 40 rojev, svinjskega mesa, slanine in zabele za 170 gld., 142 korcev zrnja, 11 veder (vedro = 56 l) vina, obleke, platna, blazin in preje za 360 gld., vozov in vozne sprave, orodja in pohištva za 387 gld.
Tudi čedni Cvengradič so oropali do golega in povzročili škode za 11.500 gld. Po popolnem izropanju so zažgali grad ter ga spremenili v pogorišče in razvaline.
Kakor po baš kar naštetih naseljih, po katerih smo za primer izrazili škodo v številkah, so ropale ter uničevale krucevske trume tudi v: Križevcih, Kjučarovcih, na Grabah, v Branislavcih, Cezanjevcih in po vseh drugih vaseh.
Naropanega plena ni mogla odnesti sama druhal. Prisilili so kmete, da so jim morali lastno imetje odpeljati v njihova taborišča.
Posamezni oddelki Krucev so se tudi spravili nad vinograde v hribih. Prihrumeli so celo v spodnje Slovenske gorice. Po gričih in dolinah je odmeval strahoten krik prebivalstva: »Bežite, bežite! Kruc pride, rebelija bo!«
Obupani ljudje so zakopali v vsej naglici, kar so posedali dragocenejšega in odbežali v smeri proti Mariboru, da si otmejo vsaj golo življenje.
Kruci niso samo ropali in požigali, temveč tudi ravnali grozovito z narodom. Nekatere so postrelili, druge so tepli do smrti, zopet drugim so odsekali roke ali nogo, rezali so ušesa in nosove. Ženskam so trgali s teles obleko, jih onečaščali, počenjali z njimi vse mogoče grdobije in hudobije.
Baš kar na kratko nanizano je le površna ter slabotna slika onega gorja, ki je poplavljalo Mursko polje v dobi krucevskih vpadov. Že iz omenjenega je razvidno več nego dovolj, da so bili bolj nego divjo zveri podivjani Kruci dosti grozovitejši in manj prizanesljivi nego Turki.
Po zgledu in receptu prve čete Krucev je besnela tudi druga, ki je pridrla 3. februarja 1704 v Središče. Presenečenih Središčanov se je lotila druhal z grožnjo. Zapretili so, da bodo do tal upepelili ves trg, prebivalce mučili in pomorili, ako ne bodo držali z njimi in jim ne bodo v pomoč pri ropanju. Hočeš — nočeš — moraš, Središčani so popustili ter so se udali banditom in šli z njimi.
Kruci so si privoščili najprej župnišče. Župnik Jernej Wenger je bil primoran, da je izročil 300 mernikov zrnja in 14 polovnjakov vina. Plen so morali odpeljati Središčani v krucevski tabor. Komaj so bili tolovaji iz farovža, se je bal župnik ponovnega obiska. S pohištvom in preostalo malenkostjo živeža je nameraval pribežati v Ormož. Na cesti je hotela nesreča, da je srečal Kruce. Odvzeli so mu vse. Gnali so ga nazaj v Središče, vpričo njega so ogulili farovž do sten in še prazno zidovje so slednjič zažgali.
Ko so uničevali plameni župnišče, je planila druhal nad cerkev sv. Duha. Vse, kar je imelo v njej kako vrednost, kakor kelihe, ciborij, monštranco in druge dragocenosti, ker jih niso bili poskrili pravočasno, so Kruci pobrali, oltarje podrli in jih zažgali zunaj cerkve. V čisto oropan hram božji so nagnali svoje konje in spremenili tako svetišče v navaden hlev.
Iz Središča je zadišal Krucem sosednji Ormož. Mesto je bilo precej utrjeno, a so se ga le polastili hitro. Bili so namreč izvežbani v naskakovanju trdnjav. Ne samo, da so ropali, morili ter požigali po mestu, uspel jim je celo udar na grad. Graščaka Franca Petthe je presunil strah pred Kruci že pred njihovim prihodom tako, da se je ognil srečanju s pravočasnim begom v Ptuj. Plemeniti gospod je posedal precej gotovine ter drugih dragocenosti, česar ne bi bil rad kar meni in tebi nič zaupal pregledu tolovajev. Pred odhodom je zakopal svoj zaklad v gradu v trdni veri, da ga ne bodo iztaknili pri še tako skrbnem brskanju.
Madžarski tolpi ni bilo za gole grajske stene. Tako dolgo so iskali ter razkopavali po kleti, da so naleteli na dragocenosti in jih dvignili. V zahvalo za najdbo zaklada so razbili in uničili vse po sobah. Ni ostala nepoškodovana niti najmanjša reč. Grajske hleve in pristavo so požgali, iz kleti so odpeljali 100 štrtinjakov vina.
Treba še pribiti, da so upepelili Kruci po Ljutomerskih goricah 160 vinskih hramov, kleti ter prešnic.
Mnogo ljutomerskih tržanov, Ormožancev, Velikonedeljčanov in Središčanov se je zateklo v Ptuj, Maribor in Ruše. V Rušah so bivali precej časa kot begunci: ormoški župnik, velikonedeljski nadžupnik Maksimilijan Krajner in miklavški kaplan Jakob Kopriunšek.
V Ptuju so se silno bali Krucev, vendar ti niso udarili na močno utrjeno ter zavarovano mesto. Strah pred Kruci je tako premajal nekatere Ptujčane, da je bilo ob vesti: Kruci so v Ormožu! v Ptuju vse na nogah in je uteklo mnogo meščanov v Maribor. Očetje minoriti so odpremili svojega na smrt bolanega gvardijana Gašparja Dietlna v vsej naglici iz ptujskega samostana na »Hamre« pri Monsbergu, kjer je umrl še isti dan po prepeljavi.
Bodi dovolj o grozodejstvih Krucev! Iz omenjenih najstrašnejših zločinov bo razumel čitatelj srditost muropoljske obrambe in maščevanja nad Kruci.
Čudno se bo zdelo čitateljem, ki so preleteli prvo poglavje krucevskih grozot, da se ne omenja nikjer med opustošenimi naselji Veržej. Ta je bil vendar Krucem najbližji in bil takorekoč obkoljen od sovražnih taborov. Veržejci s svojim staropreizkušenim stotnikom Karlom so vohali že precej pred usodepolnim vpadom, kaj bo doletelo prej ali slej Mursko polje. V očigled madžarski opasnosti so si utrdili svoje gnezdo in ga preskrbeli z živežem ter strelivom za slučaj oblege. Veržejski strelci so bili prvotno trdega mnenja, da bo pritisnil prvi naval na nje, saj na nje edine so lahko kuhali Kruci srd ter maščevalnost.
Ko je bil enkrat zavarovan Veržej, preskrbljen in pripravljen za napad, je mislil dobri Ropoša tudi na sosede. Kakor potujoč pridigar je hodil od vasi do vasi in oznanjal prihod sovraga z onstran Mure, ki bo tokrat prifrčal in se spustil na bogato Mursko polje kakor krdela požrešnih kobilic.
Muropoljci Veržejcu niso verjeli. Celo smejali so se mu nekateri, češ, da bi rad igral nekako večjo vlogo nego je položaj »hauptmana« peščice veržejskih strelcev. Prigodilo se je, da so ga naravnost napodili z očitkom, da ga je strah za lastno kožo. On je že dvakrat hudo razdražil sršenovo gnezdo onstran Mure. Naj le opikajo Kruci njegove Veržejce, ker nad ostalimi Muropoljci se nimajo zakaj znašati. Povsod samo trmasta in gluha ušesa!
Pri toliki kratkovidnosti je mislil stari Ropoša: Bog je sebi najprej ustvaril brado. Bom pač oskrbel ter zavaroval pred nevarnostjo to, kar mi nalaga dolžnost.
Krenil je proti Jeruzalemu in k Sv. Miklavžu v prepričanju, da bi znala tokratna povodenj Krucev preseči muropoljsko ravan in se dvigniti v hribe. Podal se je k miklavškemu župniku g. Martinu Starihi, o katerem je šel glas, da je bil oficir pred posvečenjem v mašnika ter se je boril neštetokrat proti Turkom. Že starejši gospod je bil priljubljen ter spoštovan daleč na okrog. Radi njegove življenske izkušnje so se zatekali k njemu ljudje po nasvete. Slovel je kot ranocelnik in zdravnik. V sili je bil takoj na uslugo, če je bilo treba še tako daleč pohiteti k bolniku. Pijanci in pretepači so imeli strah pred njegovo goljatsko roko. Ako je prestavil brez najmanjšega napora z rokami poln polovnjak z enega gantnerja na drugega, je dvignil liki pero v zrak nakresanega razgrajača in mu odmeril prosto med nebom in zemljo na neimenovani del telesa, kar mu je šlo in ne škodilo.
Gospod Martin Stariha je poslušal pozorno starega stotnika, kaj da grozi Murskemu polju in najbrž tudi Ljutomerskim goricam. Takoj je bil pridobljen za izpeljavo obrambnega načrta. Pri krucevskem navalu ni šlo samo za varnost njega ter faranov, predvsem za največjo dobrotnico cerkve, revežev in cele miklavške župnije — za Vido na krasnem imanju na Jeruzalemskem griču!
Vojna izkušnja mu je narekovala, da v dolini in sploh nizko ležeči Miklavž ni za pretvorbo v tabor po tedanjih pojmih. Jeruzalem s svojim bajnim razgledom daleč na okrog je ustvarjen, da kljubuje sovražniku, če bi bilo treba mesece.
Župnik in oče sta mahnila v Jeruzalem do Vide na določitev bodočih utrdb in zakopov na licu mesta.
Čisto smo pozabili na Vidovega sinčka, katerega smo ostavili v Jeruzalemskih goricah kot sedemletnega ravnokar pokristjanjenega Turčka. Franc je bil ob tokratnem posetu dedeka in g. župnika 17 letni mladenič. Materine visoko-krepke postave, očetove uprav turške odločnosti, ne baš lepega obraza, pač pa mu je žarela iz oči — nedolžnost — sad najskrbnejše vzgoje. Užival je domačo vzrejo pod skrbnimi očmi dobre matere. V predmetih, ki bi mu naj služili in ga pomagali preživljati v življenju, sta ga šolala domača gospoda. Gospod župnik ni pozabil, da je bil v tistih časih brez pravega pomena mladec, ki bi ne znal sigurno sedeč v sedlu sukati meča, metati kopja, streljati iz puške ter nabijati top in možnar.
Franček — že takorekoč mali vitez po izobrazbi in vežbi — je pozdravil miklavška romarja in ju povedel v hišo k materi. Ta se je čudila obisku očeta, ki se je sicer držal doma in se ni podal dalje, nego je segal ropot veržejskega bobna.
Pri Jeruzalemu sta kovala možakarja bojne načrte, ki so bili najlepša godba za Frančeka; Vidi pa so poživljali najbridkejše spomine na ugrabitev in turško sužnost. Naj bo Jeruzalem utrdba za celo župnijo Miklavž, je bil zaključek obiska župnika Starihe in veržejskega »hauptmana«. Župnik bo najel ljudi ter vodil delo, Vida bo dala na razpolago svet in turško zlato, da najeti in prostovoljni robotniki ne bodo preklinjali utrdb, predno bodo gotove in pred njihovim izkušenim — dalekosežnim pomenom.
Kar je miklavški župnik Veržejcem obljubil, je tudi držal. Na jesen leta 1703. je hodil po svoji župniji od hiše do hiše, od enega hrama po goricah do drugega. Povsod je govoril o preteči nevarnosti vpada Krucev in o potrebi samoobrambe, sicer bodo spremenili madžarski vragovi nemoteno Mursko polje v puščavo. Miklavčani so verjeli svojemu dušnemu pastirju ter obljubili prostovoljno roboto krog nove cerkvice žalostne Matere božje v Jeruzalemu (pozidana 1652), dasi je smešil gospod kaplan Jakob Kopriunšek župnikov strah, katerega mu je vcepil ono staro predeno in tarantalo iz Veržeja, ki vidi v vsakem prekmurskem kmetu tolovajskega Kruca!
Ko so bili delavci deloma naprošeni in deloma najeti, je pomogel gospod Martin Ljutomeržanom, in sicer trgovcem ter kovačem, do zaslužka. Pokupil je vse motike in krampe. Radgona ni zmogla zanj dovolj smodnika. Iz Maribora in Gradca so bile naročene od orožarjev puške in razno drugo orožje. V zahvalo za takoj izplačana naročila je žel stari gospod pikre opazke na račun lahkovernosti, ker se je dal pretentati od pretepaškega Veržejca in še svoje župljane goni na brezmiselno delo. Veržejci niso mogli potegniti nikogar drugega z vojno nevarnostjo, so pač Šmiklavčane, ki so telebasti rovtarji in hvala Bogu, da samo gledajo Mursko polje!
Nič boljše se ni godilo župniku in Ropošu kakor očaku Noetu. Tudi on je zbijal ter vezal barko in je bril tedanji izprijeni svet norca iz brodograditelja.
Nikakor ne smemo misliti, da bi se bili lotili Šmiklavčani pri tolikem posmihanju od vseh strani z navdušenjem kopanja rovov, nametavanja nasipov, opletanja jarkov s šibjem ter izgrebanjem podzemeljskih shramb za: smodnik, smolo, orožje ter živila. Delali so iz uslužnosti do cenjenega gospoda župnika ter Vide. Revnejši so lepo zaslužili ob pomanjkanju dela na pozno jesen pri hrani in zadostni pijači.
Jarki so se poglabljali krog cerkve, nasipi dvigali. Glavne točke iz zemlje nametanih in zbuntanih utrdb so bile med seboj zvezane s poprečnimi dohodnimi grabami. Za nasipom po vsaki strani hriba se je morala umakniti vinska trta prikritim volčjim jamam, katere so nabili z navzgor zaostrenimi koli. Takele naprave so bile za napadalce pri nepazljivosti presneto nevarne. Zvozili so za nasipe velike kupe slame in čebelne panje iz cele župnije.
Ob koncu leta 1703. je priganjal gospod Stariha k delu. Stari veržejski »hauptman« si je bil prišel ogledat obrambne utrdbe. Klel se je na krščeno dušo, da je videl cela krdela Krucev, ki vršijo dobro preračunane priprave za vpad. Tokrat bodo vdrli v Medžimurje in od tam se bodo razpredli po Murskem polju in še dalje. Madžarska je izčrpana, da opustošena vsled neprestanih prask z Avstrijo. Krucevska krdela se nameravajo založiti z vsem potrebnim na račun Slovencev. Starec je napovedoval prebridko istino, katero je posluhnil le Šmiklavž na župnikov pritisk.
Pred odhodom je pokazal Ropoša prijatelju župniku v dokaz, da so njegove napovedi o skorajšnji krucevski nadlogi resnice, pismo. Poslal mu ga je glavar Krucev iz Krajine in njegov smrtni sovražnik Jurij Godrnja. Nadlopov je prosil črno na belem stotnika, naj mu pošlje v Bakovce dva funta svojega mesa. Ropoša mu je odgovoril v tem smislu: Pridi sam po štajersko meso! Jaz (Ropoša) ne vem, po kom bi naj poslal že staro in zategnjeno pečenko!
Vidi v tolažbo, vnuku Frančeku v pouk in razvedrilo, Miklavčanom pa v bodoče resne čase v kratek čas je pustil oče Ropoša v jeruzalemskem taboru prvo moško posadko — starega veržejskega trobentača in turškega strica Andreja Husijana. Rad je ostal Draša pri Vidi. Obetala se mu je najboljša pijača, nič dela in dovolj prilike pred svežimi hvaležnimi poslušalci za obširno krčmo z doživljaji med grencarji in Turčini.
Kmalu začetkom januarja 1704 so že prisvetili plameni številnih požigov iz Medžimurja po presenečenem Murskem polju. Svetle oznanilce strašnega vpada so videli koj ob prvem pojavu z daleko in tolikanj mikavno razglednega Jeruzalema, katerega je čuvala z nasipom obdana Mati božja. Muropoljci so uvideli prekasno, kako se je obrnil posmeh Veržejcem in Miklavčanom v njihovo lastno največjo škodo in se izlil v potok solz vaščana, tržana in meščana. Prihrumelo je hujše gorje iz onstran Mure, nego je bilo napovedano. Zadelo je na prost vstop, se zajedlo med Muropoljce in ugonabljalo med peklenskimi mukami človeška življenja ter požigalo in pokončevalo imetek.
Kakor že opisano, so plenili Kruci malodane ne ovirano in brez resnega odpora po celem Murskem polju. Niti zreti se niso upali proti osiguranemu Veržeju, ki je čakal v najstrožji pripravljenosti noč in dan ne samo, da se brani, v ugodnem slučaju tudi izpade, udari in prežene premagance daleč preko Mure. Kljub prvotnemu omalovaževanju bi bil poslal veržejski stotnik oddelke svoje strelske čete na pomoč sosedom ter ogrožal sovražnika za hrbtom, da ni bilo tokrat Krucev v dobrem orožju kakor listja in trave.
V največji sili je pač vsak sam sebi najbližji in tako so čuvali tudi Veržejci le svoje lastno naselje.
Kruci so že bili strahoviti gospodarji Murskega polja. Upali so se visoko v Ljutomerske gorice, ustrahovali so Ljutomer, Središče in Ormož. Patrulje so sporočile glavnemu stanu v Čakovec, da so izsledile krog jeruzalemske cerkvice utrjeno postojanko, ki bi znala postati usodepolna za brezskrbno kretanje plenečih trum.
Koj po ugotovitvi krucevskih izvidnikov je pustil bobnati in trobiti župnik Stariha na umik v zatočišče v zakope krog žalostne Matere božje v Jeruzalemu. Kmetje so poskrili živino po viničarijah in se izselili z družinami vred v tabor, da si zavarujejo vsaj življenje pred madžarskimi divjaki, katerim je bilo tuje prizanašanje s smrtjo celo nedolžnim otročičem. Jeruzalemski tabor je bil obljuden, zastražen in je zrl smelo v oči napadu, ko je prenesel gospod župnik Najsvetejše, cerkvene posode, mašne obleke, perilo in druge dragocenosti iz župne cerkve pri Sv. Miklavžu na hrib v — Jeruzalem. Prihod živega Sina božjega med branilce žalostne Matere je bil ganljiv dogodek, ki je navdušil za boj sposobne može ter fante, da so se čutili dovolj jake ne le za obrambo, da celo za napad!
Pri selitvi v tabor je bilo miklavškega kaplana Kopriunšeka tako sram, ker se je bil urezal z muropoljskimi zasmehovalci vred na debelo, da jo je potegnil natihoma v Maribor, od tam v Ruše, kjer je že dobil dva tovariša: velikonedeljskega in ormoškega župnika.
Kruci so navalili na Jeruzalem pasje mrzlega februarskega jutra v močnih jezdnih oddelkih ter peščetah iz Ormoža. Zadeli so na pohodu najprej na farno cerkev in župnišče pri Sv. Miklavžu. Cerkev je bila zaklenjena istotako farovž in nikjer živega človeka, da — sploh ne živega bitja! S silo so vlomili v svetišče ter v župnišče. Odšli so praznih rok in so jo ubrali s poživinjeno besnostjo proti Jeruzalemu. Tamkaj se jim je obetal po napovedi izvidnikov odpor za zakopi.
Napadalce je vodil naš dobri znanec — »oberkruc« Jurij Godrnja iz Bakovec. Iz ciganskih ust je zaznal natanko, da se skriva med begunci jeruzalemskega taborišča ona, ki mu je nakopala toliko škode, sramote in srčne boli! Nobenega ropa in napada se še ni bil lotil doslej s tako nestrpnostjo in z žarečim pohlepom po maščevanju, kakor navala na Jeruzalem. O uspehu podjetja ni dvomil niti najmanj. Muropoljci so sami ponudili Krucem kakor na krožniku: Ljutomer, Središče in Ormož in kljuboval bi naj zmagovalcem kup zemlje krog jeruzalemske cerkve! Glavar se je režal divje pri pogledu na razkopano zemljo krog svetišča in na taborišče, ki je utihnilo ob pojavu napadalecv, kakor bi se že bilo razbežalo v celoti. Konjike je odredil v zasede, da bi ne ušla po zavzetju utrdbe niti miš. Pešcem je zapovedal naskok s krikom, da bi uplašil branilce na predajo brez odpora.
Taboru žalostne Matere božje je poveljeval gospod župnik Martin Stariha, katerega proslavljajo še danes zgodovinarji z zasluženim okraskom: »Victoriosus«, to je — zmagovalec.
Prihod Krucev mu je oznanil ogenj, ki je buknil v zrak z visokim stebrom dima ter plamenov. Prinesel je med branitelje iz cerkvice Najsvetejše, molil krog cerkve na glas lavretanske litanije, spodbudil farane s par besedami, dal klečečim blagoslov in nato so morale matere z deco v podzemeljska kritja. Možje in fantje na svoja mesta za nasipom, dekleta z lonci k vreli vodi, smoli in kupom slame!
Priprave za dostojen sprejem madžarskih zverin so bile izvršene z vso naglico ter točnostjo, kakor bi bile navežbane. Pri odmevanju napadalnih klicev ni bilo med branitelji niti enega malodušneža, niti otroci niso vekali ali jokali po kavernah. Kruci so se pehali navkreber od vseh strani. V prvih vrstah so nosili lestve, vrvi ter težke bate. V drugih so bili pravi rablji z golimi sabljami v zobeh ter z noži za pasom. V tretji strelci. Ti bi naj vrtali glave onim, ki bi se drznili samo pokukati iznad zakopa.
Kriki razbesnelega krvološtva so se spremenili presneto naglo v obupni: Ojoj, v madžarske kletvice ter stok, ki je popolnoma zmedel vse krucevske oddelke. Z ostrimi klini nabite volčje jame so odgovorile prve na bojne krike. Ni bila šala, telebniti s polno težo telesa v globoko jamo in se nasaditi na kolec. Ostrina se je zapičila vsakemu Krucu tako, da je tičala prav globoko v drobovju. Nepopisno mučna smrt je bila neizogibna.
Volčje jame so bile krog in krog zunanjega nasipa skrbno prikrite na vrhu. V nje je popadala skoro vsa prva vrsta lestvarjev in kijarjev, ki so zastokali, zaječali ter vpili na pomoč, da sta zdivjali obe naslednji vrsti naskakovalcev ne naprej do tabora ter zmage, navzdol pod hrib in v kritje šume!
Na pobegle so se vsule krogle branilcev. Marsikateri Kruc je poljubil na pobegu slednjič majko zemljo in ni nikoli več kolovratil, tulil in ropal, požigal in moril med Štajerci.
Kakor bi se obrisal, ni bilo nikjer že pred kratkem zmago tulečih kričačev. Vse mirno in tiho … Le iz jam pred zakopom stok, da so se ježili ženskam v taboru lasje, saj so čule prvič, kako do mozga segajoče vpije človek, ki umira počasi strašne smrti in mu ni pomoči, če bi ga tudi snel s kolca. Zastrupljenje je sledilo vsakemu natiku na kol, ki je bil navadno ves blaten.
Razen župnika je bilo vse po taboru prepričano, da je pognalo že prvo presenečenje Kruce v beg in ne bodo ponovili napada. V bitkah in napadih preizkušeni duhovnik je poznal dobro turški način naskakovanja, v katerem so podkovani bratci Turčinov — Kruci. Zagotavljal je z vso sigurnostjo, da se bodo napadalci kmalu otresli posledic nepredvidenega prvega poraza in se lotili redne oblege. Ta se lahko raztegne pri splošno zmagovitem položaju sovražnika v tedne in mesece. Bo treba noč in dan vztrajati budno na straži. Drugi naskok bo preudarnejši in bo še došlo do spopadov, ki bodo zahtevali hrabrost branilcev. Ženske in otroci so molili v cerkvi na glas rožni venec. Dan se je nagibal k zatonu. Iz jam pred svetiščem še vedno stokanje. Po grabah v bližnji okolici mir in tišina … Župnik je ukazal pripraviti plamenice, da jih bodo zapalili pri količkaj sumljivem kretanju sovražnika. Kruci ne držijo v varnem kritju rok križem, ampak se pripravljajo na ponovitev napada s turško zahrbtnostjo in zvijačo.
Dolgo so napenjale straže oči v zimsko noč po kotanjah, odkoder bi se naj pojavila nevarnost, če se sploh bo!
In res! V poltemo zavitih zgodnjih urah je bilo opaziti pod hribom gibanje in tekanje, ki se je strnjalo v krog. Kruci so pripravljali napad. Straže so pozvale na opazovanje župnika. Poveljnik je uganil kmalu, za kaj bo šlo tokrat. Napadli bodo strelci. Vsak bo držal pred seboj po eno in več debelih vreč s slamo. Po trebuhu se bodo plazili navzgor do volčjih jam. V te bodo pometali vreče, skočili sami vanje in seve na s slamo zavarovano vrečo, sicer bi se nabodli. Vsak bo izpulil s časom ostre kole in čepel precej udobno ter varno kakor v zakopu. Iz jam bodo otvorili ogenj iz pušk na jeruzalemske nasipe v trenutku, ko se bodo ponovno pojavile za njihovimi hrbti vrste lestvarjev in kijarjev. Nekaj teh strelcev — vrečarjev bodo že upihnili iz utrdb s streli; ostalo bo treba iztrebiti s previdnimi protinapadi. Tako se je glasil poveljnikov poduk, katerega so bili potrebni branitelji.
Kruci so se že plazili na kreber po hribu, porivajoč pred seboj natrpane vreče. Tokrat niso tulili po indijansko. Čuti je bilo le pritajeno hrsanje obleke po zmrzli zemlji, katerega je prekinjal še vedno obupni jek s smrtjo se borečih po volčjih jamah. Tudi vrečarji so varali sami sebe v nadi, da bodo gotovo presenetili prve zmage pijane v spanju in se potegnili do cilja neopaženo ter brez izgub.
Komaj so se priplazili v strelno razdaljo, so zaplamtele visoko plamenice na vseh koncih zakopov. Osvetljevale so liki kača lazeči cilj. Na rezko povelje so odjeknili s hriba navzdol prvi streli. Kruc, ki ni skril v trenutku oddaje prve salve butice za vrečo, se je zakotalil po hribu v objemu majke smrti. Nezadeti se niso spustili v beg. Planili so kvišku, vsak vrečo za ramo, in že je izginil v jami, kjer se je spustil na vrečo brezobzirno na že nabodenega tovariša in mu pomagal s težo lastnega telesa hitreje v večnost. Naskok na jame in izgin v njih se je odigral z naglico, da Miklavčani niti utegnili niso, da bi bili ponovno nabili svoje krese in pihalnike.
V jamah potuhnjenih napadalcev ni nikdo več videl. Da so pridno na delu, so pričali polomljeni kolci, ki so frčali iz pasti na vse strani, in številni mrliči ter še vedno na pomoč vpijoči težki ranjenci. Tudi slednji so morali iz jam, da so našli v njih kritje zdravi tolovaji.
Utrjevalnega dela po jamah niso smeli opazovati branitelji mirno. Enkrat vgnezden Kruc bi lahko pogubonosno čivkal iz svoje puške cele dneve in vznemirjal tabornike. Župnik je zapovedal podkuriti lonce ter kotle s smolo. Prve vrste izpadnikov so se lotile jamarjev v kritju pušk s polnimi piskri vrele smole, katere se sigurno ni nadejal nobeden sovražnik. Da je bilo povelje na izpad z vrelo smolo posrečeno izbrano, je oznanil taboru krik, tuljenje in obupni skoki iz jam. Kruci — strelci iz volčjih jam vsi opečeni po vinogradih, za njimi dobro pomerjeni streli. Sedaj je bil celo poveljnik mnenja, da bodo uživali par dni mir, dokler ne bo dobila ravbarska golazen ojačenj ali topov iz Čakovca.
Zimsko jutro je pozdravilo vrle branitelje od otrok ter mater in očetov. Vse je bilo na kolenih v glasni molitvi v hramu žalostne Matere božje, v katerem je pel sveto mašo zahvalnico župnik Stariha ob pritrkovanju zvonov.
Po končani službi božji je vrelo vse na okope, odkoder je bil ono jutro po odbitju drugega napada kot ribje oko čist razgled. O sovražniku ne sluha ne duha. Ali je sploh pobegnil, ali se pa skril kam dalje, da si odpomore od občutnih izgub. Poveljnik je oznanil popolno varnost in pokop mrličev, katerih so našteli 156 in nekaj še pri življenju ostalih ranjencev, ki so kmalu umrli vsled izgubljene krvi, prezebe in na zvijajočih bolečinah zastrupljenja.
Dveh lepih zmag brez vsake izgube so se veselili Miklavčani in se zahvaljevali nebeški Materi, da jih ni prepustila pokolju in požigu. Župnik je dal nanositi naslednje predpoldne na najbolj vidno točko Jeruzalema grmado in jo zažgati radi čistega neba, da so morali videti njen visoko segajoči plamen do Čakovca, po celem Murskem polju in v Krajini. Goreča grmada z jeruzalemskega griča bi naj oznanila po dogovoru s »hauptmanom« Veržejcem zavrnitev prvih napadov in bila obenem opozorilo, naj prihitijo na pomoč, odrežejo Krucem umik in jih potolčejo do zadnjega. Kres je prasketal veselo, se vzpenjal visoko proti nebu in pel v svitlih plamenih prvo hvalnico za zmago nad sovragi pri tokratnem in največjem vpadu strašnih Krucev!
Po zmagi in pri daljšem odmoru je imel stari Draša dovolj prilike, da je kratkočasil branilce ob dolgih večerih z zanimivimi doživljaji iz svojega življenja.
Kot propovednik je hotel imeti poprej z dobro kapljico uglajeno grlo in povrh ga je še bilo treba lepo prositi, da je zaupal mladim in starejšim radovednežem svojo zgodovino. Najrajši je začel z dogodkom, ki je tvoril nekak mejnik vseh njegovih doživetij in mu je vsilil vojaško suknjo. Da bi ga vsi natanko razumeli, je dvignil Draša jezik s posebnim poudarkom in pričel:
»Predvsem morate znati, da sem ravno tako Veržejec ko »hauptman« Ropoša. Le to je šent, ker nisem nikdar poznal ne očeta in ne matere! Starša sta morala biti ubogi pari, da sta rajši poprej pobegnila iz obmurske solzne doline, predno sem si utegnil utisniti spominu: kaka in kaj sta bila. Bog jima nakloni raj kljub brezbrižnosti za mojo odgojo in usodo, za katero so poskrbele v moji nežni mladosti dobre veržejske mamike.
Pri Ropoševih sem bil za pastirja. Pod klobukom in v hlačah za malega hlapca in po dvajsetem letu mi je zaupaval tu in tam Karlov oče par konj. Na Ropoševini je bilo že tedaj dovolj dela in jela. Mi odrasli »Čehi« smo radi čutili za nedelje in praznike kaj okroglega v žepu, za kar je bila trda.
Nekaj veržejskih postopačev je izsledilo po doljnelendavskih gumah kostanjeva drevesa, za kojih debeli sad se ni brigal ne ogrski graščak in ne tlačan. Kar cele koše kostanja so prinašali preko Mure in ga prodajali ob nedeljah po Radgoni, Ljutomeru in celo po Čakovcu. Zaslužek ni bil bogzna kaj, nekaj je le vrgel, saj je bil kostanj zastonj in trud se je izplačal. Hitro sem bil pri kostanjarjih. Osvojil sem si ljutomerski trg. Za župnišče in za boljše hiše sem izbral debelejšo in skrbno prebrano blago, kateremu ni bil kos nobeden drugi. Premožnejši Ljutomerčani so pekli, kuhali ter jedli le Drašekov kostanj. Kostanjeva trgovina je cvetela seve le na pozno jesen, in sicer nekaj nedelj.
Šlo je ono jesen h kraju s kostanjem, ko mi je naročil g. ljutomerski župnik, naj bi poskrbel zanj in za župana par večjih brent tega žlahtnega sadu v ježicah. Neizluščen kostanj se ohrani daleč v zimo in je mogoče zabavati z njim želodec ne le pri vinskem moštu, da, celo ob poliču že pretočenega vina.
Sama peklenska skušnjava me je obsenčila pri fajmoštrovem naročilu. Vrinilo se mi je na misel: Drašek, kaj bi bilo, če bi ti enkrat nekoliko potegnil ljutomersko gospodo? Nisem se udal kar na mah skušnjavcu. A zmogel me je le in zagazil sem v goljufijo. Nabral sem po dolnjelendavskih gozdovih ježičnatega kostanja in ga spravil v Veržej, kjer sem ga izluščil.
Takrat sem spustil v žep dvojni dobiček. Luščeni kostanj sem prodal najprej po Ljutomeru na drobno; prazno facje ali ježičje sta plačala župnik in župan kar povprek, ne da bi si bil ogledal kateri robo natančneje. Iz trebušastih brent sem sesul ježičje v kot pivnice v župnišču in pri županovih. Zanesli so se na moje poštenje in radi tega mi je uspela prevara brez truda.
Kako sta luščila trška gospoda po prvem pretočenju vina prazno facje, ali sta ga pekla ali kuhala, še do danes ne znam. V svoji mladostni kratkovidnosti sem se režal lumpariji. Šele drugo jesen sem se domislil, da sem si zaprl z goljufijo Ljutomer za vselej. Pohajal sem s kostanji v Radgono in k Veliki Nedelji.
Lepega dne me je srečal pri prenašanju kostanjevega bremena k Veliki Nedelji konjar ljutomerskega g. župnika. Pravil mi je, kako se vsi čudijo, zakaj me ni več v Ljutomer. Kar sline se cedijo tržanom po mojem okusnem in debelem kostanju. Niti z besedico se ni dotaknil, da bi se bil kdo hudoval radi plačane potegavščine s praznim ježičjem.
Po temeljitem preudarku in po vseh predvidenih varnostnih pripravah sem mahnil z brento prihodnjo nedeljo v Ljutomer. Prodal sem blago brez poziva na obračun radi lanske potegavščine. Župnišče in župan sta poslala služinčad po več meric kostanja. Tri nedelje eno za drugo mi ni nikdo niti z mezincem pokazal, ker sem bil vnovčil kostanjeve odpadke za užiten sad.
Četrto nedeljo je priklepinil k meni na trg dolgopeti potegon — faroški konjar. Povabil me je, da bi izpraznil na gospodovo željo v župnišču celo brento. Nič zavratnega sluteč, sem mu sledil v pivnico, kjer sem stresel kostanje v lesen polivač. Ko je bila brenta prazna, je odskočil hlapec k vratom in obrnil ključ – – –
Petero ran Križanega in vsi sveti, izza visoke kadi je stopil predme s korobačem v roki trški berič. Pogledal me je pošastno ko sam ljuti vrag, me nahrulil po pasje in me začel hladiti s korobačem po dolgem in počez, kakor bi pral hodno štrenjo. Pod udarci sem se zgrudil na kolena, povzdignil roke in prosil za božjo voljo milosti. Klečečega me je pograbil za pas in me žnoral po zadnjici, kakor bi mlatil po praznem podu. Roka se mu je utrudila. Moral je odnehati in menil na glas, da udarci nikakor niso celotna kazen za prazno kostanjevo ježičje!
S faroškim hlapcem sta me zvezala. Berič mi je porezal gumbe na hlačah, da sem jih moral braniti pred popolnim pobegom z uklenjenim rokami. V verigah sta me gnala na posmeh celega trga na občino, kjer so že čakali name župan in vojaki-dragonci.
Župan mi je držal dolgo pridigo. Zaključil je svoje nauke z obsodbo: 'Ti veržejsko ničvredno seme! Že v mladosti goljufaš, kak lopov bi šele pognal iz tebe v moški dobi. Spadaš ven iz poštene družbe in prideš med cesarske, ki bodo vate nagnali s palico poštenost. Tamle že čakajo dragonerji, ki te bodo odpeljali med grencarje, da boš lahko sleparil Turke s praznim facjem!'
Vse moje mile prošnje so bile bob v steno. Konjiki so me vrgli kakor kakega psa v verigah na voz in z Bogom Mursko polje! Na vozu sem premišljal: Kako in kaj bo odslej s teboj, ubogo veržejsko paro? Če me je korobačil ljutomerski berič, kaj šele bodo počenjali z mehoj hrvaški dragonerji!
Moram reči, da je bil pandur v Ljutomeru zlodej; meni čisto neznani Hrvati pravi — angeli! Kmalu za Ljutomerom so me razvezali. Dali so mi jesti in piti pod resno pretnjo, da bo pri njih dobro. Če bi skušal pobegniti, se bom koj pobratil s smrtjo!
Med dolgo vožnjo od Ljutomera do Karlovca se mi je pridružilo precej tovarišev po silem in prostovoljno. Večina je bila takih mladih fantov, ki so imeli kaj na vesti in so jih potisnili med vojake za kazen.
V Veržeju sem imel opravka s konji, torej sem moral v Karlovcu na konjski hrbet. Izmuštrali so me za cesarskega dragonerja-trobentača. V Karlovcu sem ostal eno leto in nato sem moral za celih pet dolgih let med graničarje. Tamkaj smo se kresali s Turki, ki so silili na vseh koncih in krajih v Slavonijo.
Moj Bog, cele dneve in noči bi vam lahko pripovedoval, kaj vse sem doživel v bojih s Turki. Danes bom preskočil bolj vsakdanjo šaro in zaupal, kako sem se poturčil.
Brž za Siskom ob Kulpi je turška trdnjava Petrinja. Vrgli smo janičarje preko reke. Iznenada nam je padla turška zalega za hrbet, pobila in razkropila našo celo četo. Spoprijela sva se z janičarskim jezdecem. Ohladil me je po glavi do omedlevice; jaz sem ga pa potipal s sabljo pod rebra, da ni podil nikdar več kakega grencarja.
V noči po krvavem spoprijemu mi je vrnilo zavest kričanje in vpitje. Zmagovalci so preiskovali pobite tovariše in se prerekali za plen. Otipal sem se skrbno od pet do glave in se uveril, da mi ne manjka nobeden ud. Tik mene je ležal z obrazom proti zemlji od tele moje desnice na smrt zabodeni janičar. Zablisnilo se mi je po od udarca razboleli glavi, sam duh božji mi je poslal razsvetljenje. Ne bi bil naštel do deset, že sem bil iz avstrijskega graničarja turški janičar, da bi ne bil sumil nikdo o moji pristnosti. Površno sem zmetal na Turčina cesarske cunje in koj sem bil med ono gručo janičarjev, ki so se pulili za zajete konje. Vsled telesne premoči sem sedel kmalu v sedlu dobrega rjavca in hajdi s Turčini izpod petrinjske ravni na Kostanjico.«
Tale prehiter prekrst iz kristjana v muslimana se je zdel vojaških običajev neukim Drašovim poslušalcem prenagel. Nekateri so bili celo mnenja, da jih farba stari Veržejec, kakor je potegnil svojčas ljutomerskega fajmoštra in župana s praznim kostanjevim ježičjem.
Drašek se je obnesel za svojo verodostojnost in trdil s povzdignjenim glasom: »Vi hribovski kolovrati, mislite, da so bili oni bosanski janičarji res pravi Turki nekod iz Arabije. Poturčeni Bosanci, ki turščine niti znali niso. Navadni roparji hrvaške govorice kakor mi grencarji. Le tu in tam je vrinil kateri v pogovor onega Mohameda in njihovega nebeškega Alaha. S plenom so oddrveli izpred Petrinje v Kostanjico in jaz iz radovednosti z njimi. Živi zlodej se ni zmenil ali sem Osman, Ahmed ali celo sam Mohamed! Glavno je bilo, da sem tičal v janičarski preobelki, imel dolge mustače in se drl iz polnega grla kot človeške krvi pijan tolovaj.
Iz Kostanjice smo jo ubrali v Novi, od tam v Prijedor in ustavili smo se v turški trdnjavi Ključ v Bosni, odkoder je bil privrel moj oddelek v Slavonijo na rop, pokolj in požig.
Niti o spremembi imena mi ni bilo treba razmišljati. Že od rojstva se pišem Husijan. Ne eden Turčin v Ključu ni povedal tako po turško se glasečega imena, kakor jaz — Veržejec! Krstnega patrona Andreja sem zamenjal z Ahmedom in no — Ahmed Husijan, mar li še hočete kaj bolj pristno mohamedanskega!
Radi izurjenosti v trobentanju sem bil kmalu po prihodu v Ključ na dvoru tamošnjega poveljnika Omer age. Dobri Omer aga je bil ravno tako islamski Hrvat kot jaz veržejski musliman. Najrajši je poslušal, če sem mu zatrobil katero slovensko. Omerjeve konje sem nadziral, varil gospodarju črno kavo, katere nobeden od vas okusil ni in ne bo, in njegova ušesa sera gladil s slovenskimi vižami.
Lepega dne me vpraša gospodar: »Ahmed, kako ti ugajata Ključ in moj dvor?«
»Hm,« sem odgovoril: »Vse bi še bilo, če bi se ne drl oni prokleti muezin (turški cerkovnik) po trikrat na dan tako dolgo z minareta (mohamedanski zvonik) in plašil s svojim kričanjem ljubega Alaha.«
Aga me je pogledal začudeno z vprašanjem: »Kdo zove v tvojem selu vernike k molitvi, če ne muezin z minareta?«
»Glej, aga« sem mu razlagal: »Ti si musliman iz Ključa, jaz iz Veržeja ob Muri. Oba moliva enega Alaha. Tvoj Alahov prerok je oni Mohamed iz Arabije, moj Ropoša iz Veržeja. Tebi kriči v uho ljubega Alaha babji muezin; pri nas na selu vzame trikrat na dan bobnar boben in ta poje po vasi: Ropoša, Ropoša – – trilah – – trilah – –! Veržejski muslimani znamo ob ropotu bobna: Aha, sedaj se treba zateči v molitvi k preroku Ropošu in po njem k samemu Alahu! Ali ni bolj vojaški poziv na pogovor z Alahom na boben, nego konjedersko kričanje obsedenega muezina z minareta?«
Miklavčani so se krohotali na glas, ko so čuli, kako je povzdignil Draša veržejskega »hauptmana« v turškega preroka. Nekaterim pa le ni bilo po godu, da je zatajil krščeni Veržejec brez sile Boga Očeta in njegovega Sina.
Draša je na te pomisleke klical razdražen: »Kaj znate vi, miklavška mahala, kaj je zatajevanje vere! Mar sem li trdil napram agi, da bi bil Ropoša drugi Kristus in veržejski boben — Bog! Turka sem potegnil ter osmešil in ničesar drugega! Na tihem in sam zase sem molil k našemu pravemu Bogu in sem prosil pomoči svojega apostolskega patrona sv. Andreja.«
Komaj in komaj so pregovorili užaljenega Veržejca, da jim je nametal na kratko, kako se je zopet vrnil v krščansko vero.
»Naj bo,« je nadaljeval: »V Ključu sem se pomudil nad eno leto, ko mi pravi aga: 'Ahmed, dunajsko odposlanstvo se vrača pod našo zaščito iz Carigrada na Sarajevo–Travnik in v Jajcu moram pripraviti jaz zameno oboroženih spremljevalcev. Odpravi se ti z mojim oddelkom v Jajce in počakaj tamkaj, da se priključiš cesarskim.' Ubogal sem. Nisem pa spremil Dunajčanov samo do meje Slavonije, namenjen sem bil z njimi kar na cesarski dvor na Dunaj.
V Zagrebu mi je nekaj pošepnilo: »Drašek, dolgo že nisi videl Veržeja. Kaj bi bilo, ko bi smuknil najprej v Veržej? Za cesarski dvor in Dunaj boš imel pozneje časa in dovolj prilike.« Kakor sem pobegnil od Turčinov ob Savi, tako sem zapustil cesarske v Zagrebu. Na največje začudenje cele veržejske srenje sem se oglasil po dolgih letih pri Ropoševih v Veržeju, kjer se mudim do danes.«
Veržejec je pil, da je ropotalo po njegovem vsled gostih besed osušenem grlu. Vsa prigovarjanja so bila zaman, da bi nadaljeval še ta večer s svojimi doživljaji. Obljubil je prihodnjič ono o prelevitvi iz veržejskega trobentarja v svinjskega pastirja in to baš radi tega, ker so pokazali tudi oni v jeruzalemskem taboru Krucem, da je ta madžarska svojat kvečjemu za svinjske stražarje in ne za vojake!
Drugi večer je omehčal Drašeka g. župnik s polno bučo iz Vidine kleti, da je opisal na dolgo in široko prvi pohod Veržejcev nad Kruce.
Krucevske krotitve se je udeležil tudi on Andrej Husijan, ki je zaključeval svoj doživljaj takole:
»Bakovci so goreli, da so se dotikali plameni oblakov. »Hauptman« je nekam odbrzel z ono že rajno vihro, ki bi mu naj bil za zeta. Mislil sem si: Draša, od vročine imaš tako posušeno grlo, da niti pljuvati ne moreš. Krucev ni, vse se je razbežalo in mar boš li podil ženske in deco?
Zavil sem s pogorišča proti grajski pristavi, kjer bo gotovo dobiti vsaj nekaj mokrega, za poplaknenje neznosne suše. Obširna pristava je bila polna vsakojakega blaga, nikjer človeka – – Vsi so se razbežali in poskrili iz bojazni, da bomo planili tudi na graščakovo imanje.
Konja sem privezal zunaj hleva in mu vrgel krme. Ni bilo težavno, poiskati klet. Ti sveta nebesa, na kako vino sem naletel! Točil in pil sem kar v temi. Rajski duh in blaženi okus sta me prepričala, da se bratim z že dolgo neokušeno kapljico. Kako dolgo in koliko sem si ga privoščil, ne vem. Ob izhodu iz pivnice sem otipal precej obilno leseno čutaro in v tej je bila — stara slivovka.
Na obilno vino še par potegljajev iz čutare in nisem znal v temi, kje in kam sem privezal konja ter kje bi naj bil doma. Po štirih sem se splazil do lesenih stopnic, ki so vodile navzgor na senik. Dvakrat sem omahnil s tretje stopnice nazaj na tla, v tretje prilezel na seno in sklenil, da se odpočijem. Tipal sem za ugodnim mestom, pa se mi je hotelo izmuzniti izpod šak človeško telo. Pograbil sem neznanca trdno za noge, da je veknil in mi celo zaupal, da je na pristavi za svinjskega pastirja. Ob pojavu tolovajev v Bakovcih je utekla grajska služinčad. Njemu so veleli na seno, da bi vsaj živino odvezal, če bi začelo goreti.
Razveselil sem se nedolžnega človeka. Na mojo lepo besedo je ostal na senu. Pojasnil sem mu, da sem se oglasil v grajski kleti s poštenim ter potrebnim namenom in ne kot ropar in požigalec! Beseda je dala besedo, čutara naju je tako zbližala, da sva v objemu trdno zaspala.
Pozno zjutraj me je vzdramilo glasno govorjenje. Omencal sem si oči, sedel ter čakal, da se mi je vrnil spomin. Spal sem na kozolcu, kjer je bilo shranjeno seno prav zgoraj, ob straneh so se sušili snopi. Polukal sem previdno skozi lino. Pod kozolcem je mrgolelo vražjih Krucev in služinčadi. Vsi so se drenjali krog mojega konja in bili mnenja, da mora tičati nekje blizu tudi njegov gospodar.
Pasje duše madžarske, kar vsuli so se proti onim stopnicam in vsak je skušal biti prvi na seniku. Samopomoč je bila na mestu. Če se ne ubranim, me bodo nataknili na kolec, da se bom vical pri živem telesu za požig in pokolj v Bakovcih. V vsej naglici sem zagrabil za pastirjevo gorjačo in počakal pri odprtini, da sta se prikazali dve glavi. Zamahnil sem na moč — tresk! je odjeknilo z obeh betic – – Čuti je bilo torkljanje po lesenih stopnicah in prilet cap — cap — na ilovnata tla – –
Spodnji so zagnali krike do Jezusa in Marije! V svesti sem si bil, da kar tako na naglo in praznih rok se me ne bo lotil nikdo več!
Ozrl sem se okrog po senu. Pogled mi je obvisel na trdo smrčečem pobratimu — svinjskem pastirju. Siromak pijani je bil na mah slečen in že tudi v preobleki veržejskega strelca. Pastirske cote sem zavlekel po sebi, si opasal kravji rog in prešinila me je še misel: Draša, sedaj in urno, sicer bo po tebi! V pastirskem capju sem se spustil med množico, ki je vpila vame: »Svinjar, koliko Veržejcev je na seniku?«
Odrezal sem se, da samo eden s sabljo in puško!
Vsi so me imeli za pastirja. Nikdo mi ni sledil. Ustavil sem se pri svinjski ograji ter zatrobil v kravji rog. Svinje so se odzvale z glasnim buh — buh — in za menoj v krdelu na pašo.
Pobeg se je doigraval posrečeno. Bil sem prepričan, da bom pripeljal v Veržej celo svinjsko trajbo, ko sem zadel za Dokležovjem na močen oddelek krucevske konjiče. Po izmenjavi vprašanj, kod in kam, sem jim natvezel, da ženem v Ižakovec k nerescu več prasic. Same bi nikakor ne šle tako daleč, sem moral pač s celo trajbo na pot.
Duše tolovajske, verjeli so mi in mi pustili, da sem tulil na rog ter zavil s svinjami ne v Ižakovce, pač pa v Veržej. Ščetinarji so bili tako poslušni rogu, da so mi sledili v vodo, splavali preko in z vsem svinjskim blagom sem se pojavil v — Veržeju.
Veržejski strelci so se vrnili praznih rok; jaz trobentač s celo trajbo svinj. Toliko še povem, da smo hodili vsi moški Veržejci mesece in mesece z mastnimi mustačami, Veržejke so imele špeha in masti kakor nikoli prej in ne pozneje.
Kaj so počeli Kruci s pravim pastirjem? Radi njegove usode me ni nikdar grizla vest. Pobratimstvo sva sklenila v temi in pri vsebini moje čutare. Zamenjal sem dobro obleko za ničvredne cunje. Kaj takega bi mi ne zameril niti turški Alah, kaj šele naš — neskončno usmiljeni in dobrotljivi Bog.«
Drašek je poplaknil svoj doživljaj. Obljubil je ob priliki kaj več iz obilne zaloge istinitih vojnih spominov.
Cele tri dni ni bilo nobenega Kruca na spregled. Niti od daleč se ni bližala kaka ponovna nevarnost. Več kmetov je ostavljalo tabor po jutrih in hodilo gledat k živini po goricah in raznih skrivališčih. Krucev od nikjer — a tudi Veržejcev ne, da bi javili kot odgovor na grmado popolen poraz sovražnika. Četrto jutro so pozdravili tabor žalostne Matere božje, kakor bi bili pognali v noči iz tal, ne veržejski strelci — krucevski topovi! Sovražniki so pripeljano orožje zakopavali in obdajali z zakopi na treh gričih od ormoške strani. Cevi treh topov so bile precej dolge — znamenje, da bodo iz varnosti pred v zemljo zabitimi koli in brez nevarnosti vrele smole skušali zrahljati jeruzalemski tabor, da bo sčasom omehčan brez nadaljnjih izgub za naskok in zavzet. Kruci se niso pustili ugnati v kozji rog od miklavških kmetov. S streli iz dalekonosnih topov so hoteli prisiliti branilce k predaji.
Župnik Stariha je opazoval s strahom kot veščak topniške priprave in se zavedal dobro, da ne bodo kljubovali granatam zakopi in razleta karteč ne bodo vzdržale na daljši čas ženske z negodno deco. Predno bodo zabobneli prvi streli iz kanonskih žrel in predno se bodo zasadile prve granate v z zemljo osigurano trdnjavico, bo treba poklicati potom sla na pomoč Veržejce. Sicer bodo poginjali zadnji ostanki jeruzalemskih braniteljev med nebom in zemljo, nasajeni na kole. Poveljnik je sklical v cerkev posvet bojevnikov in jim zaupal brez ovinkov, kako bo, če bodo pričeli bruhati med nje topovi od treh strani smrt. Edino rešilno upanje so še veržejski strelci. Javiti se mora iz njih vrst kak mlajši, da se bo preplazil skozi obroč oblegalcev in ponesel »hauptmanu« od njega napisano pismo.
Ni bilo zajcev med Miklavčani, katere bi bilo treba prigovarjati ali celo siliti v tako tvegano podjetje, kakor je bil prenos sporočila v oddaljeni Veržej skozi strnjene sovražne vrste. Kolikor za orožje sposobnih mož ter mladcev, toliko v smrt pripravljenih prostovoljcev! In med temi, ki so se hoteli izmuzniti iz sovražnega oklepa, je bil tudi Benjamin med branitelji, komaj 17 letni Vidin Franček. Poveljnik na zboru v Marijinem svetišču je bil ganjen do solz pri pogledu na kmečke junake — starejše in mlajše. Iz čete je stopil naprej Franček, padel na kolena pred župnika pred Marijinim oltarjem in ga prosil, naj poveri njemu nalogo prebitja do dedeka. Naj bo to njegov prvi viteški čin!
Župnik je omahoval, drugi so bili odločno proti. Mladec je prosil in stekel pri poveljnikovem oklevanju po mater. Ta naj da pred Marijo in celim zborom dovoljenje, da prikliče ravno on, najmlajši, ogroženemu taboru pomoč.
Vstopila je Vida in bila kot mati edina proti pričakovanju vseh za to, da se odpravi na večer njen sinko na sicer smrtno nevarno, a nujno potrebno pot. Pri toliki požrtvovalnosti, da, daritvi edinega otroka na oltar rešitve drugih so duhovniku zaigrale, zaplesale in se usule nehote in proti zadrževanju solze ganutja …
Župnik se je odločil med glasnim ihtenjem za mladoletnega Frančeka, ki naj otme kot jedva 17 letni junak ogroženi jeruzalemski tabor in celo Mursko polje. Dušni pastir se je spustil na kolena, pričel ihtečega glasu z lavretanskimi litanijami klicati na pomoč Marijino spremstvo za na pot vitezu — mladeniču. Zbrani so odgovarjali jokaje in blagrovali izvoljenca, da je naklonjena kakor na božji mig najmlajšemu borcu odlika prenosa rešilnega pisma. Za odhod rešitelja je bila določena noč, ko bodo Kruci po trudapolnem prepeljavanju in zakopavanju topov spali in drotali liki ubiti.
Župnik je okrepčal v noči neustrašenega junaka s sv. obhajilom. Mati ga je blagoslovila pred kipom žalostne Matere božje. Sobojevniki so mu stiskali kakor svetniku roke in mu želeli iz dna srca prehod in priklic pomoči. Poveljnik je ušil lastnoročno v jopič pismo, ga objel, očetovsko poljubil in mu razkazal ter raztolmačil še enkrat skozi strelne odprtine pot, katere se naj drži, da ne bo zašel v pest pesjanom, katerim je prizanašanje — tujka! Noč po prihodu in delnem zakopu sovražnih topov se je zdela tudi poveljniku najbolj varna za posel, katerega bi naj izpeljal Franček. Oblegovalci najbrž niti stražili na bodo. Glavno važnost polagajo v artilerijsko pripravo za napad in da bi se upali priprosti kmetje na izpad s hriba v grabo, o taki drznosti ne sanja nobeden Kruc! Franček je imel nalog, da se potegne iz grabe v šumo in na vas Podgradje pri Ljutomeru. Iz Podgradja se naj skuša priplaziti do Mure. Ob njenih vijugah bo dosegel najbolj sigurno od tolovajev nenadlegovano Veržej. Vzel je s seboj na pot nabito pištolo in nož. V slučaju zajetja naj ustreli, da mu pohiti taborišče na pomoč.
Za okopom je vzela Frančeka od mesečine spremljana noč med gorečimi vzdihi k Pomoči kristjanov, ki mu naj nakloni zaščito! Mladega junaka so spremljali vsi z nestrpnimi pogledi v grabo, kjer je zatonil očem. Vsi so pridržali sapo; ali ne bo zdaj in zdaj počil strel in jih pozval? Počasi so se oddihali eden za drugim. Vse tiho … Franček je že moral biti preko obroča oblege in hiteti skozi šumo na Podgradje, kjer se bo odpočil in razgledal za nadaljnjo, veliko manj nevarno pot. Jarek krog zakopov se je pričel prazniti. Branilci so odhajali k počitku v trdni veri, da je premagal neustrašeni junak ovire in bodo sigurno prihodnjo noč rešeni oblege.
Jeruzalemski tabor je legal k počitku. Nedolžen mladenič je bil odposlan, da prinese izza Mure na Jeruzalem oljčno vejico rešitve in zmage nad pasjim sovražnikom!
Franček se je priplazil srečno po trebuhu s hriba v grabo, ne da bi zadel na kako stražo. V globeli je še čepe pazno gledal na vse strani, ali se bo zganilo kje kaj sumljivega, kar bi obetalo nevarnost. Spodaj vse tiho in mirno. Briti je začel po grabi mrzel zimski veter. Po vseh štirih je poskusil naprej. Za dobrih 30 korakov je bil gozd, ki se je vijugal po grebenu in mu nudil pri skakanju od enega drevesa do drugega zadostno kritje. Pokrižal se je, vzdihnil k jeruzalemski Materi žalosti, se vzravnal in s par dolgimi skoki je bil v šumi. Bila je na prvi pogled prazna in nezastražena. Tukaj je šlo lažje. Treba je bilo iz previdnosti le na lahko stopati po zmrzlem snegu, da ne bi preveč škripal in poiskati za preskoke debelejša drevesa. Navidez lahko umikanje skozi goščo je bilo za neizkušenega mladca tolikanj naporno, da mu je zalival kljub mrazu pot čelo, ko je naletel že precej v gozdiču na pogorišča, iz katerih se je še kadilo. Od napol tlečih ognjev dalje so bili vozovi, konji, po tleh raztrošena slama, seno … Nobene straže. Očividno je tukaj taboril krucevski pratež, ker je vladala tolika brezskrbnost. Baš je nameraval obiti liki izumrli tabor, pa se je prikotalil iz voza dolg Kruc in momljal v madžarščini: »Ištvan, ne bodi hud, če si stražil dalje. Takoj te zamenjam.« Franček je pritegnil sapo, stisnil v pest nož in prestopil naprej brez odgovora.
»Strela, se že zopet srdiš,« je nadaljeval od mraza drgetajoči dolgopetnež. »Vsaj požirek žganja mi daj,« je silil vanj dolgin od zadaj in že je bil tako blizu, da bi ga bil lahko otipal.
Mladostnega junaka je zapustila na mah zadnja plahost, ki ga je obletavala pri pojavu Kruca. Z bliskavico se je okrenil, zamahnil z desnico in Madžaru je tičal nož do ročaja v grlu. Zabodeni niti krikniti ni utegnil. S celo težo na dolgo potegnjenega telesa je telebil ritanski po vozu, iz katerega sta pogledala kar dva konjuha v glasnem prepričanju, da se je crka dolgopeta opil na straži in ne more pogoditi v svoj voz. Za po tleh zloženega in domnevanega pijanca bi se niti zmenila ne bila, da ni spodrsnil Franček v naglici pri skoku po oledenelem dračju z obema nogama in zakolobaril po tleh. Konjarja sta bila uverjena, da je tudi zamena straže prepirljivec Ištvan pijan, da niti stati ne more. Planila sta iz voza v sneg v trenutku, ko se je vzravnal mladec od padca in se hotel izmuzniti naprej. Pobeg naenkrat iztreznjenega pijanca je opozoril Madžara z debelim sumom na vohunsko presenečenje. Sklonila sta se pod voz in zasledovala vsak z okovano vozno vago v roki begunca, ki se je umikal iz gozda na desno stran proti grabi. Kruca sta robantila v svojem jeziku, napenjala oči v temo, nikogar – – – Ako bi šlo za sotovariša, bi se sigurno odzval in počakal. Nočni kolovratež je kar naenkrat zginil – – – Franček se je stiskal zravnan liki sveča ob debelejši hrast in stal pripravljen na smrtonosen zamah z nožem.
Konjarja nista opustila kar zlepa zasledovanja. Klošturila sta okrog od debla do debla. Ogleduh se je moral nekam potuhniti. Sukala ter motala sta se v vedno večjem krogu, ko je dvignil eden visoko vago v zamah za udarec, ki se pa ni ustavil na Frančekovi glavi. Predno je ohlinil trdi les mladeniča, je že zakrilil Oger z rokami, kriknil obupno iz polnega grla, se vrtel ko podsekan hrast, lopnil po tleh na obraz in izpod njega je pordečil sneg – – – Mesec je posinil izza oblaka. Franček je potegnil pištolo, da bi upihnil drugega zasledovalca, ki je pa ob smrtnem opoteku tovariša obstal in zaklical na pomoč! Naš junak je navil petelina, dvignil orožje in nameril proti Krucu. Sproženi petelin je samo šklesnil po kremenu, užgal iskro – – poka ni bilo – – Smodnik se je stresel s prašnika pri spodrsu in padcu po kupu dračja. Strel v odločilnem trenutku je odrekel. Franček je obrnil orožje, ga zagrabil za cev, zamahnil, a v tem trenutku se je zablisnilo tudi po njegovih možganih. Izza hrastovega debla je odjeknil glasen — črep! Neznanec niti zakričal ni. Madžar ga je bil lopnil s težko vozno vago s tako močjo preko glave, da ga je oropal udarec pri priči zavesti in je omahnil po tleh.
Že je bilo celo taborišče na nogah. Konjuhi so kresali plamenice, da bi razmotali, zakaj toliko neobičajnega nočnega hrupa. Pri svitu bakelj so zadeli na prvega tovariša, ki je bil zaboden v vrat in niti hropel ni več. Drugi Kruc, ležeč stegnjen vznak kakor snop, je grebel s prsti po snegu in stresal v zadnjih utripih noge – – Nož mu je tičal v prsih! Tretji Kruc Šandor, ki je potipal z vago na smrt grizečega psa, je stal ob onesveščenem plenu in ga obračal sem ter tja. Toliko se je že bil razpukšal, da je bil siguren, da gre za čedno oblečenega vohuna ali begunca iz jeruzalemskega tabora. Svit plamenic je privabil iz grl vseh kosmato zanemarjenih hlapcev glasno začudenje. Na tleh ob hrastovem deblu je ležal z obrazom navzgor, zaprtih oči in grgrajočega dihanja ne kak orjaški mustačar — nežen mladenič, ki je sfrčal pred kratkem iz materinega naročja. Kljub uprizorjenemu pokolju je presunilo surovine usmiljenje do jedva godne mladosti, ki se je povzpela do tolike hrabrosti ter smelosti.
Dva sta pograbila nezavestnega, drugi so svetili in šli so iz gozda ven, po grabi ter navkreber v drugo šumo, kjer je taboril pod gričem poveljnik s starešinami.
Je bilo precej govorjenja sem ter tja. Slednjič si je ogledal Godrnja sam z vago zajetega špijona in zapovedal, naj ga preiščejo natanko od pet do glave.
»Ali gre za oznanilca bližajoče se pomoči ali za poslanca po pomoč?« je menil Oberkruc, »nekaj bo imel gotovo pri sebi. Če ne bo imel ničesar v žepih, naj mu razrežejo obleko na drobne kose. Pisanje bo kje ušito. Takle negodnik se ne bo klatil okrog brez pismenega povelja ali prošnje.«
Stari Godrnja je imel prav. Izrezali so iz jopiča pismo. Po prečitanju je bil postarani tolovaj vesel, da se je zavrtel na peti; tleskal je z rokami in govoril smeje: »Imam ga, pasjega sina! Sama mi ga je poslala v past, da se osvetim najprej njeni krvi in potem šele njen sami!«
»Hej, tovariši,« je vpil poveljnik, »polivajte dečka z mrzlo vodo, da se zave do jutra! Nam bo izblebetal še marsikaj zanimivega, kako in kaj se godi onim tamle na hribu!«
Ujetnika so tresli, oblivali, drgnili ter mu ulivali žganja v usta, katera so mu odklepali z nožem. Fant je bil udarjen s tako silo, da mu je morala počiti lobanja. Vsi, do ranega jutra trajajoči poskusi oživljenja so bili zastonj. Znaki življenja so se še skrivali po mladem telesu, zavest se ni marala vrniti.
Ko so javili poveljniku, da zajeti begunec ne bo govoril nikdar več, je stopil sam k njemu in se prepričal, da ga ne varajo.
Dal je povelje, naj pripravijo visok kol izven šume tik pod jeruzalemskim taborom, odkoder je dobro videti do onih prokletih tabornikov. Po končanih pripravah in izbranem prostoru naj pridejo ponj. Sam bo vodil strašno nabadanje na zaostren kol, na katerem se bo mladostni drznež vendarle zavedel in pripovedoval vsaj s slabotnim stokanjem pasjim ušesom na hribu, da bo odslej pobeg po pomoč povsem izključen!
Kruci so privlekli na rob gozda na parobek za na kol določeno žrtev. Položili so jo zavito v razrezano obleko na tla. Jutranje solnce je naganjalo zaostanke nočne megle iz grabe, ko so prignali na kraj mučenja par konj, da bi pomagali pri strašnem navlečenju. Trdega drena ni bilo pri roki, so pač skrbno obtesali in zaostrili raven ter dolg hrastov hlod. Ta bi naj mrcvaril jetnika v nepopisno groznih mukah ure, da, dneve, dokler se ga ne bo usmilil s svojim odrešilnim poljubom angel smrti! Vse je bilo pripravljeno. Poveljnik je stopal v spremstvu bobnarjev in trobentača na parobek, odkoder so morali dobro videti iz tabora peklensko zamišljeno početje in osveto nad že umirajočim — nedolžnim mladeničem!
Tamburji so udarili na bobne, trobentač je zapiskal v pozor!
Zakopi krog jeruzalemskega svetišča so oživeli na mah. S hriba je zaoril strahoten krik in pretresel do trepeta vse ob kraju gozda zbrane rablje. Iz utrdb so se usule najkrepkejše postave, se spustile navzdol in ne več krikale, da, neznansko tulile. Bobni so utihnili, trobentač je odstavil trombo. Vse je ostrmelo kakor okamenelo, ko je predramil iz osuplosti zbrane krvnike že čisto od blizu pogin oznanjujoči krik: »Udri, pobij, satanovo zalego!«
Niti »Oberkruc« Godrnja ni utegnil, da bi bil zapovedal, naj zaustavijo pobesnele izpadnike. Kruci so pometali od sebe, kar je kateri držal v roki in resk — resk — — v najbolj zdivjanem diru po zmrzlem snegu v šumo — — Vsak jo je urezal na svojo stran, zavedajoč se, da je pri tako srditem napadu še edini spas — pobeg na lastno pest!
Ob priletu Miklavčanov na parobek je ostal tamkaj edino le brezzavestni Franček. Poleg njega kol, v zemljo izkopana luknja, sekire, lopate in kramp. Še za mučenje privedeni konji so oddivjali v očigled z neugnano silo proti gozdu brzeči nevarnosti.
Victoriosus — zmagovalec, g. župnik Martin Stariha, poveljnik jeruzalemskega tabora, je vodil sam krdelo najboljših, ki so prihiteli brez ozira na opasnost, da otmejo v grozne muke obsojenega. Orjaški gospod, ki ga je pomladila upravičena ljutost, je vzel slabo hropečega v naročje in stekel z njim po grabi in navkreber v stan in hram žalostne Matere božje — — —
Pred oltarjem Bogorodice je klečala mati Vida in sklepala krčevito roke v molitvi k Oni, ki edina prav razume zemeljske žalostne matere.
Stopili so v cerkev borci z obremenjenim poveljnikom na čelu. Župnik se je preril trdih korakov skozi zbrane proti oltarju in odložil na stopnice ne več sopečega — mrtvega mladca — — Odposlan je bil v mesečni noči po odpomoč k staremu očetu, a so ga vrnili materi — ubitega! Mesto pomoči in rešitve — smrt!
Nadvse pretresljivi pogled na mladostnega mrliča pod nogami žalostne Matere božje in ob njem klečečo lastno majko — je presunil vse navzoče, da so zaplakali na glas. Med jokom in ihtenjem tabornikov se je sklonila mati nad obličje smrtno obledelega sina in ga poljubila na dolgo — — Vstala je z vso mirnostjo in velela z nadčloveškim samozatajevanjem in tlačenjem žalosti: »Pomagajte, da ga položimo tu pri Mariji na mrtvaški oder!«
Tabor je pričel s pogrebnimi opravili, ne meneč se za nevarnost oblege.
Frančeka so položili v zadnje slovo in počeščenje na mrtvaški oder tik pod glavnim oltarjem. Možje so prinesli krampe in lopate. Kameniti tlak so dvignili pri velikih vratih in se lotili groba, ki bi naj oznanjal poznim rodovom, da počiva v hramu žalostne Matere božje Marijin sinko. Mladec je dal življenje za rešitev od Krucev oblegane župnije Sv. Miklavža.
Obleganci so molili celo predpoldne in kazali najglobokejšo hvaležnost rajnemu Frančeku v iskrenem pogovoru z Bogom in Marijo. Pri spuščanju trupla v grob je prijela še g. župnika bridkost za grlo, da niti poslednjih pogrebnih molitev ni iztiščal na glas iz sebe, kaj šele, da bi bil zmogel poslovilni govor!
Solze vseh zbranih Miklavčanov so pokropile blagoslovljeno zemljo, pod katero je pričel z odpočitkom mladenič, kojega mlado truplo sniva v hramu božjem, njegova duša se pa že raduje Marijinega in božjega obličja!
Pozna noč se je podila po Jeruzalemskem hribu, ko so ostavili zadnji pogrebci Marijino cerkvico, se razšli na straže in k počitku — —
Na večer po preprečenem mučenju blagopokojnega Frančeka so končali Kruci zakop in uravnavo topov. Takoj zjutraj so pričeli z obstreljevanjem jeruzalemskega tabora. S treh sosednih postojank, s katerih so strašili s svojimi žreli kanoni, so otvorili ogenj na hrib žalostne Matere božje. Lotili so se uničevanja nasipov, ki so slabo kljubovali udarom granat.
Sikanje in raztreski granat s silovitimi poki so vplivali plašljivo na ženske ter otroke. Oplašene družine so zbežale po prvih udarih izpod zemlje in se zatekle v hram žalostne Matere. Čeravno se je streslo svetišče pri vsakem udaru izstrelka do temelja, se je čutila trepetajoča čreda neborcev tukaj povsem varno. Še g. župnik je moral med matere ter mladež in tedaj je utihnil jok in stok kljub potresu obstreljevanja. Miklavške sirote so molile skupno na glas, zavedajoč se resne nevarnosti, da bi porušila prva dobro namerjena granata cerkev in pokopala pod ruševinami pribežnike in iz dna srca z najtrdnejšo vero moleče Marijine častilce. Topovi so grmeli svojo strašno pesem. Zakopi so se polnili z zemljo. Nekaj ranjenih je poiskalo pomoč pri Vidi. Ob Marijino cerkvico se ni obreknil niti eden strel. Ali so prizanašali topničarji svetišču, ali ga je ščitila nebeška Mati s svojim plaščem? Kdor je prestopil cerkveni prag, se je imel za zavarovanega. Ko se je raztegnilo obstreljevanje preko poldneva z malenkostnimi presledki in ni kazal Marijin dom niti ene razpoke, je bil tudi poveljnik uverjen, da je uslišala žalostna Mati božja prošnje stiskanih majk ter nedolžnih otročičev in vzela posvečeno središče tabora pod svojo zaščito.
Cerkev ni bila zadeta, pač pa razrahljane utrdbe toliko, da bi pri morebitnem naskoku ne rabili napadalci lestev ter batov. Na prvi pogled je postalo branilcem jasno, da bodo razbrskale granate vse jarke ter obrambne stene. Ostal bo le goli grič, kjer se niti poskriti ne bo kam.
Ob mraku so utihnili topovi in njihov molk je silil v ospredje domnevo za napad. Obleganci so se lotili z vsemi močmi vsaj delne in najnujnejše poprave ter zamašenja glavnih lukenj in razdrtin. Še ženske so se upale iz cerkve, izmetavale zemljo ter čistile strelne line. Taborišče se je spremenilo v mravljišče. Vsak je znal, kaj mu je storiti, da bodo čez noč zavarovani pred presenečenjem. Vsi so bili na delu, nemarnjaka ni bilo med obleganci.
G. župnik je pozval v cerkev nekaj starejših na posvet. Zbranim je razložil brez prikrivanja, da utrdbe niso bile preračunane na obiske iz topov in bodo čisto odrekle morda že jutri, sigurno čez nekaj dni, ako ne bo pomoči in se sicer ne zgodi kaj izrednega. Iz lastne skušnje je povdarjal, da se da topovom priti do živega na ta način, da se jim raztrešči cevi z naboji od spredaj, katere treba spraviti do razstrelbe z užigalno vrvico. Junak bi se že dobil iz njihove srede, ki bi se lotil kanonskih žrel kljub zastraženju. Predvsem bi bilo treba preiskati sovražne artilerijske postojanke in dognati, kateremu topu bi bilo mogoče potipati na žilo. Ogledniki bodo morali računati s tem, da bo umrl ta ali oni mučeniške smrti na kolu. Glede topov sta le dve možnosti: Ali jih zvijačno razstreliti, ali napraviti nočni izpad in jih zavzeti s silo. Možje so bili za izpad, četudi je grozila velika možnost, da izpodleti radi sovražne premoči in se bodo Kruci še polastili v slučaju odbitja napadalcev — tabora! Iz tega položaja pogoditi pravo pot, je bilo težavno. Preudarni in previdni poveljnik ni maral sam nositi odgovornosti za izpad, ako bi se ponesrečil. Vojni svet je kolebal v negotovosti, ko so se odprla vrata in je vstopila Vida. Z obraza ji je bilo čitati odločnost.
Starešine so bili uverjeni, da jim ima sporočiti gotovo nekaj odločilnega. Oprostila se je, ker se je drznila motiti posvetovanje brez povabila in klica. Obramba zahteva nujnost, radi tega jim bo razodela svoj načrt, katerega bodo oni odobrili in se bo obnesel z božjo in Marijino pomočjo.
Za izpad po Vidinem zamislu so bili vsi, le temu so se uprli, da bi se lotila baš ona tako opasnega podjetja. Pri teh pomislekih se je prijela Vida za bok z levico, z desnico pokazala na svoja prsa in rekla: »Zaupani načrt za doklicanje pomoči se ni rodil v moji glavi, ampak ga je iztuhtala braniteljica ogrske trdnjave Munkač — Helena Zrinjska — prva kraljica Krucev. Če se je obneslo njej, zakaj bi se meni ne, ki se bom podala v nevarnost z zaupanjem v pomoč žalostne Matere. Sina sem že žrtvovala in darujem še sebe, če bo taka volja božja. Sin bi me zaničeval v večnosti, ako bi videl, da mu je mati manj junaška, nego je bil on — mladec!«
Vojni posvet je trajal dolgo. Zaključili so ga navsezgodaj s sv. mašo, med katero je bila obhajana za na pot slovenska Zrinjska — Vida iz Veržeja!
Drugi dan se niso lotili Kruci obstreljevanja zjutraj. Tekali so po gričih, s katerih so žugali taboru topovi in nekaj prenašali. Pripravljali so oblegancem kaj izrednega, kar je bilo treba poprej pripraviti.
Nenadlegovani od groma in potresa granat so se lotili taborniki izvedbe zaključkov nočne vojne seje. V kritju Vidinega doma so izkotali iz kleti dva polovnjaka in tri velike štrtinjake. Najprej so začeli obdelovati polovnjaka, iz katerih so vzeli dno. Soda so napolnili z zemljo in kamenjem. Skozi sredino, in sicer po dolgem, so naphali v kamenje izrito luknjo močan naboj, ki je bil opremljen na zgornjem koncu z dolgo vžigalno vrvico. Po napolnitvi in nabitju polovnjakov z razstrelivom, so vstavili tudi dno. Kakor polovnjaka so pripravili tudi dva štrtinjaka, kar je zahtevalo mnogo več dela in truda. Tretji štrtinjak so obili z najmočnejšimi obroči, ga navrtali na več mestih, opažili znotraj z odejami tako na debelo in varno, da bi zlezel vanj odrasel človek z vso sigurnostjo in se spustil pod hrib. Vratca na štrtinjaku so preuredili, da so se dala zapreti in odpreti od znotraj.
Pripravljanje sodov za izpad je tako navdušilo in prevzelo Miklavčane, da se niti zmenili niso za udare granat, s katerimi jih je začel obmetavati sovražnik kmalu popoldne. Bruhanje topov je trajalo nekaj ur. Jeruzalemsko taborišče je bilo povsem zavito v gost oblak dima, iz katerega so švigali bliski, kadar so se razletavali izstrelki. Radi dima in smodnika Kruci niso mogli prav razločiti, kaj počenja tabor, ki vali proti zakopom na vse strani nekaj okroglega.
Še precej pred zatonom solnca je nehal topovski ogenj. Sovražnik se je bližal po grabah. Poveljniki so kazali z rokami na pripravljene sode, ki so strašili iz presneto razrahljanih zakopov in vsebovali bogznaj kako pošast, na katero je bil radoveden vsak Kruc. Oblegovalci bi se bili lotili oni večer naskoka po tako temeljiti artilerijski pripravi, da jih niso begale in plašile one okrogle bombe s hriba, svareč molče: Čuvajte se nas!
Miklavčani so skotali sode v zakope, da so grozili na vse štiri vetrove. Oba štrtinjaka sta prežala na gozdič pod hribom, v katerem je taboril glavni stan Krucev. Tretji štrtinjak je bil usmerjen v šumo proti Ljutomeru, v kateri je bil sovražni pratež, kjer je izpodletel pobeg Frančeku. Sodi so bili pripravljeni. V zadnji štrtinjak se je motala Vida v moški preobleki ter s strelnim orožjem in bodali za pasom. Ko je tičala dobro v sodil, se je poslovila še enkrat z mahajočo desnico, zaprla vratca in lukala skozi navrtane luknjice proti začudenemu sovražniku, stoječemu po kotanjah v negotovosti: Kaj bo?
Zvonovi so zatrjančili, moške roke so privalile sode na vrh nasipov in ob poku župnikove pištole so se zakotalili sodi navzdol po hribu. Kotanje je šlo skraja bolj počasi, vedno hitreje ter hitreje, dokler ni priletel sod za sodom v grabo z glasnim treskom in se ustavil tamkaj. Kruci si seve niso mogli razložiti nedolžnih pošiljk s hriba.
Koj so se začela zbirati krog sodov v nekaj meterski razdalji krdela radovednežev. Nikdo ni upal čisto blizu, nekaj je moralo biti v sodih, kar gotovo ni bilo nedolžno darilo. Kruci so se že drenjali v nestrpnosti krog obeh polovnjakov. Zdajci sta zagrmela iz obeh strahovita poka. Proti nebu je bušil visok plamen v stebru dima, ki je bil spremljan kvišku in na vse strani od kamenja in počilo je dvakrat, da se je stresla zemlja! Od silovitega razpoka razmetano kamenje je potipalo na smrt nekaj po deset preblizu zijajočih Krucev, precej jih je bilo težje ter lažje ranjenih, ostali vsi preplašeno zatulili – – Vsak je bežal kakor ob pamet iz grabe v šumo in le naprej, da ga ne doseže kamenje iz ostalih sodov. Polovnjakoma sta sledili eksploziji dveh štrtinjakov, ki sta zahtevali le par žrtev. Le tretji štrtinjak je še počival ob robu gozda povsem mirno in grozil bogznaj s čim, ker se še vedno ni hotel razpočiti.
Kruci, ki so se zbirali za naskok, so bili raztepeni na mah na vse štiri vetrove. Priklical bi jih ne bil nikdo tako hitro, da bi si upali pogledati v bližino, kjer so se razpočili peklenski stroji in eden je še vedno prežal na priložnost, da razžene v sončni prah vsakega, ki bi se mu približal.
V cerkvi vrh gore so zahvalno trjančili. Ranjenci so stokali in klicali zastonj na pomoč! Oddelki Krucev so doživeli presenečenje, ki jim je nagnalo v tolovajske ude dovolj strahu.
Razleta sodov ni čakal nikdo z večjo nestrpnostjo nego Vida v štrtinjaku. Njen sod je dosegel svoj cilj, kakor bi ga bil izstrelil iz topa. Epsplozija polovnjakov, krič in pobeg sovražnika sta jo poučila, da bo uspel tudi njen načrt. Odprla je vratca, ogledala previdno položaj, ki je obetal varnost in že je bila iz soda ter se potegnila po vseh štirih iz grabe na porobek gozda. Vzel jo je mrak, brzela je po gozdiču od drevesa do drevesa, ne da bi jo kdo ustavljal ali ji zapiral pobeg. Zavrla je korak, ko se je izmotala srečno iz gozda ter se bližala cesti in Žerovincem. Iz sela ji je udarjala na uho glasna madžarščina. Gotovo so se bili zatekli nekateri Kruci v Žerovince in teh se ji ni bilo treba bati. Obšla je naselje in šla povprek po od notranjosti ji narekovani poti. Kje da je in kam ji je kreniti, ji je povedal grad Branek, odkoder jo je že takorekoč pozdravljal Veržej in ji čestital k tolikemu uspehu. Od Braneka je zavila na cesto, da je prekoračila Ščavnico, dosegla Lokavce in šla na Bučečovce. Nikjer ji ni prestrigla poti živa duša, kaj šele kak Kruc! Sama se je dobro zavedala, da bi zašla lahko v nevarnost na kratki poti iz Bučečovc na Veržej. Po tej ravni so se gotovo podile krucevske potrulje ali celo večji oddelki. Sklenila je, da bo vprašala Bučečovčane kako in kaj, potem šele zaključila svoj pohod. Ni šlo z Bučečovčani tako na lahko, kakor je mislila prvotno. Vsled jedva prestane plenitve Krucev se je vse skrilo ter zbežalo pred njo. Kmetje so jo imeli za Kruca, ki jih hoče speljati v materinščini v past in jim zagosti ponovni čardaš. Z izpraševanjem po Krucih in njihovih oporiščih ni bilo nič. Obupani obrazi Bučečovčanov so ji govorili dovolj, da je moral gospodariti prokleti Madžar strahovito po celem Murskem polju.
Pri pogledu na opustošenje se ji je rodila druga misel: Kaj, če so se polastili Kruci celo Veržeja? Najbrž bo že tako, ko pa oče ni prihitel kljub dogovoru Šmiklavčanom na pomoč. In če bo našla mesto rojstnega kraja — kup pepela? Negotovost ji je nagnala mravljince po celem telesu. Z drhtečo roko je otipala Marijino svetinjico krog vratu in jo stisnila krčevito. Zatek k Materi božji ji je vlil novega upanja, da tako kruto je ne bo preslepila usoda. Svetinjico je snela z verižice, jo pritisnila na ustnice in z njo v desnici je ostavila Bučečovce in jo ubrala ne glede na morebitno nevarnost naravnost v Veržej. Naglica ji ni mogla škodovati. Bila je že tako blizu rešitve in jo je oplazovala le še nesigurnost, če ni mogoče njen Veržej — tabor Krucev! Z Marijino pomočjo in pod njenim varstvom se je preverila, da domači trg ni razvalina in ga stražijo ter čuvajo sorojaki — strelci.
Vida je bila sedaj tik pred domom. Ob njenem pojavu je udaril tambur na boben. Veržejci so se zbirali na okopih, če se morda ne upa nad nje kak goljatski »Oberkruc«. Ni šlo kar gladko in zlahka, predno je dopovedala junakinja domačinu Tomažu, da tiči v moški preobleki res Ropoševa Vida in ne kak dolgopeti Kruc. Ko so imeli Veržejci v svoji sredini pravo Vido, niso samo bobnali, da, celo trobili in korakali v sprevodu k »hauptmanu«. Ta je spal po srečno uspelem izpadu in plenilnem izletu med Kruce onstran Mure.
Očetu Karlu so polzele solze ganutja po razbrazdanem obrazu pri stiskanju edinega otroka med zagotavljanjem, da je nameraval baš v tej noči poslati izvidnike proti Jeruzalemu. Klicu kresa ni mogel slediti. Kruci so nastopali tedaj preveč strnjeno in bi bili pozobali na prostem strelce kakor ocvirke iz ječmenove kaše. Sedaj ni več nevarnosti za napad na Veržej, katerega edinega so se ognili sovražniki tako skrbno. Prijel je Vido za roko in jo odvedel ven k lipi, kjer so razdeljevali madžarski plen. Oče je pozabil na krucevsko gorje, ki je korobačilo Mursko polje, se zakrohotal iz polnega grla in se pobahal: »Le poglej, čisto znatna čreda tehle 29 glav goveje živine. Krucem sem ugrabil tri vole, 21 krav in pet telic. Plen bi moral biti večji, pa kaj hočeš. Prokleti Kruc ima svoje lastno gnezdo čisto prazno. Malodane celo Krajino smo preleteli, predno smo nagnali brez odpora tele repe!«
Stari bi še bil kolovratil dalje po samohvali, da ga ni opomnila hčerka na nujnejšo zadevo nego je Krucem oropana živina.
»Hauptman« je pustil zbobnati in natrobiti vojni posvet pod svojo streho. Radi nujnosti so se posvetovali kratko. Nikdo od starešin ni ugovarjal, da bi ne bil pohod nad pasjo zalego Krucev in sicer takoj potreben. Vragovom bo treba tako zamuzicirati, da se ne bodo upali nikdar več niti povohati preko Mure! Za početje veržejskih strelcev odgovorni možje so sklenili: Pod noč odhod vseh za boj sposobnih borcev na konjih in peš. Zgodaj zjutraj pod Jeruzalemom na licu mesta razdelitev čete v zasede in za napad, in sicer tako, da ne bo ušel živ ali vsaj nepoškodovan niti eden od pesjanov.
Strelci so začeli navdušeno s pripravami za obračun z madžarskimi peklenščeki.
Oče in hči sta se zakopala v dolge pogovore, katere je prekinjal stari z glasnimi kletvicami, kapljami solz in s stiskanjem pesti med prisego, da bo tokrat njegov zadnji obračun z Godrnjo po receptu, katerega je nameraval pasje seme preizkusiti na Frančeku!
Učinek razleta sodov ni presenetil le Krucev, da, celo g. župnika in njegove Miklavčane. Oblegovalci so se razleteli na vse strani. G. poveljnik je odbrzel z ženskami in otročiči v cerkev, da ogladi Vidi z zahvalo ter prošnjo do žalostne Matere božje srečno pot v Veržej. Ostali so za razklopotanimi zakopi kmetje ter njih sinovi, ki so zastonj napenjali oči za pobeglim sovragom. Z nasprotnih postojank so strašila proti taboru žrela treh topov. Vsak čas bi se lahko odprla ter uničila uspeh ter učinek razpoka sodov. Brez besednega podžiga, da, brez namiga g. poveljnika je nekaj ugriznilo Bračičevega Gašperja. Z desnico je pokazal proti kanonskemu strašilu in zavpill na glas: »Možje in fantje! Sedaj ali nikdar je prilika, da se polastimo onih gromskih strel!«
Prvi si je porinil nož med zobe, nabite pištole za pas, težko puško v roko in že je bil preko nasipa in navzdol po od topovskih zadetkov izkopanih vinogradih. Sledila mu je dolga riža mož ter mladeničev, ki so brzeli iz grabe navzgor in bili koj na cilju z gromovitim: »Udri! Bij! Smrt pesjanom!«
Med krucevskimi topničarji in napadalci se je vnel boj moža proti možu! Noži so se bliskali, puškina kopita so treskala po glavah, pištole so pokale in kdor se je zoperstavljal, se je zvalil po mrzli zemlji in niti jeknil ni! Kanonirji so bili pobiti, poklani, postreljeni od blizu; Miklavčani gospodarji topov! Je potipal tudi kak Kruc marsikaterega napadalca z nožem med rebra, ali ga celo v obupu obgrizel – – – Kaj izgube v primeru z zavzetjem artilerijskih postojank! Pri izrabi zmage je manjkal veščak-poveljnik. Ta bi že bil znal naphati lintverska žrela topov s hrano, ki bi jim razkadila trebuhe. Nikdo od zmagovalcev ni klical na pomoč g. župnika, ni stikal za smodnikom, nabojem ter užigalno vrvico. Krepke kmečke roke so zagrabile za po tleh ležeče krampe, lopate in droge. Ukope, s katerimi so bili obdani topovi, so razbrskali napadalci liki krtine.
Bračičev Gašper je že vpil iz polnega grla: »Primi, porini! Ena — dve — tri!« Eden top za drugim je zdrčal na lastnih kolesih navzdol in se ustavil s prekucom ter treskom v dolini!
Miklavčani so dovršili najtežavnejšo nalogo, katere so se lotili kot prostovoljci. Sovražni topničarji so ležali okrog pobiti ali smrtno ranjeni, topovi so že bili uničeni v grabi, treba je bilo poskrbeti za lastno varnost.
Iz zvonika Marijinega svetišča je odmeval po okolici plat zvona. Nekdo je trobil na vso moč na umik! Zmagovalci so se ozrli okrog in groza – – – Od njih zavzete postojanke so bile obkoljene od sovražne konjiče. Tudi Kruci pešci so gomazeli od vseh strani in se uvrščali v bojne vrste. Sovražnik je prejel od nekod pomoč in znatna ojačenja. Kaj sedaj? Trenutki zavesti zmage so bili tako kratki!
Miklavčani so zašli prostovoljno v past. Da bi se prebilo neznatno krdelo zmagovalcev skozi strnjene sovražne vrste konjištva in pehote, je bilo izključeno. Poveljnik z Jeruzalema jim ni mogel priskočiti na pomoč. Z izpadom nad topove je bila posadka v taboru oslabljena le na nekaj starcev in žensk! Deljena obrambna sila bo sedaj v pogubo Jeruzalemu in tako naglo zavzetim artilerijskim postojankam!
Plat zvona je prenehal – – – Trobentač je odstavil trombo – – – Kamorkoli si se ozrl, povsod je prežala na prenagljene tabornike neizbežna smrt od sovražne roke.
Bračičev Gašper, ki se je bil lotil zavzetja kanonov na lastno pest, tudi v tem obupnem položaju ni odrekel. Vpil je kot na sodni dan: »Primite za lopate in krampe! Prižgite plamenice! Obdajmo se z nasipi! Živega ne bodo dobili niti enega!«
Baklje so zasvetile po okolici tudi z Jeruzalema. Kupi slame so vzplamteli na več mestih, zvonili so, streli iz pušk so se oglasili iz tabora. Nočno bojišče je bilo dovolj razsvetljeno. S kakimi prekanami in presenečenji Kruci niso mogli računati. Napada na hribe se niso mogli lotiti na konjih. Ako se spustijo peš nad kmete, bo prišlo do najljutejše borbe na življenje in smrt. Seljaki se bodo bojevali do zadnjega mladeniča in bogznaj, kdo bi zmagal: Ali oni, ki napada od spodaj navzgor, ali morda branilec na utrjenem griču?
Taki in enaki pomisleki so begali po glavah krucevskih kolovodij, ko je pritisnila na zemljo precej mesečna zimska noč. Vsi so bili edini, da jim zlodejeva kmečka golazen itak ne more pobegniti. Kedaj se je polastijo in jo pobijejo do zadnjega otročička, je končno vseeno. Noč ima svojo moč! Zakaj povečevati že itak tolikanj nepredvidene občutne izgube.
Kruci so zakurili po grabah stražne ognje. Njih obnašanje je kazalo, da bodo piskali krvavo polko šele pri dnevni svetlobi. Kljub dejstvu, da se ni lotil sovražnik nobenih napadalnih priprav, tabora Miklavčanov nista mirovala. V Jeruzalemu so zvonili celo noč, svetili in posamič streljali. V pasti tičeči izpadniki so izginjali vedno bolj za svežimi zakopi, ki so celo v noči obetali, da bodo za Kruce še trd oreh.
Ono noč po tako lepih dveh uspehih s sodi in z zavzetjem sovražnih artilerijskih utrdb so bili uverjeni junaški taborniki, da jih čaka drugi dan smrt z družinami vred!
Veržejski strelski stotnik Karol Ropoša je pregledal na konju svojo »vojsko«. Pešce je odposlal naprej na Cezanjevce. Prvemu oddelku je sledil s konjiki, da bi ne prišlo do kakih napadov iz zasede. Iz Cezanjevec jo je ubrala pehota na Žerovince in Cerovec, kjer naj počaka dobro skrita pod poveljstvom Mihajla Juriniča.
Ropoša je sklenil, da bo udaril na Kruce ob jutranjem svitu od Sv. Miklavža. Plahi in presenečeni pesjani bodo skušali uteči proti Cerovcu. Zadeli bodo na pehoto in ta bo že opravila svoje. Stari vojnik je izdal strogo povelje: »Pobiti vse, izvzemši na videz boljše Kruce, katerim se bodo osvetili z navlečenjem na kole!«
Ropoša in njegove starešine je strašil pri vsej veri v popolno zmago čudno ter nenavadno razsvetljeni Jeruzalemski hrib. Nekateri so bili mnenja, da napadajo Kruci in se brani tabor ob svitu plamenic in grmad. Drugi so trdili, da so pri veržejskem cincanju Madžari na vrhu Jeruzalema, kjer opravljajo s premaganimi poslednji posel z občnim pokoljem ter požigom. Pri deljenem mnenju je še pristavil stari orjak: »Naj gre za odbijanje napada ali za zmago Krucev, Veržejci bodo učinili svoje. Zmage, krvi, smrti in požigov pijani Kruc bo rajal le par ur!«
Kruci po jeruzalemskih grabah, kotanjah ter gozdičih so bili tolikanj brezskrbni, da so menili, da imajo za svojim hrbtom opravka z lastnimi ojačenji, ko se je zakadila vanje ob prvem svitu veržejska konjiča. Šele slovenski bojni klici so prebrihtali dremajočo druhal, da se je zavedla, s kom da je dobila svež opravek in to od čisto nepričakovane strani.
Veržejci so udarili z vso silovitostjo po takorekoč golih sovražnih glavah. Kruci niso imeli toliko časa, da bi bili skočili v sedla in se postavili napadalcem v bran z enakim orožjem. Veržejci so tulili od razboritosti, skakali na izpočitih konjih v cele gruče iznenada napadenih, ki so tekali okrog, kakor bi lovili slepe miši in so se celo zaletavali v lastne ljudi.
Jeruzalemski tabor in Šmiklavčani v artilerijskih postojankah so koj uganili, za kaj da gre. Pritisnili so za v klopčičih se umikajočimi Kruci od dveh strani v bok.
Jeruzalemska žalostna Majka božja gotovo ni in ne bo videla večjega pokolja, kakor ga je doživela ono zimsko jutro, ko je bila malodane do zadnjega moža poražena krucevska vojska. Kdo se je še izmotal iz obče zmede, do neba segajočega vpitja, udrihov, zabodljajev ter strelov in ubežal preko šum na ravan pred Cerovcem, je bil ustreljen ali zajet od veržejskih strelcev, ki so prežali iz zasede na plen, kakor bi čakali na pogon divjačine.
Veliko, če je trajal poboj ter pokolj krog Jeruzalema dobro uro. Zmagovalci so si podajali roke, se objemali med solzami ter juckali od veselja. Minulo je precej burno radostnega časa, predno so se zmenili za pregled ujetnikov in plena.
Stari Ropoša je zasajal s konja svoje risje oči v ubite in plaval kar naprej med mrtveci in ranjenci proti Cerovcu. On edini je gledal jezno, robantil, klel in iskal nekaj, kar mu ni hotelo pred oči. Uprav pred Cerovcem se mu je razvedril obraz. Zvihral je s konja, objel tamošnjega poveljnika Juriniča, mu stresal roko in menil glasno, da je pogodil baš on pravo. Starec je obrnil v znak ležečega jetnika in mu pretipal z očmi okrvavljen obraz. Dolgo je pasel pogled na onesveščeni žrtvi. V skrbi se je obrnil do Mihajla z vprašanjem: »Za pet ran božjih, vendar niste ubili pesjana vseh pesjanov?«
Četnik je tolmačil starcu, da je bil »Oberkruc« Jurij Godrnja prvi med begunci. Diru konja je zaupal svoje vražje življenje in ni mnogo manjkalo, pa bi se bil prebil skozi Cerovec na cesto. Konja so mu morali ustreliti in ta je pokopal pod seboj divjaka. Z bliskavico je bil izpod ubite živali, potegnil pištoli in požnoral smrtno dva njegovih strelcev. Moral ga je ohliniti on Mihajlo s topo sabljo preko glave, sicer bi se bil izmuznil. Od udarca si bo opomogel takoj in bo lep okrasek današnje zmage.
Ropoša je ukazal, naj spravijo ranjenca v hišo. K zavesti ga morajo napoditi za vsako ceno. Glavni krivec muropoljskih pokoljev in požigov bo dajal odgovor pri polni pameti in moči!
Stari »hauptman« je odjezdil nazaj proti Jeruzalemu, kjer je dolgo objemal in poljubljal junaka jeruzalemske trdnjave, župnika Martina. Poveljnika sta klicala solznih oči zmagovalce na vrh, v hram žalostne Matere božje na zahvalo za jutro zmage ter veselja, kakršnega se ni nadejal nikdo! Če kedaj, je odmeval takrat iz jeruzalemskega svetišča proti nebu in daleč po dolini najiskrenejši in nepopisno hvaležni Te Deum — Tebe Boga hvalimo! Pomoč ter zmaga kristjanov — jeruzalemska Mati, bodi zahvaljena in prosi za nas!
Jedro ter glavna sila krucevske vojske, ki je oblegala Jeruzalem, je bila zbita in pokončana. Treba je še bilo misliti na popolno izrabo tolike zmage, Kruci so še vedno posedali svoje utrjene tabore po Murskem polju. In ravno ti so bili natrpani vsemogočega plena, katerega gotovo niso spravili preko Mure. Tolovajsko zalego je treba iztrebiti in pokončati od Mote do Razkrižja, potem bo šele Mursko polje prosto dihalo in se lotilo po tolikem opustošenju obdelave polj in vinogradov.
Še isto popoldne po zmagi so odrinili Veržejci z ujetniki domov, da bi onemogočili krucevskim taboriščem pobeg preko Mure. Jasno je bilo, da bodo sovražne postojanke po Murskem polju naglo obveščene o popolnem porazu in bodo skušale rešiti z vso naglico, kar se še da oteti. Kolikor mogoče hitra izraba zmage je bila na mestu, radi tega se je tudi mudilo Veržejcem.
Doma v Veržeju so jim sporočili, da se sovražnim gnezdom niti ne sanja, kaj je doletelo glavno armado pri Jeruzalemu. Veržejci so se razdelili po kratkem oddihu v dva oddelka. Eden je udaril na Moto, drugi na Razkrižje, da pobijejo zadnje preostanke roparjev in jim odvzamejo plen. Četi na Moto je poveljeval Ropoša, oni na bolj oddaljeno Razkrižje Lovro Voršič. Obe postojanki sta bili zavzeti s prvim naskokom. Kruce so pobili, zajeli, nagromadeno naropano blago in živino so zastražili Veržejci pod vodstvom našega dobrega Drašeka, dokler ne pride po možnosti vsak oškodovani Muropoljec po svoje.
S pohoda na Moto se je vrnil glasne radosti sicer običajno resni stotnik. Domov je privedel starega ciganskega lopova — Marka Brajdiča. Po bogatem plenu je dišalo tokrat med Kruci. Radi tega se je cigan za vpad pokrucil in se prihulil tjakaj, kjer je bilo kaj za pod zob in za v malho. Treba namreč še omeniti posebej, da se je udeležilo vpada Krucev na bogato Mursko polje zelo mnogo ciganov. Cigan je Slovencem že od nekdaj: sedaj prijatelj — pa zopet smrtni sovražnik. Ciganska naklonjenost in zavratnost se obračata po vetru!
Stari poveljnik celotne veržejske oborožene sile se je vrnil z bojišča malokedaj tako oveseljen kakor tokrat, ko je imel zaprta in kot svoje oko zastražena smrtna sovražnika »Oberkruca« Godrnja in že zelo postaranega cigana Marka Brajdiča. Vragoma v človeški podobi je zamislil smrtni ples, da bodeta pomnila njegovo veržejsko muziko preko praga smrti v neskončno večnost!
Veržejski trobentač Andrej Husijan je postal na Moti samostojen poveljnik. Njegova čast ni bila le ob kruhu in vodi. Kruci so ostavili v svojem taboru svinjine, slanine ter vina, da je bila težka izbira, kaj bi se najbolj prileglo poveljnikovim zobom in njegovemu neprestano suhemu grlu. Svinjske gnjati je otepal, da je debelo gledal in pil iz glinastih pintov, da se ni počutil niti po dolgem spanju čisto iztreznjenega. Nikdo mu ni kratil pravic do uživanja. In baš to neomejeno paševanje nad zemeljskimi dobrotami je bilo nekaj za Drašeka, da se je čutil srečnega, kakor bi užival deveta nebesa.
Tu in tam se je premaknil od dišečih svinjskih krač in polne buče po taboru, da bi se prepričal, če je še plen na mestu in kaj počenjajo njegovi podložni. Nekega popoldne je kolovratil nabit s svinjino in poln kot štrtinjak po lesenih pojatah, katere so zbili za silo Kruci in kamor so zmetali vsemogoče blago in ropotijo. V eni izmed ropotarnic ga je pozdravil izredno visok sod, ki je moral držati več štrtinjakov. Sod je stal po koncu, do vrha je bila prislonjena lestva. Pri pogledu na orjaškega pobratima je uščipnila natrkanega Drašeka radovednost: Kaj neki tiči v sodu, da ga podpira lestva? Ali so pripravili vanj Kruci smolo za obrambo tabora, ali no — takle velikan bi bil lahko priromal na Moto iz farovške ali grajske kleti? Z obema rokama je zagrabil za lestvo, jo zasadil trdnejše v ilovnata tla in začel previdno prebirati kline z nogami, da bi kateri ne odrekel pod njegovo obilnostjo. Klini so vzdržali, oprijel se je vrha soda in dognal, da je samo pokrit z za silo zbitim pokrovom. Stoječ na vrhu lestve, je odrinil pokrovec, da se je umaknil z ropotom za sod. Pogledal je v notranjost velikanske posode, pogladil si je nos in momljal sam zase: »Crke madžarske, kar iz vodnjaka so zajemali tako duhteče vince.«
Prestavil je noge za en klin navzdol po lestvi, se sklonil nad sod in segel z roko, da bi dotipal površje vina in se prepričal s prstom o njegovi kakovosti. Sod ni bil zavrhan, Drašek je že bil čisto sključen in je silil z roko globlje in globlje – –
Naenkrat — štrbunk – –, da je brizgnilo vino iz soda do stropa in na vse strani – –. Iz ogromne posode je bilo čuti grgranje, kakor bi se nekdo dušil in še to je potihnilo primeroma hitro – –
Začasni poveljnik od Veržejcev zavzetega krucevskega tabora na Moti, Andrej Husijan, je utonil v sodu vina, kakor mu je prorokovala pred leti čarodejka Herpica izpod Ptujske gore.
Šaljivo paro Draša so našli v ogromnem sodu, ko so delili vinski plen med oškodovane kmete.
Pokopali so ga v Veržeju z vsemi vojaškimi častmi: »Hauptmanu« Karlu so se podile po spominu na Drašeku posojeni zadnji poti preroške besede: »Ti, lakonca veržejska, utonil boš v sodu vina!«
Prevesela vest o porazu Krucev pri Jeruzalem se je širila od ust do ust. Zaznali so za zmago Radgončani in so šele sedaj dobili skomine, da bi tudi oni radi postali deležni vojne slave. Radgonska gospoda je celo javila v Gradec: sedaj bi bila prilika, da se nažene enkrat za vselej roparsko druhal preko Mure.
V presneto kratkem času so se pojavile na Murskem polju radgonske čete, poveljnik gradu v Gradcu, Rabatta, se je upal s svojim oddelkom v Ptuj. Da, celo hrvaški ban, general Balfy, je bil pripravljen, da očisti roparjev Medžimurje. Od vseh strani so pričeli pogoni za ostanki Krucev, ki so se še skušali obdržati v Čakovcu. Pri Razkrižju so si zgradili Kruci most preko Mure, tega so jim razdrli ter skurili veržejski strelci. Krucevska krdela so bila povsem odrezana. Brez odpora so jih pobijali ter vesili, ker jetnikom niso prizanašali.
Prepozno došla in pravzaprav nepotrebna gosposka pomoč je bila Muropoljcem celo v nadlego. Veržejci so itak zavzeli po zmagi pod Jeruzalemom Moto, Razkrižje in Branek, kjer so hranili Kruci svoj plen. Kmečki zmagovalci bi pravičnejše razdelili Muropoljcem oropano in deloma zopet pridobljeno blago, nego bi to storila gospoda, ki si je lastila znaten del plena. Samoobjestno nastopanje Radgončanov ter Gračanov je silno razljutilo Ropoša. V prepiru za pravico do delitve Krucem odvzetega blaga je prišlo tako daleč, da so zagrozili Veržejci resno gosposkim poveljnikom, da bodo tudi z njimi obračunali, kakor so s Kruci!
Med temi prepiri so zavzeli Hrvati Čakovec. Poveljnik radgonskega oddelka in poveljnik graškega grada sta odhitela pred Čakovec, kjer se jima je obetal boljši delež na zmagi kakor na Murskem polju.
Na ta način so šele postali Veržejci gospodarji zmagoslavnega položaja po Muropolju. K njim so se zatekali izropani kmetje in oni so vračali pravim lastnikom ugrabljeno živino in razno drugo blago. Seve tudi pri izravnavanju škode pod zaščito in pravico kmečke roke ni bil vsak zadovoljen. Marsikatera bridka je padla iz bratskih ust na neupravičen račun Veržejcev in Miklavčanov, ki so se edini upali postaviti Krucem odločno po robu in izvojevali nad njimi zmago, kakor nikoli poprej in ne pozneje. Nehvaležnost je plačilo sveta! Tako je bilo tudi pa Murskem polju ob slovesu zime v letu 1704.
Po popolnem očiščenju Murskega polja je obračunal »hauptman« Ropoša s svojimi ujetniki tako kakor je bil prisegel »Oberkrucu« koj po ugrabljenju edinke Vide.
Pripeljati je pustil Godrnja k sebi. Pomolel mu je pod nos njegovo svojčas poslano pismo s pozivom, naj mu pošlje dva funta svojega mesa v Bakovce. Ujetnik je gledal mrko v tla. Odgovoril ni na nobeno vprašanje kljub temu, da ga je bil stari stotnik v obraz, ga slednjič opljuval in ga napodil od sebe z besedami: »Pisal si mi po dva funta mojega mesa, zdaj si mi prinesel celi cent svojega!«
Ropoša je sklical pod lipo krvavo rihto. Ta je zaključila kmalu preiskavo in jo kronala z razsodbo smrti na kolu za »Oberkruca« Godrnja in cigana Brajdiča. Ostalim zarobljenim je bila prisojena smrt na vešalih in to pred očmi lastnega poveljnika na madžarski strani Mure.
Nalogo izvršitve smrtne obsodbe na sovražni zemlji je prevzel veržejski starešina Gregor Šonaja.
Krog osme ure zjutraj je bobnal veržejski tambur po trgu, trobentač je klical strelce pod lipo, kjer so čakali, obdani od močne straže, zvezani ujetniki. Ko so bili zbrani vsi konjiki pod poveljstvom Šonaja, jim je dal stotnik Kari znamenje z roko za odhod, sam je ostal doma.
Med glasnim bobnanjem in trobentanjem so prekoračili Veržejci z obsojenimi Muro. Krenili so tik ob reki proti Ižakovcem, kjer se zavije Mura v prva kolena. Ustavili so se ob največji vijugi in se pripravili za krvniški posel, da maščujejo nad 28terimi kolovodji, kar je zagrešila po Murskem polju cela tolovajska armada.
Pri pogledu na zaostreni kol je stisnil glavar Godrnja zobe, streslo ga je po celem telesu. Niti besedice ni siknil med rablje, ki so se režali na glas, ko so kopali luknji za oba kolca in tesali vešala za 26 roparjev. Le cigan Marko je jadikoval ter prosil, da bi menda omehčal vsako slovensko srce, le veržejskega ni! Radi babjega cviljenja že pred mučenjem so ga pošteno obrcali od vseh strani ter mu zamašili usta s cunjami.
Kola sta bila pripravljena, luknji izmetani, dolga vešala so stala – – Pričel je krvniški posel, ki je bil za tedanje čase nekaj vsakdanjega, pa se je tudi ponovil bogznaj kolikokrat med svetovno vojno in se še danes!1
Glavarju Krucev in ciganu so navezali za vsako nogo vrv. Oba konca vrvi so pritrdili za vprego par konj. Ostro zaostren konec kola so nastavili tik pred zadnjico obeh žrtev, debelejšega uprli ob skopano luknjo, kjer so ga zadržali z drogi. Po končanih pripravah so nagnali na počasno povelje oba para konj, da sta potegnila vsak svojo žrtev na kol, ki se je strahovito zasajal skozi drobovino. Konje so odpregli, ko sta tičala kolca v obeh telesih do blizu pljuč, ju spustili v luknji in zaphali z zemljo. Navlečem si je zasajal kol s težo lastnega telesa vedno globokejše skozi telo. Te vrste mučenje je bilo grozovitejše nego pribijanje na križ. Nesrečnež se je zvijal na kolu v nepopisnih mukah ure, da, dneve. Veliko usmiljenje je izkazal mučeniku na kolu mimoidoči ali jezdec, če ga je usmrtil, saj sneti bi ga itak ne mogel in če bi ga, bi mu nikakor ne bilo pomagano.
Po opisanem načinu sta bila navlečena vsak na svoj kolec »Oberkruc« Jurij Godrnja iz Bakovec in stari ciganski glavar Marko Brajdič.
Kruc je bil prepuščen mukam nezavezanih ust, da bi bil lahko vpil iz polnega grla, česar ni storil. Grozno se mu je kremžil mustačasti obraz, ko se mu je zasadil vsled potega kol globoko med čreva in so se razpotegnila rebra za nekaj palcev eno od drugega. Nečloveški, nerazumljivi glasovi so se mu izvili iz prs pri zdrku kolca z njegovim truplom v luknjo in je obvisel on nesrečnik na leseni ostrini med nebom in zemljo.
Ubogi Marko, vsa otepanja z zadnjimi od smrtnega strahu preostalimi močmi so bila zaman. Kol je opravil na njem celo ta posel, da mu je vračal zavest pri vedno globljem zasajanju, katero mu je odganjaj poprej strah.
Navlekli so oba obsojenca tik pred vislicami, da sta morala gledati zadnje potresljale vsakega od 26 obešenih in prestajati trpinčenje v zavesti: Kedaj bo naklonila meni smrt zadnji stresljaj – – ?
Ko se je poslovil od tega sveta zadnji obešenec so zatrobili in zabobnali Veržejci na odhod. Ostala sta na kolih sama še živa mrliča Oberkruc Jurij Godrnja in stari ciganski glavar Marko Brajdič – –
Drugo jutro so zakrakale jate vran nad moriščem ob Muri. Spustile so se na dolgi drog vislic in suvale z glav obešenih v živalski nevoščljivosti ena drugo – – Zavist je dražila ptice, da so krakale zategnjeno ter hripavo cele ure, predno so se priborile do oči in obraza mrtvecev, najmočnejše in začele opravljati počasi pogrebni posel, ker ni bilo človeških pogrebcev.
So se li raztegnile muke obeh na kol nasajenih do prileta vran? Ne! Bila sta mrtva z obešenimi vred, ko so prikrakale vrane in se obdelovale s kljuni radi deleža njunih oči in obrazov – – –
Pod kolom starega cigana je počivala negibno v klopčič zvita kosmata pošast, katere se ni upala lotiti dolgo časa z dolgim kljunom nobena vrana. Bil je Markov najzvestejši spremljevalec — šepavi medved Miško. Kdo mu je pošepnil na uho, da umira grozovite smrti na kolu njegov gospodar — znaj Bog! Prišepala je odnekod iz Krajine, pogodila morišče, se zvila krog Markovega kola in poginila pri pogledu na peklenske muke od starosti onemogla žival!
Dve leti za opisanimi dogodki je imela Štajerska mir pred Kruci. Karoly, zaveznik Rakočija, drugega kralja Krucev, se je obrnil leta 1705. s svojimi četami proti avstrijskemu ozemlju, kjer je ropal neusmiljeno ter požigal in obiskal celo dunajsko predmestje.
Kralj Rakoči je sklical deželni zbor ter se je dal proglasiti od madžarske gospode za poglavarja. Njegove čete so bile sicer na Martinovo leta 1705. premagane in pobite pri Velikem Varadinu, a ne uničene ter so razgrajale tem grozovitejše na Avstrijskem in leta 1706. tudi na Štajerskem zlasti okoli Stradena in Kleka. Koder so divjali, se je dvigal kvišku dim požganih hiš.
Da bi ta divja druhal, ki je štela leta 1707. zopet 70.000 oboroženih mož, ne udrla ponovno na Štajersko, so postavili ob Muri močne straže. Kljub zastraženju so prilomastili Kruci leta 1708. na Štajersko. Razsajali in ropali so okoli Friedberga, po Dekanovcih in drugih tamošnjih krajih.
Nekatere trume so prihrumele 31. oktobra omenjenega leta nad Ljutomer in ga oropale. Tem tolpam se je postavil po robu ormoški graščak Franc Anton Petthe. Kruci so ga premagali in pobili njegov oddelek. Tudi njega bi bila doletela smrt, da ni pobegnil pravočasno iz spopada in srečno utekel v vinograde, kjer so ga ubranili in mu oteli življenje njegovi podložniki. V zahvalo za rešitev je sporočil malo pred svoje smrtjo l. 1700. precej denarja, s katerim bi se naj pozidala na mestu rešitve cerkev na čast sv. apostolu Tomažu. Do pozidanja hiše božje je prišlo na prizadevanje križnikov l. 1717.
Ko je zatonila 11. septembra 1709 vsled zmage znanega avstrijskega vojskovodje Evgena pri Malpaquetu zvezda vojne sreče Francozom, glavnim pomočnikom Krucev, je spoznal tudi drugi ter zadnji kralj Krucev Rakoči za dobro in potrebno, pogoditi se z avstrijskim cesarjem. On sam je sicer pobegnil vsled strahu pred avstrijsko osveto na Poljsko, pa Karoly, njegov zaveznik, se je odpovedal 30. aprila 1711 s svojimi trumami na Malenijski planjavi slovesno vstaji in prisegel zvestobo cesarju. Kruci so se razšli, madžarskih puntov in napadov na Slov. Štajersko je bilo takrat konec.
Kaj pa veržejski strelski stotnik Ropoša? Ali je zrl križem rok, kako so plenili oddelki divjih krucevskih band po Murskem polju in še celo dalje? Star je bil, da niti na konja ni več mogel in gluh, da ni več dražil njegove hrabrosti ne veržejski boben in ne tromba. Veržejski strelci se za pravkar na kratko omenjene napade niti zmenili niso. Pred Veržejem so imeli Kruci nekako podedovan strah. Ogibali so se ga in Veržejci so si mislili: Zakaj hoditi za druge in še celo za gospodo po kostanj v od Krucev razpihano žerjavico. Jeruzalemska zmaga jih je dovolj naučila, kolike hvaležnosti sta zmožna gospod in kmet, ako se potegneta po tuji zaslugi iz nevarnosti!
»Hauptman« Ropoša je živel zadnja leta svojega življenja bolj sam zase. Dosegel je izredno starost. Ustno izročilo pravi o njegovih zadnjih trenutkih, da je umiral zelo težko. Blodil je zadnji čas neprestano o tistem nedolžnem otročičku, katerega je presekal z zibelko vred na madžarskih tleh v Bakovcih na domu »Oberkruca« in na kol navlečenega Jurija Godrnja.
In Vida — veržejska junakinja in rešiteljica Murskega polja? Njej je postal po zmagi nad madžarskimi krvoloki vse na svetu hram žalostne Matere božje v Jeruzalemu. Svoje življenje je posvetila bogoljubnosti in dobrodelnosti med zatiranim kmečkim narodom. Radi turškega zlata in obširne posesti pri Jeruzalemu in po Murskem polju so trkali na duri njenega srca odlični plemenitniki brez uslišanja. Ostala je na straži od grobu svojega sinka, dokler tudi nje niso položili poleg njega k zadnjemu počitku pri glavnih vratih v cerkvici žalostne Matere božje v Jeruzalemu.
1 Navlečenja na strašni kol so se naučili Slovenci od Madžarov in ti so videli to muko na Poljskem, kamor so jo zanesli divji Tatari.
Pozneje so mirovali sosedni Madžari precej časa.1 Da bi se Slovenci zopet prepričali, da ni ugasnila v srcih Ogrov stara divjost in da jim ni zaupati, za to so imeli dovolj prilike v burnem letu 1848.
Komaj se je bil napotil hrvaški ban Jelačič, da bi ukrotil nemirne Dunajčane, so začeli oholi Madžari, od nekdaj prijatelji krvavih vstaj, tiščati proti hrvaško-slovenski meji ter so zasedli Medžimurje. Polkovnik Perczel je zbral tamkaj do 5000 ogrskih puntarjev. Trdil je sicer, da se ni Štajercem ničesar bati, a kdo bi zaupal madžarskemu lisjaku? Zato je zbral general Nugent med Ptujem in Ormožem okoli 10.000 cesarskih vojakov. Vse vasi med imenovanima mestoma so bile prenapolnjene z vojaštvom. Vsak kmet je imel pod svojo streho nad 20 mož. Perczljeve zadnje straže so krožile tik štajerske meje, pol ure nižje od Središča.
Meseca septembra 1848 so zagledali nekateri središki delavci na polju ogrske konjike onkraj meje in mahoma se je raznesel po Središču glas: »Madžar pride!«
Prestrašeno ljudstvo ni znalo, kam bi zbežalo in kje bi kaj poskrilo. Platno, blazine in druge reči so zavlekli v kleti, še celo zvonik središče kapele so natlačili z mnogovrstnim blagom. Že od narave bolj boječe ženske so pobegnile z deco v vinograde, le možje so ostali doma.
Središka narodna straža — »nacijonalna garda« pod »generalom« Karničnikom, takratnim učiteljem, se je ozirala s puškami na ramah proti »Lipju«, pride li že Madžar, da še poskrije ob pravem času orožje in odnese pete.
Minul je september, tudi oktober se je že nagibal h koncu, Ogrov le ni bilo. Žene so se vrnile iz vinogradov. Vse, kar je bilo skritega in zakopanega, je zagledalo zopet beli dan. Nacijonalna garda je zadihala prosteje ter se združila z vojaki, ki so došli, da bi stražili in branili Središče pred madžarskimi ustajniki.
Še bolj je pomirilo Središčane pismo, katerega jim je poslal oberst Perczel dne 26. oktobra 1848 iz Čakovca. Nemško pisano pismo se glasi v slovenščini takole:
»Slavna civilna oblast v Središču!
Pravkar sem prejel obvestilo, da šuntajo prebivalce Štajerske s hudobnim obrekovanjem mojih do Drave zmagovito prodrlih armadnih zborov, češ, da bodo prekoračili moji armadni zbori štajersko mejo. V zabrano nadaljnjih nesporazumljenj se čutim dolžnega, da podam slavni civilni oblasti resnično izjavo, da nima pod mojim poveljstvom stoječa armada ne navodil in ne namena, ogrožati deželo in narod z vpadom v to pokrajino, s katero je živela Madžarska vedno in posebno še v zadnjem času v najboljših odnošajih. Baš nasprotno! Sprejel sem predlog poveljnika štajerske armade z dne 23. t. m., naj se zopet vzpostavijo med obema deželama trgovinske zveze in dobrih sosedov vreden promet.
Jutri, 27. t. m. bo sledil omenjenemu predlogu končnoveljaven sklep. Slavno oblast in sploh vrle prebivalce Štajerske zagotavljam že v naprej, da bom sodeloval pri pomirjenju napetih razmer med Ogrsko in Štajersko.
Prosim slavno oblast, naj obvesti o tem do pomirjenja in vzpostavitve prijateljstva prebivalce Štajerske. V splošnem zagotavljam, da ne bo zagrešila Ogrska, čeravno se čuti močno poklicano, da brani svojo prostost do zadnje kapljice krvi, zločina, ne da bi bila k temu koraku prisiljena ali pozvana, prekoračiti meje sosednjega naroda. Jaz in moja armada bova sledila strogo božjemu povelju in ne bova storila ničesar, česar jaz nočem, da bi kdo prizadejal moji ljubi domovini.«
Perczel l. r., oberst itd.
Pismo je bilo prijazno, a ga je pisal Madžar, ki ni bil Štajercem nikdar odkritosrčen prijatelj; bilo je zelo sumljivo ter bi moralo vzbuditi domačine k še večji pazljivosti. Toda naši so se dali preslepiti. Zanašajoč se na dano madžarsko obljubo, se je pomaknil oddelek cesarske armade 7. novembra k Veliki Nedelji. Le posamezni konjiki so stražili v Obrežu, Frankovcih in Pušencih. Tudi v Ormožu je bilo primeroma malo vojaštva.
Že drugi dan 8. novembra zelo rano je prekoračil polkovnik Perczel s svojimi oddelki štajersko mejo. V trdi temi ob 4. uri zjutraj in v deževnem vremenu so dospeli prvi Madžari v Središče. Preiskali ter pretaknili so vse hiše z izgovorom, da iščejo Ilire, t. j. hrvaške vojake. Za temi stikači so se pojavili pešci, konjiki in topničarji. Od pete do devete ure je bila široka cesta polna ogrskih vojakov. Šele tedaj, ko je stal sovražnik pred Ormožem, je prejel o tem poročilo k Veliki Nedelji general Nugent. Kako je bilo mogoče, da so bile avstrijske prednje straže ugnane tako naglo v kozji rog, še danes ni dognano. Najbrž je kazal kak špijon Madžarom pot po Hraščici, veliki šumi, ki se vleče od Medžimurja do Holma, in ti so prestrigli pot Avstrijcem.
V Ormožu ni bilo toliko vojakov, da bi se bili mogli ubraniti madžarske premoči. Utaborili so se v šoli. Madžari so jih premagali in ujeli.
Med tem časom je bil razpostavil Nugent na hribu onkraj Lešnice, potoka, ki teče po ozki dolini zahodno od Ormoža, svoje vojaštvo in sprejel Madžare s topovi. Ogenj iz kanonov tudi Ogrov ni preplašil. Obrnili so svoje topove proti Hajdinu in več ur na daleč so se razlegali topovski streli po Halozah in Slovenskih goricah.
Prebivalci celega okraja so se tako prestrašili, da so zbežali. Vsak je pograbil, kar mu je prišlo v zadnjem trenutku pod roko in beži v vinograde, da bi si rešil tamkaj vsaj življenje pred druhaljo.
K sreči je bil tokrat strah pred vpadniki res prenagljen in ni trajal dolgo. Že po preteku nekaj ur so uvideli Madžari, da so preslabi. Odnesli so pete in se vrnili, odkoder so bili prišli. Svojo pot na slovenski zemlji, dobre tri ure daleč, so zaznamovali s svojo krutostjo in dokazali, da še niso zgubili nekdanje krucevske divjosti. Odnesli so namreč, kar se je dalo, pojedli in izpili ljudem vse brez plačila. Kar je ostalo, so pospravile in odnesle vlačuge in različna ciganska druhal, ki je bila vedno za petami madžarskim vojakom.
Tudi nekaj ljudi so pobili Madžari ob tej priliki.
Ko so prilomastili ob sedmih zjutraj pod Holm, je ustrelil eden od madžarske bande skozi okno v hišo in zadel smrtno 18 letno Marijo Masten. Drugi divjak je tako ranil v Pušencih Rozalijo Gradišnik, da je umrla po hudih bolečinah čez 14 dni. Žrtve madžarske krutosti so postali nadalje: dragonar Blaž Masurič, katerega so ustrelili v Loperšicah in dva druga vojaka, ki sta bila smrtno zadeta v ormoški šoli. Več ranjenih so prepeljali istega dne v ptujsko bolnico.
1 Da bo povest o Krucih popolna, je dostavil pisec poročilo zgodovinarja M. Slekovca o zadnjih srečanjih Slov. Štajercev z Madžari.