Kruh (Matija Malešič)

Kruh. Povest Slovenske Krajine.[1] Matija Malešič

Izdano:	Mladika, 1926, letnik 7, številka 1–12
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pripovedujejo:

Tri ptičke so priletele iz Slovenskih goric. Pela je prva, pšenični klas je nosila v kljunčku druga, sladki grozdek je nosila v kljunčku tretja. Preletele so Muro. Na Ravénsko je sedla prva, na Dolinjsko je odletela druga, tretja ni našla kraja, kamor bi sedla. Borovih gozdov po Goričkem je je bilo strah, po ravnini sta se že udomili tovarišici, vrniti se v Slovenske gorice ni marala. Prhutala je in iskala primernega kraja. Iskanje in prhutanje jo je utrudilo in ožejalo. In je pozobala sladke jagode z grozdka, obran češuljek ji je padel iz kljunčka. Prestrašila se je, ko se je zavedela, kaj je storila s svojim darom, žalost jo je prisilila, da se je skrila v borovih gozdovih na Goričkem.

* * *

Čuj petje po Ravénskem! V belih domovih pojejo, po belih cestah pojejo, po zelenih poljih pojejo, po belih vasicah pojejo. Saj ni bogatije, da bi se je človek objedel, saj ni belega kruha, da bi ga človek metal ptičkom pod nebom — ali človek živi! Dober je i soržičen, dober je i koruzni kruh, če ni belega! Lep je svet! Čemu bi bil človek na tem belem svetu čemeren?

Glej, da vidiš ravna polja na Dolinjskem, ko valovi po njih zlata pšenica! Pa da vidiš mogočne gradove sredi prostranih parkov, pa bogate vasi z belimi dvori, pa bele grofovske pristave, pa polne žitnice in kašče! Ravne bele ceste teko po ravnini, vitki jagnedi in ponosne akacije jih spremljajo. Kočije drdrajo po belih cestah, na obiske se vozijo sosedje, ki so siti belega kruha.

Dosti je kruha po Dolinjskem in Ravenskem. Da imaš le košček zemlje — pa živiš! In grofu se ne pozna, če trikrat na dan nasiti vse, ki mu služijo.

Ni kruha na Goričkem. Tam je preveč ljudi, peščena zemlja pa je skopa, skopa. In če imaš kos peščene zemlje — ne izvlečeš iz nje toliko, da bi nasitil svojo družino. Tam po Ameriki sanjajo Goričanci o svojih domovih in borovih gozdovih; po ogrskih pustah in slavonskih ravninah škropijo svoj znoj Goričanci; ropotanje strojev po nemških tovarnah duši vzdihe Goričancev, ki iščejo kruha.

Zakaj nisi prinesla, ptička, daru na Goričko?

Lahko tebi peti, Ravensko; lahko se tebi bahati, Dolinjsko! Skrb se plazi po Goričkem, petja ni, bahavosti ni. Siromakom po Dolinjskem in Ravenskem je gospod — grof; reže jim kruh grofovsko; po Goričkem je gospod — palir!

O, kako je grenak kruh, ki ga reže palir!

Prvo poglavje.

Palir Ritoper je prijazen.

1.

Štefan Veren se solnči na klopici pred svojo bajto. Lepo nedeljsko popoldne je, polno toplega pomladanskega solnca. Pogled plava po nepregledni ravnini, ki leži pred njim ko na dlani. Bogati grofovski dvori se šopirijo med umetnimi nasadi; bele pristave so posejane po planjavi; ravne ceste spejo križem-kražem proti Muri, proti Radgoni, proti Soboti, na Dolinjsko, na Ravensko, na Goričko; ponosne akacije spremljajo v ravnih vrstah ceste, vitki jagnedi sanjajo ob njih; bele vasice — ko da se je zagnala jata belih golobov med goste sadovnjake; radgonski grad, Kapela, ljutomerske gorice žarijo v solncu, se bahajo v bogastvu. Tu doli po Ravenskem, tu doli po Dolinjskem, tu je dosti kruha, tam po Slovenskih goricah, tam po ljutomerskih goricah, tam za Muro, tam za sivim pasom je bogastvo, je izobilje.

Goričko, Goričko! Peščene njivice po Goričkem dihajo v napetem pričakovanju ko njihove gosposke tovarišice po ravnini. In vendar — ko berača pred grofom jih je sram. Razmetane med borovje, pripete na obronke gričev, stisnjene med borne koče čakajo v brezupni nemoči na dan, ko jih bo gladila skrbna roka, ko jim bo govoril gospodar mehke besede in sadil svoj up po njih. S strahom čakajo na dan, ko jih bo klel, ker niso izpolnile upov, ker jih niso mogle.

Skrb ovija Verenovo glavo. Dva otroka se sučeta tam ob meji okoli kravice, ji tiščita gobec k zemlji in jo silita, da bi zagriznila v velo, od snega poležano travico ter dala zvečer mleka. Štirje kričijo v bajti in prosijo mater kruha, belega kruha danes, ko je lepa, sveta nedelja; najmlajši steza iz zibelke roke po materi in vrešči, da gre skozi ušesa. Najbrže je lačen. Sedem jih je, sedem, ki prosijo mater kruha. Sedem! Ko se Veren vrne v jeseni z dela, jih bo osem.

Za oral zemlje, peščene zemljice, je Verenove. Tesen ograjček in hišica s hlevom brani, da niti celega pluga ne more obsejati. Pa devet ust in ustec pri hišici, devet želodcev, ki bi jim niti neosoljena praprot ne škodila!

»Lepo ti je Bog dal, Veren!«

Veren se zdrzne in dvigne glavo.

Palir Aleksander Ritoper krene s ceste proti klopici.

»Baš lepo, da mi ni mogel lepše!«

»Solnčiš se in nimaš skrbi.« Ritoper prisede.

»Baš nobenih skrbi!« Veren si potegne z roko preko čela in se zagleda po Ravenskem.

Ritoperju je nerodno in ne ve prav, kako bi začel.

»Lepo je na tvoji klopici.«

Veren molči.

»Tako prijetno sije semkaj solnce.«

Veren molči.

»In ta razgled!«

Veren molči.

»Takega mesta ni na vsem mojem posestvu ko je ta tvoj prostorček.«

Veren molči, gleda po Ravenskem, Ritoperja ne pogleda.

Ritoper sname klobuk z glave, si pogladi ozko plešo in vzdihne. »Ko bi mogel človek vsaj vsako nedeljo popoldne posedeti na tej klopici, gledati ta lepi svet in uživati v miru in brez skrbi solnčno gorkoto.«

Veren ničesar ne reče in gleda po Dolinjskem.

»Pa imaš toliko skrbi ... toliko skrbi, da včasih misliš, da ti poči glava. Novo hišo sezidam; s trgovino je križ na vasi; ljudje nimajo denarja za gostilno; naše njive ne rode ko po Dolinjskem in Ravenskem; poljsko delo je v rokah. Pogodbo sem sklenil na Ogrskem. Na pot bo treba. Skrbi, skrbi, skrbi!« Ritoper si znova pogladi plešo in pogleda Verena.

Veren čuti pogled, pa se noče izdati in molči. Gleda po Dolinjskem.

»Saj pojdeš tudi letos na delo?« Ritoper prime Verena za ramo, ga strese in mu pogleda od blizu v oči.

»Pojdem že ...« Veren strese Ritoperjevo roko s svoje rame. »Saj moram!«

»Tudi jaz pojdem!« Kakor da je vzrastel iz zemlje stoji pred Ritoperjem Verenov Štefanček. »Dovolj sem že močan! Sosedov Ludvik je slabši in manjši, pa pojde. Tudi jaz pojdem!«

Ritoper premeri z očmi trinajstletnega dečka, ki stoji na prstih, da bi bil večji in bi našel milost v palirjevih očeh. »Ti?« se začudi palir.

»Ali ne greš h kravi?« ga odganja oče.

»Kravo bo pasel Matjažek! Jaz pojdem letos na delo!«

»Brez mojega dovoljenja, kajne?« Veren skoči s klopice in nažene predrznega fantka.

»Če samo kilo pšenice zaslužim, bo pri nas zalegla!«

»Tiho! Ne vtikaj se v najine pomenke.«

Ritoper se smeje. »Tvoja kri, Veren, čista tvoja kri.«

Veren nejevoljno zamahne z roko.

»Pa ga vzemi s seboj! Pri kuhinji bi pomagal, vodo bi prinašal. Petdeset kil pšenice primaknem k tvojemu zaslužku.«

Veren ostro pogleda Ritoperju v oči. »Prezgodaj začne jesti grenak palirjev kruh, pa če gre šele z dvajsetim letom prvič na delo.«

Ritoperju oster Verenov pogled in take besede niso po volji. »I, no! Kakor veš in znaš! S teboj bi šel in bi ga imel vedno pred očmi, zato sem mislil ...«

»In celih petdeset kil pšenice bi mi navrgel k plači!«

Ritoper čuti pikrost in v zadregi maha s klobukom. »Kakor pač veš, kakor pač veš! Fantiček je za svoja leta krepak in močan ...«

»Pa bi rad že sedaj izsesal iz njega njegove mlade moči.«

»Štefan, ne bodi vendar! Sam se je ponudil, mislil sem, da ti bo prav. Fant ima prav! Vsaka kila zrnja zaleže!«

Moža molčita. Veren gleda po podolgasti sivi plasti, ki se dviga iz Mure, Ritoper ga gleda od strani in mu je nerodno, ker je Veren slabe volje in nezgovoren.

»Jeziš se name, Veren, vem, da se jeziš. Radi lanskega leta. Verjemi mi, da po krivici. Zgubo sem imel lansko leto.«

»Kakor vsako leto! — Zato pa zidaš letos novo hišo.«

»Na novo hišo mislim že, odkar sem palir. Poslušaj me, Štefan. Za letos se mi je posrečilo skleniti še dosti primerno pogodbo. Vsa dela na veleposestvu sem prevzel. Ako bo dobra letina, dobim toliko, da ne bom gledal na kilo, dve kili pšenice. Zlasti pri tebi ne.«

»Kakor lansko leto!«

»Nisem jaz kriv! Veleposestvo je krivo! Sam sem trpel škodo in sem imel zgubo ...«

»Palirji imajo vsako leto zgubo! Iz samih zgub zidajo hiše in jedo bel kruh!«

»Da ni lansko leto pobila toča ...«

»In če letos pobije? Ne pobije tebi, pobije nam!«

»Tebi dam, kar ti obljubim, in če dam iz svojega. Sam veš, koliko dam nate.«

»Občutil sem lansko leto!«

»Po deset kil pšenice na mesec ti dam več ko drugim! Samo ne pravi tega drugim, ker bi hotel vsak imeti več!«

»Saj govoriš, ko da sem se ti že prodal za letos.«

»Menda vendar ne misliš iti s katerim drugim?«

»Podlesnik je povprašal, če še nisem nikomur obljubil; Kühar je bil včeraj pri meni.«

Ritoper zardi. Nič mu ni hujšega, ko če mu prevzame drugi palir delavce, na katere se zanaša. »S Küharjem bi šel?«

»Zakaj ne, če plača bolje ko ti?«

»In s Podlesnikom bi šel? Kaj ga ne poznaš?«

»Pojdem s tistim, ki bolje plača! Desetero ust in ustec bo jedlo, kar prislužim s svojim trdim delom!«

»Poznava se, Veren!«

»Še predobro!«

»Dosti dobrot sem ti že izkazal!«

»Občutil sem jih to zimo, ko smo stradali!« Veren vstane in se ozre na hišico. Žena sloni na oknu in prisluškuje, otroci se prerivajo na drugem oknu in vlečejo na uho. Vedo, da se razgovarja oče o kruhu, in so radovedni. Štefanček se kuja na hišnem pragu.

»Kaj ti je tako daleč do mene? Zakaj nisi prišel? Pomogel bi ti.«

»In me imel sedaj v krempljih, da bi sploh ne mogel izbirati, s kom naj grem! In bi mi kratkomalo odredil: Toliko in toliko dobiš! Iti itak moraš z menoj!«

»Štefan!«

»Stradali smo — pa vsaj lahko izbiram! Kdor da več, s tistim pojdem!« Veren vtakne roke v žep, obrne Ritoperju hrbet in korači proti hišici.

»Stopi pojutrišnjem pod večer k meni, da se pomenimo.«

»Če ne pride še danes Kühar ali če ne stopim jutri k Podlesniku — morda pridem!« Veren se ne ozre na Ritoperja in stopi v vežo.

»Preoster si, Štefan!« kara žena.

»Vračam, kar mi je posodil! Veš, kako je naredil lani z menoj.«

»Pri roki nam je bolj ko Kühar in Podlesnik!«

»Varuj se mi Ritoperjevih dobrot.«

»Preveč si mu povedal! Glej, kako je jezen.«

»Kaj pa mi očita, da nimam skrbi?« Veren zamahne z roko in izstopi pri zadnjih vratih iz veže.

Ritoper je jezen, da ves drgeta. »Oholost siromašna!« bi iztisnil iz sebe, pa ne iztisne, ker ni odločen, ali bi stopil za Verenom ali bi odšel.

Verenka zapira okno.

Ritoper se odloči in ne stopi za Verenom. Stisne pesti, zakolne skozi stisnjene zobe in oddrobni po vasi.

2.

Šiftarjeva Ilonka sedi na vežnem pragu, se koplje v mehki solnčni toploti in plete.

Mati pospravlja po ozki sobici.

Izza Suhičevega vrta vzkipi prešerna pesem:

»Imam mline, imam žage,
imam ljubice tri,
pa meljem, pa žagam,
pa gledam vse tri.« 

Ilonka se zdrzne, dvigne glavo, si zasenči oči in gleda po sosednjem vrtu. Nikogar ne opazi. Pa odpoje:

»Ti misliš, ti misliš,
da rada te imam.
Ti fige pokažem,
za norca te imam.«

Ne gleda po vrtu, pogled obrne na pletenje. Ko da poje sama sebi ali ko da je je sram rdečice, ki ji je vzklila na licih.

Ne več prešerno, skoro hrepeneče poje moški glas:

»Kraj Mure sem hodil,
kraj Drave še ne,
vse ljubce sem videl,
al svoje še ne.«

Ilonka ne dvigne glave, hitro plete in poje:

»Ti misliš, ti misliš,
da rada te imam.
Ti fige pokažem,
za norca te imam.«

»Tako?« Pred Ilonko stoji Suhičev Ivan. Razgret je in dobre volje. Iz oči mu sije ljubezen, na ustih igra vprašujoč smeh.

Ilonka se prestraši. »Tako me prestrašiš!«

»Kaj mi poješ tako?«

»Kakor si posodil, tako sem vrnila! Če imaš tri ...«

»Deset, če hočem!«

»Sto jih imaš lahko, pa se ne bom jokala!«

Ivan se naglo sklone in jo ujame za roko.

»Pusti me!« se brani Ilonka. »Mati so v hiši.«

»Lep par! To rečem in sem vedno trdil.«

Ivan osuplo odskoči.

Ritoper je neslišno pridrobnel in stoji pred bajto.

Ilonka je vsa rdeča in v zadregi.

Ivan bi ga najrajši s pogledi pogreznil v zemljo. »Človek malo ponagaja ...« se skuša opravičevati, pa mu beseda zastane.

»Nič, nič zato! Saj sta mlada! In lepa! Ko bosta šla v cerkev, bo drlo staro in mlado na cesto, da vidi par, kakršen ne gre k poroki vsako leto.«

Ivanu je nerodno, dasi mu Ritoperjeve besede niso čisto zoprne.

Ilonkina lica gorijo v rdečici. Zgane pletenje, plane s praga in hoče zbežati v vežo.

»Vidiš jo, veverico! Postoj malo, da se pomeniva! K tebi sem prišel,« hiti Ritoper.

Ilonka ga vpraševaje pogleda, začudeno ga meri Ivan.

»Ne glejta me tako! Saj nisem prišel snubit! Sem že oženjen! Pa da sem i vdovec — hm, kislo grozdje, kajne!«

Ilonka hoče uteči iz veže v sobo.

»Tak poslušaj! Lansko jesen si rekla, da bi šla letos z nami. Se nisi premislila?«

Z Ilonkinih lic gine rdečica, obstoji, pozabi, da je hotela zbežati v sobo. Ivan pogleduje Ilonko, pogleduje Ritoperja.

Mati stopi iz sobe.

»Bi šla, Ilonka?«

»Da bi šla?«

Materi se izvije vzdih iz prsi.

»Zakaj bi naj ne šla? Saj vem, da ne vzdrži! Ji je že v krvi, da ne bo mirovala, dokler se ne odloči, da gre. Oče je hodil, ti si hodila do pred leti — tudi Ilonka pojde! V krvi je to!« razlaga Ritoper.

»Pa bi ji ne bilo v krvi!« Materine besede so težak vzdih.

»Kaj pa ji bo hudega? Dober kos sveta si ogleda, vidi tuje ljudi in šege in — kar je glavno — zasluži, zasluži.« Ritoper mimogrede pogleda po borni bajti in prazni veži.

»Zaslužila bi! Ali ... ali, saj je še otrok!«

»To se ti le zdi! Mislim, da sama ne misli tako! In nekdo drugi tudi ne!« Ritoper prijazno pomežikne Ivanu. »Bale bo treba, bale! Praznih rok je vendar ne pustiš pred oltar. Če si prisluži za balo ...«

»Zaradi bale ...« reče počasi in tiho Ivan, pa se vgrizne v jezik. Le kako mu je moglo priti na jezik! Izbleknil bi neumnost in razodel najskrivnejše misli svojega srca, ki jih sam le strahoma in v samoti premišljuje. Ves zardi in obrne materi hrbet.

Tudi Ilonka zardi in povesi pogled.

»Tem slabše, če ni več otrok! Same je vendar ne morem puščati med svet. Na poljskem delu se nabere vsakojakih ljudi. Če bi šle obe ...«

Ivan je materi hvaležen in jo pritrjevalno pogleda.

Ritoper naglo s palirskimi očmi presodi vdovo in ni zadovoljen.

Ilonka dvigne glavo.

»Da bi Vi šli, mati?«

»Kaj veš, sirotišče, kak je svet.«

»Saj ne pojde sama! O, koliko nas gre! Skoro pol naše vasi! Saj bo med samimi domačini in ko doma.«

»Ali pojde Veren s teboj?«

»S kom pa pojde? Kaj nismo domači? Pa bi šel s tujim palirjem?«

»Ali je obljubil?«

»Pojutrišnjem se domenimo. Saj prideš k pogodbi, Ilonka?«

Silno prosijo svetle Ivanove oči: »Ilonka, reci, da ne prideš! Ilonka, Ilonka, ali ne čutiš, kdo te prosi in kako iz dna srca te prosi?!«

Materin pogled govori: »Ne hodi, hčerka!« Govori pa tudi: »O, koliko sva pretrpeli ta leta po očetovi smrti. Koliko sva pretrpeli to zimo! Glej siromaštvo!«

V Ilonki se bori: Ali je res v krvi to hrepenenje po daljnih, tujih krajih? Mati bi šla pri vsej svoji bolehnosti sama, samo da bi ne stradali na zimo, kakor sva to zimo. Saj tisto, kar zaslužiš s šivanjem, ni niti za nezabeljen krompir.

Ilonka ne pogleda Ivana, pogleda mater, pogleda Ritoperja in vpraša: »Pojutrišnjem, pravite?«

»Pojutrišnjem!«

»Le ako gre Veren s teboj, da popazi nanjo! In ne s prvimi delavci! Premrzlo je! Šele h košnji ali k žetvi in mlatvi!«

»Ilonka!« Ivan je žalosten in tiho jekne.

Po strani ga pogleda Ritoper. »Pojutrišnjem!« Pomigne Ilonki in oddrobni po vasi.

3.

Ura tiktaka na steni. Skrušeno sedi pri mizi Sotlička in jo posluša. Vdova pogleduje po Andražu, ki je zleknjen po klopi in gleda nekam skozi okno. Žalost leži že leta in leta na Sotličevi bajti. Bajta se seseda, ko da je bridkost, ki jo tlači, pretežka in preogromna.

Tiktakaj, ura, tiktakaj nepretrgoma in dolgo, dolgo! O, Andraž je ko mlad hrast v gozdu! Tiktakaj, ura!

Kakor štiri rdeče, zoreče jabolke so bili sinovi, ko je padel mož pod voz in ga je povozilo in je umrl. — Ustavila se je ura in ni tiktakala tri mesece.

Roke je pokrival žulj na žulju — dva sama žulja sta bili njeni dlani —, od ust si je pritrgovala, da jih je odgojila in so dorastli. Pa je premotilo najstarejšega, zasanjal je o ameriških dolarjih, izposodila si je denar, ker si ni dal izbiti iz glave, in je šel. Pošiljal je leto dni. — Ustavila se je ura — vedela je, da je nesreča. Zasulo ga je. Šest mesecev ni tiktakala ura.

Za njim sta hotela dvojčka. Ni ju pustila. Doma nista vzdržala v siromaštvu. V mlin sta šla na Muro, prihajala domov, hodila ju je obiskovat, če nista prišla. Lepo so živeli tedaj, bel kruh se je smejal na mizi, ob petkih in svetkih. Pa je narastla Mura, odtrgala mlin, odnesla brata v mlinu. — Ustavila se je ura in ni tiktakala leto dni. — Mlin so nekje ujeli, brata sta utonila. Trupli počivata tam daleč nekje v medjimurski ravnini.

Tiktakaj, ura, tiktakaj, ne ustavi se, dokler gleda Sotlička nebeško solnce! Ne daj, Bog, te grozote! Andraž je ko mlad hrast!

Le kam strmi? V Ameriko se mu hoče? Na Muro? Nikamor! Tiktakaj, ura!

»Dober dan vama Bog daj!« pozdravi Ritoper.

Mati se prestraši, sin plane s klopi in se pretegne, da zapoka v členkih.

Polirjev pogled se vzradosti. »Pojutrišnjem bo pomenek! Saj pojdeš, Andraž?«

»Ne pojde! Ne pustim ga!« jekne mati.

»Vašega krila se ne morem vedno držati. Saj se mi ljudje že posmehujejo.«

»Andraž, Andraž, ne veš, kaj govoriš!«

»Bajta se seseda in razpada. Z lačnimi slinami je ne morem popraviti! Bel kruh smo tudi že jedli pri nas in mi je dolg čas po njem.«

»Za kako ceno smo jedli bel kruh?«

»Saj ne grem na Muro!« Andraž se skoro jezno otrese na mater. »Pridem! Pojutrišnjem!«

»Ne jemlji mi zadnjega sina, Ritoper!«

»V jeseni, ko prinese pšenice, boš govorila drugače.«

Ritoper hoče oddrobneti.

Sotlička stopi za njim. »Ali gre Veren s teboj?« »S kom pa naj bi šel, če ne z domačim palirjem?«

»Če ne gre Veren, ga ne pustim in ne pustim! Neizkušen je še Andraž in premlad!«

Tiktakaj, ura!

»O Veren, Veren ...« se jezi Ritoper na tihem, a prijaznega izraza na obrazu noče pregnati.

4.

»Boš že videla!« govori Horvatov Geza Ritoperjevi Lini. In njegov obraz je ves zavit v skrivnost, pogled zaplava skozi vrata štacune v daljavo in je zagoneten, ko da vidi nekaj, česar drugi ne vidijo, ko da ve nekaj, česar drugi niti ne slutijo. O, to bodo gledali, ko zvedo! Lina, niti ne slutiš! Strmela boš in odpirala oči!

Lina lista po knjigi in ne ve, kaj bi odgovorila skrivnostnemu Gezi.

Mati ga je prislužila v Budimpešti in poslala nebogljeno dete bratu. Brat je robantil. Zlat denar mu je zamašil usta. Radi zlatega denarja so začeli ljudje šepetati o sreči Horvatove Mariške in o visokem gospodu v Budimpešti. Horvat je previdno molčal o sreči svoje sestre, prejemal zlat denar in ga nosil v Ritoperjevo krčmo. Ko je Geza dorastel šoli, ga je poslala mati v mesto. Še bolj so govoričili ljudje o sreči Horvatove Mariške in o bogatem gospodu v Budimpešti. Gezi so prišle govorice na uho. In so mu ugajale. In je hotel med vaškimi dečaki igrati gosposkega otroka.

Pred letom se je Geza vrnil iz mesta. Gospod bi bil rad, mestne obleke nosi, včasih preozke, včasih preohlapne, usnjatih žoltih dokolenic menda niti v spanju ne odloži. Ujec ga ne časti ko gospoda, grdo ga gleda, zmerja ga in mu odkrito pripoveduje, da ni hiša nič počaščena z njegovo navzočnostjo. Zlatega denarja ni iz Budimpešte! Geza ravnodušno in prezirljivo prenaša ujčevo zbadanje. O, tudi ujec bo strmel, ko pride njegova ura. Žal mu bo vsake trpke besede, ki jo izgovori Gezi.

Ujec se jezi, ker ne prime Geza za nobeno delo. Geza miga z rameni in namiguje na svoje šole v mestu, kjer se ni učil delati z rokami. Ujec bi rad vedel, kake so te šole, in vprašuje pastorja za svet. Pastor maje z glavo. Ujec prosi gospode v uradih in odvetnike v Soboti, naj bi vzeli izšolanega Gezo v službo. Gospodje v uradih in odvetniki migajo z ramami in majejo z glavami. Ujec se razsrdi in pokaže Gezi vrata. Geza se potika po Goričkem in živi kdo ve od česa. Pa pride pismo iz Budimpešte. Ujec ga raztrga in vrže v peč — vendar ne zapodi Geze, ko pride pod streho prenočevat, tudi spregleda žlico, ki je pri jedi pripravljena za Gezo.

Ljudje ne verjamejo več v srečo Horvatove Mariške in so pozabili na visokega gospoda v Budimpešti. Geza pa hoče, da bi ljudje govorili o visokem gospodu, in napeljuje govor nanj, kjer more. Vsa svoja pojasnila pa zavija v meglo, da ne more nihče zvedeti resnice.

»Meni bi že lahko zaupal!« meni Lina, vstane, se opre s komolci na prodajalno mizo in mu od blizu gleda v oči.

»Lina, ako le komu, bi se tebi prvi in edini razodel. Toda — moja ura še ni prišla!«

»Vsaj namigni mi, kaj bo tedaj, ko pride tvoja ura?«

»Strmela boš! Tudi tvoj oče bo strmel, tudi moj ujec bo strmel! Vsi, vsi boste strmeli! Tedaj šele uvidite, kdo je Geza in kaj pomeni!«

»Čula sem ...« Lina zvedavo gleda Gezi v oči in ne ve, ali bi nadaljevala ali ne.

»Kaj si čula?«

»Ali smem povedati?«

»Radoveden sem, kaj govoričijo ljudje.«

»Čula sem, da se pretaka po tvojih žilah plemenita kri.«

Geza dvigne glavo. Polno skrivnosti je v njegovih očeh. »To si čula?«

»Da! Nekateri pravijo, da je baronska kri, drugi pravijo, da je grofovska! Nekdo je celo rekel, da je kneževska ...«

Gezi zaigra v očeh. Pikrosti Lininih besed ne opazi. Naglo stegne desnico in nalahno stisne Linino zapestje. »Lina, igrala sva se, ko sva bila otroka ...«

»Ali ti je sedaj žal?«

»Ne, ne, Lina! Hočem samo reči: prijateljstva, sklenjena v mladosti, so najlepša. Nikdar ti ne pozabim, kaj si mi bila v tistih prelepih časih!«

»Tudi tedaj ne, ko pride tvoja ura?«

»Prisežem ti, ako hočeš! Tudi tedaj ne! Nikdar!«

Ritoper zakolne na pragu prodajalne. Ali zato, ker še ne more pogoditi s stavbnikom, ki bo zidal novo hišo, ali ker drži Geza Linino zapestje in je sklonjen k njenemu obrazu.

Divje pogleda Ritoper Gezo.

Geza se zmede, spusti Linino zapestje in se pokloni Ritoperju.

»Lina, prinesi stavbniku vina!«

Lina odbrzi iz prodajalne.

»Gospod Ritoper ...« jeclja Geza, ki ga peče Ritoperjev pogled.

»Gospod Horvat?« Hladen je naglas Ritoperjeve besede.

»Čujem, da nabirate poljske delavce za letošnje delo?«

»Čuješ? Dobro čujejo tvoja ušesa.«

»Mislim, če bi bili v zadregi ...« Geza je še vedno zmeden, ko da se sramuje izreči pravo besedo ali pa ko da išče primernega izhoda.

Palirjeve oči zablisnejo. »Pa ne, da bi se ponižal in hotel z nami?«

»Zakaj ne? Nobeno delo ni nečastno! Če bi mogel s čim pomagati, Vam ... Vam bi z veseljem pomagal.«

»Zakaj meni in ne ujcu?«

Geza je rdeč ko kuhan rak. »Kaj ujec! Ujec ne more v svojih možganih preračunati, kaj me čaka ...«

»Jaz pa morem? — In da mi to razvozlaš, bi šel na delo?«

»Ne radi tega! Z Lino sva si bila v otroških letih najboljša prijatelja, tudi Vi ste mi bili vedno naklonjeni ...«

Polirjeve oči presojajo Gezo. Vsa jeza je izginila iz njih. »Ne vem, če bi znal prav prijeti za poljsko delo?«

»Nadomestoval bi Vas in nadziral delavce, ko bi Vi hodili po svojih potih!«

»Za to je določen Časar! Geza, da mi ni prej padla ta sijajna misel v glavo! Čujem, da si izboren kuhar! Tvoja mati je kuharica ...«

Gezo neprijetno dirne ta ugotovitev.

Ritoper opazi Gezovo vznemirjenje. Potreplje ga po rami in mu zre naklonjeno v oči. »Za kuharja greš z nami! Žensko manj vzamemo s seboj! Velja?«

Geza ni navdušen za kuharsko službo.

»Prijatelj,« ves dober, prijazen in prijateljski je Ritoper, ni sence jeze ni več v njegovih očeh; očetovsko treplja Gezo po rami, »prijatelj, z malim je treba začeti. Poglej mene, ki sem začel s prodajo šivank!«

Gezi neizmerno ugaja Ritoperjeva prijaznost in njegov očetovski pouk. In udari v ponujano desnico.

Ritoper mu jo z obema rokama stisne, pokliče Lino v prodajalno in trpi, da se Geza z njo razgovarja.

Drugo poglavje.

Ritoper se začudi.

»Ali si bolan, Ivan?« Sukička, krčmarica, stopi na kuhinjski prag, sklene roke v naročju in skrbno motri sina, ki teše, da frče treske po vsej veži. V gostilniški sobi ni gostov, oče je nekje na polju, Lizike ni doma, mlajša deca so v šoli.

Na materine besede se Ivan presede in še urneje vihti bradvo.

»Nekaj te mori! Če nisi bolan, te nekaj mori.«

Ivan molči.

»Razodeni mi, laže ti bo! — Če si bolan, ti skuham rož.«

Ivan naglo teše, ko da hoče z udarci bradve udušiti materine besede.

»Zakaj si se mi odtujil in mi ne zaupaš? Ivan, ali ti želi kdo na svetu več sreče ko jaz?«

Ivan sune nedotesano poleno po tleh, vrže bradvo po veži, si obriše pot s čela, vstane in se pretegne. »Ne morete mi pomagati. Tudi rože ne pomorejo!« Ne pogleda matere, stopi na prag in gleda proti Šiftarjevi bajti.

»Kaj si se sprl z Ilonko?«

Sunkoma se Ivan okrene in skoro plaho pogleda materi v oči. Kako da sluti njegove srčne utripe? Saj nista z materjo še govorila o njej; saj se je namenoma izogibala govoriti o njej — pa vpraša, ko da ve za vse najskritejše misli njegovega srca.

»Mati!?«

»Kaj sta imela?« Čisto nič očitajoč ni njen glas.

»Na delo hoče! Z Ritoperjem!«

»Zato sta se sprla?«

»Saj se nisva sprla! Na delo hoče ... Tega pa ne morem in ne smem dopustiti.«

»Zakaj ne?«

»Ilonka ne sme iti, ne sme, ne sme, ne sme!« Ivan korači po veži. »Saj veste, kako je tam po marofih! Za Ilonko pogleda vsak človek, ki jo sreča. Kaj bi bilo z njo na marofu med razbrzdanci?«

»Druge gredo tudi!«

»Za drugimi ne gledajo moški tako ko za Ilonko! Bolan sem pri mislih, če se spomnim, kako zija vanjo gospoda po Soboti!«

»Če zijajo in gledajo! Sama ve, koliko naj ceni take poglede.«

»Ne prenesem, da bi odšla in bi bila sama med razbrzdanimi delavci! O, pretepel bi tistega, o katerem bi zvedel, da zija za njo in pase oči na njeni lepoti!«

»Pomiri se! Naj gre, vsaj stradali ne bosta z materjo.«

»Ne, ne in ne! Ne sme iti!«

»Braniti ji ne moreš!«

»Saj to je tisto!«

Materin pogled se zjasni. »Čemu bi ji branil? Naj gre pot, ki ji je določena. Ti ... ti je itak ne moreš povesti na svojo pot.«

Ivan raztreseno pogleda mater. »Mati, ali ne bi mogli kako napraviti, da bi jima skrivaj dali toliko zrnja, kolikor bi ga Ilonka zaslužila pri Ritoperju?«

»Kak smoter naj bi to imelo?«

»Ilonka bi ne šla z Ritoperjem!«

»Pojde pa drugo leto!«

»Do drugega leta premislimo vse to in kaj drugega izmislimo. Ali pa se ... ali pa se morda kako preobrne do drugega leta ...« Ivan obstoji pred materjo in jo proseče gleda.

Strah je v materinih očeh. »Kako, kako naj bi se preobrnilo?«

»Pa znajte vse: brez Ilonke ne morem živeti!« bruhne Ivan iz sebe. In ko je izrečeno, se naglo obrne in korači po veži.

Mati je poparjena in ne najde prave besede. »Sinko ... sinko ...«

Molk.

Ivan zgrinja z nogo raztresene treske in ne pogleda matere.

»Moj Bog! Saj to ni mogoče!«

Molk.

»Mlad si še in nepremišljen! Nisi vsega natanko in trezno premislil!«

»Sto in stokrat že! Do pičice natanko! Pomagati si ne morem! Ilonka ne sme na delo!«

»Moj Bog, če zve oče ...«

»Prej ali slej vendar zve! Čim prej, tem prej in laže se privadi na misel ...«

»Nikdar!« Ko grom udari očetova beseda v vežo. Z nogo je butil z dvorišča v zadnja vrata in stoji temnih pogledov na pragu.

Sukička obledi in se vsa trese. Ivanu drhte ustnice.

»Čim prej zveš, da ne bo evangeličanka nikdar gospodarila na tem domu, tem prej se spametuješ in si izbiješ tisto beraško mlekozobnost iz glave!«

»Nikdar!« vzplamti Ivan, dvigne glavo in kljubovalno gleda očeta.

»Res? Ne ve še niti tega, s čigavimi zobmi kruh je, pa se bo ženilo s prvo, ki se mu ponudi, ker ji diše naši z žulji pridobljeni dolarji in naša lepa domačija!«

»Ilonka se mi ne ponuja!«

»Čuješ, stara, ne ponuja se mu! Torej jo tvoj sinko zalezuje! Lepo si mi ga vzgojila, ko sem se pehal po Ameriki za dolarji. Le še mu dajaj potuho in zapiraj oči, ko bo moledoval okoli Šiftarjeve bajte Veselje še doživiš ...«

»Oče!« Ivan je ves rdeč v silni jezi.

»Potuho mu dajem?« Sukički silijo solze v oči.

»Le čmeri se! Ko ti pa pripoveduje, kako nevesto si je izbral, bi ga najrajši božala!«

Lizika pripoje po dvorišču in ne ve, kaki črni oblaki plovejo po veži.

»Čim prej je konec tvojih neumnih sanj, tem bolje zate! Pri čem si, veš!«

»Vem!« Ivanove oči gore v čudnem sijaju. Matere je strah. »Ker ste že prisluškovali, ste čuli, kar sem rekel materi. Pri tem ostane.« Ivan si otepa treščice s hlač.

»Pri čem ostane?«

»Brez Ilonke ne morem živeti!«

»Potem izbiraj! Ali dom ali njo! Ali ...« Sukič ne dokonča, ko da ni vredno govoriti, in se umakne Liziki, ki hoče v vežo.

»Dobro! Če ste si Vi prislužili dolarje in si postavili dom, si jih prislužim tudi jaz!«

»Na cesti sem jih pobiral!«

Ivan si potisne klobuk na čelo in odhaja s trdimi koraki.

»Ivan, Ivan!« ječi Sukička in si briše s predpasnikom solze.

Lizika je osupla. Zre za bratom, pogleduje očeta, pogleduje mater. Ne more razumeti čudne trdote v očetovem obrazu, ne more razumeti materinih solz, ne more razumeti trdih in odločnih bratovih korakov.

Ivan hiti s povešeno glavo mimo Šiftarjeve bajte. V srcu čuti, da ga gleda dvoje milih oči, pa ne dvigne glave; zebe ga v duši, ker čuti, da mu sledi dvoje sivih oči z domačega praga. Hiti, hiti in zavije v Ritoperjevo krčmo.

»Si mu dala denarja?« vpraša Sukič ženo. »Naravnost v Ritoperjevo krčmo ga nese. Pit gre!«

»Moj Bog, kaj bo iz tega?« vzdihuje srce, ki ne more ugovarjati možu, ki ga pa boli sinova bol.

Lizika je vsa vznemirjena in še vedno ničesar ne razume.

Ivan plane razgret pred Ritoperja, ki ogleduje načrte za novo hišo. »Dobro, da ste sami!«

Ritoper se začudi. Sukičevi niso njegovi gostje. In v Ivanovih očeh plamti čuden ogenj.

»Na samem hočem z Vami govoriti.«

»Le govori! Če ima Vaša gostilna ušesa, moja jih nima!«

»Ali pojde Šiftarjeva Ilonka z Vami na poljsko delo?«

»Obljubila je, da pride jutri k pogodbi. Torej pojde!«

»Tudi jaz pojdem z Vami!«

Ritoper se čudom čudi! Majhne oči se širijo, ko da ne verjamejo. Da je prišel Sukičev Ivan prosit denarja na posodo, da je prišel prosit pijače na kredo — tako bi se ne širile drobne oči.

Beseda je na jeziku, misel je v glavi: le kako je to mogoče? Sukičev Ivan? Naslada je pomisliti: Čakaj, stari Sukič, tako ti Ritoper poplača vso tvojo odurnost in sovraštvo! Palirjeve oči se pasejo z zadovoljstvom na krepki postavi, na utrjenih mišicah, na neizrabljeni moči Sukičevega Ivana. »Da bi šel ...« vpraša, ko da ne more verjeti, ali pa da sploh kaj reče in ne pokaže preočito svojega veselja.

»Pojdem, če pojde Ilonka!«

»Ti si mi fant! Vse kaj drugega ko tvoj oče!« Ritoper skoči izza mize in seže Ivanu v roko. »Sedi!« Ponudi mu stol, postavi na mizo pol litra vina, natoči kupici in trči z njim. »Fant si, Ivan! Ilonka mora biti ponosna na takega fanta! Pij!«

Tretje poglavje.

Ritoper je darežljiv in postrežljiv.

»Saj ni Ritoper tak ko govore o njem!« pomisli Andraž, ko vrti kupico vina med rokami in nataka materi. Skoro se boji, da ne bi preveč popil.

»Ni zastonj niti kapljica, ki jo popijemo,« misli Mikloš Horvat, Gezov stric, in si nataka, nataka in pije.

Tesna Ritoperjeva gostilniška soba je polna ljudi.

Časar, bivši orožnik, piše pogodbo.

Ritoper se preriva med ljudmi, odhaja iz sobe s praznimi litri, prihaja s polnimi in sili ljudi piti. In ne reče ničesar, če ponudi delavec, ki se mu zapiše, svoji ženi kupico vina ali kos kruha. Darežljiv in postrežljiv je Ritoper in prijazen na vse strani. Ne šteje litrov, ne šteje hlebcev belega kruha, ki jih nosi Lina na mizo.

Pri mizi ob peči sede radovedneži, ki se jim ni treba zapisati Ritoperju! Tem šteje Ritoper litre, Lina jim ne nosi hlebcev kruha. Njihove skrinje niso prazne, pri Ritoperju ne jedo kruha, pit so prišli, da napasejo radovednost.

Sukičev Ivan pojde z Ritoperjem! Ne iz potrebe! Saj se oče lahko meri s samim Ritoperjem!

Geza pojde! Za kuharja! Le kdo je pripravil gospoda Gezo do tega? Pa ne Lina, okoli katere se smuče?

»Kaj ne pojde Veren s teboj?« vpraša Sotlička Ritoperja.

Ko na žerjavici je Ritoper. Ve, da se mu izmuzne Sukičev Ivan, Andraž in Ilonka, če ne pride Veren k pogodbi. Andraž, mladi hrast! Ivan, neizrabljena sila! Sukičev sin! Veren, delavec, ki postori za tri! »Kaj vem, kje se mudi toliko časa!« Malomarna je Ritoperjeva beseda in na videz brezskrbna.

»Podlesnik je bil danes pri njem! S Podlesnikom pojde!« reče nekdo pri mizi ob peči.

Ritoper ga presliši.

»Pojdiva, Ilonka! Če ne gre Veren, te ne pustim!«

Ivan hvaležno pogleda Šiftarko. Ritoperju ne uide ta pogled.

»Andraž, ne pojdeš z Ritoperjem! Ako že ni drugače — s Podlesnikom! Kjer Veren, tam ti!«

»Saj pride Veren!« Ritoperju je vroče. Oddrobni iz sobe in steče proti Vereriovi bajti. Veren stoji na pragu.

»Pogodbo pišemo! Zakaj te ni?«

»Kaj ne moreš brez mene?«

»Ali si čuden! Pomisli vendar: po deset kil pšenice na mesec ti dam več ko drugim!«

»Koliko jim pa daš?«

»Po petindvajset kil pšenice in po petindvajset kil rži na mesec! Julij ne šteje! Za julij dobi vsak posebno plačo: tristo kil pšenice, tristopetdeset kil rži, sto kil ječmena, sto kil ovsa! Vse natanko napišemo v pogodbo!«

Veren na tihem računa.

»Tak pojdi k pogodbi!« Ritoper ga vleče za rokav.

»Podlesnik je bil pri meni ...«

»Veren! Pri tehtanju v jeseni bom zatisnil oko!«

»V svojo korist!«

»V tvojo! Pljuni mi v obraz, če ne!«

»Pa napišeš vse v pogodbo?«

»Pojdi, pomeniva se po poti! Vidiš, težko je to! Če dam tebi, bo hotel Horvat tudi imeti! In vsi drugi!«

Veren obstane. »Ne vpišeš v pogodbo, da mi daš za vsak mesec po petintrideset kil pšenice in po petindvajset kil rži? Za julij pa tristodeset kil pšenice in drugo kakor drugim?«

»Pomeniva se, kako napraviva. Vsi bodo hoteli imeti, če napišem tebi! Na besedo — vse obljubljeno ti navržem! Pljuni mi v obraz, če ti ne navržem šestdeset kil pšenice.«

»Ne boš, Ritoper! Preslepil si me že tolikokrat, da ti ne verjamem več! Ali vpiševa vse do zadnjega zrna v pogodbo — ali pojdem s Podlesnikom!«

»Rekel sem že, da mi pljuni v obraz ...«

»Pljunil bi ti lahko tudi lansko leto.«

»Štefan!«

»Vpišeš vse, kar si obljubil?«

»Zatreš me! Vsi bodo zahtevali več. Pomisli, koliko to znese. Iz svojega ne morem dajati, nekaj moram zaslužiti.«

»Vpišeš, ali ne?« Veren se obrača proti svojemu domu.

Ritoper menca okoli njega ko po trnju in ga ulovi za rokav. Vidi, da stoji na pragu njegove gostilne Sukičev Ivan, ko da se pripravlja k odhodu. »Pojdi z menoj, Štefan, pojdi z menoj! Nekako se že pogodiva. Pa napraviva posebno pogodbo, da ne bodo drugi vedeli in sitnarili.«

Veren korači z njim.

»Vedno sem ti pri roki, kadar kaj rabiš. Vedno sem ti pomagal, kadar si česa prosil. Pa bi hodil z drugim? Zame bi bila sramota, da greš s Podlesnikom ali Küharjem. Tudi zate bi ne bilo koristno, da greš z drugim. Ko si z doma, ima žena najbližjo pomoč pri meni.«

Ivan se jima umakne s praga in ne pogleda preprijazno Verena.

»Veren, Veren!« Roke grabijo po kupicah, od vseh strani ponujajo Verenu piti.

»Bala sem se, da ne prideš. Ilonke ne pustim brez tebe.« Šiftarka je vsa vesela in mu nudi kupico.

»Saj popaziš na Andraža. Neizkušen je še.« Sotlička ponuja Verenu sedež poleg sebe in se vživlja v misel, da pojde Andraž.

Ivan se vrne v sobo in šepne Ilonki na uho: »Oče gre po cesti. Morda pride sem.«

Ilonka pobledi.

»Zakaj pa siliš na delo, ker ti ni sile?«

»Zakaj greš ti? Kaj te nisem prosil?«

»Pri meni je drugače ...« Ilonki zastane beseda. O daljnem svetu mu ne more pripovedovati, o revščini mu noče govoriti. Odmakne se od Ivana in stisne k materi. Časar piše pogodbo, piše, piše.

Ritoper nekaj na tihem naroča Lini. Lina odhiti iz sobe. Geza se zmuzne za njo.

»Ta je pa lepa!« Horvat udari s pestjo po mizi, da odskočijo kupice in se zamajejo litri. »Pogodbo pišemo, Časar piše, piše. Kaj piše? Kaj vemo? Ko da nas ne briga. Na slepo ničesar ne podpišem.«

»Saj res!« se oglasijo nekateri.

»Glavo izpolnim! To je itak sama formalnost!« se obregne Časar.

Nekaterim zadostuje ta važna izjava. Gospod Časar že ve, kaj dela in kako je treba. Horvata ne premoti beseda, ki je ne razume. »Formalnost sem, formalnost tja. Ne podpišem, dokler ne vem, kaj je vse napisano.«

»Saj prečita!« miri Ritoper. »Sicer smo se pa tako že domenili. Kakor smo se domenili, tako bo napisano.«

»Do dobra se še nismo domenili. — Kaka bo hrana? Kdo plača vožnjo?«

»Geza, tvoj nečak, je kuhar! Ali smo imeli že kdaj boljšega kuharja s seboj? Ko v Budimpešti po hotelih boste jedli.«

Nekdo se nasmeje.

Horvata ne zmede smeh, vendar o kuhi noče več govoriti. »Kdo plača vožnjo? Napisano mora biti, sicer nas v jeseni oslepariš za nekaj težko prisluženih kil silja.«^[2]

»Horvat, pazi, kaj govoriš! Vožnjo vam plačam tja in nazaj! To vpišemo v pogodbo! Ne pozabi napisati, Časar!«

»Plače nam nisi še določil. Le obljubljal si jo.«

»Kar sem obljubil, dam in bo napisano. Povedal sem ti, koliko dobiš.«

»Premalo! Podlesnik daje po dve kili pšenice na mesec več.«

»Pa za žetveni mesec plača manj. Kje dobite tisti, ki boste vseh sedem mesecev delali, večjo plačo za julij ko pri meni? Po tristo kil pšenice, po tristopetdeset kil rži, po sto kil ječmena in po sto kil ovsa! Tudi ženske plačam za julij bolje ko vsak drugi palir. Kdo plača bolje?«

»Kühar!« pove kratko Horvat.

»Ni res! I Podlesnik i Kühar sta sklenila letos slabši pogodbi z veleposestvi kakor jaz. Nikomur nista mogla več obljubiti za julij ko jaz.«

»Meni sta že obljubljala več. Verenu najbrže tudi.«

»Če mu nista še več obljubila!« vzklikne nekdo.

Vse oči so uprte v Verena.

Ritoperju je vroče. Plaho pogleda Verena in ga prosi z očmi, naj ne pove, koliko mu je obljubil.

Varen molči in pije.

»Pošten je Veren,« misli Ritoper in zmigne z ramo. »Horvat, pojdi h Küharju, pojdi s Podlesnikom, če bolje plačata. Ali ko boš v zadregi, stopi tudi h Küharju in Podlesniku. K meni ne pridi!«

Ko mrzla ploha delujejo Ritoperjeve besede na Horvata. Vsi vedo, da tiči do grla v dolgovih pri Ritoperju in da ga Ritoper lahko zaduši, kadar se mu poljubi.

Časar piše, piše.

Horvat izpije kupico vina na dušek in si opomore. »Koliko dobi Veren?«

V Ritoperju kipi žolč. »Zasluži gotovo več ko ti.«

Horvat je trdovraten. Saj to je edina priložnost, da Ritoperju lahko ugovarja. »Koliko dobi?«

»Slišal boš. Tudi zanj napiše Časar.«

Veren dvigne glavo.

»Dobi Veren več ko jaz?« sili Horvat.

»Rekel sem ti, da zasluži več.«

»Koliko dobi več?«

»I, sitnost! Koliko? Toliko mu napiše Časar ko tebi.« Ritoper pomežikne Verenu.

»Po deset kil pšenice dobim na mesec več ko drugi. Za sedem mesecev dobim torej sedemdeset kil pšenice več ko drugi moški. Petstodvajset kil pšenice dobim za vseh sedem mesecev, rži in ječmena in ovsa pa dobim toliko ko drugi odrasli moški. To napiši, Časar!« Veren govori trdo, počasi in razločno ter zre ostro Ritoperju v oči.

»Oho, tako je to!« Horvatu sili kri v glavo.

Ritoper zeleni v jezi. »Kaj se nisva domenila, kako napraviva glede priboljškov?«

»Tako sva se domenila.«

»Če ti kaj navržem, sem rekel ...«

»Pisano mora biti, ali ... ali pojdem s Podlesnikom.«

»Veren dobi, mi pa ne. Čujete, možje in fantje?« Horvat ogorčeno vstaja, ko da misli oditi. Sovražno ga gleda Ritoper, na jezik mu silijo kratke besede: Plačaj, Horvat, plačaj svoj dolg takoj — pa pojdi! Obračunala sva! Če ne plačaš, naj poje boben! — Horvat je naglo pil in noče razumeti sovražnih pogledov. »Ali nismo možje kot Veren? Saj mu nismo nevoščljivi. Ali v pogodbo piše Časar, da dobi vsak odrasli moški toliko kot jaz, in ne toliko kolikor je obljubljeno Verenu.«

»Verenu navržem brez pogodbe, kolikor sem mu obljubil.«

»V pogodbi mora biti pisano vse, do zadnjega zrna.«

»Veren, ne začenjaj še ti!«

»Mi ne misliš napisati mesečno po deset kil pšenice več? Po petintrideset kil pšenice na mesec in po petindvajset kil rži mesečno?«

»Vsi zahtevajo, če ti napišem! Če dam vsem, so vsa moja pota, vse moje skrbi, vse moje delo zastonj! In še iz lastnega bi moral dati. Saj sem ti povedal, kako in kaj. Veže me že sklenjena pogodba z veleposestvom.«

Veren vstane. »Srečno!« reče Šiftarki in Sotlički, prerine se do vrat in s trdimi koraki odide.

Mučen molk zavlada v sobi. Časar neha pisati, vtika cigaro v ustnik in pogleduje Ritoperja. Vzravnan in ponosen pogleduje Horvat potrtega Ritoperja. Sam s seboj je zadovoljen in vesel Ritoperjeve zadrege.

Ritoper se sesede na stol in si briše pot s čela. Da morem razdreti pogodbo z madžarskim grofom, danes jo razderem. O, še prosili bi me, da vas popeljem na delo in k zaslužku in h kruhu. Saj morate umreti gladu, če vas ne popeljem na delo. Ljudje, ljudje, trudi se človek za vas, peha se za vas, živi brez mirne ure za vas — pa mi delate take skrbi! Tako govori pogled, ki bega od enega na drugega in očita in prosi usmiljenja. Ves potrt je palir.

»Nekaj nam vsakemu navržite! Naj napiše Časar! Pa podpišemo in mir besedi!« pravi Andraž modro in važno.

»Saj bi rad, verjemite mi, da bi rad, če bi mogel! Pa ne morem in ne morem! Izgubo bi imel.«

»Vsaj po tri kile pšenice mesečno vsakemu več! Po osemindvajset kil pšenice in po petindvajset kil rži mesečno, za julij pa kakor domenjeno ...«

»Vsaj nekaj ...« pomaga nekdo Andražu.

Ritoper potegne izpred Časarja kos papirja in začne pisati po njem številke.

Polglasen pogovor se razprede med ljudmi. Horvat sede, si natoči kupico vina, jo zduškoma izpije in šepne sosedu: »Nekaj bo le! Vrtati moraš pri tem skoporitcu! Da še jaz molčim?« In zopet si natoči, da ne bi premalo oškodoval Ritoperja.

»Kaj se vtikaš, če sam ne pojdeš?« kara Sotlička Andraža.

»Zakaj ne bi šel? Le preračunite, koliko zaslužim!«

»Brez Verena te ne pustim.«

»Ne bodite sitni!« Andraž obrne materi hrbet.

»Saj je ne pustite, ker ne pojde Veren?« povpraša Ivan Šiftarko. Up gori v njegovih očeh.

»Kaj vem, sirota, kaj naj napravim. Saj o ženskah še ne pišejo v pogodbo, premislim še!«

»Snedel me bo kdo,« se obregne Ilonka na mater

»Dober večer!« Sukič vstopi.

Kot bi odrezal, potihne sleherna beseda. Vse oči so uprte v Ivana.

Ivan vrti kozarec med prsti in gleda vanj. Nosnice mu rahlo drgetajo. Čuti na sebi radovedne poglede, čuti, da ga ošine očetov pogled. Rdečica mu plane na lica.

Ilonka prebledi in se skuša skriti za mater. Časar dvigne papir čisto k nosu in preleti z očmi vrstice, ki jih je napisal.

Ritoper računi, računi in ne dvigne glave.

»Dosti vas je danes tu. Moja gostilna je prazna, pa sem prišel pogledat k sosedu!« reče Sukič in gleda, kam bi prisedel. Čuden naglas imajo njegove besede. Vsi vedo, da Sukičeva noga še nikdar ni prestopila Ritoperjevega praga.

Gostje pri mizi ob peči se stisnejo in mu ponudijo sedež.

Napetost je vstopila v sobo s Sukičevim prihodom. Pozabljena je pogodba, pozabljen Horvatov nastop, pozabljen Verenov odhod. Kako se pogledata Sukiča?«

Ritoper preneha računiti. Ne da bi dvignil oči od računov reče: »Po kili pšenice mesečno navržem tebi Horvat, tebi Andraž, tebi Ivan ...«

»Našemu Ivanu?« vpraša Sukič ostro.

»O,« se zdrzne Ritoper. »Ivanu Sukiču?«

»Pogodbo delamo!« Rezek je palirjev glas. Sukič še ni zapil počenega boba pri Ritoperju in ne zasluži obzirnosti, ob tej priliki še najmanj.

»Odraslim domačim moškim navržem po kili pšenice mesečno, za julij ne navržem, ker itak dobile dovolj. Več ne morem ni zrnca! Še ta pšenica gre iz mojega zaslužka. Navržem, da bo mir in ostanemo prijatelji.«

»Ali dobi Geza, naš kuhar, tudi po šestindvajset kil pšenice na mesec?« vpraša Horvat, ki je opazil vstopivšega Gezo.

Nekomu uide smeh.

»Kaj Vas briga?« Geza jezno ošine ujca in se obrne do Line, ki je vstopila z njim.

»Koga pa briga, če ne mene? Ali boš sam nosil zrnje v mlin?«

Pritajen smeh se oglasi za mizo. Nekaj pogledov motri Gezovo mestno obleko, nekaj pogledov obvisi na njegovih žoltih dokolenicah.

Gezo jezi smeh tembolj, ker bi se i Lina najrajši zahihitala.

»Kar zaslužim ...«

»Lahko spraviš!«

»Pri Vas ne spravim!«

»Tako?«

»Tudi Geza dobi po šestindvajset kil pšenice mesečno, če se obnese in ...«

»Čeprav ne, gospod Ritoper! Prav mi je, kar in kakor napravite.« Z malomarno kretnjo obrne Geza ujcu hrbet in pošepeta Lini nekaj v uho.

»Vidiš našega gospoda!« Horvat bi rad smešil Gezo, ko da mu ni prav, da se toliko vrti okoli Line. Ritoper mu ne da govoriti.

»Piši, Časar!«

»Premalo je, Ritoper! Borih šest kil pšenice ... Koliko nam bo s temi šestimi kilami pomagano?«

»Ne bo vam dosti, meni pa je to ogromna škoda! Le računajte: vsakemu šest kil več iz lastnega! Ni zrnca več ne morem dati! Še to prosim: ne pravite drugim iz sosednjih vasi, da sem navrgel vam po kili mesečno. Vsi so se pogodili brez priboljška. Če zvedo?! O, kaki ste! Slednje zrnce bi izmozgali iz človeka, iz lastnega zaslužka vam moram dajati!« Ritoper zmaje z glavo, zamahne z roko, ko da hoče odgnati težke misli, pograbi izpraznjene litre in gre po vino.

Časar piše.

»Mati, če mislite, da bi ne šla ...« šepeta Ilonka. Strah je v njenih žilah. Stari Sukič jo pogleduje izpod obrvi.

»Kaj vem, kako bi bilo bolje?«

»Če gre Veren s Podlesnikom ...«

»Ne hodi, Ilonka! Še je časi« prosi Ivan.

»Kaj se toliko brigaš zame? Tebi ni treba iti! Dovolj kruha imaš vsak dan in nisi nikdar lačen! Čemu siliš in še mene spravljaš v sitnosti? Le poglej očeta ...« Ilonki zastane beseda. Srepo zre stari Sukič na njo in na sina.

Ivanu je vroče ko v zakurjeni peči.

»Mati, pojdiva domov! Saj jutri lahko podpišem! Ali ne, ne! Saj ste rekli, da me brez Verena ne pustite!«

»Pojdimo!« sili Ivan.

Trdih korakov vstopi Veren. Temen je njegov obraz.

Vsi se začudijo in ga vpraševaje gledajo.

»Ali daš mesečno po petintrideset kil pšenice in po petindvajset kil rži?« Skoro hripav je Verenov glas.

»Kakor dogovorjeno!«

»In napišeš v pogodbo?«

»Pa napiši, Časar! Šestdeset kil pšenice dobi Veren več.«

»Sedemdeset kil! Sedem mesecev bom delal zate!«

»Za julij ne morem dati!«

»Rekel si na vsak mesec po deset kil pšenice več!«

»Napiši, Časar! Še to prenesem, dasi si me s svojo trmo spravil ob par mernikov pšenice, ki mi jih ne bi bilo treba plačati, da si hotel po dobrem!«

»Oho ...« plane Horvat pokonci. »Verenu lahko podarim vse silje, kar ga zaslužim, če hočem. S tem te nič ne oškodujem! Kadar boš tako delal ko Veren, dobiš tudi tako nagrado. In če boš držal jezik za zobmi, dobiš še več! Sicer pa, Horvat! Tudi tebe čakam za obresti!« Palirjeve oči tako nedvoumno in presunljivo gledajo Horvata, da ga mine veselje do nadaljnjih ugovorov.

Časar piše, piše, piše.

Veren si potisne klobuk na oči, sede k mizi in poseže po kozarcu. Vsi vidijo, kake sledove je pustil boj, ki ga je dobojeval, na njegovem obrazu in v njegovih očeh.

Vrelo je v Verenu, ko je odšel. Jesen za jesenjo si je ponavljal in se zaklinjal, da ga Ritoper nikdar več ne ogoljufa. In vendar! Kako zvito ga je hotel speljati na led! Napisati toliko ko drugim, v jeseni pa lepo reči: Toliko je napisano, toliko dobiš. Izgubo imam! Čisto po Ritoperjevo! Odločnih korakov je hitel domov in sklenil, da stopi na vse zgodaj zjutraj k Podlesniku in mimogrede povpraša tudi pri Küharju. Doma pa se je zamajala vsa jeza na Ritoperja in je zašepal trdni sklep. Sijali so obrazi otrok. Z velikimi kosi belega kruha so rajali po sobi, zadovoljnost je blestela v ženinih očeh. Še Štefanček je pozabil na svojo nejevoljo, ker ne pojde na delo. Žena je slutila iz temnega pogleda, kaj vre v možu, skalilo se ji je zadovoljstvo v očeh in je rekla: »Saj ni tak! Poglej, še v nedeljo jim nisem mogla razdeliti takega kruha! Lina je prinesla! Rad pomaga! In poleti, ko te ne bo in pride ura in bo hudo — kam se naj obrnem? Pri roki je Ritoper in rad pomore ...« Brez besede se je obrnil in vrnil k Ritoperju.

»Vendar pojdeš?« šepne Sotlička, ga sune s komolcem in mu ponuja kupico. »Kamen se mi je odvalil od srca. Saj popaziš na mojega Andraža?«

Veren izpije in ne odgovori, ko da ga je sram pred ljudmi, ker je klonil pred Ritoperjem.

»Štefan, gledal boš na mojo Ilonko? Veš, da mi je vse na svetu. Ne veš, s kako težkim srcem jo puščam v svet in izpred oči.« Šiftarka še vedno ni prav odločna, ali bi pustila Ilonko na delo ali ne.

Ivanu je vroče; očetov pogled leži nepremično na njem in ga žge.

»Pojdeš, ker pojde Veren?« vpraša trpko in očitajoče Ilonko.

Ilonka čuti na sebi srep pogled starega Sukiča in Ivanu ne odgovori ničesar.

Ivan jo dvomljivo pogleda, si potisne klobuk na oči in odide iz sobe.

Sukič v dušku izpije kupico vina, pomigne Lini in naroči novo merico.

Ritoper menca roke, pogled mu nemirno plove in bega po sobi in se ustavlja na vratih, skozi katera je odšel Ivan. Zgrabi za prazen liter in odhiti z njim v vežo.

»Prehladiš se,« kara skrbeč palirjev glas.

Ivan je oprt na podboje vežnih vrat in zatopljen v težke misli. Zdrzne se, ko ga nagovori Ritoper, in ga raztreseno pogleda. Zamahne z roko, ko da mu ni ljubo, da ga moti palir, in stopi pred hišo.

Nemiren se vrne Ritoper v sobo.

Škrtanje peresa po papirju preneha, vsi pogledajo na Časarja.

»Si napisal?« vpraša Ritoper.

»Sem!« Časar si prižge ugaslo cigaro.

»Prečitajte!« sili Horvat.

Časar si nastavi kupico vina na usta, počasi in premišljeno pije ter zre pri pitju na Ritoperja.

Palir je neodločen. Ivana ni v sobi. Sukič zre ko gad nanj.

»Bomo podpisali kar na slepo?« vpraša Horvat.

»Ali prečitamo?« Časar vstane in važno gleda po navzočih.

Ritoper se ne more odločiti in se izogiblje Časarjevim pogledom.

Še preden mu veli Ritoper z očmi, začne čitati: »Pogodba je sklenjena med Aleksandrom Ritoperjem, palirjem, na eni strani, na drugi strani med poljskimi delavci Štefanom Verenom, Miklošem Horvatom, Andražem Sotličem, Ivanom Sukičem ...«

»Kdo je ta Ivan Sukič?« prekine stari Sukič Časarja.

Časar dvigne pogled in karajoče pogleda Sukiča.

»Pogodba se tiče določenih oseb, drugih se prav nič ne tiče!« mrmra Ritoper.

»Čitaj, Časar!«

»Če misliš z Ivanom Sukičem mojega sina ...« vstaja Sukič.

»Saj ga ni tu!« meni nekdo od mize pri peči.

Časar čita s povzdignjenim glasom: »Palir Ritoper se zavezuje, da izplača za vsak mesec dela, izvzemši mesec julij, to je žetveni mesec, Miklošu Horvatu, Andražu Sotliču, Ivanu Sukiču ...«

»Ali je to moj sin?«

Sukič se obrne do Ritoperja.

»Čitaj, Časar!«

»... v silju torej! Miklošu Horvatu, Andražu Sotliču, Ivanu Sukiču ...«

»Vraga!« Sukič udari po mizi s pestjo, da odskočijo kozarci. »Ali ne zvem, kdo je ta Ivan Sukič, ki ga imenujete v pogodbi?«

»Čitaj, Časar!«

»Ali misliš mojega sina kupiti za to beraško plačo? Moj sin ne strada kruha! In ne pojde s teboj, ti ...« Sukič ne izreče besede, ki mu je na jeziku, stopi k Ritoperju in mu zre izzivajoče v oči.

»Časar, čitaj!«

»Ivana Sukiča, mojega sina, ni v sobi.«

»Časar, čitaj!«

Časar čita.

Suho se zasmeje Sukič: »Menda nisi vpisal mene v pogodbo? Menda ne misliš, da se vpišem za tisto tvoje plesnivo zrnje?«

Ritoper zapoveduje z očmi. Časar čita.

»Rajši bi se zapisal hudiču ko tebi! Hudič plača vsaj v cekinih, ti pa v preperelem zrnju!« In zopet se Sukič suho nasmeje in se ozre po delavcih in radovednežih pri mizi ob peči. Nihče ne sledi njegovemu smehu, vsi pa so pod vtisom njegovega suhega smeha.

»Lahko je ljudem, ki sede na ameriških dolarjih — težko nam, ki hrepenimo po belem kruhu! In ga moramo iskati po daljnih deželah in ... in delati, ne pa posedati v gostilnah in čakati na goste. Čitaj, Časar! Kaj ve človek, ki sedi na dolarjih, kaj smo mi, palirji, goričkim revežem? Dobrotniki ...«

Časar hoče čitati.

»Dobrotniki?« Ko risa si gledata Sukič in Ritoper v oči.

»Čitaj, Časar!«

Časar čita.

Sukič udari z nogo ob tla. »Za sina mi je — kaj vse drugo! I samemu hudiču moraš v risu podpisati pogodbo, da mu prodaš dušo. Podpisati pogodbo, da veš, Ritoper! Brez pogodbe pa ne drži ni hudiču!«

»Časar, čitaj!«

Časar čita.

»Ivan Sukič pa ne podpiše tvoje pogodbe!«

»Podpiše jo!« Sunkoma dvigne Ritoper pogled s pogodbe in upre svoje sive oči v Sukiča.

Tretjič se Sukič suho zasmeje. »Jaz da bi podpisal tvojo pogodbo? Kaj se ti blede? Edini Ivan Sukič sem v sobi!«

»Tvoj sin jo podpiše!«

»Moj sin ne podpiše! Saj ni niti poslušal, kako sramotno ceno mu ponujaš za njegove mlade sile. Še hudič bi dal več!«

Ritoperju drhte nozdrvi in ustnice. »Pogodbo tvoj sin podpiše!«

Sukič prezirljivo pogleda Ritoperja in se ozre po sobi, da bi našel oči, ki bi mu pritrjevale.

Časar naglo dokonča in sede. Saj ga skoro nihče ni poslušal, vsi so sledili Sukičevemu in Ritoperjevemu razgovoru.

Ritoper vzame pogodbo v roko, jo preleti z očmi in podpiše. »Veren!« Stisne mu peresnik v desnico in odhiti v vežo.

Veren si prečita, koliko silja dobi, preračuna v glavi, kaj je napisano, in počasi in premišljeno podpiše.

»Mikloš Horvat!« kliče Časar in mu nudi peresnik v desnico.

Horvat razgrne pogodbo po mizi in jo začne čitati.

V veži se trudi palir: »Ivan, podpisati moraš pogodbo! Za vseh sedem mesecev smo napisali.« Prijateljsko položi Ritoper Ivanu roko na ramo in mu pogleda v oči.

Ivan se zdrzne in ga zmedeno pogleda.

Ritoper vidi, da boj še ni dobojevan. »Stari sitnari! Ne boj se, Ivan! Bodi fant! Za tako dekle kot je Ilonka!«

Ko v mrzlici ga gleda Ivan.

»Poznam svet in mlade ljudi. Kaj nisi še opazil, kako jo požirajo z očmi, kamorkoli se prikaže? Tudi na Ogrskem ne bo drugače. In ... in ... no, saj me razumeš! Mlada je Ilonka, lepa in neizkušena ...«

Ivan se strese in hlastno otrese Ritoperjevo roko s svoje rame.

»Na tvojem mestu in če bi bil Sukičev Ivan, bi je ne pustil izpred oči ...«

Z odločnimi koraki stopa Ivan v gostilniško sobo.

»Podpiši! Radi nje! In navkljub staremu podpiši za vseh sedem mesecev! Če ne uvidi sam, kak biser je Ilonka, mu odpri šiloma oči!« šepeta Ritoper.

Ivan obstane pri vratih. Bled je, nemirno bega njegov pogled po zakajeni gostilniški sobi, ogiblje se sršečih očetovih pogledov, išče Ilonkinih oči.

Tiho je v sobi. Pero, ki ga vodi okorna in ostarela Horvatova roka, škrta po papirju.

»Andraž Sotlič!« kliče Časar.

Andraž podpiše, kratko in odločno, ne prečita pogodbe, ozira se, komu naj ponudi peresnik.

»Ivan Sukič!«

Pajka bi bilo čuti, da pleza kje pod stropom po svojih mrežah, taka tišina napolnjuje sobo.

»Ali jaz?« vpraša stari Sukič in se obrne k Časarju in Ritoperju.

Ivan skuša ujeti Ilonkin pogled, toda se mu ne posreči. Ilonka skriva svoj obraz za materin hrbet.

»Podpiši!« mu šepne Ritoper na uho in ga porine od vrat. »Nalašč!«

Obotavljaje se stopi Ivan proti mizi. Mimo očeta mora in skuša izbegniti njegovim pogledom. Andraž mu stisne peresnik v roko. Ivan sede na Andraževo mesto pri mizi in išče po papirju, kje naj podpiše.

»Stoj! Premisli!« Oče ga zgrabi za komolec in vleče od mize. »Ne napravi mi te sramote! Saj ne veš, kaj podpišeš! Saj nisi poslušal in ne veš, za kako sramotno ceno se prodajaš! Sukičev sin, kaj ti manjka kruha?«

Ivan ujame preplašeni in proseči Ilonkin pogled. Napačno ga razume. »Rekli ste že včeraj svojo zadnjo besedo.« In izvleče svoj komolec iz očetove pesti in nastavi pero.

»Podpišeš?«

»Včeraj bi drugače govorili, pa bi bilo drugače! Danes je prepozno.«

Pero zaškrta po papirju.

»Kdor podpiše to Ritoperjevo pogodbo, ni moj sin!«

Pero škrta. Ivanu se trese roka, za vsako črko, ki jo napiše, pomoči pero v črnilo.

»Nisi moj sin!« bruhne oče v silni jezi. »In ta ... ta ...« S prstom pokaže na Ilonko, njegov pogled je poln divje jeze in zaničevanja. »Ta ne bo nikdar moja snaha!« Sunkoma se obrne, zgrabi za svoj klobuk, ga potisne na oči, pozabi plačati vino in odvihra iz sobe.

Ivan odloži peresnik, ne da bi dopisal zadnjo črko svojega imena. Čisto bled in skoro zelen je v obraz.

Ilonka si zakrije oči z rokama.

»Vihra stara, Sukičeva!« se jezi Ritoper. Vedro je njegovo čelo. Pobira prazne litre po mizah, da jih napolni in vlije svojim delavcem veselja v žile in srca.

Četrto poglavje.

Luči po Goričkem.

Mrzel hlad veje iz gozdov, v jutranji temi gore blede luči po bornih Goričkih kočah, svetle plamenice žare po potih in stezah. Iz obgoričkih vasi hite ljudje proti Pucincem in Moščancem, od Sv. Sebastijana, od Sv. Benedikta hite proti Moščancem in Mačkovcem, od Grada se spuščajo proti Mačkovcem, od Križeve in Markovcev in Čepine in Dolenje hite v Stanjevce, Gornje Petrovče, Šalovce in Hodoš. Srečavajo se luči — pozdravljajo se znanci in v družbi hite k železnici. Pogovor se ne more razviti. Slovo od domačih je pustilo sledove v srcih, skrb rije po možganih. Cule prekladajo iz roke v roko, kovčege na kosiščih premeščajo z rame na ramo, glave povešajo in premišljujejo. Kogar spremlja žena, skuša biti dobre volje in zgovoren. Pa se mu beseda ustavlja. Polno je srce, sto naročil brni po glavi, prave besede pa ni in ni na jezik. Tudi ne sodi vesela beseda med molčeče popotnike.

Gre fant proti Mačkovcem. Svetlo gori njegova plamenica. Ob njem stopa dekle. Plaho in ko boječe gori njena lučka. Solze so v njenih očeh. Ne more razumeti fantove prešernosti in razigranosti in njegovih vriskov. In vendar ji je bilo slovo lažje in je odhod lažji, ker stopa ob njem.

Gredo fantički proti Mačkovcem; deca so še, pa bi bili radi veliki. Mrzlo je, zobje šklepetajo, roke si grejejo ob plamenicah. Lepo je, ko gori toliko lučic po Goričkem in smeš sam nositi svetlo luč ko vsak odrasli. Samo da čimprej prisveti dan in pokaže nove dežele in nove ljudi.

Gre Veren proti Mačkovcem. Veliko culo nosi v roki, na kosišču mu visi z rame kovčeg. Upognjen je njegov hrbet, ko da nosi svinec v kovčegu, povešena je njegova glava.

Ko so ginile ure noči brez spanja, je iztegoval roke v temo, ko da hoče najti oporo in vse skrbi osredotočiti na eno edino. Katera je ta edina? Sto jih je, pa izbiraj, katera je tista edina in največja. Vsak hip se je dramila žena in povpraševala, če mora že vstati in segreti pripravljeno mleko. »Še ne, še ne!« je miril njo in sebe. Vsaj še nekaj ur v krogu družine! Mirno spe otroci: štirje so na postelji, trije z glavicami na vzglavju, četrti počez njim pri nogah; na peči sta dva; v zibelki je najmlajši. Lahno in enakomerno sopejo, sanjajo o belem kruhu, ne vedo, kako je težko očetu, ki ga gre iskat. In če zasope kateri glasneje in če se kateri nemirno obrne ali če zajoče malček v zibelki — že dvigne mati glavo in prisluškuje. Vstane na nemirno sopenje in premetavanje, prižge luč, popravi odejo, premakne glavico, naravna nemirneža v pravo lego, pogleda z lučjo po vseh, poziblje malčka, posedi na postelji, dokler ne napolni mirno in enakomerno dihanje sobe. Upihne luč in leže — v prihodnjem hipu zopet vstane, prižge luč in ponovi, kar je pravkar storila. Leta in leta, pozimi in poleti, noč na noč — vedno isto. Ali sploh spi ponoči, revica? Kdaj naj spi? — Nežno besedo bi ji rekel Veren, pa se je boji motiti. Vsaj za nekaj trenutkov naj zatisne oči! O! In poleti pride še eden! Pa ne bo krepkih rok za pomoč v koči! — »Ali je že čas?« je vprašala žena. »Ne, ni še! Le spi! Te že pokličem!« Kolike muke je pretrpela, preden je shodil prvi, Štefanček. In za njim: eden je komaj shodil, drugi je že vekal v zibelki. Tolaži tega, pazi na onega! Revica! Mora ji reči mehko besedo. — »Ali je že čas?« »Ni! Le spi in se odpočij!« Od zgodnje pomladi do pozne jeseni sama, sama s kopico vedno lačnih želodčkov, vedno odprtih ustec, vedno prosečih kruha, ki vasuje pri očetu tam daleč na ogrskih planjavah, Mučenica! — »Tako nemiren si! Se bojiš, da zamudiš?« O, in če zamudi! Pa ostane še dan, dva pri svojih! — Ne, ne sme zamuditi! Kaj bi rekel lačnim očem, ki bi spraševale, ali prinese v jeseni belega kruha?

Vstala je žena in prižgala luč. Dvignil se je in pogledal skozi okno. Pa bo le že čas! Žena je odšla v vežo, da napravi ogenj in segreje mleko. Svetil si je s svetiljko od tistih štirih na postelji preko tistih dveh na peči in obstal pri Aleksandru v zibelki. Angelski obrazki so mirno sanjali, sanjali o belem kruhu. Nekajkrat je stopila žena na prag in ga opazovala, pa ni rekla ničesar. Štefanček je hotel po vsej sili že letos na delo. Dete, dete, premlado si, da bi moglo le od daleč slutiti, kako grenak je tisti kruh, ki ga reže palir! Pred črvičkom v zibelki je stal, ko je prinesla žena skodelico mleka. »Pij, dokler je vroče! Ves dan ne zaužiješ nič gorkega!«

Postavil je svetiljko na mizo in pogledal ženo. Stala je ob mizi in dolgo, dolgo sta si zrla v oči, pa nista rekla nobene besede.

»Shladilo se bo!« je spregovorila žena in pokazala na mleko. Pa se je naglo obrnila, stopila k postelji, na kateri so spali štirje, in jim začela popravljati odeje. S hrbtom je bila obrnjena proti možu in ni mogel videti, kaj se godi v njenih očeh.

Nekaj mehkega se je budilo v srcu, v grlu ga je zaščegetalo. Zgrabil je za skodelico in na dušek izpil mleko, da je pogasil ščegetanje v grlu. »Ali si vse pripravila?« je vprašal in potežkal kovčeg.

»Vse!« Sunkoma se je okrenila k njemu.

Pogledal je skozi okno po zvezdah, stopil k njej, ji ponudil desnico in rekel: »Margita!« Zrla sta si v oči, desnica je krčevito stiskala desnico. Preudaril je Štefan: Radi Štefančka ji moram naročiti. Fante bi bilo rado veliko in bi rado znalo vse bolje ko drugi. Napeti mora vajeti in ga brzdati! Radi Matjažka ji moram naročiti. Živo srebro je, vsak dan mu mora krpati hlače. Radi Mariške jo moram poučiti. Nič kaj rada ne hodi v šolo. Margitka si je izmišljala najneverjetnejše stvari, da bi le ponagajala bratcem in sestrici in napravila zdražbo. Pred Ludvikom naj skriva vžigalice! Jožku naj večkrat pripoveduje o ateku, da ne pozabi nanj in ga v jeseni ob prihodu takoj spozna. In ko Aleksander shodi ... In ko prileti štorklja ... In kravica ... In kočica ... In ograjček in njivica ... In ... O, koliko ji moram povedati! Zvezde pa bledijo in opominjajo k odhodu.

Veren ni rekel nobene besede. Le oči so govorile, govorili sta desnici.

»Ko pride ura ...« je mukoma iztisnil Veren iz sebe in ji še globlje pogledal v oči.

»Bog bo dal, da se dobro izteče!« je menila. »Srečno hodi, Štefan! Zdrav se vrni!«

Še z levico ji je objel desnico. Preden je zinil besedo, se je dvignil na peči Štefanček, si pomencal oči in rekel: »Naj grem še jaz, atek!«

»Spi! To je za sedaj zate, ne pa delo pri palirju.«

»Drugo leto me vzamete s seboj?« V trenutku je bil s peči.

»Bomo videli!« Oče ga je pobožal. »Priden bodi, materi pomagaj, na deco pazi! Če boš priden, no, potem bomo o tem drugo leto govorili.«

Štefanček je bil zadovoljen.

»Posvetim ti!« je silila žena, ki se je bala, da bi zamudil, in je vzela svetiljko z mize.

Prižgal si je svetiljko za na pot. »Priden bodi, Štefanček!« Ozrl se je po spečih, pobožal Štefančka, nateknil kovčeg na kosišče, vzel culo v roke. Na pragu je obstal, ko da se mu ne da iz sobe, žena pa je že odpirala vežna vrata.

»Tak, Margita ...« Spomnil se je, da ji ni še ničesar povedal in naročil.

»Spremim te!«

»Kaj bi hodila!«

»Vsaj skozi vas.«

»In če se kateri zbudi?«

»Zdrav se vrni, Štefan!«

Segla mu je v roko. Veren je odložil culo in jo krčevito stisnil za desnico. Ni se mogel in se ni mogel ločiti, besede, naročila pa tudi ni mogel iztisniti iz grla. Le v oči ji je zrl, zrl, dokler se ni zasvetila plamenica na poti in so se začuli koraki.

»Srečno, Margita! Pa glej ... glej na deco!«

»Srečno, Štefan!«

Naglo se je obrnil in odšel. Žena je visoko dvignila svetiljko in gledala za njim, dokler ni zavil za sosednjo hišo. Ko je mislil, da je zaprla vežna vrata in ne zre več za njim, je ugasnil svetiljko in stekel nazaj k svoji koči in pogledal skozi okno v sobo.

Sedela je na postelji, roke je imela sklenjene v naročju, pogled je bil uprt v tla. O žena, žena! ... Mučenica! ... O dečica! ... O kočica borna! ... O domačijica, domačijica, zakaj nimaš kruha? ...

Gre Veren proti Mačkovcem. Upognjen je njegov hrbet, truden je njegov korak, povešena je njegova glava. Medlo gori luč v njegovi svetiljki.

Gre Sukičev Ivan proti Mačkovcem. Lahek in prožen je njegov korak. Na kosišču nosi culo. Da ni stopila iz grmovja ob poti mati, da ga ni s povzdignjenimi rokami prosila, naj ostane, da ni bridko zajokala, ko je videla, da ji ne usliši prošnje, bi si Ivan zažvižgal. Da ga ni pred ločitvijo svečano pokrižala, bi sploh ne mislil na to, kam gre. Da mu ni potisnila cule v roke, bi pač šel brez cule. Kdo bi mislil na culo in popotnico, če raja po njegovi glavi prelepa misel na včerajšnji večer.

Sitnarila je Šiftarka, snoči mu je prepovedala zahajati v njeno kočo in govoriti z Ilonko. Noče biti kriva razdora pri Sukičevih! Naj je Ilonka siromašna — lovila ne bo nikogar, najmanj Sukičevega Ivana! Kaj mu je treba hoditi na delo in dajati ljudem toliko snovi za obiranje Ilonke, ki ni ničesar kriva? Pusti naj Ilonko in si poišče bogato nevesto, ki bo papinka^[3] in očetu po volji!

Ilonka je povešala glavo in ni rekla nobene besedice k vsej materini pridigi.

Potrt je Ivan odhajal. Njegova potrtost jo je bolela, prihitela je za njim in rekla: »Najbolje je tako, Ivan!«

»Ilonka, Ilonka! Ni mi mogoče! Ne morem te pozabiti! Srečen ne bom z nobeno drugo, tudi ne maram za nobeno drugo! In če je ves svet proti — ne odneham!« Prijel jo je za roko. »Kaj res ne smem več govoriti s teboj?«

Molčala je.

»Kaj res moram pozabiti nate?«

»Zate je bolje tako!«

»In zate?«

»Siromašna sem ...«

Prijel jo je še za drugo roko. »Ali je oče imel kaj, ko je bil mojih let? Ali je mati imela kaj, ko sta se vzela? Ali si ni sam prigaral dolarjev? Tudi jaz jih prigaram. V Ameriko pojdem. In če mi oče ne da za pot — pojdem! Kar zaslužim pri Ritoperju, prodam; nekaj mi skrivaj stisne mati v roko. In prislužim dolarjev ko oče! Misliš, da jih ne prislužim?« Silno ji je stiskal roke, da ji pokaže svojo moč. »Zvezde bi klatil z neba zate — pa bi ne zaslužil toliko, da bi živela? Kaj mi ne verjameš, Ilonka?«

»Verjamem! Ali glej, vsi so proti! Vaši, moja mati ...«

»Zato hočeš, naj nate pozabim?«

Ilonka je drhtela pod pritiskom močnih rok. »Ah, Ivan! Če nama pa ni sojeno.«

»Sama si sodiva! Ko vidijo, da sva si sodila dobro, se pomirijo in privadijo. Ali me počakaš, Ilonka, da pridobim dolarjev? Ali ... ali smem govoriti s teboj?«

Ničesar ni rekla, le drhtela je. Ivanu je zaplala kri po žilah. Završelo mu je v glavi. Privil je Ilonko k sebi in se doteknil z drhtečimi ustnicami njenih.

»Kaj delaš?« je trepetala in se mu skušala izviti. »Ne smeš tega ... Mati opazi ...«

»Naj opazi! Ves svet naj vidi!« In je vdrugič pritisnil svoje ustnice na njene.

»Ne smeva tega!«

»Ali si ne sodiva sama? V Ameriko pojdem! Moja boš!« In jo je poljubil tretjič.

In se mu je iztrgala in odhitela v kočo, ko otrok, ki se je zavedel, da ni bilo prav.

Ivan je obstal na mestu in sam sebi ni mogel verjeti, da li se je res zgodilo. Zavriskal bi bil, ko se je zavedel, da ne sanja, — ali z vriskom bi se izdal in bi izdal Ilonko in prelepo skrivnost. Zataval je po vasi in taval vso božjo noč. Misel na Ilonko in njiju skrivnost je bila tako sladka, da ni šel domov niti po slovo od matere in Lizike.

Gre Ivan proti Mačkovcem. Brez luči gre, pa mu je svetlo in jasno v srcu in v duši. —

Gre Andraž proti Mačkovcem. To so koraki v svet, važni in premišljeni. Že pred leti bi jih moral hoditi, da ni bila mati tako bojazljiva. Boji se, pretirano se boji zanj. Spremlja ga in mu nosi culo. Rajši bi Andraž, da ga ne spremlja, zakaj pri vlaku bo gotovo jokala, ko da jemlje slovo za zmeraj. Le kako se bodo ljudje zgledovali in pomilovalno presojali Andraža. Saj bi šel sam, saj ji ne bi pustil, da ga spremlja, ali ... ali kako bi mogel odreči materi? Vso noč je po prstih hodila po sobi, vezala culo, gledala nanj, da se ga nagleda pred odhodom, razvezovala culo in premetavala po njej, jo zavezala in prišla k njemu in se sklonila nanj in ga gledala, ker je mislila, da spi. Ni malo pretrpela v življenju in ni majhna ljubezen, s katero visi na edinem sinu ...

Gre Andraž proti Mačkovcem. Nemirno plapola plamenica v materini roki. Ko da sluti nesrečo. —

Gre Geza proti Mačkovcem. Poltiho si žvižga v hladno jutro in je Židane volje. Za klobukom nosi kito rožmarina. Kito rožmarina mu je dala Lina. Pa bi ne žvižgal? Pa bi ne bil židane volje? Gosposko svetiljko nosi s seboj, mirno gori lučca v njej. —

Gre Horvat proti Mačkovcem. Sključeno gre in drsajočih korakov gre in brunda, brunda in se spotika ob vsak kamenček. Kaj bi ne mogel Ritoper zapreči in potegniti sosedov do postaje? Ali vsaj naložiti kovčegov in cul na voz?

Treska v Horvatovi roki noče in noče goreti. Bolj ko jo utrinja, slabše gori.

Možje gredo proti Mačkovcem in žene gredo proti Mačkovcem, fantje gredo proti Mačkovcem in dekleta gredo proti Mačkovcem, dečki gredo proti Mačkovcem, deklice gredo proti Mačkovcem. Sključeni in drsajočih korakov gredo; veseli gredo in lahkih in prožnih korakov gredo. Luči svetijo, svetijo v jutranji hlad in migetajo ko svetel up. Na nebu ugašajo zvezde, tam izza Fokovcev vstajajo po nebu zlati prameni.

Peto poglavje.

Ritoper ima polno glavo skrbi.

1.

Prisopiha vlak od Moščanc. Ritoper moli glavo skozi okno in maha z roko Časarju. Neprespani obrazi ga obkrožajo in gledajo po znancih.

»Ste vsi?«

»Kaj smo taki zaspanci, da bi ne mogli vstati pred solnčnim vzhodom?« Časar ponosno gleda po zbranih.

»Dobro, dobro. Tu si jih vsaj zbral in uredil. Ali v Soboti, v Pucincih in Moščancih! Uh! Sto glav bi moral imeti. Za vsakega moraš sam misliti.«

Vlak se ustavi.

»Kar sem k nam! Prihranili smo vam prostora.«

»Z Bogom, Andraž! Varuj se!«

»Srečno, mati!« Naglo ji seže v roko, ji iztrga culo in skoči v vlak.

»Počakaj vendar!« Mati ima že polne oči solz.

»Boljši prostor najdem!« se opravičuje Andraž, ker mu je pred tujimi ljudmi nerodno.

»Veren, lepo te prosim, pazi nanj! Veš, kako mi je, ko pošiljam zadnjega v svet!«

»Ne skrbi, Sotlička!« Veren ji seže v roko in jo pomirljivo pogleda.

»Kje si, Andraž?«

Ženske se prerivajo, da sežejo v roko možem in sinovom in bratom. Dečki in deklice veselo čebljajo, mnogi so danes prvič stopili v vlak.

»Lep prostorček sem si priboril, mati!«

»Andraž, srce mi pravi, da ne bo dobro, ker greš.«

»Ah, kaj!« Andraž zamahne z roko.

Vlak odhaja.

»Z Bogom, mati! Le brez skrbi! V jeseni ...«

Silen strah zgrabi Sotličko. »Andraž, Andraž, sinko moj zlati!« Železničar jo potegne od vlaka.

»Kaj bi ...« se skuša za mater opravičevati Andraž. Pa mu je vendar hudo pri srcu, ko vidi mater v toliki žalosti.

»Saj ne odhajamo v Ameriko!« se skuša šaliti Časar.

»Pa da gremo! Čemu toliko solz? Ker nimamo doma dovolj kruha, moramo po svetu za njim. Bolje je iti za kruhom po svetu, ko doma umirati gladu!« poudarja Ritoper.

Ivana pretresejo Sotličkine solze, da pozabi na Ilonko in misli na mater. Tesno mu je pri srcu. Sede k Andražu. Časarjevo in Ritoperjevo govorjenje mu ne ugaja.

Deca, ki se prvič vozi v vlaku, zakriči, ko zavozi vlak v predor.

Veren podpira glavo in zre v tla.

Geza sede k Ritoperju in mu v vsem pritrjuje.

Horvat išče prilike, da preseka Ritoperju besedo.

V Stanjevcih vstopi nekaj mož in žen in fantov, v Petrovcih jih vstopi do petdeset, v Šalovcih jih vstopi za poln vozni oddelek, nekaj jih vstopi še v Hodošu. Povsod moli že pri vhodu vlaka na postajo Ritoper glavo skozi okno, kriči, pozdravlja, sega v roke, išče prostorov, teka po vlaku, izstopa, vstopa in venomer besediči, da mora misliti za vse in na vse.

»Da se ti glava le ne razpoči od tolikih skrbi!« meni Horvat. »Kaj bi mi siromaki brez glave?«

Nihče mu ne pritrdi, vsak je zamišljen v svoje misli.

»Ali ste mi danes čudni!« Ritoper ja jezi razmišljevanje in neveselost. »Včasih so peli moji fantje in možje in dekleta, da so vsi ljudje ob železnici vedeli: Ritoperjevi se peljejo!«

»Odvadil si jih petja! Odvadil si nas veselosti!« momlja Horvat.

Ritoper presliši njegove besede. »Alo, da bo veselejše!« Iz košare izvleče zelenko in jo ponudi Časarju.

Zelenka kroži med potniki. Globoko potegne Horvat, noče piti Ivan, pije Andraž, ker misli, da mora piti.

Vlak hiti.

Z vsakim hipom so dalje od doma. Doma so se zbudili otroci in so začudeni, ker ni ateka. Veren vidi vse obraze od Štefanovega do Aleksandrovega. Včasih se mu zazdi, da čuje Mariškin krik, včasih mu zazveni Jožkov jok na uho, gotovo mu nagaja Margitka. Dvigne glavo in se naglo ozre po navzočih. Ko da se boji, da vedo, kaj misli.

Mati, mati, kako hodite domov? Ni bilo prav, da sem bil tako osoren in kratek. Kaj pravzaprav briga ljudi? Le čemu me je pred ljudmi strah in sram? Andraž poveša glavo in mu je žal, žal.

Kaj misli Ilonka? Kako se mi je iztrgala iz rok in odbežala. Ko otrok, ki spozna, da je storil prvi greh. Ali se jezi name? Kako pa doma? O, kako pečejo materine solze! Lizika poveša glavo. Niti v roko ji ni segel za slovo. Oče je mrk in zlovoljen. Materi in Liziki bo kazal svojo nejevoljo, trpeli bosta radi Ivana. Ivanu je tesno pri srcu. Ali je res bilo treba iti?

Geza se ne gane z Ritoperjeve strani. Včasih poseže z roko za klobuk in potiplje kito rožmarina. In še vdanejši je njegov pogled na palirja in še rajši bi razbral njegove misli in mu vnaprej vsaki besedi pritrdil.

Gleda ga ujec in ne more razumeti, odkod taka sprememba pri nečaku.

Pogovor se ne more razpresti. Ves Ritoperjev trud je bob ob steno. Dolinjci in Ravenci sede zamišljeni in sami zase, ko da jih je sram, da so zašli med goričanske kočarje in v Ritoperjevo družbo. Goričanci so preponosni, da bi jim dali prijazno besedo.

Vlak hiti, hiti.

Težko, težko, je slovo od Slovenske Krajine. Toliko dobrih in mehkih src ostaja na domači zemljici.

Vlak hiti. Izmotal se je iz gričevja, in hiti po nepregledni ravnini, ki je jezerokrat večja ko vse Dolinjsko in Ravensko. Tuja govorica udarja na uho, šepetaje govore med seboj v domači besedi. Ritoper glasno govori madžarsko, ko stoji vlak na postajah, domače govori le šepetaje in ko vlak vozi in ni niti sprevodnika blizu.

Solnce je sijalo nad Slovensko Krajino, ko so jo zapuščali pri Hodošu, toplo, prijazno solnce. Temni oblaki se kopičijo nad ravnino, neprijazen, pust, mrzel dan gleda v vlak skozi okna.

Ivan premišljuje, ali bi se na prvi postaji ne splazil neopaženo iz vlaka, počakal drugega in se vrnil domov.

Andraž čuti, da je imela mati prav.

Vlak hiti, hiti in vozi s seboj sto in sto misli, ki hite nazaj v solnčno Slovensko Krajino. Čim dalje vozi vlak, tem trdovratneje hite misli nazaj in tem silneje. Prehitro vozi vlak, predolgo vozi, predaleč bo do doma.

Ritoperju vozi vlak prepočasi. Njegove misli hite v smeri z vlakom, hitrejše so ko vlak in vse nestrpne so. Ritoper čuti, kam hite misli njegovih delavcev, ve, odkod zamišljenost in otožnost. Sama edina njegova misel mora pobijati sto in sto, jezero in jezero drugih misli! Pa jih pobije! Mora jih pobiti in ukloniti svoji volji!

Žejni so delavci in bi radi pili in hočejo k vodnjakom na postajah. Ritoper skače sam z vlaka, jim napolnjuje steklenice in streže z vodo. Lačni so nekateri, ki niso vzeli brašnja s seboj, Ritoper jim deli svoj kruh in odpira drugo zelenko. Ko presedajo na druge vlake, skače Ritoper ko po žerjavici po postajah. Boji se, da bi kdo sedel v napačen vlak; morda se boji, da bi kdo zaostal, morda se boji, da bi kdo pobegnil.

Vseh jezero in jezero misli pobija Ritoper, pobija, pobija! Z njim morajo: Naprej!

Vlak hiti po nepregledni ravnini, hiti v mrak.

2.

Vožnje ni konca ni kraja. Utrujenost črta svoje poteze v obraze in sili v oči.

»Da nas ni prodal v zamorske kraje? Tam so sužnji!« premišlja Horvat tako glasno, da ga čuje Ritoper.

»Še nekaj postaj, samo še nekaj postaj!« menca palir in bulji pri vsaki postaji v noč.

»Nekaj pomeni pri nas tri, štiri. Prevozili smo jih že najmanj deset, odkar si prvič rekel, da jih bo samo še nekaj. Zakaj si tako uredil, da pridemo ponoči?«

Ritoper presliši Horvatovo vprašanje.

»Težko bi bilo najti pot domov. Moder si, Ritoper, letošnje leto ti nihče ne uteče z dela.«

»Če utečeš, Horvat! Jokal ne bom za teboj! Ali lazim za teboj? Ali laziš za mano?«

»Priklenil si me nase! Verige ne morem raztrgati!«

»Vsaj molči in premišljuj, kako bi jo raztrgal. Rad bi, da jo čimprej raztrgaš!« Nedvoumen pogled spremlja Ritoperjeve besede.

V Horvatovih očeh sije neprikrito sovraštvo, ker mora pogoltniti odgovor.

Veren ga pogleda, sede k Horvatu in molči.

»Na verigi nas ima priklenjene. Samo nategniti mu je treba, pa gremo, če hoče, na delo na peklenske njive. Zakaj s hudičem je v zvezi!«

»Molči! Čuje te, pa ti zopet oponese dolgove.«

Veren pogleda Ritoperja. In za hip ga zazebe po hrbtu, ko presodi njegov srepi pogled, ki se meri s sivim sovraštvom Horvatovih oči. Globlje ko bi človek mislil sta se zagrizla ta dva drug v drugega.

»Kdor se pa zapiše hudiču, prejme tudi od hudiča plačilo. To je tako bilo in tako bo! Zapomni si to, Veren!« Glasno in s poudarkom govori Horvat.

In zopet zazebe Verena. Ali se ni zmešalo v Horvatovi glavi?

»Kaj zopet gode?« vpraša Ritoper Verena in pomigne z očmi na Horvata.

»Predolga je vožnja! Človeka se loteva nestrpnost!« meni Veren, popravlja svojo culo, ne pogleda ne Ritoperja ne Horvata.

»Kar sem rekel, sem rekel! In zapomni si to, Veren!« In Horvat ga krepko sune, ko da hoče poudariti pomen svojih besed.

Vlak žvižga in vozi počasneje. Ritoper ošine s temnim pogledom Horvata.

»Horvat, ko izstopimo, hočem s teboj na samem govoriti par besed. Na samem in med štirimi očmi, da veš!« Ritoperjeve besede so strupene in ne prikrivajo njegovih misli.

Horvat ga razdraženo pogleda, pa naglo povesi pogled, sede na klop, položi culo v naročje, nasloni nanjo komolce, v dlani položi glavo in zamiži.

»Ali poči še to noč?« misli Veren. In v tretje ga zazebe pri misli, da se ne bo mogel izogniti, ko trčita skupaj.

Delavci molče. Iz Ritoperjevih ust so slišali danes prvo strupeno besedo.

3.

»Hitro, hitro! Vlak ne stoji dolgo! K meni, vsi semkaj k meni!« Ritoper vrže svojo pletenico na mokra tla, stopi nanjo in kliče delavce. »Glej, Časar, da kdo ne ostane v vlaku! — Ali ste vsi? Ni kdo zaspal?«

Komaj stopi zadnji delavec s culo v krog okoli palirja, zažvižga vlak in odhrumi v temno noč.

Tri, štiri medle luči brlijo na postajici, vse naokrog gluha, črna noč; nikjer ni videti žaru iz razsvetljenega gradu, v temi ni razločiti, da bi kje v bližini migotale lučce na marofu ali po hišah. Droben, gost dež pada na delavce.

»Ali smo vsi?«

Molk.

»Potrpite malko! Grad je nekoliko od rok! Kmalu se vrnem in vas popeljem na marofe.«

»Kaj ne bi v gradu prenočili?« vpraša nekdo. Glas ni Horvatov.

»V gradu, kakopak! In na pernicah in po mehkih naslanjačih!« se obregne drugi glas. Tudi ta glas ni Horvatov.

»Ko bi vsaj v grajskih hlevih!« se brani prvi. »Kdo bo taval v tej črni temi in v tem dežju na marofe?«

»Potrpite! Morda ... morda prenočimo pri grajskih.« Ritoper nese svojo košaro v odprto lopo. Naglo navalijo za njim delavci, posedejo po klopeh, drugi se prerivajo in suvajo. Vsi bi radi v lopo. Lopa je majhna in tesna.

Horvat ne sili v lopo. Med klici ni čuti njegovega glasu. Ob strani stoji in nepremično gleda na Ritoperja.

»Popazi, da se ne razpršijo!« šepne palir Časarju in odhiti v noč.

Horvat vrže kovčeg na mokra tla, sede nanj, si položi culo v naročje, se opre na kosišče in gleda temno v temno noč.

V daljavo nekam se izgublja hropenje vlaka. Železničar pogasi luči in odide s svetiljko. Iz črne teme diha vlaga, mraz in dež, dež. Ko da se je zajedla črna noč v srca in jih napolnila s svojo temino molče delavci, se prerivajo in silijo v lopo. Lopa pa je že polna.

»Dež pada! Na dežju ne morem stati!« Nekdo rije z glavo in komolci v lopo.

»Kaj mi stopaš na noge?« se razjezi nekdo na pragu lope.

»Stoj ti na dežju!«

»Pa bi se prej pobrigal, da prideš pod streho!«

»Ko ste pa planili vanjo ko lačni volkovi na mrhovino!«

»Kaj hočeš dobiti pest pod rebra? Natlačeni smo ko meh, ki ga neseš v mlin.«

»Kam siliš, če ni prostora?«

»Stisnite se malo!«

»Ne gre!«

Neprijazni so glasovi, tuje in osorno zvene.

Časar prižge vžigalico in posveti v lopo. Tesno drug ob drugem stoje delavci in se premikajo ko celota, ko jih sujejo tisti, ki bi radi pod streho. Mrki in neprijazni so njih obrazi.

»Malo bi se stisnili! Vsaj za te male!«

Dečki in deklice se niso pririnile v lopo. Težko jim je na mrazu in dežju. Zobje šklepetajo. Ne vedo in ne morejo si pomagati. Brezupno buljijo proti lopi. »Nekaj jih naj izstopi, da napravite prostor za te male!«

»Kakopa!«

»Moramo jih spraviti pod streho! Za menoj!« Časar se zažene med ljudi v lopi in hoče šiloma napraviti prostora za mlade dečke in deklice.

»Kaj ste obnoreli?«

»Sam hoče priti pod streho! Mar mu je dece!«

»Kaj se vam ne smilijo ti mali? Kaj nimate src?«

»Kaj pa vlačite deco s seboj!«

»Kaj morate že nedoraslim izpiti mozeg iz kosti? Kaj ni dovolj, da izmozgavate nas?«

»Mladi morajo pod streho!« Časar jih hoče po vsej sili nekaj iztisniti iz lope. Suje s komolci, stopa po nogah, sika. Za njim se gnetejo dečki in deklice in ženske, pa tudi odrasli. Vsi bi radi v lopo in pod streho. Lopa pa je tesna, dve tretjini jih ne more pod streho. Prerivanje, suvanje, stopanje po nogah. Kletvice, zmerjanje. Jeza, sovraštvo. Sočutja ni.

»Kaj smo živina?«

»Z živino bi lepše ravnali.«

»Živina ste, hujši ko živina! Človek bi imel usmiljenje s temi malimi!«

»Čemu jih je premotil Ritoper z lepimi besedami? Naj izvedo, kak je Ritoper! Čim prej izvedo, tem bolje zanje!«

»Jesti morajo ko vi vsi! Imejte vendar sočutje z deco!«

Očetje pritiskajo trepetajoče sinove k sebi, da jih ogrejejo; tete rade stoje na dežju, da morejo le nečakinje potisniti v lopo. Ali nobeden, ki nima med mladimi nečaka in nečakinje, noče iz lope.

»Kje je Ritoper toliko časa?«

»Zakaj nas ni povedel v grad? Bi bili vsaj pod streho.«

»Če misli, da bomo v tej temi in tem dežju klapali na marofe, se moti!«

»Tisti, ki sedite na klopeh, vstanite! Stopite na klopi! Pa spravimo male pod streho.«

»Kdo to zapoveduje?«

»Časar!«

»Orožnik!«

»Kaj ima tu orožnik zapovedovati? Naj stoji sam na dežju!«

»Saj stojim! Za te male mi je! Vsaj deklice pustite pod streho! Imejte toliko obzira!«

Obzira ni. Kdor sedi na klopi, ne vstane, vesel je, da se mu ni treba prerivati in suvati.

Časarju se ne posreči iztisniti nekaj mož iz lope. Dečki in deklice in ženske drgetajo na dežju in v mrazu. Še moške stresa mraz in jim šklepetajo zobje.

»Lepo nas je potegnil Ritoper, to moram reči!«

»Kje pa je Horvat, da bi zinil kako?«

»Res! Ali sta govorila z Ritoperjem na samem?« vpraša nekje iz teme in dežja Geza.

Nihče mu ne odgovori. V temi ko v rogu ne ve skoro nihče, kdo stoji ob njem. Na Horvata in njegov razgovor z Ritoperjem so pozabili. Morda je Horvat sosed?

Gost dež pada na streho in teče s strehe v žlebove. Mraz veje iz teme in noči in dežja, leze v kosti in žile. Deklice se tišče tesno druga k drugi, da se ogrejejo, dečki pritiskajo mokre cule k telesom, da jih ogrejejo. Pridušen vzdih premoti za hip tišino, jezna kletvica, ki uteče izza stisnjenih zob, ga spremlja.

»Prsti mi ozebajo!«

»Noge mi drevene!«

»Kje je Ritoper toliko časa?«

»Povabili so ga na večerjo, pa je pozabil na nas!«

»Pod streho je in pri dobri večerji in pri vinu. Jutri še ne začnemo z delom, če bo padal dež. Čemu bi nam že danes preskrbel streho?«

»Prokleti Ritoper!«

»Kdo je to rekel?« Časar prižge vžigalico in posveti v bližnje obraze. Po glasu ni mogel spoznati, kdo je klel palirja.

»Kaj pa streže na besede, črna duša orožniška?« godrnja zamolkel glas, ko ugasne vžigalica. »Z Ritoperjem naj bi šel in se najedel in napil in bil pod streho. Pri gosposki mizi je njegovo mesto, ne pa med nami.«

Časar zopet prižge vžigalico, dež mu jo naglo ugasne. »Komu ni zopet nekaj prav?«

»Žalostna nam mati, kaki smo mi iz Slovenske Krajine!« govori nekdo ko sam zase. »Nikjer in nikdar ne moremo biti sami in brez orožnikov.«

»Kdo je to rekel?« vzroji Časar. Po glasu sodi, da besed ni izrekel Horvat.

Molk.

»Kaj vas je Ritoper prosil, da greste zaslužit za zimo in ne pomrjete gladu? Dobrote vam izkazuje!«

»O, kake dobrote!«

»Kaj ni vedel, kako daleč je grad od železnice? Kaj nas ni mogel podnevi pripeljati semkaj?«

»Vsak hip se vrne!«

»Pustil nam je orožnika, da nas straži. Kam se mu mudi?«

»Čak!« vzkipi Časar in prižge vžigalico. Ves rdeč in nabrekel je njegov obraz. Dež naglo ugasne vžigalico. »Kdor misli, da moja beseda nič več ne zaleže, se moti.«

»Bogve, če ima bajonet pri sebi?«

»Prostora! V imenu ...« Časarju zamre beseda na ustnicah. Z rokami in glavo se preriva v smer, odkoder je prišlo vprašanje o bajonetu.

Molk.

Dež pada nevzdržema. Vzdihi zamirajo med šklepetanjem zob in drgetanjem teles. Ritoperja ni in ni.

»Kleti Ritoper!« Presekano izreče nekdo te besede. Zobje mu šklepetajo v mrazu.

»Jutri se pomeniva!« reče Časar. »Kaj misliš, da te ne poznam po glasu?«

Po kratkem molku vpraša drugačen glas: »Ali mene tudi poznajo po glasu gospod orožnik?«

»Če dvomiš, boš videl jutri zjutraj!«

In čakajo. In ozebajo. In zabavljajo čez Ritoperja in ga preklinjajo. In zbadajo Časarja in ga jeze. In zbadajo drug drugega in je drug drugemu v napotje in v nadlego.

Ritoperja ni in ni.

Dečko na dežju se ne more premagati. Do kože ga je premočil dež, noge mu drevene, prstov na roki ne čuti. Zadrževan jok ga strese. Milo zajoka. Ko da je komaj čakala, da zajoče kdo drugi, zaihti poleg njega deklica.

Ko blisk se raznese jok med mladimi, ki so prvič zapustili očetovo streho in materino krilo.

In ženam na dežju in v mrazu se raztaja srce. Pritajeno in ko v sramu pomorejo mladini.

Možje in fantje molče in jih ne tolažijo. O, saj bi zajokal z ženami in dečki in deklicami marsikateri, da ga ni sram.

O kruh, kruh, ki ga režeš, palir!

Šesto poglavje.

Na marofe.

V temi in megli in dežju zasvetijo luči in se bližajo.

»Ritoper!«

»Kaj res misli, da pojdemo v tem vremenu na marofe?«

»Zapisan si mu!«

Med delavci se preriva Časar.

»Prisluškoval je, da pove Ritoperju.«

Časar se izvije iz množice.

»Ritoper!«

»Malo dolgo sem se zamudil. Nisem mogel drugače. Še to in ono sem moral urediti in se porazgovoriti, pa je minil čas.«

»Da se le nisi vgreznil v zemljo! Da si čul, kako so te preklinjali!«

»Horvat?!« kipi v Ritoperju.

»Horvata nisem čul! Ali drugi! Vsi!«

Pet svetiljk prisveti za Ritoperjem na postajališče. Možje, ki jih nosijo, so oblečeni v nepremočljive plašče, pa še godrnjajo nad dežjem in blatno potjo.

Siloma potlačijo dečki in deklice in žene jok. Pretrganih in zamolklih vzdihov ne morejo zadržati.

»Ljudje, stopite semkaj v vrsto!«

»Na dež?« vpraša glas iz lope.

»Dovolj ste se nalajali! Ven! V vrsto!« Časarjev glas je sirov.

»Ali ga čujete? Kriči kot nad hudodelci!«

»Ritoper, zdaj čuješ sam! Niti ene tvoje dobrote niso vredni!«

»Tak vstopite v vrsto! Saj vas ne raztopi ta pohlevni dežek!«

Pa je težko pripraviti tiste v lopi, da stopijo na dež. Boje se, da se vrinejo drugi na njihova mesta v lopi.

Dve žarki luči zasvetita v temi. Po cesti prihaja topot konjskih kopit in ropotanje koles.

»Hitro, hitro! V vrsto!« Ritoper grabi po bližnjih in jih ureja.

»Kaj naj to pomeni?«

»Gospod pride in vas pogleda. Hitro, hitro! Kočija je že tu.«

Časar ves oživi. Poravnava, naravnava in izravnava vrsto.

»Ali zapove k pozoru ko pri vojaškem raportu?«

»Kaj hoče Ritoper s to komedijo?«

»Ko živina ste! Niti trohice smisla nimate za red in disciplino!« se jezi Časar in vleče v vrsto Horvata, ki je stal ob strani.

Pred postajico se ustavi kočija. Ritoper steče k njej in že med potom sname klobuk z glave. Iz kočije stopi petdesetleten gospod, si zaviha ovratnik in vpraša: »Kje so?«

»Spredaj, na peronu!« Ritoper se priklanja.

Gospod pride z urnimi koraki pred vrsto, vzame najbližjemu možu v dežnem plašču svetiljko, jo dvigne nad glavo in posveti po delavcih.

Časar šteje delavce, ko ga osvetli luč, preneha šteti, stopi h gospodu, udari s peto ob peto, vzboči prsi in dvigne glavo. »Gospod ... gospod upravitelj, javljam: delavci in delavke pripravljeni!«

Gospod osupne. »Kdo je to?«

»Moja desna roka! Moj pomočnik!« pojasnjuje Ritoper.

Gospod poniža svetiljko in premotri Časarja od nog do glave. Ničesar ne reče, stopi k ženskam in si vsako ogleda, Ritoper in Časar mu sledita.

Moškega si gospod ne ogleda vsakega. Pred Gezo pa obstoji, motri njegovo mestno obleko in njegove žolte dokolenice. »Kako delo bo opravljal tale?«

»Kuhar!« pove Ritoper.

Gospod še enkrat premotri Gezo od nog do glave. Ritoper opazi v Horvatovih očeh besen srd in odkrito sovraštvo. Še gospoda zanimajo sršeči pogledi iz rdečih, krvavih oči.

»Mož mi je dolžan ... Izterjati dolgov skoro ne morem drugače ko da ga jemljem s seboj na delo!« skuša pojasnjevati Ritoper.

Gospod zamahne z roko, vrne možu svetiljko in odhaja h kočiji. »Ni baš najboljši materijal!«

»Izmučeni so od dolge vožnje in čakanja v dežju.«

»Deset, dvajset moških bi bilo, vsi drugi ...«

»Delo bo opravljeno, kakor je pogojeno! To je glavno!« se vsili Časar v pogovor.

»Le glejte, Ritoper!« Gospod sede v kočijo.

»Brez skrbi, gospod upravitelj!«

Gospod ukaže pognati. Ritoper se globoko priklanja, Časar stoji zravnan ko sveča.

»Čemu ta komedija?« vpraša glas v vrsti. »Kar hodim na delo, je še ni bilo podobne!«

»Čemu?« Strupeno se zakrohoče Horvat. »Tudi živino priženo na semenj, da si jo ogleda, kdor jo hoče kupiti.«

Ritoper in Časar se vračata.

»Semenj ...« izreče nekdo v sredini vrste.

Ritoper pograbi svojo pletenico in sili k odhodu.

»Tako se nismo pogodili!« vzroji mož z Ravenskega. »Še zajec se stiska v suhem in varnem zavetišču, mi pa naj brodimo v tej noči po blatu in dežju?!«

»Moramo! Tudi grad je daleč! Bolje, da pridemo še danes na svoja mesta na marofih.«

»Do kože nas premoči!«

»Saj smo že mokri do kože!«

»Ali je lepše ozebati na mestu ko hoditi in se ogreti in priti pod streho?« vpraša Časar.

Možje v dežnih plaščih in s svetiljkami odhajajo.

»Kdor ostane, naj sam sebi pripiše!« odloči Časar in hiti za svetiljkami.

Delavci jo ubero za njim.

Brodijo po razmočenih potih, gazijo po blatu, blodijo v črno, mokro noč.

Pota ni konca, pota ni kraja. V noč se zajeda megla in slepi petero luči, ki jih nosijo možje v dežnih plaščih.

»Ko bi mati znali, kako mi je ...« iztisne Andraž iz sebe, ko telebi po dolgem v mlako.

Ivan si zagrize zobe v spodnjo ustnico, da mu ne uide krik, ki bi ga izdal.

Veren molče prenaša trpljenje. Na gorkem in pod streho je deca. Morda sanja o belem kruhu, ki ga prinese oče v jeseni.

»Luč!« krikne nekdo.

»Marof, marof!«

Je luč, je marof. Up zazveni v srcih. Mož s svetiljko jim pokaže hlev in kozelc. Ko omoteni obstoje. Premočeni, izčrpani, premraženi — pa naj spijo pod odprtim kozelcem na golih tleh? Cule so premočene, mokro je perilo v njih, v kovčege se je vsilil dež — kdo se more preobleči v suho perilo? Nekaterim šine pametna misel v glavo. In navalijo na hlev. Gorke sape je nadihala živina, udobneje bo v hlevu ko pod odprtim kozelcem.

Ritoper jih zadržuje in jih določi šestdeset, ki ostanejo na tem marofu.

Horvat zamolklo zakolne, Andraž žalostno povesi glavo, Ivan si do krvi zagrize zobe v spodnjo ustnico, Veren očitajoče gleda Ritoperja, Geza ga gleda proseče. Ni jih določil, da ostanejo.

Mož z dežnim plaščem, ki je pokazal hlev in kozelc, želi srečno pot in odide v sobo.

Štiri svetiljke svetijo. Še napornejša je pot.

Pritavajo do drugega marofa. Šestdeset delavcev ostane. Horvat in Andraž in Ivan in Veren in Geza morajo na pot v noč in meglo in dež. Tri svetiljke jim svetijo.

Pritavajo do tretjega marofa. Šestdeset jih odbere Ritoper, Horvata in Andraža in Ivana in Verena in Geze ni med njimi.

Za dvema svetiljkama tavajo do četrtega marofa. Težko je vleči noge iz razmočene zemlje, culo bi človek odvrgel, da bi laže hodil. V izmučenosti plešejo kolobarji rdečih luči pred očmi.

Šestdeset jih določi Ritoper. Veren razdraženo pogleda palirja. Horvat mu zre v oči ko ris, ki se pripravlja na skok. Geza poveša pogled. Ivan sede na prag hleva, ko da je določeno, da ostane na tem marofu. Andraž sede k njemu in si ne upa pogledati Ritoperja v oči, ko da ga je sram, da je izčrpal svoje mlade moči.

»Zadnji smo, kaj pa?« vpraša Horvat zamolklo.

»S teboj nisem še govoril. Pogovoriva se na petem marofu.«

»Kar povej! Čimprej je konec, tem boljše!« Horvat govori hripavo in vrže jezno culo in kovčeg in kosišče ob tla. Stopi proti Ritoperju. Pesti ima stisnjene, korak mu omahuje, oči so rdeče ko zalite s krvjo.

»Mislim, da ti bo ljubše, če govoriva na samem.«

»Dovolj mi je vsega! Govori!«

»Zdaj poči ...« pomisli Veren. In vkljub silni utrujenosti stopi med Horvata in Ritoperja. »Kaj bi razpravljala pred tujimi očmi in ušesi.« In pokaže na delavce, ki so kljub izmučenosti pozorni in motrijo Horvata.

»Če pa sam hoče ...« zmigne Ritoper malomarno z ramo.

»Hočem! Govori!«

»Bodi pameten, Horvat!«

»Znorim, če me še nadalje muči z grožnjami. Govori!«

»Ako hočeš, se vrni, Horvat! Ne silim te, da delaš pri meni.«

Molk.

»Zdaj veš!«

Horvat je bled, ustnice in nosnice mu drhtijo, ves se trese. »In kaj potem?« vpraša presekano in votlo. »Kaj storiš, če ne delam letos pri tebi?«

»Govoril bo zakon svojo besedo.«

»Boben bo pel!« pravi Časar.

Horvat poskoči in vzdigne desnico. Veren ga zgrabi za roko. »Ali si ponorel?«

»Še žal ti bo, Ritoper,« sika Horvat, »zapomni si moje besede!«

»Na jasnem sva! Stori, kakor ti je ljubo in kakor ti kaže. Zlepa dosežeš pri meni vse, z zbadanjem in grdenjem in hujskanjem ničesar!«

»To je hvaležnost, da si mu posojeval!« mahne z roko Časar.

»Goljufal me je! Z vinom me je omotil!«

»Ali te je prosil, da piješ?«

»Pusti, Časar, prerekanje! Kakor hoče! Pojdimo dalje!«

Ivan se ne gane s praga.

»Ali ti je ljubše, Ivan, da ostaneš med tujimi ko domačimi? Kakor hočeš! Mislil sem, da boš rajši med domačimi.« Sladak in očetovski je palirjev glas. Ko da ni govoril prej ledenomrzlih besed Horvatu.

Ivan se ne gane.

»Tudi ženske iz naše vasi, ki pridejo h košnji in žetvi za nami, pridejo na peti marof.«

Naglo ga Ivan pogleda in vstane. V očeh mu gori jeza. Ritoper se umakne, ko da se boji, da mu pljune v obraz.

Ivan zagrize zobe v spodnjo ustnico in dvigne culo in kosišče s tal.

Veren pobere Horvatovo culo in mu jo potisne v roko.

* * *

Ledeno jutro podi temo, sive megle ne more prepoditi. Mož v dežnem plašču pokaže hlev in kozelc. Nekateri navalijo na hlev, ženske in dečki stoje onemogli in izčrpani, cule jim padajo iz rok, brezizrazno pogledujejo kozelc, hlev, Ritoperja. Odpovedale so jim moči.

»V hlev, topleje bo ko pod kozelcem!« sili Veren ženske in dečke.

»Geza, povej Verenu in Ivanu in Andražu in tudi ujcu, če hočeš, da imam za vas boljše stanovanje. Na skrivnem povej, da drugi ne čujejo. Ritoper govori naklonjeno in očetovsko.

In ko da ga ni premočil dež in ko da ga ni utrudil dolg in naporen pot, je Ritoper čil in misli na vse in misli za vse.

Obokan prostor ob hlevu z majhnim, zamreženim okencem in kamenitim podom je namenil Ritoper svojim najbližjim sosedom.

»Da ne porečete, da vas nimam rajši ko drugih. Pa ste godrnjali, ker niste ostali že na prvem marofu. Takega prostora ni na nobenem marofu. Tega sem izbral za vas. Saj to je lepa in prijetna sobica!«

Ni lepa in prijetna sobica, vlažna, nizka in temna kuhinja je, iz katere morajo odnesti poljsko orodje in razno šaro, če hočejo napraviti prostore, da ležejo.

»Prihranil sem nekaj za vas,« govori Ritoper, odpre pletenico in izvleče steklenico. »Drugim nisem hotel dati, vam postrežem z veseljem!« Odmaši steklenico, jo nastavi na usta, krepko potegne in jo pomoli Časarju. Časar pije in jo ponudi Verenu. Veren pije in jo pomoli Horvatu. Horvat se obotavlja.

»Le potegni, Horvat! Sam si kriv, če je prišlo do ostrih besed. Zakaj pa zbadaš! Potegni — in pozabljeno naj bo!«

Horvat zgrabi z obema rokama za steklenico, jo nastavi na usta in pije, pije. Globoko zasope, ko odmakne steklenico od ust, in jo ponudi Andražu. Andraž pije v globokih požirkih in ponudi Ivanu. Ivan vzame steklenico v roke in jo nese k ustom. V tem hipu se ujame njegov pogled z Ritoperjevim. Ne da bi pil, ponudi Ivan steklenico Gezi, stopi hlastno k zamreženemu okencu in se zazre v gosto meglo. Ritoperja osupne Ivanovo vedenje. Vprašaje pogleda Časarja.

»Slame ali sena imate gotovo na marofu?« se obrača Ritoper k možu v dežnem plašču in mu ponuja piti. »Na golih tleh ne morejo ležati.«

Vsak prinese naročaj slame, le Ivan se ne gane od okenca. Ko jetnik, ki hrepeni v ječi po svobodi, zre skozi zamreženo okence.

»Naj spi na trdem, če je trmast!« odloči Časar.

Veren prinese naročaj slame in jo razprostre zanj poleg svojega ležišča.

Ko snop se zavali Andraž oblečen in obut in premočen na slamo in si zakrije obraz z rokami. Telo mu pretresa trepet, ki ga ne more zatajiti.

»Otrok je še!« meni Časar.

»Kdo je otrok?« plane Andraž s slame.

Ritoper iztisne Časarja iz luknje. »S teboj bi rad govoril besedo, Veren!«

Veren gre za Ritoperjem.

»Časar ne bo mogel biti vedno na tem marofu in stati za vsakim delavcem. Marof je precej od rok. Veš, kaj mislim o tebi, Veren: popazi, da bo šlo delo hitro od rok in tako, kakor želim. Ne bo zastonj. Primaknem ti pri plačilu, verjemi mi. Tudi to sobico sem priboril le radi tebe. Do letos niso bili delavci v njej.«

Veren ga trudno in dvomljivo pogleda, reče ne ničesar.

»Geza, nekaj ti naročim!«

Ko blisk naglo je Geza pri Ritoperju.

»Samo radi tebe sem izsilil to sobico od veleposestva. Niso jo hoteli dati! In samo radi tebe sem odpustil ujcu. Sam si slišal, kake je kvasil danes.«

Geza je razočaran. Vse kaj drugega je pričakoval iz Ritoperjevih ust.

»Veliko stavim nate, Geza!« Očetovsko ga potreplja po rami palir in ga prijazno gleda. Geza ves rdi v zadovoljstvu. »Saj izpolniš moje upe?«

»Izpolnim! Zadovoljni boste z menoj!«

»Tak mi ugajaš, Geza! Vedno sem mislil o tebi najbolje!« Na uho mu pošepeče: »Pripeljal sem te na ta marof, da nekoliko popaziš na druge in ... in krotiš ujca! Saj razumeš?«

»Razumem!«

»Veš, iz malega in z malim moraš začeti, Geza! Pojde, kakor je šlo pri meni! Le dobro se drži in napravi preskušnjo. Plačilo dobiš!« In palir ponudi Gezi roko.

Z obema rokama zgrabi Geza za ponujano desnico in jo krepko stisne. Zajeclja: »Gospod Ritoper ... Pozdravite ... pozdravite ... Lino!« V oči se ne upa pogledati palirju.

Ritoper odhiti po poti, po kateri so prišli. Svojo košaro nosi s seboj ko da ni košara, ampak slamnata bilka. Časar ga komaj dohaja.

»Ivan, lezi!« Veren položi roko na Ivanovo ramo. Nejevoljno otrese Ivan Verenovo roko s svoje rame.

»Ne bodi trmast! Kaj ti koristi, ko si že tu!«

»Pustite me!«

»Naj se cmeri! Baš njemu je bilo treba iti! Mi moramo za kruhom, njemu ni treba! Zdaj ima, ko vidi, kako je pri palirjih!« godrnja Horvat.

Ivan se strese in se naglo obrne. »Kdo se cmeri?« Glas mu je ves drhteč.

»Pusti ga, Horvat! Ivan ti ni storil nič žalega!« miri Veren.

Horvat pogleda Ivanu v obraz. Bled obraz, sledovi zob na spodnji ustnici, temni pogledi iz pordečelih oči, drhteče nozdrvi mu povedo, kaj je pretrpel v tej dolgi noči.

In še pikremu in godrnjavemu Horvatu kriči izraz na Ivanovem obrazu toliko in tako, da umolkne.

Ivan pade po dolgem na ležišče, ki mu ga je pripravil Veren, in zarije obraz v slamo.

Sedmo poglavje.

Besede ljubezni.

Prelepo sije nedeljsko solnce na marof. Osameli jagnedi že zelenijo. Dolge razorane njive blestijo v rjavem sijaju.

Veren sedi na kamnu ob steni in zre po njivah, od brazde do brazde gre njegov pogled; skoro bi določil, katero je odrezal plug, za katerim je hodil. Po nerazoranih strniščih gre njegov pogled; skoraj bi določil, koliko brazd bo moral odrezati plug na tem, na onem strnišču in kolikokrat bo prehodil njivo gori in doli, doli in gori. Toplo sije solnce; zamižal bi in bi si šiloma vtepel v glavo misel, da sedi na klopici pred svojo kočo na Goričkem. Odpreš oči, pa nisi na Goričkem; pred teboj ni gosposkih dvorov, ni belih cest po ravnem polju, ni belih vasic, ni vijugastega pasu po ravnini! In za tem pasom ni belih cerkvic in vinskih goric! Še najbližjega marofa ne vidiš, le po daljnih vrhovih osamelih jagnedov sodiš, kje je. Pa da zamižiš in si vtepeš v glavo misel, da se greješ na solncu na Goričkem, — bi nekaj manjkalo. Glasovi Štefana in Matjaža, Mariške in Margitke, Ludvika in Jožka bi ne zveneli na uho. Daleč, daleč je Goričko in osem src, ki bi jih rado zazrlo oko in čulo uho.

Veren stopi v shrambo, poišče v kovčegu papir, se vrne na svoj kamen ob steni in si pripravi na kolenu papir za pisanje.

V luknji smrči na slami Horvat. Ivan sedi na slami — nepopisan papir leži na njegovih kolenih. Podpira glavo in gleda na papir in pogleduje na zamreženo okence. Ko da ne ve, kako bi pisal; ko da je preveč tistega, o čemer bi rad pisal, pa mora izbrati samo nekaj. Pisati mora! Med tednom pride Ritoper in vzame pisma s seboj. Med tednom pa ni kedaj pisati.

Andraž pol čepi, pol leži na slami, grize svinčnik in pripiše po dolgih razmišljevanjih po kako besedo na papir. Ko da ne more napisati tistega, kar bi rad napisal in kar mu teži srce.

Nemirno pohajkuje Geza okoli marofa. Pogleduje po Verenu, pogleduje skozi vrata na Ivana in Andraža; opazuje dečke, ki donašajo vodo na marof in premišljujejo, kako bi prebili nedeljsko popoldne; opazuje dekleta, ki so oblekla nedeljske obleke in so žalostna, ker jih ne morejo razkazovati pred cerkvijo; opazuje moške, ki pohajkujejo okoli marofa in ne vedo, kam bi s svojim hrepenenjem po Slovenski Krajini.

Ko da gre krast se splazi Geza k najbolj oddaljenemu jagnedu, se ozre, ali ga nihče ne opazuje, zdrkne na kolena, izvleče bel papir in začne pisati.

In vsi molče in vsi pišejo.

Piše Veren: Draga žena! Vedno mislim nate in na deco. Ob nedeljah, ko ne delamo, pa sem še celo ves božji dan v mislih pri tebi in deci ...

Ne utrgaj se mi z delom, žena! Ako le moreš, se ne zadolži, tudi tedaj ne, ko pride tvoja ura ...

Ako pa nikakor ne moreš brez dolga, ne posodi si pri Ritoperju ...

Ivan piše: Ljubljena iionka! Prvo pismo v svojem življenju pišem Tebi. Kako težko čakam, da prideš na marof! Tako sam sem in zapuščen ...

Ali se spomniš kedaj na tisti trenutek ob najinem slovesu? Ves dan so moje misli pri Tebi. Ponoči sanjam o Tebi. Pridi, pridi kmalu! Piši mi, če kedaj misliš name in na najino skrivnost, ki je vzklila ob slovesu.

Težko pričakujem Tvojega pisemca. Nestrpno čakam, da prideš, in štejem dneve.

Mislim na najino skrivnost, prelepo skrivnost.

Pridi, pridi kmalu! —

In še to pripiše Ivan: Ne povej naši Liziki, ne povej materi, da mi je težko. Reci jima, da mi je dobro ...

Andraž piše: Ljuba mati! Pozdravljam Vas čez ravnine in goričke griče. Srečno smo prišli ... Le brez skrbi bodite. Dobro mi je in zdrav sem ... Veren mi je ko oče, Ivan mi je ko brat ... Kruha prinesem s seboj, ne bova ga stradala, ko sva ga stradala zadnjo zimo in vsa ta leta ...

In Geza piše: Lina! Ne zameri, da Ti pišem! Ne morem drugače. Vedno si mi bila dobra ... Zapisana si v mojem srcu — ne morem si pomagati! ...

Lina, Linica, bodi mi dobra, kakor si mi bila dobra dosedaj! ... Na mojem srcu počiva tvoja kita rožmarina. Noč in dan ...

Prosim Te, ne pravi o tem pismu očetu ... Pismo Ti prinese Ilonka. Poprosim Ivana, da ga skrije v pismo, ki ga pošlje Ilonki ...

Piši mi, Lina, piši mi! Če drugega ne, mi piši vsaj, da se ne jeziš name ...

Geza na skrivnem in plaho pogleda, ali ga nihče ne opazuje. Zapečati pismo, napiše naslov in korači k Ivanu.

Ujec smrči na slami, Andraž piše pismo.

Nejevoljen je Ivan, da ga Geza moti v njegovih mislih. Gezov obraz pa je tako poln skrivnosti in tihe prošnje, da se ga Ivan usmili in gre z njim za hlev. Čudom se čudi, ko čuje njegovo prošnjo.

»Lini pišeš?« In ne more verjeti.

»Molči, molči!« Geza mu hoče z dlanmi zatisniti usta. »Ni še zrelo za ljudi, nihče ne sme vedeti! Le ona, ti in jaz!«

Ivan maje z glavo in ne more doumeti, vendar se vda prošnjam in vzame pismo.

Osmo poglavje.

Lizika obišče Ilonko.

Ilonka poje. Lep je svet. V zeleno se je oblekel in s cvetjem okitil. Prešerno razkazuje solncu svojo lepoto in se baha z njo. In solnce se smeje bahavemu veselju in draži, draži zeleni svet. In glej! Novi cveti klijejo, bujneje poganjajo njive, veseleje poje škrjanček, živeje čebljajo ščinkavci, veseleje poletavajo lastovice. Draži, draži, solnce — še lepše okitiš Goričko!

Ilonka poje. Če je že na Goričkem, na tej peščeni in borni zemljici, tako lepa pomlad, kaka cvete šele v daljni deželi. Tam za hribi, tam za ravninami na prostrani poljani je samoten marof; tam so jagnedi, krog in krog razkošno polje, vse zeleno; škrjančki pojo nad strnjo, prepelica petpedika v žitu. Tam v samoti misli srce na Ilonko in šteje, šteje dneve.

O, Ivan! Tega ne zveš nikoli, kako si bil zal, ko so ti gorele oči ob slovesu, ko si pravil, kako si močan in kako pridobiš s svojimi rokami premoženje, kakor ga je pridobil oče. Tudi ne zveš, kdo ni tisto noč zatisnil oči. Ne zveš, kdo je sanjal z odprtimi očmi v prečudnem, premehkem vznemirjenju o cvetoči pomladi. Še tega ne zveš, da Ilonka pravzaprav ni preveč huda nate radi slovesa, dasi tisto ni bilo prav in bi se ne smelo. Ko pa je bilo tako naglo in so ti gorele oči in si ves trepetal! ...

Kito rožmarina dobiš, Ivan! Glej, kako se šopiri na oknu in kako mu prija toplo solnce. O, še lepši bo čez dneve! Najlepši vršiček ponesem s seboj in ti ga dam, Ivan! Zato ker misliš na Goričko in ker tako težko čakaš in šteješ dneve.

Ilonka poje.

Skozi zadnja vežna vrata se priplazi Lizika. Ko da se boji, da jo kdo opazi.

»Ali si vesela, Ilonka!«

Ko bi trenil umolkne Ilonkino petje. Tako čudna tesnoba ji stisne srce, kadar sreča katerega Sukičevih.

»Lep dan je, pa si pojem.«

»Pri nas ni petja. Po Ivanovem odhodu še nisem pela.«

Ilonka zardi, povesi glavo in se v zadregi vbode s šivanko v prst.

»Ne veš, kako je pri nas! Oče za vsako malenkost robanti, nič mu ni prav, karkoli in kakorkoli napravimo. Mati natihem jokajo, pred očetom si ne upajo!«

Še niže skloni Ilonka glavo. Tako je rdeča, ko da ji je vsa kri iz srca šinila v lica.

»Pravijo, da ti je Ivan pisal.«

Ilonka ne pritrdi in ne zanika.

»Nam ne piše ničesar. Kako se mu godi?«

Ilonka čuti, da mora dvigniti glavo in pogledati Liziko. Naglo jo pogleda, pa naglo povesi pogled. Lizika jo motri tako, ko da je kriva vse njihove nesreče. In nekaj hoče izvleči iz Ilonke — to govore njene oči.

»Ali ti morda ni pisal?«

Ilonka se ne more odločiti, da bi priznala. O, ko je toliko slaje misliti na pismo, čigar vsebine nihče ne ve razen njega in nje.

»Ilonka, zakaj mi prikrivaš? Veš, kako rada imam Ivana! Slutiš, kako radi ga imajo mati. Vsaj radi matere povej, ali je zdrav in mu ni sile?«

»Dobro se mu godi ... piše!« Komaj slišno pove Ilonka in ne pogleda Lizike.

»Hvala Bogu! Težak kamen se odvali materi od srca. Pa kaj še piše?«

Ilonka molči.

»Ilonka, kaj nisva več prijateljici?«

Molk.

»Še večji prijateljici bi morali biti sedaj. Že radi Ivana, ki nama je obema drag ...«

Naglo dvigne Ilonka glavo in pogleda Liziki v oči. Rdečica gori na njenih licih. »Kaj hočeš od mene?«

»Jaz ... Ah, jaz pravzaprav ničesar. Ali mati, mati ...« Lizika si zakrije s predpasnikom obraz in zaihti.

Ilonka odloži šivanje in vstane. Najrajši bi zbežala in pustila Liziko in njen jok in njeno izpraševanje. Neprijetno ji je in ne ve, kaj naj stori in kaj naj reče na to čudno Lizikino vedenje.

»Ničesar ti ne očitam, Ilonka. Nisi toliko kriva, ko mislijo oče. Ivan je vihrav in trmast. Kar si vbije v glavo, mora doseči, pa da mu ves svet brani. Ali mati, mati ... Ugonobi jih ta bol in ta razdor pri hiši.«  Lizika si briše solze in gleda z objokanimi očmi Ilonko. »Saj te imajo naša mati tudi radi ...«

»Ali so te mati poslali?«

»So! Zakaj bi tajila? Bog ve, da bi sama po svoji volji ne prišla. Tudi bi ne prišla, da se mi mati ne smilijo.«

»Povej! Naj bo karkoli!«

»Ali sta se z Ivanom že do dobra in do kraja domenila?«

Nov val krvi plane Ilonki v glavo. Vsa zmedena stoji pred Liziko in ne ve, kaj bi rekla.

Lizika jo prime za roko. »Le povej mi, Ilonka. Pred menoj ni treba skrivati. Saj bi mi Ivan tudi povedal, da ga vprašam. Saj sem z vama!«

»Kako? ... Kako? ... Kaj naj bi se domenila? O čem ...?«

»O poroki!«

Ilonka naglo potegne desnico iz Lizikinih rok in hoče zbežati v vežo.

»Saj sem dopovedovala materi, da ne more biti,« hiti Lizika z olajšanim glasom in jo ujame pri vratih. »Verjemi mi, Ilonka, da bi te privoščila in želela bratu bolj ko katero drugo! Tako dobra si in lepa! In prijateljici sva kot ni dveh takih blizu! In za Ivana si ko rojena! Srečna bi bila, bolj bi bil srečen s teboj ko s katero drugo! Le da ni one stene med vama! Ali nisi še nikdar pomislila, kaj vaju loči? Da si siromašna, bi ti oče odpustil! Drugega ti ne more. To drugo je, kar vaju loči, da ne bosta nikdar srečna. Kaj res še nisi pomislila na to?«

Ničesar ne odgovori Ilonka.

»Ivan je vihrav in nagel in ni pomislil. Premisli vsaj ti in ne sili v nesrečo obeh, sebe in njega. Ali ne bi po letu, dveh letih izbruhnilo na dan in vama zagrenilo vsega nadaljnjega življenja? Ali si bosta mogla biti iskrena, odkrita, brez sence in pridržka iz dna srca vdana, ko vaju loči taka stena?«

Ilonka molči. Ko da ne razume, pogleda Liziko.

»Premisli, Ilonka! Evangeličanka si! Katoličan je Ivan!« Liziki splahne rdečica iz lic.

»Dobro te je naučila mati!« Izmučena sede Ilonka na stol, vzame šivanje v roke in začne šivati, ko da ni Lizike v sobi.

»Ko Ivana mine trma — saj le iz trme sili vate — in se spametuje in bi morala učiti otroke kakor je v mladosti učila njegova mati njega, tvoja tebe ...«

»Ali je še dolga pridiga?«

»Ilonka!« Lizika se ji približa in ji hoče položiti roko na ramo. Ilonka se s stolom odmakne. »Ne bodi huda, Ilonka! Saj nisi sama kriva! Tudi jaz ne morem za to, da sem vzgojena drugače ko ti. Ni vama sojeno!«

Lizika vidi, da se Ilonki trese roka, ki vbada s šivanko. »Ali ni bolje, da se sedaj premagaš, ko da trpiš vse življenje? Ivan bi trpel, verjemi mi, da bi trpel, poznam ga. Vrni nam Ivana! Že radi njega, če ga imaš rada!«

»Ali so še kaj naročili mati?«

»Ilonka!«

»Če so še kaj naročili, vprašam.«

Lizika vidi na bledem Ilonkinem licu, kaj se godi v njenem srcu, in globoko vzdihne.

»Če niso ničesar več naročili ...« Ilonki zastane beseda.

»... sem opravila in lahko grem, kajne! O, Iluška, Iluška, ko bi te ne imela rada in ko bi ne imela rada Ivana! Ko bi mu ne želela večje sreče ko sebi ... Ko bi ne razjedal materinega srca črni črv in jih ugonabljal ...«

Lizika si pokrije obraz s predpasnikom in zaihti silneje ko prej. Ilonki pade šivanje iz rok.

O Ivan, zakaj so ti tako gorele oči ob slovesu, ko si pravil, kako si močan?

O Ivan, Ivan, trpiš in šteješ dneve in čakaš, čakaš ...

Ilonka se ne more premagati. Zaihti z Liziko.

Deveto poglavje.

Lina se šali s šolnikom.

Vidno raste z dneva v dan nova Ritoperjeva hiša. Delavcev mrgoli po stavbi in okoli nje. Ritoper sam vodi in nadzira delo in je zdaj na zidovih med zidarji, zdaj med nosači, ki jim donašajo opeko in omet, zdaj pri delavcih, ki dovažajo pesek in apno in mešajo omet. Ritoperka ne more iz kuhinje, da nakuha hrane za toliko množico delavcev in delavk.

Lina prodaja v trgovini in streže v gostilni. Ob lepih pomladanskih dneh ni gostov v gostilni, čez dan redko kdo pride v trgovino. Lina poseda po trgovini in čita; poseda po gostilni in čita. In če gre iz trgovine v gostilniško sobo, se ji ne mudi in čita spotoma; in če gre iz gostilniške sobe v trgovino, se ji ne mudi in čita spotoma. Lina čita pri zajtrku in kosilu in večerji. Oče vkljub svojim silnim skrbem opazi njeno vnemo in se boji pri jedi, da ponese žlico namesto v usta v uho. Ni ga večera, da bi dolgo v noč ne gorela v Linini podstrešni sobici luč — Lina čita. Lina je hodila dve leti v šole v Kiseku in ljubi lepo berilo.

Knjige prinaša Lini mladi šolnik.

Mladi šolnik prihaja vse češče k Ritoperjevim, skoro vsako popoldne pride. In prinaša lepe knjige. In govorita z Lino o dogodkih, ki so opisani v tistih lepih knjigah.

Lepo govori mladi šolnik in Lina ga rada posluša. Dober je mladi šolnik: prihaja k Ritoperjevim, ker vidi, da je Lini sami prepusto posedati ves božji dan po gostilni in trgovini; prihaja, da jo kratkočasi, in ji prinaša lepe knjige, da jih prebira, kadar ga ni in mora učiti v šoli. Ljubezniv je mladi šolnik: na šolskem vrtu cveto negovane rože, povija jih v šopke in jih nosi k Ritoperjevim in jih poklanja Lini, ki poleg lepega berila ljubi i lepe rože.

Šopek belih šmarnic dehti na belo pogrnjeni mizi. Mladi šolnik ga je prinesel in poklonil Lini z zatrdilom, da so prve šmarnice, ki so se letos razcvetele.

Lina je vesela prvih šmarnic, vlije v kozarec vode in jih dene vanj.

»Pa niso vzrastle na Vašem vrtu?«

»Vse popoldne sem včeraj blodil po gozdu, da sem jih našel. Nekaj mi je reklo, da morajo prve šmarnice že nekje cveteti, in mi ni dalo miru, dokler jih nisem našel. Vtepel sem si v glavo, da mora prve letošnje šmarnice poduhati gospodična Lina.«

»Kako ste ljubeznivi, gospod šolnik!«

»Kdo bi ne bil z Vami ljubezniv!«

Lini je nerodno. »Samo tako govorite.«

»Pa govorim samo tako ...« Mladi šolnik gleda Lino, da povesi oči.

Lina čuti, da ji sili rdečica v lica, in ne ve, kaj bi rekla. Duha šmarnice.

»Rdečica na Vaših licih in belina šmarnic! Prekrasno! To naslikam!«

»Kaj znate slikati tudi tako lepo ko govoriti?«

»Kaj lepo govorim?«

Nov val rdečice ji plane v lica. »Mladi gospodje lepo govore, čeprav v srcih drugače mislijo.«

»Čujte! Kake skušnje ima gospodična Lina!«

»Le šalite se! Toliko skušnje pa res že imam, da vem, da ne smem mladim gospodom vsega verjeti.«

»Zakaj bi ne smeli mladim gospodom verjeti?«

»Ker ni vse res, kar pripovedujejo.«

»Torej lažemo! Kdaj sem se Vam že zlagal in o čem?«

»O teh šmarnicah že! To je bilo danes!«

»O teh šmarnicah? V čem sem se zlagal o njih?«

»Da moram prve letošnje šmarnice poduhati jaz.«

»To je živa resnica! V čem naj tiči laž?«

»Zakaj naj jih poduham baš jaz?«

»Ker sem si to vtepel v glavo.«

»Pa zakaj ste si to vtepli v glavo?«

»Zakaj?« In zopet gleda mladi šolnik Lino s tistim čudnim žarom v očeh, da ji je nerodno in povesi oči. »V čem naj tiči laž, če hočem, da vonj prvih letošnjih šmarnic diha Vam?«

Ne boš, učeni gospod šolnik! Tudi Lina zna nekaj, saj je hodila v Kiseku v šolo! »Kateri ste pa lani tako govorili? Kateri ste prinesli prve šmarnice, ki ste jih ves popoldan iskali in le s težavo našli?«

»Kaj Vam pride na misel!«

»Le povejte, katera je bila?«

»Nobena!«

»Tega ne verjamem!«

»Siliti Vas ne morem.«

»Vidite, da ne smemo mladim gospodom vsega verjeti! Se že umikate!«

»Umikam se?! Prav, pa verjemite, da sem lansko leto tudi potrgal prve šmarnice po gozdu in jih poklonil neki gospodični in ji rekel, da sem si vtepel v glavo misel, da mora duhati vonj prvih šmarnic. Povejte mi le: kje tiči laž, če rečem, da sem si vtepel v glavo misel, da prve šmarnice zadehtijo Vam?«

»V tem, da govorite lepe besede, v srcu pa drugače mislite! Hočem reči: v tem, da govorite vsaki ... Ne vsaki ... Samo nekaterim ... Tistim, ki ... ki ...«

»... ki so mi všeč ...«

»Čakajte, da izgovorim!«

»Ne zamerite, hotel sem pomagati, da bi našli pravi izraz.«

»Pa ni pravi! Danes govorite meni lepe besede, lansko leto ste jih govorili drugi, k letu jih govorite tretji. To sem hotela reči.«

»Zares, skušnje! Vdam se!« Šolnik se razigrano smeje. »Lažnik sem — pa niti ne vem, zakaj.«

»Saj nisem rekla, da ste lažnik!«

»Skušnje imate! Govorim drugače ko mislim — to se pravi lagati, ali ne?«

»Nalašč preobračate po svoje!«

»Vi šele, Vi!«

Lina vidi, da je šolniku hudo. »Ne smete vsega tako dobesedno razlagati, učeni gospod šolnik.«

»Boli me, da tako sprejemate moj šopek.«

»Saj sem Vam hvaležna zanj! Gospodom pa je treba včasih pokazati, da ... da ...«

»Kaj?«

»Reči ...«

»No?«

»Domišljali bi si ...«

»Kaj vendar?«

»Mislili bi, da smo me ženske ...«

»No, kakšne?«

»Poštene smo!«

»Ali sem kedaj dvomil o Vaši poštenosti?«

»Ponosne smo!«

»Visoke, kajne?«

»Pa naj bo po Vašem! Vsak ne more do nas.«

»Ali govorite zopet iz skušnje?«

Lina ne odgovori. Zagoneten blesk zažari v njenih očeh, hudomušen smehljaj zaigra na njenih ustnicah. Šolnik vidi, da mu Lina nekaj prikriva. »Visoko ste, gospodična Lina, in daleč je do Vas ...«

»In še dlje do očetovega imetja.«

Šolnik prebledi. »Gospodična Lina, čemu to?«

»Kar tako! Človek čita, čita, in marsikaj mu pride pri čitanju na misel.« Lina vidi, da trpinči šolnika. Njegov nemir ji vzbuja veselje. Ne boš, učeni šolnik, govoril z Ritoperjevo Lino ko s svojimi šolarkami! Lina je bila v Kiseku! Dober si, prijazen si, ljubezniv si, mlad si, lep si, šolnik si — z Ritoperjevo Lino pa boš govoril drugače ko s kmečkimi dekleti. Tudi boš z Ritoperjevo Lino govoril drugače ko govoriš z učiteljicami, ki nimajo dote.

»A čemu govorite o očetovem bogastvu?«

»Ker čitam v tej knjigi, kako je bila Eleonora nesrečna, ker so jo poročili z Ervinom, ki jo je vzel le radi njenega bogastva. Ljubil je njeno bogastvo, nje same pa ne!« O, le trpi, lepi šolnik!

»Tako daleč ste že?« Siloma se hoče šolnik pomiriti in kazati ravnodušnost.

»Jutri mi prinesete drugo knjigo, kajne! Glejte, samo toliko imam še čitanja za ves današnji dan in ves večer.« Lina lista po knjigi. Iz knjige moli konček pisma. Šolnik čita: Jezero vročih pozdravov Ti popošilja Geza. »Jutri dopoldne ne bom imela berila.«

Vprašaje, ko da je ne razume, gleda šolnik Lino.

Lina opazi pismo, ki moli iz knjige. Zdrzne se, potisne pismo v knjigo. V zadregi je.

»Ali mi prinesete jutri drugo knjigo?«

»Da, da, prinesem!« Ko da ne ve, kaj govori, zveni šolnikova beseda.

Šolnik je nemiren in raztresen in ne more govoriti lepo in zbrano. Lina bi pa prav danes rada, da govori, govori lepo in mnogo.

Čakaj, mladi, lepi šolnik! Le bodi nemiren in raztresen! Le trpi.

Deseto poglavje.

Pozdravi iz Slovenske Krajine.

Dragi mož! Samo da si zdrav! Ker vemo, da misliš na nas tam daleč, nam je čakanje do jeseni lažje. Podnevi moram večkrat pripovedovati deci povest o belem kruhu, ki spi tam daleč, kjer je atek. Ko zamaknjene gledajo oči najinih malčkov in pozabljajo, da so me prišli prosit kruha — četudi črnega —, in se porazgubijo po vasi. In zvečer, kadar ne morejo zaspati, jim pripovedujem vedno znova povest o belem kruhu, ki ga budiš tam daleč, daleč, kjer je kruh doma. Margitka včasih vzdihne in meni, da bi bilo najlepše, če bi se zjutraj zbudila in bi bila že jesen in bi se vrnil naš atek in prinesel bele pogače. O, kako te imajo radi otroci in kako težko te pričakujejo! In ne vedo, koliko trpiš zanje!

Hiša, ki jo zida Ritoper, je cel grad. Deca stika okoli stavbe. Priznati ti moram, dasi sem mislila molčati: Štefanček pomaga pri Ritoperjevi stavbi. Ritoper mu je mimogrede omenil, da bi mogel po malem nositi opeko na zidove, ker je tako uren in poskočen. Ni mi dal miru, dokler mu nisem dovolila. Za sol zasluži Štefanček. Včasih ob sobotah, ob nenedeljah prinese domov kos rženega kruha, ki mu ga skrivaj stisne pod suknjič Ritoperka. O, kako planejo po kruhu! O, kako imam rada svojega Štefana, ki misli, da je tudi junak ko tisti v povesti o belem kruhu, in se sam ne dotakne kruha. In je vesel, ko vidi, kako se vesele bratci in sestrici kruha. O ta moj mali Štefanček, ki hoče biti velik in tebi enak! — Težko, težko mi je sedaj, ko ni še zelenja v ograjčku in krompir niti še cvete ne na njivi. Kravica ima za silo mleka — ali k mleku hočejo žgancev. Moke pa ni.

Bodi zdrav! Mislimo nate in težko čakamo, da se vrneš!

* * *

Andražu prinese Ritoper pismo:

Ljubi sin!

Kako sem vesela tvojega pisma! Vsak dan mi ga mora Ilonka po dvakrat, trikrat prečitati. Dan in noč se bojim zate. Edini si mi na svetu in vse si mi na svetu.

Andraž, le ne skrbi zame, ni mi težko. Ritoper zida hišo, veliko in lepo hišo, cel grad. Pomagam včasih pri mešanju ometa in zaslužim toliko, da nisem lačna.

Sinko moj ljubljeni, ne veš, kako težko čakam jeseni in tvoje vrnitve!

Pazi se mi, sinko!

Ura tiktaka na steni in mi pripoveduje, da moj Andraž živi in je zdrav.

To pismo piše Šiftarjeva Ilonka, ki te pozdravlja. Pozdravlja tudi druge, ki so s teboj.

* * *

Veren ne vzdrži, da bi takoj ne prečital pisma. Ko na ovinku Andraž obrača konja, pozabi obrniti plug, raztrga ovoj in čita, čita.

Andraž pograbi priliko. Stopi pred konja in čita pismo.

Ritoper godrnja.

Veren veli Andražu, naj požene konja in naravna plug. Andraž prime z desnico za vajeti priročnega konja, z levico drži pismo in ga čita. Veren drži le z desnico za ročico, v levici drži pismo in ga čita. Konja vodita Andraža in vlečeta plug, ki vodi Verena. Konja gresta, kakor se jima poljubi. Telo Andraža cinca ob konjih, telo Verenovo stopica za plugom, misli so jima tam daleč, daleč v Slovenski Krajini, tam na Goričkem.

Ritoper se zaklinja, da ne izroči delavcem nikdar več pisem med delom.

Ivan ne vzdrži. Vrže vajeti na vrat priročnemu konju, vrže bič proti Horvatu in steče po svežih brazdah proti Ritoperju.

»Dajte mi pismo!«

»Tako?! Pismo je glavno — delo, delo je postransko! Še kedaj razdelim pisma med delom!«

»Dajte mi pismo!«

»Glej, Horvat stoji! Da bi vsaj popazil na konja!«

»Dajte mi pismo!«

»Da ga tudi imam, ti ga ne dam med delom!«

»Nimate pisma zame?« Ivanov glas trepeta.

»Da ga tudi imam ...«

Ivan priskoči, prime Ritoperja za ramo in ga strese, da zacinca palirjeva glava ko solnčna roža v viharju.

»Nimate pisma zame?«

»Kaj si ponorel?« Ritoperju pohaja sapa.

»Pismo mi dajte!«

»Nimam ga!«

»Kako? ... Nimate ga?«

»Nimam!«

»Kaj se je zgodilo?« Plah je Ivanov glas in ko da se boji odgovora.

»Kaj naj bi se zgodilo? Ali ne pride čez nekaj dni semkaj? Ali je treba potemtakem pisma?«

»Ste ji izročili moje pismo?«

»Menda me ne sumiš, da sem ga snedel?«

»Ste jo vprašali pred odhodom, če mi je napisala pismo?«

»Grem gonit konja. Delo stoji!« In Ritoper korači proti Horvatu.

»Če ste jo vprašali, ali mi je napisala pismo, Vas vprašam.« Ivan mu zastopi pot. Tako temen je njegov pogled in tako grozeč njegov glas, da Ritoper obstane.

»Ali si siten! Seveda sem jo vprašal!«

»In kaj je rekla?«

»Kaj naj le reče? Svojih srčnih skrivnosti vendar ne bo meni zaupavala.«

»Ali Vam ni izročila vsaj pozdrava zame?«

»Pozdrava? Saj sam ne vem. Toliko skrbi imam z zidanjem nove hiše! Povedal sem ji, da odhajam, in jo vprašal po pismu. Pa je molčala.«

»Kaj se je vendar zgodilo? Povejte mi, kaj se je zgodilo?« Skrbeč je Ivanov glas, proseč je njegov pogled.

»Kaj vem! Toliko skrbi imam z zidarji in delavci! Se že pomenita, ko pride.«

Ivan povesi pogled in zatava ves skrušen po brazdah.

»Ali te naj vodim?« ga vpraša Ritoper, ko se opoteče ob jarku in skoraj pade.

Divje vzkipi v Ivanu. Naglo se ozre ko da išče, kje je pustil bič.

Ritoper jo pocedi po brazdah proti marofu. »Še kedaj razdelim med delom pisma! In ta Sukičeva ošabnost ...«

Geza se vrti okoli ognja in loncev in razumno vihti kuhalnico.

»Preveč zabele porabiš!«

»Hranim, stiskam, kolikor morem! Vsi zabavljajo, da premalo belim.«

»Naj zabavljajo! Meni moraš služiti in mojim koristim, ne pa jih pitati!«

»Saj služim, saj služim z vsem srcem in vsemi mislimi služim Vam in Vašim koristim.« Vdan pogled spremlja Gezovo zatrjevanje.

Tudi vdan pogled in sladka beseda ne spravita Ritoperja k dobri volji.

»Samo govoriš, da služiš! Postavil sem te za kuharja, dal sem ti najlažji posel, ker sem mislil, da si mi res vdan. Pa si premehak, da pozabljaš na svoje dolžnosti nasproti meni. Časar mi je pravil, da tudi moke preveč porabiš. Zakaj ne kuhaš več krompirja, ki gnije?«

»Nočejo jesti krompirja, ker je voden in hrestlja pod zobmi.«

»Predobro jim kuhaš. Geza, nisem pričakoval, da mi boš tako slabo služil.«

»Gospod Ritoper! Vse storim, kakor mislim, da bo za Vas dobro in prav.« Vdano gleda Geza palirja. »Jezijo se name in godrnjajo, da jim kuham slabše ko kuhajo prašičem na Goričkem.« Ponižno zre Geza Ritoperja in išče znamenj zadovoljstva v njegovih očeh. »Mislim, da se niti Časar ne more pritoževati čezme.«

»Pa se!«

Geza ne more potolažiti Ritoperja. Grdo gleda palir in nezadovoljno. Geza si ne upa na dan z vprašanjem, kako je na Goričkem, kako je pri Ritoperjevih, koliko nove hiše je že dozidane in ali je gospa Ritoperjeva zdrava in ... in ... ali nosi trgovina sedaj na pomlad ter ali je dosti pivcev v gostilni. »Da ni stari lisjak zavohal mojega pisma?« vstane hipoma v Gezovi glavi. In še ponižnejši je in pohlevnejši v pritrjevanju in samohvali.

Ritoper ni z ničemer zadovoljen in Geza ga ne more z ničemer razvedriti. Godrnjaje odraca z marofa.

Geza ne vzdrži. Naroči deklicama, naj popazita na ogenj in kuho, in steče na njivo. Žareč je Verenov obraz, vriskal bi Andraž, klavrno koraka Ivan ob konjih in poveša glavo, ujec je čemeren ko vedno, kadar ne sedi pri pijači.

Nerodno je Gezi govoriti vpričo ujca. »Kaj pišejo od doma?« vpraša Ivana in mu napeto gleda v oči, s pogledom mu hoče dopovedati, kam meri.

Ivan se ne zmeni za njegovo vprašanje.

»Še tisto prašičjo kuho, ki jo kuha, prismodi,« reži ujec.

»Ivan, tri belice^[4] ti spečem, lepo na masti! Pridi tam za hlev, včasih^[5] jih spečem!« pošepeče Geza Ivanu na uho.

Ivan odklonilno zamahne z roko.

»Kje imaš moje pismo?« ga zadržuje Geza.

»K vragu ti in tvoje pismo in tvoj Ritoper in njegova Lina!«

Geza pordi.

»Molči, molči!« šepeče ves v strahu.

»Pusti me pri miru!« Divje in uporno ga pogleda Ivan.

Geza je v zadregi. »Ali ti ne piše Ilonka ničesar o njej?«

»Izgini k svojim loncem!« Ivan dviga bič. Iz njegovih pogledov ni razvideti, ali ga dviga nad konja ali proti Gezi.

»Izgini k svojim loncem! Še tisto prašičjo jed prismodiš!« Ujec dviga otko proti Gezi.

Pobit se vrača Geza proti marofu.

Andraž se hipoma domisli in zavpije preko brazd in nerazorane njive Ivanu: »Ilonka te pozdravlja.«

Ivan obstoji ko da je udarila strela iz solnčnega neba na njivo, izpusti vajeti z rok, bič mu pade na tla, konja vlečeta brez vodstva plug, dokler ju ne ustavi Horvat.

Andraž zadrži svoja konja, potegne iz nedrij pismo in ga vihti proti Gezi. Veren si briše pot s čela, Horvat si briše z rokavom pot z lic in je vesel odmora, Geza postoji in napne ušesa, Ivan stoji ko da ne more z mesta in zre temno na Andraža.

»Piše, da pozdravlja vse, ki so z menoj!« govori veselo Andraž, izvleče pismo iz ovoja, ga razgrne in glasno pove ko da čita: »Mene pozdravlja! Pozdravlja tudi druge, ki so z menoj!« Andraž gleda v pismo in edini ne vidi, kaj gori v Ivanovih očeh.

»Ilonka piše?« Ko daljni grom je Ivanov glas. Še vedno stoji prikovan na mestu.

»Ilonka, da!« Andraževe oči vriskajo v veselju. »Poglej!«

»Tebi piše?«

»Meni ...«

Ivan se sunkoma in z največjim naporom odtrga z mesta in steče proti Andražu. Veren se zdrzne in pohiti k Andražu ko da ga hoče braniti; Gezo mine osuplost, steče za Ivanom; še čemerni Horvat se ne more premagati in kobaca po brazdah proti Andražu in Verenu. Okopačice na sosednji njivi opazijo nenavaden prizor pri oračih, motike jim nočejo okopavati krompirja, napeto zro na orače in pričakujejo in gledajo, gledajo nanje.

Hipoma Andraž zapopade. Stopi korak Ivanu naproti in mu moli pismo. »Kaj pa misliš ... Le kaj misliš?«

Ivan mu hlastno potegne pismo iz rok.

»Mati ne znajo pisati! Pa so poprosili Ilonko! Sam sem jim svetoval!«

Ivanu se tresejo roke, težko sope in preletava z očmi drobno pisavo. V konec pisma gleda, gleda, da mu rdečijo oči. »Ne zameri, Andraž!« stisne skozi zobe po dolgem molku in mu vrne pismo. Trudno se obrne in s povešeno glavo tava proti konjema.

»Na! Pa sem mislil, kdo ve kaj bo!« golči Horvat.

Veren ga krepko sune pod rebra in mu ostro zažuga s pogledi.

Horvat umolkne.

Molčijo in orjejo. Andražu je grenko v veselju. Ivan se mu smili.

Enajsto poglavje.

Ivan.

1.

»Lepotna detelja!« premišlja Veren, ko brusi koso. »V roki čutiš, koliko odrežeš z zamahom in koliko je vržeš v red. Saj na samem bogatem Dolinjskem ne raste taka detelja.«

»Prijetno delo, košnja!« misli Andraž, ki prvič suče koso po bohotni detelji.

»Slak ti je spak!« jezi Horvata plevel.

»Da me vidi Ritoper, zadovoljen bi bil z menoj!« želi Geza in sklene, da ne neha s košnjo, dokler ne pride Ritoper in ne vidi njegove vneme. Pa če se zakesni z obedom.

Ivanu se zatika kosa. Brusi jo večkrat ko drugi, pri brušenju mu uhaja pogled po široki, razvoženi poti tam proti daljnim akacijam in jagnedom. Popilo je solnce roso, pekoče sije v obraze, ustavlja se detelja, ne reže kosa, kakor bi morala. Brusi jo Ivan, brusi, brusi in gleda po poti. Pot je dolga, dolga in prazna in se gubi v ravnini.

»Hiti! Sicer ti odrežem pete!« se baha Geza, ki reže za njim.

Ivan mu niti ne zameri. Njegove misli niso pri košnji.

»Danes opoldne se menda nasitimo s pokošeno deteljo. Živina je rada deteljo!« reče Horvat.

»Že še skuham! Košnja mi ugaja! Kosi, Ivan!« Geza maha s koso ko za stavo.

»Kdo bi mislil, da ljudem visokega rodu sploh ugaja kako delo?! Zlasti delo, ki bi jim ga sploh ne bilo treba delati! Svoje kaprice imajo ljudje visokega rodu!«

Geza presliši zbadljivko. Tam na potu, daleč tam pri akacijah in jagnedih se premikajo žive točke.

»Hiti, Ivan!« Hitreje ko prej maha Geza s koso. Kosci za njim ga priganjajo.

»Žulje dobiš! Kako boš sukal kuhavnico?«

Ivan brusi koso, skoro na vsakih pet zamahljajev jo obriše s pokošeno deteljo in jo brusi, brusi in gleda po potu.

Po potu od akacij in jagnedov prihajajo ljudje.

»Brez šale, Ivan! Pete ti odrežem!«

Ivanu sili kri v glavo. Kosa se ustavlja, ko da ni bila še danes nabrušena in že leto dni sklepana.

»Saj so to naša dekleta!« vzklikne Veren, ki je odrezal red in pri brušenju kose pogledal po poti.

»Prihajajo, prihajajo!« se razveseli Andraž in sredi zamaha zaustavi koso. »Ivan, ali jih ne vidiš?«

Ivan skriva svoj obraz, ko da ga je sram pokazati, kaj govore njegove oči.

»To bo novic in pripovedovanja!« pravi Geza. »Ali naj kosim pred teboj?« vpraša Ivana, ki brusi, brusi koso, in vstopi za Andražem v red.

Ivan ne reče ne da ne ne. In Geza zareže s koso v deteljo in požene red za Andražem.

Ivana nihče ne opazuje. Preneha brusiti koso, postavi roko na čelo in napne oči. »Tista je, prva na desni!« ga spreleti. Vrgel bi koso v deteljo in ji stekel naproti.

Andraž je radoveden in se ozre. Ivan naglo požene nov red.

»Ta red odrežemo in še enega nazaj proti potu, pa pridejo!« meni Andraž ves nestrpen.

Ivanu uhaja pogled na pot, roke mahajo ko iz navade s koso, trava med deteljo se krivi in mendra, kosa ji ne pride do živega. Zamahne kosa pregloboko v deteljo, da začuti Ivan v rokah, da je zajel prepolno in ne bodo zmagale roke. Izvleče koso in jo požene znova v deteljo in gleda, koliko bo zajel in odrezal. In zamahne v prazno s koso. Vesel je, da je pustil Gezo predse in da Geza ne vidi, kako razposajena in hudomušna je njegova kosa. Pred kosci, ki so za njim, ga ni toliko sram; tuji so in ne vedo in ne slutijo, kam hite njegove misli.

»O ta kosa! Saj je ko obsedena!« misli Ivan in pogleduje na pot. »Tista na desni je, tista poleg sosedove Anuške in Ritoperja!« Po hoji in postavi jo pozna. O, kak samogoltnež je Ritoper! Koraca ob ženskah, ki nosijo težke cule, roke ima v žepih; da bi pomogel Ilonki, ki nosi dve veliki culi, se ne zmisli! Samopašnost nenasitna, skopost poosebljena, pijavka! In Časar! Oblastno koraka! Da bi pomogel slabotni ženski, se orožniški visokosti ne spodobi!«

Ilonka, Ilonka! Ali je resnica, ali je le prelepa sanja, da prihajaš? Kaj si res tista, ki nosiš dve culi in si z vsakim korakom bliže? Kaj si res pogledava v nekaj trenutkih iz oči v oči? Kaj je res tako blizu trenutek, ves ta dolgi, dolgi čas zaželeni, težko, težko pričakovani, v sanjah že jezero in jezerokrat doživljeni, prelepo, prenežno doživljeni? Čakaj, zlata moja! Zakaj si Ivana mučila do zdvojenosti in obupa? Zakaj nisi pisala?

V zrak zamahne kosa.

Ne, ne, Ilonka! Vse je pozabljeno. Niti ene žal besedice! Niti enega očitajočega pogleda! Da si le tu, da si le tu!

Pregloboko zareže kosa v deteljo.

O ti kosa, kaj noriš od veselja?

Ilonka, Ilonka! Kaj ti ne trepeče srce od samega veselja nad težko pričakovanim svidenjem? Kaj ne vidiš koscev na tej prostrani njivi? Kaj ne veš, da je Ivan med njimi? Kaj ne opaziš, kaj ti vsaj ne sluti srce Ivana, ki nosi v svojem srcu prelepo skrivnost, zapisano samo v tvoje in njegovo srce?

Ilonka, Ilonka! Vse tesno mi je pri srcu od sreče. Kakor bi se bal hipa, ko ti sežem v roko in pogledam v oči, mi je. Tako prelepa in prejasna je bila v sanjah in bridkosti in zdvojenosti misel na ta trenutek.

Ilonka, ali ne vidiš Ivana?

Geza ima otepanja, da rine svoj red za Andražem in mu Ivanova kosa ne doseže pet.

Veren je že dognal svoj red do pota, briše si z rokavom pot s čela, maha s klobukom prihajajočim v pozdrav in ne ve, ali bi načel nov red, ali bi počakal, da pridejo, ali bi stopil na pot in prihajajočim naproti.

Andraža moti prihod domačih, ki mu gotovo prinašajo pozdrave ljubljene matere.

Gezi je Ivan tako tesno za petami, da bi ga vsa njegova vnema, da se izkaže pred Ritoperjem, nikdar ne prignala do tako hitre košnje. Pot mu curkoma lije z obraza, niti brusiti kose nima kedaj. Te trenutke, vpričo Ritoperja, ne sme odnehati.

Veren se odloči. Vrže koso na dokošen red in stopi na pot in prihajajočim naproti.

Ivan ne vzdrži. Sredi zamaha ustavi koso in jo ubere po detelji proti potu.

»Oho!« Ritoperjev obraz je jezen in mračen, »Kedaj je še kdo videl kosca, ki je tako mendral lepo deteljo?«

Ivan se ne zmeni za njegove besede.

»Hočeš, da odtegnemo od dogovorjene plače škodo?«

Kaj mar Ivanu plača in škoda!

»Ilonka, Ilonka!« Ves zasopel izgovarja ljubljeno ime. Ko da mu je tesno v grlu, ko da prihaja glas iz dna srca in ga je sram pred ljudmi. Vsa plaha je Ilonka. Z roke v roko preklada culi in poveša pogled.

Ilonka, ali ne vidiš, kaj govore Ivanove oči? Ali ne slutiš, kaj poje Ivanovo srce? Ali ni niti lepega pogleda zaslužilo njegovo hrepenenje in trpljenje?

»Ilonka!« Lep in močan stoji pred njo in pesem v njegovih očeh je lepša ko pesem škrjančka, ki se dviga z zelene strni.

Vsa kri plane Ilonki v lica. Ko da se ji vrti v glavi poveša pogled in se v zadregi umika za Anuškin hrbet. Ivan ji moli desnico, pa mu je ne stisne.

»Božje solnce, Ilonka! Kaj ... kaj naj to pomeni?« se trga bolestno iz Ivanovega grla.

»Mati in Lizika ti pošiljate ...« šepeče Ilonka in mu položi pred noge culo, ki je večja ko njena. Pogleda ne dvigne k Ivanovim očem.

»Niti roke mi ne podaš?«

Vsi opazijo čudno Ilonkino vedenje. Veren ji nudi roko, Andraž se je že z vsemi pozdravil in čaka prilike, da jo pozdravi.

»Zdrav!« iztisne komaj slišno Ilonka, mu ponudi desnico in šiloma dvigne pogled.

»Ilonka ...« Krčevito ji stisne Ivan desnico in skuša prodreti s pogledi v njeno srce. Samo za hipec ga poboža njen pogled. Toliko žalosti in toliko bridkosti je v njenih očeh, da Ivana pretrese. »Za božjo voljo, Ilonka, kaj ... kaj se je zgodilo? Povej!«

Krčevito vztrepeta Ilonka in izvije svojo desnico iz objema Ivanovih rok. Oči zabliščijo v grenkih, prelepih solzah. Pozabi pozdraviti Verena, Andraža, Gezo, Horvata. Pograbi svojo culo in steče po poti za Časarjem, ko da išče pri njem zavetja.

Ko od strele zadet stoji Ivan. Pred očmi se mu vse zamegli. To je torej tisti trenutek, o katerem je sanjal ves ta dolgi, dolgi čas?

Joče Ilonka in teče, teče, da ubeži pred njim.

Ohlapno vise roke ob telesu, sklonjena je glava, grenkoba sili v grlo, vse temno mrgoli pred očmi.

»Kdo je kosil ta red?« vprašuje Ritoper.

»Geza!« pojasnjuje Horvat. »Vtika se z neverjetno vnemo v dela, ki jih ne razume in ki mu jih ni treba delati!«

»Jaz ... jaz?« Ves rdeč je Geza in v zadregi. »O, ni res! Nisem ga jaz kosil. Ivan ga je! To pot sva zamenjala.«

»Saj sem si mislil.« Zloben smehljaj obkroži Ritoperjeva usta. »Ali tako kosiš tudi na očetovih njivah tam okoli Pucine?«

Ko da ne vprašuje njega, se ne gane Ivan.

»Ne verjamem! Pognal bi ga z grunta vkljub njegovim dolarjem.«

Ivan stoji in ga ne čuje.

»Ta red bomo še enkrat kosili, hočem reči, popravili bomo, kolikor se sploh more popraviti po takem koscu.«

Vsi ostrmijo in se ozrejo na Ivana. Kaj more biti večja sramota koscu? Na Ivanovem obrazu ni videti, da bi razumel, kaj zahteva Ritoper od njega.

»He, gospod Sukič mlajši!« Še vedno igra zloben posmeh na Ritoperjevem obrazu. »Ali danes ne bomo več vzeli kose v roke?«

Ivan ga raztreseno pogleda.

»Ob očetovih dolarjih lahko postavaš, ob Ritoperjevem kruhu je treba delati!«

Silen srd zagori v Ivanovih očeh. »Kaj Vam mar očetovi dolarji?«

»Pravzaprav nič! Moj kruh mi pa menda sme biti mar? Ali dovoliš?«

»Vaš kruh ...« bruhne sovražno in zaničevalno Ivan, pograbi culo in gre po poti proti marofu.

»To se pravi ...« Zloben posmeh izgine z Ritoperjevega obraza. »Bomo podpisano pogodbo prelomili in najeli iz očetovih dolarjev enakovrednega delavca namesto sebe?«

Ivan gre mimo Ritoperja, pljune predenj in ga s plamtečim sovraštvom pogleda. »Kakor veš in znaš! Kdor ima bogatega očeta, si lahko privošči, drugi si ne morejo. Ilonka na primer ...«

»Ne izgovarjajte tega imena Vi ... Vi, ki ste jo premotili, da se Vam je zapisala.«

»Ostane pa le! Ne bo ji dolgočasno! Dosti jih je, ki jim lepa dekleta ugajajo!«

Ko da bi ga pribil k tlom, obstane Ivan, in ko da se je šele sedaj zavedel, kaj dela. Ozre se na Verena, pogleda po Andražu, po Gezi, po Horvatu, po drugih koscih, ki radovedno opazujejo Ritoperja in njega.

»Pogodbe ne prelomi, ker nima kdo zanjo plačati stroškov. Ostane, na to prisežem!«

Silen boj bije Ivan. Z rok mu zdrsi cula, v vročici mu bega pogled po koscih, bega mu za Ilonko.

»Mislim, da sta sprta z Ilonko. Čemu bi ostajal tu, če oče lahko plača stroške za prelomljeno pogodbo? Ritoperjev kruh pravzaprav ni za takih bogatinov sinove ...«

»O ...« se iztrga Ivanu grgraje iz grla. Naglo stopi proti Ritoperju.

Veren in Andraž in Geza priskočijo in ga zadrže.

»Čemu me zbadate?«

»Čemu se mi upiraš, ki ješ moj kruh? Saj lahko greš, jokal ne bom za teboj.«

V vročici blodijo Ivanovi pogledi po koscih, sprašujejo Andraža, sprašujejo Gezo, prosijo Verena.

»Če pa ostaneš, mi boš pokoren in mi ne boš ugovarjal v ničemer!«

Ivan išče s pogledi pomoči in izhoda, pa ga ne najde.

»Ali popraviš red, ki bi se ga sramoval dvanajstletni kosec in vsaka ženska?«

Rdečica zalije Ivanova lica, vse rdeče so njegove oči. Išče, išče s pogledom pomoči in izhoda.

Ilonka spe proti marofu, polne oči bisernih solz ima, telo ji drgeta v joku ... O svet, ti lepi, solnčni, beli svet, ali vidiš, ali čutiš, ali slutiš? Veren, Andraž, Geza, Horvat, kosci, ali razumete, ali razumete?

Strese se Ivan in povesi pogled. Skrušenih, opotekajočih se korakov korači po culo, jo položi na pokošeni red in stopa po svojo koso. Ali si to ti, Ivan? Ponosni, neuklonljivi, trmasti Sukičev Ivan?! ...

Zloben smehljaj igra na Ritoperjevem obrazu.

2.

Pogovor ne teče. Ko da jih nekaj stiska za grlo. Ivan gleda mrko in mračno. Andraž se boji pogledati Ivana, ker misli, da bi se mu s tem zameril, in ker se mu smili. Verenu je nerodno. Geza bi rad napeljal pogovor na Ritoperjevo Lino, pa se mu ne posreči. Ženske so molčeče. Ilonka ima objokane oči in se umika vsakemu pogledu. Anuška bi govorila, pa jo moti Ivanova mračnost in Ilonkina potrtost. Horvat vtika prste v usta vselej, kadar mu zahrestlja med zobmi voden krompir, ga vzame iz ust in položi v vrsto. Celo vrsto vodenih, napol zgrizenih krompirjev je že postavil predse. Žlice škrtajo po skledi. S tekom jé menda samo Geza, ali se vsaj sili k teku.

Ivan odloži žlico in nemirno pogleda Ilonko. Ilonko vznemirja njegov nemir.

Odlagajo žlice in vstajajo. Ivan obvlada nemir, skloni se k Ilonki in ji zašepeče na uho: »Ne vzdržim več! Govoriti hočem s teboj!«

Ilonka prebledi, glava ji klone na prsi, nemirno se igra z žlico in ne reče nobene besede.

Ivanov namen opazijo vsi, tudi Ilonkino bledico in njen nemir opazijo. Obzirno odhajajo od jedi. Geza z ropotom pobere skledo in žlice in zmeče v skledo napol zgrizeno vrsto vodenih krompirjev. Ilonka mu pozabi dati žlico, s katero se igra.

»Sama sva, Ilonka!«

Vsa se trese Ilonka, bleda je ko platno, hitreje in hitreje udarja z žlico po mizi, glave ne dvigne.

»Govori, zakaj mi trgaš srce? Kaj sem zagrešil? Kdo je kriv, da si taka? Kaj je krivo?«

Ilonka molči.

»Glej, tako sem se veselil tvojega prihoda! Blaznel sem skoraj, ker mi nisi odgovorila na moja pisma! Nekaj je, nekaj mora biti, kar ji teži srce, sem mislil. Ko pride, se pogovoriva, sem mislil. In ko se pogovoriva, bo vse razjasnjeno in svetlo in solnčno bo v najinih srcih. Povej, govori, ne muči me, Ilonka!« Prime jo za roko, ki tolče z žlico po mizi, z desnico jo objame okoli vratu in skuša dvigniti njen obraz, da bi mu pogledala v oči.

S silo se Ilonka oprosti njegovih rok in vstane. »Pusti to! ... In pusti me! ... To je vse, kar ti povem!« Komaj slišno govori in mu ne pogleda v oči.

»Ilonka!« Znova jo prime za roko. »Ali veš, kam me ženeš?«

»Domov! ... Vrni se domov!« S silo se otrese stiska njegove roke. »Ne sili vame! ... Strezni se in se vrni domov! Znaj, da je to zadnji pogovor, ki ga imava sama med seboj!«

»Ilonka!« Tako proseč in ponižen in plah in bolesten je Ivanov glas, da Ilonko zmede.

»Vedi ... vedi, da pojdem na drugi marof, če se mi še kedaj skušaš približati in govoriti z menoj.«

»Ilonka, kaj govoriš?«

»Če ne verjameš, boš pa videl!«

»In če mi zmešaš pamet?«

Ilonka mu hoče pogledati v oči in odgovoriti. Pa se ji ne posreči ni eno ni drugo.

»Povej mi vsaj to, kdo je tega kriv? Ali jaz? Ali moj oče? Ali tvoja mati? Ali ... ali ... si se zaobljubila komu drugemu ...?«

Ko da jo je pičil modras, se zgane Ilonka, dvigne glavo in pogleda očitajoče Ivana. Toda njegove žalosti in potrtosti ne more prenesti; naglo povesi pogled, se poigra s predpasnikom in ga dviga k obrazu. »Rekla sem, da zbežim s tega marofa, če me še enkrat nagovoriš ...« Naglo se obrne in hiti v obokano shrambo z zamreženim okencem, ki so jo moški na Ivanovo prigovarjanje izpraznili za ženske.

»Samo to še povej!« Ivan skoči za njo in jo ujame na pragu, »Ali si me kedaj ... ali si me vsaj tedaj, tisti večer pred odhodom ... malo rada imela?«

Ilonka se mu iztrga iz rok in smukne v shrambo.

»O jaz ... jaz ...« Ivan zastoče in se udari z roko po čelu. Za kratke hipe se zbere, divja odločnost zagori v njegovih očeh. Pritisne na kljuko in odpre vrata.

V kotu na slami, tam, kjer je dosedaj spal sam, leži Ilonka, Pridušen jok stresa njeno telo.

Ivanu se temni pred očmi, tesno mu je pri srcu, v grlu ga tišči. Neodločen stoji pri vratih. »Čemu ... le čemu vse to ...?« se mu izvije skozi stisnjeno grlo. Glas njegov je ko bridko ihtenje.

Naglo se Ilonka dvigne na ležišču. »Pa grem! ... Pa grem!« Vse skozi jok prodira odločnost. In začne spravljati svoje stvari v culo.

Ivan se opoteče iz shrambe in trdo zapre vrata za seboj. Ko senca brez volje in pameti zatava po marofu. Ali si to ti, Ivan? Ponosni, neuklonljivi, trmasti Sukičev Ivan?! ...

3.

Posušeno deteljo nakladajo in vozijo z njiv na marof. Voz za vozom škriplje po suhi poti. Pa ne pokajo z biči vozniki. Pa ne pojejo grabljačice, pa se ne šalijo fantje. Ko mora leži na vseh; Časarjeva navzočnost ni nikomur ljuba.

Ivan sprejema visoko na vozu navilaje detelje, ki mu jih meče Horvat.

»Saj naložimo voz za stolp babilonski!« godrnja Horvat, ki komaj še z vilami dosega vrh voza.

»Še to naokoli pograbimo in vržemo na ta voz!« odloča Časar.

Ilonka grabi k vozu, na katerem stoji Andraž, kateremu meče navilaje Veren.

Konj zarezgeta na suhem potu. Jezdec privihra naravnost med delavce, obkroži voz, na katerem stoji Ivan, in se ogleduje po grabljačicah. Spodbode konja in prhne k vozu, na katerem stoji Andraž. Ko da ga je v hipu pribilo k tlom, ustavi konja pred Ilonko, skoči s sedla, vrže Časarju vajeti in nagovori Ilonko.

»Kaj spiš?« se jezi Horvat na Ivana. Debelo plast detelje je nabodel na vile in jo sunkoma in z naporom sunil kvišku, podržal, da jo zgrabi Ivan, in potegnil vile navzdol. Vsa plast se mu je zvalila na glavo. Detelja mu sili v nedrije in za vrat, oči so naprašene.

Ivan pozabi, da stoji na vozu in bi moral zgrabiti plast detelje. Nepremično stoji in gleda, gleda, gleda. Časar se klanja prišlecu; ponižno je sprejel vajete in porinil konju detelje. Prišlec govori in govori v Ilonko. Ilonka grabi, naglo grabi in se skuša oddaljiti od njega. Pa ji sledi na vsak korak in govori, govori, govori vanjo. In se smeje, svojim lastnim besedam se bučno smeje. Ilonka ima ruto potegnjeno globoko na čelo. Ivan ne vidi njenega obraza in ne čuje, ali se tudi smeje. Kdo je ta človek? Kje ga je že videl? Kaj hoče od Ilonke?

»Strela božja, kam pa zijaš?« Horvat si menca oči in iztepa travo in deteljo in prašino iz nedrij in izza vrata.

Ivan ga ne čuje. Glej, tisti prišlec se sumljivo nagne k Ilonki, ji vzame grablje iz rok in sam grabi. In govori, govori Ilonki in se smeje, bučno smeje.

»Pa počivajmo!« odloči Horvat. »Ali bi bil neumen, da bi metal deteljo v prazen zrak in si jo zviška trosil na glavo in za vrat. Za igrače sem prestar!« In Horvat mirno sede na plast detelje ob vozu. V istem hipu se odkrhne cel desni zadnji vogel naložene detelje, se vsuje nanj in ga zasuje. Na glavi in ramenih istočasno občuti Horvat, da se je z deteljo zavalilo nanj nekaj težkega. In še preden se dobro zave in premisli, kaj bi bilo tisto težko, se Ivan skobaca z njegove glave in ramen.

Tisti človek je vrnil Ilonki grablje in posegel z desnico proti njenemu obrazu. Ko blisk naglo je bil Ivan s plastjo detelje na Horvatovi glavi in ramah.

Ivan teče proti Ilonki.

Horvat se izkobaca s kletvijo iz detelje.

Časar opazi in skoči pred Ivana. »Kaj si naredil, glej!« In kaže na odkrhnjeni vogel na naloženem vozu.

Ko da ga ne čuje, hoče Ivan mimo njega. Časar ga prime za ramo, ga po orožniško strese in zadrži. »Kdor hoče jesti Ritoperjev kruh, nam takih ne bo počenjal!«

Ivan se krivi pod pestjo, ki ga drži ko klešče. Ne more se je otresti. »Pustite me!« sika in zre na gospoda, ki je drugič posegel z roko proti Ilonkinemu obrazu.

»He, fante! Posebno naročilo mi je povedal zate Ritoper! Če nam boš take uganjal, te odslovimo.«

»Pustite me!« Ivan se skuša šiloma otresti Časarjeve roke. Vidi, da se Ilonka umika, vidi, da sili gospod za njo.

»Odslovimo te! Razumeš?«

»Pustite me zlepa!« Ivan zaškrta z zobmi in stiska pesti.

»Dobro! Pospravi svoje stvari in do večera zapusti marof!« Časar spusti Ivana in se napoti proti Horvatu.

Ilonka treskne gospoda po roki, da Ivan čuje udarec. Gospod se bučno smeje in ne sili več v Ilonko.

»Kako?« se strezni Ivan in stopi za Časarjem, ki naroča Horvatu, naj zleze na voz. »Čemu sem pa jaz tukaj?«

»Kaj nisi razumel, da sem ti odpovedal? Po pogodbi si dolžan delati vestno in marljivo po naših navodilih! Pogodbe se ne držiš! Nerodnost za nerodnostjo, škodo za škodo nam počenjaš! Ritoper mi je izrečno naročil, da je tvojih sitnarij sit!«

»Da bi šel proč?« Ivan se ozre proti Ilonki. Tisti gospod ji nekaj vneto pripoveduje. »Da bi šel proč? In še danes?«

»Slišal si!«

»In če ne grem?«

»Na marofu ne boš spal ne eno noč več!«

»Gospod Časar!« Ivan zavpije, da se vsi ozro nanj, še tisti gospod, ki govori v Ilonko.

»Pojdi rajši na marof, pospravi svoje stvari in odpotuj takoj! Noči so temne! Ponoči ne prideš do železnice.«

»Nikamor ne grem!«

»Bomo videli!«

Horvat leze na voz, Časar nabada na vile plast detelje, da jo vrže na voz za Horvatom.

»Pustite to! S Horvatom že naloživa voz in ... in tudi ta vogel popraviva!«

»Kaj se brigaš za voz in vogel! Pri nas nimaš več dela in opravka.«

»Saj ... saj ne bom več! Delal bom, kakor hočete in kar hočete in kakor zaukažete ...«

Časar molči.

»Samo naj ostanem! O, ne morem proč! Ne grem proč!«

Ali si izrekel te besede res ti, Ivan? Ponosni, neuklonljivi, trmasti Sukičev Ivan?

Časar molči.

Ivan mu iztrga vile iz rok. V oči mu ne pogleda.

4.

Za jagnedom skrit stoji Ivan in opazuje Ilonko, s katero govori Veren tam za hlevom. Večerni mrak lega na marof, v obraz Ilonke ne vidi, misli si pa, da je nemirna. Srce mu burno utriplje.

O to srce! Saj ni moglo več prenašati Ilonkinih izogibanj, povešanj njenih oči, nemirnih noči brez spanja. Moralo je govoriti in izpovedati dobremu Verenu vse, vse in ga prositi, naj ji pove.

Saj ne pobegneš na drugi marof, Ilonka, če pove Veren, kar vpije srce, ki se je razbolelo do obupa! Seznaj, Ilonka, vse, vse! In razsodi, ali zaslužim toliko bridkosti, toliko muk, toliko poniževanja — celo od Časarja!

Povej, Ilonka, vsaj Verenu, zakaj si taka! — Razprši ta črni oblak, ki naju duši! Samo govori, govori, govori, Ilonka! Ni ga prepada, ki ga ne premostim! Ni je zvezde na nebu, ki je ne dosežem! Do tebe moram, moram, Ilonka! Čemu mi mučiš srce, čemu pretakaš solze? Ali mi ne verjameš, da sem močan in dosežem vse, kar želiš, kar želim? Ali ne uvidiš, da me tvoj molk umori?

Ilonka, Ilonka! — — —

Govori Veren Ilonki, govori, govori. O, dober je Veren, pameten, uvideven in razumen!

Posluša Ilonka s sklonjeno glavo. Pritrjuje Verenu, odkimuje z glavo, šepeče tihe besede.

In zopet govori Veren, govori, govori, govori. O Veren, starejšina boš na svatbi!

Trdna tema ovija marof. Pojema pogovor pod kozelcem, ugasne luč v hlevu, utrujeni delavci žele miru in počitka. Veren še govori Ilonki. Ivan ju ne more v temi natanko razločiti, le po beli Ilonkini ruti vidi, da sta še vedno tam za hlevom in da še vedno govorita.

Nada vstaja v srcu. Na nebu ni zvezd. Pa zasijejo, verjemi, Ilonka, da zasijejo!

V temi ne more Ivan razločiti niti bele Ilonkine rute več. Zgrabi ga, da bi se priplazil za hlev, ujel Ilonkino tiho besedo, ki bi mu bila prijazna, planil k njej, jo prijel za roko in vkljub temi pogledal v razveseljene, žareče oči. Pa si ne upa. Velika nada polje po srcu, ker se toliko časa razgovarjata in ker molčeči Veren govori, toliko govori; plaha bojazen straši nado: predolg je razgovor, ne posreči se Verenu.

Trenutki so dolgi, dolgi. Da ne drgeta v srcu velika nada, bi ne vzdržal Ivan za jagnjedom; tudi bi ne vzdržal, ko bi se ne bal, da Ilonka zbeži na sosednji marof.

O, koliko bližja pot je iz gradu na sosednji marof! Upravitelju, tistemu postaranemu, plešastemu upravitelju bi Ivan polomil kosti.

Plahi koraki hite mimo Ivana proti tisti tesni shrambi. V temi se tik ob Ivanu zabeli bela ruta.

Ivanu je mehko in tesno pri srcu. Ko zaškripljejo vrata v shrambo in utihnejo plahi koraki, Ivan ne vzdrži več. Skokoma plane za hlev in napenja oči, da vidi Verena. »Stric Veren!« Boječ in pritajen je Ivanov glas.

»Tu sem!« Veren stoji na mestu, kjer je stal, ko je govoril z Ilonko. Ivan mu ne more videti v obraz. Pri srcu ga zazebe.

»Kako je?«

Molk.

»Veren, za božjo voljo Vas prosim, govorite!« Ivan se skoro pritisne k Verenu in skuša v temi razbrati, kaj govore poteze na njegovem obrazu, kaj govore njegove oči. »Ali ste ji povedali?«

»Sem!«

»Kaj je rekla?«

Veren se obotavlja, ko da išče primernih besed. Ivan ves trepeče. Ivan sluti, da mu ne pove tistega, česar je žejno njegovo srce. Zebe, zebe ga pri srcu.

»Ali niste ... ali niste ničesar dosegli?«

»Sem in nisem!«

»Ste? Zakaj je taka? Kdo jo je nahujskal? Kaj sem jaz kaj zagrešil?«

»Tega mi pravzaprav ni povedala.«

»Kaj ste dosegli? Ali bo odslej govorila z menoj? Ali ne pobegne na sosednji marof, če jo nagovorim?«

»Pobegne, čisto gotovo pobegne!«

Molk.

»Poslušaj, Ivan! Trezno in pametno premisli!«

»Rekli ste, da ste nekaj dosegli in niste dosegli. Povejte mi, kaj ste dosegli?«

»Do spoznanja sem prišel, da ima Ilonka vsaj v nečem prav.«

»To je?«

»Vrni se domov!«

»To je rekla?«

»Da!«

»Kaj je še rekla?«

»Ali ji izpolniš željo in se vrneš?«

Molk.

»Ivan, vrni se domov! Nikdar bi ne prisodil dekletu Ilonkinih let toliko treznega preudarka.«

»Želi, da se vrnem domov?«

»Iz vsega srca želi!«

»In kaj še želi?«

»Vse ti povem, obljubi mi le, da se vrneš domov.«

»Obljubljam! V jeseni se že tako vrnemo vsi, če me prej ne vtaknejo v ječo, ker polomim upravitelju kosti.«

»Zaletel si, Ivan, in trmast si. Zaletel si se, ko si se zapisal Ritoperju. Kruha imaš doma, ni ti sile ko nam ...«

»Tudi to Vam je povedala?«

»Ivan, ali mi verjameš, da te imam rad in ti želim samo dobro?«

Ivan ne odgovori.

»Poslušaj me mirno vsaj toliko časa, da ti razložim, da je Ilonkina želja pametna in prava. Ali ne opažaš, kako te draži Ritoper in ponižuje Časar?«

»Kaj Vam je Ilonka še povedala?«

»Ako me nočeš poslušati, grem spat! Jutri o tem ne bom govoril, prositi me tudi ni treba še kedaj, da govorim zate in prenašam pošte, ki so za ženske.«

Molk.

»Ponižujeta te s posebno naslado, ker si Sukičev, radi očeta te ponižujeta in ker sta prepričana, da si radi Ilonke tako trdno privezan na delo in na marof, da te tudi največje ponižanje ne požene z marofa. Še Ilonka trpi radi teh poniževanj.«

»Ali ste ji povedali, zakaj vse to prenašam? Poniževanje, zbadanje, trpljenje ...«

»Vse sem ji povedal! In baš tega noče, da bi te kdo poniževal, zbadal, trpinčil in bi si domišljal, da moraš radi nje trpeti vse to. Noče, da bi kdo trpel radi nje, najmanj ti! Sebi in njej greniš življenje, če si tu. Vrni se domov, kjer te težko čakajo.«

»Tega ni povedala, ali se jezi name in sem sam kriv njene jeze, ali so jo doma naščuvali ...?«

»Obljubi mi, da se vrneš jutri, pojutrišnjem domov, pa ti povem marsikaj!«

»Kar povejte mi!«

»Obljubi!«

Molk.

»Obljubi!«

»Ne morem! Saj ne morem! Če bi ne bil prišel sem in bi ne bilo teh dni pričakovanja, ki so bila leta ...«

»Ilonka te lepo prosi, vrni se!«

»In izpolnim naj ji željo! Meni ne izpolni niti te male željice, da bi povedala, zakaj je taka — jaz, jaz naj seveda kar povežem culo in grem! Grem naj in jo pustim tu brez varstva ...«

»Ne boj se! Ali nisem obljubil njeni materi, da jo bom čuval?«

»Kaj Vaše varstvo! Ali ne vidite, kako lazi okoli nje upravitelj? Ali ste samo enkrat trenili z očmi, ko jo je vščipnil v lice, ko jo je pobožal?«

»Ilonka je sama dovolj pametna!«

»Tresete se pred upraviteljem, pred Ritoperjem, pred Časarjem, Ritoper in Časar se treseta pred upraviteljem ...«

»Ako greš domov, Ivan, obljubljam, da je upravitelj ne bo več pobožal.«

»Ne grem in ne grem! Iznebila bi se me rada, da bi upravitelj nemoteno hodil semkaj, lazil za njo ...«

»Ali te ni sram, da ji delaš tako krivico?«

»Meni Ilonka ne dela krivice?« Ivan se spozabi in govori glasno in trpko.

Mirno, tiho in počasi vpraša Veren: »Ali je zastonj vsaka beseda, ki bi te spravila na pravo pot, ki pelje domov?«

»Vsaka! Ne grem in ne grem! Ne boste pometali s Sukičevim Ivanom! Še Vi, Veren, na katerega sem največ zidal, še Vi me zapuščate!« Ivan skoro vpije.

»Ivan!«

»Zarotili ste se zoper mene! Vsi, vsi! Ves svet ...«

»Ne vpij!«

»Kako bi ne vpil, kako bi ne kričal, če pa ... če pa ste zoper mene vsi, vsi in nimam človeka, ki bi me razumel. In če me žge tu notri!« Ivan se zgrabi za prsi.

»Ne vrneš se domov?«

»Ne, ne, ne!« Ivan kriči.

»Lahko noč!« Veren se obrne in odhaja.

»Veren!« Ivan pohiti za njim in ga zgrabi za rokav. »Ali mi ne poveste, o čem sta govorila in kaj je še rekla?«

»Če ne obljubiš, da se vrneš, ne povem!«

»O ...« Ivan spusti Verenov rokav in se nasloni na hlevni zid.

Verenu se zdi, da se ko v krču strese telo ponosnega, neuklonljivega, trmastega Sukičevega Ivana. Ali je jok, ali je jeza, ali je obup, v temi Veren ne more razločiti.

Dvanajsto poglavje.

Visoko okno.

Prelepo žarijo nebeške zvezde, petpedika prepelica v zeleni njivi, slavec poje v grmičevju za hlevom, marof obletavajo kresnice. Lep večer je izvabil moške iz hleva in izpod kozelca, nanosili so si sena na zeleno trato in polegli po njem. Poslušajo petpedikanje, gledajo za svetlimi kresnicami, strme v lepoto zvezd. Ženske po hlevih in v shrambi so pogasile luči, njih pogovor je utihnil.

»Pij!« prekine Geza molk in ponudi Zemljiču steklenico. Čuden človek je ta Martin Zemljič. Nekje z Dolinjskega je doma; miren, tih, postrežljiv je, sam zase živeč in sam vase zatopljen. Dober je, pomore vsakemu in kjer more; molčeč je, nikdar ne toži, nikdar se ne vtika v pogovore drugih. Še na vprašanja nerad odgovarja, vesel je, če ga puste v miru in v njegovih premišljevanjih. »Nekaj ga tare! Skrivnost nosi s seboj!« je ugenil Geza in sklenil, da mu izvabi skrivnost. V nedeljo je bil v vasi, Ivan je dal denar in pritrdil načrtu, kako spraviti Zemljiča k besedi.

Zemljič pije.

»Ali ni dobra? Take še pri vas na bogatem Dolinjskem ne žgete.«

»Kaj bi mi zmeraj očital bogato Dolinjsko. Pri nas je veliko bogastva, je pa tudi veliko, veliko siromaštva! Kakor pri vas na Goričkem in povsod!«

»Naša peščena polja in naše gričevje — pa vaše plodne ravnine! Pri vas vsaj toliko rodi, da bi lahko jedli bel kruh vsak dan in vsi! Pri nas pa — saj vidiš, koliko se nas potika po svetu in je kruh, ki nam ga režejo palirji.«

»Kdor nima zemlje in ni v službi pri grajskih, je tudi na Dolinjskem in Ravenskem siromak.«

»Vsi smo siromaki, ki moramo s palirji po kruh! Le še potegni!«

Zemljič pije. »Predobri ste z menoj, tujcem.«

»Doma zabavljamo Goričanci čez Ravence in Dolinjce, zabavljic nam dolžni ne ostajate, Ravenci si tudi radi privoščijo i nas Goričance i vas Dolinjce — ali tu smo vsi eno, med nami nisi tujec. Saj nas vse enako grdo gledajo in nas vse enako zaničujejo sinovi te puste. In vsi jemo grenak kruh! Pij!«

»Saj sam pijem! Drugi ne pijete!«

»Vsi pijemo! Le nagni!«

Zemljič pije. »Dobri sta, Goričanci! Čisto domač sem med vami. Še lastni bratje bi mi ne bili tako dobri.«

»Kaj nimaš bratov?«

»Nimam!«

»Sester tudi ne?«

»Tudi ne!«

»Očeta? Matere?«

»Nikogar nimam! Sam sem na tem božjem svetu!« Zemljič vzdihne.

»Kaj bi vzdihoval! Pij rajši! Kaj pa napraviš s siljem, ki ga prislužiš pri Ritoperju, če nimaš nikogar?«

»Tudi jaz moram pozimi živeti!«

»Kako da hodiš na poljska dela, če si sam? Ali bi ne bilo prijetneje služiti poleti in pozimi pri grajskih ali bogatem kmetu? Skrbi za zimo bi ne imel, pa iz Slovenske Krajine bi ti ne bilo treba hoditi.«

»Naredilo se je tako! Saj sam ne vem, kako se je naredilo! Ritoper je prišel, povprašal, bil sem brez službe, pa sem mu udaril v roko.«

»Ves čas smo mislili, da si kočar in zadolžen, Ali pri vas ni kočarjev?«

»In koliko! Ko piščanci pod kokljo se stiskajo med graščinskimi zemljami.«

»To si dobro povedal! Pij!«

»Vidi se mi, da samo mene siliš.«

»Vsi pijemo! Kajne, Ivan!«

»Pil sem!«

»Mislili smo, da so te morda zapodili iz grajske službe.«

»Sam sem šel.«

»Torej si le že bil v grajski službi!«

»Že večkrat. Pa nimam obstanka. V Beltincih, v Soboti, na Tišini, na Polani, povsod sem že služil.«

»Rad menjuješ!«

»Človeku, ki je sam kot jaz in ki nima nikogar ...«

»Oženjen tudi nisi?«

Zemljič se zgane, vrne Gezi steklenico in molči.

»Nisi oženjen?«

»Sam sem!« Zemljič se obrne tako, da kaže Gezi hrbet.

Geza se boji, da umolkne. »Oženil bi se, pa bi ne bil tako sam na svetu, pa bi ne imel skrbi, kam bi s siljem, ki ga dobiš od Ritoperja.«

Zemljič molči.

»Potegni še enkrat! H koncu gre! Ali nočeš? Zakaj si hipoma obmolknil? Pa nisi zaspal?«

Zemljič molči ko da res spi.

»Pusti ga, če noče govoriti!« šepne Andraž, ki ve za namen in se mu Zemljič smili.

»Enkrat naj bi še potegnil!« Gezi je žal, da ne doseže svojega namena in da mu Ivan lahko oponese denar, ki ga je dal za slivovko. »Dober človek je in rad ga imam! Najboljši je med nami, vsakemu rad pomore, kjer in kadar more. Rad bi, da smo ko bratje, ko smo navezani drug na drugega in delimo tu daleč od domače zemlje med tujimi ljudmi žalost in veselje.«

Zemljič se zgane.

»Ne spiš?«

»Premišljujem. In ko človek misli misli svojega srca, molči in ne govori rad.«

»Potegni, krepko potegni, pa boš mislil še lepše misli svojega srca. Nekaj skrivaš pred nami. To ni lepo.«

»Kaj skrivam!« Zemljič pije. »Svoje misli imam. Kaj bi jih pravil. Saj nikogar ne zanimajo, tudi bi ne bil nihče boljši, da jih i čuje! Parkrat sem že povedal, pa so se mi smejali in me zbadali. Zato sem menjaval službe! Nisem mogel vzdržati, ko so se rogali tistemu, kar mi je lepo in svetlo. Ne povem nikomur več, tako sem sklenil! Da bom imel mir pred ljudmi!«

»Srečen si, Zemljič! Glej, vsakega tare kaka skrb, le ti nimaš nobene. Molčiš, delaš, trpiš brez godrnjanja in si srečen in zadovoljen sam s seboj in z vsem svetom!«

»Srečen ...?«

»Kdo je srečen, če nisi ti? Veren ima kopico otrok, Andraž ima starico-mater, ujec ima dolgove ...«

»Mene kar pri miru pusti!«

»Ivana tare ...«

»Pusti moje zadeve!«

»Misliš, da Geza nima svojih skrbi? Le ti si edini med nami, ki te ne tare nobena skrb.«

»Da me ne tare nobena skrb? O, da veste!«

»Izpij! Za vse bi tako ne bilo več!«

Zemljič naglo izpije.

»Tako! Izpili smo! Zaspimo, če svojim prijateljem ne vračaš zaupanja.«

»Da vam tudi povem, kaj bi vam to koristilo?«

»Bi vsaj vedeli, da si nam brat, ko smo mi tvoji! Bi vsaj vedeli, da nas imaš rad, kakor imamo mi tebe radi! Bi vsaj ne bilo skrivnosti med nami in bliže bi si bili.«

Sunkoma Zemljič dvigne glavo, sede, objame z obema rokama koleno in se ziblje, ziblje, ko da premišljuje, ali bi ali ne bi, in ko da mu je muka povedati, muka skrivati pred temi dobrimi ljudmi.

Geza sune Ivana pod rebra, z nogo se dotakne Andraža.

Ivan ima roke sklenjene pod glavo, gleda v zvezde in se ne izda, ali mu je sploh kaj do Zemljičeve povesti ali ne.

Andraž gleda za kresnicami. Najrajši bi povedal Zemljiču, kak namen ima Geza.

Veren leži nepremično. Tudi Horvat se ne gane.

»Če sem oženjen, si vprašal?« Plaho vpraša Zemljič. Ko da bi mu bilo najljubše, da mu nihče ne odgovori in da sploh ne načne tega vprašanja.

»Privoščil bi ti, da si! Ne bil bi tako sam in zapuščen na svetu!«

»Saj bi se oženil, pa ...«

»V letih si že, ko bi se lahko!«

»Oženil bi se že bil, ko sem bil v tvojih letih, pa ni šlo! Nisem mogel ... Ni bilo mogoče ... Dano mi ni bilo!«

»Kaj te ni nobena marala? Postaven si še sedaj! In korenjaški! In dober!«

»Druge so me že marale! Grajska dekla Mariška je norela za menoj, da sem se je komaj otepal; kočijaž Ficko mi je ponujal hčer: dobil bi stalno službo v gradu, stanovanje, hrano, obleko, drva, gospodo bi vozil in bi včasih padla napitnina; vdova Tereza mi je pošiljala glasove, naj pridem pogledat njeno kočo in dva pluga grunta; če sem se zavrtel na plesišču, je marsikatero žensko oko obviselo na meni ...«

»Čudež božji, da se nisi kje ogrel!«

»Nobena ni bila Lina!«

»Kako?« Ko da ga je pičil gad se dvigne Geza s sena. Poklekne in s široko odprtimi očmi bulji v Zemljiča. »Kaj je bilo z Lino?«

Zemljič je osupel in ne more razumeti Gezove vznemirjenosti; Ivan se v razumevanju zgane; Andraž zvedavo pogleduje Gezo; še Veren dvigne glavo; le Horvat se ne gane.

Ob pozornosti, ki jo je vzbudil, se Geza zave in naglo leže na seno. »Pripoveduj, Zemljič, pripoveduj!« Gezi drhti glas.

»Lina je zapisana v mojem srcu. Kako bi mogel poročiti drugo?«

»Kako je bilo z Lino?«

»Bele so stene dvora ko peroti belih golobov; z rdečo opeko je krita streha; modro in rdeče so pobarvani ogli; velika, modro pobarvana so okna, na njih cveto nagerleni, rožmarini, pelagonije in rože, ki jim niti imen ne vem. O, take rože ne cveto na nobenem drugem oknu! Saj tudi nobenim drugim ne zaliva Lina ...« Zemljič umolkne in gleda v zvezde. »Tudi takega dvora nisem videl nikjer na svetu, kakor je njihov dvor! Saj je večjih hiš, so gradovi, saj je lepših hiš in dvorov po svetu — zame ni lepšega dvora, ko je tisti, po katerem hodi Lina.« Zemljič pomolči. »Ali pa se mi morda vse samo tako vidi, ker sem si vtisnil vse to že kot otrok v srce in so od tedaj sanjale vse moje želje in hrepenele vse moje misli po tistem belem dvoru. Tam je bela javorova miza, na mizi bel kruh, ne bel kruh, bela pogača, kakršne nosijo botre mladim materam; vse je čisto, vse je svetlo, vse je solnčno po belem dvoru in okoli njega. Kako bi ne bilo solnčno in svetlo po dvoru, če poje v njem Lina?« Zemljič pomolči. Ko sam zase nadaljuje: »Dvakrat, trikrat sem pogledal skozi priprta vrata v sobo, ko sva prosila z materjo kruha. Majhen sem bil tedaj, pa vidim še sedaj vse pred seboj, ko da bi gledal včeraj: belo javorovo mizo, belo pogačo, modro barvana okna, vse svetlo, vse solnčno. Od tedaj, od mladih nog sanjam o belem dvoru, beli javorovi mizi, beli pogači! O dvoru sanjam, ki je poln svetlobe in solnca ...«

»Kako je bilo z Lino, povej!« sili Geza.

»Ni mi dalo miru! Svetel spomin iz mladosti je žarel in me priganjal. Iskal sem in iskal, hodil sem iz vasi v vas, iz službe v službo. Dosti lepih, velikih, belih dvorov sem videl, najti sem pa hotel tistega, ki mi je bil zapisan v srce. Tistega sem hotel najti, ki sem ga videl tedaj, ko sem razcapan, lačen, pre-mražen zrl skozi priprta vrata na belo javorovo mizo in pogačo na njej. Tistega sem hotel najti, ki mi je bil višek vseh želj, sanj in hrepenenj ...«

»Kako si se seznanil z Lino?«

»Pri oknu je stala, rože je zalivala, pela je, ko sem prišel mimo. In pogledale so me oči, polne miline, polne dobrote. V hipu sem spoznal: to je tisti beli dvor, ki ga iščem. In sem še isti dan vstopil v vasi za hlapca pri kmetu, ki hlapca pravzaprav niti potreboval ni in ga ni nikdar prej imel. Ostati sem hotel v njeni bližini in se ji ob vsaki priliki postaviti na pot tako, da bi me pogledale mile in dobrotne oči.«

»Zakaj pa nisi vstopil pri njih za hlapca?«

»Kako bi se mogel ponuditi? Saj bi to bilo preveč sreče.«

»Kako pa sta se spoznala in si se ji razodel?«

»Kaj sem rekel, da sem se ji razodel?«

»Ženiti si se vendar hotel z njo!«

»Ženiti z njo?! Kaj misliš! Kje je ona, edina hčerka lastnika belega dvora in bogate kmetije, — in kje sem jaz, potepuh brez doma, nestalen hlapec, brez očeta, sin beračice ...«

»Čudno je to, Zemljič! Rad si jo imel — pa ji tega nisi povedal!«

»Le kako bi ji mogel povedati? Kaj ti ne pravim, kaj je bila ona in kaj sem bil jaz in sem še sedaj?«

»Nekako si ji pa vendar izkazoval svojo ljubezen.«

»Sem! In kako! In kolikokrat! Vsako noč! Take lepe noči so bile ko je današnja. Nebeške zvezde mi svetijo, luna mi kaže pot, kresnice me spremljajo ko da sveti v mojem srcu njih sestrica. Splazim se do belega dvora, skrijem se, da me kdo ne zapazi in ne zapodi. In se zagledam v njeno okno tam v podstrešju ...« Zemljič umolkne.

Prepelica petpedika blizu marofa, slavec poje živahneje v grmičevju za hlevom, svetleje žarijo nebeške zvezde, ko da se je vzbudil v njih svetel spomin. Ko da so hipoma vsi zasanjali lepe sanje, se nobeden ne gane na senu.

»Zagledaš se v njeno okno tam v podstrešju ... In?« Geza šepeče.

»In? In mislim: tam za tistim oknom spi tisto, o čemer sanjam vsa ta dolga leta. Tam za tistim oknom je vse, po čemer hrepenim. O, da mi je pogledati skozi tisto okno! Ne bi videl ozke sobice! Razmeknile bi se stene! Ograjček bi videl, poln prečudno prelepih rož. Ograjček bi videl, kakršnega ni na tem božjem svetu! Ograjček bi videl, o kakršnem sanjaš le v najlepših sanjah! Lina bi se sprehajala med gredicami po belih, s peskom posutih stezicah. O, ali bi se prestrašile njene mile in dobrotne oči, ko bi videle, da se je splazil v ta prelepi ograjček človek, ki jo prosi za mil in dobrotljiv pogled ...« Zemljič pomolči. Ko v lepih sanjah reče čez hipe: »O, da mi je pogledati skozi tisto okno! Videl bi vse; zakaj tam je vse! Tam je sreča!«

»Tako misliš!« šepeče Geza. »Kaj pa storiš?«

»Kaj naj storim? Gledam v visoko okno in mislim. O, kako lepe so te misli!«

»Pa ne poskusiš splezati do okna?«

»Kako bi mogel?«

»Kaj je tako visoko njeno okno?«

»O, visoko, previsoko! Ko od zemlje do zvezd je visoko!«

»Prismoda si, Zemljič!« Sunkoma dvigne Horvat glavo s sena. »Kaj klepečeš in besedičiš, kar nima ne repa ne glave. No, saj si sam povedal: luna ti je kazala pot!«

Zemljič si potegne z roko po čelu in zre, ko iz prelepih sanj prebujen v Horvata.

»Zakaj bi ne imelo ne repa ne glave? Lepo je povedal!« Geza govori prepričevalno, ko da mu je žal Zemljiča. »Pomehkuženi so ljudje tam po Dolinjskem; plodna zemlja jih je pomehkužila! Pri nas, po Goričkem, ne mislimo na take reči, ki vstajajo v mesečnih glavah! Da te ni sram, Zemljič, ki si mož!«

»Zakaj sram? Kaj ne sme siromak vsaj hrepeneti?« Geza se jezi na ujca.

»Hrepeneti po čem, kar nima ne repa ne glave!«

»Molčal bi bil!« meni Zemljič in naglo vstane. Nemir je v njegovih kretnjah.

»Zakaj ga zbadaš?« Verenu se smili Zemljič in gleda za njim, ko hiti proti hlevu.

»Oho, Veren! Kdaj pa si zašel med sanjače ko so Zemljič, Geza, Ivan? Oženjen si, sedmero dece imaš.«

»Zaspimo! Še dobro ne zatisnemo oči, že nas pozdravi zarja!«

»Če smo že pri tem ...« hoče govoriti Horvat. Veren se zarije v seno in noče poslušati.

Andraž spi.

Geza gleda v zvezde, misli na Zemljičevo povest in ne more zaspati.

Ivan zre na zamreženo okence, za katerim spi Ilonka. Tako blizu je, nekaj korakov je do tam, tako nizko je okence, da bi stoje in brez lestve pogledal skozi.

Ilonka spi za tistim oknom in je daleč, daleč, visoko, visoko in ne more do nje. Kako je rekel Zemljič: »Ko od zemlje do nebeških zvezd je visoko njeno okno ...« Ali Zemljič je hlapec in Lina hči premožnega Dolinjca! Ivan je sin bogatega Goričanca, Ilonka je hči kočarice in nima ničesar. In vendar ... In vendar ...

Ivan ne more razvozlati uganke. Spati ne more.

Zemljič se ne povrne na seno.

Trinajsto poglavje.

Geza.

1.

Nepregledna ravnina pšenice žari v solncu.

Na široko podira Verenova kosa pšenico. Dve vežeta za njim snope, Ilonka in Anuška, pa ga komaj dohajata. O, delavec je Veren, da mu ga ni para med vsemi na vseh petih marofih! Pšenico še s posebno vnemo kosi njegova kosa, kakor da jo priganja skrita misel.

»Da mu le ne navrže Ritoper nekaj mernikov pšenice, ko se tako žene! Kam bi revež spravil toliko silja?« godrnja Horvat. Pot mu lije po obrazu. Veren vodi košnjo, Ritoper kobaca okoli koscev, upravitelj se smuče okoli Uonke.

»Poženi, Horvat, poženi!« priganja Ritoper. »Ali ne vidiš, kako jo reže Veren?«

»Ne morem! Starejše so moje kosti ko njegove!«

»Godrnjati pa znajo tudi stara usta s škrbastimi zobmi!«

»Ne godrnjam, le glasno premišljujem, koliko mu navržeš iz dobre volje, ker se tako žene.«

»Koristno bi bilo i tebi, da bi se tako gnal in bi ti navrgel kakšno kilo! Želodec več pri hiši, kruha pa nič več! Mislim, da si lahko izračunaš, koliko manj dobiš pod zobe ti, ki si nisi navajen pritrgovati.«

»Kako? Želodec več pri hiši? Pri čigavi hiši?« Horvat preneha s košnjo in zre Ritoperju v oči.

»Kosi! Kaj počivaš?«

»Povej! Ugank ne rešujem rad.«

»Kadar so v škodo tebi, seveda ne, kadar so v škodo meni, pa rad! Zemljičevo uganko si tako lepo razvozlal, da mi je pobegnil.«

»Pa vendar ne da bi moral čez zimo hraniti Zemljiča? Povedal sem mu le, kar je zaslužil s svojim govorjenjem. Kdo je mislil, da radi tega pobegne!«

»Ali ne bi rajši stopila v senco, da se domeniva do konca? Vroče je na solncu.«

»Povej, kaj je z želodčem več pri moji hiši?«

»Daj koso meni! Ivan te preteče, ali ne vidiš? Ko te poprime veselje do košnje, mi povej!« Ritoper hoče kar po sili iztrgati Horvatu koso iz rok.

»Kaj pa začenjaš, če nočeš povedati do konca?« Horvat ne da in ne da kose iz rok.

»Tvoja sestra Mariška se je vrnila iz Budimpešte!«

Horvatove roke odpovedo. In Ritoper ima zdaj koso v rokah in mora kositi, če noče pokazati, da mu je bilo rvanje za koso le šala.

»Mariška, sestra, vrnila? Kako ...?«

»Kako? Sestradana, stara. Saj jih nima niti petdeset, če se ne motim, pa je taka, ko da gre k sedemdesetim ...« Ritoper je srdit. Kosa mu ne reže tako ko Horvatu, razdalja med njim in Verenom se veča.

Horvat molči in obstane na mestu. Nehote se ozre na nečaka, ki ob potu nekaj naroča deklicama, ki mu pomagata pri kuhi, in fantičkoma, ki donašata vodo. Ničesar ne sluti, polno glavo skrbi hlini pred Ritoperjem.

»Ali bi ne bilo koristno, da se potrudiš ko Veren in ti morda navržem mernik pšenice? Svoje dobre sestrice vendar ne pustiš umreti od gladu? Včasih ti je pošiljala cekine ...«

»Spravil si jih ti!« Horvat je ves zelen v obraz.

»Kdo pa je pospravljal moje vino in klobase in kruh?« Ritoper preneha s košnjo in se ozre na Horvata. Ko mu pogleda v oči, naglo vrže koso na tla in odhiti k Verenu.

Horvat si obriše z desnim rokavom pot s čela, z levim rokavom si potegne preko oči in še z desnim rokavom si potegne preko oči ter se ozre na Gezo, ki ne ve ničesar in bi rad v vsem ugodil Ritoperjevim željam.

»Ali naj vstopim na Vaše mesto in zamenjava reda?« vpraša Ivan, ko dohiti Horvatov red.

Horvat ga mimogrede pogleda in zgrabi za koso. In kosi, srdito, naglo. Težko je vezati za njim lepe snope, tako meče njegova kosa pšenico. Ko odreže svoj red, napravi ovinek, gre mimo Geze in mu reče tiho: »Geza!«

Geza se zdrzne in ga začudeno pogleda. Takega glasu še nikdar ni slišal iz ust ujca.

»Mati se je vrnila iz Budimpešte!«

Plaho, ko da ga ne razume, gleda Geza ujca.

»Sestradana, stara.« Ničesar več ne pove ujec.

Geza prebledi.

2.

Pobit in vznemirjen je Geza.

Vse je izgubljeno!

Lina, Lina! Kako si visoko, kako daleč je do tvojega okna! Zemljič, Zemljič! Kaj bi res videl vse, če bi pogledal skozi visoko okno?

Geza razsekava meso. Pa ne pomisli, da je danes pravzaprav ko na največji praznik, ker pripravlja meso; pa ne pomisli, kaj vse lahko pripravi s svojim kuhinjskim znanjem iz govejega stegna, ki ga je prinesel grajski upravitelj; pa ne pomisli, ali Ritoper sploh ve, da je prinesel upravitelj stegno in bodo delavci danes bogato pogoščeni; pomisliti nima kedaj niti na to, kaj je nagnilo upravitelja k tej dobroti; pomisliti tudi ne utegne, da se bo Ritoper na tihem razjezil, ker upravitelj njegove delavce razvaja. O, Geza ima toliko drugih, temnih misli!

»Gospod! Kaj mislite?! Pustite me!« iztisne Ilonka skozi zobe.

Geza dvigne glavo in vidi, da stoji Ilonka vsa rdeča in plamtečih pogledov pred upraviteljem. Košara z neolupljenim krompirjem je prevrnjena, skleda, v katero je metala krompir, je poveznjena, krompir, olupljen in neolupljen, je raztresen po tleh. Upravitelj drži Ilonko za roko, s katero ga peha od sebe.

Gezi hipoma šine v glavo Ivanova prošnja, ki jo je izrekel, ko je določil Ritoper Ilonko, naj mu danes pomaga pri kuhi, in se je napotil upravitelj za njo. In pozabi na svoje težke misli, pozabi na meso. S kuhinjskim nožem, s katerim je razsekaval meso, plane proti upravitelju. »Gospod upravitelj ...«

Naglo se upravitelj obrne. Ko zapazi Gezo s kuhinjskim nožem v roki, spusti Ilonkino roko, odskoči, potegne bičevnik izza dokolenic in zašvistne z njim proti Gezi. »Vi ...« sikne. Strah je v njegovih očeh, prepadlost je na njegovem obrazu.

»Ivan me je prosil ...« se zdajci zdrzne Geza in povesi roko z nožem.

Upravitelju izgine iz oči strah in prepadlost z obraza. »Tako ...« reče, zopet zašvistne z bičevnikom po zraku, pogleda zaničevalno Gezo in odide na njivo med delavce.

»Hvala ti, Geza!« šepne Ilonka, se sklone in začne pobirati raztreseni krompir.

Osuplo stoji Geza na mestu. Ves rdeč je v obraz in nemiren. »Ivan me je prosil ...« govori, ko da se hoče opravičiti pred Ilonko.

»Oh, zakaj moram biti vprav jaz tako nesrečna?« Ilonki gre na jok.

Gezo zbode beseda. »Kaj misliš, da si edina duša na svetu, ki je nesrečna?«

Ilonka vzdihne in ničesar ne odgovori.

»Ilonka!« Geza vrže nož na travo, se sklone, ji pomaga pobirati krompir in šepeče: »Povej mi nekaj!«

Šepetajoč, proseč, gorak in skrivnosten glas premoti Ilonko, da pozabi na solze v očeh in ga vprašujoč gleda.

Gezi se taja srce, ko ji od tako blizu gleda v oči, v katerih blestijo neposušene solze. In pomisli, da mora zavidati Ivanu — ne, na to pomisli, da Ivanu nihče ne more zameriti, če se je radi nje zapisal Ritoperju in vztraja tu vkljub vsemu.

Ilonko zbega njegov čuden in zaverovan pogled. Povesi oči in vpraša tiho: »Kaj naj povem?«

»Ali si izročila moje pismo Lini?«

»Sem!«

»In kaj je rekla?«

»Nič!«

»Zakaj mi ni odpisala?«

»Ne vem!«

»Ali je nisi vprašala?«

»Nisem!«

»Vsaj vprašati bi jo bila morala, če že nisi hotela odpisati Ivanu ...«

Ilonka molči in naglo pobira krompirje.

»Če bi odpisala Ivanu, bi jo morala vprašati, ali nima zame odgovora. Vidiš, vse bi bilo drugače, da si odpisala Ivanu. Vsaj vedel bi, pri čem sem!«

»Pri čem?« Začudeno ga gleda Ilonka, solze so se posušile v njenih očeh.

Geza se zmede, strese s pergišča krompir v košaro in se zravna. »Zakaj nisi odpisala Ivanu?« vpraša naglo.

Ilonka molči.

Geza vidi, da hiti s polja proti marofu Ritoper, vidi, da gre za njim Anuška, vidi, da koraka za njo upravitelj, ki venomer švrka z bičevnikom po zraku. Gezi je šele sedaj jasno, kaj je storil, ko je grozil z nožem upravitelju. Stisne ga pri srcu, jezo začuti na Ivana, zgrabi nož in začne razsekavati meso.

»Tak tiček si mi ti, Geza!« Ritoper kriči že s polja. »Pa se mi dela vdanega in ponižnega! Pa je širil govorice, da se pretaka grofovska kri po njegovih žilah! Ha, razbojniška kri!«

Geza je preslišal prve besede in vneto razsekaval meso. Zadnjih besed ne more preslišati. Nož mu pade iz roke. Bled je, mišice okoli ust in nozdrvi mu drhtijo, ko se obrne k Ritoperju.

Ritoper težko diha po nagli hoji. »Moril bi ...«

»Saj nisem hotel!«

»S kuhinjskim nožem ...«

»Ivan me je prosil! Baš sem razsekaval meso in sem imel nož v roki ... Pozabil sem ga spustiti iz roke, ko je zavpila.« Geza jeclja.

»Ko je zavpila! Kaj pa tebe briga, če zavpije? Kaj vtikaš nos v stvari, ki te ne brigajo?«

»Ivan me je prosil!«

»Ivan ti je več ko moja služba, več ko življenje gospoda upravitelja?«

»Saj bi ga ne bil! Sam ne vem, kako je prišlo. Ves sem bil zmešan, ko je zavpila.«

»Da ne boš več zmešan in ne padeš več v skušnjavo — na polje! Koso dobiš! Kuhala bo odslej Ilonka. Anuška ji pomore! Z moškim kuharjem sem se urezal.«

Ko da ne more verjeti, kar mu pripoveduje Ritoper, stoji Geza in ga gleda.

»Upam, da se mi posreči dopovedati gospodu upravitelju, da nisi mislil hudega! Upam, da ga pregovorim, da zamolči ta napad in te ne izroči sodišču.«

Ko potepen pes, ki ga zalotijo na tujem dvorišču in podkrepelijo s kalanico, se splazi Geza z marofa.

3.

Geza se po dolgem premišljevanju odloči in pove Verenu: »Vara nas Ritoper! Ne zaupam mu!«

Veren ga začudeno pogleda in ne reče ničesar. Kam hoče Geza, ki je tako vneto služil Ritoperju, dokler ga ni pognal od kuhe, mu kar ne more v glavo.

»Pisma, ki mu jih izročamo za naše drage in ki nam jih prinaša, odpira in čita.«

Veren molči in premisli, da govori Geza najbrže resnico.

»Ali bi ne bilo bolje, da pošiljamo svoja pisma po pošti?«

»Škoda znamk! Bolje v pismih ničesar pisati o Ritoperju — pa jih naj čita, če ga veseli.«

»Ali včasih človek piše kaj takega, kar ne sme nikomur drugemu pred oči, ko tistemu, komur je namenjeno, zlasti Ritoperju ne.«

»Kam hočeš, Geza?« Veren mu pogleda odkrito in vprašujoč v oči.

Geza je v zadregi.

»Kar brez ovinkov povej!«

»Rad bi pisal pismo!«

»Ali te boli roka od žuljev in bi rad, da ti napišem jaz?«

»Sam napišem. Prosim Vas le, da bi napisali naslov in bi poslali pismo svoji ženi, da ga izroči.«

»Komu?«

»Sami bi tudi napisali svoji ženi ... in dve moji pismi ...«

»Povej, komu napišeš pismi, ki bi ju moja žena izročila?«

»Materi!«

»In drugo?«

»V nedeljo bi šel v trg in bi ponesel pismo na pošto.«

»Ne izbegavaj, Geza, in povej! Če si že začel, izpeljaj do konca!«

Ves rdeč je Geza, menca na mestu in ne more z besedo na dan.

»Da nimaš kje skrivne ljubezni, Geza?«

Še bolj zardi Geza. »Ali se spominjate Zemljičeve povesti? Kar je pravil o visokem oknu?«

»Čisto tako ne bo, Geza!«

»Tako ... Podobno ...«

»Povej ime!«

Geza ne more in ne more izreči imena. »O Lini je pravil Zemljič!«

»Ali je tudi tvoji ime Lina?«

»Je!« Kar odleglo je Gezi.

»In je iz naše vasi?«

»Je!«

»Lina ... Lina ... Čakaj, uganem, če ne moreš sam povedati ...« Veren zamiži, položi roko na čelo in premišlja.

Gezi je pri srcu, ko da stoji pred sodnikom, ki vsak hip izreče strogo in ostro sodbo.

Hipoma odloži Veren roko s čela, naglo odpre oči in ostro pogleda Gezo. »Pa ne misliš Ritoperjeve?«

Geza gleda v tla in molči.

»Ritoperjevi Lini misliš pisati?« Veren se nagne h Gezi, ga prime za glavo, jo privzdigne in mu pogleda čisto od blizu v oči. »In moja žena naj bi ji izročila pismo?«

Gezi ni bilo niti v šolah pred učiteljem nikdar tako mučno.

»Ritoperjeva je torej?«

Geza otrese Verenovo roko s svojega čela. »Kaj imate zoper to, če je Ritoperjeva?«

»O, ničesar!« Veren zamahne z roko in zmaje z ramo. »Ničesar nimam, le jaz in moja žena ne bova nobene moke mesila za ta kruh.«

»Mislil sem, da mi pomorete! Saj radi pomagate vsakemu ...«

»Kaj pa imata z Lino? Kaj sta že domenjena? Kaj ve Ritoper? Ali vsaj sluti?«

»Mislim, da mi je dobra in naklonjena.«

»Fant!« Veren ga neusmiljeno strese za ramo.

Potrt je Geza, da se zasmili dobremu Verenu.

»Povej, ali Ritoper kaj sluti?«

»Ne vem natanko.«

»In Lina? Ali ve?«

»Ve! Pisal sem ji že!«

»In?«

Geza moiči.

»Kaj je odgovorila? Ali je sploh odgovorila?«

»Ni. V Ivanovo pismo, ki ga je pisal Ilonki, sem vteknil svoje pismo. Ilonka ni odpisala Ivanu, zato nisem dobil odgovora.«

»Misliš, da samo zato?«

Geza molči.

»Govoriva pametno, Geza. Ali si premislil natanko in trezno, kak je Ritoper in kaj je Ritoper? Ali ga nisi imel dovolj prilike spoznati vsaj sedaj pri delu na marofu?«

»Povedal sem mu že doma, da mi je bila Lina vedno naklonjena in dobra ...«

»In kaj je rekel?«

»Pustil je, da sem govoril z njo.«

»Razumem!« Suho se Veren nasmeje. »S tem te je ujel in te drži. Vsako sredstvo mu je dobro, da le nosi dobiček v njegov žep. Vrgel je trnek, vaba je bila njegova lastna hčerka.«

»Ni bilo tako! Sam sem se ponudil, nihče me ni ujel. Sam sem si zamislil ...«

»Ko Zemljič!«

Gezi je videti na obrazu, da mu je žal, da je nagovoril Verena, in da mu ni do nadaljnjega pomenka.

»To premisli, Geza, če hočeš poslušati moj nasvet: Ritoper je bogataš, da mu ga na Goričkem ni blizu para. Ritoper bo za Lino ženina izbiral sam —! In ti, Geza ...«

»Saj še ni čisto odločeno, kako je z mojim rojstvom in mojim očetom ... Pisal bi materi!«

»Baš radi tvojega rojstva in tvojega očeta ti je Ritoper ne bi dal, da ti nasiplje sreča ali oče polno vrečo cekinov.«

»Če bi pa Lina hotela? Kito rožmarina mi je dala ob slovesu.«

Veren pomilovalno gleda mladega Gezo. Toliko potrtosti je v njegovem obrazu, da se Verenu v resnici zasmili in zadrži besede, ki mu silijo na jezik.

Geza klone glavo in hoče oditi.

»Materi bi tudi pisal?« Veren zadržuje Gezo.

»Moram ji pisati!« Odločnost plane v Gezove oči. »Po materi pa vendar ne morem pisati pisma Lini!«

»V nedeljo bi šel v trg in oddal pismo na pošto?«

»Bi! Ritoper ne sme ničesar vedeti o tem!« — Iskreno gleda Geza Verana. V njegovih očeh gori tako velika in silna prošnja, da Verena premoti.

»Če nimaš nikogar drugega ...«

»Vedel sem, da ste dobri in mi pomorete!«

Veren ni hvale nič kaj vesel.

4.

Veren piše:

Draga žena! Ne ustraši se, ker ti prinese pismonoša pismo. Nič hudega ni, le radi kaprice Horvatovega Geze ti pišem po pošti. Izroči priloženi pismi, kakor sta naslovljeni.

Žena, kako si iznajdljiva! S povestmi tolažiš glad otrokom! O, saj mi govoriš iz srca! Ko zakleta kraljična je beli kruh, za katerega se znojim po teh planjavah. Za deset let bi imeli na ostanke belega kruha, da je moja vsa ta pšenica, kar jo je nakosila moja kosa v teh dneh. Orješ zanjo, vlačiš zanjo, seješ jo, kosiš jo, mlatiš jo — siplješ jo v tuje vreče. Preden gre zrno v zemljo, je v tvojih rokah. In v tvojih rokah je vse do tedaj, ko bi mogel iz svojega truda podati družini hlebec belega kruha. Tedaj napolniš vreče in gledaš, kako jih vozijo drugam. O, da vidiš ta neizmerna polja pšenice, da občutiš, kar čutim pri košnji v pekočem solncu in znoju, — še lepšo povest o belem kruhu, o zakleti kraljični, bi povedala deci. In Štefanček bi ne silil na poljsko delo.

Ni mi prav, da dela pri Ritoperju. Kolikor opek vzidajo v Ritoperjev grad, toliko kapljic potu — in še več — sem že potočil za Ritoperja. Da zbere ves pot, ki smo ga prelili zanj poljski delavci, bi mu ne bilo treba dovažati vode za mešanje apna s peskom. Ometa, vsake opeke, vsakega kamenčka, vsakega trama, vsake deščice se drži naš znoj in naši žulji. Ali ni dovolj, kar sem žrtvoval za Ritoperjev grad? Ali mu mora še moje dete pomagati, da dogradi spomenik našemu znoju in trudu in žuljem?

Ponavljam ti, glej, da ne vzameš i v najhujši potrebi ničesar pri Ritoperju. Ne veš in ne slutiš, kako je hudo, biti Ritoperju dolžan in biti odvisen od njegove milosti. Da vidiš, kaj vdeluje s Horvatom, ki mu je dolžan! Da vidiš, kako muči Sukičevega Ivana! In kako se igra z Gezo! Meni se ne upa reči žal besedice, ker mu nisem ničesar dolžan. Rajši kravo iz hleva, ko v pesti Ritoperjeve. Misli na to!

Pozdravi mi deco. Pripoveduj jim povesti o belem kruhu! Le pripoveduj jim o zakleti kraljični, ki jo budi v daljni tujini njihov atek.

5.

Geza piše:

Lina! Tako temno je v moji duši, da me je strah. Pišem ti, ker ne morem drugače. Oče je nejevoljen name. Vem, zakaj. Ali si tudi Ti nejevoljna? Ne bodi, lepo Te prosim, ne bodi nejevoljna na žalostnega Gezo, ki misli samo lepo o Tebi.

Včasih se zgodi človeku na svetu tako, da ne vidi pri belem dnevu svetlega solnca in je vse temno okoli njega. Solnce pa sije, sije, četudi za oblaki! Oblaki morajo izginiti in zopet mora posijati solnce. Tako je meni v teh dneh. Za oblake je zašlo solnce — trdno upam, da zopet prisije izza oblakov! Ne bodi za ta temni čas nejevoljna, ne bodi huda. Bodi mi dobra, Lina, kakor si mi bila dobra dosedaj.

Kako je prišlo do tega, da se je mati tako nenadoma vrnila in taka — siromašna — vrnila, nisem še utegnil dognati. Zaupaj Gezi, Geza že ve, kako napravi, da mu zopet posije solnce.

Žalosti me, da je oče nejevoljen name. Ali bi mu ne mogla ob priliki reči kake dobre besede zame?

O, kako sem težko, težko čakal odgovora na pismo, ki Ti ga je izročila Ilonka. Pa ga nisem dočakal! Ali bo tudi sedaj moje čakanje zaman?

Dobra si, Lina! Usmili se žalostnega Geze!

In še materi piše Geza:

Mati! Mati, zakaj ste mi to napravili? Zakaj ste se vrnili? Zakaj ste me rodili, če mi hočete s svojo nepremišljenostjo porušiti vse načrte, ki sem jih zamislil za bodočnost in ki bodo tudi Vam, moji materi, koristili? ...

Vrnite se, pojdite kamorkoli! Velik je svet. Vsaj še za kako leto, dve pojdite po svetu. Ko pride moj čas, Vas pokličem! Ali sedaj, sedaj pojdite! Ako imate le nekoliko radi svojega Gezo, pojdite in mu ne uničujte bodočnosti. Razglasite po vasi, da ste prišli, da Vas je poslal samo na počitnice, samo pogledat domov. Poslal Vas je — kdorkoli! In pojdite, pojdite z doma!

Upam, da mi pišete odgovor na to pismo že iz Budimpešte.

Štirinajsto poglavje.

Mlatilnica ropoče.

Ko vstajajo na vzhodu prvi prameni zlate zarje, ogleduje mlatilnico strojnik, ji priliva olja in jo poskuša. Ko pokrije vzhod rdeči škrlat, je okoli mlatilnice že vse živo. Kupi snopov — ko gore — čakajo. Zaropoče stroj, nad sto rok se zgane.

Mlatilnica ropoče, ropoče; ropoče od jutranje zarje do zarje večerne, ropoče iz dneva v dan. Gore pšeničnih snopov splahnevajo, gore slame naraščajo. Vrečo za vrečo napolnjujejo s pšenico, voz za vozom odvaža zrnje izpred oči zaprašenih in oznojenih delavcev. O, saj ni kedaj pomisliti, kdo bo jedel beli kruh iz pšenice, ki so jo sejale, kosile, vezale v snope in jo podajajo mlatilnici žuljave roke. Mlatilnica ropoče in je nenasitna in neutrudljiva. Sto in sto rok ima dela pri njej, na njej in okoli nje. Roke omahujejo. Jemlji snope s kupa, razvezuj jih, podavaj jih sosedu, podavaj jih v žrelo mlatilnice, odmetavaj slamo, strezi zrnje, napolnjuj vreče in jih odnašaj, odstranjuj pleve. Sto in sto rok se giblje okoli mlatilnice iz zore v mrak, dela, dela med ropotom, dela med zateglimi piski in nima niti kedaj pomisliti, kako bi se čudom čudile oči dragih tam po Goričkem, da vidijo te gore pšenice, ta zlati dež zrnja, ki pada iz mlatilnice.

Solnce žge neusmiljeno. Neutrudljiva je mlatilnica in nenasitna in kriči po pšenici, da nimaš kedaj niti obrisati potu, ki ti curkoma lije po obrazu in sili v oči.

Ilonka priteče iz kuhinje; vsa rdeča je in razjarjena. Noče več kuhati, pri mlatilnici hoče delati ali pa gre domov. Časar maha z rokami in ji nekaj pripoveduje. Upravitelj prihaja iz kuhinje in se smehlja in igra z bičevnikom. Ivan pozabi na delo in pogleduje Časarja in Ilonko in upravitelja.

Mlatilnica, nenasitna mlatilnica ropoče, ropoče, ropoče. Andraž ji podaja v žrelo pšenico, podaja, podaja, podaja. »Kaj le stori Ivan?« pomisli in podaja žrelu pšenico, podaja ...

Presunljiv krik plane z mlatilnice in se zaje delavcem v kosti in mozeg. Strojnik plane k stroju in ga zaustavi. Vsi na mlatilnici in okoli nje čujejo, da prihajajo iz njene notranjosti vse drugačni glasovi ko mlatev pšenice.

V kepo zvit visi nad žrelom mlatilnice Andraž, pozelenel je njegov obraz, oči buljijo v Verena, ko da hočejo izstopiti iz jamic, ječanje, da bi pretreslo kamen, prihaja iz njegovih ust.

Verenu kar zagomazi po hrbtu, zazebe ga pri srcu in lasje mu vstajajo. Nič ne premisli, naglo se skloni, zgrabi Andraža in ga sunkoma potegne od žrela.

Pretresljiv krik pretrese ozračje. Verenu je pri srcu, ko da je iztrgal Andražu živo roko iz živega telesa. Pogleda. In se mu temni pred očmi.

»Jezus! ... Kriste!« ječijo prestrašene ženske, nekatere zajokajo in obračajo poglede, da ne vidijo Andraža.

Andraž se zvija v Verenovem naročju. Desne roke nima. Le nekoliko mlade Andraževe desnice še moli izpod ramena — ah, pa to ni del roke. Rdeč, s prašno in okrvavljeno srajco pomečkan kos rane je. In iz rane lije, lije, brizga, brizga temnordeča kri, temnordeča kri Andraževa, edinega še živečega sina vdove Sotličke ...

Mlatilnica ne ropoče. Tišina. Ko onemeli, v silni grozi gledajo delavci spačeni obraz Andražev in rdečo rano.

»Pomagajte, pomagajte ...« Ko v smrtnem strahu ječi Veren, pa sam ne ve, kako naj pomaga, kdo naj pomaga. Vanj brizga rdeča kri Andraževa, na mlatilnico se cedi, zlato pšenico škropi. Veren drži Andraža v naročju in mu gleda v obraz ko detetu, ki umira, pa mu ne more pomagati.

»Dol z mlatilnice!« pride do sape Časar.

Nekaj rok se dvigne k Verenu, ki jim izroči Andraža.

Veren skoči z mlatilnice. »Pomagajte, pomagajte, ljudje božji! Mislite na mater! O ...!« Ko da mu je pobegnila vsa pamet iz glave, prosi pomoči in brezupno pogleduje po enem, po drugem.

»Obvežite ga!« Upravitelj pristopi in si ogleda rano. Na obrazu se mu pozna, da ga pogled vznemirja in da mu je odvraten.

»Sem ga položite!« Časar pokaže na travo.

»Obvez, obvez!« kriče moški vsevprek in se gnetejo k Andražu. Vsakdo bi rad pomagal, pa ne ve, kako bi in s čim bi pomogel.

Obvez ni.

»Tu, obveza!« Veren strga srajco z života in moli kos platna možem okoli Andraža.

»Preprašna je srajca in vsa prepotena!«

»Zastrupili bi mu kri!«

»Čistih obvez!«

»Predpasnik!« Ilonka odveže svoj beli predpasnik in ga moli možem.

»Za prvo silo bo!«

»Vode, vode!«

»Naj skoči kdo po kako njegovo belo, čisto srajco!«

»Nima nobene bele srajce! Prinesem svojo!« Ivan hiti proti hlevu.

Andražu strgajo srajco z desnega ramena in ogledujejo del roke, ki je niso zmleli zobje mlatilnice. Kri vre, vre iz rane in curlja na zeleno travo.

»Kri mu moramo ustaviti!«

»In izprati rano!«

»Kako?«

In si ne vedo pomagati. »Saj mu odteče kri, ljudje božji, saj mu vsa odteče! Izkrvavi!« Veren vikne, odrine može, poklekne k Andražu in pograbi po rani. »Vrvico, vrvico! Hitro vrvico, da mu prevežemo roko nad rano in mu ne odteče kri.«

Vrvice ni pri roki in nihče se ne spomni, kje bi mogel v naglici stekniti kos vrvice.

»S čevlja jo vzemite, če ni druge!«

Andražu hočejo sezuti čevelj.

»Hitro, hitro! Križ božji!«

Horvat je naglo sezul svoj čevelj in nudi Verenu kos jermena.

»Podrži roko, da jo zavežem!«

Silno zaječi Andraž.

»Nič ne pomaga! Mora biti, sicer izkrvaviš! Ali ne veš, kaj sem obljubil materi?« In Veren z vso močjo zadrgne jermen.

Slabeje in slabeje stoka Andraž. Ko da ga zapuščajo moči in se poslavlja duša.

»Svečo, svečo!« krikne nekdo v strahu.

»Kaj ste obnoreli?! Saj ne sme umreti! Andraž ne sme umreti, ne sme! Kaj se vam ne smili njegova uboga mati!« Ko da je sam obnorel se grabi Veren za glavo in išče s pogledi tistega, ki je skričal po sveči.

Pritajeno plačejo ženske, mrko se spogledujejo možje in fantje.

Upravitelj naglo odide za marof.

Časar zmajuje z glavo in ogleduje s krvjo oškropljeno pšenico, s krvjo oblito mlatilnico, s krvjo in zmečkanimi človeškimi koščicami in s koščki mesa pomešano zrnje.

Petnajsto poglavje.

Pri Sotličevih ura stoji.

1.

Nova Ritoperjeva hiša je dozidana, tesarji postavljajo ostrešje na obširne zidove. Ritoper hodi po visokih zidovih, pomaga vzdigovati tesarjem težke tramove, ogleduje prostore v prvem nadstropju in vidi že v duhu lepe sobe, polne izbranega pohištva.

Pismonoša prinese pismo. Ritoper je naglo z vrha zidovja na tleh, pogleda naslov in nestrpno raztrga ovoj. Ničesar ne reče, ko prečita pismo, le obraz mu potemni, zapusti tesarje, pozabi na svoj ponos, na svojo novo hišo, v gostilniško sobo stopi, zaloputne vrata za seboj, sklene roke na hrbtu in koraka po sobi gori in doli, doli in gori.

Lina si ne upa v sobo, Ritoperka je v strahu v kuhinji. Ni dobro znamenje, kadar Ritoper tako koraka po sobi gori in doli, drži roke na hrbtu in molči.

»Lina!« pokliče oče in obstoji sredi sobe.

Plaho vstopi Lina in skuša iz očetovega obraza razbrati, kaj ga mori.

»Nesi hlebec belega kruha Sotlički.«

Tako nenavadna je očetova zapoved, da Lina obstoji in gleda.

»Zijalo, kaj nisi razumelo? Sotlički nesi hlebec belega kruha! In hlapec naj zapreže! Odpotujem!«

»Kaj pa naj rečem Sotlički?«

»Kruh ji daj! Kaj misliš, da ne je rada belega kruha?«

»Ali se je Andražu kaj pripetilo?«

»Kaj se mu naj pripeti? Tam ni rudnikov, da bi ga zasulo, tudi ni Mure, da bi se utopil! To ji povej!« Hlastno govori Ritoper.

Lina razume in se obotavlja.

»Kos pečenke še vzemi s seboj, če jo ima mati pri roki! In vina ji nesi!«

Težko je Lini pri srcu, težka je pot k Sotlički.

Ko da jo je zbodlo v dno srca, plane osivela vdovica pokonci, ne pogleda kruha, ne pogleda pečenke, ne pogleda vina. Roke sklene na prsih, vsa se trese, oči ji izstopijo iz jamic in buljijo v Lino ko v prikazen.

Lina ne ve, kaj bi rekla.

Ura tiktaka.

Line je groza strašne tišine, groza je je obupanih, vprašujočih pogledov. V grozi začuti Lina, da mora nekaj reči. »Pokrepčajte se, Sotlička!«

Vdova ne pogleda ne kruha ne pečenke ne vina. Vedno grozneje bulji v Lino in vedno bolj se trese.

Lini je žal, da ni poslala dekle. Obup revne Sotličke ji leze v mozeg. Zbežala bi — pa ne more z mesta. Ko da so jo prikovali obupani pogledi. Saj sama ne ve, kako je z Andražem, sluti pa, sluti nesrečo.

Ura tiktaka.

Lina ne vzdrži pogledov obupane matere. Z muko se odtrga z mesta in hoče pobegniti.

»Andraž, Andražek moj ...« se mukoma in hropeče iztrga Sotlički iz prsi. In stegne roke proti Lini ko v nemi prošnji za pomoč.

»Tam ni rudnikov, da bi ga zasulo, tam tudi ni Mure, da bi se utopil. Saj ni nič hudega!«

Ura tiktaka.

Sotlička si toliko opomore, da se prestopi z mesta in vpraša komaj slišno: »Kaj se mu je zgodilo?«

»Nič hudega, nič hudega!« hiti Lina, ki bi se rada hitro poslovila.

»Ali je bolan?«

»Menda ni!«

»Ali je morda nesrečno padel in si zlomil roko ali nogo?«

»Saj ničesar ne vem, ničesar, ničesar! Oče so rekli, naj Vam nesem kruha in pečenke in vina. Pismo so dobili ...«

»Pismo je dobil!« krikne Sotlička in omahuje. Temni se ji pred očmi, ali skozi temo zagleda tisti trenutek, ko je prišlo pismo iz Amerike.

Lina zbeži.

Sotlička omahne na posteljo. Krč ji stresa telo. »Andražek, Andražek moj ...« se ji trga iz grla. »Ali ni slutilo moje srce nesreče? Ali ti nisem pravila, moj zlati, edini?« Solze pa ni v očeh.

Ura tiktaka.

»Ali še gledajo božje solnce tvoje mile oči?«

Ura tiktaka.

»Pismo je dobil Ritoper!« Sunkoma se dvigne s postelje, se opoteče in ujame za mizo, si potegne z roko po očeh in se šiloma osvesti.

Ura tiktaka.

Oprijemlje se postelje in peči in vrat in skrinje v veži in se splazi do vežnega praga. Na pragu se sesede. Obraz skrije v dlani in premišljuje. Ko da spi, je nepremično njeno telo. V očeh ni solze. Vse na prag doni tiktakanje ure.

Premišljevanje jo okrepi. Vstane in se napoti proti Ritoperju. Počasi, počasi gre, ko da se boji zvedeti prezgodaj bridko resnico.

Izpred Ritoperjeve hiše šine po cesti koleselj. Na njem sedi Ritoper.

Sotlička vzdigne roke in zakriči. Ritoper čuje krik in se ozre. In jo opazi; iztrga vajeti hlapcu iz rok in jih za hip pritegne. V prihodnjem hipu jih popusti, izpuli hlapcu bič in udari po konju. Konj pobesni in zavihra ko burja po cesti. Sotlička opazi Ritoperjevo namero. Ko da so ji planile v onemogle stare noge dekliške sile, steče na cesto. Kliče, vpije, kriči za Ritoperjem, maha z rokami in teče, teče za kolesljem.

Ritoper bije po konju. Konj dirja ko blisk po cesti. Voz odskakuje, njegov ropot zagluši Sotličkino vpitje.

Ritoperjevi tesarji prenehajo z delom in opazujejo divji beg in brezupen Sotličkin tek za vozom; vaščani po poljih dvigajo glave od dela, ženske pritečejo k cesti, ne morejo si razložiti Ritoperjevega bega in Sotličkinega lovenja. Dasi ne vedo, zakaj hoče Sotlička doteči Ritoperja, jim lega v srca temna slutnja in sočutje z ubogo vdovico.

2.

Dolgo, dolgo ni Sotličke v vas. Opešala je, stare noge so ji odpovedale, zgrudila se je kje na cesti in nima nikogar, ki bi ji pomogel. Da je dotekla Ritoperjevega konja? Da je Ritoper ustavil konja in jo počakal? O, tega ne stori Ritoper!

Ženske mislijo, da mora iti kdo pogledat za Sotličko.

Šiftarki je hudo za hčerjo, sočustvuje s Sotličko. In gre.

Utrujena, da komaj premika noge, se vrača Sotlička. Taka žalost sije z njenega pepelnatega obraza, da se je Šiftarka ne upa vprašati, kaj jo teži. Uklone se ji s pota. Tesno ji je pri srcu ob misli na hčerko, sluti, da se je tam daleč na ogrski pusti zgodilo nekaj strašnega. Da ni tudi Ilonke doletela nesreča?

Sotlička se vleče k Ritoperjevim. Šiftarka ji sledi. »Ako omahne, jo prestrežem in ji pomorem,« si misli.

Ljudje vidijo materi, vidijo vdovici; strta in izmučena je prva, žalostna in povešene glave ji sledi druga. In Ritoperjev beg! Tam na ogrski pusti se je nekaj zgodilo, nekaj hudega, strašnega. Tesno je pri srcih tistim, ki so jim odšli dragi po kruh z Ritoperjem. Težka mora lega na vas.

Sotlička omahne v Ritoperjevi veži na klop, roke ji padejo po mizi, nanje klone glava.

Lina skriči v prodajalni: »Vode, vode! Pomagajte! Umira! Pri nas umre!«

Šiftarka plane v vežo, Ritoperka priteče iz kuhinje.

»Mrzlih obkladkov prinesi!« kliče Šiftarka Lini in vzdiguje Sotličkino glavo.

»Kisa prinesem! S kisom ji obdrgnemo senci!« govori Ritoperka.

»Samo hitro, hitro!«

Ko blisk se raznese glas po vasi. Ženske dreve k Ritoperjevim, tesarji in delavci popuste delo in se gnetejo v vežo.

»Kaj pomeni vse to?«

»Si videl, kako je bežal pred njo Ritoper?«

»Pa se vrne v njegovo hišo umret.«

»Pa res nima sreče s svojo deco!«

»Revica je!«

»Ubogi Andraž! Tako dober fant je bil!«

»Kaj se je vendar zgodilo tam na pusti? Naš je tudi tam!«

»In naš!«

»In naša!«

Spogledujejo se, odgovora ne ve nihče.

Ko omočijo Sotlički čelo z mrzlo brisačo in ji obdrgnejo senci z jesihom, odpre oči in zabega s pogledom po veži, ko da nekoga išče in ne ve, kje je in čemu se gnete toliko ljudi okoli nje.

»Živi, živi!« se razveseli Ritoperka, pohiti v kuhinjo in prinese steklenico.

»Živi, živi!« gre glas od ust do ust. In vsem odleže.

»Popij nekaj kapljic! Okrepi te ...« Ritoperka nastavi Sotlički steklenico na usta in jo nagne.

Sotlička odmakne glavo.

»Samo nekaj kapljic! Takoj ti odleže!« Ritoperka ji hoče po sili vliti tekočine iz steklenice v usta.

Z obema rokama se brani Sotlička. »Nočem, nočem!« govori grgraje.

»Pomore ji! Okrepi jo!« Ritoperka prosi z očmi, da ji pomorejo in prisilijo Sotličko k pitju.

Ženske so pripravljene pomagati Ritoperki. »Strup ... strup ...« grgra Sotlička in se brani z glavo, z rokami. In ko da ji gibanje vrača moči. bruha iz sebe: »Sina mi vrni! ... Sina si mi zastrupila! ... Sina ste mi zastrupili, Ritoperji! ... Sina mi vrnite!«

Ritoperki omahne roka s steklenico. Vsa zmedena je.

»Ste videli, kako je bežal Ritoper pred mano? Kajn! Morivec! Zastrupil ga je z lepimi besedami in mi ga odpeljal in ga ubil.« Ko steklene so Sotličkine oči in divje gledajo Ritoperko.

»Nori! Saj nori!« Lina je vsa zbegana. »Branite mater! Norica plane vanjo!«

»Kje je moj sin? Kaj je z mojim sinom? Govori!« Sotlička vstaja.

Ritoperka ne ve odgovora in se plahoma umika. »Hlebec belega kruha in kos pečenke in vino naj bo za mojega Andraža. Andraž, Andražek, zakaj si se zapisal tem grdim ljudem, ki so te pogubili?« Sotlička se grabi za sive lase.

»Nori, nori!« vpije Lina in tišči vrata v prodajalno.

»Bogati ste, ha, bogati z ljudskimi žulji. Bogati ste s krvjo! Iz krvi ste bogati! Hišo zidate z ljudskimi žulji in krvjo mojega sina. V nebesih je Bog, ki bo sodil! Ali ne vidi, kako zidate hišo?«

»Nori!« Lina kriči ko v smrtnem strahu.

»Nori!« šepečejo otroci in bežijo iz veže.

»Nori!« premišljujejo ženske in se plahoma umikajo.

»Nori? Saj ni nobeno čudo, če nori!« mislijo druge in se ne umaknejo in bi ji rade pomogle, pa ne vedo s čim in kako.

Mrko gledajo moški.

3.

Saj ura tiktaka!

In Sotlička gre k pastorju in pove vse in prosi, naj bi pisal tja na pusto in poizvedel, kako je z Andražem. Pastorju bi odgovorili po resnici in pravici, drugim ne bi. Samo korak je še do njenega groba. Čimprej stopi ta korak, tem bolje. Negotovosti ne prenaša več! Srce ji poči, zmede se ji v glavi — če se ji že ni zmedlo!

Pastor premišljuje in premišljuje in se odloči, da ne piše. Počaka Ritoperja, ki se vrne danes, jutri ... Morda je že doma. In govori z njim! In ukrene vse, da jo pomiri.

Sotlička bi padla na kolena pred pastorjem in ga z povzdignjenimi rokami prosila, naj piše, ker je srce ne vara.

Pastor je premislil in ne piše. —

Ura tiktaka.

In Sotlička gre k plebanošu. Vse pove. Tudi to pove, da noče pastor pisati. Plebanošu gotovo odgovore s puste po resnici in pravici, drugemu ne bi! Plebanoš premišljuje in premišljuje in odloči, da ne piše. Ritoperjeve vrnitve je čakati!

O, kaj ne vidijo ljudje, da njeno srce ne laže?

Ura tiktaka.

K šolniku gre, revica! Ali se ne smuče šolnik okoli Ritoperjeve Line? Pa bi pisal? —

Ura tiktaka.

V Soboto gre Sotlička in prosi od gospoda do gospoda, od pisarne do pisarne. Pa ne najde dobrega srca, ki bi se je usmililo. Povsod ji povedo isto, kar je povedal pastor.

O ljudje, o gospodje, kaj ne vidite v Sotličkino srce?

Tako napravi Sotlička. Sukič posodi denar — če koča ni dosti vredna, je vredna vsaj zemlja, na kateri stoji. Kako se tepejo ljudje po Goričkem za vsak košček peščene zemljice! In pojde. Srce jo pripelje do Andraža! In če je na koncu sveta, najde ga! Vsaj njegov grob najde in poklekne nanj in izdihne svojo dušo poleg njega. Čemu ji potem še koča? Nobenega treh grobov niso škropile solze — poškropijo grob četrtega, najmlajšega, najmilejšega, Andraža!

Ali, Sotlička! Srce bi hotelo, duša hoče, telo pa ne more. Saj omahuješ, saj niti do doma ne prideš več, saj se ti temni pred očmi od truda in onemoglosti.

Da bi materino srce ne zmoglo, česar materino telo ne zmore?

Hiti Sotlička, hiti, hiti, omaguje, omahuje, pada, počiva, lovi sapo, vstaja, hiti.

Morda je pa samo bolan in ne bo škropila groba s solzami. O, ni materine roke, da bi mu gladila vročino s čela, da bi mu božala mehke lase in ga uspavala, da pozabi na bolečine.

Hiti Sotlička, hiti, hiti, omaguje, omahuje, pada, počiva, lovi sapo, vstaja, hiti.

Da bi ne zmoglo materino srce, česar materino telo ne zmore?

Omahovaje se priplazi do koče, da si opomore in v miru vse premisli, preden stopi k Sukiču po denar.

Posluša na vežnem pragu. Vse temno ji je pred očmi, v temi zakrožijo zdaj in zdaj rdeči kolobarji; vedno pogosteje krožijo, vedno bolj rdeči so. Vgrizne se v spodnjo ustnico in napne zadnje moči in napeto posluša. Rdeči kolobarji ne plešejo več pred očmi, tema gine izpred oči.

Napeto posluša skozi vežo v sobo.

Silneje ko prej zaplešejo rdeči kolobarji pred očmi. Samo od sebe jekne iz nje, ko se požene v vežo in proti sobi.

S poslednjimi močmi pritisne na kljuko.

Srce ji zastane, črno ji je pred očmi. Rdeči kolobarji zakrožijo pred očmi. Odpre usta ko da hoče zavpiti, oči ji izstopijo, ko da vidijo nekaj strašnega.

In se zgrudi na pragu in obleži.

Tišina ko iz groba veje iz sobe. Na mizi se po kosu pečenke pasejo muhe. Pečenka razpada in smrdi. Mušice se napajajo v vinu. Hlebec belega kruha je pokrit z belkasto plesnobo.

Ura — stoji.

Šestnajsto poglavje.

Ilonka.

1.

lonka piše:

Predraga mati!

Mati, ko bi vedeli, kako mi je hudo, bi jokali z menoj. Ne bi Vam tožila, skrivala bi, kakor sem dosedaj, če bi mogla. Pa ne morem več, prehudo mi je. Povedati pa ne morem nikomur. Nihče niti ne sluti, koliko trpim.

Pišem Vam tudi zato, da Vam ne pride prenepričakovano, kar pride. Ne vem, kaj pride. Vem pa, da se nekaj zgodi, karkoli in kakorkoli. Zgodi se gotovo, ker konec mora biti mojim mukam. Na konec misli Ivan — to vidim na njem! Konec izziva upravitelj z graščine. Dedec ima sive lase in bi mi bil lahko stari oče.

Mati, zakaj moram biti baš jaz tako nesrečna? Anuško in vse druge puščajo moški pri miru. Za mano se pa ozira skoro vsak, zija v mene in sili v mene. Najbolj upravitelj! Skoro vsak dan pride na marof. Pobožal bi mi lice — dotikljaj njegove mastne, potne roke me pretrese, ko da se je doteknilo mojega lica umazano salo, s katerim mažejo pri nas osi na vozu. Vščipnil bi me v lice — vgriznila bi ga v roko, da se mi ne studi vgrizniti v smrdljivo salo. Gleda mi v oči — ne, ne gleda mi v oči, požira, golta me s pogledi! Pomislite, zlat prstan mi ponuja! In zlate, bleščeče uhane mi ponuja!

O mati, mati, zakaj moram biti baš jaz tako nesrečna? Zakaj sem šla z doma, zakaj sem se zapisala Ritoperju? Temu nesrečnemu Ritoperju, ki mi prigovarja, naj bom prijazna z upraviteljem, ki da je mogočen in bogat gospod! Da bi se samo srečno vrnila domov! Nikdar ne pojdem več nikamor od Vas. Rajši živim ob neposoljenem kropu in lesnikah, ki rastejo po gozdovih, nego ob belem Ritoperjevem kruhu in slaščicah, ki mi jih vsiljuje upravitelj.

Konec mora biti mojih muk!

Ne morem drugače, da Vam pišem. Boste vsaj vedeli, če bo konec žalosten, zakaj je bil žalosten.

O, kako mi je žal, da sem si obljubila, da ne bom govorila z njim zato, da ga ozdravim. Saj veste koga mislim. Nočem, nočem ga ozdraviti, najboljši človek na svetu je! O, z njim pa ne smem govoriti. Ne veste, kako potrt in žalosten je in kako se repenči nanj Ritoper. Vse prenese radi mene! O mati, zakaj ste mi še Vi prigovarjali, naj ne govorim z njim in ga ozdravim?

2.

Ali je nataknjen Ritoper! Saj vselej sitnari, kadar pride na marof in ni z ničemer zadovoljen, tako pa se ni še nikdar obregal ob vse in vsakega.

Veren je kriv, da je mlatilnica odtrgala Andražu roko. Ugovarjanje Verenovo ga le še bolj kači. Ali ni obljubil Sotlički, da bo pazil nanj? Pa mlademu in neizkušenemu dopusti, da podaja pšenico mlatilnici v žrelo! Pa ga ne opozori, da njeni zobje ne mlatijo samo strni, temveč grizejo tudi človeško meso, drobijo in mečkajo kosti in trgajo človeške roke! Kdo plača stroške za Andraževo zdravljenje v bolnici? Kdor je kriv! Tedne in tedne bodo še zdravili Andraža — ali zaslužiš toliko s svojim letošnjim delom, da plačaš vse te ogromne stroške, Veren? In Sotlička, Sotlička, ki nori tam po Goričkem! Ali se ti revica ne smili, Veren?

Horvat, zadolžen si do grla! Ničesar več ti ne posodi Ritoper! Sestra ni prinesla ni enega zlatega cekina s seboj. Strada. Godrnjati in zabavljati na Ritoperja znaš, delati se ti ne ljubi. Kolikor je zapisano v pogodbi, niti toliko ne zaslužiš! Zapisano je, da moraš delati marljivo! In če pogodbe ne izpolnjuješ do pičice natanko, ali jo naj v jeseni izpolni Ritoper, kateremu zabavljaš? In če ne dobiš vsega, pa moraš prehraniti poleg družine še sestro — ali pošlješ beračit njo, ki so se ji laskali grofje in baroni?

Geza — Ritoperjeva pokora si! Sam si je kriv palir! Čemu je stavil nate prevelike nade? Čemu te je sploh vzel s seboj? Ali si ni mogel misliti, da žlahtna kri, ki se pretaka po tvojih žilah, ni za poljsko delo? Zahvale, da je Ritoper pregovoril upravitelja in te rešil ječe, tudi ne priznaš?

Sukičev princ! Ali se nisi sam ponujal za delo? Ali ti ni Časar odpovedal, ko je sprevidel, da nisi za nobeno rabo? Predober je Ritoperjev kruh, ješ ga, ješ — trohice hvaležnosti ne občutiš! Saj lahko greš! Kadar hočeš — pojdi, pojdi! Koristi tako ne delaš nobene!

»Ilonka!« Z Ilonko noče Ritoper govoriti pred drugimi. V sobo jo pokliče. »Pri kuhi nočeš več pomagati?«

»Nočem!«

»Lepo te bomo prosili, na kolenih te bomo prosili, misliš?«

»Ne mislim! Ali dokler bo hodil upravitelj na marof in se sukal le okoli kuhinje in mi nagajal ...«

»Kaj pa je v tem hudega, če ti malo ponagaja in te malo podraži?«

»Naj draži druge! Mene naj pusti pri miru!«

»Ti si mi deklina, kakršne še nisem videl! Kaj ti nič ne laska, da si všeč tako bogatemu gospodu?«

»Čisto nič!«

»Vsaka druga bi si na tvojem mestu obliznila vseh pet prstov in izkoristila ugodno priliko. Ilonka, upravitelj je ves zateleban vate. Včeraj mi je čisto resno in navdušeno pripovedoval, kako bi ti pristojale gosposke obleke. Kontese po gradovih naokoli bi se skrile pred teboj.«

»S pavovim perjem šarijo srake.«

»Nespametna si, Ilonka, če ne zgrabiš prilike. Lepša se ti ne ponudi nikdar več. To ti povem jaz, ki poznam svet in vem, kako težko je priti do sreče.«

»Zame je sreča, da se čimprej vrnem na Goričko k materi!«

»V stradanje in pomanjkanje!«

»V pošteno stradanje in pomanjkanje!«

Ritoper pomolči ko v zadregi. »Ponavljam, nespametna si! Glej!« Ritoper potegne iz žepa dva zavojčka in ju odpre. Zlat prstan z bleščečim draguljem žari iz enega zavojčka, dragocena uhana se svetlikata v drugem. »Glej, prstan sam je vreden več ko bajta tvoje matere! In uhana — premoženje sta!«

Ilonkina lica zalije rdečica. »Da Vas ni sram!«

»Česa naj se sramujem? Ali tega, da ti hočem dobro?«

»Hvala Vam za tako dobroto!«

»Dekle, kaj se ti blede! Razjeziš me, če ne vzameš.«

»Ne vzamem! Vrgla sem mu že tisti prstan in uhane k nogam!« Ilonkina beseda je odločna.

Jeza šviga iz palirjevih oči. »Dobro ti hočem, niti sama ne veš, kako dobro! Take darove zametuješ! Otročja si!«

Ilonka molči in pogleda proti vratom.

»Še kesala se boš!« Ritoper premišljuje. »Vem, kako naredim! Rečem, da si vzela ...«

V Ilonkinih očeh zaigra jeza. Zaničljivo pogleda Ritoperja.

»O, ne misli, da si pridržim! Domov ponesem prstan in uhane in jih shranim pri tvoji materi, dokler se ne spametuješ in ti mati ne zapove ...«

»Sram Vas bodi!«

»Taki ste Goričanci! Če vam hoče kdo dobro, ga zmerjate!«

»Nisem Vas prosila za nobeno dobroto. Čemu mešetarite?«

»Kaj mešetarim?! Moj kruh ješ!«

»Letos! Pa ga ne bom nikdar več! Spoznala sem Vas.«

Ritoper pordeči v lica. »To je zahvala, da ti hočem dobro! Otrok!«

»Drugega mi nimate povedati?« Ilonka gre proti vratom.

»Dekle!« Ritoper skoro grgra v jezi. »Pogodbo si podpisala! Ubogala boš!«

»Podpisala sem, da bom pomagala pri košnji, žetvi, mlatvi in pri drugih poljskih delih; podpisali ste, da me boste zato plačali! Da boste mešetarili za upravitelja — tega ni v pogodbi.«

Ilonka drži za kljuko.

»V kuhinjo se vrneš! To hočem!«

»Ne vrnem se!«

Ritoper skoči k vratom in jo potegne na sredo sobe. »Misliš, da se Ritoper vrne k upravitelju in mu reče: Noče v kuhinjo, noče darov!?« Ilonka ne razume njegove jeze in skuša izmuzniti svojo desnico iz njegovih pesti. »Ali veš, kdo je upravitelj in kako besedo ima v gradu in na veleposestvu?« Vse bolj stiska njeno roko.

»Če me ne izpustite, zavpijem na pomoč!«

»Tistega Sukičevega ...« sika Ritoper.

»Zavpijem!«

»Se vrneš v kuhinjo? Vzameš darove?«

»Ne! Izpustite mojo roko!«

»Deklina!«

»Pomoč, po-om...«

Ritoper ji zatisne usta z dlanjo leve roke in jo izpusti.

Ilonka pobegne iz sobe.

Ritoper besni.

3.

Ko da je padla mora od src, si oddahnejo delavci, ko odrobanti Ritoper z marofa. Minejo dnevi, minejo morda tedni, preden se vrne! In ves ta čas bo mir!

Pa se motijo.

Ritoper se pod večer prihuljeno priplazi, ko da ni še iztresel dovolj svoje nejevolje na delavce, ko da jim ne zaupa in hoče nepričakovan pregledati, kako delajo.

Čudom se vsi čudijo, ko nikogar ne zbode in nikogar ne ogovori. Le s tistim možem govori, ki stanuje leto in dan na marofu, in z njegovo ženo.

Ilonki je pri srcu tesno. Ne more si izbiti iz glave misli, da se je vrnil Ritoper radi nje. Zazebe jo v srcu, ko opazi, da ni v kotu na njenem ležišču na slami njene cule.

Žena ji pove, da je sobica poleg njenega stanovanja pripravljena zanjo. Lepa, prijazna, čisto gosposka sobica, kakor se spodobi za tako lepo gospodično, kakršna je Ilonka.

4.

Prepelica petpedika v zelenem polju, slavec poje v redkem grmičevju za hlevom, črički pojejo po zeleni travi okoli marofa, svetlo sijejo nebeške zvezde. Na marofu je tiho in pokojno. Utrujeni delavci spijo.

Počez po polju prijezdi v naglem diru jezdec. Pri jagnedih pridrži konja, skoči s sedla in napeto prisluškuje.

Marof leži pokojno.

Jezdec priveže konja k jagnedu, ga potreplje po vratu, prisluškuje in prisluškuje proti marofu.

Na marofu je vse mirno in pokojno.

S tihimi koraki se splazi prišlec k marofu, obstoji pred oknom in prisluškuje.

Nič se ne gane na marofu in okoli njega.

Prišlec potrka na okno. »Ilonka!«

Mirno in tiho je za oknom.

»Ilonka!« In prišlec zopet potrka na okno.

»Alenčica!« In zopet trka.

»Iluška!« In zopet trka.

»Lepa Helena!« Močneje potrka.

»Prelepa Helenica ...«

Ko blisk naglo se prišlec okrene. Roka, ki je trkala, šine v žep in potegne samokres.

Tišina vlada na marofu in okoli njega, le slavec poje, črički pojejo, prepelica petpedika.

Mož pred oknom prisluškuje. Ničesar ne more razbrati. Vse je tiho in mirno.

Mož spravi samokres v žep in potrka znova na okno.

»Prelepa Helenica! Sladka Iluška ...«

Po bliskovo se mož obrne od okna, roka seže v žep.

V tistem hipu prileti izza vogla debela kalanica in ga zadene v desno ramo. Udarec ga spravi iz ravnotežja, z glavo buti ob šipo na oknu, ki se žvenketaje razbije. Mož se ulovi ob zidu, izbruhne kletev in dvigne samokres.

Tisti hip prileti izza drugega vogla kalanica in ga zadene v stegno. Divje zakolne mož in se ozre proti voglu. Vidi sloko, napol oblečeno postavo, s kolom v roki. In izproži samokres vanjo.

Votlo zadoni strel v nočno tišino. Konj se splaši in zarezgeče.

Izza vogla prileti kalanica in zadene moža s samokresom v desno roko. Drugi strel zadoni v nočno tišino, napol oblečena postava plane proti možu s samokresom in ga udari s kolom po glavi.

Brez krika se zgrudi pod okno mož, ki je streljal s samokresom.

»Da ga nisi preveč?« Veren skoči izza vogla.

»Premalo!« Ivan naglo sope, dvigne kol in hoče znova udariti po upravitelju.

»Kaj si ponorel?« Veren komaj prestreže udarec, trdo zgrabi za Ivanovo desnico in ga vleče stran.

»Ali ne čuješ? Budijo se! Proč!«

Po marofu done zaspani glasovi in preplašena vprašanja. Izza oken švignejo žarki luči v poltemno noč, po dvorišču cepetajo nestrpni koraki. Konj pri jagnedih rezgeta in trga vajeti.

»Ali ne čuješ? Proč, proč!« Veren vleče Ivana za seboj.

»Kaj mi mar! Pustite me!«

»Ne pustim! Še mene potegneš v nesrečo. Otroke imam in ženo.«

»Ne bojte se! Vse prevzamem nase! Kaj me briga kazen!«

Oskrbnik marofa najde upravitelja in skriči ves osupel in vznemirjen.

»Zdaj ne smeš več nazaj, tudi če hočeš!« Veren izpusti Ivana. Čudno opolzka in gorka tekočina se mu cedi po rokah. Drgne si dlani, pa ne more izdrgniti čudne gorkote. »Križ božji, Ivan!« Veren strahoma šepeče. »Da te ni obstrelil! Polne roke krvi imam!«

»Skeli me! Tu na desni roki.«

»O!« Veren stoji nem pred Ivanom.

Oskrbnik marofa kriči in kliče na pomoč.

Veren brez besedice zapusti Ivana in steče pod okno. Naglo se skloni k upravitelju in ga začne otipavati.

»Močiti bi ga morali ...« meni.

Ženske kriče in brez uma tavajo po marofu, delavci si manejo zaspanost iz oči in ne morejo razumeti, kako je prišlo do poboja.

»Vode, vode!« vpije Veren, ki je sam ves zmešan.

Ilonka priteče z vodo.

»Skloni se! Sem vlivaj! Počasi! Po kapljicah!« ukazuje klečeči Veren.

Ilonka je vsa prestrašena.

»Tam za hlevom! Tam je Ivan! Ranjen je! Obveži ga! Tu že opravimo sami brez tebe!« ji šepeče Veren na uho.

Ilonki pade skleda z vodo iz rok. Zmedeno pogleda Verenu v oči in se sesede na tla.

»Ženske ne morejo videti ranjencev!« jo opravičuje Veren. »V sobo ga zanesimo! Tako poprimite, zgenite se!«

Delavci dvignejo upravitelja in ga neso v sobo.

Ilonka čepi ko prikovana k tlom. Silno so jo pretresle Verenove besede. Slika ranjenega Andraža ji je pred očmi.

»O, ranjen! Ivan ranjen! Brez pomoči! Morda umira! Trpi, ko je trpel ubogi Andraž, ko mu je mlatilnica odtrgala roko. Umira v neprijazni tujini. Sam, zapuščen, od nikogar milovan ...« Z naporom vseh sil se dvigne. Kakor omamljena in ko da ji odpovedujejo noge, tava proti hlevu. »Ivan, moj dobri ...« šepeče.

Ivan sedi ob hlevu, s hrbtom je naslonjen na zid, z levico si otipava desnico nad komolcem.

»Ivan, o, Ivan! Križani Bog!«

Ivan se zdrzne in pogleda. Omahne mu levica, gleda, gleda Ilonko, ko da se mu vse to sanja.

»Kam si ranjen?«

»Ilonka!« Ivan plane pokonci in ji skoči naproti. »Ilonka!«

»Si hudo ranjen?« Vsa drhti Ilonka in se trese.

Ivan hoče dvigniti desnico. Silno ga zaboli nad komolcem.

»Ali te hudo boli?« V strahu se stisne Ilonka k njemu in mu zre v oči.

»Ali si mi sedaj dobra? Ali je vse zopet dobro?«

»Nisi še obvezan! Kam si ranjen?«

»Kaj rana! Samo da si mi zopet dobra!« In z levico ji boža lase in mu je mehko pri srcu.

Ilonka se nekoliko pomiri. »Samo da nisi smrtno ranjen! Ah, kako sem se prestrašila!«

»Prestrašila si se! Revica! Pa le nisi bila tako hudo jezna name, če si se bala zame!«

»Še zdaj vse trepeta v meni! — Kje te boli?«

»Tu na desni roki, nad komolcem.«

Ilonka mu zaviha rokav in tiplje po okrvavljeni roki. Prsti se ji tresejo, naglo in globoko sope, mehka, gorka sapa diha v Ivanovo desnico. Nobenih bolečin ne čuti, mehko, mehko mu je pri srcu.

»Ali tu boli? Ali tu? Ali tu?« Ilonka tiplje, tiplje in ne more v krvi zatipati rane.

»Nikjer, ker si ti pri meni.«

»Kristus, koliko krvi si izgubil! Da ne izkrvaviš! Andraž bi izkrvavel in umrl, da mu ni Veren trdno zavezal roke nad rano.« Ilonka se v strahu silno strese. Okrvavljene roke ji omahnejo. Ko da se ji temni pred očmi in jo zapuščajo moči, se nasloni na Ivana.

»Kaj ti je, dušica?«

»Nič, nič! Da bi mogel izkrvaveti in umreti, sem pomislila, pa me je prevzelo. Je že bolje! Malo potrpi! Takoj se vrnem!« Ilonka se zbere in odhiti.

»Ilonka, Ilonka! Kako se bojiš, da bi umrl, pa si bila taka proti meni!«

Ivan sede k zidu in si privzdigne desnico v naročje. Vse huje in huje gloda bolečina. Naj gloda! Samo da je Ilonka zopet dobra! Kako je prijetna zavest, da obveže rano Ilonka! Ilonka, pridi!

Veren priteče. »Ali si hudo ranjen?«

»Boli me!«

»Kaj ti še ni obvezala rane?«

»Po obvezo je šla.«

Ilonka prinese vode, brisačo in bel robec. Poklekneta z Verenom v travo, opereta Ivanovo desnico, izpereta rano, Ilonka pripravlja obvezo, Veren trdno zadrgne z vrvico roko nad rano, da ne odteče kri, če je prestreljena žila.

»Kaj pa sedaj?« vpraša Veren in skrbno gleda vroča od prejšnje. Ivanu v oči.

»Kako je z onim?«

»Proč, čimprej proč!«

»Dobro si ga kresnil, ali umrl ne bo! Morda je hotela sreča, da te je zadel v roko in ga nisi oplazil z vso močjo. Po njem bi bilo.«

Ivan čuti, da kapljajo na njegovo desnico vroče Ilonkine solze. Skelijo ga te vroče solze. Molči.

»Kaj sedaj?«

Molk.

»Tu nikakor ne smeš ostati! Upravitelj ti tega ne pozabi!«

»Proč, proč odtod!« Ivan preglasno izbruhne besede.

Veren mu z dlanjo zatisne usta. »Tiše, tiše! Neopaženo moraš odtod, sicer te vklenejo, preden odideš!«

»O,« se hipoma zdrzne Ivan in omahne, »saj ne morem! Ne grem!«

»Moraš, Ivan, moraš! Vklenejo te in odženo v zapor, če ne greš proč!«

»Moraš, Ivan! Vklenjenega te ne smejo gnati s tega nesrečnega marofa! Ne smejo, ne smejo ...« Vroče Ilonkine solze padajo gosto na Ivanovo desnico.

»Ti pa ostaneš, Ilonka, dokler upravitelj ne ozdravi ...«

»Ne ostanem! Grem! Tudi jaz grem!«

Čuden človek je Sukičev Ivan. Proti Verenu, dobremu Verenu, začuti v tem hipu nejevoljo v svojem srcu. Da ni Verena, bi poljubil tiste oči, iz katerih padajo solze na njegovo ranjeno roko.

5.

Bledijo zvezde na nebu. Jutranji hlad pretresa Ivana in Ilonko, ki gresta po nepregledni pusti: po širokih kolovozih, ob obdelanih poljih, po travnikih. Marofov se izogibljeta, pred laježem psov bežita.

»Da nisva zašla!« se zdrzne Ilonka in postoji. Vroče ji je pod dvema velikima culama, hladno sega jutranji hlad v vročino.

»Ne morem zaiti! Glej, po tisti zvezdi, ki ugaša, vem, da ne moreva zaiti. Da veš, kolikokrat sem v zvezdnatih nočeh gledal nanjo, ko te še ni bilo na marofu, in si mislil: Bog ve, če jo tudi ti sedaj gledaš? Ali si jo kedaj gledala in mislila name?« Bled je Ivan. Desno roko drži nepremično v žepu, v levi nosi veliko culo.

»Nisem.«

»Mislil sem, da si. Pozneje, ko si bila taka proti meni, sem že iz navade zrl v zvezdo in si mislil: v tej smeri je Goričko! Tudi tam sveti! Tam vse lepše!«

Ilonka molči.

»Ne moreva zaiti, če greva v smeri, ki nama jo kaže zvezda.«

»Ugaša! Ko ugasne, ne boš znal več za smer.«

»Prisveti nama solnce! Ravnala se bova po solncu. Sicer pa morava kmalu priti do železnice.«

»Kaj nama to koristi? Ob železnici ne bova smela potovati. Če pošljejo orožnike za teboj, te ob železnici najlaže ulovijo.«

»Morda jih ne pošljejo tako hitro. Rad bi bil vsaj par ur doma, preden me vklenejo.«

»Ivan!« Bolestno krikne Ilonka, obstane, odloži culi v rosno travo in ga pogleda z objokanimi očmi. Tudi Ilonka je bleda, prečuta noč, strah, solze, naporni beg, jutranji hlad ji sije iz obraza. »Ne smejo te vkleniti! Tega ... tega ne prenesem!« Ilonka izbruhne v jok.

»Ne jokaj! Kar bo, pa bo! Obesili me ne bodo, saj ga nisem do kraja! Sam si je kriv, kaj pa ti ni dal miru in te je zalezoval!«

»Vsa, vsa ta nesreča le radi mene! O, zakaj sem na svetu?«

»Ne greni mi srca s svojimi solzami. Veš, da jih ne prenašam! Presedim v ječi, kolikor mi prisodijo. Potem pa nama bo sijala vedno tako lepa zarja, ko nama sveti sedaj. Poglej, Ilonka!«

Prelepo žari na vzhodu škrlatnordeča zarja. Skoro vidno raste po nebu pred zavzetimi Ivanovimi pogledi.

Ilonka si otrne solze iz oči, pobere culi in hoče nadaljevati pot.

»Poglej, kako raste po nebu! O, tako bo rastla najina sreča, ko bova mož in žena!«

Ilonka ne pogleda lepe zarje in stopa naglo po rosni travi.

»Še nikdar se mi ni zdel solnčni vzhod tako lep ko danes. Ilonka, to pomeni, pomeni!«

Ilonka hiti, skoro teče.

»Kam tako tečeš? Ali me ne poslušaš?«

Ilonka hiti, ko da ga res ne čuje.

Ivan jo komaj doide. »Ko prerojen sem, Ilonka. Morda mi sploh še nikdar ni bilo tako veselo v duši ko sedaj. Pomisli, nobenega kesanja ne čutim, ker sem ga pobil, še to mi skoraj ni žal, da mi je prestrelil roko. Glej, če bi vsega tega ne bilo, bi ne potovala sedaj pod to božjo zarjo in bi mi ne bilo tako lahko in svetlo v duši. Pravzaprav sem čisto vesel, da se je vse tako naredilo in je konec mojih muk.«

»Ko te vklenejo orožniki, boš tudi vesel.«

»Nič hudega jim ne porečem! O, ne veš, da me ječa ne bo toliko morila, ko so me morili ti dnevi na marofu. Ritoper me je trpinčil in zbadal, ti si bežala pred menoj, tisti dedec te je zalezoval in božal in dražil — o, včasih sem mislil, da znorim.«

»Zakaj nisi ubogal Verena, ko ti je sporočil mojo željo, da se vrni domov?«

»Kako bi mogel? Samo te naj bi pustil na tistem prekletem marofu? Kaj bi bilo danes, da nisem pobil upravitelja?«

»Izpraskala bi mu bila oči. Misliš, da sem tako slaba?«

»Ne mislim! Rad te imam, da sama ne veš, kako! Veš, kaj sem danes ponoči mislil, ko si izrekla, da bežiš z menoj?«

Ilonka ne vpraša.

»Poljubil bi te, da me ni bilo sram pred Verenom.« Ivan postoji in jo gleda z žarečimi očmi. »Tako bi te poljubil, ko tedaj ... Ali še veš?«

Ilonka speši korake, povesi glavo in ne reče ničesar.

»Na oči, iz katerih so vrele solze, bi te poljubil!« Ivan jo doteče in jo gleda.

»Bojim se, da sva zašla!« Ilonka pogleduje po prostranih poljih, gleda po svetli rosi. Ivana ne pogleda.

»In če sva zašla ! Tako s teboj bi potoval vse poletje, cele mesece, leto, leta, vse svoje življenje.« Ivan jo gleda, vse bolj mu žarijo oči.

»Kaj te roka nič več ne boli?«

»Pozabljam na bolečine, ko sem s teboj.«

»Ne govori tako!«

»Zakaj povešaš pogled?«

»Bojim se te.«

»Mene? O, Ilonka! Zakaj?«

»Ne vem! Vem le, da se te bojim.«

»Poglej mi v oči!« Ivan jo z levico naglo prime za bradico in ji hoče dvigniti glavo.

»Pusti me!« Hlastno mu odbije roko in zbeži ob obsežnem zelniku.

»Tak ne jokaj! Ilonka, saj te nikdar več ne spomnim na tistega starca! Nikdar več ti ne porečem žale besedice!«

Ilonka joče. Vse telo se ji trese v joku.

Ivan si ne ve pomagati. Najrajši bi ji potegnil roke z obraza, pa se ne upa. »Ilonka, Ilonka! Ali ne čutiš, kako me boli tvoj jok? Ne joči! ... Ne teži mi srca!«

Še bridkeje joče Ilonka in še bolj pretresa jok njeno telo.

»Za božjo voljo, Ilonka!« Vkljub jutranjemu hladu je Ivanu vroče, da sname klobuk z glave in si pogladi lase. Premišljuje, s čim bi potožil Ilonko. Še sam bi zajokal z njo pri pogledu na njeno razbolelost. »Ilonka, moja Ilonka, kaj sem kriv jaz, da tako jočeš?«

»Ti!« Skozi jok in potok solz se iztrga Ilonki besedica.

Ivanu zagomaze mravljinci po hrbtu, nemirno se prestopa, menca klobuk v levici. »Tako rad te imam.«

»Saj to je tisto! Ne smeš me rad imeti!« Ilonka si skuša izmencati solze iz oči in ukrotiti jok.

»Kako?« se prestraši Ivan.

»Prej ali slej ti moram povedati! Čimprej izveš, tem bolje za oba!«

Ivan strmi v njen bledi obraz.

»Govoriš, da bova mož in žena — pa ne bova nikdar!«

Ko kip stoji Ivan, besedica mu ne pride na jezik.

»Zdaj veš vse! In dobro je, da veš! Nisem mogla več prenašati.«

Ilonka se je toliko premagala, da si upa pogledati Ivanu v oči. »Kriste! Ivan!« krikne in kolena se ji pošibijo. Slednja sraga krvi je izginila Ivanu iz lic, skoro zelenkast je v obraz, rdeče oči buljijo v Ilonko. »Ali ti je slabo?« Ilonka ga prime za ramo.

»Ali veš, kaj si govorila?«

»Vem!«

»Pa zakaj?«

»Zvedi še to! Ni samo moje siromaštvo krivo! Glavno je: evangeličanka sem, papinec si ti! In tvoj oče ...«

»Saj sem vedel! Saj sem slutil!« Ivan hrope in si potegne z roko po čelu. »Spletke, spletke! O, kako prav sem slutil!«

»Ali lahko hodiš? Če ne moreš, počiniva!«

Molče obideta obsežen zelnik.

»Ilonka!«

»Kaj je, Ivan?«

»Vsega tistega, kar si mi prej povedala, nisi premislila.«

»O, kako sem premislila!« Ilonka vzdihne.

»Nahujskali so te! Vedel sem to! Ali si pomislila na to, da se drugi tudi ženijo in možijo, četudi je eden katoličan drugi evangeličan? Samo da se imata rada! Ljubezen vse ovire premaga!«

»Vse sem premislila, tudi to! Le naj se drugi jemljejo — midva se ne bova! Nikdar!«

»Pa zakaj ne? Kaj se nimava rada? Kaj me res nimaš čisto nič rada?« Ivan jo pridrži.

»Lagala bi, če bi rekla, da te nimam.« Prelepa rdečica plane na Ilonkina lica. V tla gleda in je v zadregi.

Ivanu gorko spreleti po vseh žilah. V srcu začuti, da ni bila še nikdar tako lepa! In ve, da je ni še nikdar tako rad imel ko ta hip. »Ilonka, saj sem vedel!« Ivan bi zavriskal. Trdo jo drži za roko.

»Rada te imam — ali — ne, ne! Nimam te tako rada, da bi se vzela. Rada te imam, ljub si mi, bojim se zate, smiliš se mi, ko trpiš — pa ne, ne! Kaj klepečem! Vzela se ne bova nikdar, nikdar!«

»Bom videl!« Isti ogenj žari v Ivanovih očeh, ko je gorel tisti večer ob slovesu.

S silo se Ilonka premaga, da mu ne zre v oči, s silo iztrga svojo desnico iz njegove levice.

»Srečna bi ne bila!«

»Če oba hočeva?«

»Ne, ne! Na delo naj hodi s palirji, z Ritoperjem, Sukičev Ivan! Bogato bi lahko dobil ...«

»Molči, Ilonka!«

Ilonko pretrese njegova beseda, vendar se ne vda. »Poskusil si kruh, ki ga reže palir ...«

»V Ameriki ni palirjev!«

»In otroci ... dveh ver?«

Ivan se komaj premaga, da ne zavriska. Stokrat lepša ko prej, ko je povedala, da ga ima rada, je Ilonka-modrijanka v svoji zadregi. »Sami sinovi Ilonka! In še oče se potolaži in jih popestuje! In bo vse dobro!«

»Tak si vedno! Vihrav! Tudi sedaj! Ko pa bi se streznil in začel premišljevati ...«

»Nočem se strezniti! Vedno hočem biti ob tvoji strani, vedno te hočem rad imeti.«

»Ivan, nikdar ne bom tvoja žena. To je moja zadnja beseda!« Bleda je Ilonka in vsa trepeta in beži pred Ivanom.

»Postoj, postoj!« prosi Ivan.

»Če ne zineš več o tem? ... Obljubiš?« Težko diha Ilonka in lovi sapo.

»Obljubim,« jeclja Ivan in trpi.

Gresta, gresta, gresta. Mračen je Ivan, poveša glavo, težke misli misli, Ilonke se ne upa pogledati. Sklonjene glave stopa ob njem Ilonka. Ne upa se pogledati v njegov obraz.

Jutro je lepo. Milijoni biserov žare po travi in prelepo bleščijo v zlatem solncu; škrjanček se dviga z zelenih polj; prepelica petpedika; slavec poje.

Gresta, gresta, gresta in ne vidita železniške proge, dokler ne zaideta nanjo.

Ivan se začudi. Pa saj je že visoko solnce na nebu in roso je že popilo po travi.

Ilonka vsa trepeta v strahu. Ozira se na vse strani in prisluškuje. Najmanjši šum jo prestraši, da ji burno zatolče srce v prsih. Pa niso orožniki Ivanu že na sledu?

Na postajališču se oprime plota, da ne omahne.

Ivan je miren. Kupi vozovnici. Ne tolaži je v njenem strahu, ne boji se, ko da se ne zaveda, kaka nevarnost visi nad njim.

Vstopita v vlak. Ilonka se opoteče in stisne v kot, položi culi k nogam in si zakrije obraz s predpasnikom.

V drugi kot sede Ivan. Mračno zre skozi okno. Čuti, da ga trese mrzlica. Ali od rane? Ali od česa drugega?

Sedemnajsto poglavje.

Smrekov vršiček na novi Ritoperjevi hiši.

1.

Nova Ritoperjeva hiša je pod streho. Na slemenu se košati smrekov vršiček. Na vrhu vršička vihra dolga zastava, vršiček je ves okrašen z zastavicami in pisanimi trakovi in raznovrstnimi papirnatimi in poljskimi rožami. Z zastavo, zastavicami, s trakovi in rožami se poigrava vetrič.

Ritoper je Židane volje ko že dolgo, dolgo ne. In radodaren je, da še nikdar tako.

Pod vinsko trto na vrtu, ob dolgi, belo pogrnjeni mizi sedi gospoda iz Sobote. Ritoper ve, da je dobro biti prijatelj z gospodi, s katerimi imaš vsak teden opravka i radi gostilne, i radi trgovine, i radi davkov, i če te kdo po krivem osumniči in toži. Že dolgo, dolgo je namigaval gospodom, da priredi gostijo, kakršne še videli niso, ko zaplapolajo zastavice po smrekovem vršičku na slemenu nove hiše. Gospodje so se z družicami odzvali prijaznemu povabilu. Miza je bogato obložena, da ne najde Lina mesta na njej, kamor bi postavila slaščice. Gospodje so razgreti. Ritoper nosi na mizo jeruzalemca, ki ga je nalašč za to priliko kupil tam pri Ljutomeru. In prigovarja gospodom, ki vse premalo pijejo, in nagovarja gospe, ki vse preredko segajo na krožnike.

Pred gostilno so delavci in zidarji. Liter kroži med njimi, vedno znova ga napolnjuje Ritoper. Na njegovem obrazu ni opaziti znamenja, da jim iztoči preveč. Ritoperka je nacvrla in napekla v kuhinji toliko, da imajo gostijo i delavci.

Pa pravijo, da je Ritoper skop in umazan!

Ritoper je Židane volje. Oči se naslajajo na ponosni enonadstropni stavbi. Uho prisluškuje laskanju gospodov, ki slave njegovo podjetnost, neutrudljivost, marljivost, njegovo gostoljubje.

Ritoperju žari obraz. Zdaj je med delavci in jim nataka vina; zdaj je v kuhinji in naroča ženi, kako in kaj, da bodo vsi zadovoljni na ta pomembni dan; zdaj pokliče Lino v sobo in jo poučuje; najrajši je pa med svojimi gosposkimi gosti iz Sobote, ki ga hvalijo, hvalijo vedno bolj, čim več jeruzalemca prinese na mizo.

O, kako laska Ritoperju hvala iz ust gospodov, ki imajo v pisarnah stroge in kisle obraze in v pisarnah ne govore laskavih besed!

Gospodje ga silijo, naj prisede. Ritoper se brani. Samo za trenutek, samo da trčijo na srečo in zadovoljnost v novi hiši. Ritoper prisede, natočijo mu kupico vina — in že stoji zavaljen, debelušast gospod z živordečimi lici in majhnimi, sivimi očmi, potrka s ključem po kozarcu. Vsi umolknejo.

O Ritoper, ali čuješ, kak si? Ni ga podjetnejšega moža na vsem Goričkem, kaj na Goričkem, v vsej Slovenski Krajini ga ni. Ni ga pa tudi skrbnejšega, marljivejšega moža! Stotine delavcev tam na ogrskih pustah — zanje misli tvoja glava, Ritoper! In vendar si tu med svojimi gosti in jih gostiš. Sam si vodil in nadziral zidanje, bil si na ogrskih pustah in bil si obenem doma! Kje je blizu tak mož? Znamenit si, Ritoper, zgled malodušnim! Znamenitim ljudem postavljajo spomenike. Ti pa, Ritoper, si si postavil sam spomenik: svojo novo, enonadstropno hišo. Za stoletja je zidan tvoj spomenik! Stoletja bo opominjal vse, ki bodo hodili mimo: Glejte, kaj more napraviti mož, kakršen je Aleksander Ritoper s svojo neutrudljivostjo, podjetnostjo, vztrajnostjo. Vsak bi se moral odkriti pred tem spomenikom, zidanim v znoju! Ritoper! Toliko srečnih dni preživi v novi hiši, kolikor kapljic znoja si prelil, preden si posadil zeleni smrekov vršiček na sleme! Toliko srečnih let preživi v novi hiši, kolikor težkih ur si pretuhtal, preden si si postavil svoj življenjski spomenik!

Čuješ, Ritoper?! To govori gospod, ki je v svoji pisarni kratkih in osornih besed in nima lepega pogleda zate!

Kozarci zažvenketajo, vse omizje vstaja — še gospe — vsi hite k Ritoperju, da trčijo z njim, ga počastijo in mu žele srečo.

Ritoperju ni žal, da je povabil gospodo. V zadregi je pri tolikem počaščenju. Komaj najde besedico zahvale. Ves plava v sreči in zadovoljstvu.

»Sina mi vrni!« Rezek in zadirčen glas presune Ritoperja. Vino se mu zaleti v grlu. Neizpit kozarec naglo odloži in se sunkoma obrne.

»Sina mi vrni!« Vse skozi hrup omizja in trkanje kozarcev doni rezek Sotličkin glas. Razoglava je z nepočesanimi lasmi, vsa žolta in izsušena je v obraz. Iz globokih jamic sršijo jezni in prodirajoči pogledi na Ritoperja.

Ritoperja zmede njen prihod in zadirčna beseda. Saj so pravili, da so jo polmrtvo prenesli k Šiftarki in da ne vstane nikdar več! In ta njena predrznost! Med gospodo se upa nora Sotlička! V najsvečanejših trenutkih se upa motiti izbrano družbo. In ko da je vstala iz groba!

»Sina mi vrni, kaj buljiš vame? Hišo si dozidal, roko mojega Andraža si vzidal med zidove, kaj hočeš še več? Vrni mi Andraža!« Strašno in neizprosno gleda Sotlička.

Hrup pri mizi potihne. Ko da jo je kdo polil z mrzlo vodo, obstoji gospoda s kozarci v rokah in gleda suho starico in ne more razumeti njenih skoro blaznih pogledov.

V Ritoperju vzkipi: »Proč!« sikne in pokaže z roko na cesto.

»Proč? Brez sina, ki si mu zazidal desno roko v hišo?« Grozotno miren je Sotličkin glas, iz oči ji pa sršijo strele.

»Ženska je nora ...« šepne Ritoper omizju, da se opraviči. In stopi proti Sotlički.

Trije gospodje planejo med Ritoperja in Sotličko, ki so jo spoznali. Saj je to tista uboga mati, ki je jadikovala po Soboti za sinom in moledovala, naj bi pisali, kaj je z Andražem.

»V kuhinjo stopi, kruha dobiš in vina in pečenke! Kaj te ni sram stati pred gospodo! In taka!«

»Ne maram kruha, ki ste ga mesili s krvjo mojega sina ...«

»Čisto nora je!« pojasnjuje Ritoper gospodom, ki jo skušajo pomiriti. »Kaj bi z norico?!«

»Nora sem, če zahtevam nazaj sina, ki si ga preslepil in odvedel? O, le slavi gostije! Kri, ki je vzidana v novo hišo, vpije, vpije ...«

Ritoper pokliče delavce, ki jo takoj šiloma odvedejo.

Zabava med gosposkimi gosti je skaljena. V Ritoperju vse kipi. Ozmerja ženo, ki ni pazila, da je padla Sotlička ko iz neba naravnost med gospodo. Ritoper ozmerja Lino, ki z odprtimi očmi ne vidi. Nasproti gospodom se potaji, prijazen je, zgovoren, ponuja jim jedi, sili jih s pijačo. V potu svojega obraza se trudi, da jim prežene neprijeten vtisk, ki ga je vzbudila Sotlička s svojim nastopom.

Še na smrekov vršiček na slemenu nove hiše pozabi pri tem svojem trudu.

2.

Moško stopa Verenov Štefanček proti domu. Iz ust mu visi prižgana cigareta, noge ga malo zanašajo, klobuk ima pomaknjen na levo uho, pod pazduho stiska hlebec belega kruha. Matjažek in Mariška in Ludvik in Margitka mu stečejo naproti. Jožek raca za njimi. Oddaleč so opazovali gostijo pri Ritoperjevih in blagrovali Štefančka, ki je sedel med odraslimi in jel in pil ko možje. In pušil ko možje! O, velik je Štefan! Zavidali so Štefančku, sline so se jim cedile pri vsakem njegovem zalogaju, blizu se pa niso upali, Štefan je videl zavistne poglede, moško je sedel in jih ni niti pogledal. In se ni domislil, da so lačni, ni se domislil, da bi vteknil v žep košček kruha, ki ga je bila polna miza, in jim ga naskrivaj podal. Šele ko mu je Ritoperka stisnila pod pazduho hlebec belega kruha, je moral vstati in se obotavljaje ločiti od vina in mož. O, kako nerad je pustil moško družbo in pijačo in jed. Zavest, da je sedel z možmi, jedel in pil z njimi — in pušil — mu je silno ugajala. In si je prižgal cigareto in jo mahnil proti domu.

Zviška zre na bratce in sestrici. Čutijo naj, kdo je njihov brat Štefan.

»Kluh, kluh! Beli kluhek!« steza Jožek svoje ročice po kruhu.

»Mati naj razdelijo! Vsakemu enako! Po pravici!« odloči Štefan, dene kruh pod levo pazduho, vzame cigareto iz ust, otrne pepel z nje in jo zopet vtakne v usta.

Jožek ne razume modre odločbe, raca za procesijo in se smeje. »Kluh, kluhek, beli kluhek!«

»To sem prislužil!« pove Štefan in podaja materi hlebec. Dim ga duši, oči so mu rdeče in vse solzne. Cigarete ne vzame z ust. V nogah ni trden.

Mater strese ko mraz v trdi zimi. Ne seže po kruhu, ko onemela strmi v sina.

»Razdelite deci!« Važna je Štefanova beseda.

»Ti!« Z levico mu izbije cigareto iz ust, z desnico ga udari za uho, da omahne. Kruh mu pade iz rok, Matjažek ga dvigne.

»Frkolin poniglavi! Zdaj že začenjaš?«

»Tepli me ne boste!« Naglo se pobere Štefan s tal. Jeza gori v njegovih zasolzenih očeh, pesti stiska. »Prevelik sem že in zaslužim ...«

Vdrugič pade materina roka po njegovi glavi. Druga roka sega pod strop po šibo. »Saj je pijan, pijan! O grdi ljudje, tako otroče upijanijo!«

Štefančkov ponos preveč trpi, v glavi se mu vse vrti od jeze, od pijače, od cigarete. »Ne boste me tepli!« rikne in grabi po šibi, da jo zadrži.

»Mož, Štefan, kje si?« Mati bolestno zaječi. »Da vidiš ...« In se ruje s sinom za šibo. Hipoma pa pretresljivo krikne, izpusti šibo, omahne in se sesede na posteljo.

Mariška in Margitka in Ludvik zajočejo, Matjažku pade hlebec iz rok, Jožek vtakne prstek v usta in pogleduje Štefana in hlebec na tleh. Aleksander steza svoje ročice iz zibelke in bi rad, da ga vzdignejo iz nje.

»Kaj si naredil materi?« Matjažek plane pred Štefana in zgrabi za šibo. Štefan jo krčevito drži in je noče spustiti.

»Mater bi tepel!« hrope Matjažek in se trga z njim za šibo.

»Mater bi tepel!« Ludvik se zakadi Štefančku pod noge in mu jih izpodnese. »Ne boš mamice tepel! Ne boš!« Mariška bunka po Štefančku, ki se vije po tleh pod Matjažkom in Ludvikom.

»Ateku povem, grdun ti grdi!« In Margitka pomaga Mariški bunkati po Štefančkovem hrbtu.

Jožek ne more blizu. Sede k hlebu in zavrta svoje prstke vanj.

Mati ječi in se vije v silnih bolečinah.

»Ne bojte se, saj Vas ne bo!« jo tolaži Matjažek, klečeč na Štefančkovem vratu.

»V svinjak ga zaprimo, pijanca!« predlaga Ludvik.

»V svinjak, v svinjak!« Pozabijo na mater, toliko otepanja imajo z jeznim Štefanom, ki suje z nogami in rokami in hlasta z usti, da bi vgriznil Matjažka, najmočnejšega.

Vsi štirje ga obvladajo, pahnejo v svinjak in zapro vrata. Matjažek komaj zadržuje solze, Štefan ga je vgriznil v ribico na nogi.

Štefan besno razbija po svinjaku in grozi, da pretepe vsakega posebej, če mu ne odpro. Grožnje se boje in čuvajo vrata.

Silen materin krik plane iz hiše in jih pretrese do mozga. Pozabijo na Štefanove grožnje in se spogledajo. Mariška in Margitka imata mahoma polne oči solz.

»Da ne bi mamica umrli?« se zgrozi Margitka.

»Ne smejo, ne smejo!«

»Ta grdavš štefucasti! Zatožim ga ateku, ko se vrnejo.«

Še bolestnejši krik zadoni iz sobe. Še bolj jih pretrese. Plaho se spogledajo. Aleksander joka v zibki.

»Umrli bodo!« ihti Margitka, ki je skočila v sobo in zagledala mater v bolečinah na postelji. »Ateka pa ni!«

»Po ateka! Po ateka!« odloči naglo in brez preudarka Ludvik.

»Kje so atek!« Matjažku teko ko lešniki debele solze po licih.

»Z Ritoperjevim stricem so odšli! Ritoperjev stric vedo, kje so atek.«

»K Ritoperjevim!« odloči kratko Mariška in steče proti Ritoperjevi gostilni.

Brez pomisleka jo uderejo Matjažek in Ludvik in Margitka za njo.

Ko da jim gore tla pod nogami, tečejo in prisopihajo naravnost na vrt pred gosposko mizo.

»Mamica umirajo ... Vrnite nam ateka ...!« Mariška lovi sapo in besede. Vzdigne ročici ko k molitvi in jih moli proti Ritoperju. Ali ji klecajo kolena ali sama ne ve, kaj dela, ali misli, da mora poklekniti, če s sklenjenimi rokami prosi — Mariška poklekne pred Ritoperja: »Vrnite nam ateka!«

In Matjažek in Ludvik in Margitka pokleknejo, sklenejo roke in prosijo Ritoperja.

Ko bi odrezal umolkne beseda v gosposki družbi. Osuplo se spogledujejo, pogledujejo klečečo deco, pogledi sprašujejo Ritoperja.

V Ritoperjevih očeh zagori silen srd. »Hudiča, kaj je ves svet danes ponorel? Baš danes, ko ...« Hipoma umolkne in prezirljivo pogleda po klečeči deci. »Kaj ne vidite gospode? Kdo vas je naučil te komedije?«

»Vrnite nam ateka!«

Ritoper se zgrabi za senci, ko da hoče premisliti in se ne prenagliti pred gospodo, ki jo je po Sotličkinem nastopu komaj spravil zopet do dobre volje.

Ritoperka priteče iz kuhinje, pograbi Mariško in Matjažka, pomigne Lini, ki pograbi Margitko in Ludvika. »Saj ga vrnemo! Potolažite se! Bele pogače vam dam in slaščic in vsega, vsega! Le ne jokajte!«

»Mamica umirajo!« ihti Mariška. »Kaj nam bel kruh in slaščice, če nam mamica umrejo?«

Ritoperka popusti Mariško in Matjažka in se vrne na vrt. Ne vidi divjih pogledov svojega moža, ne opazi mučne tišine in spogledovanj med gospodo. Naglo stopi k zdravniku: »Gospod doktor, prosim Vas, da bi stopili pogledat k Verenki. Deca pravi, da umira!«

Doktor skoči izza mize in hiti za Ritoperko, ko da je vesel, da uide mučni tišini pri omizju.

Ritoper ne more skriti svoje nejevolje nad ženinim nastopom.

Gospe so mnenja, da se poslovijo, ker se nagiba solnce k zatonu. Nekateri gospodje jim pritrjujejo, drugi menijo, da bi vsaj zdravnika počakali.

»Ali gospodje, gospe! Gospe, gospodje, kaj le mislite, kaj le mislite? Te sramote mi ne napravite, da bi že zdaj odšli!« Pri vsej svoji prijaznosti in zgovornosti ne more Ritoper zabrisati vtiska, ki so ga napravili na družbo klečeči otroci s povzdignjenimi rokami, s solzami v očeh in milimi prošnjami: »Vrnite nam ateka!« Pri vsej svoji dobri volji in sili, s katero se premaguje, tudi ne more zakriti temnega oblaka, ki mu vsak hip, ko ne govori, plane na obraz.

Ritoperjevi pogledi ni enkrat več ponosno ne pobožajo zelenega smrekovega vršička na slemenu nove hiše. Vso pozornost posveča skrbi, kako bi odobrovoljil gosposke goste in jim izbil iz glave misel na Verenove otroke. Kaj si bodo le mislili gospodje?!

3.

Zdravnika ni dolgo, dolgo.

Večer je legel na vas. Ritoper je prižgal lampijončke nad glavami gosposkih gostov in po vrtu, ciganska godba je udarila, rakete so planile v noč iz nove hiše, družba je oživela in hvalila Ritoperjev okus in iznajdljivost.

Zdravnika ni in ni ...

»Da ni Verenka res na smrtni postelji?« Samega Ritoperja zazebe pri srcu pri tej misli. Stopi v kuhinjo in hoče poslati ženo pogledat k Verenu.

Žena mu pove, da je hudo pri Verenu, ali najhujšega po zdravnikovi izjavi ne bo. Zdravnik je sedaj pri Sukičevih. Tja so ga klicali. Ritoper vzroji nad ženo, ker mu tega ni prej povedala. Žena klone glavo in tiho pripomni, da mu ni imela kedaj povedati, da je tudi vprašal ni po tem.

Ritoperju ne da misel miru. Gospodje so se napili vina, gospem žare oči ob zvokih ciganske godbe. — Ne mudi se domov ni gospodom ni gospem. Na zdravnika so pozabili. Zabavajo se sami med seboj, Ritoperjeve odsotnosti ne pogrešajo.

Zdravnik, zdravnik pri Sukičevih! Stari je grča, ženski sta zdravi, deca je še popoldne letala po vasi.

Ritoper se ne premaga. Izplača zidarje in delavce in jim ne da več pijače. Hlapcu stisne nekaj denarja v pest in ga pošlje k Sukiču.

Hlapec se dolgo, dolgo ne vrne. Ko na žerjavici sedi Ritoper, le napol posluša hrupne govore veselih gospodov, le mimogrede se nasmehne. Gospodje so dobre volje, njegovih skrbi ne opazijo. In Ritoper hodi na prag in prisluškuje. In ko hlapca ni in ni in je hrup na njegovem vrtu vedno večji in večji, hodi po poti proti Sukičevi gostilni in gleda po hlapcu.

»Klada pijana!« vzroji nad hlapcem, ko ga vidi opotekati se po poti. »Preveč denarja sem ti dal! Kaj misliš, da moraš vse zažreti še isti dan?«

»Ni počenega boba nisem zapil!« Hlapec skuša mirno stati, pa mu noge odpovedujejo. »Pri Sukiču teče vino od miz. Vse zastonj!«

»Pijan si in ne veš, kaj govoriš!«

»Pojdite sami pogledat! Stari je dobre volje, kakršnega še nisem videl. Vino nosi na mizo, vsakomur ponuja piti in poudarja, da je vsa pijača zastonj. Vsi naši zidarji in delavci so tam in pijejo ko za stavo.«

»Zakaj toči zastonj pijačo?«

»I, izgubljeni sin se je vrnil.«

»Teslo si, pijano, da komaj na nogah stojiš!« Ritoper strese hlapca za ramo, da mu zobje zašklepetajo. »Zdravnik je pri hiši, pa bi bil Sukič vesel in bi ponujal zastonj pijačo?«

»Zdravnik je pri Ivanu ...«

»Pri čigavem Ivanu?«

»I, pri Sukičevem! Pri čigavem drugem? Vrnil se je in stari je veselo in z razprostrtimi rokami sprejel izgubljenega sina, kakor stoji vse to lepo popisano v svetem pismu. Vkljub temu, da je zdravnik pri Ivanu, je stari vesel. Še pipe ne puši danes, cigare kadi ko ob največjih praznikih.« Hlapec ne vidi v temi gospodarjevega obraza, njegov molk ga pa vznemiri. »Tudi Šiftarjeva Ilonka se je vrnila. Mimo bajte sem šel in videl, da sedi z materjo na klopici. Za roke se držita, molčita in zreta na svetle balončke na našem vrtu, v travi ob njiju nogah čepi Sotlička in joče ...«

»Strela božja!« bruhne nebrzdano Ritoper.

Hlapec odskoči, da ga ne zgrabi gospodar za ramo in ga ne strese ko prej. Uteče mu v temo in po ovinku krene nazaj k Sukiču.

»Najlepši dan v življenju, dolgo, dolgo sanjani ...«

Ritoper nebrzdano zakolne. V temi ne vidi zelenega vršička na slemenu nove hiše.

Gosposki gostje ne mislijo na odhod.

Ritoperju je v tem hipu žal, da jih je povabil. Sam hoče biti, sam, sam, da premisli in preudari vse to.

Osemnajsto poglavje.

Ivan govori z Lino.

Ivan je nasajen in gre le nerad k Ritoperju. Geza mu ne da miru, neprestano in lepo ga prosi; silnim prošnjam se ne more ustavljati.

Dobri so z Ivanom doma, predobri. Mati bi ga božala, da je ni sram; oče mu brani delati, dokler se roka popolnoma ne utrdi; Lizika bi mu rada čitala sleherno željico iz oči. Roko je zdravnik zacelil, niti ne čuti več, da mu je bila prestreljena. Orožnikov ni bilo niti na poizvedovanje — Ritoper le nekaj momlja skozi nos, kadar ga sreča. Oveseljen je Ivan obiskal Ilonko in ji povedal, da je njen strah prazen; ne vklenejo ga orožniki, ne zaprejo ga; drugačen bi bil Ritoper, če bi bil poboj naznanjen sodišču. Ilonka se je oddehnila, ali prijaznejša ni bila. In ko je skušal razvedriti — ni odgovarjala. Mati pa je povedala: S sosedi hoče živeti v miru, dobri sosedje so Sukičevi! Ivan hoče kaliti mir med sosedi — v njeno kočo naj sploh več ne pride. Noče, da bi Sukič grdo gledal Ilonko in njo in da bi Sukička jokala. Dosti deklet je po svetu, izbere naj si drugo, bogato. Zakaj ne pogleda po Lini, bogati Ritoperjevi Lini? Četudi je evangeličanka — bogata je, z njo bi bil še stari Sukič zadovoljen.

Lepo je Ivanu doma, prelepo, če se spomni na tisto cigansko življenje na marofu. Ivan pa ni zadovoljen. Nataknjen je in gre le nerad k Ritoperjevim. Še nerajši gre, ker je Šiftarka izblebetala tako nesmisel. Da bi pogledal po Lini?!

Ivan ve, da Ritoperja ni doma, misli, da bo na samem govoril z Lino. Pa se moti. Šolnik sedi v gostilni, Lina sedi pri njem, šopek rož dehti na belo pogrnjeni mizi.

»Kaka čast!« se mu klanja Lina.

Ivana ozlovolji njen glas, njeno priklanjanje in prisotnost šolnikova. Sede k nepogrnjeni mizi in naroči vina.

Lina prinese vina in prisede.

Ivana še bolj ozlovolji. »Kaj bi me častila! Prijetnejšo družbo imaš pri sosednji mizi.«

Lina našobi usta, vstane, ne reče nobene in ponosno odhiti k šolniku.

Ivan si zabobna s prsti po mizi in premišljuje, ali bi počakal, da odide šolnik, ali bi kar plačal in šel. Smešno se mu vidi Gezovo naročilo. Taka naročila izvršujejo stare babure, ne pa mladi fantje. Vstal bi in šel, da se ne spomni, kako je Geza tedaj planil proti upravitelju s kuhinjskim nožem. In kako je Gezo tedaj prevzela Zemljičeva povest. Tudi tisti je bilo ime Lina, ki je spala tam za visokim oknom!

O Geza, Geza, kaj res hočeš posnemati Zemljiča? Kaj ni Lina, Ritoperjeva Lina, previsoka zate?

Saj pravzaprav Ivan noče poslušati, kaj govorita šolnik in Lina, pa mu le prizveni do ušes kaka besedica. In vzbudi njegovo pozornost. Čul je zvoniti, da hodi mladi šolnik k Ritoperju in nosi Lini rože. Če se res ženi pri Lini — kaj hočeš, Geza? Hoditi pod visoko okno ko Zemljič in sanjati o svoji sreči tam za zavesami?

Toliko razbere Ivan iz tihega pogovora: Mlad, črnolas odvetnik iz Sobote se je smukal pri proslavi dozidanja nove hiše okoli Line. In Lina je bila prijazna z njim. Tega ji šolnik ne more pozabiti. Boli ga tako njeno vedenje. Lina se brani. Da bi ne bila prijazna z očetovim gostom? Lina draži, draži, draži mladega šolnika in se veseli njegove žalosti.

O Geza! Ivan je izpolnil tvojo prošnjo. Čemu bi sploh govoril z Lino? Ali ni vse jasno? Mladi odvetnik iz Sobote, mladi šolnik — kaj si, Geza, proti tema? Kaj si pred lakomnim Ritoperjem? Kaj si pred bogato Lino, edinko njegovo? O Geza, ne sanjaj po Zemljičevo! Izbij si Lino iz glave!

Izbij, izbij, izbij si iz glave Ilonko! Ivan ne čuje več tihega šolnikovega razgovora z Lino. Visoko je okno, za katerim spi Zemljičeva Lina, visoko je okno, za katerim spi Ritoperjeva Lina. Bogati sta, bela pogača kraljuje v belem dvoru Zemljičeve Line, cel grad podeduje Ritoperjeva Lina. llonkina mati ima malo, razdrapano bajto. Bogat je tvoj oče, Ivan!

Čudni, prečudni svet! Vse je narobe!

Ivan pije in naroči novo merico.

Šolnik ne pride Lini do konca. Vstane in gre k Ritoperki v kuhinjo. O, Ritoperka mu je dobra in prijazna. In kadar ga draži Lina, gre k Ritoperki po tolažbo.

»Zakaj pa smo tako čemerni? Ali smo morda visoki?«

»Če le ni gospodična Lina bolj visoka ko jaz!«

»Beži, Ivan! Če se očeta ne moreta, ali se naj midva tudi grdo gledava?«

»Saj te ne gledam grdo!«

»Odkar si pobegnil z dela, te še ni bilo pri nas. V novi hiši si danes prvič.«

»Čemu bi hodil? Dolgčas ti ni, kakor vidim.«

Lina se ko v zadregi igra z vžigalicami in ne reče ničesar.

»Saj bi tudi danes ne prišel in bi te ne nadlegoval, da mi ni naročeno.«

»Naročeno? Zame?« Lino prevzame radovednost. »Pa ne, da si prišel prosit?« Hipoma zaigra poreden smehljaj po Lininem obrazu. »Pa ne, da bi Geza zopet ...«

»Geza!«

»Kje imaš pismo? Dolgo si ga hranil! Lahko bi mi ga bil prej prinesel!«

»Nimam pisma!«

»Kaj mi sporoča zopet ta tepček?«

»Tepček, praviš?«

»Kaj pa mu naj rečem? Ali veš, kaj si je vbil v glavo?«

»Pravil mi ni, mislim si.«

»In se ne smeješ? Ha, še zaljubljena pisma bi mu morala pisati! Ali ni najpripravnejše ime, ki mu ga morem dati, tepček?«

»Že veš, Lina! Ne vem, kaj sta imela ...«

»Imela?« Lina kipi. »Kaj sva imela? Kaj naj imam z Gezo? O, le naj poskusi kaj pripovedovati. Da si upa domišljevati, da bo Ritoperjeva Lina ...«

»Saj sem si mislil.« Naglo preseka Ivan tok njenih besed in se kratko zasmeje. »Zemljičeva povest!«

»Kaka povest? Kaj hočeš reči z Zemljičevo povestjo?«

»Nič, nič! Le na nekaj sem se spomnil.«

»Na kaj si se spomnil? Ali se mene tiče?«

»Ne, neke druge Line! Plačam!«

»Kam se ti tako mudi?«

»Premišljat v samoto, kakšne ste ženske.«

»Kakšne?«

»Vse enake! Samo ena na ta način, druga na drugi ...«

»Razen Ilonke, kajpak!«

Ivana zbode. Skoči pokonci in vrže klobuk na glavo.

»Kam dreviš? Saj mi še nisi povedal, kaj je naročil Geza. Radovedna sem, kake se je zopet domislil.«

»Ne povem! Čemu bi po nepotrebnem vznemirjal lepega šolnika in jezil mladega odvetnika iz Sobote?«

Rdečica jeze zagori na Lininih licih.

Ivan trdo zapre vrata za seboj. Ve, da Geza ne bo vesel pisma, ki mu ga napiše.

Devetnajsto poglavje.

Dolg.

Repo pulijo.

Mrzel veter brije po ravnini.

Domov, domov! Pobrali so zemlji plodove, razrili so jo, ko so ji ropali krompir, ranili so jo, ko so orali za ozimino. Mrzle so noči, mrzlo je pod kozelci, še v hlevih je mrzlo. Če ne piha veter, pada dež, droben dež. Redko posveti solnce na oropana polja. Premražen, premočen se vračaš z dela na marof, ves se treseš. In nimaš ognja, da bi se ogrel. Domov, domov! Tam morda ne pada dež, tam morda sije solnce, toplo, božajoče sije, ko je sijalo tisti zgodnji spomladanski dan, ko jih je vozil vlak mimo Hodoša. Sedem mesecev — moj Bog, samo sedem mesecev! Pa so bili meseci dolgi, dolgi ko sedem dolgih let. In v trpljenju so se vlekli in vlekli ko sedem suhih let. Tam štejejo dneve srca, ki vriskajo pri misli na veselo svidenje. Butare suhljadi so navlekli h kočam, pohlevne pečice čakajo. Sedeš k topli peči, deca se igra na njej, žena prisede k tebi, prijetno ti je v srcu, pozabiš na vse trpljenje na tej daljni pusti.

Domov, domov!

Delo ne gre od rok.

Časar kolne in priganja.

Premrle roke se ne morejo hitreje gibati, vse da bi hotele, misli niso pri repi, misli so na Goričkem. Tam morda sije solnce.

»Še ti, Veren, popuščaš!« očita Časar.

Verena ne peče očitanje. Saj govori Časar resnico. Pa da pride sam Ritoper in mu očita popuščanje, ne bi mu šlo do srca. Moro naj prežene iz srca — potem, potem morda oživi kri v žilah, izginejo težke misli iz glave. In roke bi morda posegale z veseljem po repi.

Dolg, dolg, dolg! Ko s kladivom buta beseda ob senci, ko z iglo zbada srce.

Dolg Ritoperju!

Ritoper ne pove, koliko je dolga. In žena piše, da so vsi zdravi doma, tudi najmlajše dete je zdravo, in da je vse dobro doma, piše, in da ga težko čakajo. Kolik je dolg, ne piše. Zdravnik je bil pri njej tedaj — plačal ga je Ritoper. V lekarno so hodili, zdravila je plačal Ritoper. Ritoperka ji je stregla, obiskavala jo vsak dan, nosila ji gorke juhe, prinašala vsega, kar ji je srce poželelo! »Ne zadolži se, zlasti pri Ritoperju se ne zadolži! Prodaj rajši kravico iz hleva, kupim v jeseni kozo! Samo dolga, dolga ne delaj!« je pisal ženi. Kravica je v hlevu, dolg, dolg je pri Ritoperju.

Ritoper pokaže pri vsaki priliki, da mu je Veren dolžan.

Horvat, saj se ti ne čudi človek, da si čemeren in zadirčen! O, Veren ve in čuti, kaj pomeni dolgovati Ritoperju!

Ne misli na volka, ker pride!

Ritoper raca z marofa.

In še tista redka beseda potihne, ki jo zine kdo, ker ga zebe v roke ali ker ne more skriti svojega prevelikega hrepenenja po domu.

Časar jih toži. Ritoper maje z glavo in se glasno sklicuje na pogodbo, kjer je napisano, da morajo delati marljivo. Posledice naj nosi vsakdo sam, če se ne drži pisane pogodbe!

Delavce zazebe pri srcu. Ritoperjevo namigavanje ne pomeni veselega pričakovanja.

Roke pa se ne gibljejo hitreje. Ko da manjka telesom volje in duha; ko da so misli daleč, daleč, telesa pa zoper svojo voljo priklenjena na repišče.

»Še ti popuščaš, Veren!« V Ritoperjevih besedah niti ni preveč čemernosti in zbadljivosti.

»Povej, koliko ti dolgujem?« Veren hoče biti na čistem in vpraša brez uvoda in ovinkov.

»Ni sile! Doma povem!«

»Takoj hočem zvedeti!«

»Hočeš? Res? Če pa nimam knjige pri sebi in iz glava ne vem?«

»Veš, pa mi nočeš povedati! Zakaj me mučiš?«

»Jeziš se radi dolga! Zahvale pa ni iz tvojih ust! Kaj ta malenkost! Ali bi ti bilo ljubše, da se vrneš in najdeš kočo brez gospodinje?«

Veren molči.

»Polna bajta otrok — pa brez matere! Mačeha jih toliko ne bi preljubeznivo gledala.«

»Molči o tem!«

»Molčim naj! Radi malenkostnega dolga, ki ga je žena napravila, se jeziš name. Le dobro sem storil, rešil sem jo smrti ...«

Verenu je žal, da je nagovoril Ritoperja. Mora še teže leži na srcu. Obrne se in pokaže Ritoperju hrbet.

»Da nisi bolan, Geza? Bled si, delo ti ne gre od rok. Nekaj te tare.«

Gezi zalije rdečica lica, jezno vrže repo ob tla, se zravna in besno pogleda Ritoperja. »Dražiti me nimate pravice! Tega ni v pogodbi!«

»Saj te ne dražim! Le v skrbeh sem za tvoje zdravje. Na pravo pot sem te pripeljal, na delo sem te privadil — hudo bi mi bilo, da zboliš sedaj, ko si spoznal, da te pri delu baronska kri ne ovira.«

V Gezovih očeh vzplamti tak ogenj sovraštva, da jo Ritoper naglo odkuri.

»Ujec!« Gezi se trese glas; »ali ste videli na svetu zlobnejšega človeka kot je Ritoper?«

»Kaj si šele zdaj prišel do tega spoznanja?« Horvat je Gezi dober in ga ne zbada vse od tedaj, ko mu je povedal, da se je mati vrnila iz Budimpešte. Nekajkrat že je hotel Geza pobegniti z marofa, pa ga je ujec vselej pridržal, zlepa, z dobrimi, skoro očetovskimi besedami. Geza se je moral čuditi, odkod godrnjavemu in zadirčnemu ujcu tolika nežnost. »Toda čezenj ne smeš reči nobene grde besede! Ali nisi slišal, da ti je dobrotnik? Dobrotniku moraš biti hvaležen!«

»Saj sem mu, o, in kako sem mu hvaležen!« Geza se ves trese v gnevu. »Izkušeni ste, ujec! Povejte mi, kako mu najlepše pokažem svojo hvaležnost?«

Horvat presunljivo pogleda nečaka. »Morda ... morda ti povem ...« reče tiho.

Geza bi rad govoril in iztresel svojo jezo in svojo žalost ujcu. Ujec pa noče in noče govoriti, le premišljuje, premišljuje.

»Silje sem dobil na veleposestvu!« pove glasno Ritoper. »Ali ga razdelim?«

Molk. Delavci se spogledajo, nekateri pihajo sapo v pesti, drugi čakajo s široko odprtimi očmi, da spregovore starejši in izkušenejši.

»Zdaj, tu bi razdelil?« vpraša Horvat in pogleda Verena.

»Kaj ne razdeliš doma?« vpraša Veren počasi in pogleda Horvata. Rezko ga zaboli v glavi: Ritoper nastavlja zanko!

»Kakor hočete! Kakor hočete! Nekateri Dolinjci in Ravenci hočejo že sedaj svoj zaslužek. Mislil sem, da hočete i vi! Dobite pa doma.« Ritoper naglo oddrobni proti marofu.

Zopet se spogledata Horvat in Veren. In se s pogledom sporazumeta: Ritoperjeva zanka.

O, zvit si, Ritoper, zvit ko ovnov rog, samega Boga bi goljufal, da ga moreš! Kako zanko nastavljaš premraženim, zdelanim delavcem?

»Če bi vzeli?« premišljuje Horvat in pogleduje Verena in pogleduje za Ritoperjem, ko da hoče skočiti za njim in mu povedati, da vzame takoj prisluženo silje.

»Kako spraviš silje domov? Kako do železnice? Tretjino silja ti požro stroški, če hočeš spraviti na svojo roko silje domov.«

»Vem, zato se bojim!« Horvatu, ki ni nikdar v zadregi za pripravno besedo, zmanjka besede. Gube skrbi se mu zarišejo po obrazu, temno žari skrb v njegovih sivih očeh.

Delo ne gre od rok.

»Dolg, dolg, dolg!« bije Verenu v sencih.

In Ritoperjeva zanka!

Verenu je tesno pri srcu.

2.

Slovo od marofov ni težko. Znoj, ki so ga posejali po njivah, klije v tuji zemlji in cvete v beli, ledeni slani. Misli, ki so jih mislili v težkih dneh, je raznesel veter po nepregledni ravnini. Vzdihe je požrl marof. Vzdihi spijo v pustih, golih stenah, po kozelcih spijo, po hlevih in kolarnicah. Do spomladi! Kdorkoli pride prihodnje leto na marof, ga pozdravijo kot znanca.

Gosta slana škriplje pod nogami, ko da se jeze cvetovi, ker hodijo po njih tisti, ki so jih sejali, dan na dan sejali, sedem mesecev.

Ko da se boje, da jih v zadnjem hipu priklenejo na marof, beže trudne, izmučene postave po poljih in potih. Ko da je bilo bivanje na marofu muka in mora; na katero človek rad ne misli niti v sanjah.

Molče hite delavci proti postaji. Kaj bi govorili, ko govore izmučeni obrazi? Le ženske vzdihujejo pri hitri hoji in se krivijo pod culami. Voza ni poslal Ritoper, da bi jim prepeljal cule in kovčege k železnici.

Vlak vozi prepočasi. Vozovi so nezakurjeni. Doma so pripravljene butare drv, peči čakajo. In gorka srca čakajo. In nečka čaka. Saj niso v njej mesili kruha vse od Velike noči. In od Velike noči niso razbelili peči za kruh. Prepočasi vozi vlak. Vendar — z vsakim stokom stroja si bliže doma.

Razprede se beseda. Mrzlo je v vozovih, gorko je v srcih. Kako si bo zavihala žena rokave, ko bo po tolikem času namesila kruha za polno peč! Kako ji bodo gledali otroci pod roke, da ne zamesi kateremu manjšega hlebčka. Ko za samo Veliko noč bo mesila žena, ko ob Veliki noči bo deci veselo v srcih. Velika noč v tej mrzli jeseni? O Velika noč! Polna je skrinja zlate pšenice, atek je doma, atek hoče, da se najedo belega kruha ko po velikonočnem blagoslovu. Atek je prebudil kruh, ki je spal vse poletje tako trdno in nevzdramno spanje ko vojska kralja Matjaža.

»Gostijo napravim, pravo gostijo! Poveselim se veselih obrazov, poujčkam deco in naužijem se zadovoljstva. In potem ... potem krenem v slavonske gozde!« pripoveduje mlad mož. Oko mu žari, ko da je pozabil na sedem dolgih mesecev na marofu.

»Polovico silja prodam in vtaknem izkupiček v dolg,« meni njegov sosed. Njegovo oko je zamišljeno.

»Kaj bodo doma jedli, če prodaš polovico silja?«

»Kdaj poplačam dolg, če ne prodam nekaj silja? Zadušiti me hoče dolg.«

»Saj tudi mene tlači. Stradali pa ne bodo! Kar zaslužim čez zimo v gozdih, pojde v dolg. Iz silja ne plačam dolga.«

»Na Štajersko pojdem v tovarno. Kar tam zaslužim čez zimo, tudi vtaknem v dolg. Ko izplačam dolg, ne prodam nikdar več ni zrnca prisluženega silja. Tedaj šele se bomo najedli do sitega belega kruha. Prej ne.«

»Izplačaš dolg? Kaj pa obleke?«

»Dolg je prvi!«

Verena pretrese. Ozre se na mlada moža in ju vpraševaje gleda.

Moža ne razumeta njegovega pogleda. Misel na obleke, ki jih morata kupiti otrokom in ženama, jima križa račune.

»Saj ne tlači samo mene mora,« pomisli Veren. Moža se mu smilita, sam sebi se smili. Še nobeno leto ni šel čez zimo v gozde, v tovarno. Dolga se je bal ko smrti med otroki. Da bi šel letos? Da bi prodal silja in bi deci že pred Veliko nočjo legel kruh spat?

Prepočasi vozi vlak. Prehitro je vozil, ko je divjal z njimi na pusto, prepočasi jih vozi domov. Ko zagleda človek svoje drage in njihovo radost, vsaj za hip pozabi na svojo skrb!

»Polovico silja bom moral prodati! Nakupiti moram krompirja in koruze. Veš, da nimam razen koče in majhnega ograjčka nobene zemlje. In obleke, obleke! Ne bom vteknil dosti v dolg!«

»Ne prodam ni zrnca! Kaj niso dosti stradali vse od Velike noči? Kaj jim moje delo ne bo niti toliko koristilo, da bi bili vsaj čez zimo siti?«

»In s čim kupiš obleke? Ali si zopet izposodiš? Nikdar se na ta način ne izkoplješ iz dolgov.«

»Prislužim v Slavoniji!«

»Kje si še od Slavonije! Razcapani ne morejo letati po snegu. Dolg je prvi!«

»Upnik počaka!«

»In prišteje obresti k dolgu!«

»Pusti me! Naredim kako brez tvojih nasvetov!«

»Dolg je prvi, mislim!«

Moža se neprijazno spogledata in umolkneta.

»In še Ritoper vaju ogoljufa! Na to niti ne računata!« misli Veren. »Na to ne mislita, mlada moža. Pa vaju ogoljufa, vse nas ogoljufa! Zastonj ne sluti Veren!«

»Kako nas letos prikrajša?« Veren ne more več vzdržati in vpraša Horvata.

»Premišljujem že vse te dneve, pa ne morem do jasnosti. Odtrgati za vožnjo nam ne more! To je zapisano v pogodbi! Ali se spominjaš, da sem iz previdnosti dosegel, da je prišlo v pogodbo?«

»Po glavi mi šumi, ko se spomnim pogodbe. Ko bi moral paziti na vsako besedico, da me Ritoper ne ukane, sem bil z mislimi drugod, ne pri pogodbi.«

»Za vožnjo bi nam odtrgal tako gotovo, kakor je Bog v nebesih, da se nisem pravočasno domislil, da je Ritoper zvitejši ko hudič.«

»Ali je zapisano, da razdeli silje doma? Da plača prevoznino in vse druge stroške?«

Široko odpre Horvat oči in gleda Verena.

»Nikakor se ne morem spomniti, ali je zapisano.«

»Ne vem ...« Horvat položi prst na čelo, zamiži in napeto premišlja.

»Če ni zapisano, se bojim, da nam odtrga za stroške, ki jih bo imel s siljem pri prevozu ...«

»Mislim, da ni zapisano!« Horvat gleda Verena, ko da pričakuje, da mu ovrže temno slutnjo.

»Odtegne nam, verjemi mi!«

»Za vse ne morem misliti, na vse tudi ne morem sam misliti!« Horvat je jezen. »Na vožnjo sem mislil in dosegel, da je prišlo v pogodbo, da jo plača. Zakaj pa ni nihče drugi črhnil besedice in zahteval, naj vpiše, da razdeli žito doma?«

»Še vsako leto nas je kako speljal na led in ogoljufal. In vsako leto sem sklenil, da prihodnje leto pazim — pa vendar zamota in zavije vsako leto pogodbo tako, da vleče dobiček in nam odje nekaj težko zasluženega silja.«

Delavci poslušajo Verenov razgovor s Horvatom.

»Hišo je zidal letos! Pišejo, da nima noben palir take! Letos nas ogoljufa, da bo joj!«

»Če samo po kili odtegne vsakemu, se mu bo poznalo. Do tristopetdeset nas je bilo med letom pri njem na delu.«

»Koliko je pridobil samo pri jedi! Kako hrano nam je dajal letos!«

»Da, lahko si je sezidal hišo! Leto na leto nam je pritrgoval pri hrani in pri zaslužku! Nabral si je z leti!«

»Oj, koliko je letos samo pri hrani pridobil! Če nam odtegne še za prevoznino silja ...«

»Poskusi naj!« Horvat vzdigne pest in zagrozi v smeri proti Slovenski Krajini. »Utekel je Zemljič, utekel Ivan, odšel je Andraž, drugih treh ni privedel na naš marof, delali smo poleg svojega pogojenega dela še njihovo. Nagraditi bi nas moral po vseh postavah, ne pa nam odtrgati! Naj poskusi!«

»Gotovo poskusi! Ritoper je Ritoper!«

»Tožimo! Saj je običaj, da razdeli silje doma. Če je zapisano v pogodbi ali ne!«

»Kaj dosežemo s tožbo proti Ritoperju?«

»Zakaj pa nisi bleknil besedice pri pisanju pogodbe? Kaj mora samo Horvat misliti na vse in za vse? Zakaj pa nisi bleknil, ko je vprašal na marofu, ali hočemo takoj svoje silje?«

»S čim bi plačali prevoznino? To je tisto! Vendar — tedaj bi morali govoriti in se do dobra pomeniti!« kima Veren.

»Pa zakaj nisi? Samo cincaš in cincaš in premišljuješ in razglabljaš. Zvoni sedaj po toči! Ko bi moral govoriti, molčiš! Tebi menda ne odtegne! Saj si se gnal ko vol zanj in si delal ko črna živina zanj. In še nas si priganjal!« Strupeno gleda Horvat Verena.

»Ne draži me, Horvat! Da veš, kako mi je pri srcu, bi me ne zbadal!«

»Ali zaslužiš kaj drugega? Vsaj prihodnje leto odpreš usta pri sklepanju pogodbe. Prav vam je, vsem! Bi pa govoril, ko je bil čas za to!« Horvatu sije prikrita škodoželjnost iz oči.

»Mi smo pa vzeli silje že na marofu in ga prodali! Denar imamo! Nas ne ogoljufa!« Čokat Dolinjec se trka po žepu in gleda pomilovalno po Goričancih.

»Bahavost dolinjska!« vzkipi Horvat. »Čemu sploh hodite na poljsjco delo? Saj se cedi med in mleko po Dolinjskem! Ko v obljubljeni deželi! Ptička s pšeničnim klasom v kljunu je priletela k vam, ptička brez daru je priletela k nam. Le da nas palirji bolj izžemajo, se jim ponujate in nam hodite v zelje!«

»Dolinjsko in ravensko bogatijo vidite Goričanci, siromaštva, v katerem vzdihujemo kočarji, ne vidite.« Dolg Ravenec govori užaljeno.

»Sila in siromaštvo nas goni k palirjem.« Dolinjcu, ki se je potrkal po žepu in pobahal z denarjem, je očividno žal, da je sploh izrekel kako besedo. Vzdihne: »Siromaki smo vsi, ki nimamo zemlje in nam režejo kruh palirji!«

»Pa se vsaj ne bahaj, če si siromak!« Horvat ne dovoli Dolinjcu zadnje besede. »Da sem kje na Dolinjskem ali Ravenskem, bi se že znal vriniti med grajska polja in travnike. Zakaj so se pa drugi kmetje znali? Ne hodil bi s palirji! Pri nas na Goričkem pa imej še toliko zemlje — kaj ti pomaga, če ne rodi? Pesek in ilovica ne rodita!«

»Tudi pri vas imate bogataše! Poglej palirje! Zakaj nisi palir, če bi se znal pri nas vriniti med graščake in si pridobiti zemlje? Palirji po Goričkem so bogati; kar pri nas graščak, to pri vas palir! Zakaj ne vstopiš med palirje?«

»Gobezdalo ravensko!« Horvata dvigne s sedeža. »Meni se boš rogal?«

»Nikar, ljudje božji!« Veren stopi med Horvata in Ravenca. »Reveži smo Dolinjci in Ravenci in Goričanci, ki moramo jesti palirjev kruh! Še prepirajmo se med seboj! Ne davijo nas dovolj palirji, ki ne poznajo med nami razlike!«

»Naj ne zbada!«

»O, da mi je jesti kruh iz ovsa, ki bi zrastel na moji lastni njivi ...«

»Jedel bi tudi sirkovega!«

»Čudni smo,« misli Veren, ko se pomiri Horvat. »Toliko skrbi nas tlači, toliko znoja smo skupno potočili po tuji zemlji, pa smo drug drugemu na poti in bi skočil drug v drugega, le da si olajša srce. Pa da z mrzlo besedo še tako potare soseda!«

»Eno povem: le zrnce naj mi odtegne Ritoper!« govori Horvat ko sam zase in ko da se hoče vživeti v prekinjeno zamisel.

»Odtegne! Čisto gotovo odtegne! Ne bi bil Ritoper, da ne odtegne!«

»Že radi nove hiše odtegne! In še več odtegne radi nove hiše ko druga leta.«

»Dobro! Naj odtegne radi nove hiše! Rečem le: naj odtegne!« V Horvatov obraz se zajedo skrivnostne gube. »Geza, ali bi še rad pokazal Ritoperju svojo hvaležnost? Oni dan si rekel.«

»Bi!« Brez preudarka izgovori Geza in išče v ujčevih očeh razbistritve.

»Če nama odtegne, kar sva prislužila z žuljavimi rokami, ti povem!« Horvat kaže svoje žulje nečaku.

Verenu se zdi, da ropoče vlak: dolg, dolg, dolg, dolg, dolg ... Neprestano in neutrudljivo: dolg, dolg, dolg, dolg, dolg ...

»Hodoš!«

O zemlja domača! Pozdravljena! V temo si zavita, nisi vesela v črni temi. Le dihaš gorko, gorko kot utripljejo srca, ki čakajo.

»Šalovci!«

Trpini si segajo v roke.

»Gornji Petrovci!«

Naglo stopajo z vlaka. Ko da se boje, da za minute zamude težko želeno svidenje.

»Stanjevci!«

Gnetejo se k vratom, jezijo se na cule, kovčege in kosišča.

»Mačkovci!«

Po goričkih cestah, potih in stezah hite v črno noč mračne postave. Ko da se vračajo prazni domov in niso ničesar zaslužili, hite tiho in zamišljeno. Pa se zdrami fant iz zamišljenosti, spomni se, da so včasih vriskali ob vrnitvi. In zavriska. Toda vrisk ni prešeren in razigran, skoro zadirčen je in ko da ni prikipel iz srca. In ko da ne najde odmeva v srcih in ga Slovenska Krajina, zemlja domača, ni vesela.

3.

Verena presune, da obstane. Luč gori v koči. »Da ni bolezni doma?« mu šine po možganih. »Zvedela je morda in me čaka!« ga tolaži srce. Postoji, da se umiri srce, ki burno bije. Obriše si pot s čela. Rad bi naglo planil k oknu in pogledal v sobo. Pa se boji. Skozi okno ne vidi, okna so zastrta. Tih mir diha po vsej koči. Trese se mu roka, ko potrka.

»Kdo je?« vpraša žena preplašeno in z nezaspanim glasom.

Verena spreleti po vseh žilah in ga pogreje vse v mozeg. »Ni bolezni v koči!« vzkipi v glavi. Sam ne ve, kako in zakaj ga stiska v grlu. Pri srcu mu je mehko, mehko. »Ali mi ne odpreš, Margita?«

»O Bog!« Vesel vzklik zadoni iz sobe. »Saj sem vedela! Saj mi je srce pravilo!«

Potemne okna, skozi špranje v veži zasveti luč. Žena odpira vrata.

»Štefan, o Štefan!«

»Margita!« Veren pozabi položiti kovček na tla, pozabi odložiti kosišče in culo, pozabi seči ženi v roko. Napeto ji gleda v obraz in hoče na njem brati, koliko muk je pretrpela, koliko sledov je zapustila bolezen na njem. Izsušen je njen obraz in bled — oči, oči pa žarijo v presvetlem ognju in ga gledajo, gledajo. V roki se ji trese svetiljka.

»Saj mi je srce govorilo že ves dan in ves večer, da prideš!« Margita govori naglo in ko v zadregi in ko da ne ve, kaj naj pravzaprav reče. »Samo da si prišel! Samo da si doma!« In hipoma iztisnejo žareče oči dve svetli, čisti, debeli solzi, ki polzita po bledem licu, ko da ju je sram.

»Tu sem, hvala Bogu!« Verena stiska v grlu. Beseda, prava in topla, iz srca izžeta beseda ne pride na jezik. »Ali že spijo otročički?« Ne, tega pravzaprav ni hotel vprašati.

»Spijo, pa le polspanje! Ves božji dan in ves dolgi večer ni bilo miru, ni bilo ne konca ne kraja povpraševanju, kdaj prideš. Jožek se mi ni dal sleči. Oblečen, je rekel, se gotovo vzbudi, ko prideš.«

»Ali si zdrava?« Naglo hoče Veren preobrniti smer govora. Pogleda ji čisto od blizu v oči.

»Ne vstopiš? Mrzlo je zunaj.«

»Saj res! Pa niti v roko mi ne sežeš?«

Sežeta si v desnici in si zreta v oči. Vse polno svetlih solz zablišči v Margitinih očeh. Trudi se, da bi jih zadržala, pa jih ne more.

»Je bilo hudo?« jeclja Štefan. Več ne more iztisniti iz sebe.

»Atek, atek!« V sobi vzklikajo zaspani glaski ko v prelepih sanjah.

»Kluh, kluh, beli kluhek ...« Jožek si menca oči na postelji.

Matjažek in Mariška in Margitka se že na vratih obesijo na očetovo suknjo. »Ali ste kaj prinesli?«

»Meni ste obljubili knjigo!«

»Meni pogačo!«

»Meni konjička! In kluha, belega kluha!«

Vsega, vsega, vsega je prinesel atek. Knjigo, vso živo in pisano, pogače, konjička, orehov, slaščic in kruha, belega kruha. O, koliko belega kruha!

O atek, dobri atek! Ni bilo zastonj težko pričakovanje, ni bilo zlagano materino pripovedovanje.

Doma so bili pridni vsi, vsi, samo Štefanček ne. Razjezil je mamico, da bi kmalu umrli. Pijan je bil in je pušil cigareto.

Štefan se boječe obira na peči. Po sobi rajajo Matjažek in Mariška in Ludvik in Margitka in Jožek. Ludvik pripoveduje s polnimi usti, le kako besedo čuje atek, druge požira z belim kruhom. Štefanček stiska pesti v jezi na Ludvika, stiska zobe, ker mu ne ponudijo belega kruha. Ne upa se pred očeta, ki ga žalostno pogleduje. »Zaslužil sem pri zidanju Ritoperjeve hiše!« jeclja in skuša potolažiti očeta. »Za vse sem prinesel kruha.« Ko vidi, da oče ne misli na šibo, zleze obotavljaje se s peči in od daleč požira kos pogače na mizi, ki bi moral biti njegov, ker je vsak dobil že svoj kos. Brez besede mu ga da oče, pogleda ga pa tako čudno, da se Štefanček s kosom naglo pobere na peč in stisne v kot.

O, pridni so bili doma! In Andražka, malega Andražka so prinesli tista botra, ki so prinesli tudi Jožka. Andražek edini ni priden. Rad se cmeri, še rajši ko Aleksander. Vendar ga imajo radi, malega Andražka. Ko bo večji, ne bo jokal!

Aleksander ne spozna ateka in noče k njemu. Ko da se boji njegovih brk. Mati mu prigovarja in dopoveduje, da atek ni hud in da ga ima rad. Veren se laska Aleksandru, pa ujčka Jožka, pa boža Ludvika, pa hvali Margitko in Mariško in Matjažka. Še Štefančkove poželjive poglede na mizo opazi in mu še ponudi kos kruha. In Štefanček se ne vrne na peč, skuša si priboriti prostora v očetovi bližini. Vidi jasno in ve natanko, da šiba danes ne bo pela.

»Truden je atek! Od daleč, daleč je prinesel belega kruha!«

E, pa ni tako truden atek! Pa siti še niso mladi želodčki! In trdi so zobje ko mlinski kamni in bi radi še mleli. —

Ko zaspi nazadnje tudi Jožek, najrazposajenejši in neugnani, mu hoče oče vzeti konjička iz roke. Toda rajši se zbudi, neugnanec, ko da bi izpustil svoj ponos.

Atek stopi k zibki in se zamisli v Andražkov obrazek.

Kar mu plane hipoma v glavo, da naglo pristopi k ženi. »Koliko dolga si napravila?«

Žena vztrepeta. »Zdravnik je bil pri meni ... Zdravila je zapisal ... Ritoperka mi je stregla ko lastni sestri ... Sama nisem vedela tedaj, kako in kaj ...« Zastaja ji beseda.

»Koliko je dolga?«

»Sama ne vem. Ni mi povedal!«

»Pisal sem ti, da bi si izposodila pri Sukiču! Pisal sem, da bi v najhujši sili prodala kravo ...«

»Nisem ga prosila!«

»Da ni pri Ritoperju, naj bi že bilo v božjem imenu! Ali pri Ritoperju, dolg pri Ritoperju! ...« Mož povesi glavo, vtakne roke v žep in korači s trdimi koraki po sobi.

»Ne očitaj mi!« Žena jekne, se sesede na posteljo, omahne z glavo na zglavje in zajoče.

Veren se naglo obrne in stopi k ženi. »Saj ti ne očitam! Kaj vendar misliš! Da bi tebi očital? Margita, ne joči!«

Žena joče.

»Margita, ne teži mi srca! Saj nisem tako mislil! Da bi tebi, mučenici, kaj očital?«

Žena joče; vse telo se ji stresa ko v silnih krčih.

»Moj Bog, kak sem!« Veren je jezen sam nase. »Saj sem res rekel pretrdo. Pa če je dolg — samo da si zdrava! Namučila si se dolgih sedem mesecev s sedmerimi vedno lačnimi otročički in jih nasičevala s povestmi o belem kruhu. Podarila si mi osmega in ga hranila iz svojih prsi. Margita! Le kako sem ti mogel reči tako trdo besedo? Ne joči, odpusti mi!«

Ko da ga ne čuje, joče žena. Vse krčeviteje joče. Potolažiti se ne more.

Veren omahne na klop. Tako mu je pri srcu, da bi se sam zjokal nad svojo brezsrčnostjo. Toliko je trpela, toliko trpi, njene skrbi so jezerokrat večje ko njegove, njene muke jezerokrat hujše ko njegove ... O Štefan, Štefan, ali nimaš srca? Radi dolga, ki ti jo je ohranil, ne moreš zadržati ostre besede, ki jo rani — nedolžno mučenico — v dno srca. Kaj pa, da si našel doma vseh osmero brez matere?

Veren bi butal z glavo ob steno.

Otroci so nemirni. Vse med svoj jok čuti mati njihov nemir. Zataji sebe, svoj jok in svojo bolest, vstane, stopi k postelji, pokriva četvorico, z nogo ziblje zibko, v kateri spi Aleksander.

»Margita!« Štefan vstane, stopi k njej, ji položi roko na ramo in ji gleda v oči. »Margita, Margita ... Ti si ... ti si zlato! Več ko zlato! Ne smeš jokati! Srce mi poči, če boš še jokala.«

»Ah, saj nočem. Pa ne morem drugače!«

»Odpusti mi! Saj ti nisem hotel očitati! Tebi ne. Nikomur! Ali mi odpustiš?«

»Kaj naj ti odpuščam? Sama vem, da ni bilo prav! Vsilil mi je zdravnika, zdravnik me je silil z zdravili, Ritoperka se mi je vsilila s postrežbo ...«

»Molči, molči! Ni besedice več o tem!«

»Saj me dolg morda bolj peče ko tebe. Zame je bil napravljen ...«

»Jezen bom, če še besedico zineš o dolgu. Samo ne joči, ne joči!«

»Sama ne vem, zakaj me je tako prijelo. Pomislila sem na vse te dolge mesece, ko te ni bilo, pomislila sem na trpljenje z Andražkom, pomislila sem na težko prisluženi beli kruh, ki si ga delil otrokom, pomislila sem na naše siromaštvo ...«

»Ne govori. Bog nam jih je dal osmero. Zato nam jih ni dal, da bi lakote pomrli! Bog živi ptičke pod nebom ...«

»Dokler si zdrav in močan, se ne bojim!«

»O, zdrav pa! In močan tudi!« Veren jo stisne k sebi, da zaječi od sladke bolečine. Veren se udari po čelu in skoči h kovčegu ter potegne iz njega gorko zimsko ruto. »Da ne boš huda ...«

»Oj, zapravljivec! Taka lepa ruta!«

»Kaj me res hočeš razjeziti?«

»Kupuješ, na dolg ne misliš ...«

»Še besedico o dolgu, pa ... pa ne vem, kaj napravim.«

Margita si ogrne ruto in se pogleda v zrcalo. Jok je izginil iz njenega obraza in oči. »Saj se je še ob nedeljah ne bom upala nositi!«

Veren jo z dopadenjem gleda, ko se od vseh strani ogleduje v zrcalu.

»Če le ni predraga?«

»Saj mi je že žal, da sem ti jo kupil.« Hudomušno in izzivaje jo gleda.

Žena se naglo obrne in mu preplašeno pogleda v oči. Roke ji odpovedo, ruta ji zdrkne z ramen.

»Moški bodo gledali za teboj, ko se prikažeš v tej ruti ...«

»Ti! Kak si! Da te le sram ni! Lasje ti že sivijo na sencih ...« Žena ne dokonča, pobere ruto s tal, s pogledom bi ga rada karala, pa ga boža.

Veren bi zaukal, pa se boji, da prebudi deco.

Dvajseto poglavje.

Gezi se zdani.

Potrt in ko oropan slehernega svetlega pogleda v bodočnost sedi Geza v temnem kota ozke sobice in si podpira glavo.

Ko tat se je splazil pod okna nove Ritoperjeve hiše in pogledal v gostilniško sobo. Ivanovemu pismu ni docela verjel. Videl je dovolj. Za roke sta se držala Lina in šolnik, smejala sta se in ljubeznivo pogledavala. Zazdelo se mu je, da je šolnik sumljivo zasukal njeno glavo k svojim ustnicam. In se ni branila. Ko je to videl, ni mogel več dvomiti.

Mati je zarila glavo v zglavje na postelji in joče. Geze ne gane njen jok. Nad kom naj bi znesel svojo jezo? Zakaj ni odpotovala?

»Prebedasto je, kar počenjaš, Geza!« Ujec vstopi v sobico in zapre trdo vrata za seboj. Njegov glas je zadirčen in neprijazen. Tako ni govoril z Gezo vse od tedaj, ko mu je na marofu povedal, da se je mati vrnila. »Kaj je mati kriva?«

»Zakaj me ni ubogala in odpotovala?«

»Kaj bi bil s tem na boljšem?«

»Že vem, kaj in kako! Vse načrte mi je podrla, vso bodočnost uničila, ker ni odšla.«

Horvata zbode in je piker. »Zemljič ni bil prismoda. Modrijan je bil proti tebi. Morda je bil oče njegove Line dober in pošten človek in je imel srce za siromaka. Ritoper vsekakor ni bil. Ritoper je le eden.«

Ko da ga je pičil modras, plane Geza pokonci. »Kam namigujete s tem?«

»Na tvojo jezo in izbruh na mater, ki ni sinovski. Mati ni tega zaslužila. Mati ni ničesar kriva.«

»Zakaj me je rodila, če mi ne privošči boljšega življenja, ko ga živite Vi?«

»Misliš, da bi se Lina ne onegavila s šolnikom, da je mati odšla? Misliš, da bi čakala nate? Misliš, da bi ti jo Ritoper dal?«

»Ujec!« Gezi vzplamte oči. »Odkod veste? Ha, Veren, Ivan! Sram naj ju bo! Obljubila sta mi, da bosta molčala.«

»Veren in Sukičev mi nista ničesar povedala. Ujec več vidi in ve, ko si misliš. Prav ima Ritoper, nekaj tuje krvi se pretaka po tvojih žilah, sicer bi si ne zamislil tega. Naše to ni, mi mislimo trezno. Da bi Ritoper dal svojo edinko Horvatovemu Gezi?«

»Ne dražite me!«

»Izbiti ti moram iz glave blazno misel.«

»Zakaj ste mi branili, da nisem odšel z marofa? Bolje bi bilo, lepše bi se izmotal, drugačen bi stal pred svetom. Sedaj ... sedaj je vse izgubljeno. Bil sem poljski delavec ko vsi drugi — o Geza, kam si prišel?« Geza ogleduje svoje žuljave roke, ko da se sam sebi smili. In z jezo pogleda po zgrbljenih dokolenicah, ki so izgubile žolto barvo, in z žalostjo gleda po svoji mestni obleki, ki je oguljena.

»Spoznal si, kako se služi kruh — do sem si dospel! In to spoznanje odtehta prazno misel na Ritoperjevo Lino.« Očetovski je ujčev glas, nič zadirčnosti ni v njem. »Mati ne more več služiti kruha, preživljati jo boš moral, kakor je ona preživljala dosedaj tebe. Mestnih oblek ne bo več iz Budimpešte, tudi dokolenic ne ...«

»Tudi cekinov ne!« Geza zakriči. Vsa kri mu plane v obraz, očitajoče in v silni jezi gleda ujcu v oči.

»Fante, kdo ti je dajal streho? Kdo te je hranil, ko si pohajkoval in nisi ničesar delal?« Horvat gleda temno in komaj zadržuje jezo.

»Mati! Pošteno Vam je plačala! Še več Vam je poslala, ko sem zajedel pri Vas!«

»Mati ima svoj kot pri koči. Dokler bo bajta moja, je ne bom gonil izpod strehe. Kako jo preživiš, glej! Na tvoji skrbi je!«

»Na poljsko delo bom hodil! Prerekal se bom z Ritoperjem za vsako zrnce. Izposodim si pri palirju kadar mi zmanjka denarja, v svoje kremplje me dobi Ritoper, da niti izbirati ne bom mogel, s katerim palirjem pojdem na poljsko delo ...« Geza bruha s takim sovraštvom iz sebe, da Horvata razkači.

»Letos si prislužil nekaj silja. Prodaj ga, kupi gosposki naslanjač, postavi ga pred hišo, sedi vanj. Glej na Ritoperjevo novo hišo, misli na Lino, sanjaj o Ritoperjevem bogastvu. Kruh in meso, jed in pijača, pečene gosi in slaščice bodo na tvojo željo padale z neba ...«

Silen srd kipi v Gezovih očeh. »Zakaj me je rodila? Ali sem sam kriv, da sem na svetu? Zakaj mi vsaj že v mladosti ni povedala, kdo je moj oče, čigav sin sem ...«

Mati glasneje zaihti.

»Bahati si se hotel pred ljudmi. Sam si šaril z baronstvom in grofovstvom ...«

»Ujec!« Geza se ko pobesnel zakadi v ujca.

»Fante, blede se ti!« Ko železne so Horvatove pesti. Zgrabijo Gezo za rame in ga stresejo, da mu zobje zašklepetajo.

»Križani Bog, še pobijta se!« ječi mati Mariška, plane s postelje in se hoče vriniti med brata in sina.

»Proč! Iztresem vso sanjavo norost iz njega, ker drugače ne gre. Potem se pametno pomeniva.« In Horvat trese, trese Gezo, da mu šklepetajo zobje ko da udarja kamen ob kamen.

Geza hlasta z rokami in jih steza po ujčevem grlu. Kri mu sili v oči. »Pustite me ...«

»Ne izpustim, dokler se ne iztrezneš!« In Horvat trese, trese, trese nečaka. »Ko se iztrezneš, povej!« In spretno umika vrat, da ga ne dosežejo Gezove roke. »Pusti sina! Saj mu pohaja sapa!« S silo se vrže sestra na brata.

»Sem te iztreznil?« Horvat hrope in pritisne nečaka na klop. »Zdaj pa poslušaj trezno in resno besedo. Brez dela ni jela. Streho imaš pri meni, jelo služiti si se naučil na marofu. Pohajkovati brez dela, sanjati po Zemljičevo o lepem življenju brez dela, misliti na bogato nevesto, ki te reši s svojim bogastvom dela ...«

Siloma se hoče Geza dvigniti. Trde ujčeve pesti ga pritisnejo na klop.

»Poslušaj, potem pa stori, kakor veš in znaš! Za sedaj imaš pri meni streho, tudi tvoja žlica je pri bajti. Morda čez nekaj dni ne bo več bajta moja, prodana bo tudi tvoja žlica z bajto ...«

»Torej je res! In toliko sem ti poslala, da bi kupil novo hišo ...« Mariška lomi roke in onemoglo omahne na posteljo.

»Z Gezo govorim,« se obregne Horvat na sestro. Temno gore njegove oči, hripavo, presekano govori v nečaka. »Kriv sem pred tvojo materjo! ... Kriv sem pred samim seboj! ... Kriv sem pred družino! ... Kriv sem pred Bogom in pred ljudmi! ... Še več je kriv črni Ritoperjev pohlep po bogastvu! Naj bo z menoj, kakor že bo, sestri se oddolžim! Po tebi, Geza, se oddolžim sestri! Stradati ne sme, trpela je dovolj, tudi prislužila je toliko, da ne sme stradati na stara leta. Zanjo boš skrbel ti, Geza! S svojim delom!«

Geza je ves zmeden po čudnem ujčevem nastopu. Vse žile še drhte v njem od tresenja. Temni ujčevi pogledi prodirajo vanj. Tako čuden izraz se bori na ujčevem obrazu, da ga prevzame in niti ne poskuša več planiti s klopi.

»Zdaj me morda še niti ne razumeš ne! Ali ko nas požene Ritoper iz bajte, ko boš v trdi zimi ko cigan na snegu, pa ne boš imel šotora, da bi ga razpel nad seboj, tedaj boš razumel. In ne boš imel kedaj sanjariti po Zemljičevo! Če ne boš hotel poginiti v snegu od mraza in lakote — boš moral prijeti za delo. Ujec ti ne bo nudil strehe, mati ne bo poslala ničesar iz Budimpešte. Mati bo stokala ob tebi in te prosila kruha in gorkega kota. In če umre od gladu in če zmrzne ob krepkem, mladem sinu — na čigavo glavo pade njena smrt?«

Strahotno delujejo temne Horvatove besede. Gezi se vse meša v glavi.

»O Bog, Bog, zakaj nisem umrla? Zakaj sem morala dočakati ta strahotni dan?« ječi Mariška.

»Četudi je borna moja kočica — moja je še! In pod lastno streho je lepše ko pod tujim grajskim krovom ...« Hipoma zamre ujcu beseda v grlu, na njegov obraz, v njegove oči lega obupna žalost.

Gezi se zdi, da gre ujcu na jok. Godrnjavemu, zbadljivemu, čemernemu ujcu na jok! Gezo pretrese. Vse druge misli odbeže iz glave, le ujčeva žalost se zaje v možgane.

Horvat stopi naglo proti vratom. Ko da hoče skriti svojo žalost, ko da ga je sram pred sestro in nečakom. Pri vratih obstoji, si potegne z roko po čelu in prime za kljuko. Pa ne odpre vrat. Čelo nasloni na podboj in premišljuje. In diha težko, težko.

Geza zadržuje sapo in bulji v ujca, ko da vsega tega ne razume. Mariška joče, joče in moti tišino.

Sunkoma se ujec obrne. Vse rdeče so njegove oči, ves zaripel je v obraz. »Razumeš sedaj, Geza, zakaj sem ti branil pobegniti z marofa? Razumeš, koliko je vredno silje, ki si ga prislužil s svojimi rokami?« Strahotno suh je ujčev glas. »Mlad si, močan si, dolgov nimaš! Če hočeš delati — delati moraš — ali se ne poniža visoko okno? Nizko bo, čim več boš delal, tem nižje bo! Skozi pogledaš in boš videl dosti, dosti tistega, kar želiš. — O, da nimam dolgov, teh grdih, črnih, umazanih dolgov! Grdih, črnih in umazanih zame, še grših, še bolj črnih in še bolj umazanih za Ritoperja!«

Geza razume samo toliko, da zveni iz ujčevega glasu tiha naklonjenost njemu, besno, zakrknjeno sovraštvo Ritoperju. Ničesar ne reče. Ne ve, kaj naj reče.

»Ko te je zbadal Ritoper z baronsko krvjo ...«

»O ...« Grgraje se izvije Gezi glas iz grla. Ko da mu je šele v tem hipu jasno vse ujčevo vedenje in govorjenje in ko da so zadivjale po možganih misli, ki jih je mislil, ko je vstopil ujec v sobico, plane s klopi, se zgrabi za glavo in hoče uteči izpred ujca in matere. Težko diha, ko da ga duši v grlu.

»Nočem te zbadati, nisem Ritoper, ujec sem ti, ki ti hoče le dobro ...« Horvat ujame nečaka za rokav.

»Pustite me! Pustite me!«

»Samo to mi še povej: vprašal si me na marofu, kako bi pokazal Ritoperju svojo hvaležnost ...«

»Povejte!«

»Povem ti! Mislim, da se bliža ura, ko ti povem.« Vse zagonetne so poteze na ujčevem obrazu.

»Prekleti!« Geza sikne ko da je stisnil v besedo ves svoj srd, ves svoj gnev in vso svojo razdvojenost. In ko da ni nihče, nihče drugi pod božjim solncem kriv vse njegove nesreče ko Ritoper.

»Prekleti, stokrat prekleti!« poudari ujec in spusti nečakov rokav.

Geza napeto in vpraševaje pogleda v ujčev obraz. Stroge in mrke so poteze, razbrati iz njih ničesar ne more. Ujec tudi noče ničesar več povedati.

Geza odvihra v temno noč.

Horvat s sklonjeno glavo zapušča sobico.

Mariška joče, krčevito joče.

Enoindvajseto poglavje.

Ritoper si mane roke.

Pred novo Ritoperjevo hišo je živo ko na semnju. Ritoper deli silje svojim delavcem. Z vrečami so prihiteli po zaslužek, nekateri so jih pripeljali na vozičkih in samokolnicah. Otroci so prišli z očeti, žene spremljajo može, matere spremljajo sinove in hčere, sestre spremljajo brate. Vsa vas je na nogah, radovednežev ne manjka, ko jih ni manjkalo pri sklepanju pogodbe spomladi. Moj Bog, najboljši so garali vso pomlad, vse poletje, pozno v jesen za to zrnje. Otroci so sanjali o tem svečanem dnevu. Težko so čakale matere na ta dan; vsako minuto so prosili otroci kruha, ki ga je budil oče tam daleč.

Polni vozovi zvrhanih vreč stoje pred Ritoperjevo hišo. Kaj bo kruha, kaj bo kruha iz vsega tega zrnja!

Ritoper samozavestno nadzira skladanje vreč z voz in tehtanje silja. Beležnico ima v roki, pogleduje vsak hip vanjo in si nekaj zapisuje. Časar je še samozavestnejši. Odriva ženske, ki se zgrinjajo k vozovom in otipavajo zrnje v vrečah, ko da ne zaupajo Ritoperju, ali ni klenega, lepega zrnja z marofa kje zamenjal in pripeljal preperelega in plesnivega?

Otroci vrišče in se prerivajo. Radostno jim žare oči. Kruh se je prebudil, oče ga je prebudil in se vrnil, materi je odbežala skrb z obraza. Žene so ponosne na svoje može.

Za čudo tihi so moški, ki čakajo na plačilo za svoje delo.

»Veren, tristoindevetdeset kil pšenice dobiš in petsto kil rži in sto kil ječmena in sto kil ovsa.« Ritoper ne pogleda Verenu v oči, odtehtuje mu pšenico.

»Štiristoindvajset kil pšenice dobim, petsto kil rži, sto kil ječmena in sto kil ovsa.« Veren govori s poudarkom. Rdečica mu plane v suha lica. »Zmotil si se za trideset kil pšenice. Petstoindvajset kil pšenice bi dobil po pogodbi, sto kil si mi izplačal v denarju. Dobim štiristoindvajset kil pšenice in drugega zrnja kakor si povedal. Natanko sem si preračunil.«

»Res? Preračunil si natanko? Tudi jaz sem natanko preračunil. Po mojih računih dobiš tristoindevetdeset kil pšenice ...«

»Kako to?«

»Čisto enostavno! Na marofu bi dobil štiristoindvajset kil pšenice oziroma petstoindvajset in petsto kil rži in po sto kil ječmena in ovsa. Plačal sem vse stroške, da sem spravil silje z marofa sem. Misliš, da so mi za božje plačilo prepeljali silje iz graščine na železnico? Misliš, da mi je železnica zastonj vozila? Več stroškov sem imel ko za trideset kil pšenice. Doplačam jih iz svojega, ker si dober delavec in si se letos izkazal z delom. Trideset kil pšenice pa ti moram, moram odtegniti.«

»Ritoper!« Veren zavpije, da hipoma utihne semenjski trušč pred hišo.

»Ali naj plačam vso prevoznino in vse druge stroške iz svojega žepa?«

»Saj ne misliš resno! Trideset kil ...« Veren se premaguje. »Ali veš, koliko pomeni meni in moji družini trideset kil pšenice?«

»Že tako imam izgubo!«

»Kakor vsako leto! Iz samih izgub si si sezidal to palačo!« krikne nekdo iz gneče.

»Poglej moje roke! Ali so bile katero leto bolj žuljave ko letos? Za tri sem delal ...«

»Prepodil si mi Sukičevega, kriv si, da je prišel Andraž ob roko ...«

»Ritoper!« Veren krikne, da se ženske plaho stresejo. »Upaš se mi očitati Andraževo roko?«

Andraž se prerine iz gneče. Prazen mahedra desni rokav suknjiča. Suh in bled je v obraz, prestane bolečine so zapisale vanj svoje črke. »Da je Veren kriv moje nesreče, pravite?«

»To praviš, krvolok, ki si kriv?« Sotlička se prerine za sinom. Strašna je.

Ritoper stopi za tehtnico in je nekoliko zmeden. »Prevoznino in druge stroške za silje sem plačal; za Zemljiča, Sukičevega Ivana in Andraža mi niso ničesar izplačali, tudi za Ilonko so mi odtegnili. Potov in skrbi nisem imel nobeno leto toliko ko letos. Ali naj za vse to še iz svojega dodajam in trpim izgubo?«

»Iz samih izgub si si postavil to palačo!« kriči spet nekdo iz gneče. »Vsako leto izgubljaš, drugi bi prišel na boben — Ritoper si sezida palačo.«

»Ne mudi se mi z razdelitvijo!« Časar se je preril do Ritoperja. Ritoperju vzraste pogum. »Če me ne pustite v miru in ne odpodite Sotličke, ne razdelim danes.«

»Jutri, na Vse svetnike, bomo stradali. Niti toliko niso prislužili naši možje vseh dolgih sedem mesecev, da bi se jutri nasitili!« razlaga neka žena v gneči.

»Ritoper, ali res nimaš srca?« Po Verenu vre in kipi, pa se kroti in hoče zlepa. Odrine Andraža in Sotličko. »Ali ni bilo vse delo opravljeno tudi brez Zemljiča in Ivana in Andraža? Ali ga nismo opravili? Pa nam hočeš odtegniti teh par kil! Namesto, da bi nas nagradil za delo, ki smo ga storili čez pogojeno. Ne pozna se ti teh par kil! Nam se pozna, in kako pozna!«

»Pogodba, pogodba!« vzkipi Geza. Ves rdeč je in vznemirjen, Tam na pragu nove prodajalne stoji Lina, mladi šolnik stoji ob njej in ji nekaj pripoveduje, čemur se Lina smehlja. »Kakor smo se pogodili, tako nam izplačaj!«

»Kaj vam nisem ponudil na marofu izplačila? Tam bi vam dal toliko, kakor je zapisano v pogodbi. Niste hoteli! Račune imam o stroških! V računih je zapisano, da sem več stroškov plačal, ko vam odtegnem.«

»Kaj si nam povedal, da sicer odtegneš stroške za prevoznino?«

»Kje pa je zapisano v pogodbi, da plačam prevoznino ali da razdelim doma? Pokaži mi!« Ritoper moli Verenu pogodbo pod nos.

Verenu je vroče. Ne pogleda v pogodbo, ko s prošnjo za pomoč se ozre po množici. Pogled se mu ustavi na Horvatu.

Ledeno in nepremično zre Horvat v Ritoperja. »Ali odtegneš vsem stroške za prevoznino?«

»Vsem! Za vse sem plačal!«

Tišina.

»Iškarijot ni storil hujšega greha ko ti, krvolok!« Sotlički je dobro došla tišina.

»Ali veš, kako si mi spomladi govoril, ko si me vabil na delo?« Veren ne more več krotiti jeze.

»Če ne bi imel izgube, ne bi odtegnil ni zrnca. Vsaj svoje stroške in pota in skrbi moram kriti.«

»S čim si pa sezidal to hišo?« vpraša Horvat.

»S tvojim denarjem!« Proti Horvatu ima Ritoper vedno dosti poguma.

»Z mojim denarjem! In s svojimi izgubami, ki jih imaš z nami! Z našimi žulji si jo sezidal! Goljuf!« Horvatove oči so vse rdeče, ko s krvjo zalite.

»Horvat!« Ritoper je ves zelen v obraz. »Še ta teden obračuniva! Bomo videli, koliko dobiš iz bajte in svoje peščene zemlje. Časar, Horvatu ne damo ni zrnca. Saj še tako ne dobim vsega povrnjenega, toliko mi je dolžan.«

»Še to zrnje požri, hudič! Prodaj mi bajto, poženi nas po svetu; saj vem, da komaj čakaš na to! Ali ... ali ... že dobro!« Divje gleda Horvat.

»Kriste, kaj blebečeš?« Horvatki spadejo vreče iz rok. »Ali naj gremo beračit?« Zakrije si obraz s predpasnikom in bridko zajoče.

»Brat, pamet!« Mariška se prerije do brata in mu položi roko na ramo. »Kaj bomo jedli pozimi?« Horvat jo sune od sebe. »Pa bi ostala, kjer si bila! Geza, pojdiva!«

»Geza, vsaj ti bodi pameten! Vsaj tvoj zaslužek ...«

»Naj požre še moje zrnje! Goljuf!«

»Geza, pazi, kaj govoriš!« kipi v Ritoperju.

»Goljuf, goljuf, goljuf!« Ljudje se čudijo, da se je Geza tako razvnel. »Ujec, pojdiva; poveste mi! Judež je dobil svoje plačilo, ni vrag, da bi ga Ritoper ne!«

Horvatka joka, Mariška ji pomaga. Ženske se plaho spogledujejo, otroci se stiskajo k materam, moški mrko gledajo.

Ritoper je razjarjen. Vrže beležnico na vrečo pšenice na tehtnici. »Vsak pes si že upa obregniti se ob Ritoperja. To je zahvala za to, da sem pripeljal te množine silja z Ogrske.«

»Kdo pa ga je pridelal?« Verenova jeza kipi.

»Brez mene bi nikdar ne našli pota na marof.«

»Kaj bi sirote, da nimamo Ritoperja?«

»Veren, tristoindevetdeset kil pšenice dobiš, petsto kil rži, sto kil ječmena, sto kil ovsa ...«

»Štiristoindvajset kil pšenice ...«

»Če misliš, da ti delam krivico, toži! Z računi dokažem! — Andraž!«

»Ali res ne daš, kar sem zaslužil in dobim po pogodbi?«

»Andraž!«

»Ritoper! Ali mi ne daš štiristoindvajset kil pšenice?«

»Tristoindevetdeset! Več ne! Ne morem! Povedal sem ti že! Toži! Boš videl, kje je pravica, na moji ali na tvoji strani.«

»Pravica? Ritoper, ali misliš, da ni Boga v nebesih, ki vidi, kaj počenjaš? Ali misliš, da ti ne povrne vsega tega?«

»Andraž, za tri mesece ti izplačam; tudi za ves julij ti dam, dasi nisem dobil za julij zate ni zrnca ...«

»Čakaj, Ritoper!« bruhne Veren s silovitim srdom iz sebe, zagrozi z roko in hoče oditi.

»Križani Bog!« zaječi žena. »Ali naj gladu poginemo? Ali se nismo dovolj nastradali?«

»Atek, atek!« Otroci se mu zapleto med noge in ga pridržujejo. »Ali ne dobimo pšenice? Ali ne bomo jedli jutri belega kruha?«

»Ritoper naj vas ima na svoji črni vesti!«

»Saj se pomiri, saj se pomiri!« zatrjuje Verenka Ritoperju.

Ko da je šinila jeza iz Verena na ljudi, zahrumi med gnečo val nejevolje. Gorke padajo na Ritoperjevo goljufijo.

»Ne razdelim danes!« odloči palir.

Vsi sveti so jutri, tako velik praznik, prvi Božič — pa naj bodo lačni? Pa si naj ne privoščijo belega kruha? Po tolikem gladovanju? Po tolikem pričakovanju?

»Štefan, kaj naj jutri kuham?« Proseče gleda žena Verena. »Kvas sem že postavila za kruh — ali naj se vrnem prazna domov?«

»Naredi, kar hočeš!« Veren se iztrga otrokom in korači ko brez cilja po vasi. Domov noče.

Verenka preprosi Ritoperja. In Ritoper ji odtehta.

In še druge prosijo Ritoperja. Moj Bog, trmasti so moški! In Ritoper se vkljub svoji jezi omehča in jim odtehta.

»Ali vzameš danes, Andraž?«

Andraž ne ve prav, ali bi vzel ali ne bi.

»Še čudno, da ti sploh kaj ponuja!« pripomni Ivan.

»Ne vzemi!« brani mati, »Roko, zdravo, mlado roko naj ti vrne!«

»Andraž, pridi sam, kadar hočeš! Matere mi ne privedi s seboj, sicer ti ne izplačam za ves julij!«

Andraža speče. »Pa se premislite! Ako je kje kaj pravice na svetu, jo najdem!«

»Najdeš, Andraž, najdeš!« hiti mati. »Zavarovati bi te moral, da bi dobil odškodnino. Ali se roke gubijo za nekaj kil silja? Pastor in plebanoš sta rekla, da bi moral dobiti odškodnino! Pravica mora nekje spati na svetu! Prebudiš jo! Pusti mu silje! Iz moke, ki se je drži kri, bi ne mesila kruha!«

»Pastor je rekel in plebanoš je rekel! Glej, glej, kaj vse vesta učena gospoda!« Ritoper se prisiljeno nasmeje. »Tudi jaz poznam postave! Ko pribito je, Andraž, da se še za plačo za mesec julij obrišeš pod nosom, če ne vzameš takoj, kar ti ponujam. Iz svojega ti nekaj navržem danes, ker se mi smiliš! Do jutri se morda premislim.«

»Pljuni mu v obraz!« prigovarja Ivan.

»Pljuni, pljuni!« prigovarja mati.

»Časar, koliko je številka pri Sukičevih?«

»Res ne vem!«

»Poglej ob priliki! Neko ogrsko sodišče je radovedno, kje je gospod Ivan Sukič mlajši, ki ima zavraten napad na svoji vesti.«

»In vendar sem vkljub zavratnemu napadu poštenejši ko Vi s svojim zatiranjem in izmozgavanjem delavcev. Ilonki seveda tudi ne izplačate tistega, kar je vložila v Vašo hišo?«

»Časar, spomni me ob priliki, ko pojdem v Soboto! Tožiti moram nekatere, ki so po svoji krivdi prelomili pogodbo. Če iztožimo, plačam Verenu stroške za prevoznino, tudi Andražu navržem nekaj kil pšenice. Zase ne obdržim ni zrnca.«

»O, niti zrnca! Da Vas ni sram take hinavščine!«

»Čuli ste!« Ritoper pogleda po navzočnih. »Pričali boste!«

»Sto tožb mi naprtite, madeža s svojega čela ne zbrišete. In dan plačila pride tudi za Vas! Za vse hudobije pride dan plačila! Morda prej ko si mislite! Pojdiva, Andraž!«

»To je zato, ker ste potlačili tisto zadevo z upraviteljem!« pripomni Časar glasno.

»Ni še vseh dni konec!« vpije jezno Ritoper.

Ivan sliši, pa mu ne odgovori. Skoro vleči mora Andraža, ki se ne more odločiti.

O, koča se seseda, zrna ni v njej, ni ne enega krompirja, ni soli, ni praška moke! In Andraž, mladi, močni Andraž nima desne roke. In delati s samo levico ne more. O Bog! Večje nesreče, večje bridkosti ni na svetu ko biti mlad, močan, imeti voljo za delo — delati pa ne moreš! Jutri so Vsi sveti. Z materjo bosta lačna.

»Krvolok, krvolok! Desno Andraževo roko si zazidal v svojo hišo. O, da bi jo gledal vsako minuto v spanju, okrvavljeno, zmečkano Andraževo roko!« Sotlička vpije, da čuje vsa vas.

»Kaj hočeš od krvoloka?« bruha Ritoper in odriva Horvatko, ki prosi za silje.

»Ali naj jutri jemo nezabeljen krompir?«

»Še nezabeljen krompir bo dober, samo če ga boste imeli.«

»Križani, ali nas res poženete po svetu?«

»Iztrgaj svojemu staremu gobezdaču jezik, ali mu ga vsaj zaveži! Potem vas morda pustim za gostače v bajti.«

»Kaj res nimate srca? Ali naj vpričo vseh pokleknem pred Vas in vzdignem roke ko k molitvi?«

»Babše, kaj si ponorelo? Ne čuješ, da sem krvolok? Pred krvoloka bi pokleknila?«

Horvatka si ne zna pomagati. Strah, da pride praznih rok domov, jo prevzame. In hoče poklekniti pred Ritoperja.

»Vse sem, samo človek ne! Kadar vam teče voda v grlo, kadar ste lačni, je pa kruti in krvoločni Ritoper dober. Nekaj ti dam iz smile. Ne kleči!«

Napolni ji vrečo.

»Ali ne bo za njegovo grofovsko milost, visokorodnega gospoda Gezo, poniževalno, če bo jedel kruh iz pšenice preprostega palirja?« vpraša Gezovo mater, ki ponižno čaka z vrečami in se ne upa prositi.

Ostareli Mariški zatrepečejo ostre črte po obrazu. Nobene besede ne reče, ne pogleda Ritoperju v obraz, le vrečo nastavi.

Mora, težka mora, leži na vasi. Ni veselja, dasi so napolnili skrinje s pšenico; ni vriskov, dasi kupi oče iz izkupička za pšenico novo obleko; ni petja, dasi so prebudili kruh iz dolgega spanja. —

Ritoperka sedi v prostrani novi huhinji. Roke ima sklenjene v naročju. Ko v težke misli zatopljena gleda skozi okno na pokopališče, kjer krasijo ljudje grobove. Petindvajset let je preživela v tesni kuhinji v stari hiši. Delala je, delala iz jutranje zore v trdno noč, rok ni držala sklenjenih v naročju in ni v težke misli zatopljena strmela brez dela skozi okno. Lepa je kuhinja v novi hiši, prostorna je in svetla in solnčna. Pa je Ritoperka ni vesela. Tesno, tesno ji je pri srcu vse od tedaj, ko je izrekla Sotlička strašne besede, da je zazidana v te zidove roka njenega sina.

»Si slišala, kaj so vse počenjali?« prilomasti mož v kuhinjo.

O, to so tisti njegovi redki trenutki, ko jo poišče, da se izgovori in ji dopove, da je vkljub vsemu ljudskemu mnenju ravnal pošteno in pravično.

»Posmehovali so se mi, ko smo sklenili pogodbo. Mislili so, da so potegnili Ritoperja. Ha, mene! Nikdar! Pa jih je rajši Ritoper potegnil!«

Žena vzdihne.

»Zakaj vzdihuješ?«

»Trudna sem. Najrajši bi, da me kmalu ponesete tja!« In pokaže na pokopališče.

»Lina!« Ritoper presenečen obstoji ob njej in jo motri. Koliko let je že ni poklical po imenu?

»Zdaj bi umrla, ko imamo vsega? Novo hišo, da je ni take ni pod papinskim ni pod evangeličanskim zvonom! Denarja na posojilih in v hranilnici! Klet polna, trgovina polna, skladišče založeno, žitnica napolnjena. Za Lino gleda celo odvetnik iz Sobote! Dosedaj smo delali, garali, se mučili, sedaj šele začnemo živeti! Kaj pa si imela dosedaj od življenja? Kaj pa sem imel v življenju razen skrbi? Sedaj bo bolje!« Ritoper sklene roke na hrbtu, korači po kuhinji in govori, ko da si hoče lajšati srce. »Palirja obesim v dim v staro hišo. Naj se tam suši. Kaj mi je treba tolike jeze in skrbi in potov? In še obregne se obme vsako ščene, ko da nimamo več pod palcem ko vsa vas s Sukičem povrhu! Le kako se je repenčil njegov sin! Naj bo vesel, da mu je nisem zagodel, kakor je zaslužil! Pa Veren! Pa Horvat! Kaj misliš, ali naj zadrgnem Horvatu vrat?«

Žena vzdihne.

»Kaj vzdihuješ? Povej!«

»Saj ne narediš tako, ko rečem. Od kedaj me že nisi vprašal za svet?«

»Pa te vprašam sedaj. Novo življenje začnemo. Tudi ti boš govorila — tako bo novo življenje. Kaj naj naredim s Horvatom? Ne veš, kak jezik ima! In kako je strupen! Še grozi mi! Preveč je! Poženem ga!«

Žena vzdihne.

»Misliš, da bi mu še prizanesel? Zaradi žene in dece?«

»Le še bolj se osovraži pri ljudeh! Ako je to sploh mogoče!«

»Žena!« Ritoper ogorčeno vzklikne. V ženinih očeh ni ponižnosti in vdanosti. Žalostno gleda in zamišljeno, ko da njene misli resno blodijo po grobovih. Ritoperja premaga in omehča njena žalost. »Reci, naj mu prizanesem — in prizanesem mu.«

Žena molči.

»Prizanesem mu! Radi tebe. Si zadovoljna?«

»Le radi sebe mu prizanesi! Saj veš, kaj mislijo ljudje o nas!«

»Naj mislijo, kar hočejo! Da je po tvoje, bi čepeli še vedno v stari hišici — če bi sploh še tisto imeli. Vse bi razdala, nikjer bi ne znala zaslužiti! Nove hiše bi ne imeli, v tej gosposki kuhinji bi ne kraljevala. In za Lino bi ne gledal odvetnik, niti šolnik, kvečjemu kak — Geza!« Ritoper se prisiljeno zakrohota.

»Le še z Lino trguj in jo ponujaj odvetniku! Z vsem trguješ, nič ti ni svetega, vse ti je le trgovina in dobiček.«

»Žena, da mi ni šlo letos tako dobro od rok in da nisem sklenil obesiti palirstvo v dim — drugače bi te pogledal za te besede. Že veš, kako znam pogledati.«

»O, vem!«

»Sitna si. Vsega tega ne razumeš. Kar je zvlekel s težkim trudom Ritoper na kup, bi sipala z obema rokama in zadnjemu ciganu. To znaš! Ceniti tega, da sediš kot gospodinja v taki kuhinji, ne znaš.«

»V stari kuhinji sem bila bolj zadovoljna. Me vsaj srce ni bolelo.«

»Vidiš, cmerikavost! Da beračiš in priberačeno razdaješ — tedaj bi bila zadovoljna?«

»Srce bi bilo morda bolj mirno.«

»Rekel sem že stokrat, da si prišla k Ritoperju ko cigan h grofovski mizi.« Ritoper hodi naglih korakov po kuhinji. »Saj ne veš, kaj imaš in koliko sem prestal, preden sem se dokopal do tega.«

Bleda je Ritoperka. Še mož opazi njeno bledoto.

»Prazno slamo mlativa! Dobre volje sem danes! Pustim palirstvo! Novo življenje začnemo! Še ti se razvedriš v novem življenju.« Pomane si roke in stopi k njej. »Še kuharico vzamem, da ti olajšam delo. Vsega imamo — pa bi se še ubijala? Kaj se nisva dovolj namučila?« In jo hoče pobožati po bledem licu.

Ritoperka odmakne glavo.

»O žena, boš videla! Vsa leta in v vsem trpljenju in delu sem mislil na ta dan in na to, kar sem ti sedaj povedal.« In Ritoper si mane roke, koraka po kuhinji in razlaga, razlaga, kako si uredijo življenje, novo, lepo, udobno, brezskrbno življenje.

In še Lini dovoli, da odkloni odvetnika in vzame šolnika, če ga res tako rada vidi.

Ritoperke njegovo govorjenje ne razvedri.

Dvaindvajseto poglavje.

Ritoper si puli lase.

Otočički luči svetijo po temi. Svetli stebri se dvigajo iz zemlje v noč, ko da hrepene bele kosti rajnkih po svojih dušah nad zvezdami. Medlo brlijo nebeške zvezde, ko da jih je prižgal Usmiljeni tistim, katerih grobovi so pozabljeni. Tajinstven nemir plove nad pokopališči, hiti od lučce do lučce, od ognjenega stebra do ognjenega stebra. Vsa noč je polna skrivnosti in nemira, ki lega težko in turobno na dušo in srce. Ko da so priplavale duše rajnkih obiskat svoja telesa in svoje drage: iščejo, iščejo, begajo, begajo. In so plahe. In so žalostne. In bi rade govorile. Prerade bi povedale nekaj preskrivnostnega, z onstran grobov ... Zvonovi zvonijo, žalostno zvonijo, begajočim dušam.

Polna so srca, plahe so misli.

Svetli stebri se dvigajo v noč po Dolinjskem, po Ravenskem, po Goričkem. Nekateri so medli, ko da so nehale klicati bele kosti po svojih dušah. Nekateri ognjeni stebri plapolajo vse živeje. Visoko v nebo se dvigajo svetli odsevi. Ko da vpijejo bele kosti v zemlji k nebu in prosijo pomoči.

Tam na Goričkem se dviga visok ognjen žar. Raste, raste, vse više sega proti nebu, vse obširnejši je.

Na katerem pokopališču kličejo bele kosti tako obupno proti nebu? Katere duše so priplule obiskat svoja telesa in prosijo tako silno in neutolažljivo pomoči?

Vse večji in obsežnejši je ognjeni steber na Goričkem. Iz hipa v hip raste. Ogromen je. Svetli zublji švigajo iz njega.

O Bog, saj tam ne prosijo duše pomoči! Saj tam gori!

Gori, gori, gori! Silen požar je vzplamtel na Goričkem.

Ljudje hite s pokopališč, turobnosti v srcih se pridruži groza.

Gori, gori!

Plat zvona tone v zvonjenju za mučene duše.

Gori, gori!

Pri Ritoperju gori!

Vsa je v plamenih stara, s slamo pokrita hiša, v plamenih je stari hlev in kolarnica, stogovi slame in sena dogorevajo. Iz oken nove hiše švigajo plameni, gost dim se vali iz podstrešja, v podstrešju poka in prasketa. Goreče svitke meče novi hlev na okolico.

Podstrešje stare hiše se s truščem zruši, ognjeni stebri planejo v novo hišo. Zruši se podstrešje starega hleva, silni ognjeni stebri bruhnejo v novo hišo, Zruši se kolarnica, naravnost na novo hišo planejo ognjeni curki. Ko da se nekaj strašnega kuha v novi hiši, vre v njej, kipi, poka, škriplje, prasketa, bruha gost, dušeč dim, izmetava debele, goreče svitke po vsej vasi.

Otroci jočejo v grozi in brez varstva. Očetje so na strehah hiš, z rjuhami so pokrili slamnate strehe, ženske donašajo vodo, da močijo rjuhe. Taki goreči svitki padajo po strehah, da niti na mokrih rjuhah ne ugasnejo. Z dolgimi kolči otepajo moški svitke s streh in rjuh na tla, na tleh jih teptajo ženske z nogami.

Med jok, vzklike, kričanje, tekanje, med zmešnjavo, razburkanost in vznemirjenje zadoni v silnih sunkih gasilski rog.

Kako bodo gasili brez vode? Vodnjaki dajejo komaj vode za polivanje rjuh na strehah. Kdo se more samo približati silnemu žaru, ki puhti iz nove Ritoperjeve hiše?

Nekaj žensk bega s polnimi škafi vode okoli požara, pa jim v zmešnjavi nihče ne odvzame vode, ker se v razburjenju nihče ne domisli, kam naj jo izlije, kje bi pomagalo.

Ko da je brez rešitve vse Ritoperjevo stanje zapisano požaru. Ko da je ni sile, ki bi rešila iz nove hiše vsaj košček pohištva.

Ritoper teka razoglav in brez suknje okoli požara. Puli si osmojene lase, maha z rokami, kriči, prosi, besni in teka, teka ko brez glave okoli goreče nove hiše. Vse rdeče oči buljijo strašno, skoro blazno v požar in zmedene ljudi, ki ne vedo, kako bi pomagali. Ritoper misli, da nočejo pomagati. Ritoper misli, da mu privoščijo.

Ritoperka ječi in stoka na vrtu pod staro jablano. Opekla si je roke in obraz.

Lina plaka ob njej in vije v obupu roke. Šolnik teka med njo in ognjem in ne najde besede, s katero bi jo potolažil.

Gasilci vpijejo povelja, orožniki silijo ljudi, naj donašajo vodo v brizgalno, s silo jemljejo vodo iz vodnjakov.

Svetli bajoneti se zasvetijo pred Ritoperjevimi očmi.

»Kdo je zažgal?«

»O, da bi mu črvi razjedli hudobno roko!«

»Koga sumite?«

»Kaj pomaga, kaj pomaga?! Moja hiša, moja nova hiša! Moje vse! Trud vsega mojega življenja, misel vseh mojih misli, hrepenenje mojih hrepenenj. moj ponos, moj spomenik ...« Ritoper si puli osmojene lase. Orožniki iz njega ne morejo izvleči nobenega sledu.

Orožnikom se pridruži Časar. Dober nos ima Časar, sam je bil včasih orožnik.

Orožniški poveljnik govori s Časarjem dolgo, dolgo in si nekaj zapisuje. Vse v zmešnjavo in kričanje in razburjenje in prasketanje silnega ognja zaboli ljudi pretresljiv jok Verenke in njenih otrok.

»Da bi Veren zažgal?« se zdrznejo vaščani in ne morejo verjeti v svojih srcih.

Orožniki so neizprosni, ne gane jih rotenje in zatrjevanje obupane žene, ne gane jih pretresljivi jok otročičkov.

»Ste grozili včeraj Ritoperju?«

»Sem!« Mirno odgovori Veren. »Zoper vso pravico in poštenje mi je odtegnil trideset kil pšenice. Jezen sem bil in obupan. Tem mojim otročičkom si upa pograbiti izpred ust kos kruha! Sam ne vem, kaj sem govoril. Prisežem, da zažgal nisem!«

»Kje ste bili današnji popoldan in zvečer? Na pokopališču Vas ni bilo, tudi v vasi Vas ni nihče videl. Kod ste hodili?«

»V Radgoni sem bil.«

»Kdo Vas je videl?«

»Žena ve. V jutranji temi sem odšel, ko je že gorelo, sem se vrnil. Otrokom sem šel kupit obleke.«

»Kdo Vas je videl?«

»Vsa Radgona.«

»Kdo Vas pozna v Radgoni?«

»Ne vem, če me kdo pozna.«

»Ste se med potjo kje ustavili? Vas je kdo videl?«

»Nisem se nikjer ustavil. Nimam denarja za gostilne.«

»Z nami pojdete!«

»Za božjo voljo!« Veren se zgrozi. »Vendar ne mislite, da sem zažgal? Nisem, nisem! Prisežem!«

»Ni, ni, ni, Štefan ni zažgal.« Žena moli malega Andražka proti orožnikom. »Glejte, najmlajšega! Kdo nas bo hranil, kdo nas bo branil, če odvedete očeta?«

Prošnje, jok, rotenje ne gane orožnikov.

Ivan je čisto zmeden in ko da ne razume, kaj pravzaprav hočejo orožniki. Rdeče so njegove oči, obleka mu je pomečkana, drži se je slama. »Jezilo me je, ker je tako grdo naredil z reveži, ki so mu s svojimi žulji postavili novo hišo ...«

Orožniki so pozorni na Ivanovo govorjenje.

»V jezi sem morda rekel besedico preveč.«

»Ali niste rekli, da pride za Ritoperja dan plačila?«

»Morda sem rekel, ne spominjam se. Razburjen sem bil.«

»Kod ste pa hodili današnji popoldan in zvečer?«

»Spal sem.«

»Doma?«

»Ne. Ob stogu slame za domačim hlevom sem se prebudil, ko so ljudje skričali, da gori.«

»Kako pa, da ste spali v tem mrazu zunaj in ne doma? Kdo Vas je videl, da ste spali ob stogu slame vse popoldne in ves večer?«

»Spal sem in nisem mogel videti, ali me je kdo opazoval. Napila sva se z Gezo že dopoldne, na jezo sva se napila. Sram me je bilo, da bi se kazal pred ljudmi. In sem legel k stogu, da prespim pijanost.«

»Ali niste rekli, ko ste prišli k požaru: ‚Vse pogori! Ni pomoči! Ničesar ni mogoče rešiti. Naj izgori za trpeče duše!‘«

»Ne vem, kaj sem rekel. Ves zmeden sem bil. Saj sem še sedaj ves zmeden. Opoldne sem bil hudo pijan. In naravnost iz pijanega spanja sem pritekel k požaru.«

»Tudi Vi greste z nami.«

»Zakaj?« Ivana pretrese, ko da se mu je šele sedaj razjasnilo v glavi. »Vendar ne mislite, da sem zažgal? Jaz? Nikdar!«

»Moj sin ni zažgal!« Vsa silna vnema starega Sukiča, vse zatrjevanje Ivanovo ne pomaga. Orožniki so neizprosni.

Tudi Geza je ves zmeden. Napil se je z Ivanom, ločila sta se za Sukičevim hlevom. Kam je Ivan odšel, ne ve. Sam se je zavlekel v stog sena za vasjo in zaspal. Prebudil se je, ko je bilo že vse v ognju.

»Ali niste rekli, ko ste prišli k ognju: ‚Zdaj ima plačilo!‘«

Geza je še bolj zmeden. Ne spominja se, da bi rekel kaj takega.

»Ali niste včeraj obljubili Ritoperju, da dobi svoje plačilo, ko je dobil Judež svoje?«

»To so bile besede, izgovorjene v jezi in razburjenju. Kako pa nas je ogoljufal!« Geza mora stopiti k Verenu in Ivanu.

Ko da je ponorel skoči Ritoper v Horvata, ko ga zagleda med orožniki. »Ti ... ti ... ti! Ti si zažgal!« Le s silo ga orožniki odtrgajo od Horvata. »Vidiš, pa sem mu hotel prizanesti!« Ritoper ne opazi ženinih bolečin in kriči vanjo: »Vidiš, kam vodi dobrota! Vidiš, vidiš! O tepec, tepec!« In se bije s pestmi po čelu in si puli lase.

»Nisem zažgal! Kostanje sem pobiral po gozdu. Šele ko je že gorelo, sem prišel v vas.«

Nihče ni videl Horvata ne popoldne ne zvečer niti na vasi niti na pokopališču, nihče ga ni videl v gozdu. Ko pobesnela se zakadi Sotlička med orožnike. »Kaj izprašujete mojega Andraža? Pustite ga pri miru! Ritoperja, zver brez srca, vklenite in odvedite pred sodnika. Naj odgovarja za sinovo desnico, za živo meso in kri in kosti ...«

S silo se otepajo orožniki besne starice. Silijo ljudi, naj bi povezali norico in jo odvedli. Pa se ne upa nihče dvigniti roke na ubogo vdovico.

Sotlička grabi po orožnikovi puški, razreže si dlan ob bajonetu. »Krivičniki! Ritoper je kriv, pa ga ne izprašujete! Andraž je nedolžen ko jagnje ... Kaj mu hočete? ... Pustite me, o, pustite ... Ni zažgal Andraž, ni, ni!«

»V norišnico z norico!« odloči orožnik, ki ga je do krvi vgriznila v roko. »Župan, to je Vaš posel! Mi imamo drugega dela več ko preveč!«

Župan prisili može, da stegnejo roke po Sotlički in jo potegnejo od orožnikov.

»Ne, ne, ne, ne dam sina v roke tem ljudem! Imejte usmiljenje z menoj ... Možje, sosedje ...« Krvave pene silijo starici na usta v obupnem naporu, da se oprosti trdih pesti. »Andraž, Andražek, kaj ne vidiš, kaj delajo s tvojo ubogo materjo?«

Andraž ji hoče priskočiti na pomoč in jo pomiriti in pregovoriti sosede. Orožniki mu zastopijo pot, poveljnik mu položi roko na ramo.

»Sum je opravičen! Niste dokazali, kod ste hodili ...«

Sotlička se z nadčloveškim naporom iztrga iz trdih pesti in se zaleti v orožnika. »Na sinovo roko polagaš roko? Na Andraževo, ki je nedolžen?«

Orožnik silnemu in nepričakovanemu navalu podleže in omahne. In ker trpi njegov ugled, ga zgrabi jeza. »Kaj sem rekel, župan? Tako izpolnjujete svoje dolžnosti?«

Župan sam je v strahu.

Sotličko zgrabijo trde pesti. Ko uvidi, da ji ves upor in vse prošnje ne pomorejo in da pesti ne popustijo, se naglo umiri. »Pustite Andraža! ... Saj povem, vse povem po pravici in resnici ...« reče ko da je vse jasno in mirno v njeni glavi.

Trdo jo drže pesti in jo vlečejo od pogorišča. Nihče ne opazi pomena njenih besed.

»Glejte, sosedje, na slehernem grcbu so gorele lučce ... Gorele so strohnelim kostem, gorele prahu in pepelu ... Še črvom, gnusnim črvom, so gorele ... Roki mojega Andraža, iz živega telesa iztrgani roki, pa ni gorela nobena lučka ... Ali zdaj razumete? ... Glejte, kaka luč gori na grobu roke mojega sina ...«

Možje se spogledajo, pesti popuščajo.

Ko da je čakala na ta trenutek, se jim izmuzne Sotlička iz rok in plane k orožnikom. »Vidite, ha, vidite, kaka luč gori danes mrtvi roki mojega Andraža ... Ritoper, to je luč na grobu Andraževe desnice ... Ha, ha, ha, Ritoper, vidiš? Čuješ?«

Možje jo ujamejo.

»Pustite me Vi; uklenite me, orožniki! Odpeljite me, sodijo naj mene! Ne bo težko soditi sodnikom! Vse priznam! Zažgala sem luč na grobu sinove desnice ... Sodila sem, naj me sodijo!«

Grozotne so Sotličkine besede. Ljudem ledeni kri po žilah.

»Mati,« se zgrozi Andraž. »Nora je! Ne ve, kaj govori! Le sina bi rada izvlekla iz rok pravice!« Orožniki vklenejo moške.

»Kaj nisem priznala? ... Čemu jih vežete? ... Čemu ga vežete, Andraža, nedolžnega ...?«

Hripavo se trgajo glasovi iz Sotličkinega grla. Možje napenjajo vse svoje moči, da se jim ne izmuzne iz rok. Grozotno in strahotno padajo hripavi, pretrgani glasovi v ognjeni žar, v zmedo in preplašenost in v krčeviti jok Verenke in njenih otrok. Ko bodljaji z nožem režejo v srca.

»Ivan, Ivan! Zvezan ...«

Plah in v ihtenju zadušen klic plane do Ivanovih ušes.

Ne ozre se Ivan ... Povesi glavo in si potisne z desnico klobuk na oči.

O, kako skeli Ilonkin jok.

Triindvajseto poglavje.

Ritoper povesi pogled.

»Obsodite me, v dosmrtno ječo me zaprite — do zadnjega diha bom ponavljal: Nisem zažgal! Nisem slutil, da bi mati ... Če so sploh oni ...« Zastane beseda Andražu. Toliko žalosti in potrtosti in obupa je v njegovem bledem obrazu in vdrtih očeh, da zatavajo pogledi preiskovalnega sodnika na Ritoperja.

»Dokazov nimate za sumnjo, da je zažgal Andraž Sotlič? Ali da je pomagal materi, ali vsaj vedel za njen namen?«

»Da sem vedel, da je taka hudobija mogoča, bi pazil ...«

»Ne pripomnite torej ničesar k zagovoru Andraža Sotliča?«

»Pripomnim! Le čemu sem se trudil vse svoje življenje, vprašam? Pogorišče ... Ves moj življenjski trud pogorišče ... Zlobna roka, roka nore babnice morda ...«

Razgiblje se v Andražu: »Žanjete, kakor ste sejali! Če so mati res zažgali, kdo jih je prisilil k temu? Kdo jih je pognal v norišnico?«

»Ali ga čujete, gospod sodnik? O, sedaj se ne čudim, da niso hoteli niti gasiti! Strašni so ti ljudje!«

»Strašni smo! Gospod sodnik, kar obsodite me, zaprite me! Nisem kriv — ali čul sem, da jetnikov ne pustite umirati gladu. Če me izpustite, umrem lakote. Delati ne morem, mati v norišnici, za roko nisem dobil ni pišivega zrnca ...« Zamahlja prazen desni rokav Andraževega suknjiča proti sodniku, zamahlja proti Ritoperju. »Da imam roko, da bi mogel delati, o, da bi mogel delati ... Vsaj za vsakdanji kruh, da bi mogel zaslužiti ...« Vzdih je grenak, ko pritajeno ihtenje hrope iz Andraževega grla.

»Dokaze za Sotličevo krivdo!« zahteva hladno sodnik in zre prodirljivo Ritoperja.

»Vtepel si je v glavo misel, da mu moram plačati odškodnino; hujskali so ga, da sem ga dolžan do smrti preživljati ...«

»Dokaze za krivdo, sem rekel! Ali so to dokazi za njegovo krivdo?« Vse ledene so sodnikove besede. Ko da mislijo Ritoperju kaj očitati, tako zvenijo.

»Dokazi, dokazi ... Krivda, krivda ... Hiša je pogorišče ...«

Sodnik zamahne z roko in ustavi tok Ritoperjevih besed. —

»Na kruh mislim, na ženo, na lačno dečico, ne na požiganje! Da mi rodi domača zemljica toliko, da bi ne stradala dečica — nikdar bi ne šel nikamor s palirji. Ne bil bi sedaj tu ...«

»Kaj ste mislili s tisto grožnjo ob razdelitvi zrnja, Veren? ‚Čakaj, Ritoper!‘ ste rekli in mu z roko zagrozili!«

»Niti ne vem več, kaj sem vse tedaj rekel. Bil sem silno razburjen, vznemirjen sem bil, jezen sem bil, srdit sem bil, ves potrt sem bil. Otročički so se veselili kruha, žena je komaj čakala, da jih nasiti iz prisluženega silja — pa mi odtegne skoro mesečni zaslužek. Delal pa sem več ko drugi! Poglejte moje roke!«

»Kaj ste mislili s tisto grožnjo, mi povejte! Drugo me ne zanima!«

»Sam ne vem. Morda sem res mislil, da mora Ritoperja zadeti kazen za vse vnebovpijoče, kar nam je naredil. Hudo mi je bilo pri srcu, da tega niti povedati ne morem. Mislil sem zimo preživeti doma med deco, pa sem uvidel, da ne bo šlo. In iti prvič v slavonske gozdove ali v štajerske tovarne ...«

»Radi tistih borih tridesetih kil pšenice bi morali iti čez zimo v gozdove ali v tovarno? Koliko časa bi pa živela Vaša družina s tridesetimi kilami?«

»Pri nas se pozna vsaka pest pšenice! Vsako zrnce zaleže! O, da veste, kako težko je prisluženo! In da veste, kako težko je gledati deco lačno! In da veste, kako boli, če je pošteno in z znojem in žulji in za ljubljeno deco prisluženo, pa Vam palir ...«

»Ritoper, ali mislite, da bi ga opazili, če bi se plazil popoldne okoli Vaše domačije?«

»Gostilna je bila polna gostov, nisem imel kedaj pohajkovati okoli hiše.«

»Ali ga niste videli, da bi govoril po razdelitvi zrnja s Sotličko?«

»Nisem!«

»Tudi Vi ne, Časar?«

»Nisem, gospod sodnik!«

»Nihče me ni mogel videti! Gospod sodnik, bežal sem pred Sotličko, skrival sem se ji! Andraža je pri odhodu na poljsko delo izročila mojemu varstvu ...«

»Lepo si ga čuval, tiha voda,« uteče Ritoperju.

»Dokaze za Verenovo krivdo! — Druge opazke shranite zase!« Hladna je sodnikova beseda, oster je njegov pogled.

Ritoperja jezi: »Povedal sem, da nisem imel kedaj pohajkovati okoli hiše ...«

»Veren, ali bi mogli pokazati tisto trgovino v Radgoni, v kateri ste bili na Vse svete?«

»Bi!«

»Ali bi Vas trgovec spoznal?«

»Ne vem! Dosti ljudi je bilo v trgovini.« Hipoma se Verenu posveti v glavi in živahno pove: »Če mene ne spozna, spozna blago za obleke, ki sem ga kupil.«

Sodnik narekuje pisarju. —

»Ivan Sukič! Oče je zanetil v Vas sovraštvo do Ritoperja?«

»Oče mi ni nikdar govoril o Ritoperju, zato tudi ni mogel v meni zanetiti sovraštva do njega. Prepošten je moj oče, da bi kedaj izrekel Ritoperjevo ime ...«

»Sukič!« Sodnik udari z roko po mizi in ostro pogleda Ivana.

»Sedaj sami vidite, kaki so!« vzkipi Ritoper.

»Sukič, tako ne boste govorili pred menoj! Ali mislite, da nimamo sodniki drugega dela dovolj in bomo sodili le radi razžaljenja časti?«

Ivan molči.

»Sovražite Ritoperja?«

»Da!« Kratko in ostro pove Ivan in ne odmakne pogleda s sodnika.

Samega sodnika osupne taka odkritosrčnost in ta prejasni izraz mržnje. Pozorno zre Ivanu v oči, ko da se čudi in ko da ne verjame, da osumljenec tako samega sebe pokopava.

Ivan ne povesi pogleda pred sodnikom.

Ritoper odpira usta, ko da hoče nekaj reči. Beseda pa ne pride iz grla. Napeto zre v sodnika.

»Zakaj ga sovražite?«

»Ker ni drugega vreden!«

»Čujete, gospod sodnik, čujete ...« Ritoperju se grgraje trga iz grla.

»Sukič, opomnil sem Vas že, da ne žalite priče! Vzroke svojega sovraštva mi povejte, to hočem!«

»Da ste videli, kako me je poniževal na marofu.«

»Sami ste se ponudili na delo, ali ne?«

»Sem! Prisiljen, ker je premotil Ilonko ...«

»Kdo je ta Ilonka?« Sodnik je pozoren.

Ivan se za hip zmede in povesi pogled. Ničesar ne odgovori sodniku, ko da mu je žal, da je imenoval njeno ime.

»Povejte, koga mislite z Ilonko?«

»Neko dekle iz naše vasi.«

»Kako se piše tisto dekle?«

»Ilonka Šiftar!«

»Helena Šiftar?« vpraša sodnik.

Ivan ga vprašaje gleda in ne razume, čemu kaže sodnik toliko radovednosti za Ilonko.

»S Heleno Šiftar se imata rada?«

Ivanu plane rdečica v bleda lica. Uporno gleda sodnika in jezno, ničesar mu ne odgovori. Kaj ima sodnik pravico izpraševati stvari, ki ga nič ne brigajo in ki nimajo s preiskavo nobene zveze?!

»Odgovorite!« Strogo reče sodnik, ko da mu je Bog ve koliko na tem, da izve.

»To ne spada sem!« Ivan gleda ostro sodniku v oči in govori uporno.

Sodnika odgovor razjari. »Učili me boste, kaj spada sem in kaj ne?! Učili me boste, kaj smem vprašati in kaj moram ugotoviti ...«

Ivan se zave. »Rad jo imam ... Rad sem jo imel ...«

»In ona?«

»Ne vem! Morda me ima rada ... Ne! Mislim, da me nima! Noče biti moja žena, še govoriti noče z menoj.«

»Sprta sta torej?«

»Noče govoriti z menoj. Vprašal sem jo, če hoče biti moja žena. Pa noče.«

»Tako.« Sodnik preskoči: »Ritoperja torej sovražite, ker Vas je poniževal na marofu ...«

»Prodati jo je hotel!« plane gnevno iz Ivana. »Ritoper jo je hotel prodati grajskemu upravitelju ...«

»Koga, koga je hotel prodati?«

»Ilonko ... Heleno Šiftar je hotel prodati grajskemu upravitelju.« Silen srd gori v Ivanovih očeh. Kot da je pozabil, da stoji pred sodnikom in je osumljen požiga, se obrne proti Ritoperju, ko da mu hoče pljuniti v obraz.

»Ni res!« vzkipi Ritoper. »Tisti starec je bil ves zateleban vanjo. Če bi izžela iz njega kako darilce, bi ji ne škodovalo!«

»Fej!« Ivan pljune pred Ritoperja.

»Sukič!« Sodnik z vso močjo udari s pestjo po mizi. »Vedite se dostojno, ali Vas bom kaznoval!«

Ritoper se ohrabri. »Če je tak, naj pa ima! Sam si je kriv!« Stopi tik k sodnikovi mizi in pove s povzdignjenim glasom: »Ivan Sukič že tako spada v zapor, gospod sodnik! Tistega upravitelja je zahrbtno napadel in pobil. Razbil mu je črepinjo. Da mu niso takoj pomogli, bi najbrž umrl. Ali ni resnica, kar govorim, Časar?«

»Resnica!«

Sodnik pogleda Ivana, pogleda Časarja, pogleda Ritoperja in pomolči. Obrne se preti Ivanu: »Da Vas zakrknjeno sovraštvo privede tako daleč, ne bi mislil.«

Ritoper zaničevalno pogleda Ivana, se vrne na svoje mesto in pričakovaje zre v sodnika. Ivan molči.

»Res ne bi mislil!« ponovi sodnik in gleda Ivanu v oči. »Pomislite le, da ste z eno vžigalico uničili imetje, ki ga je Ritoper dolga desetletja zbiral ...«

»Gospod sodnik!« V Ivanu vzkipi, stopi korak proti sodniku in ga plamteče gleda. »Vendar ne mislite, da sem jaz zažgal?!«

»Ne mislim! Zdi se mi le, da Vam dokažemo.«

»Nikdar! Upravitelja sem pobil — priznam! Ritoperja ne morem videti — priznam! Grozil sem mu dan pred Vsemi svetniki — priznam! Zažgal pa nisem, nisem, nisem! In če me obsodite na smrt na vislicah, bodo moje zadnje besede: Nedolžen sem! Zažgal nisem!«

»Trdite, da ste bili tedaj pijani, ko ste legli spat v stog slame. Zakaj ste se napili?«

»Iz jeze.«

»Kdo Vas je razjezil?«

»Ženske.«

»Helena Šiftar?«

»Tudi!«

»Kaj sta se pogovarjala z Gezo Horvatom?«

»Na ženske sva zabavljala!«

»Sta govorila tudi o Ritoperju?«

»Tudi!«

»In sta zabavljala tudi nanj?«

»Sva!«

»In o požigu? Sta govorila?«

»Zakaj me mučite, gospod sodnik? Groza bi me bilo, da le v sanjah zažgem ...«

Sodnik pomolči in gleda živo v Ivanove oči. Ivan ne povesi pogleda. Žalost in nejevolja sta v njegovih očeh.

»Ali je bil Geza Horvat tudi tako pijan kot Vi?«

»Zanj ne vem!«

»Ali Vas res ni nihče videl spati v stogu slame? Nihče, nihče?«

»Spal sem in nisem nikogar videl.«

»Vsaj doma so bili morda v skrbeh in so Vas iskali?«

»Morda ...« Hipoma zagori v Ivanovih očeh neko spoznanje. »Malo se spominjam, natanko ne vem ... Če me ne vara spomin, sem si le malo slame izpulil iz stoga in legel nanjo. Ko sem se prebudil, sem se komaj izmotal iz slame, na debelo sem bil pokrit z njo. Morda so bili mati, ki so me pokrili, da bi se ne prehladil.«

»Morda je bila pa Helena Šiftar?«

Nejevolja spreleti po Ivanovem obrazu. »Mar ji je! In še za pijanega, kakor sem bil ...«

Sodnik se naglo obrne k Ritoperju. »Da bi se plazil popoldne ali proti večeru okoli Vaše hiše, niste videli? Da bi govoril s Sotličko?«

»Nisem!«

»In Vi, Časar?«

»Nisem!«

»Ritoper, kaj pripomnite k Sukičevemu zagovoru?«

»Ah, gospod sodnik! Taka hiša, taka hiša, kot je bila moja ...«

»Dokaze za krivdo Ivana Sukiča povejte!«

»Ne razumem se na Vaše dokaze! Hiša, moja nova, moja lepa nova hiša je pogorišče z ožganimi zidovi! Tudi če mu dokažete in ga kaznujete ...«

Sodnik zamahne z roko, zajezi Ritoperjeve besede, narekuje pisarju. —

»Helena Šiftar mlajša!«

Ivana zbode beseda, ko da ga je pičil gad. Dvigne glavo, zapiči pogled v sodnika, odpira usta in ga gleda, gleda, ko da ga ni razumel, ko da se mu sanja.

Ilonka vstopi v sobo.

»Ilonka!« krikne ko v strahu in ko v groznih sanjah Ivan.

Ilonka obstoji pri vratih in ga plaho pogleda. Zmede se, rdečica ji plane v obraz, povesi pogled in ne ve, kaj naj napravi.

»Ilonka!« Ivan stopi korak proti njej.

»Sami ste se ponudili za pričo, Helena Šiftar!« reče sodnik.

»Sem!« Ilonka se opogumi in stopi pred sodnikovo mizo.

»Zakaj?«

»Ker ste zaprli nedolžnega človeka.«

»Kdo je nedolžen?«

»Ivan!«

»Kateri Ivan?«

»Sukičev!«

»Ali tale?« Sodnik pokaže na Ivana. Ali je hudomušen, ali mu ugaja Ilonkina zadrega in Ivanovo presenečenje, ali ima Bog ve kak namen.

»Da, tale ni zažgal in ste ga po krivici zaprli.« Ilonka plaho pogleda v bledo Ivanovo lice, povesi pogled, ga naglo zopet dvigne in zre sodniku v oči.

»Kako dokažete, da ni kriv?«

»Na Vseh svetnikov dan, kmalu popoldne je legel v stog slame in zaspal. Spal je, dokler niso ljudje skričali, da gori. Če se ni po nesreči vnelo in je res kdo zažgal, je zažgal proti večeru, v mraku — tedaj je Ivan spal.«

»Kako, da veste s tako gotovostjo, da je Sukič tedaj spal?«

»Videla sem ga!«

»Morda ste ga videli, ko je legel v slamo in zaspal. Med spanjem se je prebudil, se splazil do Ritoperjeve hiše ...«

»Ni, ni, ni! Spal je ko ubit vse do tedaj, ko so ljudje skričali: ‚Ogenj, ogenj! Pri Ritoperju gori ...‘«

»Kaj ste ga ves čas opazovali, da tako vneto trdite?«

Ilonka molči v zadregi.

»Povejte!«

»Sem! Iz naše koče se lepo vidi tisti stog slame.«

»Pa kako, da ste ga tako vneto opazovali, da morete trditi, da ni mogoče, da bi se prebudil, odšel v vas in se vrnil?«

Ilonka molči in povesi pogled.

»Če ste ves čas pazili nanj, ste tudi morali videti, da ga je nekdo pokril s slamo. Sukič trdi, da je legel na golo slamo in se ni pokril. Ko se je prebudil, je bil pokrit s slamo, da se je komaj izkopal iz nje.«

Ilonka v zadregi puli niti iz svoje zimske rute, poveša oči, ne reče ničesar, živa rdečica ji pleše po licih.

»Niste nikogar videli?«

»Nisem!«

»Kaj si je Sukič v sanjah sam nametal slame nase?«

Ilonka tiho odkima z glavo, pogleda ne dvigne k sodniku.

»Kdo ga je torej pokril s slamo? Ali se je zgodil čudež?«

»Jaz sem ga pokrila ...«

Komaj slišno pove Ilonka in klone glavo.

»Ilonka!« Ivan radostno vzklikne in plane proti mizi.

»Mir!« ukazuje sodnik in kaže Ivanu z roko, kje mora stati.

»Tako torej! Vi ste ga odeli s slamo. Zakaj?«

»Da se ne prehladi ... Mrzlo je bilo ...«

»Ilonka!« Radostneje ko prvič plane iz Ivanovih prsi. O, kako se je težko pokoriti strogemu sodnikovemu pogledu.

»Ali se imata rada z Ivanom Sukičem?«

Grobna tišina vlada v sobi. Čuti je le Ivanovo dihanje. Ilonka poveša glavo in ne odgovori.

»Odgovorite mi na vprašanje!«

»Kar povej, Ilonka! Povej gospodu sodniku ...« bruhne nebrzdano iz Ivana.

»Sukič!« Sodnikov glas in pogled grozi Ivanu. »Povejte!« prigovarja Ilonki.

»Ne smeva se rada imeti ...« šepeče Ilonka. Ko kuhan rak je rdeča.

»Dobro! Rada se ne smeta imeti, imate ga pa vendar malo, samo malo rada. In bi ga radi te male ljubezni radi izvlekli iz zagate in zapora ...«

»Ne, ne!« Ilonka naglo in odločno dvigne glavo in pogleda sodniku v oči. »Samo pravici hočem pomagati! Ivan je res po nedolžnem zaprt. Ivan ni zažgal.«

»Veste, da morate pred sodnikom govoriti samo golo in čisto resnico? Ali bi prisegli, da je bilo vse tako, kakor ste mi povedali?«

»Stokrat, ne enkrat prisežem! Ivan ni kriv!«

»Kdo ga je še videl, da je vse popoldne in ves večer spal?«

»Moja mati že! Da bi ga kdo drugi videl, ne vem. Mati čakajo pred vrati, če meni ne verjamete ...«

»Helena Šiftar starejša!«

Vsa iz sebe je Šiftarka. Še nikdar ni bila pri sodišču. Jezi se na Ilonko, ki jo spravlja na stare dneve na taka pota, huduje se na Ivana, ki je kriv vseh teh zmešnjav in potov in sitnosti. Ali požiga, ne, požiga pa ni kriv! Kakršen je, je: vihra, trma, zaletel, kalivec miru med sosedi, kalivec Ilonkinega miru — požigavec pa ni! Priseže, pred živim Bogom priseže — dasi ni še nikdar prisegla —, da Ritoperjeve hiše ni zažgal Sukičev Ivan. Ni mogel zažgati. Spal je vse popoldne. Videla ga je.

Sodnik narekuje pisarju.

Ritoper si grize nohte na prstih desne roke in nemirno blodi s pogledi po sobi.

Ivan ujame Ilonko za roko, ko se po podpisu plaho umika od sodnikove mize in ne ve, kam bi stopila.

»Ne izpustim te več! Nikdar! Nikdar! Ali pa res zažgem vso vas, da me vzdignejo na vislice ...«

»Ti ... Ti!« Stiska mu Ilonka roko, boječe mu jo stiska, krepko mu jo stiska, ko da se boji, da ji jo izmakne.

»Ilonka!« Šiftarka krikne, ko odloži peresnik in vidi, kaj počenja hčerka.

»Ne morem drugače! O, kaj sem pretrpela! ... Koliko prejokala ...«

»Iluška zlata! ... Moja ...«

»Gospod sodnik, pomagajte mi! To ... to ne more, ne sme biti ...«

Sodnik zmaje z glavo. Za hip izgine iz oči vsa strogost. »O tem, Šiftarka, nimam pravice soditi ...«

»Če pa ne sme, ne more biti.« Ko obupana je Šiftarka. Bega z očmi po sobi, ko da išče pomoči in zaveznika. Pa ji sam sodnik odreka pomoč. Toda govore ji Verenovi pogledi: »Vidiš, to je ljubezen! Kaj bi branila! Tolika ljubezen ko je njiju, ko je Ivanova! Med poljske delavce pojde radi nje! Glej, a mu bo slajši kruh, z ljubeznijo pridobljen in za ljubezen prigaran, ko očetov kruh. Kaj moreš proti taki ljubezni?« Pa vstaja še v žalostnih Andraževih očeh iskrica veselja, ko vidi Ivanovo veselje. Pa si še Časar suka brke ko v pritrjevanju. Le Ritoper si grize, grize nohte in gleda napeto na sodnika, ki dopušča, da se pred njim držita za roke.

Ne, iz Ritoperjevih oči pa noče pritrditve, od njega noče pomoči. —

»Potep je Geza, poniglav in domišljav in hudoben. Ciganska kri je v njem, pa se je bahal, da je baronska, celo grofovska ...«

»Ritoper, žaliti tudi osumljenca nimate pravice.«

»Ali imam sploh kako pravico? Zaslišujete, zaslišujete in sprašujete jih, naklepečejo Vam, kar se jim poljubi, verjamete jim ...«

»Ritoper! Pazite na svoje besede!«

»Vi pazite na moje bolj ko na druge. Saj to je tako, ko da stojim kot osumljenec pred Vami, ne kot priča ...«

»Če mislite ...« meni sodnik in ga gleda.

»Tepček je mislil ...«

Geza plane proti Ritoperju. Sluga se vrže med njiju in zgrabi Gezo za vrat.

»Geza Horvat!« Sodnik udari s spisom po mizi.

»Če jim sami dajete potuho ...« se obregne Ritoper ob sodnika. Vse kipi po njem. Neprijazno in ostro ga gleda sodnik, dopušča, da govore o njem, kar jim pride na jezik. Pa je bil pri proslavi, ko je zavihral zeleni smrekov vršiček na slemenu nove hiše. Ko da še nikdar ni videl Ritoperja, ko da ni tedaj pil njegovega vina, užival njegovega gostoljubja, plesal po godbi, ki jo je plačal Ritoper! Cinca, menca, preobrača besede.

»Ritoper, za to besedo boste odgovarjali!«

»Četudi! Ali še kaj želite danes od mene?«

Sodnik pomolči in gleda Ritoperja. Ne klone palir in ne povesi oči, ne skriva svoje nejevolje.

»Dokaze za krivdo Geze Horvata in Mikloša Horvata ...«

»Če je kateri teh, ki ste jih zaprli, zažgal, potem je zažgal Horvat. Da mu je pomagal Geza ob svoji ciganski krvi, ni čudno ...«

»Ritoper, dokaze, dokaze za trditev!«

»Dokaze! Nisem studiral prava. Vem le, kar mi pravi moja pamet in srce.«

»Kaj ima Ritoper tudi srce?« vpraša glasno Horvat Verena.

»Indiciji, indiciji, posredni dokazi ...« pošepeče Časar Ritoperju.

V Ritoperju se pa kuha jeza in ne posluša Časarja. »Mene korite za vsako besedico! Kar je rekel sedaj Horvat Verenu, to ste preslišali.«

»Ritoper, Vaših obreganj in opazk sem sit!«

»Jaz pa zasliševanja, ki ne vodi nikamor ...«

Sodnik udari s pestjo po mizi, da odskoči črnilnik in spis.

Ritoper se strežne, Časar ga sune s komolcem.

Sodnik korači po sobi, ko da se hoče pomiriti.

Tišina je v sobi kot pred izrekom ostre, nepričakovane sodbe. Nihče si ne upa gledati sodniku v obraz.

Sodnik sede za mizo, pobrska po spisu in reče hladno, mirno in strogo uradno: »Izjava Sotličkina se glasi, da je zažgala; priznala je sicer javno in pred mnogimi pričami; ali žena je nora in je v norišnici. Vseh petero osumljencev krivdo odločno zanika; Veren in Sukič sta dokazala svoj alibi; tadi zoper ostale tri ni neposrednih dokazov; nevarnosti, da bi se med seboj pogovorili, kako bi se zagovarjali, ni ...«

»Tako! Moje pogorišče bo nemaščevano!«

»Ritoper, priča ste! Poklical sem Vas, da poveste, da dokažete ...«

»Kaj mi pomore pričevanje! Hišo mi postavite tako, kakor je bila ...«

»Do besede moram pomagati pravici! Pravica tem osumljencem — pravica Vam in Vašemu imetju! Ako nimate dokazov ...«

»Kaj ni pogorišče dovoljni dokaz? Kaj hočete še več od mene?«

»Dokaze za krivdo obeh Horvatov in Andraža, če mislite, da so krivi ...«

»Pa mi postavijo Geza in Mikloš in Andraž mojo hišo, kakršna je bila? ... Kaj mi Vaši dokazi! Moja nova hiša, moja lepa nova hiša! Štirideset let vročih želj, petintrideset let truda, skrbi, potov, noči brez spanja ...«

Vstaja sodnik. Pogled poleti od Andraža, preko Verena in Geze in Horvata do Ivana in Ilonke.

V Andraževih očeh obup in bolest.

V Verenovih očeh skrb in žalost.

V Gezovih očeh brezup.

V Horvatovih očeh tema in mrak.

V Ivanovih očeh ljubezen, pojoča, vihrajoča ljubezen.

V Ilonkinih očeh plahost.

Časar se skriva za Ritoperjem.

V Ritoperjevih očeh gori srd do sodnika in do vseh navzočnih in do vsega sveta.

Sodnik stopi tesno k Ritoperju, pogleda mu globoko v oči in reče mirno: »Povejte mi, Ritoper, ali ne mislite, da bi še danes stala Vaša nova hiša v vsem svojem sijaju; da bi ne bila pogorišče; da bi se je nihče ne doteknil, da ste imeli kaj srca, vsaj malo srca za svoje poljske delavce?«

Divje vzkipi v Ritoperju, odpira usta, da izbruhne svoj srd iz sebe.

Prodirno in nepremično in čisto iz bližine se zajedajo ostri sodnikovi pogledi v Ritoperjeve oči. Suh in silovito miren, ko ogenj žgoč sodnikov glas pada na Ritoperja. »Ali bi bilo sploh treba te preiskave, da ste imeli za svoje delavce trohico sočutja, vsaj malo usmiljenega srca? Srca, srca!«

»Kako ...? To govorite Vi ...?« se trga Ritoperju iz grla. Drugega ne more izreči.

Prodirno, nepremično, čisto iz bližine, ostro in ko živa žerjavica žgoče silijo sodnikovi pogledi v Ritoperja.

Ritoperja zazebe po hrbtu pod temi žgočimi pogledi. Ne vzdrži jih, odprta usta ne izgovore nobene besede.

In Ritoper povesi pogled.

* * *

Vsa bela, vsa deviška je Slovenska Krajina v sneženi obleki. Nasipalo je nebo toliko beline po Ravenskem in Dolinjskem in Goričkem, da ne razločiš mej med graščinsko zemljo, plodno, bogato, in kočarsko zemljico, peščeno, ilovnato.

Milostno je nebo, ne pozna mej! Kako si lepa, Krajina Slovenska, ko si tako bela in ni mej in ni razločka med plodnimi polji in peščenimi in ilovnatimi njivicami.

Dobrota božja, zakurjena peč! Glej, Goričanec, izza ledenih rož na oknih in sanjaj: Koliko je božje zemlje, oj, koliko božje zemlje, ki rodi kruh. Oj, če bi trosil znoj po svoji zemljici! In bi jedel kruh iz domačega zrnja! Kako bi bil sladak kruh iz doma pridelane pšenice! Kaj pšenice! Iz koruze, prosa, ječmena, sirka! In bi ne odpirala žena s takim strahom skrinje! In bi ji ne bilo žal vsakega zrnca, po katerem s kokodajskanjem planejo kokoši! In bi ne izpraševali otroci, čemu ob gorki peči gubančiš čelo in ti je skrb v očeh.

Krakajo črni vrani po zasneženi planjavi. V jatah lete z Goričkega in se zgrinjajo na grajska dvorišča po Ravenskem in Dolinjskem. Vedo črni vrani, kam so šla bogastva plodnih polj.

Čivkajo vrabci okoli hiš palirjev. V podstrešja silijo premetenci in v kašče. Vedo nikdar siti požeruhi, kje so skrite jedi za bogato gostijo.

Ne upa se za vrani plaha taščica, beži pred samogoltnimi vrabci. Drobna, vsa plaha, vsa tresoča se v mrazu, vsa onemogla od gladu, se zaleti na Verenovo okno.

»Zebe jo, ubožico!« meni Ludvik in ji hoče odpreti okno.

Pa se boji ljudi, plaha revica, in odleti z okna v sneg in mraz.

»Lačna je, lačna! Zato je priletela na okno! Mraz bi prestala, gladu ne more!« modruje Matjažek.

»Lačna ...« se budi sočutje v mladih srcih, ki vedo, kaj je glad.

In Jožek odlomi droben košček kruha, ga zdrobi med prstki in ponudi drobtinice Ludviku. »Daj, ubožici!« Sam noče z gorke peči.

»Misliš, da bo sita, če poje te drobtinice?«

»Če bi ji mamica vrgli pest zrnja pod okno ...« misli glasno Mariška.

»Pest zrnja — to je košček kruha!« pove karajoče Matjažek.

»Jutri ne bom prosila kruha! Pest zrnja naj ji vržejo! Na moj račun!«

»Jutri, praviš? Zakaj ne danes?«

»Danes, danes, danes ...« jeclja Mariška in ne najde pravega odgovora.

»Rad bi videl, kako bi gledala jutri, ko bi mi jedli kruh, ti pa cedila solze!«

Taščica, vsa drobna, vsa plaha, zopet prileti na okno in milo začivka.

»Pogine ...« V Mariškinih očeh se nabirajo solze.

»Ne, ne, ne sme ...« vzdrhti Jožek, naglo potegne od ust ves košček kruha, ga zmelje z ročicami in ponudi drobtinice Ludviku. »Daj ji, da ne pogine gladu!«

»Kaj ni rekel Ludvik, da je to ne nasiti?« Margitka gleda proseče mater.

»Gladu je vendar ne pustimo umreti!« poudari še Štefanček, ki misli, da je že velik. In njegove oči prosijo mater.

»Saj morajo tudi drobne ptičke živeti! Zato jih je Bog ustvaril!« misli Ludvik. In misli in govori glasno. In prosi s pogledom mater, da bi odprla skrinjo in vzela iz nje pest zrnja.

»Kaj ne, atek, da morajo tudi drobne ptičke živeti?!« Mariška gleda mater, ko da ne govori ateku.

»Morajo! Kajpak, da morajo!« pove atek. In udari s kladivom po vozičku, ki ga zbija Aleksandru. Pogleda ne dvigne.

Verenka dviga pokrov skrinje in poseže globoko, globoko po zrnju. Gleda, gleda moža, ko da se ga boji ... Ali ko da ga hoče opomniti, kako malo zrnja je še v skrinji, pomlad in prihodnja jesen pa še daleč, daleč ...

1. Prekmurci nazivajo svojo ožjo domovino Slovensko Krajino, kar je bolj prav kot Prekmurje. Zakaj zanje so pač Prekmurci Štajerci, ki so preko Mure. — »Palir« je v Slovenski Krajini človek, ki nabira ljudi ter jih vodi na veleposestva, kjer od pomladi do jeseni vrše kmečka dninarska dela. Plačilo dobe jeseni v pridelkih.
2. Zrnje, pravzaprav žito, vseh vrst.
3. Katoličanka.
4. jajca
5. — takoj.